JOSIP DOLGAN: Podeželska šola, vas in delo učiteljstva. iii. Družabna gospodarska vprašanja še nc zanimajo učiteljev, ne naših, ne tujih; kmes tijstvo se jim upira. Vsak dan pa sc bolj občutijo potrebe in med nami jih je vedno vcč, ki razumevajo smeri nove dobe. Pred vojno je bilo za taka vprašanja še manj razpoloženja, ker je bila mentaliteta učiteljev in učiteljic protiljudska. Učiteljicc so se sramovale telesnega dela, zbirale so se na dvoriščih gostilne v vasi, pogovarjale so se o plačah, abecednikih in računicah, godrnjale so in tožile v senci zlobnosti in nevrastenične ošabnosti o praznoti in kri« vicah tega življenja. Učitelji so bili takrat še edini; družila jih je mogočnost avstrijskega cesarja, ele= gija o učitelju trpinu in šala ob vinu. Javno so sicer povdarjali svojo važnost za kuU turo naroda, ljudstvo pa jih ni maralo in tudi izobraženci niso imeli o njih dobrega mnenja, ker so bili preveč odtujeni kmet* skemu ljudstvu in svetovni kulturi; udani pa so bili nevcdnosti, gostilni in konvenci; onalnim zmotam. Taki učitelji so dajali na= rodu le ono dobro, ki so ga vsebovali uradni ukazi, iz svoje znanosti pa mu niso mogli nuditi ničesar, ker je niso imeli. Duševnost naših malomeščanov, tedaj tudi naših učiteljev, jc imela svoj vzrok v takratnih razmerah. V Avstriji jc bila sicer industrija zelo razvita, vendar so imeli grofje, lastniki fidejkomisov, še vedno ve* liko gospodarsko moč, zato pa tudi politič= no in duševno moč; marčna revolucija v letu 1848. še ni popolnoma razbila izrodkov avstrijskega fevdalizma. V zapadnih državah so uravnavale družabno življenje to* varna, banka in velika trgovina, v Avstriji pa plemstvo; zato je bil duh v zapadnih deželah meščansko demokratičen, v Avstriji pa še vedno fevdalno aristokratski. Grofje in knezi so vedeli, da je njihova moč in mo= gočnost v obširnih posestvih, poljih in go« zdovih; njihovi otroci, zlasti hčere, pa tega niso pomislili in živeli so v sferah lahkoži= vosti, brezdelja, češčenja in razredne sa* mozavesti; v resnici je tc sfcre izžareval grofovski gospodarski položaj. In taki otro* ci so bili ali pa so hoteli biti vsi služabniki avstrijske družabne zgradbc. Avstrijski oiU cir je bil bitje, v katerem so se združevale vse čednosti takratne morale; za njim niso norele samo ženske, ampak tudi moški so se trudili, da bi ga dosegli v njegovih tipič* nih lastnostih. Avstrijske razmere in lahka narodnost* na upornost — včasih še te ni bilo — so ustvarjale značaj slovenskih malomeščanov, razrcdna samozavest, ki so jo prejeli od avstrijskega plemstva in činovništva, jih je ločila od kmetskih plasti svojega rodu; tem plastem ne le, da niso pomagali, ampak so jih celo na krut in nemoralen način zani* čevali in poniževali, najsibo v uradu ali pa v gostilni. Saj ni nič čudnega, da služabniki bolj mrko gledajo preprostega človeka kot njegov gospodar. Čim bolj je učitelja za= strupljaio malomeščansko ozračjc, tem večji je bil prepad med njim in kmetskim ljud* stvom — in kulturni vpliv je bil nemogoč. Ni nepotrebno, da to omenimo. Saj še živijo ljudje, ki so jih umesili tisti časi; za= radi svoje rutine in svoje poze so tudi še po osvoboditvi dajali duhovne smeri neori= entiranemu naraščaju. In nihče se ni domi* slil njihovih grehov. Še vedno je nevarno, da bi izročili še nepokvarjeni mladini svojo garnjavost kot dedščino. Mislil si bo kdo, da grdimo stan. Ali zakaj ne bi mi vcdeli, kar vedo drugi, zlasti pa kmetski človek? Mnogo bolje in za stan uglednejše je, da ga očistimo in izločimo iz njega kvarne eles mente, kot da zaradi bolehne sloge in ane* mičnega miru hodimo mimo nemoralnosti in je nc doznamo. In zmot je tisočcro, res* nica je pa le ena. Razmere se vedno spreminjajo, človeška narava je slabotna in sc lahko vsak čas vda nepoštenosti in duševnemu sužcnjstvu, čim pridejo za to ugodne prilike. Nc sloga in mir, ampak načela naj nas družijo in eno najmočnejših načel naj nam bo načelo: družitev z zdravim vaškim življenjem. Oseben boj je nizkotna zadeva, načclen boj je dolžnost in potreba, zlasti kadar gre za napredek in poštenost. Mladi učitelji in učiteljice niso prepre« ženi 7, nitmi konvcncionalnih prcgrch tujih gospodujočih razredov, pač pa so preveč prirodni po življenju in obzorju, premalo kulturni, preveč oddaljeni od Evrope in Azije; v njih ni svetovne impulzivnosti, tudi oni pijejo ali pa ždijo za vaško cerkvijo. Pa saj oni niso krivi; trenutne potrebe jih nc vežejo z mogočnimi boji sveta. In iz tega se vidi, kako nujno potrebno. je sistema* tično in velikopotezno samoizobraževanje mladih učiteljev! Ni dovolj, da sc učitelji iznebijo ne« nravnih strani; oni morajo tudi od sveta sprejeti vse najboljše in najvišjc, kcr le te« daj bodo mogli vplivati na cclotno življcnje naše vasi. Očividno je, da nimajo smisla za svetovno gospodarstvo in za dcjanskc dru« žabne odnošaje vsega sveta. Saj jih je ne» kaj, ki sc zanimajo za kmetijstvo in so pridni kmetovalci; ali njihovo znanje in de= lo služi le njihovim zasebnim koristim. Boljši so oni, ki poučujejo kmctijstvo kot stroko. Toda le tisti bodo razumeli smeri nove šole, ki jim ne bo kmetijstvo kot oseb* no nagnjenje, pa tudi ne kot stroka, ampak organska zahteva gospodarskih in družabs nih potrcb naših krajev, ki jim je treba ved* no bolj vlivati značaj svetovnosti; kmetij« stvo bo moralo biti podrejcno višjim načes lom in še v podrejenem odnošaju le del dru= gih družabnih prvin. Učitelj, ki bo deloval v domači vasi, bo moral misliti na ves svet; zato pa bo moral poznati stvarno in miselno zgradbo človeške duše v njenih gospo= darskih osnovah. Nemški ctični pedagog Forstcr je rekel o pokojnem Kreku da ga ni poznal človeka, ki bi tako ljubil svojo grudo, obenem pa tako cenil svetovno kulturo kot on. Kako častno in lepo bi bilo, če bi tudi o nas en* krat rekli, da jih ni ljudi, ki bi bili tako zaverovani v dobrobit in blagostanje svojc zemlje, obenem pa bili tako prešinjeni v svetovno omiko kot mi. Le taki učitelji bo* do prave osebnosti naše kmetske delovne šole.