168    s*-
Ob koncu počitnic
'elike počitniee so pri kraju. Od vseh stranij se potnika ukaželjna mladež proti mestu. Nekateri bolj lahkoživi dijaki se poslavljajo z žalostnim obrazom; drugim pa, ki se bolj zavedajo resnobnih dolžnostij, vrlo ugaja, da se zopet z novo vnemo poprimejo koristnih. naukov.
Pa precej prve dni, vem, da ne bode Bog ve kaj z učenjem. Sedaj boste komaj dopovedali svojim dragim tovarišem, kaj ste prijetnega ali ne-prijetnega doživeli v dolgih počitnicah. Poznam nekoga, ki bi že tako rad povedal svoje dogodke, da kar ne more čakati in je že meni po nekoliko izdal, še predno so bile počitnice pri kraju. Grbančevega Tineta menim, tistega petošolca, saj ga menda poznate. To vam je izvrsten dečko, ki zna poleg šolskih predmetov še marsikaj posebej, zlasti ga ¦veseli risanje in sli-kanje. Že mnogiin sosedom je spretno poslikal deščice na čebelnih panjih, in z golim svinčnikom je narisal že nekaj tako lepih podob, da so jih dejali v okvir in obesili na steno.
Oni dan mu je pa šinila nova misel v glavo. Pri mestnih otrocih je večkrat z zanimanjem opazoval, kako se vrlo zabavajo z drakonom, ki ga izpuščajo v zrak. Jej, kako bi bilo lepo, ko bi tudi doma izpustil tako zver v zračne višave; kako bi strmeli vaški otroci, ki še nikoli niso videli kaj takega! Na vsak način mora tudi Tinček, predno poidejo počitnice, izgotoviti takega drakona; pa ne kakega pritlikavca, marveč drakona - velikana.
Ker je menil Taško mladino iznenadifci, pa tudi nekoliko prestrašiti, zato je prikrival svoje delo. Vse je moralo ostati tajno; samo njegov najzaupnejši prijatelj, sosedov Janko, je smel gledati in pomagati, pa sestrici Metki je tudi razodel, kaj da namerava, ker se itak ni dalo popolnoma zakriti.
Prvotno je nameraval naslikati pravcatega drakona, z bliščečimi luski-nami, velikim grebenom, s strašnim repom, grozovitim žrelom i. t. d.; a to bi bilo za otroke le prehudo, pa tudi bi bilo težko narediti tako široko ploščino, da bi se mogel veter upirati vanjo. Torej premeni svoj prvotni načrt ter napravi veliko človeško glavo z doJgimi lasmi, češ, da tudi to bode veličasten prizor, če bode tak orjak plaval po zraku, in ne majhen strah takrat, kadar se spusti proti zemlji!
A takega »zmaja« narediti, ni lahko delo. Že štirinajst dnij je iskal in znašal od vseh stranij potrebnega gradiva; neumorno je strigel, prirezaval, meril, lepil, slikal itd. Slednjič se mu zdi, da je delo dovršeno: lep »zmaj«, da ga je umetnik sam vesel! Vendar ne upa si še ž njim naatopiti v javnosti; kaj pa, ko bi se ne posrečilo!? Le samo svoja dva zaupnika vzame s saboj in skrivaj jo mahnejo na samoten kraj poleg hrastovega gozdiča, kjer ni bilo drugih ljudij ob tem dasu, da bi najpoprej napravili »preskušnjo!«
Tinče je sicer znal vsa pravila, kako se drakon polagoma izpušča kvišku; a noče se mu prav sponesti. Slednjič se začne zmaj pravilno vzdigovati, — kar nenadno potegne hud piš od nasprotne strani in ga siloma zanese med vejevje starega hrasta. Oj, koliko je bilo truda in napora, predno je bil ubogi

-«    170    5««-
zmaj rešen izmed rogovilaste hrastovine! in pa kako je bil sirotej razpraskan in ranjen! A nesreča modri; takoj se odstranijo od drevja in se pomaknejo na prosto planjavo. Pogumni Tinče poskusi na novo svojo umetnijo; a kaj pomaga, ko pa pride takoj zopet nova nesreča, in sicer dokaj hujša memo prve. Sem od vasi namreč je prikorakal Logarjev lovec in pred njim tolpa psov. In ko zagledajo izpočiti in razposajeni psi od tal se vzdigajočega zmaja, takoj se spustijo za njim in drug pred drugim se zaganjajo, rohnijo in lajajo. Nekaj časa se Tinček vojskuje, a dobro vedoč, da razdraženim psom ni zaupati, jitn žalosten v milost in nemilost prepusti prelepega zmaja ter jokaje gleda od strani, kako je v kratkem času razdejano delo štirinajstdnevnega truda. Letos toraj ne bode »veličastne« predstave! Še dobro, da se je izvršilo vse tako skrivaj. Ko bi le še lovec hotel molčati! Pa menda do tajnosti Tinčku samemu ni toliko; sicer bi bil zamolčal tudi meni ta ponesrečeni poskus. Tudi poguma mu ni vzela nesreča. Obratno; sedaj pravi, da bode nalašč naredil še večjega zmaja in ga o prvi ugodni priliki izpustil raz ljubljanski grad, da bode po-nosno krožil nad mestom. če se mu posreči »podjetje«, vam sporočim; če ne, pa ne.