Ostro, ostro
annes je festival, primeren predvsem za spoiirane izdelke, vsako leto pa se vendarle najde film, ki s povsem rudimentamim pristopom šokira

\
občinstvo do te mere, da začne množično zapuščati dvorano že po nekaj minutah. Zato preseneča, da so režijski debut Lodgea Kerrigana Clean, Shaven prikazali v netekmovalnem uradnem sporedu Un Certain Regard in to potem, ko je lani jeseni že obrede! nekaj festivalov — Telluride, Chicago (najboljši prvenec) in Sundance. Clean, Shaven pripoveduje mestoma zelo mučno zgodbo o shizofreniku, ki po nekaj letih prisilnega bivanja v psihiatrični bolnišnici začne iskati lastno hči, ki so mu jo proti volji odtujili. To je pravzaprav vsa zgodba, vsako filozofiranje je odvečno in kratki momenti, ki kažejo očeta z hčerjo, potrjujejo, da Kerriganov namen ni bil le šokirati, temveč predvsem povedati emocionalno korektno zgodbo. Film gre tako daleč, daje na trenutke videti kot popolnoma amaterski film človeka, ki je imel kamero v rokah prvič v življenju. Kerrigan je bil dolgo bitko za dokončanje filma, saj gaje s presledki snemal tri leta, po povsem Wellesovski metodi iz Othella: ko je dobil določeno vsoto denarja, je snemal, dokler ga ni zmanjkalo. Če je film posnet za drobiž, to seveda ne pomeni, da moramo nanj gledati manj kritično, saj prav za nizkoproračunske filme velja, da skušajo pozornost nemalokrat pritegniti prav s pretirano nasilnimi ali patetičnimi prizori. Clean, Shaven vsebuje tri res težko sprejemljive prizore, ob katerih je iz dvorane vsakič zbežala četa novinarjev s slabimi živci: ko si Peter Winter (Peter Greene; videli smo ga lahko v Laws of Gravity Nica Gomeza) v aktu samodestrukcije s škarjami med striženjem las mesari lobanjo in s pipcem najprej noht in takoj zatem še kazalec leve roke — postopka sta zabeležena v velikem planu — ter prizor s truplom težko pretepene mladenke. Prav prvi dve dejanji Petra Winterja potrjujeta mojo domnevo, da Kenriganovo prikazovanje neprijetnih manevrov ni samo sebi v namen, saj samodestrukcija lobanje in prsta na roki odražata tako dolgoletno junakovo psihično (z mislimi je vseskozi pri njej), kol fizično (ni seje mogel dotakniti, jo objeti) prisilno odtrganost od hčerke. Če nekdo zapusti dvorano po dveh minutah filma — prizor s škarjami se odvije neposredno po najavni špici — to pomeni, da ga ne zanima režiserjev odnos do teme, v tem primeru ne toliko nasilja, kot predvsem samodestruktivnosti. Iz tega sledi, da takšnega gledalca ne zanima niti film, kot komunikacijsko sredstvo. Kaj tak človek potemtakem sploh počne v kinodvorani? Lodgeu Kerriganu in njegovem prvencu se dogaja krivica, kot že nekaterim filmom poprej, npr. Lynchevemu Eraserheadu, še posebej pa Modrem žametu, vendar me prav takšni avtorji vedno znova prepričujejo, da kdaj pa kdaj še z veseljem stopim v kinodvorano.
Nekaj najbolj nenavadnega, kar sem imel kdajkoli priložnost videti na filmskem platnu, vsekakor predstavlja film Suture, celovečerni prvenec režiserjev Davida Siegela in Scotta McGeheeja. Le redko se mi namreč zgodi, da bi si po končani projekciji najraje zaželel kompletno režiserjevo razlago zgodbe in Suture se je temu občutku močno približal. Belec Vincent Towers (Michael Harris) je bogat, samozavesten iztirjenec, ki je obtožen umora lastnega očeta, črnec Clay Arlington (Dennis Haysbert) pa je pošten in reven. Vincent
nekega dne poskrbi, da podtaknjena bomba raznese avtomobil, ki gaje vozil Clay, potem ko mu je podtaknil lastne dokumente, da bi se za vselej rešil konflikta z zakonom. Do tu gre vse lepo in prav, Suture gradi suspenz na estetiki film—noir kakšnega Dashiela Hammeta, zgodba pa se v močno bizarne vode zasuče takoj zatem, ko zvemo, da je Clay nesrečo preživel, vendar zaradi posledic trpi popolno amnezijo. V avtu poleg Clay a najdejo Vincentove dokumente, zato Clay postane Vincent. Vse lepo in prav, če Clay ne bi bil črnec, Vincent pa belec in od tega trenutka dalje se začneta Siegel in McGehee neusmiljeno poigravati z gledalčevo percepcijo, saj prav noben nadaljni korak ni več logična posledica že videnega. Deja v«? Clay tega termina ne pozna več, prav tako pa se zdi, da tudi avtorjema ni ravno pogost. Clayova (Vincentova) družina se sploh ne zmeni za dejstvo, da pred njimi v postelji leži črnec, čeprav imajo ob sebi sliko belca (Vincenta), za rasno razliko se ne zmenijo niti doktorji in celo Clay sam. Zaplet se začne pojasnjevati šele, ko se Clay zaljubi v psihologinjo, ki mu poskuša povrniti spomin — avtorja sta ji nadela ime Dr. Renee Descartes. Povezava s Scottovim Blade Runnerjem ni le bežna, predvsem pa je treba opozoriti na neverjetno stilistično podobnost s prvencem bratov Coen Krvavo preprosto (Blood Simple, 1983). Gre seveda za očitno parodiranje žanra, pri čemer Siegel in McGehee prizor, katerega suspenz bi vsak drug režiser stopnjeval npr. z violinskim kaosom, razbijeta s podobno pogrošno disko glasbo iz 70., kot sta to počela brata Coen — le da sta jo v Blood simple vpeljevala šele po vzpostavljenem suspenzu, Siegel in McGehee pa podobno storita prav v ključnem momentu. Nazoren primer je prizor, ko popolnoma ožganega Claya na vozičku peljejo na urgenco. Ustaljeni kliše bi bil: prodoren srčni utrip, neuravnovešeno vpitje zdravnikov, kadriranje pa bi bilo omejeno na zavijajoče bolnikove oči. Siegel in McGehee seveda nista delala Bonda ali Neretvo, zato prizor posnameta s subjektivnega gledišča posameznih vpletenih, realne šume izpustita v celoti, prevladujejo le disko ritmi 70—ih. Morda so dialogi ironični, toda vizualna plat filma je strašljivo ki avstro fobična, k čemur pripomore predvsem črno—bela fotografija, ki skoraj v celoti temelji na močnih kontrastih, sivih odtenkov skorajda ni, mrakobni občutek pa dopolnjuje še zvočna kulisa, ki temelji bodisi na popolni tišini bodisi na že omenjenih ritmih, in širokokotni objektivi, ki v dominantno vlogo postavijo en objekt. Suture je potemtakem film ekstremnih nasprotij — realno-nerealno, čmo-belo (tako film kot rasa), tišina-glasna glasba itd. Vmesnih členov praviloma ni, zato tudi gledalcu ostajata le dve možnosti — da film ljubi ali sovraži.
Foto: prizora i: filmov Suture (levo) in Clean, Shaven (desno).
SIMON POPEK
►
17