Aleksandrov: Ko dobrave se mrače
535
Tam, kjer se je rahla vodica dotikala njenih svetlih udov, tam, kjer sem užil v pogledu nanjo zadnjo svojo srečo, tam . . . tam . . . oj tam naj — poginem! Oj, tam naj se hladni valovi zagrnejo nad težko mojo glavo, tam naj počivam!«
In težko se je vzdignil, da bi odšel.
v
Se enkrat se je ozrl po sobi, vrgel s prsti poljub proti durim, za katerimi se je kratkočasila nezvesta, ter se vglobil v misel na smrt.. .
A tedaj so se hkratu odprle iste duri, nekaj je zafrfotalo, in iz sobe je —- priletela papiga ter sedla na mizo. In ko je zagledala Hrastovca, je prestrašena zavpila:  »Revež! Revež! Vidiš ga! Vidiš ga!«
Takoj za njo pa se je oglasila Vidka ter ji zaklicala, predno je še opazila Hrastovca:  »Ljubček moj, kje si?«  . . .
Nekoliko pozneje je bilo zopet slišati iz sobe: »Ljubček moj!«, a sedaj se ni glasil ta vzklik papigi, pač pa presrečnemu Hrastovcu, ki se je tisti čas kopal v Vidkinih objemih, a ne v hladnih valovih . . .
In danes je Hrastovec najsrečnejši poštar na celem Kranjskem; tako vsaj trdi vselej sam, kadar nam pripoveduje to »resnično« zgodbo prvega poseta pri svoji sedanji  ženki, nekdanji Vidki Koširjevi.
^^U^
AV
Ko dobrave se mrače . . .
%
o dobrave se mrače, k meni spejo glasi tihi kakor tožbe tajni vzdihi src, ki v žalosti žive.
Tihi polunočni čas, trepetanje zvezd v višavi! glas vpijočega v puščavi, trs samotni, to sem jaz -
Mir, ah, lega na zemljo, meni ni ga moč dobiti, ni mogoče potopiti duše v spanje mi sladko.
Pridite, nevihte ve, pridi, burno ti življenje, pridi, šumno koprnenje, preupijte mi srce!
Jasnih, jasnih solnčnih  dni polnih borb, polnih ječanja Tiho, tiho dalje sanja noč z bleščečimi očmi.
Aleksandrov.