'■ETO XXIX — Številka 49 7. decembra 1977 Cena 4.— šil. (4 din) p°štnina plačana v gotovini P. b. b. Prscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Resolucija udeležencev pohoda na Zilji Udeleženci pohoda opozarjamo javnost na trenutno stanje na Koroškem, ko z uradne strani vedno spet ponavljajo neresnične trditve o „rešenem" manjšinskem vprašanju in o ..izpolnjenih" določilih člena sedem — dejansko pa se je položaj manjšine z zadnjo zakonodajo bistveno poslabšal. Ta pohod je znak solidarnosti med koroškimi Slovenci, od tistih, ki so jih s sedanjo zakonodajo še priznali, in do onih, ki so bili s to zakonodajo oropani vseh pravic in narodno gledano izbrisani. Prav tako pa znak solidarnosti med pripadniki obeh narodov na Koroškem, ki se skupaj borita proti zoževanju demokratičnih pravic v Avstriji. Nikjer v Evropi ni toliko političnih procesov kot v Avstriji proti koroškim Slovencem. Ti procesi pomenijo hudo kršitev človekovih pravic in dejansko zožujejo demokratične pravice v Avstriji. Bela knjiga, ki jo je izdal urad zveznega kanc'erja, je navaden propagandni papir, ki naj v domači in mednarodni javnosti opraviči zavoženo manjšinsko politiko Avstrije. Vrh tega ima ta papir tudi nalogo, da odvrača od problemov južne Koroške. Eden od temeljnih problemov je brez dvoma gospodarska nerazvitost južne Koroške. Ne nazadnje je današnji pohod znak solidarnosti s Slovenci v Ziljski dolini, za katere nekateri vidni koroški politiki trdijo, da jih ni več. Naš pohod ni namenjen ustvarjanju nemira na Koroškem, temveč je akt, s katerim se poslužujemo pravice, ki nam jih daje avstrijska ustava, in s katerim hočemo ponovno opozoriti domačo in mednarodno javnost, da novi zakoni nikakor ne pomenijo izpolnitev člena 7, temveč so poskus grobe enostranske kršitve mednarodnega dokumenta, na katerem temelji druga avstrijska republika. Udeleženci tega solidarnostnega pohoda smo soHdarni s tistimi nemško- in slovenskogovorečimi državljani, ki so jih avstrijske oblasti postavile pred sodišče in jim uprizarjajo politične procese. Radi bi ob tej priliki ponovno opozorili koroške in avstrijske politike, predvsem pa zveznega kanclerja Kreiskega, da koroški Slovenci hočemo in želimo enakopravna pogajanja brez ultimatov in predpogojev, kajti gre za izpolnitev člena 7, ki je bil sprejet v državno pogodbo, da garantira slovenski in hrvaški narodni manjšini v Avstriji enakopravnost in obstoj. Ganljiv sprejem Podjnntanov in Rožanov na Brdu Ganljiv sprejem so doživeli ude-leženci nedeljskega pohoda na ^'Uo na svojem cilju na Brdu pri fiiohorju. Slovenski rojaki iz Ro-*a in Podjune so v gostilnah kaj dihalu postali domači z domačini, ^ so bili veseli, da jih kdo pride °biskat v te oddaljene in osamlje-n® kraje. V imenu domačinov je Pozdravil demonstrante kmet Franc ^utti. Na kratko je predstavil svoj *crai, dejal, da tu še veliko ljudi 9°vori slovensko doma, da pa je *a' kulturno življenje precej za-n,flo in da ga bo treba poživiti, ^bil je demonstrante, naj večkrat Pridejo k njim v te lepe kraje, Vsem, ki so prišli, pa je dejal: „Po-ma9ajte nam!“ Pomoči so ti kraji res potrebni. ^aiti gospodarsko niso zakoreninil, od prometa precej odceplje-b‘> turizma ni preveč, predvsem Pa ziljski Slovenci niso deležni niti listih malenkostnih določil vsaj papirnate manjšinske zaščite, ki ve-,Ja za nekatere druge kraje dvoličnega ozemlja. Zanemarjali pa sta Ziljo dolgo časa tudi osrednji °r9anizaciji koroških Slovencev. Predsednik NSKS dr. Matevž ^rilc je nato dejal, da bi vsakdo udeležencev pohoda na Ziljo Par>es raje sedel v topli sobi, ven-ar sili resnost položaja vse tudi . takim nenavadnim akcijam. De-Jai je, da živijo Slovenci od Djekš 0 Jezerskega vrha, od Labota pa 0 Šmohorja skozi 1400 let, četudi nekateri želijo njihovo smrt, predli1 pa, da živijo tu v Ziljski do-1P k četudi je avstrijska vlada zbri-Sala na papirju to dolino z dvoje- ega ozemlja. Dr. Grilc je de- zičn j?'1 da se bo boj nadaljeval kljub Vnevnim zasledovanjem in zaslišanjem po policiji, kljub 30 sodniškim postopkom proti slovenji aktivistom. Vse to dela ista ^0|icija, ki je leta 1972 asistirala Vdiralcem dvojezičnih napisov. ^ Ganljivo je bilo nato gledati, ka- © ko je Grilcu nato izročil ziljski @ kmet Niko Kriegl iz Zahomca © šop ziljskih nageljnov v znak © povezanosti ziljskih Slovencev @ s svojim vodstvom. Tak šopek © je nato dobil tudi dr. Franci @ Zvvitter, predsednik ZSO, ki je ® govoril za dr. Grilcem. Dr. Zvvitter, sam rojen Ziljan, je spregovoril Ziljanom v ziljskem narečju. Že narečje samo, fonetsko zelo bogato, polno vokalov in zelo jfcfr v . c.l Na vožnji na Ziljo ter pozorni poslušalci na trgu na Brdu. Niko Kriegl preda dr. Grilcu šopek rož. Hrvaški asimilanti: hrvaški solski ravnatelj ie strup! K°t Zeio vnet „zastopnik“ gra-^sčanskih Hrvatov se je izkazal dni bivši parlamentarec in sofistični župan Štikabrona Fritz ^°bak. Robak, ki, kot znano, vodi . Ppferenco županov, ki zagovar-^10 asimilacijo, je enkrat več po-®ial svoje kvalitete. Kot poroča ^Pr°fj|“, SQ ng sejj deželnega šol-^e9a sveta za Gradiščansko dne s ■ novembra, razpravljali o za-dbi ravnateljskega mesta v Sie-Pdorfu. Za to mesto so se pote-°vale štiri osebe, med drugim tuli ®na Hrvatica — Marica Palatin. t).0 službenih letih ter po ocenah ^ bila favorit. Toda Robak, ki 6Pda hoče najboljše za Hrvate, je dejal: „Bil bi strup, če bi postal Hrvat direktor." Taki izreki o strupu, če se govori o šoli, so tudi na Koroškem že leta znani. Hrvatsko kulturno društvo, ki velja kot pravi zastopnik gradiščanskih Hrvatov, je pred nedavnim imelo svoj občni zbor in ponovno podkrepilo svoje stališče glede sosvetov: dokler bodo v njem tudi asimilanti, torej Roba-kovci, ki zagovarjajo smrt manjšine, zastopniki Hrvatov, ki so se odločili za življenje, v njem nimajo kaj iskati. Koroški Slovenci torej niso edini, ki odklanjajo sosvete. zveneče, je želo mnogo občudovanja pri navzočih. Najbrž je to najlepši slovenski dialekt sploh, ki se govori na Zilji. Dr. Zvvitter je sprva govoril o slavnih možeh, ki so bistveno oblikovali usodo in življenje koroških Slovencev. Bili so to Matija Majar Ziljski, Urban Jarnik ter poslanec Franc Grafenauer. Dr. Zvvitter je apeliral na ziljske Slovence, naj ostanejo zvesti izročilu svojih očetov, naj še naprej skrbno negujejo svojo lepo materinščino, naj se ne bojijo „žebrati“ slovensko pred žandarji, na uradih in drugih kanclijah, v šoli in cerkvi. Ta pravica jim je zagotovljena v členu 7 državne pogodbe in jim te pravice nihče ne more vzeti. Nato je bila prebrana in soglasno sprejeta resolucija (glej zgoraj). Udeleženci pohoda na Ziljo — 75 avtomobilov z dvesto osebami — so nato pokramljali v dveh go- stilnah na Brdu z domačini. Bilo je prijetno gledati samorastniške tipe, kako so sedeli pri mizah, po slovensko v narečju kvartali, se čez nekaj časa malo sprli ter zopet po slovensko kvartopirili dalje. Nekateri se kar niso mogli dovolj naslišati ziljščine. Pa tudi domačini so udeležence pohoda prisrčno sprejeli v gostilnah. Skoro vsak je znal slovensko in to tudi pokazal. Celo krajevni žandar je v lepi slovenščini skušal snubiti lepo Pod-junčanko. Da je bilo vse zaokroženo, je pogledal v gostilni mimo še krajevni poglavar Abvvehr-kampferjev ter pokusil klobaso, ki so jih delili po končani manifestaciji demonstrantom za okrepčilo. Pohod na Ziljo, ki se je vršil po treh progah, je zajel prostorsko praktično vso dvojezično ozemlje. Spremljalo ga je precej policije, v Celovcu pa so nepoboljšljivi pristaši Heimatdiensta z organizacijskim vodjem inž. Stouracom na čelu zapisovali vse številke avtomobilov, ki so se zbrali na prostoru pred glavnim kolodvorom. Le zakaj? Bodo številke sporočili vodilnemu referentu za personal pri poštni direkciji dr. Feldnerju? Se bo ponovil primer iz Škocijana, da bo premeščen poštni uradnik, samo ker se je udeležil prijavljene slovenske demonstracije? Bodo to občutili drugi delojemalci? Policija ni ukrepala proti tem osebam, ki so se tudi sicer počutile jako sigurne. Koroški časopisi pa so o tej vožnji po dvojezičnem ozemlju pisali, da jih je bilo malo ter citirali deželnega svetnika FPO dr. Maria Ferrarija-Brunnenfelda, ki je dejal na seji svoje stranke, da dobivata Narodni svet ter Zveza slovenskih organizacij podporo z jugoslovanske strani pri takih demonstracijah: v sklopu demonstracije se je peljalo po dvojezičnem ozemlju tudi več jugoslovanskih novinarskih ekip. S tem v zvezi je naslovil vprašanje tudi na notranjega ministra. Kar pa je Ferrari pozabil povedati: noben od jugoslovanskih novinarskih avtomobilov, ki so povrhu bili kvečjemu trije, ni bil opremljen z demonstracijskimi gesli. Javnost pa s tem zavajajo. Objavljene razprave o manjšini Dve knjigi v nemščini o manjšinskem vprašanju sta v zadnjih tednih bili na Dunaju predstavljeni tisku: „Raumplanungsgesprach Sudkarnten", katere motor je bil dipl. inž. VVolfgang, ki je knjigo tudi uredil, ter „Gsterreich und seine Slovvenen" univerzitetnih asistentov dr. Hannsa Haas a ter dr. Karla Stuhlpfarrerja. Obe knjigi obdelujeta deloma še docela neobdelan teren in objavljata doslej nepoznane dokumente. Na predstavitvi svoje knjige sta dr. Haas in dr. Stuhlpfarrer na tiskovni konferenci zavzela tudi obširno stališče do manjšinskega vprašanja nasploh. O zakonu o narodnih skupnostih sta dejala, da je torso, torej brez najvažnejših udov. To pa zaradi tega, ker ne zajame šolske problematike, določila uradnega in sodnega zakona pa so poslabšala prejšnji položaj. Manjšinska politika socialistične vlade ni toliko nacionalistična, temveč predvsem oportunistična. Raziskava obeh avtorjev se v prvi vrsti opira na dokumente. Le-ti pa so deloma nepopolni, in sicer predvsem po krivdi koroškega deželnega arhiva, tiste obskurne ustanove, ki količkaj kritičnim zgo- dovinarjem, ki pač VVuttejevih „spo-znanj" o abvvehrkampfu ne vzamejo kot neke vrste sveto pismo, v katerega je pač treba verjeti in katero se ne da korigirati. Ta ustanova pa se financira prav tako z davčnimi prispevki tudi koroških S'ovencev. Avtorja prideta v zadnjem poglavju do zaključka: „Ne-izpolnjena rešitev" se glasi poglavje. K tako imenovani „beli knjigi" urada zveznega kanclerja k manjšinskemu vprašanju sta dejala, da to ni „Weil3buch“ temveč „Weil3machbuch“. Zadnja vest: USTAVNO SODIŠČE SPOZNALO, DA JE ŽANDARMERIJA RAVNALA PROTIZAKONITO Ustavno sodišče je spoznalo, da je žandarmerija 8. avgusta lani ob znanih dogodkih v Škocijanu in Sinči vasi, ko so aretirali 26 Slovencev, ravnala protizakonito: ustavno sodišče je dalo pritožbi odvetnika dr. Janka Tischlerja prav in ugotovilo, da je bil, ko so ga prijeli, podvržen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Žandarmerija je pravdo izgubila. Več prihodnjič. GOSPODARSKI KOMENTAR: Koroška infrastruktura in njeni problemi © Eno poglavitnih vprašanj infra-© strukture našega časa je omrež-© je cest na podeželju in širom © gorskih področij ter njihovo vz-<6 drževanje. Kaj pomagajo naj-© mogočnejše magistrale medna-© rodnega cestnega omrežja ter © dobro urejene državne in de-© želne ceste, ko na podeželju © še vedno manjkajo najprimitiv-© nejše ceste od naselja do na-© selja. Ob njih se ustavi sedanji © utrip prometa. Kmečki človek © kot čuvar prirode in okolja za © oddih, ki ga išče človek iz in-© dustrijskega okolja ima še ved-© no težave, če hoče spraviti svo-© je pridelke na trg in če hoče © dobiti dostavljeno blago in © usluge obrtnih in industrijskih © podjetij do doma. Ce se lotevamo vprašanja tovrstne infrastrukture na podeže'ju in po njegovih razlikujočih se regijah, pridemo tudi še dandanašnji na skupek problemov, ki po večini podeželskih občin še niso rešeni. To dejstvo je prišlo do izraza tudi v zadnji proračunski debati koroškega deželnega zbora. Tam je bilo povedano, da bo med drugim dežela Koroška v prihodnjem letu za nadaljnjo izgradnjo omrežja cest, ki naj senti pa 111 milijonov šilingov. Te številke kažejo, da ima dežela bore malo zanimanja za zboljšanje cestnega omrežja na podeželju, posebej pa še po odročnejših naseljih. To je manj razumljivo, ker bi morala kot dežela, ki v veliki meri živi od donosov mednarodnega turizma, čedalje bolj skrbeti za zboljšanje pogojev oddiha ljudi po vaseh in naseljih v gorskem svetu. Po letnih statističnih priročnikih dežele je bilo v poprečju zadnjih petih let z državnimi, deželnimi in zasebnimi sredstvi letno zgrajenih 200 kilometrov kolikor toliko uporabnih cest. Leta 1966 jih je bilo temu nasproti zgrajenih 235 kilometrov. V tej uradni statistični primerjavi pa naletimo še na druge dokaj značilne razlike. V tem tovrstnem pospeševanju gospodarskega razvoja ljudi na podeželskem prostoru je bilo nemško ozemlje Koroške privilegirano pred dvojezičnim ozemljem. Tozadevni uradni dokaz pravi, da je leta 1966 na področju izgradnje cestnega omrežja na podeželju © dobil okraj Šentvid ob Glini za gradnjo 52 kilometrov tovrstnih cest 5,4 milijonov šilingov državnih in deželnih prispevkov, da pa je © dobil okraj Velikovec v isti namen dodeljenih le 1,6 milijonov šilingov. To protislovje, ki je več kot očitno, je treba upoštevati, če ocenjujemo taiste primerjave v zadnjih petih letih. V teh petih letih je sicer okraj Velikovec po kilometraži nadkriljeval okraj Šentvid ob Glini. Toda pri primerjavi državnih in deželnih prispevkov je odrezal slabše. Za 40,4 kilometre tovrstnih cest, ki so bile v poprečju letno zgrajene v velikovškem okraju, je javna roka prispevala le 6,6 milijonov šilingov, medtem ko je v šent-vidskem okraju za 28,5 kilometrov prispevala 4,3 milijonov šilingov. © Ta diskrepanca bi bila še ve-© liko večja, če ne bi bil velikov-© ški okraj v zadnjih dveh letih © vključen v zakon o pospeševa-© nju mejnih področij (Grenz-© landforderung), ki velja za vsa © avstrijska mejna področja. Na © osnovi tega zakona je dobil © okraj Velikovec za izgradnjo © cestnega omrežja na podeže-© lju v zadnjih dveh letih okrog'o © 10 milijonov šilingov več pri-© spevkov javne roke kot okraj © Šentvid ob Glini. Ob tem pri-© spevku pa so morali tudi kmeč-© ki interesenti v tem okraju k © gradnji svojih cest prispevati © mnogo več kot v šentvidskem © okraju. Pod črto: S tem zvišanjem svojih prispevkov države in dežele na področju infrastrukture prebivalstvo, zlasti pa kmetje še zdaleka niso dobili honorirano zapostavljenost s strani družbe, pod katero so trpeli dolga desetletja. To posebej velja za koroška mejna področja. Njihovi specifični problemi, ki koreninijo v tej zapostavljenosti, tudi po tej poti pospeševanja še zdaleka niso rešeni. To tem manj, ker vključujejo težavni položaj vseh gospodarsko-socialnih grupacij prebivalstva na tem ozemlju. (bi) Končno le mir na Bližnjem vzhodu? © kmečkemu človeku olajšajo pot do trga z njegovimi pridelki in potrebščinami in ki naj © olajšajo njegovo komunikacijsko pot do ljudi v drugih poklicih, s katerimi je po naravi sodobnega življenja čedalje bolj povezan, pripravila 17 milijonov šilingov, kar je za okroglo 400 odstotkov več kot je prispevala v taiste namene leta 1966. Istočasno je bilo pred deželnim zborom povedano, da je bilo za priključitev podeželskih naselij na medregionalni cestni promet od leta 1945 zgrajenih 3393 kilometrov cest in da je dežela Koroška v ta namen nudila 636 milijonov šilingov prispevkov. Ta znesek deželnih prispevkov je skrajno minimalen, ker v poprečju ne dosega niti 200.000 šil. na kilometer. Nekoliko bolj dopadljiv je skupek zadevnih prispevkov v zadnjih petih letih. Znašal je 47 milijonov šilingov, to je v poprečju 9,4 milijonov šilingov na leto. Toda tudi poizkus te dopadljivosti gine, če upoštevamo, da je k zadevnim skupnim investicijam v obsegu 327,5 milijonov šilingov republika prispevala okroglo 160 milijonov šilingov, kmečki intere- V delovnem organu za vprašanja varnosti (prva „košara“) se je začela razprava o predlogu jugoslovanske delegacije, ki se nanaša na uresničenje določil helsinške sklepne listine glede narodnostnih manjšin, z namenom, da bi se njihov položaj in pravice zboljšali. Jugoslovanska delegacija sodi, kot poudarja njen delovni dokument, ki so ga že prej razdelili delegacijam, da bi morale države-udeleženke na beograjskem sestanku ponovno potrditi obveznosti, ki so jih glede narodnostnih manjšin prevzele s helsinško listino, in izraziti pripravljenost, da si bolj prizadevajo za njihovo uresničitev. V ta namen naj bi 35 držav-članic KVSE potrdilo tudi pripravljenost, da narodnostnim manjšinam zagotove vsestranski nacionalni in kulturni razvoj, kakor tudi človekove pravice, in sicer brez sleherne diskriminacije. Zato bi morale sprejeti ukrepe za izpolni- „Nikdar več med našima državama ne sme biti vojske" je izjavil egiptovski predsednik Anvar as Sadat ob koncu svojega obiska v Izraelu. Ta obisk je bil dokaz, da razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu le ni povsem podvržen pravilom naše „evropske logike". Srečala sta se predstavnika dveh držav, ki sta med vsemi štirimi bojnimi spopadi med Arabci in Izraelci nosili glavno vojaško breme. Predsednik Sadat ni šel v Izrael kot poraženec, kajti oktobrski spopad 1973 štejejo Arabci med svoje zmage (čeprav so bili dejansko na robu najhujšega poraza). Egipt je gospodarsko na tleh, oboroževanje, bojni spopadi, eksplozija prebivalstva in nekoliko zmešana Naserjeva politika, katere posledice še vedno tlačijo to deželo ob Nilu, so ga povsem spravili iz ravnotežja. Ljudstvo je sito bombastičnih fraz, lačno pa je miru in napredka. Kot je lačno miru tudi izraelsko ljudstvo, kar je dokazalo s svojim navdušenim sprejemom predsedniku Sadatu. Prenagljeno bi bilo seveda videti obrise miru v bližnje-vzhodnih puščavah, le prehitro bi se utegnili izkazati kot fatamorga- tev mednarodnih obveznosti glede narodnostnih manjšin. Gre za obveznosti, ki izvirajo iz sprejetih načel mednarodnega prava, in obveznosti iz sporazumov, pri katerih so sodelovale. Države KVSE bi s tem namenom morale navezovati medsebojne stike in spodbujati strokovne seminarje in druge oblike sodelovanja, izmenjavo informacij in izkušenj, tako da bi se zboljšale pravice in položaj narodnostnih manjšin. Sem sodijo predlogi za razvijanje medsebojnega sodelovanja v kulturi, izobraževanju in na drugih podobnih področjih, tako da bi se narodnostne manjšine vključile v mednarodno dejavnost na teh področjih. Predstavnik jugoslovanske delegacije Mirko Žarič je v obrazložitvi teh predlogov poudaril, da si je težko misliti, da bi se kdo izrekel proti njim, saj gre dejansko za obveznosti, sprejete s helsinško sklepno listino. Toda jugoslovanska delegacija je za vsako more- na. Preveliko je še ovir, puščavski viharji so uničili že prenekatero karavano. Osrednja težava je vsekakor palestinsko vprašanje. Kdo naj zastopa Palestince? Izrael je že večkrat izjavil, da se noče pogajati z ara-fatovci. Pa palestinska država. Kaj bo z izraelskimi naselbinami na zahodnem bregu reke Jordana (Samarija in Judeja)? Begin govori o osvobojenem ozemlju, Arabci o zasedenem. Izraelci hočejo vsaj nekatere spremembe meje, ki bi jih bilo laže braniti. Ali vsaj nekatere vojaške postojanke v dolini Jordana. Sicer pa bi bil zahodni breg nekako samostojen, a pod jordansko civilno upravo. Trd kamen je tudi vprašanje Jeruzalema. Predlogov je več, dokončna rešitev je odvisna od nadaljnjih pogovorov. Tudi na Golanu se kažejo možnosti za rešitev. Izraelski odgovor na povabilo predsednika Sadata za prihod v Kairo je bil pritrdilen. Pač pa je ravno zadnja Sadato-va pobuda dokazala, da je arabski svet enoten samo v svoji neenotnosti. Komaj so se pokazali obrisi za pravičen mir, že se začenjajo zbirati jastrebi, ki vidijo pogoj za bitno zboljšavo svojega predloga, ki bi jo predložile druge delegacije. Ko je delegat Irske govoril o jugoslovanskem predlogu, je poudaril, da je njegova delegacija zelo naklonjena temu dokumentu, saj ima tudi Irska v mnogih državah skupine svojih državljanov. Irski predstavnik je zatem prosil za nekatera podrobnejša pojasnila o jugoslovanskem predlogu. Tako je stekla debata o tem dokumentu. V delovni skupini za kontinuiteto beograjskega sestanka pa je razprava dobila konkretnejšo vsebino. Nihče se ne upira nadaljevanju evropskega dogovarjanja, zato med sejami te delovne skupine vse pogosteje omenjajo tudi kandidate, mesta, ki bi lahko bila gostitelj podobnega sestanka KVSE. Delegat Sovjetske zveze je predlagal, naj bi bil gostitelj naslednjega sestanka kakšna prestolnica izvenblokovske države, s tem pa se niso posebno strinjale nekatere zahodnoevropske države. pravičen mir v uničenju Izraela. Prav tragično je, kak histeričen krik so zagnali nasprotniki miru pod taktirko libijskega fanatika Gadafija. V isti rog trobijo režimi, ki so si tako nasprotni in celo sovražni, kot npr. Alžirija in Južni Jemen ali Sirija in Irak. Pričakovati je seveda bilo tudi, da bodo arafatovci odklonili Sadatovo mirovno pogodbo že zaradi skrajne neenotnosti v Palestinski osvobodilni organizaciji sami. Sadat je izdajalec, kapi-tulant, z Izraelom hoče skleniti mir na račun drugih arabskih držav. Prav tragična je bojna igra, ki so jo započeli zastopniki radikalnih arabskih držav in palestinski skrajneži te dni v Tripoliju v Libiji. Izid „protisadatovske“ konference je uspeh za Gadafija, ki je prodrl — kot kaže — na vseh frontah. Skupno vojaško povelje, zahteva, naj sedež Arabske lige prenesejo iz Kaira drugam — kam, še ne ve nihče, vsak bi rad bil izvoljen — in prekinitev diplomatskih odnosov z Egiptom. Edini Irak tu ni sledil. Protiegiptovski koncil bojnih hujskačev, pod predsedstvom Gadafija, ki nima niti uporabne sodobne vojske, je samo dokaz več, da je iskati največjo oviro proti pravičnemu na Bližnjem vzhodu v arabski neenotnosti in pri kratkovidnih radikalnih arabskih firerjih in skupinah. Tripolijski sklep, da tudi ne priznavajo več tistih resolucij OZN, ki govorita o pravični rešitvi palestinskega vprašanja in ozemeljski nedotakljivosti vseh držav na Bližnjem vzhodu, to samo potrjuje. Izredno težo ima med Arabci Saudova Arabija kot najbogatejša država. Kaže, da dobrohotno spremlja Sadatovo pobudo. Kralj Halid bi rad postal varuh muslimanskih svetišč v Jeruzalemu in s tem tudi kalif, neke vrste verski poglavar vseh muslimanov. Kocka se je naposled začela spet kotaliti. Od Arabcev samih bo predvsem odvisno, če bo na Bližnjem vzhodu naposled le konec bojnih spopadov. V obojestransko korist. Izrael, ki se otepa zaradi vojaških bremen s hudimi gospodarskimi problemi, bi lahko s svojim ogromnim tehničnim znanjem in inteligenčnim potencialom pomagal Arabcem, da bi končno uporabljali velikanska naravna bogastva za mirovne namene in se tako izkopali iz zaostalosti. Če bi le vsi arabski voditelji vedeli, kaj hočejo. Če bi si Protimanisinski izpad deželne tiskovne službe Pred nekaj tedni je smatrala uradna deželna tiskovna služba (Landespressedienst — LPD) zopet za potrebno, da povzdigne glas v čast in hvalo ..najboljšega manjšinskega zakona na svetu“■ Deželna tiskovna služba je sporočila, da število in delež otrok, k' so prijavljeni k dvojezičnemu pouku, na Koroškem narašča. Očitno na rodovitni zemlji zgoraj omenjenega zakona — pripomba uredništva. Toda s statistikami se da dokazati in še več zamolčati. Slednje je storila tudi Deželna tiskovna služba. Vzela je za podlago le en podatek od mnogih v zvezi z manjšinskim šolstvom. In sicer število tistih otrok, ki so prijavljeni k prostovoljnemu pouku slovenščine na glavnih šolah. Le-tam je število lahko naraslo, pa tudi samo v primeru enega šolskega leta. Zamolčali pa so tisto številko, ki govori o otrokih, ki so izbrali slovenščino kot obvezen živ jezik. Obe številki skupno šele tvorita resnično podlago. Na to je opozoril okrajni šolski nadzornik in vodja manjšinskega šolskega oddelka Rudi Vouk v posebnem pismu bralca. Tega ne bi smel storiti. Kajti v zelo nekvalificiranem stilu, nevrednem se-riozne uradne tiskovne službe, ie le-ta napadla Vouka, mu očitala' da hoče videti, da bi število nazadovalo in še in še. Voukov odgovor na te izpade prinašamo v naslednjem. Naše bralce hočemo pa še prej seznaniti z neko načelno debato o funkciji koroške D e' želne tiskovne službe. Pred nekaj meseci se je deželni svetnik Stefan Knafl pritoževal, da Deželna tiskovna služba ne najde primernega odgovora na vesti obeh slovenskih poročevalnih služb, ki dobro funkcionirata. Odgovor deželnega glavarja je bil, da je manjšinsko vprašanje zvezna zadeva in da Deželna tiskovna služba n' ustvarjena za to, da bi polemizirala o manjšinskem vprašanju. No> kaj hitro so spremenili svoje gledanje .. . Die Kleine Zeitung vom 3. 1. M-brachte neben der KTZ dankens-werterweise den ungekurzten Wort' laut der Stellungnahme des Lan-despressedienstes zu meinem Le-serbrief iiber die Minderheiten-Schulstatistik. Ich darf festhaltem daB der Schreiber des LPD (den ich nicht mit dem LPD gleichsetzen will) vvegen der von mir sehr sach' lich aufgezeigten, leider falienden Schtilerzahlen im besagten Bereid1 recht merkvviirdige Ansichten en*' vvickelt hat. Er ging gegen meine Person in einer unglaublich un' gualifizierten und durch nichts be' grundeten diffamierenden Art v°r’ die nur als skandalos bezeichne vverden kann, obvvohl ich niema11' den personlich nahegetreten bin- Von einer Schonfarberei un® von aus dem Ganzen herausg6' Idsten Zahlenspielen, die nieman-dem niitzen, halte ich nichts. Ta*' sache ist, dali die Zahl der Schtild mit Slovvenisch im laufenden SchU1' jahr gegenuber dem Vorjahr leide um 36 zuriickgegangen ist, vvd auch perzentuell insgesamt keind1 Zuivachs bedeutet. Ich ware sd1 (Dalje na 4. stran11 bili vsaj v tem enotni, da si želij" vsi miru. Ali pa malo drugače rečen0 Marsikaj bi se bilo že obrnilo n3 boljše, če se ne bi bili vmešava zunanji činitelji. Če bi prizadeti'1’ samim prepustili, naj si krojijo sv° jo prihodnost. Mir na Bližnje"’ vzhodu bi imel za politične in S° spodarske velikane dosti posledK dobrih in slabih. Obe supersili bi mogli več prodati tja toliko sv° j ega orožja. Pa še političnega vpl' va bi se izgubilo precej v pušča' skem pesku. Koroška sinoda v svojem zaključnem dokumentu zajamči koroškim kristjanom v dvojezičnih dekanijah tudi pravico do dvojezičnih cerkvenih formularjev. Sploh iim je zagotovljeno občevanje s cerkveno ob'astjo tudi v materinem jeziku. Cerkev je namreč prišla do spoznanja, da imajo koroški Slovenci precej zaslug za °hranitev vere v deželi, da so bili znterom zvesti in pokorni kristjani 'n da bo na Koroškem šele zabadal trajen mir, če bo dejansko zasigurana obema narodoma enakopravnost. Minilo je nekaj let od koroške škofijske sinode. Na marsikaterem Področju je bilo vloženega precej truda, da bi sklepe sinode tudi iz-Vršili. Nekatera vprašanja so v zadovoljstvo vseh rešili s truda polni-pogajanji, mnogo pa je še °stalo odprto, ponekod pa ni vidno nobenega stremljenja za izbolj-Sanje. Nočemo soditi, mogoče je Marsikje človeška letargija povod, da se stvari ne premaknejo z me-sta. o prednostih in pomanjkljivostih sinode smo že večkrat načelno razpravljali, tokrat bomo osvetli le eno področje na enem sa- Cerkveni davek: naj pride Slovenec v zapor, ker hoče imeti slovenski plačilni poziv! mem primeru: vprašanje dvojezičnih (slovenskih) formularjev za postopek pobiranja cerkvenega davka — na primeru zakonskega para Mihe in Ingrid Zablatnik iz Bil-čovsa oz. Celovca. O tej zadevi smo že enkrat poročali. Mlada zakonca sta do pred dvema letoma študirala ter nato dobila službo. S tem je postal obli-gaten tudi cerkveni davek. Oba se smatrata za verna kristjana, da, celo za angažirana kristjana, saj sta oba obiskala med drugim celo Katoliško socialno akademijo. Bila sta seveda pripravljena plačati cerkveni davek. Bila sta pripravljena ravnati se po cerkvenih določilih. Eno teh določil pa je tudi zaključni dokument koroške škofijske sinode in zgoraj navedeno načelo o spoštovanju dvojezičnosti. Miha in Ingrid Zablatnik sta naslovila na škofijo pismo, v kate- 27.11.1977 Ingrid Zablatnik Miha Zablatnik Bllnjove 2 9072 Bllčova Združeni uradi za došle vloge deželnega,okrajnega in sodišča za delo CELOVEC_______________________________ Zadeva: 10E%6d-7? Pf.: 191-*« eksekucija premičnine 9E5923-77 vloga na okrajno sodišče vCelovcu Dne 21.11.1977 nama Je bila v najinem stanovanju v Celovcu,Radetzkyetr.l6, predana od gospoda Ernsta Plrkerja osebno vloga urada za prijetja višjega deželnega sodišča v Grazu na okrajno sodišče v Celovcu ln ftdlok za eksekucijo premičnine v nemškem jeziku. Ker sva pripadnika slovenske narodne skupnosti na Koroškem, se ponovno eklicujeva na določbe člena 7 državne pogodbe Iz leta 1955#od8t. 3 ln 4, ln predlagava,da se nama dostavijo zgoraj omenjeni odloki v slovenskem Jeziku. Z začudenjem pa ugotavljava,da se nama jemlje od sodišča pravica,ki nama Je zagotovljena v členu 7 državne pogodbe iz leta 1955 kakor možnost priziva,ki je pogojena s pravico uporabe slovenskega uradnega ln Jezika pred sodiščem, namesto tega pa se nama "grozi" z eksekucijo premičnine. V prilogi vračava odloka v nemškem Jeziku. Prepie tega pisma pošiljava tudi na urad za prijetja višjega deželnega eodlšča v Grazu. Z odličnim spoštovanjem ! DEŽELNI ŠOLSKI SVET POTRDIL NT Kotmirški šolski ravnatelj Tho-Kordesch je letos za 10. okto-®r delil svojim šolarjem letake-va-'!a na prireditev Abvvehrkampfer-uhda. Naš tednik je o tem škan-alu poročal. Deželni šolski svet, ,er so brali o tem, je hitro ukre-ih poizvedoval. Rezultate svoji'1 poizvedovanj nam je poslevo-®či predsednik deželnega šolske-sveta Karl Kircher pismeno spomnil; »K Vašemu članku ,Kotmara vas: 01 običajno — le komu v korist1, katerem poročate, da je vodja ljudske šole Kotmara vas, gospod ijudskošolski ravnatelj višji šolski svetnik Thomas Kordesch v svoji uradni funkciji kot vodja šole razdeljeval vabila privatnega društva šolarjem, Vam sporoča deželni šolski svet za Koroško, da je zadevo preveril. Vodja imenovane šole ni tajil razdelitve vabil šolarjem. Ker se v šoli ne smejo deliti šolarjem vabila za izvenšolske prireditve, vseeno kakšnega značaja, je bil kotmirški šolski vodja s posebnim poudarkom opozorjen na ta določila." 2. Uarum. n.tu,e. Gestlie t l/juu VoticrPru^tn f^Sih t^oC oics VoCks ■ i-ttlVOlM- Alt. SCl l-, dir VoB-ks- przppL*. Cu. Oslti-nicL. K fose..v . U*oL o/jWi t m___________________. da. SLlOlIs nrlto^ts voU. SliuoUp d* d nu (jtUsU. '2ccLlU;uw, kr L... ™ Poldi in Mirko — 2. nadaljevanje rem poudarjata, da sta radevolje pripravljena plačati cerkveni davek. Vendar zahtevata plačilno odredbo v slovenščini, kakor to predvidevajo sinodalna določila. Pismo — v slovenščini — je bilo zelo vljudno. Odgovor finančne zbornice škofije je bil to že manj. Prepustil je Zablatnikovima alternativo: plačati ali tožba. Pismo je bilo v nemščini. Zakonca odpišeta slovensko, da hočeta plačati na slovenski poziv. Sledilo je pismo višjega deželnega sodišča Gradec (v nemščini): naročilo za plačilo. Miha in Ingrid Za-biatnik odpišeta, da sta pripadnika slovenske narodne skupnosti na Koroškem, da se ponovno sklicujeta na določbe člena 7 avstrijske državne pogodbe, odstavek 3 in 4, in da predlagata, da se jima dostavi naročilnica za plačilo v slovenskem jeziku. Skoraj samo po sebi umevna je bila pri tej korespondenci grožnja z eksekutorjem. Sedaj je posegla vmes tudi Akcija koroških kristjanov za sporazumevanje narodnih skupnosti (AKC), katere član je tudi Miha Zablatnik. Zavzela se je za zakonca, ogrožena od eksekutorja, ter odpisala direktorju škofijske finančne zbornice mons. Johannu Zimolinu (glej faksimile). Nič ni pomagalo. Mesec dni navrh jima je bilo dostavljeno naročilo višjega deželnega sodišča Gradec, naj pod zaprisego javita svoje premoženje. Naročilo je bilo „seveda“ zopet v nemščini, spodaj pa je bila »alternativa" za slučaj, da tej masivni zahtevi ne bi sledila: če ne^ bi prišla na ta termin oziroma če bi odklonila navedbo premoženja, ju mora sodišče po predlogu tožnika (škofije) zapreti (glej faksimile). Ingrid in Miha Zablatnik sta odpisala v slovenščini (glej faksimile). Nemškemu pozivu nista pripravljena slediti... V petek, 9. decembra, je ob 8. uri zjutraj javna obravnava. Nočemo polemizirati o manjkajoči krščanski ljubezni do bližnjega. Tudi ne načeti načelne debate o tem, ali je tudi cerkvena uprava podvržena — kot vsaka druga svetna uprava — določenim zakonom v medčloveških odnosih, da namreč aparat zatre vsako čustvo in da končno gre le za to, da je aparat v redu. Že svojčas, ko smo prvič pisali o tem primeru, smo se obrnili na finančno zbornico krške škofije. Odgovorili so nam, da dejstvo tožbe samo na sebi še ni nič tragičnega; finančna zbornica hoče le formalno varovati določene roke, da namreč zahteva ne zapade. Vendar se bo finančna zbornica zavzemala za to, da se zadeva sporazumno reši. Izrecno nam je pristojni referent zagotovil, da se bodo pogovarjali s prizadetima, ter ponovno zagotovil, da grožnje s tožbo (in eksekucijo) ni treba jemati preveč resno. Sploh pa da se mora Cerkev držati določil zakona o narodnih skupnostih (hoče mar Cerkev ponovno — kakor že pri veroučnem jeziku — „prostovolj-no“ prevzeti protimanjšinsko državno zakonodajo, akoravno ima v svojem neposredno cerkvenem delokrogu avtonomijo?), le-ti pa predvidevajo le nemščino. Neodgovorjeno je ostalo — in ostane skromno vprašanje uredništva NT, zakaj potem sploh imamo sinodalna določila. V sinodalnem zakonu niso nikjer omenjeni kakšni procenti, po katerih naj bi se vršila dvojezičnost. Sploh tudi sinodalni zakon ni pravni instrument, kateri naj bi bil začetek in konec vsega ukrepanja cerkvenih organov, pa tudi vernikov. Nasprotno: namen sinodalnega zakona je bil — po izjavah najvišjih cerkvenih predstavnikov — da se le-ta dan na dan na novo uporablja ob posameznih spornih primerih kot neke vrste vodilo in da je za življenje po tem vodilu potrebno mnogo truda, mnogo pogajanj in razumevanja. Poleg tega je krško-celovški škof ddr. Joseph Kostner pred nedavnim ob priliki svojega obiska pri papežu Pavlu VI. glede narodnostnega položaja dejal, da Cerkev skuša s pogovorom premagati nastale fronte. Vsakršna obsodba bi napravila drugega zagrenjenega in bi še podkrepila nastale fronte. Tako daleč, tako prav. Vendar je v nakazanem primeru zakoncev Zablatnik očitno, da so odgovorni referenti v škofijski finančni zbornici zavestno ignorirali vodila sinode ter izvajanja krškega škofa ter storili ravno obratno. Skrajni čas bi bil, da škof sam pogleda, kaj se dela v njegovih uradih. AKTION KARNTNLR CHR1STEN FLiF DIE VERSTANDIGUNG DER VOLKSGRUPPEN 5020 Klagenfurt, Linsengasse 85 ‘Oz Klagenfurt, 1977-10-21 Ksgr. Johann Zimolin Finanzkammerdirektor Mariannengasse 2 9010 Klagenfurt Sehr geehrter Herr Direktor Zimolin! Die "Aktion Karntner Christen fur die Verstandigung der Volks-gruppen" (AKC) hat sich bei ihrer letzten Sitzung am 5. Oktober 1977 auch mit dem Inhalt der Beschlusse der letzten Diozesan-synode Liber "Das Zusammenleben der Deutschen und Slowenen in der Kirche K.irntens" beschaftigt. Auslosender Grund dafUr war die Zustellung einer Mahnklage des Bezirksgerichtes Klagenfurt an die Familie Ingrid und Miha Zablatnik - Herr zablatnik ist Mitglied der AKC -, weil sie ihren Kirchenbeitrag nicht bezahlt haben. Herr Zablatnik gab an, daG er bereit war und bereit sei, den Kirchenbeitrag zu leisten, wenn die Zahlungsaufforderung in slowenischer Sprache erfolgt ware bzw. erfolgen wUrde, was bis-her trotz dieser schriftlich vorgebrachten Erwartung nicht ge-schehen ist. Die AKC meint, daG die Familie Zablatnik auf Grund der Synoden-beschlusse eine Aufforderung zur Zahlung des Kirchenbeitrages in slowenischer Sprache erwarten konne. Sie ersucht Sie, ange-sichts der Tatsache, daG im diozesanen KoordinationsausschuG die Diskussion iiber die Verwirklichung der Synodenbeschlusse bezliglich Verwendung der slowenischen Sprache im Amtsgebrauch der Kirche noch im Gange ist und gewiG die Verwendung von zwei-sprachigen Formularen (auch fUr Kirchenbeitragsforderungen) vorgesehen sein wird, die Aussetzung des laufenden strafgericht-lichen Verfahrens gegen die Familie Zablatnik zu veranlassen. In der Hoffnung, mit diesem Schreiben einen Eeitrag zur Volks-gruppenvers t.ind igung leisten zu korinen, gruGt Sie fur die.A In ellcn Eingiben in nabenstehende Gesdufozahi anzugeben. 5668/77-5 Gcsduftszahl _ Auftrag zur eidlidien Vermogensangabe (Offenbarungseid) Betrdbende Partci Verpflichtete Partci Gurker Diozese Michael Zablatnik Ingid. Zablatnik 6 S 1.964,— Auf Antrag der betreibenden Partci wird der verpfliditeten Partci aufgetragen, nadi dem beiliegenden Form-bhtt dn Vcrzddmis ihres Vermogens vorzulegen und einen Ed dahin zu lasten, dafi ihre Angaben richtig und ▼olistandig sind und dafi sie von ihrem Vermogen wissentlidi nicbts verschwiegen hat Die Tagsatzung zur Vorlage des Vermdgensverzddinisses und zur Leistung des Offenbarungseides wird fur den 9.12.1977 , 8 Uhr Oti b« diesem Gericht, I, Stock — Er^ge*