IVO TROŠT:                      ^                                '
Čarobno jezero.
Pripovedka.                                '   ¦
r^-^-^^^^^     anes   imenujejo  tam ves širni  prostor Vodno dolino.
h     Aj   ()vn      ^ davnetn  času je bilo v nji čarobno  jezero za vsc,
¦     ^P-^ ( \\    ki so imeli tako  srečne oči,   da so ga videli.  Mično
(\ \   gorsko jezerce se je smehljalo v vedno pomladni kra-
-^              V   \ soti  med  nebotičnimi  jelkami in zelenimi   bukvami.
L3$ŠH                V nekaljeni tihoti se je ob bregovih pasla plaha srna
<2T            *} J ali  pa   hodila  ocl  daleč  pit iz jezera,  ribice so  se
J^\. -ks-$ J   igrale  na njegovi   srebročisti   gladini,  vidra  je  sem
^~—¦-------------           hodila po svojo večerjo in jeleni po zdrav napoj. Člo-
veška noga se dotlej še ni bila približala temu skritemu kotičku raja. Zlato solnce se je kopalo v njem v vsi poldanji krasoti, in polni mesec se je sredi noči smejal v njem ribicam, ki so še v sanjah poskakovale po biserni gladini lesketajočih se valov, smejal se je plesu povodnih vil, ki so se sem
-^>.   89    .^-
nemotene shajale k nočnitn veselicam. Nihče jih ni vznemirjal v nedolžni zabavi, nihče se ni čudil njih krasnemu spevu. Celo slavček in kos sta tedaj umolknila v grmovju, drozeg in brinjevka si nista upala motiti praznično-slovesne tišine.
Ubrani spev vodnih vil je donel od jezerske obali daleč, daleč na-okrog,  donel  gori   visoko v Krim,  odmeval po planjavi, se širil v nižavo.
Srečno uho, ki ga je čulo!
Pod Krimom je živel tedaj s svojo materjo v ubožni koči mlad pa-stirček Jeranko. Pasel je edino kravico po gorskih tokavah. Tisto popoldne pred kresnim večerom jo je izgubil. Bal se je k materi domov brez maroge. Škoda se mu je zdelo Ijube kravice, ki mu je dajala vsak dan sladkega mleka. Jokal je, iskal po gozdu, klical kravico in mater — zaman. Prehodil je že Krim tnalone počez in podolgem, truden je bil in lačen in zaspan. Domov ni vedel poti in tudi ko bi jo vedel, bi se ne vrnil, ker se je bal matere. Solnce se je poslavljalo za notranjski Javornik, Jeranko je mislil, da bo moral pre-nočiti v gozdu. Kraj mu je bil popolnoma neznan. Strah ga je bilo, zakaj visoke jelke so iztezale proti njetnu dolge sence, ko je boječe pogle-doval za solncem. Rosa se je že prijemala po mehki travi, bukve, gabri in javorji so ga gledali začudeno kakor tujca, ki je po nesreči zašel na ta posvečeni kraj. Jeranko stopi še nekaj korakov, razgrne pred seboj smrekove veje, ki so mu zastirale pot, kar obstane in ostrmi. Zagledal je z veseljem in straham v srcu pred seboj širno jezerce. Še nikoli ni bil tukaj in tudi slišal še ni, da bi kdo pripovedoval pravljico o čarobnem krimskem jezeru. Take vode še ni videl, najsi je že gledal Iško, Ljubljanico in celo Savo. Zdelo se mu je, da ne more biti v raju lepše kakor na tem kraju. Tudi strah ga ni bilo več, lakote ni čutil, in žeja ga ni morila. Najrajši bi bil zaspal in v sanjah gledal to nebeško krasoto na veke.
Noč je razprostria temna krila po vsi okolici, toda nad čarobno jezerce jih ni razgrnila. V globini se je iskrilo tisoč in tisoč zvezdic. Pridružil se jitn je še okrogli mesec, ki se je kmalu prismejal izza dolenjskili gričev, in svetlobe je bilo po vsi okolici kakor podnevi. Jeranko si je mel oči. Prav nič več ni vedel, če bdi ali sanja. Gledal je m mižal, poslušal in mislil, da ne sliši nič, in celo zinil je časih, da bi se čim več navžil tega nočnega čudesa. Kar se oglasi v daljavi ubran spev. Zdelo se mu je, da se bliža velikonočna procesija, tako lepo so peli. Videl ni vendar še nikogar.
Spev prihaja bliže, bliže. Deček sluti, da se pomika procesija proti njemu. Bal se je, da bi se mu zgodilo kaj hudega, če ga izprevod zaloti tu na trati. Dvigne se, da bi se umaknil, pa, ojoj! Namesto da bi se umikal, ga nesejo noge nasproti neznanim pevkam. V strahu in veselju sede na tla in čaka, naj pride karkoli. In glej! Sedaj se prikaže skrivnostni zbor snežno-belih vodnih vil in se ustavi ne daleč od njega na ravnini poleg jezera. Zbor je prepeval in plesal — kolo. Natanko je razločil deček dolge snežno-bele obleke, ki so se dotikale tal, da ni videl nog. Z glave so se mladenkam vsipali črni lasje po vratu in po plečih, po hrbtih do pasa in čez pas. Ko-liko je bilo plesalk, ni mogel dognati natančno;   spoznal pa je,   da jih je
-^.   90   .—
mnogo, a pridružujejo se jim še nove  iz jezerskih  valov, kakor bi   se  iz vode dvigali beli labodi.
Kolo se je sukalo, petje je donelo vedno lepše. Jeranko pa ni več mislil na mater in na kravico. Imel je samo eno željo, da bi vedno gledal in poslušal! Le enkrat se mu je zazdelo, da se je njemu najbližja povodna deklica plaho ozrla proti mestu, kjer je sedel on. Hitro je zasukala glavo kakor srna, ko zavoha sovražnika lovca, pa je zbežala k ostali družbi. Sišal ni, kaj jim je povedala, a videl je natančno, da se je zbor plaho oziral proti njemu, kazal z rokami mesto, kjer je sedel Jeranko. Zapretile so mu z drobnimi prstki in se spustile v tek proti njemu. Jeranko pa se je od straha — prebudil doma na postelji, a kravica maroga je bila lepo sita v hlevu.
Pozneje je Jeranko še večkrat pasel kravico po tokanah na Krimu in jo tudi večkrat izgubil. Največkrat jo je gnal na pašo samo zato, da jo je izgubil. Mati je imela zaradi tega mnogo sitnosti, zakaj često se je zgodilo, -da je bilo treba iskati — Jeranka in marogo. Mati se je jezila na dečka in ga povpraševala, ali goni marogo na pašo zato, da jo nasiti ali zato, da jo izgubi. Jeranko je namreč na Krimu iskal samo še čarobno jezero in njega zagonetne prebivalke. Mati je navadno našla kravico, če ni že tnedtem prišla sama domov, sinko pa ni našel jezera. Njegovo srce je vedno lirepenelo po tistem kraju in srečen je bil tisti dan, ko ga je noga zanesla k skrivnost-nemu jezeru. Takih dni je bilo tudi nekaj. Spoznal se je bil s povodno vilo in celo govoril z njo, zakaj vedno manj se ga je bala. Naročala mu je, naj skrbno pase marogo, pa bo še večkiat gledal čarobno jezero in njegovo okolico.
Jeranko je mislil samo na vilo, jezero in njega krasoto, pa ni varoval kravice. Mati ga je svarila vedno strožje, pa ni nič zaleglo. Prepovedano mu je bilo slednjič, da ne sme več pasti globoko v gozdu, kjer kraljujejo gozdni duh in njegovi pomočniki; drži naj se na parobju gozda in gleda v Ijubljansko ravan. Jeranko ni slušal.
Pasel je najrajši v gozdni tišini, kjer si jelke šepetajo zgodbe davnih dni, kjer gozdni škrat prinaša novice s hriba na hrib. Pasel je najrajši tako, da je izgubil marogo in potem namesto nje iskal vilo povodkinjo in ča-robno jezero. No, poslej je vselej našel samo kravico in došel truden, lačen in zaspan domov. Zopet ga je svarila skrbna mati zastran neposlušnosti. Jeranka pa to ni izmodrilo.
Neko popoldne ni bilo matere doma. Sinko pusti lepo kravico prive-zano k jaslim, se odpravi sam v krimske gozdove iskat rajski kotiček in povodno vilo. Vse popoldne je hodil zaman in ponoči do polnoči. Tedaj je dosegel čarobno jezero, čul vabljivo petje, videl vrteče se kolo povodnih vil in se mu približal, a deklice so zbežale pred njim. Ni jih mogel dohiteti, najsi jo je še tako hitro ubiral za njimi po mehki trati. Klical je in prosil, a nobena se ni obrnila k njemu iti mu vsaj z eno samo besedico pojasnila sedanjo premembo. Njegov glas je odmeval kakor krokarsko vpitje od je-zerske obali. Od vseh strani so hreščala drevesa proti njemu kakor bližajoča
—*.   91    =—
se nevihta. Zbor belih vil se je dviguil kakor jata golobov nad jezero in izginil sredi jezerske gladine v vodo. Bobnenje se je začelo potem tudi pod vodo. Hropelo je in pokalo, sam Krim je vzdihoval, kakor da v njegovi no-tranjosti nekaj ni prav, drobovje zemlje se je treslo in voda je kipela. V jezeru je bilo vode vedno manj, Jeranko je žalosten strmel, kaj se godi pred njim. Čutil je, kakor bi se bilo to zgodilo zaradi njega. Še prej nego se je dobro zavedel, je bilo na mestu jezera — samo blato, ki ga je že večkrat prej videl v Vodni dolini.
Ob zori se je šele vrnil domov, kjer mu je pripovedovala prestrašena mati, da se je kravica še pred nočjo mirno pasla na parobju gozda. No-beden je ni varoval in tudi iskati je ni bilo treba po krimskem lesovju. Vprašala ga je, če jo je on odvezal. Sramežljivo je deček pripoznal resnico. Mati mu je pa zatrdila, da jo je najbrž odvezala bela deklica, ki jo je vi-dela zraven maroge.
Jeranko je potetn glasno pripovedoval o čarobnem jezeru, o vodnih vilah v Vodni dolini, o petju, ki ga je slišal, in o kolu, ki so ga plesale bele deklice, a ljudje so mu ugovarjali, da je samo sanjal. Deček je vse svoje življenje trdil, da je videl čarobno jezero, iskal ga pa ni več, ker je videl, kako je izginilo pod zemljo. Še danes se ob nalivih napolni Vodna dolina z vodo, ki pa kmalu ponikne v zemljo, da se vnovič prikaže v znožju Krima, kjer je bilo že od nekdaj shajališče povodnih in gor-skih vil.                                                   ^