Več priznanj rejnicam!
Kaže, da z dilemami okrog tega, ali otroka, ki nirha pogojev, da bi živel pri starših, dati v zavod all rejniško družino, še zdaleč nismo razčistiU. Navsezadnje je to tudd razumljivo, saj vsakdanji praksa često močno odstopa od teorije. Naj imajo zato prav zagovorniki prve ali druge variante, vodilo mora prej ko slej biti skrb za otroka. To pomeni, da je treba natanko premisllti in tudi predvideti vse po-slediče, predno otroka odvzamemo materi in ga ¦namestimo v tujo družino.
Genter za socialno delo občine Ljubljana-Siška je eden tistih v Sloveniji, ki področju rejništva posveča veliko skrb. Predvsem je to čutiti po lanskem avgustu, ko so ustanovili po-seben referat za rejništvo in posvojitve.
Ko sva se pogovarjali s socialno delavko Lučko Golofoovo, ki svoje delo opravlja z vso odgovornostjo in osebno prizadetostjo, je med vzroki za 24 novih primerov v lanskem letu naštela naslednje: neurejene družine, oseb-nostno moteni starši, aLkoholiki (5 otrok), ne-urejene stanovanjske razmere (5 otrok), uspo-sabljanje v posebnih zavodih (4 otroci), hujše
bolezni staršev (2), iz drugih centrov pa so dobili 4 otroke.
Skupno število otrok, ki so bili v rejniški oskrbi, je bilo lani 87 — večina jih je bila v domžaiski občini. Za rejnine, razne oblike po-moči, srečanja rejnic in podobno so porabili 731.648,25 din. Rejnina za otroka do 7. leta starosti je bila 1100 din mesečno, za šolarje 1300 din, za huje •duševno in telesno prizadete pa do 2000 din. V rejnino so zajeti stroški pre-hrane in stanovanja, izdatkd za šolo in plačilo rejnici za njeno delo.
Prav to slednje je povzročilo že več razprav in mnenj. Vprašanje ustreznejšega denaniega nagrajevanja pa tudi samega statusa rejnic (rešiti ga bo moč v okvira zakona o socialnem skrbstvu) bo treba oimprej rešiti. Med drugim tudi zategadelj, ker je zaradi zaposlovanja žensk, odhajanja v mesta in splošne manjše pripravljenosti skrbeti za tujega otroka vedno teže najti dobro rejnico.
Sicer pa si je Svet za varstvo družine, ki obravnava to problematiko že od same usta-novitve skupnosti za socialno skrbstvo Ljub-ljana-Šiška, zadal za letošnje leto tele naloge: da se rejnicam prizna njihovo delo kot samo-stojna poklicna dejavnost, treba je postaviti strožje kriterije za izbor rejniških družin (predvsem s stališča vzgojne usposobljenosti in moralno-političnih kvalitet), poskrbeti pa bo treba tudi za enotne kriterije prispevkov staršev za rejnine.
Letos bo minilo že 50 let, odkar so v Luko-vici pri Domžalah kmečke ženice sprejele v svoj doin tuje otroke, tolikanj potrebne pomo-či, razumevanja in ljubezni. V vseh teh letih se je rejništvo nenehno bogatilo, pridobivalo je strokovno moč in družbeni ugled. Prehajalo je iz generacije v generaoijo — iz generacije v generacijo pa so rasli tudd otroci.
Vse to je velikokrat skrito našim očem. Prav bi bilo, da bi vsaj letos dali vsem rejni-cam in strokovnim službam malce več prizna-nja. Pa ne zaradi obletnice! Zaradi otrok, ki se v rejniških družinah vzgajajo za novo živ-ljenje.                                 Marjana Vončina