Hladnikia 5: 19-23 (1995) 3 5 
Miscellanea i 
D. Trpin in B. Vreš: Register flore Slovenije: praprotnice in cvetnice (Izdal Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Zbirki ZRC 7, 142 str. + 96 barvnih slik na 8 straneh, Ljubljana 1995) 
Lično opremljena publikacija z naslovnico, ki kaže bogato cvetoč travnik, na katerem prevladuje resasti (?) škrobotec, omogoča hitro orientacijo o praprotnicah in semenkah flore Slovenije. Takšno delo je bilo potrebno, saj je bil Seznam praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja E. Mayerja (1952) naravnan na slovensko etnično ozemlje, obe izdaji Male flore Slovenije (A. Martinčič in F. Sušnik s sodelavci, 1969, 1984) nista zajeli celotne flore Slovenije, vsa tri dela pa tudi ne ustrezajo več popolnoma današnji taksonomski in floristični vednosti o praprotnicah in semenkah na ozemlju Slovenije. Naslov publikacije je smiselno izbran, saj kar dobro zamenjuje "check-list", uveljavljeni angleški izraz za takšna dela. 
Delo je razdeljeno na Uvod, Razlago posameznih oznak in okrajšav, Seznam literature, omenjene v Uvodu, Latinsko-slovenski register, Slovensko­latinski register in Literaturo, na barvnih prilogah pa so fotografije 96 večinoma manj znanih in/ali fotografsko redko upodobljenih taksonov. 
Register je, kot pišeta avtorja v Uvodu, nastal iz seznama praviloma sedemčrkovnih kratic, uporabljanih pri računalniškem zapisovanju znanstvenih (latinskih) rastlinskih imen in avtorskih imen. Pri nekaterih kraticah bi po sprejetem načinu krajšanja lahko prišlo do prekrivanja: CALPALU lahko pomeni C alia palustris, Callitriche palustris in Caltha palustris. Avtorja sta za drugo vrsto izbrala kratico CALPALUS, za tretjo pa CALPALUST, kar pa seveda še vedno ni nedvoumno; ali ne bi bilo bolje, kljub drugačnemu izhodišču, drugi takson okrajšati kot CALLIPAL, tretjega pa kot CALTPAL? 
Bistveni del Registra je latinsko-slovenski register, ki obsega zaporedno številko taksona, njegovo kratico, latinsko ime z navedkom avtorja ter slovensko ime, po potrebi pa tudi sinonime, oznake za izumrlost, vprašljivost pojavljanja, kultivirane in kulturne rastline (ali ne pomenita oba izraza istega?), napačno navedbo ter agregat. Mnoge gojene (kultivirane) rastline so tudi podivjane (npr. Buxus sempervirens, Rubus phoenicolasius), kar bi moralo biti pri znaku za gojene rastline povedano ("gojene in podivjane rastline"). 
Kot izhodišče sta avtorja uporabila 2. izdajo Male flore Slovenije (1984); pozneje odkrite, v Mali flori izpuščene ali prezrte taksone pa označila z znakom * 1 . Pri vsakem takem taksonu navajata vir, kar je zelo dobro, saj kaže pot k prvemu viru; mnoga sintetska dela namreč o viru za neko 
^ Ko obravnavamo Malo floro Slovenije, je koristno vedeti, da sta urednika v 1. izdaji (1969) skoraj dosledno "predpisala" omejitev na avtohtone vrste, kar seveda ni bilo dobro. V 2. izdaji (1984) je njuna tovrstna načelnost popustila in so v njej upoštevane tudi "številne kulturne in lepotne rastline". Nadalje: ko primerjamo 2. izdajo z Registrom, vidimo, da so pomanjkljivosti, ki bi se jim 2. izdaja prav lahko izognila, največ znotraj družin Apiaceae, Boraginaceae, Iridaceae, Liliaceae s. lat. in Ranunculaceae. Sklicevanje pri taksonih, označenih z *, na Mayerjev Seznam (1952), ni vedno umestno, saj je Mayer upošteval slovensko etničn o ozemlje. Zaradi tega 
3 6 
Miscellanea 
navedbo ne dajejo podatkov. Pri taksonih Aconitum variegatum subsp. nasutum, Arctostaphylos uva-ursi subsp. crassifolia, Helictotrichon praeustum in Nigritella rhellicani, ki jih Mala flora Slovenije nima, pogrešam vir. Prv i (in zato najpomembnejši) vir za pojavljanje v Sloveniji za takson Aristolochia lutea je posredno (arealna karta!) Nardi (1984: 276), neposredno pa T. Wraber (1989: 21, Rastline od Krasa do morja); za križanec Centaurea x sórdida so to (v novejšem času) Paulin (1904 in 1917), že prej pa Fleischmann (1844) in Pospichal (1899), če ne že kar sam avtor tega imena Willdenow in avtor njegovega sinonima C. grafiana De Candolle. Pri taksonih Danthonia x breviaristata je to Paulin (1902, 1915), Datura innoxia Strgar (1968), Pedicularis x pennina T. Wraber (1960: 33), Peucedanum rablense Fleischmann (1844) in Polystichum x iltyricum Paulin (1896, 1906, 1915). Prvi vir za pojavljanje podvrste Viscum album subsp. austriacum ne more biti Prekoršek (1964), saj ta v svojem članku omenja le (napačno določeni) V. album subsp. abietis, je pa to Boros (1944). Prvi avtorji, ki v Sloveniji zanikajo pojavljanje taksonov Athamanta haynaldii, sta Mayer & Rataj (1954), Helleborus macranthus Ravnik (1969), Moehringia diversifolia pa Schaeftlein & 
T. Wraber (1971). Za slovensko floro močno vprašljivih vrst je -v očeh podpisanega - sicer še več: npr. Arenaria marschlinsii, Asyneuma canescens, Corydalis pumila, Festuca violáceo, Helleborus multifidus s. str., Oxytropis campestris, Phyteuma betonicifolium, Poa cenisia, P. laxa in P. violacea, vendar sta avtorja storila prav, da sta podatek o njihovem pojavljanju in pojavljanju drugih dvomljivih vrst vendarle upoštevala, saj izrecnega "preklica" doslej še ni bilo. Preseneča navajanje taksonov Euphorbia wulfenii, Gentiana lutea subsp. lutea, Gladiolus communis in Ornithogalum gussonei, saj je nova literatura dovolj zgovorna, v obratni smeri pa je v obstoječi literaturi že objavljeno pojavljanje v Registru neupoštevanih taksonov Leontodon brumatii (morfološko, ekološko in arealno dobro označen, a taksonomsko še ne dovolj preučen takson iz široko pojmovane vrste L. hispidus), Molopospermum peloponnesiacum subsp. bauhinii, R. ficaria subsp. ficariiformis in R. trichophyllus subsp. lutulentus. Ob upoštevanju drugih Karpatijevih sorbusov bi moral biti naveden tudi S. austríaca subsp. mayeri. 
Navajanje sinonimov je skromno, v marsikaterem primeru bi si jih želel več, vsekakor pa pri taksonu Ballota nigra subsp. foetida manjka v Sloveniji "rojeni" sinonim B. velutina (locus classicus v Piranu!). Za orientacijo sodobnemu uporabniku, ki se mu stara literatura vse bolj odmika oz. postaja vse manj dostopna, bi bilo podobno koristno pri vrsti Centaurea rhenana navesti sicer že povsem obsoletni Vestov sinonim C. scopolii, ki se tudi nanaša na rastline z območja Slovenije (Maribor). Obe pripombi sta napisani v spoznanju, da bi sčasoma morali priti do seznama in po možnosti tudi 
je npr. prvi vir za pojavljanje taksona Hirschfeldia incana ustno sporočilo B. Anderleta (1994), ne pa Mayer (1952), ki povzema (adventivno) pojavljanje zunaj današnje Slovenije. Isto velja za takson Lobularia marítima, ki ga na ozemlju današnje Slovenije ni, če seveda ne upoštevamo Zirnichove navedbe (Mezzena 1986: 157), da raste v "Oseku pri Šempasu v vrtu župnika Franketa, tudi podivjana". Tudi Trifolium thalii, ki ga Mayer sicer navaja, do objave najdbe z Mangarta (T. Wraber, 1983) na ozemlju Slovenije ni bil znan. 
Hladnikia 5: 19-23 (1995) 3 7 
pojasnitve vseh imen, ki so bila prvič publicirana v zvezi z rastlinami na ozemlju Slovenije ("Nomenclátor slovenicus"). 
Pisca posebej poudaijata, da nista želela reševati taksonomskih problemov in odprtih vprašanj o razšiijenosti ter tudi ne ugotavljati statusa kultiviranih oz. podivjanih adventivnih taksonov. Pri tem pa spregledujeta, da je publikacija, kakršna je njuna, hote ali nehote tudi odgovor na prav takšna vprašanja. Vsako navedeno ime je namreč tudi soglašanje z njegovim taksonomskim statusom: ko je npr. naveden Galeobdolon flavidum, to avtomatično pomeni soglašanje z delitvijo rodu Lamium s. lat. na rodova Lamium s. str. in Galeobdolon. V Registru sta tudi dve novi kombinaciji, kar bi bilo -v skladu z mednarodno uporabljeno prakso - bolj primerno narediti v kaki periodični publikaciji, predvsem pa je kombinacija v rodu Heliosperma odveč, saj je za ta rod ob njegovi izločitvi iz rodu Silene korektno ime Lcoca. Avtoija sta očitno pristaša ožjega pojmovanja rodu, čeprav v tem pogledu preseneti uvrstitev vrste Dittrichia viscosa v rod Inula in breskvovcev (Persicaria) v rod Polygonum. Po drugi strani pa bi se kazalo držati v sodobni evropski taksonomski literaturi splošno sprejetega rodu Silene s. lat. Manj jasno je njuno pojmovanje vrste, saj kot takšne navajata taksone, ki bi jih bilo bolj primerno imeti bodisi za podvrste (npr. avtoploidna taksona Ceterach javorkeanum/C. ojficinarum in prav tako avtoploidna taksona Vaccinium gaultherioides/V. uliginosum, Artemisia biasolettiana/A. lobelii, Astragalus (monspessulanus)/A. illyricus, Coronilla emerus/C. emeroides, Euphorbia triflora/E. kerneri, Galium verum/G. wirtgenii, Orchis mascula/O. signífera, Pedicularis elongata/P. julica, Pulsatilla (vulgaris)/P. granáis, P. (pratensis)IP. 
nigricans) bodisi jih, kot taksonomsko !relevantne (Draba aizoides var. affinis) ali vsaj nejasne, uvrstiti v sinonimiko. Taksonomsko dvomljive "vrste" (oz. "podvrsta") so npr. Agropyron biflorum, A. trichophorum, Lamium wettsteinii, Quercus petraea subsp. mespilifolia, Sesleria leucocephala in Vaccaria grandiflora. Ali v Sloveniji res rasteta tako Ranunculus acris subsp. friesianus kot R. strigulosus, v literaturi znana tudi kot R. "stevenii"? Campanula witasekiana in 
C. inconcessa utegneta biti identični; v tem primeru ima drugo ime prioriteto. Vztrajanje pri imenu Hutchinsia za rod križnic po nomenklaturnem kodeksu ni utemeljeno, ker je korektno le ime Pritzelago. Vrstni pridevki tipa (Luzula) alpino-pilosa ali (Pedicularis) rostrato-capitata se po pravilih pišejo brez vezaja. V navedenih primerih gre morda le za nepopravljeni prvi zapis, saj to pravilo avtorja upoštevata npr. pri imenih Achillea roseoalba (A. roseo-alba seveda ni sinonim!) in Buglossoides purpurocaerulea. Počasi se bomo morali navaditi, da je "naša" Zoisova vijolica "le" podvrsta (Viola calcarata subsp. zoysii). Pri taksonih Bupleurum ranunculoides, Carex curvula in Spiraea decumbens ter v podobnih primerih bi kazalo navesti tudi podvrsto (subsp. ranunculoides, subsp. curvula oz. subsp. decumbens). Ne vem, ali je upravičeno neenako obravnavanje psevdosezonskega polimorfizma (Gentianella: varietete; Euphrasia, Melampyrum, Odontites, Rhinanthus: podvrste). 
Seznam taksonov obsega 3216 številk, pri čemer pa precej moti to, da avtoija nista razlikovala med avtohotonimi, naturaliziranimi in bolj ali manj prehodno se pojavljajočimi taksoni. Navajata sicer tudi nekatere kulturne 

38 Miscellanea 
rastline, ki jih ne številčita, vendar ni treba posebej poudarjati, da bo botanik pri zunanjem delu, vendar ne v kulturi (!), mnogo bolj zanesljivo kot npr. na oštevilčena taksona Eragrostis frankii in Mimulus moschatus naletel na neoštevilčene taksone Picea sitchensis, Pinus strobus (ta v Registru sploh ni naveden, vendar glej M. Wraber 1951!), Solarium tuberosum in Zea mays. Floristična dela navadno že s tipom črk razlikujejo med avtohtonimi in neavtohtonimi taksoni, pri čemer k avtohtonim bolj ali manj enakopravno prištevajo naturalizirane, posebej pa omenjajo bolj ali manj slučajne priseljenke in neustaljenke. Pojavljanje avtohtonih vrst, npr. Cardamine glauca in Cerastium dinaricum, ima namreč za geobotanično oznako slovenske flore čisto drugačen pomen kot pa pojavljanje nestalnih priseljenk ali podivjank, kakršni sta npr. vrsti Chorispora tenella in Mimulus guttatus, pri čemer sem navedel štiri vrste, ki so bile v Sloveniji najdene v zadnjem desetletju. 
Ko sem si obetal, da bom končno vendarle izvedel za število vrst parprotnic in semenk, ki rastejo v Sloveniji, sem ugotovil, da to na hitro ni mogoče, ker so v zaporedno oštevilčenje vključeni tudi križanci. Kakor je registracija križancev sama po sebi koristna, ni običajno, da so ti postavljeni na raven "pravih" vrst. Ravno s križanci se bo lahko število oštevilčenih taksonov še močno dvignilo, saj avtoija pri njihovem navajanju nista dosegla zadostne popolnosti. Ne da bi iskal v literaturi, sem kar na pamet ugotovil, da manjkajo npr. križanci Anemone x pittonii, Satureja x karstiana, Justinovi križanci v rodu Centaurea, Cirsium x linkianum, Crocus x fritschii, Dryopteris x remota, Orchis x dietrichiana in Paederota x churchillii, pregled literature pa bi seveda odkril še mnoge druge v Flori Slovenije že znane križance. Objavljeno je že bilo, da je križanec Campanula x vrtacensis na svojem edino znanem nahajališču izginil in bi torej moral biti označen z Ex. Ni prav, da se v Registru navedeni križanci omenjajo kot novost glede na Malo floro Slovenije (znak *); to delo namreč križancev posebej sploh ne upošteva. 
Precejšen del Registra obsega Slovensko-latinski register (str. 97-136), ki obsega abecedni seznam v Latinsko-slovenskem registru navedenih slovenskih imen. V glavnem se avtorja držita v Mali flori Slovenije precej dosledno uporabljene slovenske binarne nomenklature, a z več koristnimi spremembami ali dopolnili. Ni pa čisto jasno njuno stališče o poimenovanju infraspecifičnih taksonov. Rekel bi, da je ime kranjski muškatni kamnokreč bliže znanstveni sistematiki, ime kranjski kamnokreč pa bolj "praktično". Avtoija uporabljata drugo možnost. Mislim, da je latinska močvirnica bolj prav kot italijanska močvirnica, Stevenova zlatica (po Steven-u) bolje od Stevenijeve in Billotova stoklasa (po Billot-u) bolje od Billotijeve, prav pa je seveda Gremlijev grahovec (po Gremli-ju). S orb us slavnicensis se imenuje po gori Slavnik, ne pa po botaniku Slavniču, in je torej slavniški mokovec. Slovensko ime Charmeilov repuš je zgrešeno, saj bi to bila vrsta Phyteuma charmelii, medtem ko gre v resnici za nek drug takson, ki na prvega samo spominja. Po sinonimu bi mu lahko rekli Columnov repuš. Rod Iva ne more biti iva, ker je to znana vrba, je pa to, tako kot verjetno tudi "Droebachova" suholetnica, slaba dediščina Male flore Slovenije. Za rod Pallenis predlagam namesto "palenisa" trnjek (ker ima edina evropska vrsta tega rodu TRNat 
Hladnikia 5: 35-41 (1995) 3 9 
ovoJEK). (Domislek je nastal ob pregledovanju Registra v Nerezinah, kjer sem tedaj to rastlino opazoval v naravi, fotografiral in vložil v herbarij.) Avtorja pišeta vrstne pridevke ("vrstna imena"), narejene iz osebnih imen (ne: imen "avtorjev"!), z malo začetnico, npr. zoisova zvončica in vvulfenov jeglič. Stvar dobrega jezikovnega okusa pa je pisati Zoisova zvončica in Wulfenov jeglič. Vsaj botaniki bi morali vedeti, da so eponimni vrstni pridevki z zadevno osebo v daleč največ primerih v tako tesni zvezi, da jih ne kaže vodeniti z uporabo male začetnice. 
Nekoč (Proteus 45: 198, 1983) sem že zapisal, da nimamo prevajalcev, ki bi dobro obvladali biološko angleščino. "Praprotnice in cvetnice" (zakaj ne semenke?) iz podnaslova Registra so v angleščini postale "praproti in cevnice" ... 
Ko ugotavljam, da je Register flore Slovenije v mnogem koristna inventarizacija praprotnic in semenk, ki rastejo na ozemlju Slovenije, naj še napišem, da takšno delo lahko nastane tudi samo kot povzetek izhodiščnega dela z upoštevanjem poznejše in prezrte starejše literature. Da bi uspelo v polni meri, je treba izhajati iz kar najbolj popolne vednosti o obstoječi floristični in sistematski literaturi, nič manj pa tudi iz kar najbolj celovitega poznavanja taksonov in njihovega stanja v naravi. Ali se nista avtorja, kljub izkazani prizadevnosti, nekoliko preveč pogumno odločila za objavo dela, ki je bilo zasnovano kot seznam kratic imen rastlinskih taksonov, ima pa vse lastnosti seznama flore Slovenije? 
Tone Wraber