F. S. Šegula: (Povest iz časov Krislusovih.) 5 (Dalje.) Slišite, služiii mu bodo vsi aarodi, rodovi ia jeziki sveta! Stremiti moramo po svetovai aadvladi; to je naš cilj! Ali pa je le misliti mogoče, da bi temu Galilejcu služili vsi aarodi? Ne, aikdar! Naj tedaj le vlada polubabiloaskim Samarijaaom pa acčistim cestaiaarjem, izvržku naših dni; ajim naj kraljujeJ Slednjič pravi Miheja prerok: »Ia ti Betlehem Efrata, sicer malo (mesto) med tisočerimi judovskimi, iz tebe bo prišcl, ki bo vladar v Izraelu!« — Jasao je, iz zcmlje Judove, iz hiSc Davidove pride aaš kralj. Iz Nazarcta ae more kaj dobrega priti! Tako prcroki! Kdor se pa ajim ustavlja, sc ustavlja volji Gospoda vojaih čet. Na nas, bratje, pa je, da čuvamo postavo božjo tcr jo oliranimo v veljavi z všemi izročili vrcd, ki smo jih prejeli od aaših očetov. Dolžaost naai aastaja, boriti se z vsemi sredstvi; in če bi trcba bilo: izreči črez Galilejca tudi smrtao obsodbo! Ako ostaae živ, pomislite, se bo oprijclo tega ^ladkobesedaeža vše naše ljudstvo; prevrgel bo aašo zavezo z Bogom, ii_ aastala bo zmcda, hujša kakor je bilo babilonsko prescljevaaje! Ako pa premiae ta zapeljivec ljiidstva, smo morcbiti prav kmalu na cilju aaših aad! Ker čas po računih Daaicla je blizu. 'Morebiti že biva aied aami naš kralj, ki bo strl jarem rimskega gospodstva tcr odrešil Izrael, da aam bodo služili vsi rodovi zemlje! Stiska našega naroda je prikipela do vrha! Proč s siaom tesarjevim! Smrt Galilejcu! Ia začctek odrešeaja!« Celo modrovaaje visokoučeaoga rabiaa bi aiogol zavrniti daadaaes vsak naš brihtaejši šolarček. Niti namreč ai Bog obljubil očakom Mesija kot posvctaega kralja, niti ga zato tudi niso mogli preroki kot takega nazaanjati. Najbolje pa ga je zavrail Kristus sa.m, ko je Pilatu kot fpreiskovalaemu sodaiku malomarao odgovoril: »Moje kraljestvo ai od tega sveta!« Na zborovaaju se je do pozaega popoldae še govorilo marsikaj. Glavao pa, kar so posamez.niki že dolgo aosili v svojih srcih, se je povzdignilo ta daa v sklep: Smrt Galilejcu! Sklep glavae ehodaice se je aazaaail ostalim shodaicam po mestu ter aa deželi. Vse so pritrdile. V tem duhu torej delovati je bila odslej zavezana vsa mogočaa bratovščiaa, ia sicer vsak ud po svoji moCi ter v svojem položaju. Pa jim jc delo tudi šlo ;od rok, da je bilo strašao! Družba je štela ravno y tem času maogo mladih nadarjeaih mož, ki so Btrastao zastopali svoj red. Posrečilo se jim jc Izpodriaiti pri volitvah povsod maloštevilaejše saduceje ter spraviti svojc ljudi tako v cerkveac kakor tudi v državae javae službe. Tudi velikoduhovaiške služfce, ki so jo doslej dolgo let ppravljali saduceji, so se polastili zadnji dve leti; višja duhovaa Aaas ter ajcgov svak Kajfež bila sta ajihova pristaša. — Vsi ti pa, najsi bodo y kateri službi koli, so dclovali vztrajno po aačelih svoje družbe. Kdo bo pa, razvea Boga, deloval za siaa tesarjevega? Ljudstvo? Kako pa? Če so oblastaiki, duhovai in državai, vseskozi farizeji?! Pa, farizeje sovražijo saduceji! Bodo ti za ajega? Niti misliti! V svojem začetku sicer so bili dobri ia zato visoko čislaai, pa ajih slava je kmalu spuhtela v aič. Za časov Kristusovih so bili že taki, ki ljubijo le dobre pojediae,, versko mlačai, »liberalci«, maogi so postali iz koristolovja rimski plemiči, ali vsaj rimski državljaai (»civis Romaaus sum!«); povrh pa so v aaukih z aovim prerokom v velikem nasprotju. Ti-le tedaj tudi ne bodo z ajim. • Gorje ti, ubogi Galilejec! Gorje ti, pnhajajoči kralj. 6. Na Kalvarijo! Par-ba, vclikoaočai židovski prazaiki leta 3739 judovskega štetja, so prišli, leto 33 po Kristusu naše dobe. Od dogodkov, ki smo jib v zadajem poglavju pripovedovali, .sta miauli dve leti. Veliki petek je, daa zmage farizejev, Jezus pa s trajevo krono na glavi in težek križ na ramah medel tava po nam že znaai cesti iz dvorišča grada Aatoaije mimo hiše rabija Jehude proti Golgati. Ni to gora, le nezaatna višiaa je zuaaj severo-zahodaih mestaih vrat. O Golgota, starodavne pravljice te proslavIjajo! Globo^ko v tvojem osrčju je pokopana glava Adama, prvega človeka. Sem, sin Noetov, praoče vseh Semitov, jo je po vesoljnem potopu sem priaesel ia tu zagrebel. Zato so si pobožai Židje vseh Časov želeli biti tu kje pokopani. Tudi Jožef iz Arimateje si je dal izgotoviti tu svoj v skalo vsekaa grob. Rimljaai so to višiao zuaaj mesta začeli rabiti kot morišče za hudodelce. Ker je zato krog in krog ležalo vedao maogo mrtvaških glav, se je reklo tej okolici Kalvarija (lat. calvarija, kraj mrtvaških glav). — Zlasti aajsramotaejša, pa najbolestnejša vseh smrtaih kazai, križaaje, se je tukaj izvrševalo. Križali pa so Rimljaai le aajvečje hudodelnike, morilce, puatarje ter zločiaske sužaje. Jezus je bil kot puntar obsojea ter z dvema razbojaikoma vred umorjea. Redao je bil pa tak obsojenec najprej privezaa na kak steber, bil razgaljen ter bičaa ali s šibami, ali s trojermcnskim bičem. Maogi so podlegli že pri tej bolestai izvršitvi. Da so pa vojaki Jezusa kot kralja s trajem kroaali, ga v škrlatast (rudeč) plašč oblekli ter mu dali trst kot žezlo v roke, to ai bi^ postavao pri križaaju. Izmislili so si to sami, ali pa jih je kdo aahujskal. Slednjič je moral obsojenec nesti sam svoj križ na morišče. Če ni več mogel, je bil prisiljen pomagati kdorkoli. Tako oblastao siljeaje k delu je bilo takrat prav običajao. Evaagelista Matej in Marko rabita celo pravilao za to »aagariare«, prvotno perzijska beseda, ki pa je prešla v vse sodobne jezike kot izraz za prisilao državao delo, raboto. Globoko torej pod zemljo je glava prvega Adama. Zdaj so pa pripeljali sem »drugega Adama«, Jezusa, da se pokori za to, kar je zagrešil »prvi«. Simoa iz Cireae tiho-vdaao odloži svoje breme. Ogromae maožice Ijudstva so že čakale zunaj mestaih vrat, še več pa se jih je pririlo sedaj skozi nje. Kaj bi ne! Saj o velikonoCnih prazaikih je bilo z romarji vred vcdao do dva milijona ljudi v Jeruzalemu. Prostor je delal in red vzdrževal en cel oddelek rimskega vojaštva. Sredi Ijudstva se je pred božjega trpina na vzvišen prostor postavil veliki duhoven v vsej svoji slavnostni napravi. Mogočno se mu je KDŠ bliščal nad čelom, na. nfsih pa svetlikal dragocen »sveti efod«. To najbolj častitljivo obredno oblačilo je bil štirivoglat kos platna, na katero je bilo všitih 12 dragocenih kamnov (II. Mos. 25, 7): tri vrste, v vsaki vrsti po štirje dragulji, ki so pomenjali dvanajstero rodov izraelskih. Tako sta si stala prvikrat nasproti Stari in pa Novi zakon! Bila je ura tri (po našem ob devetih predpoldne). Zavoljo gneče ni bilo kaj videti, pa že štirikrat zaporedoma je zadonelo strahovito kladivo rabljevo. Kristus je že na križ pribit. »Kam naj gleda?« vpraša zadirljivo rabelj. »Proti templu, ki ga je hotel razdejati!« odlo.i samooblastno veliki duhoven. Brezčutno so rabljevi hlapci vzdignili lcriž od tal, brezCutno ga postavili v za ta namen nalašč izkopano jamo, praznino zasuli z zemljo, jo še poteptali ter potem odšli, puščaje ljudstvu prost pristop. Samo četvorica vojakov s stotni'kom Longinom je ostala za stražo pri ikrižu. Leno je mineval čas groznih telesnib in duševnih bolečin. Ob šestih (po našem ravno opoldne) se je začelo nagloma mračiti; kmalu pa je nastala trda tema, da je bilo komaj mogoče postave razločevati. Ljudstvo je začelo preplašeno odhajati, rabini so obstopili višjega duhovna. »Solnčni mrk ni, imamo polno luno!« je pripomnil zvezdoznanec izmed njib. »Gosta megla zakriva solnce, bo kmalu šla mimo!« odločil je zopet samooblastno veliki duhoven. Vsi skupaj torej niso razumeli tega tako očitnega znamenja časa. (Daleč tam v grški deželi pa ga je razumel ajdovski mislecl Opazovaje to nenavadno nebesno prikazen, temo opoldne, je prepričevalno vzkliknil: »Ali se ruši svet, ali trpi stvarnik vesoljstva!«) Na desni strani Kristusovi je visel na kolu, privezan in pribit, razbojnik in trpel grozne muke. »Gospod«, je vzdihnil, »spomni se tudi mene, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Dalje prihodnjič.)