POMLADNE TERCINE
ANTON    OCVIRK
Povsod je tesno, vse molči in čaka. Lijo na dušo molka vodopadi, kot mavrica se žalost v njih pretaka.
In zapuščeni dnevi so spomladi. Le šum dreves me prebudi ponoči. Še mesečina joče po navadi.
Preglasnih pesmi duša ne razloči,
preveč jo je raztrgala samota
in kot obok nad njo bridkost se boči.
Preštevam v gozdu zapuščena pota in mislim v strahu na noči brz spanja. Kako boli razbitih ur praznota.
Le sredi vetra je skrivnost brezdanja,
vonj las prinaša in budi spomine.
V njem slišim ust nevidnih šepetanja.
Umre večer in znova jutro sine, prinese novih hrepenenj odmeve in novo grozo sredi te tišine.
Ne štejem več noči, molčim vse dneve.
PESEM
ANTON    OCVIRK
Na mesto neslišno pada mrak.      Grem, kot da nekdo name čaka.
Dan tiho umira.                        Ne vem kje!
Daleč tu zunaj samoten korak.       Vem, da do tebe, skrivnost, vsaka
Blizu je do večera.                            pot gre!
Pod gorami—molčečimi kipi noči      Sredi mraka tesneje srca
pesmi otožnih ptic.                         '   boli utrip.
Zvonjenje iz mesta bolno ječi          Nihče ne gre preko polja
kot umirajočega klic.                        k meni ta hip.
261