186 Ocene Primož Simoniti. Humanismus bei den Slovenen: Slowenische Humanisten bis zur Mitte des 16. Jahrhunderts. Priredba Marija Wakounig, prevod Jože Wakounig. Zentraleuropa­Studien 11. Dunaj: verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2008. [344 str.] Simonitijeva študija Humanizem na Slovenskem, ki jo je pred tremi desetletji izdala Slovenska matica, je razmeroma meglene in nepovezane predstave o lite­ rarnem dogajanju v tem prostoru v stole­ tju pred začetkom reformacije nenadoma nadomestila z vse drugače natančno izri­ sano podobo, sestavljeno iz plastično pri­ kazanih likov. Dotedanje literarnozgo­ dovinske abstrakcije so se začele umikati živim ljudem z neobičajnimi človeškimi in literarnimi usodami. vedno novim bralcem ostajajo v spominu številne nepozabne vinjete: Johannes Rot, učenec Lorenza valle, s svojim pogrebnim govo­ rom za Ulrikom II. Celjskim; nesojeni šentviški arhidiakon Jurij Hajdnik in stra­ šni latinski heksametri, ki opisujejo nje­ govo trpljenje v zaporu (euge, sodales, pate- facite haec bursales ...); nadarjeni diplomat Krištof Ravbar, ki je več desetletij usmerjal ljubljansko škofijo z razgledom umetno­ stnega mecena; njegov sošolec in tajnik Avguštin Prigl »tyfernus«, »Laščan«, zbi­ ralec rimskih napisov in arhitekt ljubljan­ skega škofijskega dvorca; Brikcij Preprost iz Celja, profesor na dunajski teološki fakulteti, ki so ga akademski kolegi v neja­ snih okoliščinah najprej pregnali v Padovo, vendar so ga morali nato spet sprejeti celo kot dekana in rektorja; slovničar Bernard Perger iz Ščavnice in njegovo dopisovanje s slovitim nemškim grecistom Johannesom Reuchlinom; Matija Hvale iz vač s svojo razpravo o problemih naravne filozofije, najstarejšim tiskom kakega slovenskega filozofa; Luka iz Dobrepolj, po potrebi imenovan Agathopedius, Bonicampianus ali Gutenfelder, »ordinarius bonarum lit­ terarum professor« na Dunaju, ter njegov prijatelj baron žiga Herberstein, na kate­ rega se prvi obrača po nasvet celo pri tako perečem vprašanju kot je izbira žene; ter toliko drugih. v prostoru med temi sli­ kovitimi osebnostmi se nato kažejo obrisi institucij, ki iz odmaknjene province delajo kulturno krajino – dvornih pisarn, samostanskih knjižnic, škofijskih središč, šol, univerz. Ugotovitev, ki sledi iz vseh teh zgodovinskih sond, je postavila začetke slovenske književnosti v povsem novo luč. Pokazalo se je, da slovenski humanisti niso zgolj tujek v njenem razvoju, »rodni pokrajini le zunanji okras«, kot je svojčas pribil France Kidrič, temveč da so prav v njihovih naporih za obnovo antične kul­ ture skrite korenine kasnejših literarnih dosežkov s slovensko reformacijo vred, kot je že pred tem domneval Anton Slodnjak. Keria_11•2_03.indd 186 18.12.2009 11:44:32 187 Ocene Slovenska izdaja se je že ob izidu uve­ ljavila kot temeljno delo, vendar je njen vpliv v tujini zaradi jezikovne pregrade ostal omejen predvsem na res zagrizene raziskovalce. Nemški povzetek ponuja le najosnovnejše podatke in slovenščine manj vešči avstrijski zgodovinarji, za katere je dogajanje v tem prostoru še zlasti pomembno, so si ob misli na avtorja morda na tihem pomrmravali distih nemškega humanista Celtisa slovničarju Pergerju: »Non te Germana iam dicam stirpe crea­ tum, / dum spernis patriam, perfide Slave, meam.« (v Sovretovem prevodu: »več ne porečem poslej, da na deblu si zrasel ger­ manskem,  / ker domovino črtiš mojo, zahrbtni Slovan!«) Z nemškim prevodom, ki je izšel pri Avstrijski akademiji znanosti, se položaj zdaj spreminja. Urednica Marija Wakounig z dunajskega Inštituta za vzho­ dnoevropsko zgodovino se v predgovoru spominja, kako je kot brucka leta 1979 dobila knjigo za darilo od svojega starej­ šega brata, koroškega klasičnega filologa Jožeta Wakouniga, kako jo je razprava vse odtlej spremljala pri njenem znanstvenem in pedagoškem delu ter kako je sama vse­ skozi razmišljala o prevodu. Habent sua fata libelli; tri desetletja kasneje je nekda­ njega darovalca nagovorila za pomoč pri prevajanju in v okviru trubarjevega leta je prevod po vseh teh letih vendarle izšel. Prevajalec se je zavestno odpovedal večjim posegom v zahtevni, esejistično zaostreni slog izvirnika, tudi bibliografije ni poso­ dabljal, saj bi to pomenilo pisanje novega dela. Spremembe je omejil predvsem na izrazoslovje, ki bi pri bralcih z drugačno občutljivostjo lahko vodilo do nesporazu­ mov, značilen primer je že sam naslov. Misli, ki se vsiljujejo ob listanju po tej knjigi, se da strniti v tri latinske besede: tempus optimus iudex. v sedemdesetih je v slovenščini izšlo veliko tako ali dru­ gače znanstvenih razprav, vendar niso vse takšne, da bi jih bilo mogoče danes še vedno brati brez svojskega priokusa, neka­ tere so bolj kot sekundarna literatura zani­ mive kot primarni vir o svojem lastnem času. tiste, za prevod katerih se po vsem tem času zanimajo resne tuje založbe, bi na prste najbrž lahko preštel celo kak mizar. Naslov je zato mogoče brati v dvojni optiki, Simonitijeva knjiga ni le študija o sloven­ ski humanistični tradiciji, temveč se z vse večjim časovnim odmikom vedno bolj kaže tudi kot njeno tehtno nadaljevanje. David Movrin Keria_11•2_03.indd 187 18.12.2009 11:44:32