OftspMarsl-O pomlrienfe svefa. Svetovna vojna je bila končana leta 1918. Sklenjene so bile mirovne pogodbe ter podpisane od držav-zmagovalk in držav-premagank. Komaj so stopile v veljavo mirovne pogodbe, ki so napravile konec krvavi borbi držav na življenje in smrt, že se je začela druga borba. Ta se ne vrši s kanoni, tanki, bombami in granatami, temveč z gospodarskim tekmovanjem. Ne obdajajo se države več z bodečimi žicami, marveč s kitajskim zidovjem carin in raznovrstnih omejitev medsebojne trgovine. Ta nekrvava borba zahteva tudi svoje žrtve, ki so deloma še hujše, nego so bile žrtve krvave svetovne vojne. Stotisoči in milijoni brezposelnih po raznih državah so njene najočitnejše žrtve. Nemičija se ustavlja plačanju visoke vojne odškodmae. Netivo medsebojne brezobzirne gospodarske vojne in z .njo združene velike gospodarske krize, in sicer stalno razburljivo delujoče netivo so težka gospodarska in finačna bremena, ki jih morajo nositi države kot posledice svetovne vojne. Premaganim državam, predvsem Nemčiji, je bila naložena vojna odškodnina, ki bi res dosegla ogromne svote, ako bi jih Nemčija plačevala. Toda Nemčija se je vedno ustavljala, češ, da ne more plačati. Ko že leta 1923 ni hotela plačati, kolikor bi morala, je Francija za Poincarejeve vlade zasedla Porurje, da pride do odškodnine, ki ji gre. Potem je prišel Dawesov načrt, ki je napravil konec zasedbi Porurja, ker je natanko določil svoto, ki jo bi morala Nemčija plačevati, in tudi način odplačevanja. Ker se je Nemčiji ta načrt zdel neizvršljiv, je prišlo do njegove preureditve, do Joungovega načrta, Jd je zdatno znižal bremena Nemčije. Toda tudi s tem načrtom se Nemčija ni hotela zadovoljiti ter je kot najjačji dokaz svoje plačilnc nezmožnosti navajala vedno bolj rasto.e število svojih brezposelnili. Tako je prišlo v švicarskem mestu Lozani do dolgotrajnih in težavnih razgovorov med zastopniki veLesil, ki so se uspešno končali 8. julija z lozansko pogodbo. Konec nemške vojne otlškodnine. Nemci so z vso močjo delali na to, da so jim vojna odškcdnina popolnoma odpusti ter da se hkrati iz verzajske mirx>vne pogodbe črta tisti člen, ki govori o moralni krivdi in odgovornosti Nemčije za svetovno vojno. Priši* so tudi z zahtevo o reviziji ivoje državne meje napram Poljski. Te zahteve, ki so političnega značaja, so bile v Lozani odbite. Kar pa se tiče zahteve o črtanju vojne odškodnine, je bila delno izpolnjena. Mesto 34 milijard zlatih mark, kolikor bi bila po Joungovem načrtu znašala glavnica za nemška odplačiia tekom 57 let, se je Nemčiji naložila svota treh milijard zlatih mark. Z odplačevanjem te svote bo Nemčija še le začela po triletnem moratoriju, to je v juliju 1935. Takrat bodo namrec tiste državne obveznice, potom katerih bo Nernčija plačala ta svoj dolg, postavljene na svetovni denarni trg. Potem bo Nemeija morala pri 5% obrestih in 1% amortizaciji plačevati letni obrok od 180 milijonov maj'k, in sicer za dobo 35 let. Poleg tega bo. še morala plačevati letno okoli 220 milijonov mark za Davvesovo ter Joungovo posojilo iti., torej v bodočih letih povprečno 400 milijonov zlatih mark letno. Medzavazniški vojni doigovi. Vojno-odškodninska bremena Nemeije so torej bila tako olajšana, da se morc po pravici govoriti o koncu nemške vojne odškodnine. Sedaj pa bremena držav-zmagovalk, namreč medzavezniški vojni dolgovi. Kaj pa bo z njimi? Ali se bodo tudi črtali, ali vsaj izdatno olajšali? Prejcmnice so bile Anglija, Francija, Italija, Belgija, Jugoslavija. Upnica pa je po veliki večini Amerika — Zedinjene države — in deloma Anglija. Početkom letošnjega-leta se je glavnična vrednost teh dolgov določila z zneskom okoli 792 milijard dinarjev, v katerem zneskn je tudi vključena svota 238 milijard dinarjev nekdanjega dolga Rusije, ki ga pa boljševiki ne priznajo. Največja večina teh političnih dolgov teče v Ameriko. Zedinjene države bi morale v finančnem letu 1931 —32 prejeti okroglo 253 milijonov dolarj.v za obresti in amortizacijske obroke, ako bi nc bil prižel od predsednika Hooverja predloženi moratorij. Med nemško vojno odškodnino in med medzavezniškimi vojnimi dolgovi je bila v Lozani določena zveza. Francoski ministrski predsednik Ileniot je namreč po svojem povratku v Pariz izjavii: »Kar je troba predvsem razumeti, je jasno določena zvoza med uredit.vijo vojnih odSkodnin in rošitvijo vprašanja vojnih dolgov z Zedinjenimi državami. Vse je podrejeno razčiščenju razmerja z Zedinjenimi državami. Ako so Zcdinjene države mncnja, da je lozanska pogodba dobra in Če pride do zadovol_f-i vega dogovora o vojnih dolgovih, bo lo« zanska pogodba ratificirana in v polni meri uveljavljena.« Storiii je še mn.go. Od Amerike je torej v največji meri odvisna usoda lozanske pogodbe. Ako Zedinjene države ne privolijo v črtanje ali vsaj prav znatno znižanje vojnih dolgov, se ta pogodba ne bo ratificirala (potrdila) in v svojo veljavo bo spet stopil Joungov načrt o odplacevanju nemške vojne odškodnine. Dozdaj Amerika noče nič slišati o t^m, da bi Evropi vojne dolgove znižala, kamo-li črtala. Od evropskih držav zahteva, naj se poprej razorožijo, potem še le bo z njimi govorila o znižanju vojnih dolgov. Neskaljenega veselja nad lozansko pogodbo to-, rej ni nikjer. Francozi ji pristopajo bolj s hladnim razumom nego s srcem. V, Angliji imajo nekateri pomisleke radi gospodarskib. ugodnosti, ki se dajejo Nemčiji, drugim državam, ki so ravno tako potrebne, ako ne še bolj, pa se ne dajejo. \" ozajju se je začela pred nekaterimi duhovi v Angliji dvigati pošast nemške konkurence. Tej bojazni je dal nedav-.io izraza nekdinji angleški minister Churchil v svojem govoru v parlamentu. Kar se naše države tiče, utrpi ona vsled odpadka nemške vojne odškodnine najvrčjo škodo. Svota, ki bi jo tno/ala Jugoslavija še prejeti od Nemčije, je proračunjena na 50 milijard dinarjev. Ako se naš; državi odpišejo vojni dolgovi, bi to znašalo nekako 15 miIijard dinarjev, tako da bi naša država trpela dejansko škodo 35 milijard Din. To je tako velika svota, da sc ji Jugoslavija ne more kratkomalo odpovedati, marveč mora zahtevati, da ji velegile nn drugi strani oskrbijo primerno gospodarsko pomoč. Angleški ministrski predsednik Macdonald je zastopnika naše države v Lozani, l_o mu je predočil škodo in stanje naše države, potolažil z jesensko svetovno gospodarsko konfelenco, ki bo svojo pozornost in naklonjenost posvetila tudi malim državam. ,Te to tolažba, ki je nekaj vredna. Še več. pa bo vredna ter bo tudi hasnovita, ko bo od besed prešlo do dejanj. Nad lo-' zansko pogodbo bi se toroj rnorali naj-1 bolj voseliti Nemci, ki so odini dobili in sicer veliko dobili. Pa tudi tamkaj zadovoljnost ni splošna. Narodni socialisti (liitlerjevci) izjavljajo, da pogodb! ne priznajo veljavnost. Za nje je vse to premalo. Zadovoljni bi bili takrat, kobi Nomčija zopet pridobila vse pokrajine,' ki jili j.e vsled izgubljene vojne morala odstopiti zlasti Franciji in Poljski, ter, oi do zobov oborožena zopet stala pod hohencolernskim načelstvom. Poleg te*a je sedanja Papenova vlada popolnoma pod vplivom pruskih veleposestniliov, ki zahtevajo povišanje carine za uvoz agrarnih pridelkov. To bi bil nov udarec za poljedelske države ter nova omejitev in ovira v razvoju svetovne trg-ovine.