Brez naslova
Teč^ voda, teče, vodica šumeča.
Tam ob njej pa v gozdu sipava moja sreča.
Kadeir zrem gomilo, solze točim vroče:
Da bi tukaj sipal ti? Ah, saj ni mogoče.
Mar ti ni pretesno v hladni, oeki jcimi?
Vstani! Pridi fc nama, da ne bova sami!
Ko v večerih dolgih o dneh minulih sanjam
k tvoji mali hčertki trudno glavo sklanjam.
Le v očeh nedolžnih, ki me zro žareče,
gledam še odseve že mintile sreče.
Kje so tisti dnevi, kje presrečna doba?
In ljubezen moja — umira v temi groba.
Marinka Demšar-Jana, Miloška
250