Olga Milanovič
Vela IVfigrinova
Beograd: 1882—1908
»... Vsakdo, ki pozna splošne gledališke razmere ... se mora pokloniti tej Slovenki, ki je kljub naravnim in umetnim oviram kot tujka in začetnica sama postala »srbska Sara«. Kot »deklica iz tujine« je prišla na oder, na katerem se (in kje ni tako?) ocenjuje začetnik po očku in stricih. Vse je bilo proti nji, z njo le njen dobri genij, njena nadarjenost, pa je vendar vse osvojila ...«
(Anton Gustav Matoš v majski številki sarajevskega časnika Nada 1897. leta).
Prihod Avguste, Vele Nigrinove v Beograd 1. 1882 je sčasoma postal legenda. Noben gledališki kronist, ki je pisal o nji, ni pozabil povedati naslednje zgodbe . . . Dolgoletni član Narodnega gledališča v Beogradu — znani kapelnik in skladatelj Slovenec Davorin Jenko je ob enem svojih pogostih potovanj v domovino dobil zaupno nalogo. Takratni upravnik beograjskega gledališča Milo-rad Popovič Sapčanin mu je predlagal, naj v Ljubljani poišče kakšno mlado nadarjeno dekle, lepo seveda, ki bi v Beogradu dobila mesto med vodilnimi igralkami. In Jenko je srečal Nigrinovo ... Samo kratka vaja in igralka je bila odkrita! Sledili so brzojavi: Ljubljana—Beograd, Beograd—Ljubljana, angažma je bil na vidiku . .. Treba je bilo premagati samo še odpor matere (očeta ne omenjajo), ki naj bi enemu svojih sedmih otrok, ljubki hčerki Gusti, dovolila oditi v »tujino«, v daljnji Beograd med bojevniške Srbe. Po kratkem boju je padla odločitev. Dvajsetletna Avgusta, ki jo je spremljala krepka roka in čuječe oko spoštovanega Jenka, ki je z vsem srcem prevzel vlogo varuha svoje nadarjene rojakinje, je krenila na pot.
Na splošno je ta zgodba točna. Po nji »jedina zasluga, što je ovaj blagorodni izdanak bratskoga nam i simpatičnog slovenskog naroda presadjen u naš vrt, pripada g. Jenku, tvorcu srpske umetničke muzike«.1 Težko je — ne da bi seve omalovaževali Jenkovo zaslugo — osvetliti malo nenavadno željo takratnega vodje beograjske gledališke hiše Milorada Popoviča Sapčanina, da za Narodno gledališče po njegovi štirinajstletni dejavnosti in dokaj uspešni tradiciji prvih igralk — omenjam samo Marijo Jelensko in Milko Grgurovo — poišče igralko ravno v Sloveniji. Razen znanih tolmačenj, da beograjsko okolje
1	U. (gričič) J. (efta). Vela Nigrinova. Politika, V/1907, br. 1340, str. 3.
Vela Nigrinova po prihodu v Beograd
še ni bilo zrelo, da bi dalo igralko, in da so zahodni kraji južno slovanskega ozemlja, ki so bili pod Avstro-Ogrsko, vsekakor imeli daljšo tradicijo v negovanju igralske spretnosti, je sicer brez podrobnejšega preučevanja gledaliških razmer iz nekega družbenega aspekta nemogoče odgovoriti na to vprašanje. Danes ne moremo z gotovostjo ugotoviti, kateri neposredni razlogi so odločili prihod Vele Nigrinove v Beograd, vsekakor pa drži podatek, da je bilo treba najti zameno Milki Grgurovi, ki je bila že v dvainštiridesetem letu in ki je bila, kot omenja Grol, sama nositeljica velikega dramskega repertoarja.2 3 * Vendar pa vemo, da je leto dni — vse do prihoda Nigrinove — v beograjskem ansamblu razen Grgurove z uspehom delala tudi znana hrvatska igralka Marija Perisova, ki je z njo enakopravno delila »-veliki repertoar«. Toda tudi Perisova je v tem času imela šestinštirideset let in je lahko igrala vloge srednjeveških heroin, medtem ko je vloge mladih deklet še zmeraj tolmačila Grgurova. Ker pa beograjsko gledališče ni moglo imeti več kot dve »prvi igralki«, je bila za Nigrinovo žrtvovana Marija Perisova.
V letopisu Narodnega gledališča iz leta 1886, v gledališki spominski knjigi za leto 1882 je pod datumom 28. VIII. zapisana naslednja odločba: »Pozorišni odbor prima za članove: g-djicu Avgustu Nigrinovu, člana slovinačkog pozorišta u Ljubljani, a g-djici Mariji Perisovoj otkazuje dalje glumovanje na našoj po-zornici.«8 Nenavadno je v tem primeru to, da je bil ta angažma res sklenjen pred prihodom Nigrinove v Beograd, kamor je — kot je znano — igralka prišla
2	Milan Grol. Iz pozorišta predratne Srbije. Beograd, 1952, str. 104.
3	Kraljevsko srpsko narodno pozorište. Pregled za godinu 1886. Beograd, 1887,
str. XXXIII.
šele 1. septembra istega leta. Kdor je premalo poznal ljubljansko obdobje Vele Nigrinove, je dobil vtis, da je mlada slovenska začetnica dosti zlahka postala ena prvih igralk srbskega gledališča. Najnovejša raziskovanja, ki jih je opravil Dušan Moravec in jih objavil v svojem članku »Ljubljanska leta Vele Nigrinove«,4 5 pa ugotavljajo, da je Avgusta Nigrinova kot štirinajstletna gojenka dramske šole prvič nastopila v ljubljanskem Dramatičnem društvu že novembra 1876. leta v manjši vlogi v Lowoodski siroti. V dveh sezonah je na odru Dramatičnega društva odigrala okrog trideset vlog. Prvo večjo vlogo je igrala 1877 in sicer Jano Eare v Lowoodski siroti. Po smrti prve igralke tega gledališča Cecilije Podkrajškove, ki je mlada umrla, je petnajstletna Nigrinova prevzela vse vodilne vloge. Prekinitev delovanja Dramatičnega društva v sezoni 1878/79 Nigrinove ni oddaljila od gledališča. Že 1880, ko je društvo obnovilo delo v precej skromnejšem obsegu, je bila Nigrinova spet aktivna. V dveh naslednjih sezonah igra naslovno vlogo v Debori. Hkrati je Debora tudi njena poslednja kreacija v Ljubljani, ki jo je odigrala v februarju 1882 na predstavi v korist štirih igralcev tega gledališča, med katerimi so tako Avgusta kot njena starejša sestra Marija, tudi igralka. To predstavo so, po besedah Dušana Moravca, spremljale odlične kritike, ki so zelo verjetno prišle tudi do Jenka v času njegovega bivanja v Ljubljani. Ne glede na to ali jo je imel priložnost gledati na kateri od predstav, kar pa se po navedenih podatkih ne zdi verjetno, ah pa mu je Nigrinova samo odigrala prizor iz nji dobro znanega repertoarja, kar je verjetneje, je bil Jenko vsekakor prepričan, da je našel za beograjsko gledališče primerno igralko, ki ni bila samo nadarjena, mlada in lepa, ampak tudi igralko s skoraj šestletno delovno dobo v ljubljanskem gledališču in s poznavanjem osnovnih elementov igre pa jo je brez premišljanja predlagal za članico Narodnega gledališča v Beogradu. V legendi, ki je povezana z beograjskim angažmajem Nigrinove, omenjajo tudi neko njeno fotografijo, ki je med drugim vplivala na Sapčanina, da je angažiral igralko, ki je prej ni ne videl ne slišal. Naj bo tako ali tako, najbolj verjetno je, da Nigrinova brez že domenjenega angažmaja, prav tako pa tudi brez trdno določene začetne plače v višini 160 dinarjev mesečno še malo ni mislila na odhod iz Ljubljane, saj je kot igralka z nedvomno »reputacijo« imela vso možnost, da postavlja pogoje.3 Vendar je zanimivo, da se v spominskem zborniku Narodnega gledališča ob petindvajsetletnici (1894) prve tri vloge Vele Nigrinove obravnavajo kot gostovanje,6 čeprav je treba prej in bolj upoštevati podatke iz leta 1886, ki so bližji času njenega debuta v beograjskem gledališču in izoblikovani v smislu odločbe Gledališkega odbora ter v soglasju z drugimi viri potrjujejo resnico, da je bila Nigrinova angažirana za Srbsko kraljevsko gledališče v Beogradu pred svojim prihodom v Srbijo.
Posebno važno pa je, kar o onih ljubljanskih letih pripoveduje Nigrinova sama o priliki nekega intervjuja, ki ga je imela mnogo kasneje:
». . . Od trinajest godina igrala sam u diletantskoj predstavi u Ljubljani. Bila sam tada u klosteru. Tada je počela velika borba protiv nemštine, i mene, koja sam igrala u slovenačkome društvu htedoše isterati iz klostera. Nišam po tom više smela igrati. . . Ali ja sam imala dara. Kloster me nije zastrašio. Mi tada besmo u borbi protiv nemštine hrabri. I ja sam bila hrabra. Htela sam na
4	Dušan Moravec. Ljubljanska leta Vele Nigrinove. Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Lj. 1967.
5	Vela Nigrinova. Večemje novosti, XIV/1908, br. 351, str. 1.
6	Kraljevsko srpsko narodno pozorište. Pomenik o dvadesetpetogodišnjici. Beograd, 1894, str. 103.
pozomicu. Trebala sam iči na nemačku pozornicu. Nišam htela. Nišam htela iz patriotizma.-«7
Tako je 1. septembra 1882 Vela Nigrinova prišla v Beograd. Takoj so ji zaupali tri pomembne vloge, ki jih je bilo treba pripraviti v nekaj tednih. To so bile: Debora v Mosenthalovi Debori (Deborah), Ebolijeva v Don Carlosu in Esmeralda v Notredamskem zvonarju. Ta naloga ne bi bila lahka niti za igralko, ki pozna jezik, v katerem bo igrala, za Nigrinovo pa je bila toliko težja, ker je bilo treba vloge odigrati v srbskem jeziku, ki ga ona v tako kratkem času seve ni mogla obvladati. Hkrati s stanovanjem v Jenkovem domu je takoj dobila tudi učitelja srbskega jezika — profesorja Petra Petroviča, znanega pesnika tistega časa, imenovanega »Divji Njegoš«. Kot sama pove, se je učila srbščine cela tri leta. Uspehi njenega učenja se bodo pokazali šele nekaj let kasneje, vendar bo zelo pogosto, posebno pa v prvih letih ob njenem imenu obvezno stala taka ali drugačna pripomba v zvezi z jezikom.
Nigrinova je v Beogradu prvikrat nastopila 9. oktobra 1882. leta. Na gledališkem letaku, tiskanem za predstavo Debore, stoji pod nosilci vlog naslednja pripomba: »Gospodjica Avguština Nigrinova, predje članica Narodnog pozorišta u Ljubljani stupa večeras u naslovnoj ulozi, prvi put pred našu publiku.«8 Po mnogih izvajalcih te vloge na odru Narodnega gledališča v Beogradu, med katerimi so Marija Ružička Strozzi, Djordjina Sobjeska, Milka Grgurova in Marija Popovička, je vlogo uboge židovske deklice, ki jo zaradi ljubezni do kristjana okolica preganja in muči, ki jo njen lahkoverni zaročenec zaradi spletk
7	Ignotus (Dr. Kamenko Subotič). Kod Vele Nigrinove. Beogradske novine, XIII/1907, br. 279, str. 3—4.
8	Muzej pozorišne umetnosti SRS. Beograd. Br. Inv. 14048/1.
zapusti, ona pa v obupu odide v »beli svet« pa se »krvavečega srca« spet vrne, da bi videla, če je njeno prekletstvo rodilo »zlovešči plod«, izoblikovala Avgusta Nigrinova.9 Zal pa o predstavi iz takratnega tiska ničesar ne zvemo. Šele kasneje kritiki navajajo, da je bila Nigrinova zelo prisrčno sprejeta in da je »na juriš zadobila celokupne simpatije beogradske publike, kao i stručnih pozorišnih kri-tičara koji su joj odmah prorekli sjajnu budučnost«. Razen mnogih virov, ki pričajo, da je Nigrinova igrala Deboro v srbskem jeziku, nam to potrjujejo tudi besede Nigrinove same v že omei.jjnem intervjuju, kjer je na vprašanje, ali je prve vloge igrala v slovenskem jeziku, odgovorila: »Ah, ne. Srpski, srpski.« Toda Matoš v svojih Opombah,10 med katerimi so tudi impresije o Nigrinovi, piše: »Nigrinova je debitirala 1882 prvi put u ulozi Debore na slovenskom jeziku.« Ker ne moremo ugotoviti izhodišča te Matoševe trditve in njegove verodostojnosti, nam ostane samo domneva, da je bil govor Nigrinove, čeprav izrečen v srbskem jeziku, vsekakor zelo podoben slovenskemu, predvsem kar zadeva modulacijo fraze in splošno intonacijo govora. V Debori se je Nigrinova prvikrat srečala z velikim srbskim igralcem Tošom Jovanovičem, ki je igral mladega kristjana Josifa in je bil režiser uprizoritve.
Debori sledi vloga ognjevite princese Eboli v Schillerjevem Don Carlosu — na predstavi 17. januarja 1882.11 Na gledališkem letaku je bilo ime Nigrinove natisnjeno s krepkimi črkami. Tokrat se na odru sreča s svojo slavno predhodnico v vlogah mladih in naivnih deklet in kasnejšo sodelavko Milko Grgu-rovo, ki je v istem delu igrala vlogo Elizabete Valois. Ponosni Don Carlos in Velin partner pa je spet Toša Jovanovič.
Vzneseno in nesrečno Esmeraldo v Notredamskem zvonarju igra Nigrinova 22. oktobra 1882 v družbi z Grgurovo kot Gervaise, Tošom Jovanovičem kot Claudom in Djurom Rajkovičem kot Quasimodom.12 Bilanca teh poskusnih vlog, ki naj bi pokazale obseg Velinih igralskih sposobnosti, je bila vsekakor pozitivna, saj ji sledi niz vlog, ki so sicer skromnejše, ki pa zagotovo omogočajo mladi igralki, da lažje obvlada jezik in se prilagodi ansamblu, ki je sčasom izoblikoval za beograjsko gledališče specifičen stil igranja. To so — če pregledujemo od vojska in nesreč osiromašeni šop gledaliških letakov iz leta 1882 — naslednje, po kronološkem zaporedju urejene vloge: Hermanee v Srečnici Charlotte Birch-Pfeifferjeve (10. XI.), Marija Stuart v istoimenski tragediji Friedricha Schillerja (19. XI.), pevka Maritana v Dumanoirovi drami Don César de Bazan (5. XII.) in Poliksena v Albinijevi igri Umetnost in narava (29. XII.)1* — vse v režiji Miloša Cvetica. V razliko od naštetih del, katerih prva izvedba je bila nekaj let prej, je Nigrinova 1882. leta igrala tudi na pravi premieri. To je bila drama Teruelska ljubimca, ki jo je napisal španski dramatik Juan Eugenio Hartzenbusch y Martinez (22. XII.), v kateri je igrala vlogo Zulime, Milka Grgu-rova Izabelo de Segura, Miloš Cvetic pa Juana Diega.14
V letu 1883 je Nigrinova igrala v petindvajsetih zanjo novih komadih. Ze 12. januarja je na premieri Sardoujeve komedije Družina Benoiton igrala vlogo
9	Debora. Videlo, III/1882, br. 29, str. 3—4.
10	Anton Gustav Matoš. Theatralia. Djela. Knj. XIII, dio prvi (1897—1909). Zagreb. Str. 209.
11	Muzej	pozorišne umetnosti SRS.	Beograd.	Br. Inv. 2557/101.
12	Muzej	pozorišne umetnosti SRS.	Beograd.	Br. Inv. 2557/103.
13	Muzej	pozorišne umetnosti SRS.	Beograd.	Br. Inv.: 2557/113,	2557/117, 2557/12'4,
14084/4.
14	Muzej pozorišne umetnosti SRS. Beograd. Br. Inv. 2557/133.
Marte.15 16 V kratkem je v Cvrčku Birch-Pfeifferjeve1(i — premiera je bila že leta 1868 — igrala popularno vlogo Fanchette. Na to igro se nanaša prva znana kritika o igri Vele Nigrinove na odru Narodnega gledališča v Beogradu. Recenzent Videla — Todor Stefanovič Vilovski — se ob tej priložnosti spominja Marije Jelenske in poudarja njeno izredno igranje in navdušen sprejem pri občinstvu. Ko preide na Nigrinovo, zapiše: »Nismo do sada progovorili ni jedne reči o ovoj pojavi na našo j pozornici. Cekali smo, da je vidimo u raznim ulogama. Videli smo je dakle, i možemo mirnom savešču reči, da če g-djca Nigrinova biti dobra glumica, j er joj se ne može odreči glumački dar i vrednoča. Za sada joj smeta slovenaeki naglasak, i to, što još nije potpuno savladala jezik, i ako se mora priznati da je za vrlo kratko vreme naučila srpski i da se u jeziku primetno popravlja. G-djca Nigrinova, dakle, igrala je Cvrčka sa dosta volje i sa efektom na kraju. Isprva pak bila je odveč malo okretna, odveč malo živa, odveč malo nestašna; nagli prelazi iz velike živosti i bezbrižnosti u samo trenutnu uzbudje-nost, kakvi su uslovljeni ulogom Fanšetinom, ne behu u nje dosta markirani. Jednom reči: ona isprva ne beše dovoljno cvrčak. U drugo j polovini komada pak zadovoljila nas je g-djca Nigrinova svojom koliko prirodnom toliko i eksakt-nom igrom.«17 Ko govori o drugih sodelavcih te predstave, pravi: »Otac Barbo (Rajkovič) beše na svom mestu, Fadeta (Jovanovička) takodje. Landri (Jovanovič) i Didije (Cvetic) potpuno su shvatili svoju ulogu i znatno doprineli te je publika toga večera bila potpuno zadovoljna sa predstavom.«
15	MPU. Beograd. Br. Inv. 2558/7.
16	MPU. Beograd. Br. Inv. 14085/8.
17	T. (odor) S. V. (ilovski). Iz pozorišta. Videlo, IV/1885, br. 12, str. 3.
Naslednja vloga Nigrinove je bila Olivija v Laubejevi zadnji tragediji Mon-trose (9. februarja), ki jo je leto prej igrala Grgurova.18 Ob tej priložnosti Vitovski omenja, da so »ženske uloge vrlo neznatne, i ne daju prilike da glumice mogu pokazati svoju sposobnost. No one su pored sveg tog bile o dobrim ru-kama.«1’ V uprizoritvi Keana A. Dumasa očeta — 15. februarja — ki ga je režiral Toša Jovanovič, je bila Nigrinova Ana Dembijeva.20 Vilavski je tudi tokrat podal svoj komentar: »Sa zadovoljstvom beležimo da g-djca Nigrinova napreduje u jeziku, a da joj igra pokazuje da sa razumevanjem proučava svoje uloge, što se ne može tvrditi za ostale naše glumice izuzev gdju Grgurovu.«21 Druge vloge Vele Nigrinove iz 1883, ki jih bomo našteli, sodijo v sentimentalno romantični repertoar, ki je bil v gledališču tistega časa tako zelo priljubljen. V nasprotju z Ljubljano, kjer se Nigrinova s svojimi štirinajstimi leti preoblači v vdovo srednjih let, zdaj oblikuje številne različice mladosti in lepote, ki jih je takšen repertoar ponujal v preobilni meri. Tako je Anliza v Kotzebuevem Navihancu, Angelija v Dekliških zaobljubah grofa Fredra, Jelena v Praktikantu Miki Dragomira Brzaka, Nemea v pogosto igranem komadu V osemdesetih dneh okoli sveta J. Verna in R. D’Enneryja, Sapphina sužnja Melita v Grillparzerjevi igri Sappho, Kamila v Nestroyevem Hudobnem duhu, Ciganka Naja v Doktorju Oxu Ph. Gillea in A. Mortiera, Berta v Starih devicah (Les grandes demoiselles) E. Gondineta, Evica v Planchejevem Karlu XII. na otoku Ruanu, Floreta v Dveh sirotah D’Enneryja in Cormona, Adrijana v romantični drami Jean Baudry A. Vacquerieja, Agna Hilerjeva v Vojni v miru Moserja in Schonthana, Priska v Benedixovem Poročniku Raifu, Fernanda v Augierovi igri Vse za sina, Izabela Portugalska v Pravljicah navarske kraljice E. Scriba in E. Legouveja, Marija v Železni krinki pisateljev Arnolda in Fourniera, Mara v Materinem blagoslovu D’Enneryja in Lemoina, Lavrenca v Jeanne, ki se joče, in Jeanne, ki se smeje, ki sta jo napisala Dumanoir in Ker anion in še Jane Grayeva v istoimenskem komadu Nuša in Brota.22 Režiserji naštetih komadov so bili Toša Jovanovič, Miloš Cvetic in Djura Rajkovič.
Leto 1884 ni prineslo kakih posebnih sprememb v repertoarju Vele Nigrinove. Znano nam je, da je v prvi polovici tega leta igrala v Banvillovem Grin-goiru23 in v Paola Ferrarija Dveh gospeh. Pri ti priložnosti Dan. A. Živaljevič piše v Videlu ... »a. gca Nigrinova dobro nam je prikazala vragolastu talijansku devojku, samo onaj njen naglasak sve pokvari.«24 V Beaumarchaisovi komediji Figarova svatba igra grofico Rozino. Na koncertu, ki so ga v Narodnem gledališču priredili kot zaključno predstavo poletne sezone — 20. junija — je Nigrinova z gospodično Frasinelo odpela »Jesensko poemo« Milorada Popoviča Šap-čanina, ki jo je za »dvopev s pratnjom orkestra složio Davorin Jenko«.25 V tem letu je Nigrinova v avgustu — verjetno v času svojega dopusta — gostovala v Ljubljani na priložnostni predstavi Dramatičnega društva v čast rojstnega
18	MPU. Beograd. Br. Inv. 14086/7.
10 Todor Vitovski. Iz pozorišta. Videlo, IV/1883, br. 19, str. 2.
20	mpu. Beograd. Br. Inv. 14086/7.
21	T. (cdor) S. V. (ilovski). Iz pozorišta. Videlo, IV/1883, br. 22, str. 3.
- MPU. Beograd. Br. Inv.: 2258/22, 1487/10, 2558/36, 14186/2, 14089/8, 14089/9, 14090/1, 14084/4, 14090/7, 14091/6, 14086/5, 14092/6, 14092/5, 14092/8, 14093/1, 14093/5, 14093/8, 14093/9.
23	MPU. Beograd. Br. Inv. 2548/1.
24	Živaljevič A. Dan. Dve gospe, komedija u tri čina od Pavla Ferarija. Videlo, VII/1884, br. 54, str. 3.
“ MPU. Beograd. Br. Inv. 2548/1.
Nigrinova kot Margareta v Faustu
dneva cesarja Franca Jožefa. Po besedah Dušana Moravca so ljubljanski kritiki »opazili njen napredek in bili polni hvale za njeno umetnost«.-f’ Po vrnitvi v Beograd jeseni 1884 je z Grgurovo igrala v Fitgerjevi tragediji Čarovnica, ki jo je za beograjsko gledališče prevedel Milorad Popovič Sapčanin. Da bomo začutili vonj romantične tragedije, bom navedla dialog med sestrama — Telee, ki jo je igrala Grgurova, in Almute, ki jo je igrala Nigrinova. Obe sta zaljubljeni v istega moškega — Edzarda.
»Almute, sestra moja, ti ga ljubiš? . . . Kaj molčiš . . . Ga ljubiš?«
»Da, ljubim ga; ljubim ga s tisoč vročih bolečin, radostnih muk in blaženega trpinčenja . . . Ljubim ga . . . Bežim pred njim, proč od njegovega ognjenega pogleda . . . toda ljubim ga . . .«
Anonimni kritik Videla takole ocenjuje kreacijo Almute: »I g-dca Nigrinova ovoga je večera pokazala više marljivosti no obično; ali nas njen akcenat još
26	Kot pod 4.
jednako vredja, no ipak priznati moramo, da joj i ta mahna, s dana u dan, iščezava.«27 Do konca leta 1884 najdemo njeno ime na letakih za Doktorja Oxa, Vragove zapiske28 in na premieri Ranzauvovih (Les Rantzau) francoskih dramatikov Erkmanna in Chatriana (4. XI.), kjer je igrala Justine, služabnico Jeana Rantzaja, ki ga je igral dolgoletni sodelavec in prijatelj beograjskega gledališča Adam Mandrovič.29
Na letaku za Doktorja Oxa z dne 30. septembra 1884 v seznamu izvajalcev ob imenu Nigrinove, ki je — kot smo že povedali — igrala vlogo Ciselle, najdemo še drugo Nigrinovo, zapisano kot M. Nigrinova — igrala je vlogo ciganke Naje. Na premieri Doktorja Klavsa 3. oktobra spet sodelujeta obe Nigrinovi. Julijo igra A. Nigrinova, Emo pa M. Nigrinova. Ime M. Nigrinove se pojavlja na nam znanih letakih v komadu Biserna ogrlica in Cigan v marcu in aprilu 1885. Ob Biserni ogrlici je izšel v Ustavnosti članek »Predstava početnika«, podpisan z inicialkama M. B., v katerem stoji: »U ponedeonik 4-og marta data je u narodnom pozorištu predstava »Niz bisera« — s tom namerom da se u njoj ogledaju mlade snage, koje tek počeše koračati po polju glumačke umetnosti.« Med šestimi osebami, ki so bile ta večer na preizkušnji, je omenjena tudi gospodična Nigrinova v vlogi Ane s pripombo, da je njena vloga hkrati z neko moško glavna v komadu.
Svojo analizo končuje kritik takole:
»Nu o gdjici M. Nigrinovoj in o g. Stražičiču možemo ako ne mnogo, a ono nešto izvesnije i podrobnije kazati. Anina je uloga sentimentalna, a Jovanova-Djordjeva zadire do nekle i u tragičnost. Oboje su pokazali da i shvatiše ulogu, i znadoše je dosta dobro i toplo izvesti. M. Nigrinova kao vesela, kolebljiva, koketna devojčica u prvom razredu na majuru bila je bolja nego kao salonska gospodjica u razdelu drugom. U veselom raspoloženju i nekoj naivnoj koke-teriji dala je osetiti klicu neke prirodne joj samostalnosti, samo što su joj prelazi iz jednog afekta u drugi bili prenagljeni, neprirodno bruskirani. U drugom razdelu gde vlada sama sentimentalnost pokazala je mekote i toplote ali malo elegancije. Kako je išlo sa deklamacijom, o torne ne možemo izreči nikakva suda jer ona je bila tako niško spustila glas da smo joj samo koju rečenicu mogli tamo amo razabrati. Od te pogreške valja da se u buduče čuva, jer glu-mici kao god i glumcu prva je stvar da svaku svoju reč da razgovetno čuti. . . Uzevši uopšte čelu igru ovog večera gospodjica M. Nigrinova pokazala je više sklonosti i sposobnosti za lake uloge nego li za ozbiljnije; ali za to ne valja pomisliti da ona i u ovima ne bi mogla uspeti. To če od nje najviše zavisiti.«30
V letu 1885 se M. Nigrinova omenja še enkrat na letaku za Szigligetijevega Cigana — 14. aprila — v katerem je igrala vlogo Anke.31 Tu se zgubi nadaljnja sled. V fototeki Muzeja gledališke umetnosti SRS v Beogradu je pod številko 7299 fotografija dekleta, ki je zelo podobno Veli Nigrinovi. Na hrbtni strani te fotografije je zapisano Matilda Nigrinova. Na temelju podatkov o družini Nigrinovih, ki jih je objavil slovenski gledališki zgodovinar pokojni Janko Traven,32 je znano, da je Vela imela dva brata in štiri sestre, od katerih so bile
27	Pozorište. Videlo, V/1884, br. 171, str. 3; br. 172, str. 3; br. 173, str. 3.
28	MPU. Beograd. Br. Inv.: 2548/17, 2548/18.
29	Rancavljeviči. Videlo, V/1884, br. 143, str. 3.
30	M. B. Predstava početnika. Ustavnost, 11/1885, br. 28, str. 3.
31	MPU. Beograd. Br. Inv. 14094/2.
32	Janko Traven, Gledališka družina Nigrinovih. Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča. Ljubljana, 1956/57, št. 12, str. 411.
tri bolj ali manj povezane z gledališčem. Razen najstarejše sestre Ide je tri leta starejša Velina sestra Marija tudi nastopala v slovenskem Dramatičnem društvu, čeprav se je v njegovo delo vključila nekaj kasneje kot Vela. Vse do Velinega odhoda v Beograd sta skupaj nastopali na predstavah. Po tridesetih vlogah pa je Marija Nigrinova prenehala z gledališko dejavnostjo in ostala v mejah nadarjenega amaterja. Po poroki ni več stopila na oder. Matilda Nigrinova, ki je bila šest let mlajša od Avguste, pa je prišla na oder Slovenskega gledališča v sezoni 1882/83, ko je Vela že zapustila Ljubljano. Vse do konca sezone 1885/86 je igrala manjše vloge. Kasneje — med leti 1894 in 1896 pa je spet nastopala. V tem času je pela manjše partije v operah. Kmalu se je poročila s češkim dirigentom Bohumirom Brzobohatim, ki je v svojih zadnjih letih delal kot dirigent v Narodnem gledališču v Pragi. Tu pa tam je Matilda sodelovala kot pevka v nemških gledališčih v Mariboru in Karlovih Varih. Najmlajša sestra Gizela — osem let mlajša od Vele (rojena 1870) — se je najbolj poklicno ukvarjala z gledališčem. Od prvega nastopa na odru Slovenskega gledališča v sezoni 1885/86 — začela je prav tako kot druge sestre s štirinajstimi, petnajstimi leti — je redno nastopala kot igralka in pevka in odigrala okrog dvesto manjših in večjih vlog. Ker izključujemo možnost, da bi bila ona v beograjskem gledališču v sezoni 1884/85, bomo v nadaljnjem govorili o nji v zvezi z zadnjimi leti življenja Vele Nigrinove.
Ob informacijah, ki so nam na voljo, se nam zdi edino verjetno, da je mogla biti skrivnostna M. Nigrinova samo Matilda, ki ji je bilo takrat šestnajst, sedemnajst let in se je tako lahko pojavila v vlogi začetnice na beograjskem odru. Mnogo težje je domnevati, da je ta vloga pripadla precej starejši in
v tistem času bolj izkušeni Mariji, ki je bila s svojimi 25 leti verjetno že poročena. V podatkih, ki jih navajajo o Matildi, stoji, da je začela nastopati v drugi polovici 1882 in da je vse do konca 1885/86 igrala le manjše vloge. Ni nemogoče, da je v tem meddobju — v sezoni 1884/85 — na Velin klic pripotovala v Beograd in poskušala svoje možnosti na odru istega gledališča, na katerem je njena starejša sestra uresničila svoje prve uspehe. Pomanjkanje drugih podatkov in virov ne dopušča, da bi celotneje zazrli poskus Matilde Nigrinove v Beogradu in morebiti odkrili resnične vzroke za njen nenadni umik. (Za popolnejše poznavanje vloge sester Nigrinovih, ki sta jo odigrali v beograjskem gledališču, bi bila raziskovanja v tej smeri brez dvoma koristna.)
V začetku 1885. leta je Vela Nigrinova igrala Madelaine v delu Plemič siromak (Le Gentilhomme pauvre) Philippa Dumanoira; z njo sta nastopila Tošo Jovanovič in Milorad Gavrilovič.33 Ob naslednji premieri drame vaudevilla s petjem Zenski raj (30. 1.), je kritik Ustavnosti pokazal na napredek Nigrinove pri obvladovanju srbščine. ».. . Potpuno smo zadovoljni sa g-djicom Nigrinovom (Madlina) ko j a nas je iznenadila pravim srpskim akcentom i dokazala da ni j e baš tako ,strašan‘ taj srpski jezik.«34 Drug kritik istega časnika je ob ocenjevanju uprizoritve Narednika Friedricha — 2. junija istega leta — kar precej skeptičen in meni, da Nigrinova v tem komadu ni bila najboljša, ... »j er se od pogrešnog akcenta još nije odvikla i vidi se da nema izgleda da če se od ovih pogrešaka skoro osloboditi«.35 Spričo tako nasprotnih mnenj je težko oceniti, do kakšne mere je Nigrinova po treh letih dela v beograjskem Narodnem gledališču obvladala srbščino. Glede na njeno marljivo učenje jezika in silno zavzetost v samem gledališču, bi logično pričakovali vidnejših rezultatov, vendar je resnica, da so v Jenkovi družini govorili slovensko, vsekakor močno vplivala na to, da je bil proces Velinega sprejemanja srbščine, posebno še njenih tančin, nekoliko počasnejši.
Konec junija 1885 je beograjsko' Narodno gledališče v sodelovanju z novosadskim Srbskim gledališčem napravilo nenavaden poskus. Na beograjskem odru sta bili uprizorjeni dve skupni predstavi, v katerih so sodelovali prvi igralci obeh gledališč. To sta bili Wilbrandtova Fabricijeva hči (10. VI.) in Shakespearov Kralj Lear (12. VI.). Po sporazumu vodstev obeh gledališč so bile vloge takole razdeljene. V prvem komadu je Vela Nigrinova igrala vlogo Agathe Stem, Milka Grgurova Ido Reincholdovo, Dimitrije Ružič pa Fabriciusa. Glavno vlogo v Kralju Learu je igral Toša Jovanovič, Nigrinova in Grgurova sta bili Goneril in Regan, gospodična Lenka Hadžičeva pa Kordelija. Žal nismo mogli najti niti ene kritike, ki bi osvetlila uspeh teh beograjsko-novosadskih dvojic: Vela Nigrinova — Dimitrije Ružič in Toša Jovanovič ■— Lenka Hadžič.36 Nigrinova je tudi sodelovala na neki dobrodelni zabavi Narodnega gledališča v korist »seljana okruga požarevačkoga, postradalih od grada« ob koncu avgusta istega leta, ko so igrali Sabčaninov komad Miloš pri Latinih, v katerem je igrala Prvo gospo, Latinko. Do konca 1885 o Nigrinovi nimamo podatkov razen informacije, da se je v času bolgarsko-srbske vojne tako kot drugi srbski rodoljubi ponudila za strežbo ranjencev, a je »zaradi nežnega zdravja morala ostati v Beogradu,
33	Pozorište. Videlo, VI/1885, br. 21, str. 3.
34	Luperous. Iz pozorišta. Ustavnost, 11/1885, br. 18, str. 3.
33 R. Narednik Fridrih. Ustavnost, 11/1885, br. 68, str. 3.
36	Zajednička predstava u kralj, srpskom narodnom pozorištu u Beogradu. Pozorište, X/1885, br. 6, str. 24.
Nigrinova kot Julija (Shakespeare)
kjer je z večjim številom gospa iz beograjske družbe, zbranih okrog kraljice Natalije, šivala toplo obleko za ranjence«.37
Konec februarja 1886 so v Narodnem gledališču spet igrali Doktorja Klausa. Kritik na kratko ugotovi, da se je v komadu med drugimi odlikovala Nigrinova kot Julija.38 Podobno tudi recenzent Brachvoglovega Narcisa sodi, da je »Gdjica Nigrinova bila na svom mestu«.39 Isti recenzent je nekoliko zgovornejši, ko pripoveduje o njeni igri v Cvrčku (4. III.): »Gdjica Nigrinova prikazala nam je nestašnog Cvrčka izvršno, — samo da bi joj preporučili, da pazi na akcenat srpskog jezika u čemu ona jako greši. U torne gubi sama najviše; jer veštačko izgovaranje naših reči krnji mnogo od njene divne igre.«40
To leto je prineslo Nigrinovi še eno vlogo v Shakespearovem repertoarju. Tokrat je bila to Porcija v Beneškem trgovcu s Tošom Jovanovičem kot Shylockom. In čeprav kritik ugotavlja, da je njena kreacija Porcije uspešna, le ne pozabi poudariti ». . . ali srpski jezik, srpski jezik . . .«41 Ob premieri Morilca Edouarda Plouviera, kjer je Nigrinova igrala Blanche, zvemo, da je bila igra nastopajočih odlična, vštevši »gospodu glumce i gospodjice Popovičevu i Nigrinovu koji su svoje uloge zaista umetnički odigrali«.42 Verjetno je Nigrinova igrala tudi naslovno vlogo na premieri Gospodične Seiglierove Julesa Sandeauja — 21. maja 1886 — ki jo omenjajo v popisu njenih pomembnejših
37	Ž. P. J. Vela Nigrinova Slovenka na beogradskoj sceni. Politika od 18. VI. 1955.
38	Pozorište. Novosti, 1/1886, br. 2, str. 6.
39	U. Narodno pozorište. Novosti, 1/1886, br. 3, str. 5; br. 4, str. 3.
40	U. Narodno pozorište. Novosti, 1/1886, br. 6, str. 5—‘6.
41. U. Narodno pozorište. Novosti, 1/1886, br. 10, str. 3.
42	Narodno pozorište. Ubojice. Videlo, VII/1886, br. 104, str. 3—4.
21 Dokumenti
321
vlog, a brez natančnejših podatkov o datumu uprizoritve.43 V ta čas sodi tudi njena učinkovita kreacija v domačem repertoarju. Na premieri Šokice, ki jo je napisal Ilija Okrugič Sremac, je igrala vlogo Janje; Pera je igral Tošo Jovanovič, Boža pa Miloš Cvetic. Recenzent Videla Dan. A. Živaljevič je pri tej priložnosti zapisal: »Sokicu sam čitao pre dva ili tri meseca, i tada mi se ni je dopala. Gledao sam je kad se predstavljala i ona me — zanela!«
Redko katero delo, pravi, je bilo na našem odru tako dobro odigrano kot Sokica. »Glavne role bile su u rukama prvih naših snaga, a uzgrednih rola bilo je sasvim malo, pa i ono što je bilo, dobro je odigrano. Glavnu i naslovnu ulogu igrala je gdjica Nigrinova sa najboljim uspehom, radi čega je publika više puta izazvala, a treče predstave dobila je puket. Naglasak, ko ji njoj uvek smeta, išao joj je u prilog.«44
Sokici je sledil še eden pomembnih uspehov Vele Nigrinove. Komedija Henrija Melaca Grof Praks je bila prvič uprizorjena v beograjskem Narodnem gledališču 7. oktobra 1886. Naslovno vlogo je igral Toša Jovanovič. Anonimni kritik Nove ustavnosti, ki med drugim za »gospodjicu Nigrinovu« piše, da je bila v vlogi Madelaine Palmerjeve odlična, meni, da je pisatelj v igri hotel pokazati, da »bogata ženska, ma koliko da je lepa, teško kada da nadje prosioca koje bi se zaljubio u njenu lepotu«.45 Recenzent Videla je nekoliko obširnejši. Takole piše: ».. . Gospodjica Nigrinova niansirala je sve finoče velike dame, baronice Palmerove, s toliko sigurnosti, odmerenosti, s tolikom vladom svoga govora, pokreta i osečanja, da joj je cela igra bila od potpune prikazivačke lepote i savršenosti. Može se uzeti da joj je ta uloga bila ispit zrelosti, ko ji je položila sa naj boljom ocenom svakoga ko ji izbliže poznaj e zahteve glumačke umetnosti.«46 Isti kritik ugodno ocenjuje tudi izvedbo Sejourovega Črnega kapitana, čigar zgodba se dogaja v Benetkah in v našem primorju in je napisana »silnim, živim i drastičnim potezima«. Igro Toše Jovanoviča, Miloša Cvetica in Vele Nigrinove imenuje odlično, meneč da prav ona zagotavlja uspeh tega komada, ki ga zmeraj igrajo pred polnim gledališčem.47 Premiera Ženske brez duha Huga Burgerja ni minila brez očitkov. Omenjajo, da se igralci večinoma niso naučili vlog in da je »g-djica Nigrinova imala prilike da se odlikuje u mucanju, što je takodje znak neznanja uloge«.48
Konec 1886. leta je v Beogradu gostovala velika hrvatska igralka Marija Ružička Strozzi v delih: Deborah, Dora, Fedora, Ljubezen in ponos. Kritik, ki se je skril za psevdonim »Lulu«, meni, da je Strozzijeva kot Deborah in Dora dosti boljša kot Nigrinova, a je v »Fedori izostala daleko od Grgurove«. Ko hvali njeno interpretacijo Klare v Ljubezni in ponosu, omenja, da je Strozzijeva tu pokazala svojo rutino in da so konverzacijske vloge njena stroka, končuje pa takole: ». .. mi velimo da je ona daleko bolja i spremnija od kakve Nigrinove i Popovičeve, ali da se sa Grgurovom ne može meriti.«49 V mnenju, ki je bilo pri tej priložnosti izrečeno o Nigrinovi, so neke primesi, ki kažejo — milo rečeno — na nekakšno nenaklonjenost, ki jo pisec teh vrstic očitno čuti do nje. Ne da bi
43	M. (anojlo) S. (okič). Vela Nigrinova. Beogradske novine, XIV/1908, br. 354,
str. 3.
44	Živaljevič A. Dan, Sokica. Videlo, VII/1886, br. 124, str. 3; br. 125, str. 2.
45	R. Grof Praks. Nova ustavnost, 1/1886, br. 62, str. 3.
46	N. B. C. Narodno pozorište. Videlo, VII/1886, br. 223, str. 3.
47	N. B. Narodno pozorište. Videlo, VII/1886, br. 224, str. 2.
48	Dj. Narodno pozorište. Nova ustavnost, 1/1886, br. 70, str. 3.
48 Lulu. Iz pozorišta. Nova ustavnost, 1/1886, br. 94, str. 3.
Nigrinova kot Katarina (Madame Sans-Gêne)
ocenjevali njegovo objektivnost v odnosu do Grgurove, lahko ugotovimo, da ne skriva svojih antipatij do Nigrinove, ki jo imenuje »kakvo«, zato iz te primerjave, ki je izrečena brez občutka za mero, ne moremo potegniti kakšnih koristnih zaključkov. Primerjava med Nigrinovo in Grgurovo, kot jo kažejo dohodki oz. plača, je takale: iz plačilnih nalogov Narodnega gledališča v Beogradu za april 1886 je razvidno, da znaša plača Milke Grgurove z dodatkom za garderobo 319,99 dinarjev, plača Avguste Nigrinove pa 207,33 dinarjev mesečno. Pri tem je seveda treba računati tudi s precejšnjo' razliko v delovnem stažu obeh igralk.
Leto 1887 se začne z misteriozno premiero, ko so šele na koncu predstave odkrili ime pisca. Slo je za dramo znanega srbskega igralca Miloša Cvetica Nemanje. Nigrinova je tokrat igrala kraljevo hčer Despo, junakinjo iz srbske zgodovine. Kljub verjetnosti, da dolgi monologi, ki jih je bilo v tej gledališko inscenirani zgodovini veliko in preveč, niso bili najprimernejši za učinkovito igralsko stvaritev, in da so pri občinstvu vzbujali dolgčas, vendarle drži, da so bila dela iz naše preteklosti zmeraj dobro sprejeta in da so bili igralci v vlogah naših kraljev in velmož zelo priljubljeni. Tako je tudi Nigrinova ostala v spominu svojih kasnejših kronistov kot prepričljiva Despa.50 Konec leta 1887 je izšel v Videlu članek »Naše igralsko osebje«, katerega avtor Milan N. Pejnovič je poskušal klasificirati' in oceniti prve igralce Narodnega gledališča v Beogradu. Pejnovič ugotavlja, da nimamo igralcev, ki bi prinesli potrebno strokovno izobrazbo že s seboj, in trdi, da se proces njihovega formiranja odvija šele v ansamblu in to z učenjem pri najpomembnejših članih ali pa samouško. Toda kljub temu — tako piše — »... mi imamo pravih veštaka kao što su g. g. Jovanovič,
50	MPU. Beograd. Br. Inv. 10488/5.
Cvetic i veštakinja kao što su: g-dja Grgurova, g-ca Nigrinova, po tom valjanih snaga koje do odlična uspeha dodjoše kao g. g. Rajkovič i Gavrilovič i Dinulovič, g-dje Cvetička, Jovanovička, i g-djca Zorka (pozneje Todosička, op. O. M.) i g-ca Djurišičeva. Pa i kod mladjih snaga opaža se jaka volja i želelo bi se da duhom ne klonu. Sa zadovoljstvom beležimo u taj red g. Stojanoviča«.51 Polagoma je Vela Nigrinova osvojila prvo mesto za dolgoletno prvakinjo beograjskega gledališča Milko Grgurovo, da bo kmalu, potem ko se bo postavila v isto vrsto z njo, postala edini kandidat za njeno naslednico. 1888. leta — po malo manj kot šestih letih delovanja v beograjskem gledališču — je Vela Nigrinova dosegla status stalnega člana Kraljevskega srbskega narodnega gledališča. Ta sklep je bil sprejet na shodu Gledališkega odbora, v katerem so bili ugledni srbski književniki, zgodovinarji in politiki: Milorad Popovič Sapčanin, dr. Vladan Djordjevič, dr. Laza K. Lazarevič, Ljuba Kovačevič in Milovan Dj. Glišič. Shod je bil 10. februarja. 10. člen zapisnika tega shoda, ki je označen s številko LXXVI, se glasi: »G. upravitelj predlaže, da se predlože g. ministru na potvrdjenje za stalne članove: g-dja Radulovička, g-djce Nigrinova i Popovičeva i g. Gavrilovič, koji su več odslužili zakonom odredjeni rok za to. — Odbor je usvojio ovaj predlog.« Zapisnik sta podpisala upravnik Kraljevskega srbskega narodnega gledališča Milorad Popovič Sapčanin in dramaturg Milivan Dj. Glišič.52
Ce brskamo po arhivskih dokumentih do leta 1888, po plačilnih seznamih, po seznamih plačanih davkov itd., opazimo, da ob priimku Nigrinova zmeraj stoji ime Avgusta ali Avguština. Sele v tem letu — 1888 — na neki okrožnici z repertoarjem za mesec september (29. avgust), ki jo navadno podpisujejo igralci, najdemo podpis Velika Nigrinova v cirilici ali pa V. Nigrinova, kot j'e to primer na neki okrožnici z dne 30. oktobra istega leta. V naslednjih letih se vedno omenja kot Velika ali Vela, medtem ko jo v uradnih spisih še vedno vodijo kot Avgusto Nigrinovo. In kako neki je Avgusta, ki so ji ljubeznivo rekli tudi Gusti, v Beogradu dobila umetniško in simbolično ime Velika? Po pričevanju Jefte Ugričiča je prvi upravnik Nigrinove v Beogradu Milorad Popovič Sapčanin, »koji je voleo sve da prekršta i posrbljava — posrbio je i Avgustu i dao joj ime Velika, pa kako Velika, opet, nije izgledalo bogznakako nežno ime za mladjanu umetnicu, ono se preobratilo u krače i lepše — Vela«.53 Sapčanina so kasneje pogosto imeli za zaščitnika Nigrinove in Gavriloviča, ki sta po smrti Toše Jovanoviča vrsto let pomenila zelo posrečeno in priljubljeno scensko kombinacijo. (Navedla bom — ne da bi se ta hip spuščala v ocenjevanje pozitivnih in negativnih plati Sapčanina kot upravnika in umetniškega vodje Narodnega gledališča v Beogradu — nekaj pripomb Todora Stefanoviča Vdovskega, ki ga takole opisuje: »Sapčanin je, što više bio vrlo iskren čovek, pun rodoljubivih osečaja i detinjasta optimizma, a pri torne je umeo biti topao, dobar i nežan, ne samo u krugu svoje porodice, nego i van nje, u društvu svojih ličnih i političnih prijatelja, pa čak i u pozorištu, medju glumcima kao njihov starešina.«)
Leto 1889 je prineslo Nigrinovi — poleg že ustaljenega tujega repertoarja — prvo srečanje z Ibsenom. Na premieri Nore 28. januarja igra v režiji Miloša
51	Pej.(novic) N. Miljan). Naše glumačko osoblje. Videlo, VIII/1887, br. 181, str. 4; br. 182, str. 3.
52	MPU. Beograd. Br. Inv. 9801/2.
53	U. (gričič Jefta). Vela Nigrinova. Politika, V/1907, br. 1340, str. 3.
Nigrinova kot Jokasta (Kralj Edip)
Cvetica naslovno vlogo.54 Takratni tisk ob tej uprizoritvi, žal, ni prinesel niti enega članka. Šele kasneje je ob gostovanju češke igralke Hane Kvapilove v Beogradu 1902. leta kritik Trgovinskega glasnika D. Novakovič zapisal: »Nije to ona patetična, plačna Nora, koju smo navikli gledati, ali je zato melanholična.«55 Zelo verjetno je, da se te besede nanašajo na Nigrinovo; s svitom dvajsetega stoletja in z nastopom novih, subtilnejših variant igranja, se ob Velinem imenu pogosto pojavlja pridevek »patetična i plačna«. Ker nimamo druge kritike o sami premieri, ki je bila — tega ne smemo pozabiti — trinajst let pred Novakovičevo primerjavo, nikakor ne moremo oceniti njene realizacije, vendar jo na temelju teh nekaj opazk lahko stilno okarakteriziramo. Ker jo je vezal repertoar romantično sentimentalnega značaja, ki je določal Šapčaninovo obdobje, ker je pogosto nastopala v vlogah, ki so bile zunaj njenega nagnjenja in temperamenta, in ker je bila polna dinamičnega igralskega elana in tragiškega zanosa, po vsej priliki res ni bila kdove kako predestinirana prav za Ibsena, vendar je vprašanje, ali je imelo beograjsko gledališče zadosti zrelega in strokovno izobraženega režiserja, ki bi mogel pokazati občinstvu vsaj do neke mere avtentično realizacijo Ibsena. Na to vprašanje po našem mnenju ni pozitivnega odgovora. Po drugi strani pa se postavlja še zanimivejše vprašanje: ali je bilo takratno občinstvo sploh sposobno sprejeti »neteatralnega« Ibsena in ali ni Nigrinova, prepuščena
54	MPU. Beograd. Br. Inv. 10490/1.
•’5 D. Novakovič. »Nora«. Trgovinski glasnik, XII/1902, br. 187, str. 3.
v glavnem le svojemu pojmovanju tragike, ustrezala okusu množice, ki je zmeraj občutljiva za solze in patetiko. Ali ni resnica, da je Nigrinova še zmeraj igrala v komadih kot so npr. Materin blagoslov, Poljub in Ljubezen in ponos, prav tako v zvezi z repertoarjem »po želji občinstva«. Vendar ne smemo pozabiti stare resnice, da igralci pogosto utelešajo velike vloge iz besedil, ki nimajo bogve kakšne vrednosti. Mnoge, s stališča literature nepomembne vloge nosijo v sebi gradivo za vrhunsko igralsko interpretacijo. Zato je tudi Nigrinova šele nekaj let kasneje prevzela od Grgurove priljubljeno vlogo Klare Beaulieu in bila zadovoljna z neko manjšo, čeprav je kritik opazil, da »proseda gdja Grgu-rova ne može nikad biti ponosito de voj če«, medtem ko za drug par v komadu, ki sta ga igrala Vela in Gavrilovič, piše, da sta igrala s silnim hotenjem in pozornostjo in zaslužila iskreno zahvalo.56
Ko si je Nigrinova pridobila precejšen sloves v delih domačih avtorjev, je v letu 1889 igrala vlogo Mare Brankovičke v drami Lazar Miloša Cvetica,57 Varadinko Maro v istoimenskem komadu Ilije Ogrugiča Sremca58 in Romano v Bogomilih Milorada Popoviča Šapčanina.59 Od vseh teh del je kritika ocenila samo premiero Varadinke Mare. Ob tej priložnosti je kritik Domovine Svetolik Jakšič zapisal: »Mara Varadinka kao da nije Bog zna koliko oduševila ni glumce, naročito g. Stanojeviča. Raskalašna igra gdjice Nigrinove išla je do odvratnosti. Ona je šilom htela da pokaže da i u ljubavi ima mnogo Mara ne samo u Vara-dinu, več i dalje niz Dunav. G. Raja Pavlovič igrao je najbolje i publika je njim bila naj zadovoljni j a.«60 Neki kasnejši kritik je zelo neugodno ocenil samo dramo in izrazil obžalovanje, ker gledališka režija brez potrebe »udara na ovake Tan-talove muke gdjicu Nigrinovu i Raja«.61
Konec novembra 1889 je Nigrinova dobila verjetno dolgo želeno vlogo Ofe-lije, ki jo je na premieri Hamleta 1884 z velikim uspehom igrala Milka Grgu-rova. Tokrat je Hamleta igral Ljuba Stanojevič. Ta njena vloga je bila takole ocenjena: »Medjutim, Vela Nigrinova, u ulozi Ofelije, bila je manje topla i neposredna od Milke Grgurove, ali sa izvesnom nijansom gordosti i ponosa, pa je tako tragedija ovog lika došla više do izražaja.«62
Leto 1890 po podatkih, ki smo jih mogil dobiti, razen nekaj vlog ni prineslo dosti novega. V priljubljenih Dveh sirotah je Nigrinova zamenjala Grgurovo v vlogi Marijane (prej je bila Floreta), ki jo je kritika zelo ugodno ocenila,63 medtem ko je v Denisi A. Dumasa sina naslovno vlogo še zmeraj igrala Grgurova, Nigrinova pa vlogo Marte.64 Ni gotovo, kdo je na premieri igral vlogo Atteje v drami Neron, ki jo je napisal Italijan Pietro Cossa: Grgurova ali Nigrinova.65 V novi zgodovinski drami iz srbske preteklosti Dušan Miloša Matiča je bila Nigrinova cesarica Angelika Flavija Paleologova.66
50 D. L. Djokič. Ljubav i ponos. Male novine, IV/1891, br. 148, str. 3.
57	MPU. Beograd. Br. Inv. 10490/3.
58	MPU. Beograd. Br. Inv. 10490/7.
59 Č. A. K. Bogumili. Narodni dnevnik, IX/1899, br. 233, str. 3; br. 235, str. 3.
60 Harry (Svetolik Jakšič). Varadinka Mara. Domovina, 1/1889, br. 88, str. 3.
61	Soph. Mara Varadinka. Videlo, XV/1894, br. 63, str. 2—3.
62	Reprize, 30. novembra (12. dec.) 1889. Narodni dnevnik, X/1890, br. 193, str. 3.
63	Artemije. Dve sirotice. Narodni dnevnik, X/1890, br. 92, str. 3.
64	MPU. Beograd. Br. Inv. 10491/1.
63 Kot pod 5.
66 MPU. Beograd. Br. Inv. 10491/2.
Vela Nigrinova po gostovanju v Zagrebu 1901. leta — sredi trofej
Januarja in februarja 1891 je Nigrinova igrala glavni vlogi v Izabeli Orsi-nijevi Francesca Guerrazzija67 in v Divjem volu Ludwiga Fulda.68 Tretja premiera, ki je bila v načrtu za marec istega leta, je bila zaradi bolezni Vele Nigrinove odložena. Sporočilo, ki je bilo pri tej priložnosti objavljeno v Dnevnem listu, je bilo polno simpatij za to igralko. V njem stoji: »Zbog bolesti naše vrle i ljubljene umetnice gospodjice Nigrinove, morao se skinuti sa repertoara ogla-šeni novitet »Milo za drago« od Brzaka i stavice se na red čim to zdravlje gospodjice Nigrinove dopusti.«69 Ta komedija je bila uprizorjena 4. aprila v režiji Toše Jovanoviča z Nigrinovo v vlogi Princese Margarite in z Gavrilovicem kot 87
87 MPU. Beograd. Br. Inv. 10492/1.
08	MPU. Beograd. Br. Inv. 10492/3.
09	Odložena predstava. Dnevni list, V/1891, br. 61, str. 3.
Baronom Artenburgom. Ob tej priložnosti je Srpska nezavisnost objavila članek R. Dobriča, ki meni, da so »radnje poj edinih glumača ispale na opšte zadovoljstvo. Graf Valdhajm, dvorski maršal knežev — g. Jovanovič Toša, Princeza Margarita, koi kneževa — g-djica Nigrinova, Baron Artenburg. . .« itd.70 V pogajanjih, ki so tekla z zagrebško gledališko upravo tik pred gostovanjem Vele Nigrinove v Zagrebu 1901, je bila med vlogami, ki bi prišle v poštev, tudi Messalina Pietra Cossa.71 Ker pa je ta vloga v končnem aranžmaju odpadla, izkoriščamo ta podatek za podmeno, da je Nigrinova igrala Messalino že na premieri 24. avgusta 1891. V obnovljeni uprizoritvi Resničnih prijateljev Victo-riena Sardouja je Nigrinova igrala Cecilijo, ki jo je prej igrala Milka Grgurova. In tu je spet priložnost za primerjanje obeh znanih igralk. (Če listamo plačilne sezname iz 1891. leta, naletimo na ime Vele Nigrinove takoj za imenom Milke Grgurove: Nigrinova ima 233,33 dinarjev mesečno ali 2800 letno, Grgurova pa 300 oz. 3600 dinarjev.) Kritik Dnevnega lista je ni zanemaril. Takole piše: »I za g-djicu Nigrinovu je uloga Cecilije dosta nova. I ako gospodjica nije dostigla svoju izvrsnu prethodnicu u ovoj ulozi, gdju Grgurovu, ipak je bila vrlo dobra. Ovo naročito važi za poslednja tri čina, jer nas u prvom činu gdjica nije zadovoljila. Tome je možda uzrok, što je gdjica imala u ovom činu da pazi na šaptača, dok je u ostalim činovima bila sigurnija u ulozi.«72
19.	oktobra 1891 je Nigrinova igrala naslovno vlogo v Maeterlinckovi drami Princeza Maleine.73 Kritik meni, da je to drobno, slabotno, bledo, nežno in naivno dekle na našem odru lahko igrala samo Nigrinova. »Ona je bolna i pre-bolna u četrtom činu, ali ipak mora da viče kao najzdravija zbog toga, što je nezgodna akustika u našem pozorištu, te kada bi htela da bude prirodna ne bi joj se čuo glas od brujanja mašinerije, koja je proizvodila oluju.« Sicer pa je, končuje kritik, »g-djca Nigrinova bila vrlo valjana: maska joj je bila izredna, gesti odlični i dikcija bolja no kod drugih.« Ne moremo se iznebiti vtisa, da je Nigrinova tudi to vlogo ustvarila v tragičnem krču, v silni ognjevitosti in na robu patetike, kar je tudi sam ocenjevalec štel za pretirano pa je skušal to opravičiti z možnostmi odra in gledališča. Vendar pa isti kritik ne pozabi poudariti še drugih elementov njene igre, na katere je igralka zelo pazila, kot so maska, gestikulacija in dikcija.
Desetletno bivanje Vele Nigrinove je bilo kronano z gostovanjem v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu v začetku 1892. leta, kjer je nastopila z izborom vlog, ki so omogočile takratni kritiki, zdaj pa bodo omogočile tudi nam oceno njenih dosežkov v igralski umetnosti v prvem desetletju delovanja na beograjskem odru. Ob tej priložnosti je bila izdelana rekapitulacija procesa asimilacije z ansamblom srbskega gledališča, poudarjena naglica, s katero je prodrla v družbo, in pridnost, ki je z njo obvladala jezik in dosegla, da so izginili sledovi »zanosa«, akcentuacija pa postala pravilna. Ocenjevalci poudarjajo, da v njenem načinu igre — razen manire, ki je nujna, in daru posnemanja — obstaja tista neogibna ustvarjalna moč, ki oblikuje vlogo iz neznanega v nekaj znanega. Omenjajo, da ima močan, simpatičen in zveneč glas in da se vlog zmeraj
70	R. Dobrič. »Milo za drago«. Srpska nezavisnost, VII/1891, br. 47, str. 3; br. 53, str. 3.
71	G-djca Nigrinova u Zagrebu. Pozorišni list, 1/1901, br. 7, str. 52.
72	Le masque de fer. Prisni prijatelji. Dnevni list, V/1891, br. 215, str. 3.
73	. .. dim. Meterlinkovo delo »Kneginjica Malena« na našoj pozomici. Dnevni list, V/1891, br. 231, str. 3.
Jubilejna vloga Vele Nigrinove — Magda v Sudermannovem Domu
uči na pamet. Pri tem ne pozabljajo njene znane lastnosti, da si z mnogo čuta odbira odrsko garderobo.74
Nigrinova je na povabilo uprave Srbskega narodnega gledališča pripotovala v Novi Sad dan pred novim letom. Na postaji jo je pričakal podnačelnik novosadskega gledališča Antonije Hadžič; pospremil jo je do hiše Hadžija Gavra Plavšiča, kjer so jo gostoljubno sprejeli. Določeno je bilo. da bo gostovala štiri dni in odigrala štiri različne vloge: Esmeraldo v Notredamskem zvonarju (1. januarja), Klaro v Gospodarju fužin (2. januarja), Greto v Faustu (3. januarja) in Natašo v Našem prijatelju Nekljuževu (5. januarja). Novosadčani so Nigrinovo zelo prisrčno sprejeli; gledališče je bilo do kraja polno, že ob prvem nastopu so jo bučno pozdravili, vzkliki in ploskanje so hrumeli skozi dvorano, klicali so jo po vsakem dejanju, na koncu igre pa po večkrat. Stari novosadski gledališki časnik Pozorište, ki je skrbno in natanko spremljal to gostovanje, ni skoparil s pohvalami »cenjene gostje«. O njenem prvem nastopu v vlogi Esmeralde je zapisal tole: »Ona je umetničkom igrom svojom potpuno opravdala onaj lepi glumački glas, koji joj prethodio. Po prirodi mlada, lepa i umiljata, zadobija odmah svakoga neusiljenom igrom svojom. čim se samo pojavi na pozornici. Oči su joj pune čara, pune milja, al umeju i da zasevnu i munjevitim sevom svojim i da zagrmi kao grom i da zaguče kao golub. Svaku reč izgovara jasno i razgovetno, naglašujuči ih kao treba. Pokreti tela joj uvek su u potpunoj saglasnosti sa govorom joj. Uvek teži da postigne igrom svojom u svemu potpunu harmoniju, koja treba da vlada u glumačkoj, kao i u svakoj drugoj umetnosti.
74	Aklej. Gostovanje g-djice Vele Nigrinove u Novom Sadu. Dnevni list, VI/1892, br. 25, str. 3.
Te vrline i osobine njene, pa marljivo učenje i proučavanje uloga, podigle su je u red prvih glumača naših. Nije dakle, nikakvo čudo, što je na juriš osvojila i srca naše inače dosta hladne publike, koja se ne zagreva tako lako.« In na koncu še: ».. . dostojni premci dragoj nam gošči bili su g. Ružič (Klod), i g. Ru-žička (Zerveza). Uz njih se dobro držao i g. Miljkovič (Kvazdmodo), pa i ostali svi učinili su, da je predstava išla vrlo dobro.«75
Ocenjevalec Zastave, ki se je dotaknil njenega gostovanja v celoti, prav tako ugodno ocenjuje vlogo Esmeralde, in pri tem mimogrede spregovori o majhnih »napakah«, ki pa jih je mogoče pojasniti na temelju analize njene igre, kakršno poda na začetku svojega članka. Poprej se je namreč poučil o nji iz člankov v beograjskih časnikih in po pravici prišel do sklepa, da nekaj teh kritik Nigrinovi ni naklonjenih in da več ali manj zanikajo njeno umetnost. Ko po novosadski predstavi avtor omenjenega članka sešteje svoje vtise, ugotovi, da so ti kritiki ali verjetno navajeni gledati samo igralske veličine svetovne slave, ali pa niso zmožni oceniti njene igre. Ko poudari, da je razen domačega gledališča tudi on gledal umetnike s svetovnim imenom, izjavi, da Vela Ni-grinova »zaista zaslužuje da se uvrsti u red prvih snaga glumačkih«. Zatem preide k njenim napakam in jih skuša razdeliti na hotene in nehotene. »Kod prvih,« piše, »mislim onu dozu efektovanja, koja izbija u pojedinim momentima njenog igranja; druga je mana kojoj, mislim, ne može izbeči, po što joj je urod-jena, a to je organ njen. U ostalom možda se ja varam; možda iz istog afek-tovanja proističe ta pogreška o organu joj. Ako je tako, onda se i torne može izbeči.«76
Na drugi predstavi v Novem Sadu je Nigrinova dosegla še večji uspeh v delu Gospodar fužin Georgesa Ohneta, ki ga je Beograd poznal pod imenom Ljubezen in ponos ali Fužinar. Opazili so, da je ta vloga Nigrinovi bližja in da je s tenko izdelanimi nadrobnostmi pokazala značaj ženske, ki izgoreva od notranjega boja in je v njeni interpretaciji »zlato srce a tvrda glava«. Ocenjevalec Pozorišta misli, da so se ji zelo posrečili momenti, v katerih se pokaže »mila črta u karakteru te ohole aristokratkinje«. Vendar »za hladnoču do dna duše uvredjene žene, za ponosnu aristokratkinju, koja se ne da slomiti i koja žrtvuje i svoju sreču, samo da bi mogla triumfovati nad onim, koga ljubi, a koji je prevario, ostavio — nedostaje g. Nigrinovoj još za sada dosta hladnih, ledenih akcenata, a torne opet kao da je kriva ona silna vatra, koja ne gori samo u očima nego i u srcu naše vrle umetnice, koja tu hladnoču hoče da iskaže i suviše ukručenim, ispupčenim držanjem gornjeg dela tela svoga, uzvijenom glavom i ukočenim pogledima. To još nije izraz pravog aristokratskog ponosa, kao što se ne izkazuje ni pritajivana u srcu tuga obaranjem očiju, po-laganim spuštanjem trepavica i stiskavanjem usana«. Pisec članka dalje omenja, da je gostja v Dimitriju Ružiču, ki je igral Derblyja, našla vrednega partnerja.77
Poročevalec Zastave govori o vtisu, ki ga je Nigrinova kot Klara naredila na občinstvo, ki ga je prisilila, da je sodelovalo z njenimi bolečinami in z zadovoljnostjo dočakalo »divni kraj«. Dopisnik beograjskega Dnevnega lista navaja
75	C. Srpsko narodno pozo-rište. »Zvonar bogorodičine crkve«. Pozorište, XVII/ /1892, br. 3, str. 11.
76	Srpsko narodno pozorište. (Osvrt na predstave održane u N. Sadu od 29. XII. do 2. I. 1892. Gostovanje Vele Nigrinove). Zastava, XXVII/1892, br. 4, str. 2.
77	R. Srpsko narodno pozorište. (»Gospodar od kovnica«. Pozorišna igra u 4 čina, a 5 slika. Napisao Žorž One, preveo M. Dj. Glišič. Prikazana 2. januara). Pozorište, XVII/1892, br. 4, str. 15.
Nigrinova (verjetno) kot Sora ja v »Čarovnici« V. Sardouja l. 1904
besede svojega kolege iz novosadskega Branika, ki piše, da »Klara, kakvu nam je izvela g-djica Vela Nigrinova ostavlja takav utisak u našim grudima da ne bismo mogli zaboraviti ni kad bi hteli«.
4. januarja je bil na vrsti Goethejev Faust z Veljo Miljkovičem v naslovni vlogi in z Velo Nigrinovo v vlogi Margarete. Dimitrije Ružič je igral Mefistofela. Pred začetkom predstave je v tihoti, ki je nastala po vnetem ploskanju, stopil na oder Branislav L. Stanojevič, pravnik IV. letnika, in z nekaj toplimi besedami izročil Nigrinovi darila novosadske mladine: srebrno krono za na glavo in srebrno naprsno brošo. Tretji poročevalec Pozorišta, ki je spremljal gostovanje Nigrinove v Faustu, je prepoln zanosa. Takole vzklika: »Ali sad stani, pero moje! Nije ovde mesto pisati o idealnom zamišljaj u a tako prirodno još; ovde ti valja opisati konkretnu pojavu, živu Gretu, ko j a govori i radi, oseča i misli, i Geteovu Gretu oličava i prikazuje. Sto smrtno stvorenje može učiniti, to je učinjeno,« piše naprej, »to je bila Greta, i još da je sa usana gdjice Nigrinove tekla nemačka reč, uzvišeni, veličanstveni, sveti original: slušaoci bi imali onda isto toliko uživanja koliko su imali gledaoci. Taj pitomi ponos, ta bezazlenost u nadi i u strahu, ta iskrenost, ta duboka pobožnost — o, Grethen! pojava tvoja i prikaz tvoj u sveži sa davnašnjim zamišljajem mojim stvori u duši mojoj mira, onog blaženog mira, koji ovlada čovelkom, kad vidi što pošteno, čestito i krasno. Neka ti je hvala sa ovo nekoliko reči!«78
Z nič manjšim hrupom je bila izvedena zadnja predstava Vele Nigrinove v Novem Sadu — Palmova igra Naš prijatelj Nekljužev. Podoba Nataše je po mnenju četrtega ocenjevalca gostovanja Vele Nigrinove v Novem Sadu v primeri s tipi zapadne romantične šole pravi otrok ruskega podnebja, malce neverjetna v svoji mladostni odločnosti. V Natašinem značaju je brez števila metamorfoz: »jogunluk, prikrivanje ljubavi za Nekljuževa, priznavanje te lju-bavi pred Nekljuževim uz uvet, da joj se i on u pravoj slici pokaže, očajni bol, kada dozna njegovu tajnu, odlučnost, da mu pomogne, borba sa neodlučnošču
78	Glej 74.
očevom, i afektacijom generaličinom, te skrušeno padanje na kolena pred jadnom žrtvom Nekljuževljevoga nitkovluka.« Tako bogato skalo čustev in to nenavadno odločnost po njegovem mnenju lahko pokaže le igralka velikih darov in Nigrinovi se je — tako misli kritik — vse to imenitno posrečilo. »Ova uloga kao da najviše odgovara njezinom prirodnom temperamentu, jer ju je i pri-rodno i savršeno umetnički odigrala, i mi smo nočas pomišljali da je ne gledamo na bini, več u pravom životu. Od svih uloga u kojima smo je videli na našoj pozornici, čini mi se, da je u ulozi Nataše najjača i da ta uloga n j enoj individualnosti najbolje odgovara.-«79 Isti avtor opozarja na eleganten okus Nigrinove za toalete in meni, da okusno žlahtna preprostost samo povečuje Natašin mik.
Na koncu te zadnje predstave je bil zaključek Velinega gostovanja v Novem Sadu poudarjen s priložnostnim govorom Antonija Hadžiča, ki je Nigrinovo pozdravil v imenu novosadskih gospa in ji izročil zlato zapestnico z demanti in zlat prstan z briljanti. Ostanek te razburljive noči je Nigrinova prebila v družbi svojih oboževalcev, ki so ji priredili banket v gostilni »Carica Jelisaveta«. Po pisanju novosadskih in beograjskih časnikov je gostovanje v Novem Sadu prineslo prve lovorike tej dragoceni in svoji umetnosti vdani igralki. Čeprav so pisci omenjenih ocen prepolni navdušenja nad njeno umetnostjo, pa nekatere omejitve in pripombe kažejo na te ali one karakteristike sloga njenega igranja, ki pomagajo, da popolneje in objektivneje zagledamo njeno odrsko podobo.
Prvi podatek, ki ga imamo o Nigrinovi po vrnitvi iz Novega Sada, je akt v arhivu Muzeja gledališke umetnosti Srbije, v katerem stoji, da zaradi bolezni Nigrinove, Grgurove, Jovanovičke in Cvetica ni mogoče igrati niti enega od komadov, ki so bili določeni za februar 1892.80 V juniju istega leta je Vela odigrala še eno znano vlogo iz domačega repertoarja. Bila je to Ljubica v Djidi, priljubljenem gledališkem komadu iz kmečkega življenja, ki sta ga napisala Janko Veselinovič in Dragomir Brzak. Kljub velikemu uspehu tega dela, ki so ga z Nigrinovo v tej vlogi odigrali kar dvajsetkrat zaporedoma, mnogi gledališki zgodovinarji menijo, da se ni nikoli učinkovito znašla v vlogah kmetic in preprostih žensk in da je prav te najprej odstranila iz svojega najprej zelo raznoterega repertoarja.81 V arhivu muzeja je tudi pismo upravnika Narodnega gledališča v Beogradu Milorada Popoviča Sapčanina, ki je bilo julija 1892 poslano Veli Nigrinovi v Ljubljano-, kjer je verjetno bila na počitnicah. Pismo je v zvezi s pripravami na gostovanje v Negotinu in Zaječaru ob odkritju spomenika slavnemu junaku prvega srbskega upora Hajduku Veljku Petroviču. Napisano je v nemščini in se v izvirniku glasi takole:
Augusta Nigrinova
Laibach
Stari trg, 12
Fraulein Gusti soli unausbleiblich bis zum 13/15 in Belgrad sein. Gesele-schaft geht nach Negotin.
Intendant,
Schaptschanin.82
79	J. Hr. Srpsko narodno pozorište. (»Naš prijatelj Nekljužev«. Pozorišna igra u 5 činova i 6 slika, od A. Ivanoviča Paljma, s ruskog preveo Slav. Sv. Miletič. Prikazana 5. januara 1892.) Pozorište, XVII/1892, br. 7, str. 26—27.
80	MPU. Beograd. Br. Inv. 8621.
81	Kot pod 2.
82	MPU. Beograd. Br. Inv. 9930/6.
Ker nimamo drugih dokumentov, nam ni znano, ali je do tega gostovanja sploh prišlo, kakšen je bil repertoar in ali se ga je Nigrinova udeležila. Gotovo pa je, da Nigrinove ni bilo na slovesnem odprtju Deželnega gledališča v Ljubljani, ki sta ga Jenko in Nigrinova veselo pozdravila v skupnem telegramu.83
V	leto 1892 je treba postaviti tudi prvi jubilej Vele Nigrinove: proslavo desetletnice dela v Narodnem gledališču v Beogradu. Proslava je bila 10. oktobra in Nigrinova si je za to priložnost izbrala Klaro v Ohnetovi igri Ljubezen in ponos (Fužinar), torej eno tistih vlog, ki jih je odigrala v Novem Sadu. Seveda je bil to zelo slovesen dan, bilo je premnogo vencev in šopkov, malo pa ga je zagrenil časniški članek, ki je menil, da je jubilej prezgodnji, in ki je izkoristil priložnost, da je Nigrinovi povedal nekaj neprijetnih reči. Predvsem se pisec članka s svojim mišljenjem želi upreti novosadskim ocenjevalcem, postavljajoč svoj okus nad njihov. Ko označi igranje Vele Nigrinove kot v temelju zgrešeno, pravi, da »ono što se moglo dopasti Novosadjanima, ne mora se dopasti Beo-gradjanima, u užem uzeto — kritici«. Malo kasneje podčrta, da Veli Nigrinovi ne želi oporekati nadarjenosti. »Ne,« vzklika, »ona je i dalje naša najbolja umetnička snaga u ženskom osoblju, ali gdjca Nigrinova pomela se, nije po-trevila baš onu prolaznu tačku, od koje se valja dalje krenuti, pa da uživamo u njezinoj igri. Gdjca Nigrinova nam je iznela svoju mladost, svoju lepotu i volju, ali nam nije iznela Klaru Bolijeovu. Gdjca Nigrinova je pozajmila sve što je njezino Klari, ali od Klare nije gotovo nista uzela. Gdjica Nigrinova nije imala one elegancije i aristokratske ponositosti, koja je karakterna osobina Klarina.« Članek se konča z besedami: »Kao god što je gdjca Nigrinova svoju ulogu otplakala, što je možda došlo od uzbudjenja, tako je g. Lj. Stanojevič (Filip Derblej) svoju ulogu otsvirao kroz zube.« Ce iz članka odstranimo nekatera pretiravanja, se lahko dokopljemo do približno objektivne ocene, v kateri se kažejo v bistvu prav tiste negativne lastnosti, ki so bile v zvezi s to vlogo že prej omenjene.84
V	začetku 1893 Nigrinova sodeluje na prireditvi, imenovani Nenadovičev večer, ki jo je na čast petdesetletnici književnega dela Ljubomira Nenadoviča pripravila Književno umetniška zveza v dvorani Kolarčeve pivnice. Ob tej priložnosti je deklamirala Nenadovičevo pesem »Srajca«. Iz poročila o glavni vaji režiserja Djure Rajkoviča za delo Sračje noge, ki je bila 11. februarja 1893, izvemo, da je prizor med Prosperom in Suzano (Gavrilovič in Nigrinova) pokvaril Ljuba Stanojevič, ki je slabo odigral svojo vlogo.85 * To je še ena, doslej neznana vloga Vele Nigrinove v Sardoujevem repertoarju. Sledita premieri igre Stevana Jevtiča Bogastvo carja Radovana, v katerem je Nigrinova igrala Jelo,811 in igre V. Mihejeva Arsenije Gurov, kjer je igrala Jeleno, ki je bila »u nekim scenama odlična«.87 Isti kritik, ki pod psevdonimom »Macaulay« piše v Dnevnem listu ob premieri Echégarayeve igre Morje brez primorja (24. aprila), misli, da je Nigrinova kot Leonora »dala još jedan dokaz o svojoj odličnoj glumačkoj reputaciji, koji je u Fromonu i Risleru« — po njegovi sodbi — »prilično postra-dala«.88 Zanimivi so spomini dr. Bože Nikolajeviča na to uprizoritev — leto dni
83	Glej 4.
84	Macaulay. Ljubav i ponos ili desetogodišmjica gdjce Nigrinove na dan 10. oktobra 1892. godine. Dnevni list, VI/1892, br. 222, str. 3.
85	Državni arhiv SRS. Beograd. Pozorište, god. 1893.
Beppo. Blago čara Radovana. Videlo, XIV/1893, br. 15, str. 2—3.
Macaulay. Arsenije Gurov. Dnevni list, XI/1893, br. 65, str. 3.
Macaulay. More bez primorja. Dnevni list, XI/1893, br. 95, str. 3.
po premieri. »Bilo je to,« piše dr. Nikolajevič, »g. 1894, nekako pred sam svr-šetak pozorišne sezone. Sečam se da je jedan deo našeg glumačkog osoblja bio več otišao u Požarevac, da u tamošnjoj »Opštinskoj kavani« predstavlja za vreme raspusta. U Narodnom se Pozorištu, medjutim, prikazivaše jednoga večera romantični komad Ečegaraja »More bez primorja«. Ja bejah u pozorištu sa svojim bratom od ujaka Stevanom Bodijem, koji je ostao veran Taliji i eno ga sada gde se u Slavoniji potuca od nemila do nedraga. Gavrilovič i Nigrinova igrali su glavne uloge. Nikad — pa makar živeo trista godina, kao praotac Noje, — nikad — tako mi Herkula! (što rekli profesori latinskog jezika) — neču zaboraviti to čarobno veče! Kad se toga setim, ja verujem, da se može umreti od oduševljenja. Kao iz najsladjeg sna izvadjena — tako mi je divna izgledala Nigrinova toga puta. Sa kovrčavom vlasuljom julske mesečeve boje, sa licem belim kao snegovi na proplanku i krupnim očima — pričinjavaše mi se ona kao s drugoga sveta, nadzemaljsko biče, koje je iz viših regiona sletelo tu pred nas, da propati i pogine od ljubavi. Ono što ne bih sada bio u stanju učiniti za devojku koju volim, bio sam tada kadar podneti za nju: skočiti bez oklevanja, u vatru i vodu.«89
Ob neki predstavi (v septembru 1893) Krvne osvete, ki jo je napisal Victor Ducange, zvemo, da je vlogo Roze, ki jo je prej igrala Nigrinova, odigrala mlada igralka Vukosava Jurkovičeva. Avtor članka meni, da je koristno nuditi možnost, da se v isti vlogi preizkusi več, posebno pa mladih igralcev, in da takšna sprememba prinaša nekakšno svežost, pa čeprav je izdelek — kot je bilo v tem primeru — »od manje umetničke vrednosti«.90 Brž zatem (16. novembra) je pred Nigrinovo stala zelo privlačna vloga, o kateri je — tako piše na gledališkem plakatu — največji španski kritik in član španske akademije (ime ni omenjeno) napisal: »Vloga Marijane je za nadarjene igralke največja šola. Skala čustev je v tej vlogi popolna. Od običajnega salonskega spogledovanja in najgloblje ljubezni do norih strasti in najbolj vzvišene tragike, vse je tu. Igralka, ki je zmožna razumeti in izpeljati to vlogo, ima vso pravico, da se imenuje umetnica v najlepšem pomenu besede.«91 Gre za znano dramo španskega dramatika Joseja Echegaraya Marijana, v kateri je Nigrinova igrala naslovno vlogo. Ker nimamo niti ene ocene, lahko samo povemo, da je bila igra na sporedu Narodnega gledališča prav tja do 1905. leta, kar gotovo govori o njenem uspehu pri beograjskem občinstvu.92
Slabih enajst dni po Marijani — 23. novembra 1893 — Nigrinova prvikrat igra najpomembnejšo vlogo v svojem življenju — Damo s kamelijami.93 Od tega Velinega — recimo tako — debuta v vlogi Margerite Gautier bo vrsto let tako pred Beograjčani kot na gostovanjih vedno z novim zanosom igrala ta pretresljivi lik in nam tako omogočila, da na temelju kritik in poročil, ki spremljajo njene nastope, dojamemo in ocenimo umetniško vrednost te igralske podobe. Za zdaj nam je, žal, na voljo en sam zapisek, natisnjen po premieri v Videlu, v katerem je zelo hudobno povedano, da je Nigrinova storila vse, kar je mogla, da bi bila dobra Margerita ... »imala je pet novih haljina, koje su bile vrlo lepe i kako čujem, vrlo skupocene. Od nje se više ne može ni tražiti«. Na ta način
89 Dr. Boža S. Nikolajevič. Milorad Gavrilovič i-ja. Pravda, 1/1904, br. 86, str. 1—2.
60 Dreher. Pozorište. Dnevni list, XI/1893, br. 213, str. 3.
91	MPU. Beograd. Br. Inv. 10494/3.
92	Marijana. Politika, 11/1905, br. 359, str. 3.
93	MPU. Beograd. Br. Inv. 10494/4.
kritizira tudi Gavrilovičevega Armanda Duvala.94 Francoski profesor zgodovinar Albert Malet, ki je konec prejšnjega stoletja nekaj časa bival v Beogradu, pa drugače opisuje svoje spomine na Nigrinovo v omenjeni vlogi. ». . . Iznenadjen sam bio kad sam u to j poluistočnjačkoj varoši, na granici Istoka i Zapada, sa trošnim stračarama, rdjavom kaldrmom, ukusnim čevapčičima i primitivnom muzikom svratio u Narodno pozorište i konstatovao, da je glumica ko j a je kreirala Diminu »Gospodju s kamelijama«, ravna neko j najistaknutijoj francuskoj umetnici. . ,«95
Konec 1893 Nigrinova igra Desdemono v Shakespearovem Othellu z Ljubom Stanojevičem v naslovni vlogi.
1894. leta igra Nigrinova vrsto vlog v tujem repertoarju. Tako je Dona Sola v drami Hernani V. Hugoja, Cidlina v Mravljah Josefa Kolarja, Goneril v Kralju Learu, Julija v Romeu in Juliji, Grofica Imperial v Schillerjevi drami Fiescova zarota v Genovi, Silvia v Slučajnem gostu (Le passant) Frangoisa Coppeeja, Gianina v Kremonskem piskaču istega avtorja, Mara v Doktorju Robinu Julesa Premaraya in Grofica Cerny v Vragovih zapiskih, ki sta jih napisala E. Arago in P. Vermond.96 Ustavila se bom samo pri Shakespearovi tragediji Romeo' in Julija, ki je bila za Nigrinovo premiera, ker je vlogo Julije prej igrala Milka Grgurova. Ob tej priložnosti je pisec s psevdonimom »Stari baka« napisal v Dnevnem listu Veli Nigrinovi pravcato odo. Prav na začetku pravi, da bi to delo v prihodnje morali imenovati Julija in Romeo, ker ». . . Nigrinova beše, doista božanstvena Julija, a Romeo, Ljuba, bleda slika Romeova. — Samo onaj koji to veče beše na predstavi, i koji je sem toga imao prilike da gleda, ne samo razne prikazivačice Julije na našim pozornicama, več i na večim svet-skim pozornicama, morače sa mnom reči: Nigrinova je izvršna Julija. Nigrinova je ne samo odlična glumica, več prava umetnica. U razmaku od nepunu godinu dana, Nigrinova je preskočila i poslednju preponu ka meti umetnice. Još pre godinu dana ona beše naša najbolja, najsavesnija glumica, ali danas, posle prikaza Julije, ona je prava umetnica i taj lovor venac, neumornim trudom, veli-kom študijom i uživljavanjem u duh pesnički, niko joj oteti neče, taj venac krasi če njenu glaviču mnogo i mnogo godina. Lanjska Dezdemona spram Julije izgleda nam kao pastorče u milovanju ljubavi Nigrinove. Sa Dezdemonom ona je pokazala da ume dati života svome mezimčetu, ali to mezimče beše još ne-jako, plašljivo, povodljivo, Julija, pak onakva kakvu je videsmo u četvrtak, beše savršeno čedo obasuto svom milošču vršna zanošljiva ljubečeg srca njezina, Julija beše, ne, Nigrinova beše savršena, nedostižna Julija, onaka kakvu je pesnik zamišljao, kakva se mogla roditi samo pod večno plavim nebom klasične Italije. Dezdemona je pastorče, a Julija rodjeno čedo mašte Nigrinove. Nigrinova pot-puno zaslužuje titulu umetnice, i ona je danas j edina u hramu naše Talij e punim pravom nosi«.97 Toda kljub tolikšnemu navdušenju avtorja tega članka, je le težko spoznati, katere so bistvene karakteristike te kreacije in v čem so pravzaprav njene pozitivne lastnosti. Ne moremo se znebiti vtisa, da se je ocenjevalec dvignil v njeno obrambo pred zmeraj obstajajočo »drugo stranjo«, saj se preveč zavzema za nedotakljivost Nigrinove kot igralke. Pustimo ob strani zmeraj aktualno bitko za prvenstvo posameznih igralk, ki so verjetno stale na
04 Alcade. Gospodja s kamelijama. Videlo, XIV/1893, br. 145, str. 3.
95 Kot pod 37.
90 MPU. Beograd. Br. Inv.: 10495/5, 14097/1, 10496/5, 10497/4, 10498/3, 10499/7, 10500/3, 10498/5.
97 Stari baka. Narodno pozorište. Dnevni list, XII/1894, br. 63, str. 3.
čelu različnih frakcij v gledališču in okrog njega; dejstvo, da ni nihče odgovoril na to izzivanje, govori v prid teze, da je bila Nigrinova, v pametnih mejah seveda, zelo dobra Julija.
Med premierami, ki so bile na sporedu 1894. leta, je Nigrinova igrala v Nastopu pisatelja Rakšanjina, v Mnogo hrupa za nič W. Shakespeara, v Snahah in taščah Vlad. Aleksandrova in v drami Severo Torelli F. Coppéeja; v zadnjih dveh v režiji na novo angažiranega člana Narodnega gledališča v Beogradu, dotlej prvega igralca in režiserja Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu Andrije Fijana. Ker je s Fijanom. bodisi kot z režiserjem ali občasnim partnerjem vsestransko sodelovala, je ob proslavi petindvajsetletnice Narodnega gledališča v Beogradu — oktobra 1894 — prišla z njim in z Miloradom Gavri-lovicem v ožji izbor za odlikovanje, kar je doživelo zelo resno kritiko, ker so obšli mnoga pomembna imena iz beograjskega gledališkega ansambla. Nigrinova je bila odlikovana z redom Sv. Save 5. stopnje, prav tako Milorad Gavri-lovič, medtem ko je Fijan dobil Savo 4. stopnje.98 99
Leto 1895 je glede na število Velinih odrskih likov zelo plodno. Tu so tako številni stari popularni komadi, v katerih zamenjuje Milko Grgurovo, kot novi v režiji A. Fijana. Med drugim je Julija v Echégarayevem Galeotu s Fijanom kot Don Manuelom." Na koncu poročila o tem delu se neznani kritik Videla dotakne tudi deleža igralcev in zapiše: »Mislim da je najbolje odigrala svoju ulogu g-djica Nigrinova u ulozi Julije. Ostali su prema svome shvačanju uloge i odigrali svoje role.«100 V drami Nemiroviča Dančenka Nov posel (Novoe delo) je Nigrinova z Miloradom Gavrilovičem igrala zakonca Kalgujeva.101 Kronološko slede komadi: Prijatelj iz Lyona, v katerem je igrala Cecilijo, Admiral sinje eskadre, v katerem je igrala Amalijo, Fijan pa je bil John Bing,102 zadnjega januarja pa komedija V. Sardouja Madame Sans-Gêne, v kateri je igrala naslovno vlogo, režiser pa je bil A. Fijan, ki je igral Napoleona I.103 Kritik Večernih novosti, ki se je skril pod psevdonim Boris, poudarja dobro igranje vseh igralcev, posebno pa Nigrinove, Fijana, Stanojeviča in Gavrilovica, ki so »očarali« gledalce. O igranju Vele Nigrinove pravi, da ga ni mogoče s peresom opisati. »Ko hoče da vidi sa koliko veštine i takta igra ova mlada glumačka snaga, treba samo otiči i gledati.« Zatem omenja, da je bila »gospodjica« po vsakem dejanju pozdravljena z aplavzom, in ji svetuje, naj še naprej vztraja pri sveti službi umetnosti.104 Po enajsti izvedbi te popularne komedije — 10. junija 1895 — se je pri protagonistih pomudil tudi ocenjevalec Dnevnega lista. Takole začenja svojo kritiko: »Po nemilosti onoga tiranina ko ji se vreme zove, gdjica Nigrinova ni j e više ni Julija ni Ofelija, ali da je ova naša vredna vešta-kinja u ulozi Madam San Zen takva, kako se samo zamisliti i zaželeti može, o torne nikakve sumnje nema, o torne se svaki uveriti mogao ko ju je u ovoj ulozi video.« In še naprej: »Ovoga, pak, jedanajestog puta u pozorištu je bila strahovita zapara, znojili smo se i mi i glumci, a gdjica Nigrinova, izgledalo je, ponajviše. Svaka kaplja dragocenog, umetničkog znoja njezinog bejaše melem
08 Raško V. Jovanovič. Andrija Fijan u Beogradu. Zbornik muzeja pozorišne umetnosti. Knj. I. Beograd, 1962, str. 66—87.
99 MPU. Beograd. Br. Inv. 10501/1.
lw> Vitalis. Galeoto. Videlo, XVI/1895, br. 84, str. 3.
101 MPU. Beograd. Br. Inv. 10501/8.
io? MPU. Beograd. Br. Inv. 10501/3.
™ MPU. Beograd. Br. Inv. 10501/6.
104 Boris. Madam ’ San-2en. Večemje novosti, III/1895, br. 34, str. 3; br. 35, str. 3.
duši našoj, te joj od srca praštamo onu malaksalost, koju je naročito u poslednjem činu, pokazala. Inače bi njezina »madam San Žen« i ovoga puta bila tako savršena, tako detaljisana, da bi mogla poslužiti kao uzor svima generacijama docnijih »madama« ... Ona npr. ima u mitnici tu osobinu da i u plaču izgleda, kao da hoče da se nasmeje. Ta bi nam osobina njena (ne znamo da li je pri-rodjena ili izveštačena) mogla kad-kad i dosaditi (npr. u ulozi Ledi Makbet), ali u komadima herojsko-komičnim kao što je ovaj Sardouovljev, ona je upravo nenadmašna.«
»Madmoazel Ibše,« piše naprej, »ta slavna ,vešerka: kao da je uskrsla iz svoga groba da nas očara i razdraga svojim dražesnim i dobročudnim nesta-šlukom (I. čin). U poslednjim činovima bilo je malko, ali samo malko nepri-rodnosti, afektiranja, ali nam se za to odužila svojom osobitom ležernošču i prirodnom i elegantnom lakošču. Tako smo češče (osobito u III. činu) videli tako prirodan, tako realistički savršen kašalj, da smo u onoj vručini ko j a nas dav-ljaše, s trepetom u duši pomislili, ni je li naša vredna umetnica malko nazebla.«105
Na premieri Benedete Gradimira Dragaševica — spet v režiji Andrije Fi-jana, so razen Fijana igrali glavne vloge še Nigrinova in Ljuba Stanojevič, ki pa kljub mojstrski igri in odlični režiji po mnenju dopisnika Večernih novosti niso mogli rešiti tega dela.106 Tudi ocenjevalec Dnevnega lista meni, da je bil zaman vsak trud, da bi vsaj nekaj iztisnih iz komada, saj so že od začetka krenili na napačno pot, ker so igralca Milorada Gavriloviča in Milko Grgurovo, ki sta bila v prvi zasedbi, zaradi nesrečnega naključja v zadnjem hipu morali zamenjati. »Ali uzaludna muka«, vzklika on, »što nije bilo mogučno nije se moglo. Igra gdjice Nigrinove bila je odlična i ako joj je smetao kašalj, koga je, valjada usled nazeba, (stajala je blizu jezera) dobila.«107 Kljub šaljivosti pripombe avtorja omenjenega članka, se nam to omenjanje kašlja že na dveh predstavah zdi simptomatično in vzbuja pomislek, da so se morda že v tem času začeli javljati prvi znaki težke bolezni, katere tragični finale se bo začel deset let kasneje.
Številne druge komade, v katerih je v letu 1895 igrala Nigrinova, bomo omenili samo z naslovi. To so: Za krono F. Coppéeja,108 Roman revnega mladeniča O. Feuilleta,109 Slikarji A. Wilbrandta,110 Valenska svatba L. Ganghoferja in M. Brocinerja,111 Življenje za dinar Djure Rajkoviča,112 Doktor Robin J. Pré-maraya,113 Ruy Blas V. Hugoja, Fabricijeva hči A. Wilbrandta, Gabrijela E. Augiera, Antonio Peres K. Gutzkova, Agneša Š. Lukačija, Ukročena trmoglavka W. Shakespeara,114 Krvava svatba A. Lindnerja in Prijatelj žensk A. Dumasa sina.115
Za spremljanje razvoja Vele Nigrinove je zelo zanimiv članek, ki je izšel v časnikih ob debutu mlade beograjske igralke Sofije Miljkovič (poročene Djor-djevič) v delu Gozdna roža 1895. leta. Ko imenuje Miljkovičevo talent, ki se
105 A. M. Iz pozorišta. Dnevni list, XIII/1895, br. 128, str. 2.
100 B. Benedeta. Večernje novosti, III/1895, br. 52, str. 2—-3.
107	Carus. Benedeta. Dnevni list, XIII/1895, br. 40, str. 3; br. 41, str. 3.
108	B. Iz pozorišta. Večernje novosti, III/1895, br. 354, str. 1.
109	M. Iz pozorišta. Dnevni list, XIII/1895, br. 75, str. 3.
n» MPU. Beograd. Br. Inv. 10502/1.
111	Vitalis. Valenska svadba. Videlo, XVI/1895, br. 64, str. 2.
112	MPU. Beograd. Br. Inv. 10502/4.
113	M. Iz pozorišta. Dnevni list, XIII/1895, br. 125, str. 3.
114	Kot pod 43.
113 MPU. Beograd. Br. Inv.: 10502/8, 10504/9, 10506/2, 10507/4, 10507/11.
22 Dokumenti
337
rojeva, se obrača k Nigrinovi s prošnjo, naj odgoji ta popek, naj ji pomaga pri razvoju, ker bo, po njegovih besedah, njena spodobna naslednica, »koja je neče postideti«.116
Vela Nigrinova je končno postala primadona. Od dovčerajšnje učenke Milke Grgurove terjajo, naj postane učiteljica novih generacij igralk. Po nepodkupljivem zakonu narave Grgurovo počasi zmaguje starost, Nigrinova pa po besedah Matosa prehaja k matronam. In ko beograjsko gledališče na široko odpira vrata znanim gostom iz tujine, se ponujajo možnosti za primerjanje. Spoznavajo ceno in vrednost domačega ansambla, ki spričo svoje maloštevilnosti mora delati podnevi in ponoči, ker se »svake nedelje daje najmanje pet predstava sa najmanje toliko pokuša«.117 In ko se je nekega dne pojavila v Beogradu oboževana kraljica pariških subret gospa Anna Judic s svojo skupino in je med drugim nastopila v vaudevilski opereti Niniche, se srečamo v časnikih s takirpi mnenji: ». . . Sinoč se naša publika mogla uveriti šta nam vrede Grgurova, Nigrinova, Todosička i Gavrilovička, a šta gg Rajkovič, oba Stanojeviča, Todorovič, Gavrilovič i Dinulovič pa i ostali mladji glumci.«118 Impulzivni Matoš ob istem gostovanju duhovito očita Nigrinovi, da je na koncu Očetove žene »u prvoj vatri vozbuždenija« pohitela na oder »i iza kulisa poljubila gdju Judic u ruku, premda je kao žena i koleginica imala pravo na svetinju njezinog lica ili na kakovi ženski shake-hands. Gdjica je Nigrinova,« piše, »jedna od prvih naših glumica, i tako izgleda kao da se ponizila naša drama, da u ruku cjeliva sklizavu parisku operetu. Ali ako je to bio poljubac burne mladosti oveštaloj starosti, e onda je nešto drugo«.119 Matoš tudi kasneje ob gostovanju gospe Yves Rolandt na našem odru poudarja, da se je tudi ob tej priložnosti Nigrinova lahko prepričala, »da ni u Parizu nije sve Sara Bernar«. Gostovanje znane članice francoske komedije gospodične Susanne Réchambère z njeno skupino v Miši (tudi 1. 1896) je izzvalo dopisnika Malega žurnala k izjavi, da je »groficu Klotildu igrala gdjica Nigrinova mnogo bolje nego francuskinja, koja bi trebala da poučava Nigrinovu«.1'-0
Leta 1896 v gledališču z uspehom igrajo starejše, pri občinstvu zelo priljubljene komade Vele Nigrinove. Njena Esmeralda v Notredamskem zvonarju po mnenju kritike s svojo ljubkostjo in nepremagljivo ganljivostjo še zmeraj osvaja občinstvo.1203 Zelo je priljubljena kot Leonora v Morju brez primorja121 in kot Grofica Klotilda Vonska v Miši, o kateri trdijo, da samo Nigrinova zna tako predstaviti duševni boj in nemo, zgolj z očmi izraziti notranja dogajanja.122 Ob vlogi Katarine v Katarini Howardovi ocenjevalec pripominja, da je zelo škodljivo misliti, da Nigrinova lahko igra vse, ker obstaja nevarnost, da njeno igranje postane stereotipno in da si vse te preštevilne ženske vloge ne bodo začele postajati druga drugi podobne.123
Med premierami, ki so bile odigrane v tem letu, je v januarju igrala Ri-naldo v Richepinovi drami Z mečem.124 Kritik meni, da se je v tem delu še 110 * * * * * * * * *
110	Z. M. R. Narodno pozorište. Večernje novosti, III/1895, br. 303, str. 2.
117	Anton Gustav Matoš. Sabrana djela. Knj. 6. Dojmovi. Zagreb, 1938, str. 10.
118	Mali žumal, III/1896, br. 27, str. 2—3.
119	Glej 117, str. 21.
120	B. S. Iz pozorišta. Mali žurnal, III/1896, br. 68, str. 1—2.
I2°a M-n. Zvonar Bogorodičine crkve. Mali žurnal, III/1896, br. 2, str. 3.
121	Iz pozorišta. Mali žurnal, III/1896, br. 10, str. 3.
122	Iz pozorišta. Mali žurnal, III/1896, br. 68, str. 1—2.
123	Iz pozorišta. Dnevni list, XIV/1896, br. 202, str. 3.
124	MPU. Beograd. Br. Inv. 10487/5.
posebej odlikovala in da je »njezina igra simpatična, precizna, ona uvek zna dobro svoju ulogu, svaki pokret tela, svaki izraz njenog simpatičnog lica, svaki udar glasa i naprasni prelaz od tuge u radost i obratno pokazuju vam umetnicu prvoga reda, kakvih u svetu ima možda svega dve — tri«. Vendar opaža, da je preobremenjena z zelo obsežnim repertoarjem in da bi jo morali uporabljati samo za pomembnejše vloge, ki terjajo neko mero umetništva, manj pomembne vloge pa prepuščati mlajšim igralkam.125
Čeprav ni v neposredni zvezi z Nigrinovo, bom tu omenila še neko gostovanje, ki je za vso beograjsko kulturno javnost pomenilo prvorazredno umetniško doživetje. Gre za prvi nastop slovitega italijanskega igralca Gustava Sal-vinija 12. februarja 1896 v vlogi Hamleta. Odlomek, ki ga navajam iz povesti Sime Matavulja »Gledajoč Hamleta«, ki je bila napisana po tem gostovanju, je značilen za podobo beograjskega gledališkega občinstva konec devetnajstega stoletja in nosi dih avtentične gledališke atmosfere tistega časa. Predstavljajmo si Velo Nigrinovo kot distingvirano in vznemirjeno gledalko in hkrati poslušajmo vtise Sime Matavulja, ki je v družbi z igralcem Ilijo Stanojevičem nepričakovano prišel do drage lože, ki jo v žargonu imenuje »panjego« (vdolbina v zidu, zidna omara): »... Desetak minuta pre početka udjosmo nas dvojica (Čiča Ilija in pisatelj) u našu panjegu, u parteru. Zableštiše nam oči od plamenova, uniforma, broševa i mindjuša, od belasanja košulja u okvirima črnih prsnika i frakova, od tepeluka, a najviše od razgoličenih ženskih grudi, vratova i mišica. Pozorište beše dupkom puno. I u parteru beše dosta frakova i dekoltaža, — nešto u nas dotle nevidjeno! Muzika sviraše, ali je zagušivao žagor i vardanje na sve Strane, a u našoj bližini najviše. Naše dve glave, nad cmim, do grla zakop-čanim kaputima, privukoše baterije dogleda, te kao da slušamo uzvike: — Gle-daj, molim te, ko je u loži! Otkud oni tu!? .. ,«126
Toda gostje prihajajo in odhajajo in zdaj je Nigrinova na vrsti, da nadaljuje nalogo neutrudne razveseljevalke. Že jo vidimo na premieri Aretinovega sina Henrija Borniera — 29. februarja — v vlogi mlade vdove Angele z njenim zvestim partnerjem Miloradom Gavrilovičem.127 Nato v aprilu še ena vloga iz francoskega repertoarja: v igri Dumasa sina Demi-monde igra Baronico Suzano.128 To priložnost je izkoristil Matoš, da je izpovedal svoje vtise o uprizoritvi in hkrati o beograjski interpretaciji francoskih salonskih komadov. Kot zmeraj so tudi tokrat njegova opazovanja prežeta s karakterističnim smislom za humor, ki so bili igralci zanj tu pa tam brez razumevanja (znan je primer z Nigrinovo, ki jo je prizadela neka njegova zbadljiva pripomba, pa je le malo manjkalo, da mu ni pred gledališčem prisolila klofute). Poglejmo, kaj piše o Demi-mondu: ». . . U Beogradu nema demi-monda gotovo nikako, salona tek ima u eksklu-zivnoj minijaturi, a naši glumci, ne znamo, jesu li imali prilike, da študiraj u Pariz i parisku vještinu. Pa onda, koliko li odlučuje sama narodnost glumača! Iako npr. gosp. Gavrilovič u ,Sarenom svijetu1 nonšalantno zamuckivaše i na naše največe čudo u salonu ne imadjaše gamaša, a gdjica Nigrinova jednako govoraše »fronaka« mjesto »franaka« i mijenjaše svoje lijepe haljine, pa ipak,
125	Iz pozorišta. Mali žurnal, III/1896, br. 16, str. 2.
120 Matavulj Sima. Sabrana dela. Beograd, Prosveta, 1953. Knj. 6 (Pripovetke). Gledajuči Hamleta.
127	MPU. Beograd. Br. Inv. 10519/8.
128	MPU. Beograd. Br. Inv. 10520/5.
—	po igranju glumača, — to ne bijaše »Demi-monde« u pariškom nego u našem balkanskom izdanju.«129
Ob premieri igre Coquard et bicoque Raymonda in Boucherona, v kateri je Nigrinova igrala Francine, poročevalec Malega žurnala meni, da je bila igralka tokrat v povsem novem žanru. »... Videlo se odmah da velika tragetkinja igra veselu devojku, pa i ako ona romantika i veselost nisu tako mnogo odgovarale onim ozbiljnim črtama i sanjalačkom pogledu g-djice Nigrinove, ona je svoju ulogu ipak lepo izvela, i, šta više, veliki uspeh pokazala!«130 V začetku avgusta 1896 je bila premiera Nove igre (Un Drama nuevo), ki jo je napisal Španec Manuel Tamayo y Baus. Nigrinova je igrala glavno vlogo, Gavrilovič je bil Yorick, Miljkovič pa Shakespeare. Ob tej priložnosti poročevalec Videla zapiše, da je Nigrinova »imala lepe momente«, a da vloga ni »blagodarna niti savršeno izvedena«.131 Matos je delež Nigrinove v tej drami takole popisal: »Gdjica Nigrinova odnijela je u »Novom komadu« pobjedu. Prikazujuci Alisu, Ženu neodre-djenih karakternih črta, a glumicu, mogla ju je sasvim karakterizirati svojim ličnim bojama. Gdjica je Nigrinova preko ferija bila u svojoj »deželi« u Kranj-skoj. Alpinski zrak i cviječe osvježiše joj grudi i rashladiše čelo. Vratila se iz rodnog kraja kao ljubak ženski Antej. Ljubav njezine Alise podsječaše na romantični Bled, na rasklimane stare zamkove i na svježe livade slovenačke.«132 Matoš tudi tokrat ne zamudi priložnosti, da aludira na Nigrinovo osebno in da
—	kot navadno — postavi v ospredje njeno lepoto.
Nigrinova j.e sodelovala tudi na premieri ene od redkih dram Sime Mata-vulja Zaobljuba (24. septembra 1896). Igrala je lik Milice Tomaševičeve v družbi z Miloradom Gavrilovičem, ki je igral Ivana in ki je delo tudi režiral.133 V takratnem tisku sem našla eno samo kritiko, ki govori o tej uprizoritvi in ki v nji na kratko stoji, da je to delo prej boljša povest kot drama in da so igralci spričo dobre zasedbe veliko prispevali k njeni odrski realizaciji.134
V začetku 1897 zvemo, da sta se ene prvih predstav po premieri Niobe, v kateri sta glavni vlogi igrala Nigrinova in Dinulovič in je bilo njuno igranje odlično ocenjeno, udeležila »njihova veličanstva kralj Aleksander i bivši kralj Milan«.135 Člani kraljevske hiše so tudi ob drugih priložnostih obiskovali Narodno gledališče, vendar je tudi sama Nigrinova z mnogimi atraktivnimi vlogami mogla izzvati njihovo zanimanje za gledališče. V decembru istega leta je bila obnovljena Barrièrova Pepelka z Nigrinovo v naslovni vlogi.136 Iz tega leta (1897), v katerem je Nigrinova dosegla polno scensko dinamiko — v pozitivnem smislu besede — zrele umetnice, je tudi zelo značilen članek o nji, ki ga je napisal že omenjeni hrvatski književnik Anton Gustav Matoš. Prav na začetku, ko se galantno ogne letnici njenega rojstva (Nigrinova je bila takrat stara 35 let, op. O. M.), takole vzklikne: »Još ima dama, koje — kao Bourgetova grofica Steno — poput drevnih junakinja dugo mladuju! Kod Nigrinove umjetnost je kao slama, pod kojom ruža cvate iza jesenskih mrazova. Te su ruže naj-rjedje.. .« Nato našteje tri vloge, ki vsekakor sodijo v najožji izbor dotlej
129	Glej 117, str. 35.
1£i) B. S. Iz pozorišta. Mali žumal, III/1896, br. 126, str. 2.
131 J. D. M. Nov komad. Videlo, XVII/1896, br. 96, str. 4.
192 Glej 117, str. 19.
i:« MPU. Beograd. Br. Inv. 10520/9.
134 Mil. P. Djordjevič. Iz pozorišta. Dnevni list, XIV/1896, br. 213, str. 2.
133 Iz pozorišta. Dnevni list, XV/1897, br. 6, str. 1.
iss Pepeljuga. Večemje novosti, V/1897, br. 333, str. 3.
ustvarjenih kreacij. To so: Margarita Gautier, Katarina v Madame Sans-Géne in Ofelija. Po psihološki plati je zanimiv drugi del članka, ki govori o karakterju te igralke, o njenem talentu in o specifičnosti odrskega sloga. Ker se nam zdi odlomek zanimiv, ga navajamo v celoti.
». . . Svak, tko zna opče pozorišne prilike, tko poznaje sve one ujdurme, pakosti, onu zavist i ogovaranja, mora da se pokloni ovoj Slovenki, koja je uprkos prirodnim i izvještačenim zaprekama, sama kao »strankinja« i početnica postala »srpska Sara«. Kao djevojka iz tudjine došla je na pozornicu, na kojoj se (a gdje nije tako?) — cijeni početnik po babu i po stričevima. Protiv nje bijaše sve, a uz nju samo njezin dobar genij, njezin dar, pa je ipak sve osvojila. Nije poznavala istočnog dijalekta, a danas bi se po njezinom izgovaranju mogla napisati knjiga o srpskom akcentu.
Za takve uspjehe, za takve borbe treba još nešto osim talenta: — energije. Nigrinova je ženski »Pomozi si sam«. I ona je zacijelo duboko shvatila smisao Ibzenovih riječi, da je najjači onaj, tko sam stoji. Ona je sama sebi i učitelj i reklama i protektor. Umjetnost je njezina samoučka. Svila kojom tako sigurno sapinje dušu gledalaca, cesto nije bojadisana i fabricirana, ali ta svila je čista uvijek, nije patvorena — slobodno se ispreda iz njezine bogate unutrašnjosti.
Pa ipak, s tom muškom voljom, Nigrinova nije muškobanja, — pa ni na pozornici. Sto je uloga više ženska, više lirska, to je za nju podesnija. Neobična osjetljivost najvidnija je psihološka osobina te umjetnice sa gvozdenom voljom, kod koje polet nije gotovo nikad izvještan. To je predestinirana prikazivačica idealnih i iskrenih žena i istinskih osečaja. Zena s demonskom, dakle ne žen-skom voljom i hladna koketa nije njezin métier. Jedina joj je pogreška onaj cesto sentimentalni patos, koji izvire možda prije iz idealističkog njemačkog utjecaja na njezin slovenski zavičaj, nego iz nježnog lirizma njezine snažne duše.
Tu čudnovdtu narav sastavljaju dakle harmonijski dva na oko ekstrema: neslomljiva energija i suptilna osječajnost. To je Minjona s muškim srcem! Čud-novato odista! Njezina samonikla umjetnost cvate kao rijedak i nježan rhododendron (alpijski cvijet) na granitu tvrde volje.«
Na koncu tega pompozno pisanega članka Matos zelo natančno pokaže na drastično razdeljenost sodb o njeni umetnosti, ki jo bo spremljala do konca njene igralske kariere. Takole piše:
»Župna je Kranjska poslala bijelom Biogradu »non multa sed multum«, svoju Savu, svog Jenka i svoju Nigrinovu. O Nigrinovoj se najviše pisalo, premda je najmladja od ta tri dara. Pisalo se o njoj dosta, ali uvijek pristrano: ili odviše hvaleči ili odviše kudeci. Kritičarima kao da je milije, da ih Nigrinova mrzi, nego da su joj indiferentni. Ta to biva svuda! Pišuci o damama ne da se nači »zlatna sredina«. Pa i pisac ovih redaka je želio (da mi se oprosti La iskrena indiskrecija), — da u ovom slučaju mastilo postane ružična voda, a zardjalo pero da se pretvori u šiljak od briljanta . . ,«137
(Prihodnjič naprej. Prev. mm)
137 Glej 10, str. 19.
Olga Milanovic, conservateur du Musée d’art théâtral de Belgrade, présente dans cette étude la carrière de la comédienne Slovène Vêla Nigrinova (1862—1908) au Théâtre national de Belgrade. Elle décrit en ordre chronologique tous ses rôles (en ajoutant à la fin de l’étude la liste des rôles par auteurs), tout en essayant d’analyser à base des critiques et des témoignages contemporains le style et la valeur de ses interprétations. Elle constate que, en dépit de son emphase quelque peu trop théâtrale, d’une certaine complaisance et de son goût pour la parade (passion du costume), Nigrinova dominait la scène et l’auditoire par son rayonnement, sa beauté, sa subtilité et son immense énergie, ce qui la porta au premier rang des artistes européens de l’époque; on la comparait à Eleonora Duse et à Sarah Bernhardt, et elle lut admirée par les comédiens Juzin et Salvini.
Dans la deuxième partie de son étude (qui sera publiée dans le numéro suivant de la revue Dokumenti), l’auteur traite l’activité de Nigrinova après 1897, lorqu’elle joue Anne dans Richard III, Jocaste, Desdemone, Monna Vanna, Nora et Anna Iva-renina, et où elle triomphe sur les scènes de Novi Sad, de Zagreb (deux fois), de Prague, de Ljubljana, de Osijek et de tous les théâtres en Serbie.