PRIČE ali slučaji, ki niso slučaji. Po dr. Kellerju z dovoljenjem poslovenil J. B. LJUBLJANA, 1887. Založil in prodaja Dragotin Hribar, na Bregu št. 10. Z dovoljenjem, visokoiastitega knezoškofijstva ljubljanskega. P. n. čitateljem! „Lie tako naprej in božjega blagoslova si smete pač svesti biti pri takem podjetju, kakor je vaše itd.!“ Takih prijaznih spodbud došlo nam je po izdaji in razpošiljavi II. zvezka toliko, da bi nikakor ne imeli zadosti prostora, če bi hoteli vsa pohvalna pripoznavanja objav¬ ljati. To nam je dalo pogum in veselje da smo dobri stvari na ljubo sklenili izdati še III. in IV. zvezek, ki izvestno za prvim in drugim, o kterem se je kritika jako veljavnega lista „Duh. Pastir“ na vso moč ugodno glasila: ,,V štirih oddelkih nam prinaša ta zvezek 4(> zelo podučnih, nekaj prav pretres¬ ljivih dogodkov večidel iz novejših časov: o nepokorščini in so vraži j ivosti do du¬ hovščine, o oskrunj e vanji Gospodovih dni in o pustnih predrznostih. Prevod nam je še bolj všeč kakor v prvem zvežčeku, jezik je lahko umeven ter pravilen. — Prav gorko priporočamo to dragoceno delce, ki je zares vredno, da se med ljudstvo širi.“ Tretji zvezek z jako priljubljeno in zabavno vsebino podajamo Vam tukaj, dragi pobožni Slovenci s presrčno željo, da bi ga prav pridno prebirali, pa tudi drugim posojevali. Če si vsak le eno ali dvoje zrnic, ki jili bo ondi našel, na dobro obrne, bo naš namen dosežen, bralci naši bodo imeli v pa tudi korist. Čudom smo se pa čudili zvedeti, da je naše podjetje pri nekterih gospodih — število njihovo je sicer jako pičlo, da popolnoma ne¬ znatno, — nevoljo obudilo. Dobra stvar se s tem izvestno ne podpira, toda kaj se hoče. Saj vsem ljudem še Bog ne ustreže, kaj še le človek! Nič bi ne bili rekli, če bi bile zbrane prigodbe take vsebine, pri kteri mora človek pomisliti, ali bi jo dal z dobro vestjo nedolžni mladini v roke ali ne. Tako se nam je pa ne- volja dotičnih gospodov v resnici neumljiva zdela in nam je še danes. Vsem drugim pa presrčno zahvalo za prijazno priznavanje in razširjanje. Založnik. L O lažeh in potuhi. 1. Bog je sodil! Glrozna je odgovornost, ki jo imajo oče, mati in izgojevalci. Večina imenovanih se tega tudi za¬ veda, če tudi ne v tolišnjej meri, kakor bi se je mo¬ rala, sicer bi ne delala pri izgojevanji otrok tistih napak, ki jih prava izgoja ojstro obsoja. Pač je mnogo mater, ki same''priznavajo, da bo Bog enkrat zahteval odgovor zarad izreje otrok, nikdar ali vsaj malokedaj se pa zanikrna mati vpraša: kaka pa naj bo izgoja, da bo po volji Božji? Z ustmi pač priznavajo Boga take matere, v resnici izgojajo pa svoje otročiče po načelih tega sveta in pa po revnih svojih človeških nazorih. Ali je potem kaj čudnega, če izgojitelji nič ne opravijo, ker jim manjka prave veljave, ktera se. jim doma dandanes tako pridno spodkopava? Ali je čuda, da taki otroci le toliko ubogajo, kolikor sami hočejo, in dokler so izgojiteljem ali starišem pred očmi; kakor hitro pa se jim umaknejo, de¬ lajo po svoji slepi glavi? Kje imaš poroštvo, da bo 6 tak otrok tudi priden ostal, kedar bo dobro vedel, da ga ne vidi ne oko materno in ne ono izgoji- telja? Kjer se izgoja ne vrši v božjem imenu in z njegovim blagoslovom, temveč na podlagi plitvega človeškega razuma in naše modrosti, ondi se ne nadjaj blagodejnega vspeha. Le poglejte jih tisoče in tisoče mladih nesrečnikov, zapeljanih mladenčev in deklet, kako zavidljivo, ob enem obupno ozirajo se na svoje nedolžne in skrbno izgojene vrstnike in vrstnice, kterim se tako lepa bodočnost ponuja, sami pa niti najmanjšega upanja več nimajo do nje, kajti življenje jim je vtisnilo pečat zavrženosti. Ko pridejo stara leta, taki nesrečniki pač dostikrat hudo preklinjajo svoje izgojitelje, da niso v mla¬ dosti bolje zanje skrbeli. Navadno so tako zani¬ krno, prav po cigansko izgojeni. otroci lastnina be¬ račev in postopačev. Otroci kmetskih hiš, oni po¬ štenih mestjanskih rodbin in revežev, ki so slu¬ čajno po nelastnej krivdi v nesrečo zabredli, so redno dobro izgojeni. Ali joj, joj je pa z izgojo pri nekterih imenitnih uradniških ali mestjanskih rod¬ binah, ki so si oliko brez krščanstva vzele za. uzor. Po takih rodovinah izredi se skoraj izključljivo le plevel — zrna skoraj ni najti. Ta plevel se začne šopiriti po družbinskem življenji, v ga začne dušiti in vsako veselje v njem zamori. Že take gosposke družine so silno redke, kjer bi otroci zjutraj in zvečer molili, in tudi pri teh ni vse, kakor bi mo¬ ralo biti. Sama molitev zjutraj in zvečer iz otroka še ne bo storila dobrega človeka, če otrok ne vidi dan na dan pravega uzora na svojih stariših. Le-ti morajo sami krepostni biti in krščanski. Kjer kr- 7 šeanstvo ne preseva vse izgoje, ondi ne boš do¬ segel vspeha in boš zastonj ka,sneje opominjal svojega otroka: »Priden b o d i! “ Tudi kazni ne bodo nič izdale, kajti prepozne bodo. Tukaj je pa ravno največji spodtikljaj! Mnogo je starišev, ki so sami veliko preveč paganskega in premalo kr¬ ščanskega duha, da bi mogli svoje otroke dobro izgojati. Zato se pa pri taki izgoji takoj pozna pomanjkanje take olike. Ena največjih napak pri današnji moderni od- goji je prava opična ljubezen marsiktere matere do svojega otroka. Taka mati ti sama ne bo nikdar položila roke na svojega otroka, kedar le-ta kazen zasluži, pač pa ga bo še branila, če ga namerava previdnejši in modrejši oče kaznovati; taka mati daje navadno spridenim gospodičem sinovom in gospodičinam hčeram še celo nasproti duhovščini in učiteljem potuho! Taka mati je največja so¬ vražnica svojih otrok, kajti slepa ljubezen, ki je prava živinska ljubezen, jo zapelje, da pozabi otroke podučevati v krščanstvu, nravnosti, v kre¬ postih, v sv. veri, o Bogu in njegovih zapovedih; vse to pride pri izgoji na dnevni red še le po plesu, po gladkem in umetnem govorjenji, pona¬ šanji, po glediščih in kar je drugih novodobnih neslanostij. Take matere Bog potem navadno s tem kaznuje zarad malikovalstva, ki so ga vganjale s svojimi otroci, da postanejo njihovi otroci navadno takim materam najsiloviteji tirani. Kdo bo potem tako mater pomiloval! Dostikrat kaznuje pa, božja jeza tako mater še zdatno huje, kar bodete videli v sledeči grozni in resnični dogodbi. Kar se je v 8 naslednjem zgodilo, je vseskozi resnično, kraj ža- loigre je Dunaj. Dne 8. decembra 1881.1. nastal je v hiši pre¬ možnega mestjana velik vihar med gospodom in gospo. Povod dal mu je edini sinček, petnajstletni Leopold; o kterem je došlo iz gimnazije od rav¬ natelja pismo, da se slabo uči. Deček ni bil slabe glave, pač pa silno len, ker mu je mati veliko po¬ tuho dajala. Zarad ravnateljevega pisma je oče le¬ nega sinu prav hudo ozmerjal. Komaj pa mati čuje, kako da strogi oče zanikrno seme v roke jemlje, plane že vsa divja nanj in mu, vsa peneč se, odločno prepove, da naj se njenega pridnega, dobrega in nedolžnega sina ne dotakne, če mu je mir v hiši ljub. „ Iz vestno so zopet tisti bedasti profesorji vzrok, med kterimi je prav gotovo kak f . ., ki Leopolda živega ne more videti, in ga na ta način želi pokopati! ... 0 jaz svojega otroka bolje poznam, kakor pa sovražni mu profesorji in nihče mi ne bo trdil, da je moj sin slabo vzgojen! 14 Leopoldov oče sicer tudi ni bil tistih eden, ki se jim pravi uzorni kristjani, toda sedaj mu je pa opična ljubezen njegove žene do sina vendar presedala. „Kakor sem rekel, pri tem ostane 11 , vskliknil je mož s trdnim glasom. „Profesorji imajo že prav! Kako li se bo kaj prida učil, če vedno le romane in časnike bere, v gledišče leta, kamor ga sama zapeljuješ. Od danes na dalje mi ne pojde 9 nič več v gledišče! Vsak večer mora ob osmih doma biti! Tako je!“ Mama je bila tiho. Morda je sprevidela, da ima oče prav, ali pa se je njegove jeze bala. Zato pa je ihteč planila k Leopoldu, ga je strastno po¬ ljubljala in sladko govoreč mu ga venkaj peljala. Med durmi se je pa obrnila, povzdignila roko in z gledališkim povdarkom rekla: „Sedaj še le prav dobro vidim, kar sem že večkrat trdila, da nisi nikdar ljubil svojega otroka, ti vranji oče!" Ob teh besedah zaloputne vrata. Sinček se pa kar ni dal potolažiti. Očetova jeza gaje preveč užalila v dozdevnem ponosu svojem. „Mam&, če ne pojdem danes v gledišče — se ustrelim!“ rekel je petnajstletni smrkovec svoji materi. „Oh ti moj Bog, hudobni otrok, kaj govoriš?" vsklikne mama, ter se jokaje oklene svojega Leo¬ polda. Na to pa je stegnila roko proti zaprtim duritn, kjer je mož v sobi ostal in prav z gleda¬ liškim patosom rekla: „Tako, papa, bi tiral lastno dete v smrt! Oh ti vbogi Leopold, kako brezsrčnega očeta imaš vendar!" „To mi vse skupaj nič ne pomaga, vsklikne Leopold, jaz moram drevej v gledišče." „Tiho, tiho ljubo dete, saj pojdeš; le tiho bodi, da papa ne bode slišal. Nečem, da bi kedaj mislil, da te tvoja mama ni resnično ljubila. Na!" Bedasta mati stisnila mu je petak v roko. „Hvala, mama", rekel je kratko Leopold in zginil. „Samo očetu mi nič ne pravi", vpije mati še za odhajajočim, ki je pa že ni več slišal. Mati 10 gre na to v sobo. kjer se, vsede k berilu, kamor se je na mizo oprta s podprto glavo kmalo tako zamislila, da ni nič več slišala in ne videla, kaj se okoli nje godi. Tako je minulo dobre pol ure; gospa, je bila gluha in slepa za vse, kar se je okolo nje godilo. Nič ni slišala, kako je zunaj v zvoniku votlo in žalostno klenkal zvon; nič ni videla, kako je stopil njen mož k oknu in pazljivo poslušal, kaj pomenja vrišč na ulici memo hiše. Vozovi so čedalje hitreje in bolj pogostoma drdrali in ljudi je bilo tudi vedno več. Vedno do¬ ločneje culo se je povpraševanje, slišati bilo je klicanje ljudi. Gospa, ki je bila pri mizi vsa v svoj roman zaverovana, ni slišala pod milim Bogom nič. Niti hladnega piša ni čutila, ki je ravnokar skozi odprto okno šinil in ji je skoraj svetilko ugasnil. „Kje pa gori?“ mrmra mož sam s saboj; „mora velik požar biti — „Uj!“ — vsklikne takoj na to, ter odskoči od okna. Velikansk plamen švignil je ravnokar za stolp visoko proti nebu, po bližnji okolici razlila se je pa krvavo rudeča žarica. Grozna je bila vi¬ deti v tej razsvitljavi bližnja cerkev z dvema zvo¬ nikoma, kuplo in grozne so bile v tej luči tudi so¬ sednje palače. Velik ogenj je moral biti to. Gospod skoči k mizi in pozvoni slugi. Zvonec še le vzdramil je v knjigo zamaknjeno gospo, ki je bila takoj nezrečeno huda, kaj da jo gospod tako občutljivo v branji moti. Toda gospod se ni zmenil za njene marnje ter je takoj slugo vsto- pivšega vprašal: »Kje gori?“ ,,Nekteri pravijo da gledišče, drugi, da takoj zraven", pravi sluga, „če pa milostni gospod žele, šel bom in natančno pozvedel." „Idi in stori to!“ Sluga gre. Gospa še ni imela časa premisliti, ali bi govorila z soprogom zarad prejšnjega razža- Ijenja, ko se sluga že tudi povrne. „Milostna gospoda, gledišče je vse v ognji!" „Kaj, kako?" vsklikne gospa, kakor bi jo bil gad pičil ter plane nad slugo. „Da, da," pravi sluga, ,,Martin je ravnokar prišel in mi je povedal, drugi so pa potrdili. Gle¬ dišče gori, milostna gospa in je vse čisto v pla¬ menu od vrha do tal. Če se hočete milostna skozi okno prepričati. . . vidite . . . kar naravnost je . . . Sluga še ni imel časa stavka spregovoriti, ko je bila gospa vže zunaj sobe. „Leopold, moj sin!" odmevalo je po celi hiši. Gospoda lotila se je grozna slutnja in skoči za njo, toda ni se mu po¬ srečilo, da bi jo bil došel, kajti gospa se je spu¬ stila v divji dir z ljudmi, ki so se po ulici proti gledišču valili. Gospod pa je ostal bled in na celem telesu tresoč se na pragu hiše. Obnašanje njegove žene in pa lastnja slutna ste mu dokazovali, da je bil zopet enkrat goljufan in da je žena spride- nega, sina skrivaj v gledišče poslala, Silno hudo zakolne gospod nad njo in v obup¬ nosti zakriči: „Ti si kriva, nesrečnica, če se fantu kaj žalega zgodi! “ Povrne se v sobo, pokliče slugo, obleče suknjo, vzame palico in klobuk ter hiti, kar more, venkaj. 12 „Kje je Leopold?“ še spotoma vpraša. „ Mladi milostni gospod odšel je pred eno uro iz doma, v njegovi sobi ga ni!“ pravi sluga. „Oh je že tako!" mrmra stari gospod in hiti kar more, proti gledišči. Z njim vred hitelo je ravno tjekaj na sto in sto ljudi. Konečno je bil tamkaj. Res je gledišče gorelo. Iz strehe dvigal se je plamen za stolp visoko proti nebu, iz lin, iz oken in drugih votlin švigal in spenjal se je na vse strani po zraku, ognjenim sikajočim kačam po¬ doben. Gospod se prerije do spredaj. „Moj sin, moj Leopold!" zasliši v tem tre¬ nutku kričeč na pol blazen glas; spoznal ga je, bil je glas njegove žene. „0 gospa, če je bil Vaš sin tu notri, ga že ne bodete nič več imeli", čul je gospodov tem tre¬ nutku tolažiti vekajočo ženo svojo. Še dalje se skuša preriti; prav spredaj mora biti. Posreči se mu. Ondi je videl mnogo gasilcev, postreščekov in druge vrste delavcev, ki so z nosilnicami oblo¬ ženi kar po vrsti nosili iz gledišča grozno zdelane ljudi — ponesrečence, kteri so našli smrt v ognju. Niti pokrivati jih niso imeli časa, tako se jim je mudilo. Zato je marsikdo lahko spoznal tega ali onega ponesrečenca, bodi si po obleki, Joodi si po lici — če le ni bil preveč pokvarjen. Žal, da jih je bila večina tako osmojena, deloma tudi raztr¬ gana in pohojena ali pomečkana, da je niti po¬ znati ni bilo. To je bila vrsta tistih nesrečnežev, 13 ki se niso samo zadušili v gledišči, temveč jih je tudi še, kolikor toliko ogenj ožgal. „Oh tam-le, — tam-le — oni je!“ Grozen krik zadel ga je na uho. „Leopold, moj edini sin, moj edini sin!“ Tako je javkala ženska v gosposki obleki. Materno oko je najprvo spoznalo sina. Obupna planila je k nosilcem, ter potegnila pogrinjalo iznad glave mrličeve. Več ga ni bilo poznati. Črna, ožgana in brez vsake prave podobe bila je glava, ki jo je tu ža¬ lostna mati ugledala. Ustna so bile groznih bolečin skrčene in beli zobje režali so iz njih. Lasje so bili vsi požgani. Vrat in prsi so bile gole, roke in telo nepoškodovano. Zlata verižica je bila na svo¬ jem mestu, prav tako tudi zlati prstan. Ni bilo več dvoma, da je bil pri živem telesu sožgani — Leopold, prav tisti Leopold, ki se je še nekoliko ur poprej v sobi pri svojih stariših grozil da se bo ustrelil, če ne bo smel v gledišče. Mož, oče njegov ni bil tolikanj zbegan, kakor gospa mati. Tem huje občutil pa je svojo bolečino v srcu. „Sam Bog je sodil med nama, žena“, pravi mož s hripavim glasom „in midva tu nimava nič opraviti . 11 Gospa mati je jokala, kakor jokajo ljudje, ki nimajo nobenega upanja več na tem svetu. S tem je konec naše povesti. Morda bo vendar le tega ali onega^ očeta nekoliko spametovala, kedar jo bo prebral. Če bi se to res zgodilo, potem ga prosim, naj bere uvod k tej povesti še enkrat. 14 2 . Laž za šalo. V Šrehajmu na Švabskera je hodila l(i letna deklica, recimo ji Ivanka, v predilnico. Nekega dne opoludne si zmisli, kaj. ko bi danes svoje sta- riše nekoliko prestrašila, bom saj videla, ali me imajo kaj radi ali ne. Res gre deklica in si opo¬ ludne, preden se domu odpravi — dne 14. maja ISTii leta je bilo —- obveže roko. Domu prišedši potoži jokaje, da ji je stroj tri prste odtrgal. Vsa družina spustila se je takoj v jok. Ivanka se jim je pa jela na to smejati. Žal, da je bila njena radost tako kratka. Drugi dan opoludne ima res nesrečo, da vtakne roko v stroj, ki ji takoj dva prsta odtrga. Naj bi si to resnično prigodbo posebno tisti prav dobro v spomin vtisnili, ki mislijo, da laž za šalo ni greh in da nima nobenega pomena. Zapomni si ljubi Slovenec, da je resnica vedno Bogu in ljudem ljuba, za lažnjivca pa nihče ne mara. 3. Laž se je sama poplačala. Skopuh vkrcal se je v Novem Jorku (v Ameriki) na ladijo, da bi se prepeljal na Angleško. Da bi¬ ga nihče ne ogoljufal, ne okradel in ne ostrigel, oblekel se je v cunje, in se je delal silnega siro¬ maka. Vže je bil skoraj doma, kar v kanalu sv. Jurja pribuči neznosen vihar, ki ladijo ob skalovje trešči, da se razbije. Kapitan in nekaj mornarjev poskačejo hitro v rešilne čolnove, kamor tudi več premožnih popotnikov s saboj vzamejo, ki so jim 15 obljubili, za rešitev življenja velikanske svote. Skopuh je padel v vodo, kjer je na veliko srečo vjel desko razbite ladije, ktere se je strastno opri¬ jemal v smrtnih težavah in je klical kapitana na pomoč obljubovaje mu velikcr darilo, če ga reši smrti. Kapitan ga pa niti slišati ni hotel. Skopuh vidoč, da mu bo voda vsak čas v grlo tekla, obljubi kapitanu vse svoje premoženje, milijon presegajoče. Kapitan mu ni verjel, ker mu je skopuh nedolgo poprej na ladiji pravil, da je revež, da se Bogu usmili, ker je vse svoje premoženje v Ameriki zgubil po nesrečni spekulaciji. Če bi bil mož prvič resnico govoril, bi ga bil kapitan morda še skušal rešiti, vedoč da trud ne bo zastonj. Tako si je pa mislil: kaj mi je na tem. ali je berač več ali manj na svetu in ga je prepustil svoji usodi, kteri je skopuh z lažjo zapadel. 4 . Bodi mož beseda, V mali francoski vasi živela je ubožna žena, kterej so otroci kar od Jeraja vsi za krčem pomrli. Ostala ji je le še edina hči, in tudi te se je krč lotil. Nesrečna mati ni imela do zdravnikov že prav nobenega zaupanja več, ker ji niso mogli prejšnjih otrok rešiti. Ker je pa slišala, da je sv. Ilij ob takih boleznih mogočen priprošnik pri Bogu, zadela je svojo hčerko štupo-ramo in romala je k njemu na božjo pot v Nogeut. Cel dan je hodila, zvečer je pa pred mestom v nekem hlevu prenočila 16 Reveži namreč so z vsem zadovoljni. Zjutraj na vse zgodaj hitela je pa že v Nogeutsko cerkev, kjer je dolgo in goreče molila in konečno sv. Iliju obljubi, da če ji hčerka ozdravi, se hoče z njo vsako leto za to veliko milost božjo semkaj po¬ vrniti. Otrok je res ozdravel. Mati in hčerka obiskavali ste na to več nego 20 let zaporedoma tisto slovečo božjo pot, kjer ste Boga hvalili, da ji je na priprošnjo sv. Ilija uslišal. Deklica šla je na to k nekej blagej gospej za kuharico služit, kjer jej nikakor ni manjkalo časa za spolnovanje svojih krščanskih dolžnostij. Toda, kakor je že mladost malomarna, se ni ravno veliko pulila za spolnovanje taistih. Prišel je zopet sv. Ilij (1. september), in treba bi bilo iti na božjo pot. „Materi sem sicer obljubila, da te božje poti nikdar ne opustim, toda zbala sem se drugih, da bi se mi ne bili posmehovali, zato pa nisem šla“, opravičevala se je proti drugim poslom. — Ni dolgo trajalo, kar nesrečno deklico opoludne pri kosilu krč zgrabi, prav tak, kakoršnega je imela v svoji mladosti. Tako hudo jo je prijel, da je drugo noč na grozo vseh svojih tovaršic že umrla. — Kaj pa to, dragi bralec? Ne misli, da bi bila to kaka izmišljena pravljica,, Ne, prav prava re¬ snična dogodba je, ki se je zgodila leta 1882 na Francoskem. Vprašam te, ali ni bilo to dekle silno lahkomišljeno, če je božjo pot iz strahu pred svetom opustilo, dasi tudi jo je materi na smrtni postelji 17 obljubilo izvrševati? Ta dogodba nas zadosti do¬ ločno uči, obljube Bogu in njegovim izvoljencem storjene, točno in vestno spolnovati. II. 0 postu in mesu. 5. Veliki petek v Parizu. ^F Parizu so imeli do leta 1870 framasoni grdo navado, da so na veliki petek vsako leto prav nalašč v zasramovanje katoliške cerkve napravili velikansko mesno pojedino in to pa zato, ker se je verni narod tudi ondi kljubu vsej spridenosti in drugim razvadam vendar še trdno držal stare navade, zapovedanega posta na dan smrti našega Odrešenika. Navadne gostilne pripravljale so samo postna jedila in mesnice so bile zaprte. To samo na sebi ni bilo še nič druzega, kakor le navidezna zveza Pariza s katoliško cerkvijo, toda tudi ta je bila framasonom preveč. Odpraviti so hoteli še to po¬ slednje znamenje katoliške vere, ter so zato na veliki petek velike pojedine iz zgolj mesnih jedi napravljali. Da bi se teh pojedin tudi reveži lahko vdeleževali, so bile cene jako zmerne —■ skoraj na pol zastonj. Taka pojedina je bila tudi na veliki petek 1(870. Vdeležilo se je je 800 glav, med kterimi je bilo '•2 18 tudi mnogo žensk in otrok. Ko je dal predsednik znamenje, da naj se kosilo prične, padlo je tistih 800 kakor lačni volkovi nad mesne jedi. Večkrat smo že povdarjali, da se neskončno sveti Bog ne da zasramovati in to je On tudi Parizu pokazal. Nemcem ga je dal v pest. Ali se še spominjate, kako tesno je šlo Pa¬ rižanom pa že leta 1871 za potrebni živež? Ko so jih Nemci oblegali, zmanjkalo jim je živeža in me¬ sece in mesece morali so stradati, da jim je po črevih piskalo in najbolj gnjusobne reči morali so vživati, kar si jih misliti morete. Kdor je bil toliko srečen, da je psa ali mačka ubil in pojedel, ta je imel še slastno pečenko, konečno so bile pa tudi že podgane in miši dobre! Štiridesetdnevni post in naj bi bil še tako strog, je malenkost proti temu postu, ki so ga razkošnemu Parizu Nemci naložili. Najbolj žalostno pri vsem tem je pa to, da so se mesne pojedine na veliki petek tako rekoč pod cesarskimi očmi pričele. Cesarjev stričnik „Plonplon“, ki se na bojnem polji ni še nikdar posebno obnesel, bilje prvi, ki je na prigovarjanje framasonov te preklicane pojedine vpeljal in cesar Napoleon je po božji volji kolikor toliko tudi zarad tega. tako sramotno zapustil francoski prestol, kakor pred njim še nobeden francoski vladar. (1. Meso na veliki petek. Pred 50 leti živel je na Bavarskem v vasi Drajerling premožen kmet Volk Salchuber, ki je imel veliko domačijo, precej polja in dobro zalo¬ ženo gostilno. Poslednja je bila vedno polna in jako priljubljena, ker je mož veliko na red držal. Tudi je strogo gledal na to, da je vsa družina vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik v cerkev hodila. Revežem in potrebnim je rad pomagal, če je le mogel. Pri vsem tem imel je pa mož ven¬ darle eno napako, da se namreč ni brigal za za¬ povedane postne dni. V tem oziru je bil, kakor je mnogo drugih, ki trdijo, „da to, kar gre člo¬ veku pri ustih notri, ni nikdar greh, tem¬ več le, kar mu gre venkaj.“ Vsled tega jedel je tudi redno vsak petek svoj kos mesa. Prišel je veliki petek in žena ga vpraša, kaj boš jedel? ,,Mesa mi skuhaj!“ ji da za odgovor. Res ga je dobil. Pri kosilu reče norčevaje ženi, da naj se vstopi pred božje razpelo, da ga Bog ne bo videl, kedar bo meso jedel. Če se je žena res tjekaj po¬ stavila ali ne, ne vem, pač pa mu je šlo meso, dobro v slast. Toda vže čez nekaj časa čutil je- da ga bode v želodcu; spomnil se je, kako pre¬ drzno je še pred malo časom govoril in žal mu je bilo. Ljubi Bog je imel z njim še potrplenje in ga. ni hotel takoj do dobrega udariti; prej ko ne oziral se je na dobra dela in druge njegove lepe lastnosti, po kterih se je Salchuber vedno odli¬ koval. Le bolehati je jel in nobena reč mu ni šla v slast. Mož je prišel ob vso svojo prejšnjo dobro voljo, ter je jel očividno hirati. K letu osorej, ravno na veliki petek opoludne, ko se je pred letom z Bogom pošalil zarad narezanega mesa, izdihnil je spokorjen svojo dušo. 20 Opomniti nam je še, da je Salchuber, od kar je zbolel, pa do konca svojega življenja, ves čas zvesto držal cerkveno zapoved na zapovedane poste in tudi ni trpel, da bi jih družina ne bila spolnjevala. Med svojo boleznijo je večkrat ponav¬ ljal besede: „Bog se ne da zasramovati!“ 7. Klobasa na veliki petek. Memo Abaha na Bavarskem gradili so leta. 1871 Ingolstadtsko železnico. Uradnik ali paznik — ne vem kako službo da je pri zgradbi opravljal — pride v gostilno. Bil je veliki petek. Mož izvleče iz žepa klobaso in si jo lepo na kolesce nareže, ktere potem okolistoječim ponuja, med grdim za¬ sramovanjem katoliške vere in njenih zapovedi. Če prav si je mož mnogo prizadel, da bi bil koga s svojo klobaso zapeljal, se mu to vendar ni po¬ srečilo. „Če neče nobeden, bom pa sam“, se odreže zasramovalec katoliške vere in vtakne prvi košček v usta. Za tem je šel drugi in tretji do poslednjega. Sedaj se pobaha, kako lep revolver da ima pri sebi. Hoteč ga nekomu pokazati, seže ponj, ta se pa sproži in mu roko prestreli. Drug ni bil no¬ beden ranjen. Verni Bavarci videli so v tem očitno kazen božjo, liberalci pa čisto navaden slučaj. 8. Pečenka na veliki petek. Leta 1885 poslal je neki trgovec v mestu N., kjer živi tudi več drugovercev, na veliki petek v 21 . gostilno po pečenko, ktero je tudi dobil, kajti dru¬ govercem n. pr. Židom ta dan ni prepovedana. Gostilničarka se pa vendar ni mogla premagati, da bi ne bila opomnila, da bi bilo bolje, če bi trgovec danes pečenko pustil. Velikonoč je mož tudi na ta način na vso moč dobro praznoval, da je oba praznika nezmerno veliko pil. Joj to vam je bil veliki teden, to velika noč! Ko so se v torek po praznikih ljudje zopet k delu ravnali, šel je trgovec na sprehod in se je ondu prijatelju potožil, da ga noge nečejo nič več tako nositi, kakor na¬ vadno. Pa res ga niso, kajti takoj na to zgrudil se je mrtev na tla. 9 . Rojakom. V „nobel“ družinah spada dandanes tako- rekoč k omikanosti, da se človek norčuje iz vere in sv. cerkve; za temi seveda tudi nikakor ne za¬ ostajajo božje in cerkvene zapovedi. To je po mestih že tako običajno, da za bedaka vsakega smatrajo, kdor se drugače obnaša. Obžalovati pri vsem tem je le to, da se ta grda in pogubljiva razvada tudi čedalje bolj po deželi razširja. Mirko imel je lepo kmetijo blizo glavnega mesta. Nesla mu je toliko, da bi bil ob pametnem gospodarstvu prav lahko dobro ob njej živel. V svoji mladosti je Mirko nekaj let v mestu preživel, kjer si je tudi precej vsakdanje olike pri¬ dobil. Ker je bil premožen, vrh tega pa tudi silno (?) izobražen, mislil si je, da sme po svojih lastnih 22 potih hoditi, kakor in kolikor bi se mu bilo polju¬ bilo. Žal, da so šla ta pota tolikrat na dvoje z onimi, po kterih hodi pravi kristijan. Mnogokrat se je Mirku primerilo, da ga je v nedeljo noga namesto v cerkev na polje ali v gozd zanesla, kar si pa Mirko ni prav nič v greh štel, kajti rekel je, da je bil v „velikem tempeljnu narave. 11 Tudi za poste šeni kdo ve kako zmenil, temveč je jedel, kar mu je ravno dišalo. Ravnal se je naš Mirko prav po velikomestnem kopitu: „kar gre skozi usta v človeka, tisto ga ne omadežuje“. Kaj se je on zato zmenil, ali se zapoved božja s tem ujema, ki jo je Bog že v raju dal Adamu in Evi, rekši: „0d vseh dreves smeta jesti, le od drevesa spoznanja dobrega in hu¬ dega ne!“ Kot izobražen človek, je bil Mirko se¬ veda tudi naročnik mnogih liberalnih časnikov, kar se že samo po sebi razume, in iz tistih za¬ jemal je vso svojo politično modrost, kedar jo je bilo treba kmetom razlagati. Njegova izobraženost pripomogla mu je tudi, da so ga izvolili za cer¬ kvenega ključarja. Prišel je dan cerkvenega patrona in gospod župnik je vse ključarje na kosilo povabil. Ker je bil pa slučajno postni dan, pri kosilu ni bilo mesnih jedi. Prevzetni Mirko je pogovor kmalo na post in na krščansko neumnost zasukal, zakaj da je še tako kratkovidna in na vse take marnje ve¬ ruje, ki vse skupaj niso druzega, nego človeške izmišljotine. Gospod župnik ga je kot pogostitelj nekaj časa mirno poslušal. Ko se mu je pa pri- -smodarij le zadosti zdelo, zavrnil je prevzetnega čvekača opozorivši ga na imeniten pregovor, rekoč: „Čujte me, Mirko, večkrat sem slišal, da tistemu človeku, ki v petek nalašč meso je, Bog s časoma še kruh odtegne in prepove/ 1 Vse je utihnilo. Od tega časa preteklo je mnogo mnogo let. Slabi časi so prišli v deželo, ktere je posebno hudo Mirko občutil. Leto za letom šla mu je do¬ mačija navzdol. Ko mu je pa koneeno še toča vse pobila, pritisnila je največja revščina, ki si jo mi¬ sliti morete. Vrli župnik se je sedaj pokazal pravega ko¬ renjaka poštenjaka svojim župljanom. Ko se je že gosta tema vlegla nad vasjo in po vasi, priplazil se je ta in oni kmet v župnijo, kjer je župniku potožil svoje težave in trpljenje, ter je ob_ enem prejel, česar je. želel, ta žita, oni denarja. Župnik je pa delil in — molčal. Da se tudi Mirku slabo godi, je župnik dobro vedel, kajti od poslednje pojedine vzel ga je po¬ sebno dobro v oči, in častiti mož je vže videl, kako da se njegove prerokovanjske besede čudo¬ vito spolnujejo. Mirko se je kar ves spremenil v poslednjem času. Dokler je bil božji blagoslov z njim, je bil ponosen in prevzeten, ko ga je pa ta zapustil, postal je kar h krati ponižen, priljuden in bogaboječ. Nikdar več ni bilo nedelje, da bi ga ne bilo pri službi božji. Nekega večera je pri gospodu župniku po¬ sebno dolgo luč gorela. Ravno je opravljal svoje poslednje vsakdanje molitve, kar nekdo potrka na vežne duri. Odprle so se in notri stopi ves ponižen 24 Mirko. Ves njegov ponos je bil že zdavnej vničen, obraz njegov kazal je le preočitno revščino in po¬ trebo. Župnik osupne vidoč to podobo revščine, v svoji molitvi preneha in stopi vstopivšemu na¬ sproti. Mirko oproščava svoj kasni obisk, ter skuša o tem in o onem govoriti. Težko mu je bilo pove¬ dati, po kaj da je prav za prav prišel. Župnik, dobra duša, ga je dobrovoljno poslušal, dokler Mirko ni s težkim srcem in prosečim glasom prosil za mernik rži na posodo do novine. „Kaj, mernik rži hočete imeti na posodo ?“ začudi se župnik.. Ko se je Mirku jezik omajal, jel je v živejih barvah risati svojo potrebo, ki je bila tolišna, ka- koršne si gospod župnik niti domneval ni. „Glejte gospod župnik, nadaljeval je nesrečnež, tako daleč je prišlo z menoj, da nimam nobenega koščeka kruha in nobenega krajcarja denarja v hiši. Bog me je grozno obiskal! — Stotisočkrat domislil sem se že tistih besedi, ki ste mi jih nekdaj prerokovali na dan našega cerkvenega pa- trona in vse te so se sedaj natančno spolnile. Tedaj sem mislil, da se smem brez kazni norče¬ vati iz božjih zapovedi, sedaj sem pa spoznal, da to ni za druzega, kakor vsakemu za pogubljenje. “ Pri tem so Mirka solze polile. „Če tako mislite, ljubi Mirko, Vam pač nimam druzega reči, kakor da se povrnete k krščanski veri in pri njej ostanite do konca življenja. Mernik rži bodete pa že dobili in ne na posodo, temveč zastonj. “ 25 Poglej, ljubi moj, tako je Bog kaznoval uče¬ nega, pa prevzetnega kmeta, ki se je norčeval iz zapovedi njegove sv. cerkve. Kaj pa čaka tistih, ki kar nalašč, takorekoč v zasramovanje katoliških običajev v petek drugim mesne jedi ponujajo? Iz- vestno nič manj, kar je Mirka doletelo, lahko pa še kaj več! 10. Spoštuj veliki petek. V Hebu na Češkem je gostilna „zum Schuster- sprung“ in ondi je sedelo na veliki petek več mest- ianov in kmetov skupaj. Eden izmed meščanov rekel je: „Ker je danes ravno veliki petek, dajte mi še nekaj mesa ! 11 Marsikoga ondi navzočega pretresla je groza pri teh besedah, ki niso bile druzega, kakor zabavljivo žaljenje cerkvene za¬ povedi. Vidoč, da njegove sosede groza spreleta, jim je začel zabavljati, rekoč: „Vi ste vendar pravi strahopetniki, jaz sem vže dvakrat danes meso jedel, pa me še ni peklenšček vzel . 11 Tako je govoril mož stran grede in je odšel smejaje se skozi vrata. Odmenil se je bil proti domu. Pot ga je peljala čez vaški potok brez brvi. Steza čezenj bila je izpeljana po debelih kamnih v strugi naloženih. Te mu je bilo prekoračiti, toda jih ni. Šel je pač po njih, kar se opoteče in pade; dvignil se pa ni nič več. Mrtvoud ga je zadel. Ljudje, ki so prišli za njim, našli so ga mrtvega. Meso na veliki petek mu vendar ni dobro teknilo. 26 11. Zadavil se je. Minoli petek sedel je dninar Brešan v svoji gostilni, kjer je norce bril. Ko je bil že drugih besedarij zadosti naklatil, je še pridjal, da je sicer dober katolik, toda da ima luteranski želodec, ki najraje meso prebavlja; zarad tega mora meso jesti! Dobil ga je in zrezal, ali vže pri prvem griž ljeji se je zadavil. Košček mesa mu je ostal v grlu Tako je Bog kaznoval predrzneža. 12. Zadnji trije dnevi velikega tedna Sledeča dogodba prigodila se je v naši sose¬ ščini, na zelenem Štajerju leta 1883. Na veliko soboto je šel neki hlapec v Gradcu v gostilno kjer so kuhali konjsko meso, ter je zahteval kaj jesti. Dobil je golaš; toda že po prvih grižljejih mu je bilo slabo. Peljali so ga pred samostan usmi¬ ljenih bratov, kjer so ga konečno popustili. Hlapec ni dolgo ondi stal, temveč se je zgrudil in umrl' Preden so ga pokopali, so ga razparali in pregledali- Našli so, da se mu je grižljej mesa zaletel, vsled česar se je prderznež zadušil. Ime mu je bilo Peter Ogrinc. 13. Trije „ueeni“, Okoli leta 1870 živeli so na Bavarskem v B. trije fantje, ki so svoje dni kmetijsko šolo obiska- 27 vali in so pri tej priliki ob vso vero prišli. Zarad tega šteli so se pa tudi med silno „izobražene“. Vsi trije so bili enih misli, zato . pa tudi neločljivi pri¬ jatelji. Noben ni nikdar kake cerkve od znotraj videl, temveč bile so jim pa znane slabe gostilne, kjer so svojo olikanost prodajali, kakor najboljši in najbogateji kavalirji. Ker se pa njihova jirbovna in robatost v tem kratkem času še le ni hotela obrusiti, so bili pri vsej svoji „olikanosti“ jako žalostne karikature. No, to bi še ne bilo najhuje. Ali ti junaki zasramovali so ob enem s pravo satansko strastjo sv. vero, Boga in vse, kar je sv. cerkev postavila. Nekega dne se eden teh treh „modrijanov" domisli, da bi ne bilo slabo, če bi na veliki petek kaj posebnega izpeljali. Post ki ga ima ta dan vesoljni krščanski svet, hoteli so na posebno osten- tativen način oskruniti, oziroma osmešiti. Iz tega namena naročili so si za večerjo svinjsko glavo. Gostilničar iz začetka niti slišati ni hotel, kaj da hočejo, konečno pa je bil vendarle zadosti slab in jim je ukazal svinjsko glavo skuhati in na mizo prinesti. Zasramovajoč cerkev in vero, so je povžili. Toda ni jim teknila. Odhajajoč postavi pa najpre- drzneji njihovemu bogokletnemu početju s tem še krono na glavo, da pomoči svoje prste v škropilček z blagoslovljeno vodo napolnjen, ter si poškropi tisti del telesa z njo, na kterem človek sedi, rekoč: „Na, tukaj je tvoj prostor!" Vže čez pol ure je bil tudi bogokletnik ondi, kjer je bil „njegov prestor". Umrl je z naglo smrtjo. Rekli so, da mu je počil želodec. Tudi druga (.Iva 28 nista odšla zasluženi kazni. Bolehati sta jela in eden je umrl prav kmalo — nespokorjen. Samo poslednji, ki je dolgo vrsto let hiral, spravil se je s cerkvijo svoje grehe obžalovaje, in je spokorjen umrl. Dogodba ta je vseskozi popolnoma resnična in še žive na Bavarskem priče, ki so dotične tri učene" poznali. Žalibog, da se takih ,,učenih" in pros vitij enih mladenčev tudi pri nas ne manjka. III. Ne opuščaj sy. maše. Ker je tudi med nami Slovenci brezbožna navada čedalje bolj razširjena, da jo mladina v nedeljo rajše v gostilno vbere, kakor pa k sv. maši, nabral sem nekaj izgledov, iz kterih bodo tudi Slovenci sprevideli, kaj dostikrat človeka doleti, ki ne hodi v nedeljo in zapovedan praznik k sv. maši. Zapomni si, ljubi Slovenec, da ga nimaš v nedeljo ali zapovedan praznik tako nujnega opra¬ vila, da bi te smel od sv. daritve zadržavati.. 14. Ponesrečen lov na race. Dva prijatelja dvigneta se nekega jutra na zapovedan praznik na račji lov po bližnjem jezeru. Plašče in puške čez ramo in hajd v čoln. Blizo poludne je vže bilo, ko se pri župnijski cerkvi ne daleč od jezera oglasi zvon k poslednji maši ljudi vabeč. Mlajši pravi: „Ali slisiš, k maši zvoni! Praznik je danes, obrniva in vdeleživa, se je tudi midva. “ „0 lej ga no tercijana!“ začne ga drugi za¬ sramovati. Od kedaj si pa tako pobožen postal? Moja maša je danes puška, une v cerkvi naj se pa le Cerkvenik namestu naji vdeleži, če hoče.“ Namesto, da bi se bila obrnila po nasvetu mlajšega, poprime stareji za veslo in odrinila sta proti sredi. Še enkrat ga je mlajši skušal prego¬ voriti, toda vse zastonj. Nikdar ni dobil druzega odgovora, kakor: „m oj a maš a je danes puška! 11 Skoraj ves dan sta ostala na jezeru; proti večeru vrnila sta se h kraju. Ko hočeta iz čolna na suho stopiti, sproži se puška in ves strel gre zasramo- valcu zapovedanega praznika v nogo, od koder se je ulila takoj rudeča kri na zemljo. Prijatelj začne klicati na pomoč. Ljudje priteko in odneso nesrečnega človeka v njegovo hišo. Ostal je sicer pri življenji, toda kupiti si ga je moral z nogo, ktero so mu odrezali. Lesena noga njegova je svarilen izgled vsakemu, kako včasih Bog tistega grozno udari, kdor se ponujani milosti božji od¬ teguje ali pa jo še zasramuje. Ta nesrečnež je rekel, da je puška njegova maša in Bog mu je res iz puške toliko dal, da je imel za celo življenje za¬ dosti. Ko bi bil on mlajšega svet poslušal, bi mu ne bilo treba noge dati za zamujeno mašo. 30 15. Krepan volič. Na Renskem je več takih občin, kjer katoliki s protestanti mešano žive, kar v verskem oziru za katolike nikakor ni dobro. V župniji D. je bilo kakih petsto katolikov in med temi mnogo takih, ki so bili katoliki samo po imenu. Katoliki so imeli veliko praznikov, za ktere se protestantje niti zmenili niso. Na tak, katolikom jako velik praznik napregel je zjutraj kmetič, ki je bil le po imenu katolik in ki je morda tudi mislil, da imajo katoliki že tako preveč praznikov, svojega voliča in se je peljal po apno v apnenico. Vse je šlo dobro spod rok. Apno je bilo kmalo naloženo in hajd nazaj. Peljal se je ravno memo župnijske cerkve, ko je ondi duhovno opravilo minolo. Kar se mu volič ustavi, kake dvakrat ali trikrat z glavo pokima, ter se na tla zvali. Kmetič si je prizadeval, da bi ga spravil kviško, tudi drugi ljudje od maše gredoč so mu pomagali, toda vse zastonj. Volič mu je poginil. „Vidiš, rekli so mu ljudje, to je kazen božja, ker nisi šel k maši!" ib. Cerkev mi ne ujide. Bil je mož, ki mu je bila cerkev, sv. maša, prejemanje sv. zakramentov in sploh vse, kar je s cerkvijo v zvezi, prav prava deveta briga. Če so šli drugi ljudje k maši, je šel ta mož ali v gostilno, ali pa kam drugam. Povsod mu je bilo bolj všeč, kakor pa v cerkvi. Prišel je zopet velik praznik in 31 vse se napravlja k službi božji, le našemu moža¬ karju se še nič ne mudi. „No danes pojdeš menda vendar v cerkev 11 , vpraša ga žalostna žena. „Nič se ne boj, cerkev mi ne ujide!“ pravi mož in zopet doma ostane. Popoludne je pil črno kavo. Kar mu začne slabo prihajati. Slabosti so vedno huje in mož čuti, da gre z njim proti koncu. Sedaj je pač zdihnil: „0h, ko bi pač le še enkrat mogel v cerkev! 11 Kar je vedno trdil, se je zgodilo. Cerkev mu ni ušla; ostala je vedno, kjer je bila, toda on je več dosegel ni, ker mu je življenje ušlo. Umrl je kakor nevernik. 17. Trije trgovci. Trije laški trgovci popotovali so nekako pred desetimi leti v mestice Cisterno po opravkih in pa veliki somenj je bil tamkaj. Dobro so opravili, kar so mislili in vže so se pogovarjali, ob kteri uri da drugo jutro odjašejo domu. Dva sta bila za to, da prav zgodaj, da bodo vsaj do večera doma. Tretji bi bil tudi s tem zadovoljen, če bi ne bila ravno nedelja. Tako pa je rekel: „Prijatelji, ne tako. Poj¬ dimo rajše poprej k sveti maši in potem še le domu. Saj ne bomo kdo ve kaj zamudili.“ Druga dva pa nista o maši prav nič hotela slišati, češ Bog za enkrat ne bo nič zameril, če se zarad daljne poti ne bomo maše vdeležili. Sedla sta na konja in odjahala. Tretji je pa ostal in šel v cerkev. Prva dva sta po dolgem jahanji prišla do reke Corfuone, ktera je vsled obilnega deževanja silno 32 narastla in je tudi most tako pretresla da je komaj še stal. Jahača tega nista vedela in zdirjata na vso moč brezskrbno na poškodovani most. Komaj sta dobro na sredi, kar voda vzame most, konja in jahača, ki sta sicer na pomoč klicala, dokler sta mogla, žalibog da brez vspešno. Kmetje, ti so vpitje slišali, so takoj pritekli, pomagati pa ven¬ darle niso prav nič mogli. Z veliko težavo izvlekli so nekoliko kasneje mrtvi trupli iz vode, ter so ju ob bregu položili. Kakor so ju tudi ogledavali, ju ni nihče poznal. Čez nekaj časa, ko je bil svojo nedeljsko po¬ božnost opravil, prijaha tretji trgovec iz Cisterne. Vidoč ob bregu celo gručo ljudi, gre takoj tjekaj, pa — joj, kako se prestraši, ko svoja dva tovariša mrtva ugleda. Ko so mu ljudje povedali, kaj da se je zgodilo, je tretji trgovec roke proti nebu po¬ vzdignil in hvaležnega srca Boga zahvalil, da ga je rešil smrti. Ko bi mož ne bil tako vesten kri- stijan in bi ne bil šel k sveti maši, bi bil tudi z drugima dvema v reki Corfuone svojo dušo izdihnil. Prečista daritev sv. maše rešila mu je pa življenje. 18 . Zamujena maša. Mnogo ljudi, posebno, kar jih bliže cerkve stanuje, ima silno grdo navado, da sv. mašo redno zamuja. Ob pravem času ti pridejo skupaj posebno k zjutranjemu opravilu najbolj oddaljeni hribovci, ki grej o po uro, po dve uri daleč v cerkev. Bližnji sosedje pa, ki se takorekoč iz hišnega praga na 33 cerkveni prag skoraj preskočijo lahko, pa posebno pozimi redno prepozno dohajajo. Tak je bil tudi ongav Jošt, ki ni bil nikdar med prvimi, kedar je bilo treba, v cerkev iti. Ne¬ kega jutra v jeseni — menda je bilo na žegnanjsko nedeljo, jo tudi prav počasi proti cerkvi seka. Došla ga je Jurjevčeva Mica, kterej je bilo pa že na hoji videti, da se ji mudi. „Jošt le hitro, sicer boš mudil 1 *, pravi Mica in vže je nekaj korakov pred njim. „0 poslednji križ bom že še dobil 11 , pravi Jošt in jo hladnokrvno enakomerno leno dalje kreše. Kako je Jošt vendar vganil! Prav pri tisti maši dobil je poslednji križ. Po maši vsedel se je na konja in je jahal na pašo. Čez dve uri vže prirazgetal je konj sam domu. Jošta pa ni bilo nikjer. Na paši so našli mrtvega. Sodnijska komisija ga je preiskala in dokazala, da je moral Jošt raz konja pasti, in da se mu je pri tisti priliki kaka reč v telesu utrgala. Pa tudi konj ga je hudo udaril. Nikakor nečemo trditi,' da bi bil Jošt zarad tega tako hudo kazen prejel, ker je prepozno k maši prišel. Pač pa odločno vsakega svarimo, da naj se s tisto nikari ne šali. 19. Pripomoček proti samomoru. V Istri je živel svoje dni ob času papeža Pija II. plemenitaš, kterega je hudobni duh več časa na vso moč na to napeljava!, da bi se bil obesil. Več nego enkrat se je plemenitaš na to grozno dejanje tudi vže pripravljal. Skušnjava je bila že tolišnja, da si ni mogel nič več pomagati. . 3 34 Na veliko srečo naletel je nekdaj na pobožnega redovnika. Sveti mož je na prvi pogled spoznal notranji nemir plemenitašev, kljubu temu ga je pa vendarle še vprašal, kaj mu je. Plemenitaš mu je vso svojo notranjost razodel in ob enem tudi rekel, da mu ni več živeti. Če pa on kaj v6, naj pa pove. Redovnik mu svetuje, da naj si vzame du¬ hovnika na grad, ki mu bo vsak dan sv. mašo bral in pomagano mu bo. Plemenitaš je ubogal in je bil redovniku jako hvaležen, kajti celo leto ga ni nikdar več obšla skušnjava, da bi se bil obesil. Čez leto dni se je pa prigodilo, da so v bližnji vasi grajskega kaplana naprosili, da naj bi imel v nedeljo pri njih slovesno službo.božjo. Grajščak je do¬ volil in še celo obljubil, da se bo sam vdeležil. Med tem je pa nekaj prišlo, vsled česar graj¬ ščak ni mogel k službi božji. Opoludne pride mu pa zopet stara skušnjava z vso svojo preldensko silo. Da bi ji odšel, da si grajščak takoj konja osedlati in jaha k cerkvici, kjer je danes njegov kapelan maševal. Čez nekaj časa sreča ga kmetič in vpraša ga, kam da jezdi. Ko mu plemenitaš pove, kam in po kaj, pravi kmet: „Oj gospod zastonj se trudite, maša je že zdavnej minula." „0h sedaj sem pa tudi jaz sam zgubljen, zgubljen!" „No, no,“ pravi kmetič, „če vam je res toliko na tej maši ležeče, vam pa jaz svojo prodam z vsem zasluženjem, kar sem si ga morda z njo pri Bogu zadobil, če mi daste za njo tisti-le vaš plašč." „Tu ga imaš," pravi plemenitaš, mu vrže plašč na tla in odjezdi k cerkvici, kjer je bilo dopoludne opravilo, da bi vsaj nekoliko pomolil, če že pri maši ni mogel biti. Ko se plemenitaš čez nekaj časa povrne na kraj, kjer je dal kmetu svoj plašč za mašo, se silno začudi, ko kmeta v plašču na bližnjem drevesu •obešenega ugleda. Bog je menda pripustil, da je s plaščem vred tudi skušnjava iz plemenitaša na kmeta prešla in ga je tudi zmagala. Plemenitaš je še le sedaj prav sprevidel, iz kolike nevarnosti da ga je rešila daritev sv. maše. Ponovil je trden sklep, da hoče vsak dan pri sv. maši biti, kar je tudi vestno spolnoval. Od tedaj ni imel nobene enake skušnjave več. 20. Prepozno! Marko je bil v spolnovanji verskih dolžnosti jako malomarn, skoraj bi rekli — zanikrn. V ne¬ deljo ga nisi nikdar poprej v cerkvi videl, kakor še le pri darovanji, kedar je že pridiga minola. Prav tako se ni čisto nič brigal za prejemanje svetih zakramentov. Kakoršen je bil sam, prav taka je bila tudi vsa njegova družina. Nedavno prišel je voz po me. Marko je bil hudo zbolel in želi sv. zakramentov. Takoj sem se odpravil na pot in tudi voznik je dobro poganjal konja, toda nisva ga več dohitela. Med potoma šine mi nehote misel v glavo: „Marko je vedno prepozno k Odrešeniku (k sv. maši) prihajal, kaj ko bi sedaj Odrešenik prekasno k njemu prišel. “ 3 * 36 Na polpota pride nama že človek nasproti, da naj se obrneva, Marko je že umrl. Žalostno se mi je zdelo, toda resnično. „S kakoršno mero merite, s . tako se vam bo merilo, oziroma vračalo. “ c IV. 0 spovedi. Spoved, oziroma zakrament sv. pokore je tudi nekaj, ob kar se mnogo zanikrnih katolikov spod- tika. Nekteri, ki se tudi h katolikom prištevajo, nečejo sploh nič, prav nič o njej vedeti, češ, oni se spovedujejo Bogu samemu. Drugi jo pa že pri¬ znavajo kot zakrament, žalibog, da se dosti ne zmenijo za njo. Mnogo jih je, silno mnogo, če se enkrat v letu domislijo dolžnosti, ki nam jo vera naša naklada in se znebe težke butare, ki se je celo leto nabirala. Največ je pa takih olikancev, ki tudi na to dolžnost po več let skupaj pozabijo. Vsi taki, prvi, drugi in tretji so potrebni zdravila, kajti človeka vže čast in značaj vežeta, po veri, v kteri je rojen in izgojen tudi živeti. Po veri živeti se pa pravi tako živeti, kakor nam sv. cerkev veleva, ne pa kakor nas naše strasti vabijo. Tu bodem razven Kellerjevih izgledov, ki govore le o kaznih ki so doletele tiste, ki so se zakramentu sv. pokore ali odtezali ali pa so ga še celo zasramovali, navedel tudi nekaj nasprotnih izgledov, kako plačilo so dobili tisti, ki so zakrament sv. pokore po vrednem 37 in s skesanim srcem prejeli. Umestno se mi zdi ondi. kjer se kaže kazen za to pregreho, pokazati tudi na plačilo, ki je sledilo dobremu delu. Prva naj bo strašila zanikrneža, druga pa naj bo spod^ bujala mlačne do večje gorečnosti, in do vestnejega spolnovanja svojih verskih dolžnosti. 21. Nevredna spoved in nje nasledek. Kakor v minolem letu, bilo je tudi leta 1879 sveto leto po vsem katoliškem svetu. Marsikdo okoristil se je ž njim po milosti božji, marsikdo ne. Zasluženo kazen božjo prejel je pa poleg drugih rokodelsk pomočnik Miha, v neki bavarski vasi Trijerske škofije. Miha je bil razuzdanec prve vrste in celi občini na veliko pohujšanje. Poleg nenrav¬ nega življenja je na vso moč rad tudi še čez vero zabavljal. Ko je omenjenega leta ob veliki noči v neki gostilni govorica na velikonočno spoved nanesla, pravi Miha, da je lansko leto v domači fari „ta suho 11 dobil (ni dobil odveze pri spovedi.) Letos je pa hotel odvezo dobiti, zato je šel pa k duhovniku v sosednjo župnijo k spovedi. Le-temu je „nekaj natvezel 11 , pa je bilo vse dobro. Na vnebohodni dan popoludne sedi Miha zopet v gostilni in nesramno čez vero zabavlja. Kar pride, memo procesija za sveto leto. Ljudje so na glas molili. „Če se bo pokazalo kako znamenje na nebu, pravi Miha, bom pa še jaz spoved za sv. leto opravil. “ 38 Znamenje na nebu se je kmalo pokazalo, toda ni bilo tako, kakoršnega bi si bil Miha želel. In prav to znamenje vzelo mu je priliko, da ni mogel spovedi za sv. leto opraviti. Drugo jutro po vnebo- hodnem dnevu našli so ga namreč mrtvega v njegovi sobici, roka in glava ste bili pa popolnoma pečeni. Miha je prišel zvečer pijan domu, da se je komaj kviško držal. Vlegel se je s prižgano smodko na klop, ki je bila z blazinami obložena in je zaspal. Smodka mu je padla na blazine, ki so se vnele in tlele. Dim je Miho zadušil, žerjavica ozi¬ roma tleče blazine ožgale so mu pa roko in glavo. Tu pač ne bo nihče tajil, da bi Bog ne bil sam Mihatu napravil pridige za sveto leto, kakoršne do sedaj še nikdar slišal ni. Dobro je bilo, da so si jo mesto njega drugi k srcu vzeli, in celo taki, ki imajo debelo kožo, kot podplat. Komur Bog svojo milost ponuja, naj je ne zametuje, temveč naj se je oklene z obema rokama; gorje pa pre- drznežu, kteri bi se šalil z njo! 22. Kasneje — jutri! Meseca marca je bilo in sv. postni čas bližal se je svojemu koncu. Gospod župnik je imel krščan¬ ski nauk o velikonočni spovedi, ktero je svojim vernim jako toplo na. srce pokladal. „Le pomislite, rekel je dobri mož, če bodete svojo spoved do smrti odlašali, se Vam pač lahko primeri, da Vam bo Bog smrt pred spovedjo poslal.“ 39 Nektere je ta, resnična opomba pretresla, da so opravili, kar so bili ljubemu Bogu še na dolgu, drugi se pa niso za to zmenili. Med poslednjimi je bil tudi SOletni starček. Ta vže več let ni bil pri spovedi. Ker je bil sicer poštenjak, mu je Bog pred smrtjo svojo milost še na ta način ponudil, da mu je dal priliko sniti se z njegovim dušnim, pastirjem. Dne 15. marca opoludne sreča ga namreč g. župnik sam. „No prijatelj moj, pravi gospod župnik, ali mislite letos velikonoč praznovati ? Ali bodete opravili velikonočno spoved?" „Gospod župnik," pravi starček smehljaje, „prav izvestno se bom spovedal, samo kasneje še le, čez nekaj časa." S tem sta se ločila. Zvečer še tistega dne, ob Marije-zvonenji, priteče nekdo v župnišče (farovžj ter zavpije, „gospod župnik brž, brž, človek umira!" Župnik je takoj hitel, kar je le mogel in kaj mislite, koga je našel? Osemdesetletnega starčeka v njegovi lastni krvi ležečega in umirajočega. Jel ga je ogovarjati, pa ni dobil nobenega glasu iz njega. Le še nekoliko potrepetal je starček in po njem je bilo. Mož je umrl brez spovedi. Župnik je imel komaj toliko časa, da ga je dejal v sveto olje in mu je podelil sv. odvezo, ker je starček opoludne izrekel in kazal dobro voljo, da se bo spovedal. Kaj pa se je vendar zgodilo z njim? Po raz¬ govoru z gospodom župnikom podal se je starček domu. Po solnčnem zahodu namenil se je bil na sprehod, da se navžije svežega zraka. Ravno ko 40 je hotel po stopnicah doli, se spodtakne ter pade na glavo po njih. Črepinjo si je razbil. Liberalni svet bode zopet tukaj vskliknil: „Nič kot slučaj!" Veren katoličan vidi pa v tem pričo božjega bitja. Bog je starčka klical in vabil po svojem služabniku g. župniku. Ker je pa mož trdovraten ostal, poklical ga je na ta način k sebi, da je ob enem drugim trdovratnežem dal svarilen izgled. 23. „Še se bodeva videla!“ Oktobra lanskega leta prinesli so ubogega si¬ romaka v bolnišnico. Kdo ve, ali ga stariši niso krščanski izgojili, ali je kasneje zašel na napačna pota, naj bo temu, kakor rado: le toliko vem, da je bil mož med vsemi bolniki edini, ki je prekli¬ njal in zabavljal čez vero, duhovne in sv. cerkev. To je drugim bolnikom hudo dejalo in so se pri¬ tožili pri usmiljeni sestri, ki jim je stregla. Ta usmiljenka, ki je bila živa podoba usmiljenega Sa¬ marijana. je zasramovalca jako odločno zavrnila: „Čez vero, duhovne in sv. cerkev tukaj v bolniš¬ nici ne pustim zabavljati." Moža so te besede po¬ parile in je utihnil. Ko sem prišel v bolnišnico tiste uboge reveže tolažit, prosila me je usmiljenka, naj se vendar tudi tega reveža usmilim in naj ga obiščem Obi- skaval sem ga pogosto in sem ga vselej prijazno nagovarjal. Iz začetka mi niti odgovora ni hotel dajati, temveč je le nekaj v brado mrmral; kasneje se je mojim besedam smejal. O kakej spovedi pa 41 še slišati ni hotel. Srce me je bolelo, kedar sem prišel v bolnišnico, pa sem tega reveža videl bol¬ nega na duši in telesu. Pet mesecev je ondi bolehal. Slišal je, kako so drugi bolniki skupno molili, ali sam se ni nikdar vdeleževal molitve. Videl je duhovnika, kako je prinesel vsako soboto sv. rešnje Telo zdravim in bolnim, sam se pa ni nikdar zmenil zanj. Ostal je mrzel in trdovraten. Dne 13. marca 1885 prišel sem zopet v bol¬ nišnico in zopet sem se podal k pomilovanja vrednemu zaslepljencu. Ker se je v nedeljo na to, ki je bila četrta postna nedelja, začela pri nas ve¬ likonočna spoved, sem hotel še enkrat poskusiti, kako bi se dal ta človek na pravo pot pripeljati. Rekel sem mu, da se sedaj pričenja čas veliko¬ nočne spovedi, ki je v resnici najlepša prilika z Bogom spraviti se in dobro spoved opraviti. To je vsakemu človeku potrebno, kajti nihče ne ve, kedaj da bo umrl. Pa tudi god njegov je bil na prvi teden velikonočne spovedi, dne 19. marca, Josip mu je bilo ime. Preden sem odšel, sem mu še rekel: „Danes teden zopet pridem in tedaj lahko pri meni ali pa onem duhovniku, ki tudi semkaj hodi, velikonočno spoved opravite." Mož mi je pa z navideznim smehljanjem od¬ govoril: „ Častiti gospod, danes teden me že ne bo¬ dete več tukaj dobili, kajti dopoludne vže pojdem venkaj.“ Jako resnobno sem mu rekel: „Ljubi pri¬ jatelj, še enkrat se bova videla." „Kje pa, če smem vprašati? 42 „Še enkrat se bova videla tamkaj v večnosti pred sodnim stolom božjim!“ S težkim srcem zapustil sem bolnišnico. Kako je mož vendar uganil. Dne 20. marca je res zapustil bolnišnico, toda vse drugače, kakor si je to domišljeva 1 . Ni je zapustil živ temveč mrtev! Dne 18. marca zadel ga je mrtvud in dne 20. marca dopoludne nesli so ga venkaj. Umrl je nespovedan, brez sv. zakramentov. Bog bodi nje¬ govi duši milostljiv. Omenjeni človek pregrešil se je zoper sv. Duha, ker se je klicanju božje milosti ustavljal. Božja milost kliče človeka na različne načine, kmalo po lastni vesti, po učenikih, spovednikih, propovednikih (pridigarjih), pa tudi po dobrih knjigah. O dragi čitatelj, čuj na glas milosti božje in poslušaj ga posebno, kedar te kliče na preje¬ manje sv. zakramentov. Saj ne veš, kedaj in kako boš umrl! Brez pokore, brez spovedi, brez sv. za¬ kramentov v smrtnem grehu umreti, oh to je pa jako žalostno za človeka, tak konec je nesrečen! 24. Sovražnik spovednikov. Na nemških Tirolih živel je v nekem trgu še nedavno premožen trgovec N., ki je iz cele duše spovednike sovražil. Prav lahko je toraj umljivo, da že leta in leta ni bil pri sv. zakramentih. Prav tako malo pa je porajtal na Božje in cerkvene za¬ povedi. Kljubu temu imel je pa nezmerno srečo pri svoji trgovini. Kakor bogat je bil na posvetnem blagu, je bil vendar še bogateji na hudobiji in brez- božnosti. Sovraštvo do spovednikov je ob vsaki priliki kar očitno kazal. Vse hudobije, kar jih je vest njemu očitala, podtikal je duhovščini, prav posebno pa še spovednikom. Le-ti so bili v nje¬ govih očeh najhujši razbojniki! Vse to strupeno sovraštvo hotel je pa^ tudi svojim otrokom vcepiti. Večkrat je rekel: „Še na smrtni postelji bom svojim otrokom govoril in jim priporočal, da naj duhovne sovražijo in naj jim nikari nič ne verujejo. V svoji oporoki zapustil jim bom pa na prvem mestu sovraštvo do duhovščine. “ Ta brezbožnež je bil tedaj okoli 40 let star in oče več otrokom, ki so bili na veliko srečo še tako majhni, da njegovega čeljustenja niti razu¬ meli niso. Ob tej priliki podal se je na potovanje, kjer je jako dobro kupčijo napravil. Po njeni sklenitvi napravljal se je zopet proti domu. Na predvečer sedel je še v družbi več go¬ spodov v krčmi, kar se začuje zunaj obhajilni zvonček. Duhovnik je hitel s poslednjo popotnico in je sv. rožni venec tako na glas molil, da so ga prav dobro v hišo čuli. To je bilo že zadosti po¬ voda, da so jeli zopet po duhovščini udrihati. Naj¬ bolje se je odlikaval trgovec N. Tudi danes po¬ navljal je tiste besede, da bo svojim otrokom še v svoji oporoki naročil, da naj posebno spovednike sovražijo. Ni še dobro izgovoril omenjenih besedi, ko mu tudi že slabo postane. Slabost je bila čedalje večja in nič ni pomagalo — v posteljo je moral. 44 Vže med tem, ko so ga slačili in v posteljo sprav¬ ljali, zgubil je vso zavest. Sedaj hiteli so po go- gospoda župnika in po zdravnika. Oba sta bila v četrt ure vže na mestu, če tudi brez vspeha, kajti bolnik je že kar popolnoma divjal. Treba je bilo nekaj trdnih mož, da so ga na postelji krepko držali v sicer bi bil mož vse razbil. Še dve uri niste pretekli, odkar je tako raz¬ sajal proti spovednikom in vže je bil mož mrtev, ne da bi bil sam na poslednjo uro božje milosti deležen. Ta trgovec je delal ves svoj račun brez pra¬ vega krčmarja. Ves svoj čas se je hvalil, da bode svojim otrokom v oporoki naložil, da naj spoved¬ nike sovražijo; Bog ga je pa tako potipal, da mu niti časa ni ostajalo, da bi bil oporoko delal. Da, niti jednega svojih otrok na poslednjo uro pri sebi ni imel! Tako kaznuje pravični Bog sovražnika duhovnov. 25. „Kdor Vas zaničuje, mene zaničuje 11 . Na Hanoveranskem prigodilo se je pred nekaj leti sledeče. V hudi in viharni zimski noči pozvo¬ nil je nekdo z vso silo v župnišči. Na vprašanje, kaj da je, reče ravno tisti nekdo, da naj gre go¬ spod župnik takoj tega in tega previdevat —- celo uro daleč! Zvesti služabnik božji gre takoj v cerkev, vzame* sv. zakramente in hiti drago volje po snegu in ledu venkaj v mrzlo viharno noč v odaljeno vas. Dospel je na rečeno številko, kjer bi bil moral 45 bolnik biti. Toda bolnika ni nikjer videti. Pač pa je našel pri slabo brleči luči vže ne več mladega, moža za pečjo sedečega, ki je tabak pušil. Na vprašanje duhovnikovo, kje da imajo bol¬ nika, pravi mož za pečjo: „Gospod župnik, hodite le zopet varno in mirno domu, ga nimamo hvala Bogu nobenega. Pred šestnajstimi leti ste me raz¬ žalili. Tedaj sem Vam prisegel osveto. Danes sem jo pa speljal. Da sem se nad Vami maščeval, da sem Vas v tem slabem vremenu klicati dal. Hodite z Bogom, sedaj sva pobotana . 11 Gospod župnik je trenutek pomislil, potem pa rekel: „Obžalovanja vredni prijatelj! Krivico, ki ste jo s tem meni storili, odpustim Vam iz srca rad. Toda ob enem Vam nekaj svetujem. Spokorite se resnobno za veliko krivico, ki ste jo storili Bogu v presvetem zakramentu in molite od danes na dalje vsak dan za srečno' zadnjo uro, da kedar bodete umirali, ne bodete zastonj čakali na svete zakramente. “ „Je že vse dobro, gospod župnik, midva sva pobotana, zdravi in srečni hodite, z Bogom!" Duhovnik odide domu. Minolo je več let; kar ga nekdaj zopet prav k temu možu pokličejo. Sedaj je bila pa resnica. Gospod župnik je hitel, kar so mu moči pri¬ puščale, dohitel ga pa vendar ni. Prav pri vaški meji, pride mu nekdo nasproti s sporočilom, da je bolnik ravnokar umrl. Ni ga mati rodila in ga ne bo, da bi se smel nekaznovan z Bogom norčevati. 46 26 . Samo eden smrtni greli! Sledeča dva izgleda bota naj v svarilen izgled vsem tistim prijateljem in prijateljicam, ki so se na podlagi dosedanjih izgledov tolažili, da Bog ni tako ojster in pravičen sodnik, kakor se opisuje, da bi takoj za res vsekal, kedar je razžaljen. Čujte in k srcu si vzemite, kar bodete tukaj brali. V nekem odgojevališči je bil med drugimi gojenci tudi deček, čist in nedolžen, kakor so an¬ geli božji. Pogosto je prejemal sv. zakramente in povem vam, da je bil njegov spovednik dostikrat v zadregi, na kaj da bi mu dal odvezo. Smrtnega greha ni imel nobenega v celem svojem živ¬ ljenji in celo njegovi mali grehi so bili več člo¬ veške slabosti, kakor pa res grehi. Tega dečka našli so nekega jutra mrtvega v postelji. Mislite si razburjenost v zavodu in žalost starišev. Dečkov spovednik je stariše tolažil, da naj se le nikari ne žaloste, kajti deček je šel brž¬ kone precej v nebesa, ker je tako pošteno in ne¬ dolžno živel. Ker je pa kljubu vsemu človeškemu sklepanju vendarle mogoče, da bi se deček mogel nekoliko še v vicah očiščevati, preden bode sprejet v nebeško veselje, sklene duhovnik, njegov spo¬ vednik zanj daritev sv. maše opraviti. Ko si vrže „humerale“ na ramo, potegne mu tisto nekdo na tla. Ozre se okoli, ali nikogar ne vidi. Vrže ga v drugič na-se, ali zopet je tu nevidna roka, ki ga na tla potegne. In prav tako se je v tretjič zgodilo. Ob enem pa čuje glas: „Opusti zame sv, mašo, nič bi mi ne pomagala, ker sem •— pogu- 47 bljen! Dan pred svojo smrtjo grešil sem prvič v svojem življenji in samo enkrat smrtno! S tem smrtnim grehom preselil sem se v večnost, kjer sem na večno pogubljen!“ Prestrašen duhovnik ni hotel verjeti. Pričela se je preiskava in ta je dokazala, da je nesrečni deček res dan pred svojo smrtjo zašel v družbo spridenih tovarišev, ki so ga v smrtni greh za¬ peljali. Drugi izgled: V velikem mestu živel je mladeneč, ki je bil v resnici poln vse hudobije. Nekega dne pride po naključji k misijonski pridigi, kjer ga je milost božja tako prevzela, da je že v cerkvi sklenil svoje zanikrno življenje poboljšati. Že v cerkvi jel si je vest izpraševati in ko je bil gotov, podal se je k znanemu duhovniku, do kte- rega je imel veliko zaupanje, da bi napravil pri njem veliko spoved. Pot ga zanese memo hiše, kjer se je nahajala njegova slaba druščina in ondi mu satan na uho pošepta: „Le še en sam greh, kaj pa je na tem, — eden več ali menj, gre že vse ob enem.“ Skušnjava ga je zmagala. Mladeneč gre v hišo in stori nov smertni greh, takoj na to pa se začne odpravljati na spoved. Odhajajočega je na pragu zadel mrtvoud! Dragi moji Slovenci! Bog ni krivičen in kazen, ki je ta dva zadela, nikakor ni bila ne¬ pravična. In vendar je bil pri obeh le po en smrtni greh vzrok božje jeze in večnega pogub¬ ljenja. Zato pa, če si še ne dol ženi ki to bereš, misli si, da en sam smrtni greh zadostuje, da te na večne čase v pekel požene, če si pa že padel 48 ali padla, si pa misli, da je le še enega smrtnega greha potreba in mera jeze božje utegne prekipeti in ti zapreti na večne čase usmiljenje božje. Morda mi boš odgovarjal: Kaj pa, če ne bo tako? Če mi bo Bog še nadalje svoje usmiljenje skazoval? Na vse to ti odgovarjam: Kaj pa, če bo tako! Kajpa, če ti ga Bog ne bo nič več skazoval? — Kaj pa potem? ' 21 . Solze pokore. V Traciji je živel ob času cesarja Mavricija glasovit ropar in četovodja roparski zadrugi. Vse ceste in pota so bile nevarne vsled njegovih ljudi. Tega roparja je na čudovit način obšla božja mi¬ lost, ki ga je iz volka v jagnje predelala. Kmalo na to podal se je k cesarju, vrgel se na kolena in ga je s solznimi očmi prosil odpuščanja. Cesar vidoč, da mož obžaluje svojo pregreho, ga je po¬ milostil in odpustil. Čez malo časa po svojem spreobrnjenji je mož zbolel in so ga prenesli v bolnišnico, kjer je takoj čutil, da mu gre na konec. Prosil je za du¬ hovnika, kteremu se je solznih oči spovedal vsih svojih grehov in je tudi sv. odvezo zadobil. Po spovedi jel je zopet britko jokati in obra¬ čati se na božjo milost. Prosil je: „Glej o dobrot¬ ljivi Jezus, nič novega te ne prosim. Prav nič ne zahtevam od Tebe,' kar nisi že drugim tolikim podelil! Prosim Te, bodi mi le toliko milostljiv, kakor si bil milostljiv mojemu tovarišu morilcu, 49 ki je poleg tebe na križi umiral! Sprejmi me, kakor si sprejel lene delavce, ki so še le ob enajsti uri prišli v tvoj vinograd in niso mogli, Bog v6 kaj, opraviti. Samo za to edino milost te prosim, kajti glej, moja ura se približuje! Dovoli mi, da se operem v solzah, preden se ločim iz tega življenja!“ Tako je molil ropar dolgo in goreče, solze si je pa z ruto brisal. Zdravnik, ki je imel takoj zraven svojo sobo in posteljo, ga je pa slišal. Med tem, ko je ropar še molil, je zdravnik vže zaspal. Le-temu se je ponoči sanjalo, da je videl tehtnico z zlatima skle¬ dicama, ki se je iz neba na zemljo spuščala, in je konečno nad posteljo roparjevo obvisela. Pridrvila se je tolpa peklenščekov z velikan¬ skim zavojem pisem, na kterem so bile zapisane vse hudobije tega roparja. Vrgli so jih v eno skledico, ki se je takoj do tal pogreznila. Pri drugi skledici stala sta pa dva zala mladenča v beli obleki in sta bila silno žalostna videti, ko se je skledica s hudodelstvi globoko pogreznila. „ Ali nimava prav nič protipeze za drugo skledico 11 , vpraša eden mladenčev. „Ali naj bo res ta duša zgubljena? 11 Dragi mladeneč je zdihnil, rekoč: „Oh, kaj le bi imela, da bi bilo zadosti težko za toliko hu¬ dobij?! Saj je komaj nekaj tednov minulo, od kar je ta nesrečnik zapustil svojo tolovajsko duplino. Dobrega od tedaj ni še prav nič storil. Od kod le naj bi jemala protipezo za vse njegove hudobije, da bi spravila tehtnico v ravnotežje? 11 4 50 Satani so se že jako veselili, da dobodo dušo roparjevo, kar se eden mladenčev domisli, da bi bilo dobro posteljo umirajočega preiskati, morda se bo kaj našlo, kar bi se dalo za protipezo hu¬ dodelstvom porabiti. Stopila sta k postelji in takoj je eden videl solza mokro ruto, ki jo je imel ropar na očeh, in se je veselo svojemu tovarišu nasmehnil. Vzel jo je in rekel: „Ni, Bog zna kaj, kar sem našel, pa je vže vsaj nekaj. Poskusiva in položiva to poleg ljubezni našega Gospoda v skledico. Morda nam to dvigne sramotne zapiske naših nasprotnikov kvišku." Takoj na to obrneta se k tehtnici, vržeta vanjo solzapolno ruto razbojnikovo in skledica se je takoj pogreznila do tal, ona s zapisnikom hu¬ dodelstev zletela je pa kviško, kakor če bi bila sama pajčevina v njej. Angela, kajti to sta bila mladenča, sta takoj zapela: „Slavljeno bodi na večno usmiljenje našega Boga! Duša je najina!" Odpeljala sta jo z velikim veseljem v nebesa. Peklenščiki so se pa z groznim ropotom in škri¬ panjem zgubili. Zdravnik se je teh sanj silno prestrašil in se je zbudil. Hitel je k postelji roparjevi, kterega je pa že mrtvega našel. Iz tega, da je bilo truplo še gorko, spoznal je, da je ropar prav tisto uro umrl, kakor se je zdravniku to sanjalo. Tudi mokro ruto, s ktero si je ropar svoje spokorne solze brisal, našel je na njegovih očeh. Sosedni bolniki roparjevi pravili so mu, da je mož svoje hudobije do poslednjega trenutka 51 britko objokaval in da se je v presrčnem kesanji ločil s tega sveta. Ruto, ki jo je imel ropar v svoji smrtni uri na očeh. vzel si je zdravnik za spomin. Kazal jo je večkrat umirajočim, ki so ho¬ teli nad božjo milostjo obupati, kot izvestnega po¬ roka, da se božje milosti skesanemu srcu nikdar ne zmanjka. Ob enem pa ni pozabil povedati ču¬ dovitih sanj, ki jih je imel ob smrtni uri ro¬ parjevi. 28 . Spokorjen grešnik. Sv. Peter Korbeljski je bil za nadškofa v Sensu in k temu svetniku prišel je svoje dni velik grešnik k spovedi. Vest je imel teško, kakor bi bila iz samega svinca. Mož se je silno skesano s solznimi očmi spovedal svojih grehov in je konečno prosil za pokoro, svetnika vprašaje, če sploh sme upati, da bi mu Bog tolikanj hudobije odpustil. Nadškof pravi: „Izvestno ti bo Bog vse od¬ pustil, če se le prav spokoriš!" „0h, oče moj, tisočero smrt rad pretrpim, samo če mi je na korist odpuščanja svojih grehov". Solze so posilile spovednika in spovedanca. „Glej moj sin, pravi na to nadškof, pokoril se boš le sedem let!" „Kaj, samo sedem let za tolikanj pregreh, ki bi jih ne opral, če bi se prav do konca sveta naj- ojstreje pokoril!" Mož božji je pa rekel: „Tudi še ta čas ti hočem okrajšati. Idi in posti se samo tri dni ob kruhu in vodi!" 52 Grešnik je jel iz novega britko jokati in nad¬ škofa prositi, da naj se nikari ne norčuje iz njega, temveč naj mu naloži potrebno pokoro, ki mu bo na izveličanje duše. Nadškof vidoč tolikanj kesanja nad storje¬ nimi grehi, rekel je ginjen možu; „Prijatelj, ne spodobi se, da hočeš modrejši biti od zdravnika tvoje duše. Zato ti ukažem: pojdi in zmoli pobožno Gospodovo molitev in bodi prepričan, da ti je Bog vse grehe izbrisal!" Spokornik je šel, in je padel glasno jokaje na zemljo ter je molil, kar mu je svetnik naročil. Tako se je kesal, da mu je na mestu srce počilo same žalosti. Svetega škofa je tolišnja spokornost oziroma obžalovanje njegovih grehov tako ganilo, da je pred zbranim ljudstvom o tem možu pridigal in ga vsakemu spokorniku v izgled stavil. „Kdor temu enako obžaluje svoje grehe, ne potrebuje druzega očiščevanja, kakor grenke solze in gotova so mu nebesa!" V. O mertvih. 53 2 !). „GrJavo nazaj!“ V nekem mestu na Francoskem se je vojaška posadka tolikanj pomnožila, da so morali nekoliko vojašnice prizidati. Ko so temelj kopali, zadenejo na grozno veliko kosti in mrtvaških glav, ker je bilo na dotičnem mestu svoje dni pokopališče. Izkopane kosti in črepinje metali so v jamo, ktero so nalašč iz tega namena skopali. Čez dan je stala odkrita, zvečer so jo pa z deskami pokrivali. Blizo ondi je bila gostilna, kamor je zvečer navadno mnogo vojakov zahajalo. Nekega večera se jih je pa toliko nateplo, da se je kar trlo. Ne- kteri so igrali, drugi popevali, tretji so si pripo¬ vedovali svoje mladostne zanikrnosti, četrti so se pa o novi zgradbi in o izkopanih kosteh menili. Najbolj živahna sta bila nek korporal in trobentač. Pogovor sukal se je največ okoli strahu, ki ga imajo živi pred mrliči. Korporal se je hvalil s svojim pogumom, da bi se prav brez skrbi in vsakega strahu zraven kakega mrliča vlegel. Trobentač pa pravi: „Le bahaj, kakor hočeš, jaz ti pa povem, da še tolikanj poguma nimaš, da bi nam nocoj od 11 pa do 12 iz one-le jame mrtvaško glavo prinesel." „Kdo pravi, da ne, odreže se korporal, samo če se da kaj zaslužiti pri tem poslu. Zastonj ni dandanes nič!" 54 „ Dobro, staviva toraj“, pravi trobentač. „ Sta¬ viva za toliko piva, kolikor ga bomo do jutri vsi skupaj tukaj popili. “ Korporal je bil s tem zadovoljen in segla sta si v roke. Pivo jelo se je nositi na mizo, da se je kar šibila pod njim. Ko je na bližnjem stolpu ura polunoči odbila,, napravi se korporal na pot — po mrtvaško glavo.. Lestvico je zadel na rame, pot je ubral pod noge in kot bi bil trenil stal je pred jamo. Črna in temna zevala mu je jama nasproti in zdelo se mu je, da so jo nocoj delavci pozabili pokriti, kajti, deske so ležale ob strani, kakor podnevi. Spustil je toraj v temno globočino lestvico, jo še poskusil, če trdno stoji in hajdi v jamo! Doli do- spevšemu ni bilo treba dolgo iskati, česar je želel. Pod rokami čutil je krhalo jako debelo mrtvaško glavo. Dva prsta vtakne v luknje, kjer so bile svoje dni oči in hajdi kviško po lestvici. V tem trenutku jelo je v jami nekaj šumeti, v kotu je pa nekdo globoko zdihnil in z votlim glasom rekel: ,,A1 i mojo glavo, ali pa tvojo! 11 Korporala je mraz stresel. Dobro je vedel, da je njegovo postopanje pregrešno, toda sedaj ni druzega kazalo, kakor kar se da hiteti, da prej ko prej pride iz področja, mrtvih. Hitel je gori, kar je mogel. Vže je bil blizo vrha, kar se lestva tako silno strese, da bi se bila skoraj prevrnila, iz jame začuje se pa zopet tisti votli toda sedaj silno grozni glas: „Predrzni ropar, čemu mi kališ dolgotrajni mir in mi jemlješ glavo?“ Daj mi jo nazaj, sicer si vzamem tvojo! 11 „No, no, če jo že prav tako silno potrebuješ, tu jo imaš“, pravi korporal in jezno vrže lobanjo nazaj v jamo. Presunljiv vsklik čuje se iz jame, na kar vse utihne, kakor bi bil mrtvi zadovoljen, da je le glavo zopet nazaj dobil. Korporal hiti v gostilno, kjer pripoveduje, kaj in kako se mu je prigodilo. Vse je mraz pretresal in groza jih je sprehajala. Kar nekdo vpraša: „Kje pa je trobentač?“ „Kje le bo? pravi drugi, prej ko ne se je „zmazal“ (zginil je), da bi mu ne bilo treba stave plačati. Res ga ni bilo nič več na pregled. Družba je ostala še nekaj časa skupaj, na kar se je pola¬ goma razšla. Kar pozgubili so se, tako jih je pre¬ tresla ta dogodba. Drugo jutro pričeli so delavci zopet, kakor po navadi svoje delo pri jami. V jami našli so pa na mrtvaških kosteh — ubitega trobentača. Lo¬ banja, ki jo je korporal z vso silo nazaj v jamo vrgel, razbila mu je črepinjo. 30 . Mrtvaški venec. Mlad Rus obiskal je nekdaj stariše svoje ne¬ veste, ki so blizo Petrograda stanovali. Popoludne sta šla z nevesto na pokopališče in je ženin ob tej priliki cevko za smodke zgubil. Pogrešil jo je še le, ko so vže zvečer doma sedeli in to zgubo drugim objavi z opazko, da če bi ne bilo vže tako pozno, bi je šel takoj iskat, ker dobro ve, da mu je morala prav tik cerkve odpasti. 56 Nevesta mu je jela nagajati, da zato pravi, da je pozno, ker se sploh boji ponoči na pokopa¬ lišče hoditi. Ženin trdi, da ne, in pravi, da če hoče, odide odmah na pokopališče po zgubljeno cevko. V znamenje pa, da je bil res ondi, prinesel ji bo s tega in tega groba mrtvaški venec. „Za božjo voljo, kaj vama na misel ne pride“, ugovarjala je mati, toda razžaljeni ženin se ni dal več pregovoriti. Odšel je na pokopališče. Nevestna mati zarad večje varnosti na skrivaj hlapca za njim pošlje, da bi mu pomagal, če bi se mu ravno kaj hudega zgodilo. Mladeneč pride do pokopališča, ki je bilo po¬ noči z železnimi vratmi zaprto. Ključa ni bilo sedaj nikjer iskati. Ni se dolgo pomišljeval, temveč je kar preplezal zadržek po tej strani gori. po drugi doli in stal je na pokopališči. Podal se je k cerkvi, kjer najde na označenem mestu svojo cev. Od ondot napravi še nekaj korakov do ne¬ kega groba, raz kterega sname pušpanov venec in — odpravi se domu. Vrata je hotel zopet pre¬ plezati. Vrh taistih se spusti na tla ter je obvisel. Plašč se mu je zataknil na sulico, ki so na vrhu iz vrat štrlele in ta mu ni nikakor pustila na tla. .Mladenič se je tega tako prestrašil, da je omedlel in v tem položaji našel ga je hlapec, kije od daleč za njim šel. V svoji razburjenostis matral je vsa ozaljšanja na križih in okoli vrat, karkoli jih je videl, — za koščene mrtvaške roke, ki so se od daleč po njem stegale, — kot oskrunjevalcu grobov. 57 Posledica tega je bila smrtnonosna mrzlica, ki ga je konečno tudi pobrala, v dobrih štirinajstih dneh je bil živ in mrtev. 31. Pesem zveličanega fantiča. V davnih časih živela je pleminitašinja, ki je bila posebna častilka sv. Mavricija. Imela je edinega sina, kterega je iz celega srca ljubila. Dobra mati pod milim Bogom ni imela nobene srčneje želje, kakor svojega otroka v strahu božjem izrediti. Zato ga je izročila že v nežni mladosti menihom v samostan sv. Mavricija, kar je bilo v tedanjih časih običajno. Deček je bil priden in se je v samostanu prav dobro imel. Učil se je, kolikor je mogel in pa v strahu božjem je rastel. Prav rad in posebno lepo je pa popeval z menihi psalme, kedar so bili v koru zbrani. Ni bilo dolgo in deček dobi mrzlico, ki ga je vzela iz tega sveta. Mislite si brezmerno žalost matere, ki je s tem otrokom vse zgubila, kar ji je bilo najljubše na svetu. Ko so ga pokopali, hodila je vsak dan na pokopališče na grob svojega ljubljenca, kjer je po cele ure prejokala. Najhujše jo je pa žalilo vselej, kedar je čula petje menihov, pri kterem je sladki glas svojega ljubljenca pogrešala. Današnji svet trdi, da čas vse rane pozdravi. Mogoče tedaj, jih še ni. Vsaj pri naši materi so bili vsi poskusi zastonj. Noč in dan je jokala po zgubljenem otroku in nobena reč je ni mogla po¬ tolažiti. Se celo spanje, ta največji dobrotnik člo¬ veški, se je je ogibalo. Ko se ji pa neko noč vendarle od prevelike utrujenosti vže oči zapro, se je žalostni materi čudno sanjalo. Videla je mučenika sv. Mavricija, pod čegar varstvom je bil dotični samostan, kalrn se ji je bližal in jo je takole nagovoril: „Žena kaj jo¬ kaš noč in dan?“ Ona mu odgovori, „Oh jokala bo¬ dem, dokler bodem živa in ni je stvari na svetu da bi me potolažila. Edino veselje, ki sem ga imela na tem svetu, mi je bil sinček in tega sem zgubila. Za njim mi bo srce žalovalo dokler mi smrt ne ugasne^oči, dokler se mi ne loči duša od telesa!“ „Se enkrat ti rečem, žena, da nikari ne jokaj, kajti tvoj ljubljenec ni mrtev, temveč prepeva v nebesih med angeljskimi kori slavo božjo, ter gleda v nezmerni radosti božje obličje. Da se pa o tem sama prepričaš, vstani in pojdi v cerkev, kedar menihi jutranjice pojo. Ondi boš med meniškimi glasovi slišala glas tvojega sina Bogu psalme pre¬ pevati. Toda ne le danes, temveč kolikrat poj deš k zornicam, slišala bodeš med meniškimi glasovi tudi glas tvojega sina.“ Sv. Mavricij je na to zginil. Žalostna mati se je zbudila in je jela premi¬ šljevati in to temveč, ker ni vedela ali je bila to prikazen ali le razburjena domišlija. Da se prepriča, sklene še tisto jutro k zornicam iti. Komaj stopi čez cerkveni prag, vže dobro razloči med glasovi pobožnih menihov Bogu psalme prepevajočimi mili glas svojega otroka, ki je jel peti antifono. Solze radosti stopijo ji v oči, kajti prepričala se je, da je njen ljubljenec res sprejet v slavo zveličanih duhov. Iz celega srca zahvalila se je Bogu za to tolažbo, ktero ji je v resnici ves čas njenega že jako kratkega življenja naklonil. 32 . Menih Bazilij. Na gori Fterigios imel je svoje dni veliki opat Teodozij svoj samostan, v njem pa mnogo menihov. Teodozij je bil goreč služabnik božji in si je silno veliko prizadeval, da bi svoje sobrate, kolikor se da vedno na smrt pripravljene imel. Da bi to laglje dosegel, dal je skopati poleg samostana jamo, okoli ktere je svoje sobrate zbral in jim reče: „Ljubi sinovi, glejte tukaj kraj počitka, ki nas čaka. Kdo izmed nas bo prvi, ki ga bomo semkaj položili?" Ko so vsi premišljevale ondi stali, stopi pre¬ denj menih Bazilij, jako pobožen redovnik, ki se je vsak dan skrbno na smrt pripravljal in je prav zarad tega z veliko radostjo pričakoval dekle božje. Pokleknil je pred opata in rekel: „Ljubljeni oče, blagoslovite me, kajti jaz sem, kakor se mi dozdeva, ki se bom prvi semkaj vlegel!" Svetega opata so te besede v srce zadele, kajti Bazilij mu jc bil eden najljubših redovnikov, ker je bil zarad svojega vzornega življenja velika in zanesljiva podpora samostanu. Ker pa Bazilij le še kleči in prosi, ga Teodozij s težkim srcem 60 blagoslovi in opravi na njegovo prošnjo z drugimi menihi tudi še molitve po mrtvih zanj. Komaj so bile te končane, ločil se je tudi že menih Bazilij s tega sveta. Zdrav je bil še sam pri vigilijah, po taistih se je pa vlegel in mirno v Gospodu za¬ spal. Čista duša njegova dvignila se je k svojemu stvarniku, po kterem je ves čas svojega, zemelj¬ skega bivanja koprnela. Bog je pa tudi sam hotel pokazati, kako draga da je njemu popolnoma vdana duša. Zato je dovolil, da je sveti opat Teo¬ dozij štirideset dni ranjkega Bazilija vsak dan videl, kako je prišel k večernicam in jih je z me¬ nihi vred prepeval; menihi ga pa razven enega niso ne videli, ne slišali. Tisti eden, ki je bil mnogo popolneji memo drugih sobratov in se mu je Ecij reklo, slišal je nekega dne pri večernicah med drugimi glasovi tudi Bazilijevega. Ecij sam ni vedel, kaj bi to pomenilo ter je šel k opatu Teodoziju, kteremu je svoje misli razodel. „Ne čudi se temu, tudi jaz ga slišim, da še več, celo vidim ga vsak dan med nami, kedar psalme prepevamo!“ „Oh ljubi oče, prosite Boga, da bi ga tudi jaz videl, če ne več, samo enkrat. Nezmerno sem ga ljubil, ko je bil še med nami.“ Opat mu je obljubil, da hoče Boga prositi, če je njegova sveta volja, da naj odpre Eciju oči, da bo videl Bazilija. Ko se je samostanska občina drugi dan, kakor navadno k večernica,m zbrala, prepeval je Ba¬ zilij z drugimi vred psalme. 61 Opat migne Eciju s prstom, temu se oči od- pro in Bazilija zagleda. Poln svete ljubezni hiti k njemu, da bi objel ljubeznivega prijatelja, Bazilij pa že zopet zgine spred njegovih oči. Menihi so pa zaslišali glas Bazilijev: „Ljubljeni bratje moji! Z Bogom, z Bogom, od slej na dalje se ne vidimo nič več na tem svetu ! 11 33. , Amon“ vornih