SLOVENSKI GLASNIK. Cena polletna lgld.3ókr. Po pošti 1 gld.SOkr. Lepoznansko-podučen list. Odgovorni vrednik in izdateli : A. Janeiič. St. 1. v Celovcu 1. julija 1860. 6. zv. Na mostu. ' (Zložil Fr. Cegnar.) Na mostu lesenem slonim, V valove pod sabo stermim: „Valovi, valovi, kak begate vi ! ' Valovi, valovi, kam vam se mudf?*: „„Mi vremo s podnožja gora V zelene širjave morja. Od severa k jugu in vedno naprej Do čemega morjaokervljenih mej"". „Bobnite, bobnite od tod, Pozdravljajte bratevski rod Na desni, na levi, naprej in naprej Do čemega morja okervljenib mej!" „Le malo ustavite se, Da serce mladenec odpre, Da da vam za večno prebritko slovo, Saj nikdar vas vid'lo ne bo več oko". „„Ne smemo ustaviti se. Ne moremo bogati te, Nad nami vihrava s perotnico čas, Poganja, poganja neusmiljeno nas"", „„0d vira naprej in naprej Dervimo do morskih se mej, In nosimo v nedrijih kal in zlato Do morja nečisto in čisto blago"". Na mostu lesenem slonim, V valove pod sabo stermim. Premišljam besede derečih voda, Moj duh za valovi, valovi vesM. Zlato pa sir. (Spisal Janez Mencinger,) . Visoke gore imajo v sebi čudno moč, da človeka nekako vlečejo na zračne verhove ,,kjer divja koza skače in od muh deleč je goved". Tej nasprotna je pa druga moč, ki človeško truplo rada v pot in trud spravlja ; in tako huda je ta moč, da marsikterega, ki mu serce hrepeni po planinskih višavah, ne izpusti iz soparnih nižav. Jaz sem skusil obojno moč; tebe bravec pa, ako te mika planinsko življenje, bo prihodnja povest nosila po gorskih verhovih, da se ne boš uznojil ali užejal : da bi se pa samo branja ne navehčal, ti ne morem obljubiti. — Glasnik 1860. — VI. zv, 1 2 Hipoma te postavim na Grintoljico, planino v Triglavskem pogorju, kamor sem koračil pet dolgih ur na svetega Jerneja dan nedavnega leta, ko sem se spremenil v lovca z zelenim klobukom in risano dvocevko, strah in pomor namerjaje divjim kozam, ki jih je stvarnik edino lovskemu veselju ustvaril. Solnčni žarki niso še prešinili zaspane dolinske megle, in niso še klicali skerbnih mater k ognjišču in koscov na rosne travnike, ko me star zveden lovec postavi na prostorno skalo sred obširnega kamnega polja. Kratko mi pove, od kod se bodo pripodile divje koze, kratko se poslovi opom-nivši me lovske postave, da ne smem zapustiti odločenega kraja, dokler ne slišim resnega roga. Zapustil me je, in ni mi popustil vode aU klobas, in tudi ne žive stvari, s ktero bi se pogovarjal. V tisti puščavi sem ostal tri ure, tedaj mi ni manjkalo časa, okrog se ozirati in premišljevati. Pervo uro sem skale prešteval, pa ni jih bilo moč sešteti; razdeloval sem jih, kakor učen naravoslavec, v sisteme po legi in podobi. Ležale so skale okoU mene, kakor leže še dandanašnji brez mene, vehke in drobne, globoko v tla zasajene in sloneče na kamnem podnožju, druge so operte, druge visijo kakor bi padale, druge so mizam podobne, druge so ponosno kvišku potegnjene, nekterih se pa oklepajo z redkimi koreninami stari meršavi mecesni, ki v tem skalovju vicajo, kakor bi bile dušice rajnkih modrijanov, ki so vse žive dni v bukvarniških kotih presedéh. Kohka različnost med skalami, in tolika enoličnost in tolik dolgčas v tem skalovju. Smilil sem se sam sebi, da moram v ti samoti rešenja čakati. Bil sem kakor v razdjanem mestu; nič se ni gibalo , noben glas mi ni prišel do ušes ; bilo ni sledu moči in delavnosti človeške, povsod le silovita moč razdiravne narave. Ravno nad meno se je kopičil stermi Stog z umito glavo in globokimi gubami v obrazu, ki so mu jih izgreble vso skerbi od Adamovih časov do danes ; led in sneg mu pol leta zakrivata izmite oči, in strela mu je že davno vse zelene kodre posmodila. Jug je jel derviti proti njegovi glavi bele oblake, on se pa ni priklonil; razparati so se morali oblaki in jezno so šumeli , kakor v dolini široka povodenj. Ko je druga ura tekla , sem se pa že verlo naveličal skalnega sedeža, in ker nisem od nikodar čul lajanja lovskih psov, podal sem se vkljub lovski postavi od skale, in šel na bližnji hribček sveta ogledovat. Na hribček dospevši se pa dokaj zavzamem. Našel sem ondi iz kamnja sestavljen ličen sedež, ki je bil prav umetno z mahom obložen. Sedem na mehki divan in premišljujem, kdo bi bil nad tem stolom dolgi čas tratil. Bohinjec ni bil, ker časa ne trati, in tako umetnega stola menda tudi sestaviti ne more; plujcu pa ni mar ravno ta kraj obiskovati. Pravil mi je pa neki pošten mož, da tukaj čaravnice točo delajo; ako se tedaj čarav-nice tukaj zbirajo, so gotovo ta stol svojemu rogatemu poglavarju postavile. Naj bo, stol je mehak, in tudi jaz sem sedel celo uro na njem. Komaj pa ude dobro pretegnem, zagledam štirnajst divjih 3 koz, ki so od Stoga letele ravno proti meni. Veselje je bilo gledati, kako so preskakovale široke prepade, kako se jim je prožilo prodovje pod nogami. Vendar si niso nog lomile, in niso šantale zavoljo otisk in predertih parkljev. Privihrala je čeda v dolinico ravno k tisti skali, na kteri mi je bil zvedeni lovec čakati ukazal. Zakaj nisem ubogal, zakaj nisem tam ostal? Debel, lep kozel bi bil obležal pod mojo krogljico. Tukaj na začaranem stolu sem pa predaleč od koz. Strelil sem sicer na tolstega kozla, pa bil je ali kozel predaleč, ali je roka bila prekriva : zbežali so kozli za strelom, kakor bi jih bil veter odnesel; še dlake niso pustili za sebo. Ko zopet sedem na stol, me je jela vest peči : nekaj mi je djalo, zakaj nisi ubogal? nekaj pa, glas ponižnosti, zakaj si djal na muho nar lepšega kozla? mar bi bil pomeril drobni stari kozici, ki je čedo komaj dohajala, zadel bi jo bil. Jaz sem pa zopet puško nabijal in rekel: aut kozla aut nihil. Moj strel je pa visoko na gori obudil neko cerno piko , da je začela vriskati in prepevati na vse gerlo. Na stermem strugu so se zraven cerne pike pokazale tudi nektere rudeče in bele pike, bile so štirinogate, in ena je tudi zvonec nosila; menda so bile krave. Cerni piki se pa od nasprotne strani oglasi ravno tako močen in mlad glas. Začelo se je vriskanje in petje razlegati okoH po skalovju v mirnem zraku. Življenje se je obudilo v teh goličavah, in utegnilo je v meni obujati sanje o lepoti pastirskega in hribovskega življenja. Miloval bi bil, da mi osoda ni dovolila prepašati rejenih čed po domačih planinah , v javorjevih coklah coklati za lermastimi kozli in v zadergnjenem rokavu nositi plesnivega kruha in suhih hrušek za mlade zobe in zdravi želodec; zdihnil bi bil, zakaj ste me vtaknili v tesne izbe daljnih mest, zakaj mi niste pustili uživati snežnice in prostosti planinske ; mnogo bi bil utegnil vprašati in zdihovati — pa na mahovitem stolu sede sem gledal globoko v dolino na Bistriško vas, in od tod mi je iz med gostega drevja nasproti bhščala bela, prijazna hiša, v kteri imajo tako dobro vino, in še veliko boljo vodo. Milo in otožno sem zeri v daljno dolino, vse želje in vsi zdihleji so se mi pa strinjaH v besedah : žejen sem. Žejen sem — ima pa v gorah silno važen pomen, posebno zame, ker kraj mi je bil neznan; kje bližnji lovec stoji, nisem vedil; da bo rog kmalu zapel, nisem upal; pred časom pa samo zavoljo žeje k stajam verniti se, bi pa ne bilo kar nič lovski. Bolj ko sem o žeji argumentiral, bolj sem bil žejen, in bolj ko sta pastirja prepevala, bolj nejevoljen sem žejo terpel. Že meje celo uro ter-pinčila prozaična žeja, ko začujem blizo sebe zvonček — zvonček odrešenja želodčevega. Obernem se in pred meno se razpaša ovčja čeda, čez tri ure zagledam pa tudi zopet človeški obraz, in ta obraz je bil lep, celo dekliški. Starost okoli osemnajst let, tanka visoka rast, okrogel bel obraz brez madeža, gosti cerni lasje, cerne nedolžne skoraj častitljive oči, tako tudi nebohinjska obleka in zlat perstan na 1* 4 desnici, ki tudi ni pri Bohinjkah v navadi, so me skoraj primorali, da sem dekleta vikal, prašaje po studencu hladne vode. Ali se ji je vikanje prikupilo aU ne, prijazno me je povabila, naj grem za njo, pri njenem stanu je studenec, pa raji mi bo dala sladkega mleka; do starni je pa pol ure hoda. Pol ure — strašna beseda v gorah, posebno pa žejnemu. Res, v gorah se daljave čudno merijo; kar je v dolini minuta, je v gorah pol ure — nar manja daljava. Kedar pa meniš , da si v gorah hodil že celo uro, in upehan sedeš na šker-binast kamen, pa pogledaš na uro, z obupom in grozo spoznaš, da si hodil komaj četertinko ure. Od mahovitega prestola sem korakal za dekletom pervie med skalami, potem skozi germovje stopajo čez trohljene vejnate debla raznih dreves, in prišel sem na nesnažno in nemarno derčo, ki se je od okohce razločevala samo z raznim blatom; take derče planinci imenujejo steze. Deklica, pola navajena, je šla prav ročno pred meno, jaz za njo kakor sem mogel, tik za meno je pa tiščala vsa ovčja čeda. Ker sem pa moral ne samo pod noge gledati, ampak tudi kaj govoriti in včasi berhko voditeljko pogledati, me je enkrat k tlam potegnilo, in prav ročno mi je ovca speketala čez herbet. Ne bil bi verjel, da celo ovce človeka teptajo, ako za dekletom hodi, ali prav za prav za dekletom pada. Na gorjanskih stezah se pa tudi kaj lahko pade, lože kakor na ljubljanskem tlaku; vidil sem pa tudi ljudi, ki so celo na gladkih tleh plesiščnih spodtaknili se, zakaj bi mi kdo zameril, ako sem padel na derči Triglavski. Stare bukve popisujejo veselje Kolumbovo, ko je našel Ameriko. Nepopisljivo je bilo moje veselje, ko sem zagledal stan svoje voditeljke. Ta slan je pa vzidan v votlo skalo, da komaj strehe potrebuje; še bolj pod skalo in močno hladen je pa mlečni hram , v kterega sem stopil z neizrečenim veseljem. Dekle sname raz police lalvico dav-njega mleka, jaz pa polastivši se plitve snemavnice poberem dokaj moče iz lalvice, da se je ob krajih dobro poznala mera moje žeje. Dobre reči sem že požiral, malokdaj pa tako slastno kakor v stanu pod skalo. Pa tudi večkrat posebno po leti se spominjam v kavarni sede, ko mi postrežna duša prinese čašico mleka, s tihim izdihljejem obširne latvice iz davnih časov. Potolaživši gerlo in želodec se ozrem nekoliko tudi po hramu, in zagledam dvoje laških bukev na pohci. Brati jih poskusim, in čudila sva se oba. Jaz nisem mogel zapopasti, kako bi priprosta slovenska planšarica laške bukve brala, njej se je pa čudno zdelo, da možak v kratkih hlačah in dolgih škornah laške čerke umi. Kar vikati me je začela, poslal sem ji gospod. Spoznal sem v tem, da le suknja dela gospoda, in da se omika ne spozna ravno lahko po obrazu. Deklica je jela bolj prijetno govoriti, in ponudila mi je celo jedila, kterega se iz navadnih vzrokov nisem branil vgrizniti. Precej časa sem ž njo kramljal, in rad bj bil še 5 nekaj časa ostal pod prijetno skalo, pa čul sem že pred nekoliko časom lovski rog; pot k stajam pa je bila še dolga. Pred svislirai na zeleni trati smo lovci imeli zvečer pravi direndaj. Trije gamzi so ležali pred nami. Kozarci vina in žganja so se ponujali okrog sveteče germade, in pili smo v lovsko čast in zdravje, da je na zadnje ostala sama voda. Ko so se pa izpraznili petrihi in čutare, legel sem v stran v mehki senen kup, da bi sterme gore in drobne zvezde pogledovaje kar koli premišljeval. Precej mi zopet na misel pride planšarica, ki Tasso-ta bere in sir dela; mnogo sem o nji premišljeval. Pa prestriže mi take sanje star prijatelj, mož, da malo tacih. Andrej Čuk ni hodil v šolo, sovraži umetnost, branje in pisanje, in kedar pisanje v roke dobi, se skoraj prestraši, ker vsako pisanje, ki mu je došlo, ga je opominjalo, da mora nekaj plačati. Druffih slabih lastnost pa Čuk nima. Večkrat sem prav Lavater.«;ki preiskaval njegov značaj, pa nič znamenitega nisem našel v možu. Obraz ima navaden, precej berhek, oči brez lepote, podobne žabjim jajcom. Okoli ust se pa spozna sled nekake zvijačnosti, ki pa pri Čuku ni lastnost, ampak posneta le iz očetovega obraza, ker oče je bil prekanjen prepiravec. Dalj časa sem menil, da Čuk tudi dobrih lastnosti nima, pa nekaj sem jih vendar zapazil v časa teku in spre-menu. Perva je, da se Čuk med prijatli rad smeja in razgovarja. Pa, dasiravno je on kmečki, kmetje niso njegovi prijatli. Resnobni možje ne poslušajo radi Čukove modrosti, marveč mu očitajo, kedar le zine, da možganov nima dovolj zbrihtanih. Čuk pa svest si svoje modrosti certi priprosti kmečki rod, in vedno išče družbe med suk-njači, ker možje v suknjah mu ne očitajo neumnosti, poslušajo njegove dolge povesti, in se smejajo njegovi pameti, kar Čuku močno dopade, posebno kedar mu kaj vina plačati blagovolijo. Ker smo ravno pri vinu, naj omenim še drusfo dobro Čukovo lastnost. Čuk je Slovenec, pa vender se je žive dni le enkrat upijanil, in takrat je bil le otrok, ki ie s tovarši zaplečeval pri možitvi rajnke županove Majde. S strastjo pa pije tobak, večidel lastni pridelek; ker deklet ne stima (tudi lepa lastnost), je lula njeg-ova edina in zvesta ljubica. Kako sem se mu prikupil, ko sem mu mehir ponudil, da si je nažo-kal okovano Gorjuško lulico! Smodk se mu je pa škoda zdelo. Enkrat sem mu ponudil bolj drago smodko; pogledal jo je od vseh strani, sladko se ji je nasmejal, pa nazaj mi jo je dal rekoč: Sami jo pokadite, meni se je škoda zdi. S temi besedami se mi je Čuk posebno prikupil, in tudi bravec iz njih spozna posnemanja vredno varčnost našega junaka. Komaj sva se pa s Čukom nekoliko bolj sprijaznila, mi je jel razkladati o zlatih in srebernih rudah in o čudnih parsléh, ki jih vedno išče po planinskih kontah, pa jih ne najde, ker so Benečani vse kote. in jame začarali, od kar so jih naši očaki pregnali iz Bohinjskih hribov. Mnogo zgodeb mi je povedal iz starih časov, kako so rajnki 6 zalezovali in pretepavali prekanjene Benečane, in jim jemali brente polne zlatice. Izpraševal me je tudi bolj po strani, ali sem bil že v tisti šoli, v kteri se učijo točo delati, ogenj ustavljati in zemeljski drob gledati, in ko mu poterdim. me je jel na planine vabiti, kjer se tako deleč vidi, notri na Laško in na morje, kjer je sapa tako čista in ni obadov in cicmanov, da bi nas pikali kakor v dolini. ), Ta Čuk je zdaj zraven mene legel v seneni kup. Nekaj trenutkov me je molče od strani pogledoval, potem me je pa zgovorno vabili začel, naj še jutri v gorah ostanem, da bova daljne kraje gledala in rude iskala. Zjutraj že me je vabil, takrat sem mu odrekel-, da sem mu zdaj obljubil ostati, je ravno una planšarica kriva, ker upal sem še drugi dan k nji priti in mikalo me je zvediti, kako se je laški naučila. Radoveden sem bil vedno precej. Povem tudi Čuku, kar sem doživel na lovu. Mirno me je poslušal: ko mu pa o bukvah in laškem jeziku spomnim, je žalostno glavo pobesil, in dolgo ni prišla beseda iz njegovih sicer prezgovornih ust. Ko se mu pa jezik omaje, takole spregovori: „Ljudje pravijo, da nimam dovolj pameti; pa vem kaj govorim, in vem, da prav govorim. Ako bi imel kaj veljave v srenji, kako bi bilo vse drugače in koliko bolje? Ako bi vsaj nekaj ljudi bilo bolj prebrisanih ! Jaz bi pač marsikteremu oči odperl, pa kedar pridem v zbor, in povzamem besedo kakor kdo drugi, vsi dvignejo nad-me roke, in če pri priči ne omolknem, me rinejo čez prag. Koliko pametnih misel bi bil že sprožil! Kolikokrat sem srenjo prosil, naj mi privoli nekaj denarja in nekaj mož, da bi ž njimi odperl zlato žilo, že vem kje; in srenja bi bila potem bogata, kakor je maloktera; pa možje so se mi smejali. Dokazoval sem tudi, kako potrebno bi bilo, straže postaviti na prehodiščih iz Laškega , da bi se nam ne kradla zlatica, pa možje pravijo, da niso vidili Laha v naših gorah. Se ve da, Lah je čarobnik, nevidnega se naredi, ali se pa v skalo spremeni. Zdaj pa vidite, Lahinja je tukaj celo poletje; letos bo o.sledila s tistimi bukvami zlato žilo, drugo pomlad pa pridejo laški tatje in pobrali bodo nam oslepljenim revežem drago zlato. Mar mislite, da je le zato semkaj prišla, da bi Bovčanu sirila. In tiste bukve, kaj drugega so kakor čarobne ? Kleri človek bi tako daleč bukve nosil samo za kratek čas ! Bote vidili, ta laška cafura nama bo še kaj naredila, jutrajni dan nama ne bo srečno pretekel. Pa saj pravim, jaz nisem tega kriv; srenjski možje so krivi, tiste terde butice, le" škoda, da jih je toliko v Bohinji". Na zadnje Čukove besede so debel krohot zagnah lovci, ki so za kupom stoje ves čas Čuka poslušaH. Čuk jezen kviško plane in šterli v lovce, kakor bi jih hotel vse v prah zdrobiti; pa ker jih je bilo preveč za en večer, se tiho in pohlevno ukrade na svisH, in tamkej v seno se zarivši tolaži svojo jezo, med tem ko so lovci okoh kupa in mene na vse viže ponavljali in razlagah njegovo pridigo. ) 7 Ko se naveličajo smeha in razkladanja, se podajo tudi lovci pod sviselno streho; jaz sem pa obsedel v kupu, ker noč je bila tako mirna in jasna. Zdelo se mi je, da zvezde veliko svitlejše migljajo, ako jih iz višave gledamo ; svit in senca je bila čistejša kakor v dolini. Gorski verhovi z toliko različnimi podobami in niže pečine s posamnimi smerekami domišljii dajejo toliko podob, in po noči se oko ne nave-hča gledati skalovja, ktero se mu je zdelo po dnevu toliko neprijetno. In zraven sveta tihota, ne shšiš šuma ne vetrov in rek, ne čuješ petja tic in glodanja Žižkov, vse je mirno — mertvo. Le poleno na ognjišču še poka, in plamen se kvišku spenja, kakor bi zvezdam hotel naznaniti, da v teh veličastnih krajih gomazi neka stvar; in tista bora stvar se imenuje krona stvarjenja. To sem premišljeval, ko potegne krotka sapa iz doline, in shšal sem ko je polnoči bilo na srenjskem zvonu, in, bitna žila Bohinja, veliko kladivo Bistriške fužine je počasi in debelo tolklo, kot bi htelo zemljo prebiti. - Na vse to sem pa pod luno in roso zadremal, in še le blizo jutra me je mraz opomnil, naj se skrijem pred luno, kakor so se skrih verh Nimro-doviči,^ ki se zdaj med sebo prekosujejo v smerčanju in mermranju. Že je solnce iz jasnega neba skozi sviselne poči posijalo na moj obraz, ko me Čuk prebudi. V dolini se je pa razprostirala gosta megla. Kamor vid nese, se je vidilo samo sivo megleno morje, iz kterega so redki z mladim solncom obsijani otoki moleli in svojo lepoto jasnemu nebu skazovali; krasen pogled, pa žalostna podoba slovenske zemlje. Ah ! slovenska zemlja, koliko megla te še pokriva ! Glej! sem si mislil, koliko soparjev, koliko nesnažnih zrakov je v ti dolini, kedar si pa ondi, se ti zdi vse čisto in jasno! Kedar človek na višavo stopi, še le razloči, kaj je čisto in jasno ; kdor je pa vedno v dolini, komaj zapopade, v kako gostem soparu živi. Slovenci ... ! (Dalje prihodnjič.) Pobratimija/O (Zložil S. Jenko.) Naj cuje zemlja in neb6. Kar dans pobratimi pojó; Naj se od ust do ust razlega. Kar vsak med nami dans prisega Da serce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj. *) H tej pesmi je zložil mladi umetnik Martin Jenko tako lep napev, đa se je mogla v „besedi za kerkonoške siromake" večkrat ponoviti. Pri tej priložnosti ne moremo zamolčati serene želje, da bi kmalu zagledale beli dan vse skladanja tega umetnika, kterih ima že več za izdajo pripravljenih! Bog nam nakloni kakega mecenata ali vsaj kakega založnika, kakor sta Kober in Margraf v Pragi, Hinc v Novem Sadu itd. Vredn. 8 In ce loČenja pride cas, Na razne pota zžene nas, ^ Tu na, pobratim, roko mojo, Ti mi podaj desnico svojo: Da serce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj. Beseda dana vez velja ; Ne moč zemlje, ne moč neba In ne pekla ognjena sila Vezi ne bode razrušila; Saj serca zveste kakor zdaj Ostale bodo vekomaj. Još jednu o Košljuiiu. ^ što je Košljun i gdje je, to si mi dragi čitatelju po 5, I. glasnika doznao. Da je tamo mostir s liepom crkvom, da je otočić u otoku, to ti je valja da njeki Krčanin hrvat onako vješto opisao, kako opisuje svaki, koj pulujué motri i razmišlja. Al' ne misli, pobre, da nisu one čedaste crnike') po onom otočiću pak ona zelena lovorika i narodu liepe, narodu bi reć mrtvu; al ti ne ima po svem otoku Krku ni klisurine povišje, nit pećine pogroznije, nit stabla nit šume poveće, nit raz-kršja ili razkrižja, o kojem ti ne pripovjeda i ovo i ono laj tužni narod. Na Triskavcu, na Hlamu, na velikoj Steni, nad beznum Jamum,') pod Topoli, pod velim Dubcem, posvud su Krčaninu neki nebeske moći ili paklene sile. Negdje vile kolo vode, negdje krstnici') počivaju, negdje malici hranu čekaju, negdje more, natrusi, ne prijazni narodu dodijaju i naudjuju. Sinko! kaže starac neuku djetetu, glej, vidiš onu lokvu, nije ono vođa ne, ono su ti suze neke griešnice, što je na mater ruke postavila, i sad se još plače, raztapljajuć se u suze, koje su lokvom protekle; ne bacaj nigdar kamenja za lastovicami, one su nam pri potopu svega svieta pestrne bile, pa njim zato ruka božja ne da zime trpit; onda bile su djevojke, a sad su ptičice f Kad tud i tud podješ, zlamenaj se, znaš! da ti se ne dogodi, kako još ') Ćemerika, nektera verst hrastovine. ^) Triskavec, Hlam (Hlm, Zahlumija) berđa na Krku — bezna Jama, mislim da je pravo „bez dna jama"; „veli dubec" ktereg'a več ni, je bilo narveče stablo na vsem Otoku. Nek mletački al benetački providur ga je narisal i u Benetke ponesel, i tam mu se slika še vidi. ^ Krstnik, človek, kterega vile obljubiju. i kteri sve njihove otajstva zna. Malik, maličac, maličić, nevem kako mu Kranjci prave, tuđ kako Nemci ne vem, laški v benetaekom narečji mu se pravi „spirito foletto"; če mu se da dobrih jel, cekinov prinese. Natrus, neprijazen, hudičeve hčeri; če kdo na njih naleti, mu noga il roka oteče. 9 negda nekomu (ominis evitandi causa nit ne reče što); onuđ ne hodi za polnoéju, ne pij one vode nikom, da ti vodnjakinje^) ne naškode. Kad zviezda volarica') zalazi i vlažići krešu, ne radi toga i toga, stara punica nevjesti kaže. A zašto to ja pak nabrajam? kako da se s kojim natičem, tko toga više reče, slušaj! A da pokažem našim junakom, onim vlaškim ugnjetalicam i istranskim nadrivlahom, što imamo i čega ne imamo, a da mi oni odgovore, je li se ovakvih stvari i oko Firenac čuje i po Apeninah nahodi? a da ne ondje, gdje se Marko s vrancem razgovara, dje poštena čovjeka i mrki vuče razumi, gdje se ribice s ribarom zabavljaju i oko njega vrve, kako negda oko svetoga Antuna Padovana, kad njim iz čamca božju besjedu propovjedaše. A Košljun da samo onako stoji? da samo brajni reda svetoga Franje na njem bude te nijedan drugi ? da se po onoj dragi onako uzka uštja, što bi pastir praćom prehitio, ribice kopiču i da kaškulje (Austern) zijaju, mjesto da se volovi pod ralom znoje. A nije ni ovo mjestašce bez svojih pripovjedak. I ovdJH je narodu neka „metamorfosa". Znala to dobro vila pjesinja, pa nadahnula staricu sveznalicu, a ona, u kolu svoje čeljadi, što na ognjištu vunu češraše (čupaše) grebenom u ruci, zažarena žutim plamenom sirova drva, ovako sanenu djecu na djelo mami: Djeco, svaki još malko, pak éele čut, kako je Košljun otok ostao. Oni svi dušu u se, češri što više možeš, a ja nadrimav se, jer su me još ljeta os'obadjala od toga vilinskoo-a zanata, skoči sa klupice, otari oči, pa slušam, da i to čujem. Naša starica se okašlje, pljukne u perste pa : To vam je dječice tako bilo, Košljunska draga') bila je negda prava draga i sijala se i orala se i silu je plodna bivala, a bila je nekih bogatih ljudi. Oni preminu i puste dva sina, jednoga sliepa a drugoga zdrava. Svakoga je dopala polovica drage. Zdravi bijaše stariji i naručiše mu roditelji na smerti, da prig"leda nevoljnoga sliepca, koj ne vidi sunca ni mjeseca, da mu ore i da mu kopa i da se pak naplati, kako je Bogu i ljudem drao-o. I on to obeća. Počmu dakle gospodarit i ljetina liepa urodi, požanju ju, ovrše, sprave. Sad ju je bilo pošteno razdjelit. Al stariji brat uzme star, pa mjeri: sebi star pun s vrhom, pa u vrjeću. Kad je bilo dat bratu, siromahu sliepcu, što mu ide, on okrene star, te samo dance napuni, ono samo napuni, što je med utoricami, i to ne s vrhom, koga bi bile mogle i utorice uhitit, pak baci bratu u vrjećicu; kad je kiip žita došao na ništa, reče to kukavu sliepcu: a on, da se kako tako naraduje svomu Vodnjak i nj e vile, il kakor je g. Knkuljevid imenuje vodne. Rečeni gospod jih je v arkivn popisal, pa se to tud bere v Vebrovoj - Čitanki za gimnazije. Vo lari ca, zvezda volarica, ljudje govorijo, da kad se tista zvezda pokaže, da gredu voli leč. *) Vunu česrat, narznamenitije delo o zimskih večerih. '') Draga na kopnem — Thal, v morji — Meerbusen — a ne „zaljev" iz nove kovačnice. 10 blagu, kad nije očima mogao, a on rukom poslala i polipa, prvo bratove vrjeće, pa onda svoje. I počuti, da toga nekako bral imade više. A brate, brate! sećašli se onoga, šlo su nam naši pokojni na smrti rekli? A jesi li se naplatio, kako je Bogu i ljudem drago? Brat, nebrat, muči. A brate, brate, kako pravo tako zdravo! Ako si pošteno mjerio, Bog nam trude blagoslivljao, akoli krivo, daj djevice Marijo i sveti Antune Padovane, da se naša draga u morsku dragu pretvori, i da sva pod vodom ostane, krom jedne stjene, koja budi otočićem, na kojem budu mogli mala bratja Frančiškani pribi-vat i sviet učit, kako Gospod nepravdu pedepsuje na sve vjeke vjek. I tako vam je to bilo, djeco moja; kad budete i.šli tamo na prošćenje, pogledajte u dno morsko i vidit ćete još dan danas gromače po dragi, samo što je prvo bila prava draga na kopnu a sad je u moru. I meni vam je to negda grede djed prepovjedao grede iz Košljuna doma ; tad sam još mala bila, i još ju znam, a vi ju prepovidajte svojim, ako vam jih kada Bog da. — Ja bih bil rajši tu prepovedku slovenski napisal, al slovenski mi lak ne gre od roke, kakor hrvatski il hrovaški. Dobro vem, da sem nekolko besed umetnul, ktere sami Hrovalje ne razumije, kam pa da jih Slovenci zaslepijo? Toraj je od potrebe, da je raztolmačim, ni jih veliko; ostale bodo gotovo razumeli tisti, kterim nije hrovaščina «nuovo mondo". Iz Otoka Kerska dne 15. svibnja mjesca 1860. i) Jazbec. (Poleg Fr. Tschudi-ja spisal J, Tušek.) ^ Jesenskega jutra stoji lovec v gorskem gozdu, da bi zalezel kakega divjega petelina ali kakega rušovca. Ko tako čaka divjaš-cine, se zgodi včasih, da na enkrat zašumi hstje zraven njega in da prilomasli skoz germovje, terdo in nevkretno stopajo, butasta siva žival svinjske postave, ki celi čas sama za se liho renči in gode. To je jazbec, ki gre domii s svojega ponočnega pohajkovanja in ki zdaj lovcu daje naj več priložnosti, da ga ustreh. Se tako majhen šum pa mu podkuri pete tako, da zgine v germovju, preden more lovec pomeriti. Če pa je dospel do svoje jame, ne pomaga puška nič več. Do terde noči se ne prikaže več nezaupljiva žival. Malokdaj gre pri nas lovec samo nad jazbece, zato ker je lov težaven in ker so jazbeci pri nas le redki. Da si vendar žive sem ter tje povsod , je vendar saj polovica jazbečevih jam prazna ali pa prebivajo v njih lesice ali druge malovredne zven'. Jazbece lovijo v skopce ali pa s psi, ki so nalaš za tak lov. Po nekterih krajih po Svicu jih lovijo prav neusmiljeno. Na konec dolgega droga privežejo dolgega mačka in s tako napravljenim svedrom vertajo v jamo in zavertajo žival tako, kakor se zaverta popir v basani puški, če jo 11 hočemo izbasati. Zavertanega jazbeca potegnejo potem počasi iz jame, in ga pobijejo s kolmi. Se ve da je lov precej vreden. Mastna koža se v vodi ne premoči. Meso je svinjskemu podobno, le da diši malo po persti. Če pa leži en čas v tekoči vodi, je pa potlej kaj dobra jed. Jedo ga pa ne povsod. Mast pa, ki je ima jeseni včasih po tri perste na debelo na herbtu (5 do i O funtov), plačujejo lekarji drago. Ščetine so dobre za omela in za kertače. Ta čudna, bUzo poltretji črevelj dolga, pod trebuhom cerna in nad očmi cerno pasasta žival, ki se v jeseni izredi, da je težka 36 funtov, prebiva naj raje blizo vinogradov, njiv in kraj gozdov, pa se nahaja tudi še precej visoko v gorah. Z močnimi, zakrivljenimi krempeljni si skoplje na solnčni strani gričev prostorno jamo, ki jo postelje z mahom in listjem in do ktere zverta 4 do 8 vrat in oken. Tu živi jazbec , kakor živi vsaka zabita, zmerzla, lena, strahljiva in nezaupljiva žival. Ona, ki verze mesca prosinca 3 do 5 mladih, ima svojo jamo koj zraven. Žive se jazbeci od zelenjave, korenin, sliv, podzemljic, repe, želoda, žira, jagod, rož; pa jedo tudi kaj radi mergolince, kebre, kobihce, miši, gliste, kače, polže, slepce. Junija vjetega jazbeca želodec je bil nabasan s tičjimi jajci in z mladimi na tleh izleženimi tiči. Strupene gade, kterih strup jim ne škoduje, požro kaj z veseljem. V jeseni so škodljivi vinogradom. Meni nič, tebi nič klestijo z grozdi obložene rastlike, če jih le doseči morejo. Tudi v turšici napravijo v malo urah veliko škode, ker požro cele kupe strokov, ki jim pa diše le, dokler so mladi, sladki in mlečnati. V jeseni populi jazbec mah okrog jame, ga spravi na kup, ga znosi potem v malo urah v jamo in na njem prespi celo zimo. Kakor medved, tudi on ne oterpne, ampak se večkrat prebudi ; leži pa sker-čen tako, da ima glavo med zadnjimi nogami. Jazbec ve dobro, da je njegov naj hujši sovražnik lesjak, ki ga, o groza! tolikokrat premoti iz tihega premišljevanja. Posadi mu namreč gerdin velikokrat svoje ostudne štučice skoz vrata v jamo. Revni jazbec , ki tako iskreno ljubi čednost in ne terpi ne pezderca v svoji sobi, ne more terpeti tudi te gerdobije ne pred durmi, in raje odtegne pete iz pripravne, čedne in lepe hiše za vekomaj, kakor da bi dulial to, kar mu je zviti potepuh lesjak. — fej ga bodi! — posadil pred nos. Jezno kruli in renči, kedar jemlje slovo od svojega posestva in spet jezno kruli in renči, kedar si koplje jamo za novo pohištvo. Med tem se pa zvita lesjakova buča v pest smeje preseli s celo družino v gorko gnjezdo, ki ga je jazbec zapustil. Pomladi ni težko mladih jazbecov izkopati, izrediti in privaditi. Pa doživel ne boš nikoli veliko časti ali veselja nad svojimi odgojenci, ker ostanejo, počni, kar hočeš, terdovratno zvesti svoji leni, tum-pasti, prešičji natori. Kot prave ponočne živali se tudi jazbeci le težko, težko privadijo na kakoršnokoli delavnost po dnevi. Ujeti starci se ne 12 dajo premotiti iz tihe, mirne lenobe, če jih še tako drezaš in suješ in če jim pred nos pokladaš njih naj ljubše sladkarije, izmed kterih imajo naj raje sladko sadje. K večemu blagovolijo jezno kruliti in pavhati. Se le, ko se noč stori, se predramijo in ostanejo predram-ijeni do jutra. Vidi se tudi, da vodo ljubijo čez vse, in kakor pravijo, se je napijejo, da počijo, če se jim je poprej več dni odtegovala. Pri pitvi žlobodrajo s čeljustmi, kakor presici. Z ostrimi zobmi ugriznejo prav hudo. Da bi se navadili kterekoli reči, niso v stanu, ker so le na prav nizki stopnji razumnosti. Edina njih umetnost je napravljanje priložnega, zračnega in čednega berloga, za kterega si prizadevajo več pridnosti in skerbi, kakor si bodi druga zver, posebno pa več kakor medvedje, kterim je navada prištevati jazbece. Imajo tedaj v versti tako innogoverstnega živalskega življenja, kakor skorej vsaka žival, prav poseben prostor, ker razločujejo se dokaj od prešiča in od sureka, kteremu so še naj bolj enaki v svojih navadah. Ker niso nič kaj prebrisane fflave, niso v stanu, da bi si po različnih potih z bistroumnostjo poiskali živeža. Če zasačijo miško, storijo to le bolj s poterpežljivostjo, kakor s skokonogo zvijačnostjo. Oa vedo, kako si skopati jamo, je res, pa tudi ne zametujejo svojega truda, ker so tako gerdi egoisti, da še clo babici ne marajo privošiti kotička v svoji jami. Zavolj svoje strašne neumnosti so tako strah-Ijivi, da se velikokrat lastne sence ustrašijo. Mlademu v germovji splašenemu jazbecu še ni prišla misel na beg, ampak vlegel se je na trebuh, kakor da bi bil tako že zadosti skrit, pa vgriznil je zlo ser-dito v palico, s ktero so ga hotli prepoditi. Tudi da je jazbec ponočnjak, ki nima ničesar opraviti, kedar sije veselo in zdravo soince, da je on ščetinec terdnih pleč in še terdneje^a življenja, vse to dobro zaznamva to samosvojno, nizko živalsko bitje. In se li ne nahajajo med človeškimi značaji, kakor vsaktere druge živalske natore, tudi prave jazbečeve natore? — Boii se pa jazbec vender le svitlobe ne tako, kakor se navadno misli. Boji se le ljudi tako hudo in ostaja po dnevi v jami, da ga nobeden ne nadleguje. Od lovca, ki je imel redko srečo, jazbeca dalj časa mirno na prostem opazovati, smo izvedili marsikaj, kar je drugač, kakor so dozdaj ljudje mislih. Obiskoval je jazbečevo jamo, ki je bila na takem kraju ozke grape v bregu, da se je od nasprotne strani dobro vidila. Okrosf jame je bila na novo izmetana perst tako poravnana in poglajena kakor miza in tako terdo poteptana, da se ni moglo spoznati na sledu, ali so tudi mladiči v jami ali ne. Počakal je lovec pravega vetra in potem se je splazil blizo do jame. Zagledal je starega jrzbeca čmerneg-a obraza, ki je sedel pred svojo hišo, zatopljen v lastno dolgočasnost : pa se je vendar sicer, kakor se je vidilo, prav dobro počutil na gorkem solncu. To ni bil le primerlej, ker je vidil lovec vsacega solnčnega dneva, če je gle- 13 dat šel, žival ležati na solncu. V sladki lenobi so mu tekle srečne ure. Kedar se je bil vsedel, je nar poprej resno kukal okoli sebe, potem to ali uno bližnjo reč bolj pazljivo pogledal in potem se je jel po medvedje prav zadovoljno zibati na sprednjih nogah. Res vidilo se mu je, da se je prav dobro počutil ; pa kaj, ko so ga na enkrat jele nadlegovati kervožejne živalice, živeče mu v kožuhu, ki jih je neizrečeno hitro po njih hlastaje tiral pred sodbo krempeljna in zoba. Poslednjič je bil zadovoljen s kervavo sodbo in vlegel se je spet prav pripravno in izročil se, če mogoče, še z večim veseljem ljubemu solncu, proti kteremu je obračal zdaj široki herbet in zdaj dobro rejeni trebuh. Dolgo pa tudi ni terpelo to igranje. Dolg čas mu je in dozdeva se mu, kakor da bi bil nekaj zavohal. Visoko vzdiguje nos in ga viha na vse strani, pa ne more nič gotovega zaslediti. Vendar se mu zdi, da je naj bolj pametno, če je pazljiv in nezaupljiv, zato pa svedra v jamo spat. Kak drugikrat se spet greje na ravnici, koleštra potem zavolj premembe navzdol, da se v germovju očedi in v želodcu prostor stori za jed prihodnje noči. Da, verne se večkrat zavolj zgolj pazljivosti in čednosti in zagreba in zagreba svoje izveržke, da bi ne bih mu izdajavci. Nazaj grede se mu pa ne mudi zlo in odpavhne med potjo sem ter Ije kak šopek trave, pa vendar ne, da bi se dalj zaderževal na paši. Pred jamo pridši se spet en malo po stari navadi kratkočasi in ko začne drevesna senca dosegati vrata njegovega pohištva, korači v svoj berlog; menda da bi po tako težkem trudu malo podremal in okrepčal se za vece težave prihodnje noči. Med vsemi živalmi ga gotovo ni egoista bolj nerodnega, bolj samosvojnoga, bolj nezaupljivega, bolj čmernega kakor je te teleban. Široke pete, dolgi krempeljni in kratki koraki dajo koj spoznati jazbečevo sled. Pri počasni hoji postavlja stopinje takole : : : :, pri teku pa takole Pri nas lovci tudi zato ne lovijo jazbecev, ker ne vedo, kako bi jih lovili. Zver gre pomladi in poleti navadno na pašo, kedar se stori terda tema, v jeseni pa malokdaj pred polnočjo. Če je pa po dnevi pes ah lovec obiskal jamo, pa ostane jazbec po dva ali tri dni doma pri miru. Jazbec se ali poišče ponoči, kedar je šel na pašo, z jazbeškim psom, in kedar ga pes vjame, ga potem lovec s svetilnico v roki nabode na vile, nalaš za to narejene ; ali se pa čaka še pred dnevom zjutrej pred jamo in ustreli; ali se mu pa nastavijo v jamo žaklji, v ktere se vjame, kedar od psov poden hoče v jamo uiti. Naj bolje je pa, če se spuste mali jazbeški psi v jamo, ki ga toliko časa preganjajo, da ga priženejo v kak kot, kjer jim ne more več uiti. Potem se koplje od tiste jame in kruleča žival se izleče s posebno kljuko in pobije. Časih se pa zgodi, da podeni jazbec jamo za sebo s perstjo zadela, da mu psi nič ne morejo. Kjer gre jama pod sba^ 14 lovje, da ni moč od nje prikopati, se mu pa skopec nastavi. Brez teh priprav pa ni misliti na srečen lov. Smešno je, kako je vjel en švicarski lovec dva jazbeca. S svojim hlapcem je bil našel jamo, pa ni imel ne priprav, ne psov. Si je pa privezal noge na verv in zlezel v jamo, zgrabil jazbeca za čop in dal znamnje hlapcu, ki ga je potem za noge z jazbecom vred potegnil iz jame. Pa ostri kamen, ki je od zgorej molel v jamo, je revežu vrezal brazdo čez celi herbet podolgoma, da je zlo tekla kri. Pa ni imel časa, da bi bil poslušal bolečine, ker zasledil je bil še enega jazbeca v jami. „Se enkrat moram notri", je rekel hlapcu in se spet na trebuh vlegel, „le namakni me tako, da bo presneti kamen segal v že storjeno rano, da si ne bom hlač še bolj pretergal". In zlezel je spet v jamo, privlekel srečno še druzega jazbeca iz nje, ubil ga in potem še le rekel hlapcu, naj mu herbet oveže. / Mytliologiciie drobtine. (Po narodnih pripovedkah razglaša Dav. Terstenjak.) J I. O morski deklici. Morska deklica se prikazuje kraj rek in kraj morja svojim ljubimcem, naj rajši zvečer o mesečnem svitu. Na pol je riba, na pol pa ženska. Ona ve vse prihodnje reči, varje svoje ljubimce na vodi, pa tudi škoduje tistemu, ki jo je razžahl. Naj lože jo razžališ, ako se ji smeješ , kedar si češe ob bregu vode svoje zelene lase. Pravijo Slovenci, da so morske dekhce hodile v oni dobi, ko še niso snopja steh in na rante vesili, kmetom po noči žet, tudi orat. Kdor je hotel dobrega sveta, ga je dobil pri morski deklici. To vodno žensko bitje so tudi poznali stari Nemci, in so ga imenovali: meri-minni, od meri = morje in minni, virgo, deklica. Med vodne duhe spadajo tudi lihoplesavke česk. lih o pie si, ktere znajo tako vabljivo po vodi plesati, da marsiklerega ribča ukanijo in ga v vodni požiravnik spravijo. Beseda „lihoplesavke" pomenja „die bösen Tänzerinnen, die ungeraden Tänzerinnen" od lih, ungerade, böse, malignus. Čehi še so poznah Occhechule = prilizevavke. Da so v vseh teh vodnih duhovih igrajoči, sladkošu"^eei vodni valovi osebljeni, se sme za gotovo ierditi. Prerokovavno "^oč pa so vodi tudi stari Gerki pripisovali, toraj je tudi slovenski mylhus razjasnjen in izpričan, po kterem morske deklice tudi umijo prerokovati. Imamo tudi točne dokaze, da so stari Polaki iz vode prerokovali, (glej Hofmann Script rerum lusat. 4, 62.) - 15 - Družba sv. Mohora. Družba ali bratovščina sv. Mohora je dokončno ustanovljena, od milostljivega knezoškofa Kerškega 5. junija 1860 poter-jena in od sv. Očeta z obilnimi odpustki obdarovana. Zato vabi družbin odbor vse verne Slovence in Slovenke, ki želijo deležni postati družbinih dobičkov, da v prav obilnem številu stopijo v novo osnovano družbo, ki se bo iz vseh moči poganjala za časno in večno srečo slovenskega naroda; posebno pa prosi častite g. g. duhovne in druge domorodce, naj jo vedno podpirajo z besedo in v djanju, da bo veselo rasla in čedalje lepših in koristniših bukev med slovenskim ljudstvom razširjati mogla. Ob enem pa prosi tudi vse slovenske pisatelje, da bi marljivo za-njo spisovali in jej vedno prav obilo v katoliškem duhu po domače zloženih spisov pošiljah. Vse pošiljatve — toda plačila proste — se prejemajo pod napisom: „Družba sv. Mohora v Celovcu" (Klagenfurt). Pridjane se bero družbine „postave", ki so jih mil. knez in škof Valentin 5. junija 1860 po-terdili in pa „vodila opravilnega reda": ' Postave: §. 1. Namen družbe sv. Mohora je: Podpirati pobožno, lepo obnašanje in ohranjevati katoHško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na svitlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve. §. 2. Kako stopi in se sprejme kdo v to družb o? Pravico v to bratovščino stopiti ima vsak katoliški kristjan obojnega spola, vsakega stanu in vsake starosti, da le dolične dolžnosti spol-novati more in hoče. Sprejme se pa vsak v to bratovščino s tim, da se pri kakem družbinem predstojniku oglasi in se njegovo ime v braterne bukve zapiše. Kdor se je v to družbo tako sprejel, ostane njen družnik tako dolgo, dokler očitno ne naznani svoje volje, iz družbe stopili, sam pri kakem predstojniku, ali pa dokler se zavolj zanemare družbinih dolžnost iz bratovščine ne dene. §. 3. Dolžnosti družnikov: 1. Vsak družnik naj vsak dan moH en „Očenaš", eno ^Češčeno Marijo" in zraven naj pristavi besede: „Sveti Mohor, prosi Boga za nas"; to naj odmoh v namen: da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. Vsak duhovnik, ki pristopi, naj pa še zraven tega tudi, ako je mogoče, 12. julija, kakor na praznik sv. Mohora, mašuje za vs© žive in mertve družnike. 16 2. Vsak družnik plača tedaj, kedar v družbo stopi in potem vsako leto naprej, en goldinar avstr. veljave, da družba more na s vitlo dajati dobrih bukev. Kdor po večkratnem opominjevanju svoje letnine ne plača, se ne bo več imel in štel za družnika; dalje se pa zavolj tega ne bo več tirjeval ali pa toževal. 3. Vsak družnik se zaveže, da si bo po svoji moči in po svojih okoljščinah prizadeval, naj se dobre bukve med Slovenci razširjajo; vendar ta zaveza ni taka, da bi kdo svojo vest težil in si grehov nakladal, če tega ne dela. ¦. §. 4. D o b i č k i d r u ž n i k o v : 1. Vsak družnik, ako vestno spolnuje pogodbe, postane deležen vseh odpustkov, ki so jih sv. Oče Piji IX. v svojem pismu od 18, maja 1860 podelili in so tile : a) Popolnoma odpustek na dan, ko kdo v bratovščino stopi, ako se zgrevano spové in sv. rešnje Telo vredno prejme. b) Popolnoma odpustek za smertno uro vsakemu, ako se zgrevano spové in sv. rešnje Telo vredno prejme, aH pa, če tega storiti ne more, vsaj presladko ime „Jezus" zgrevano izgovori, aH pa vsaj v sercu pobožno izdihne. c) Popolnoma odpustek vsakemu družniku, ako se zgrevano spové in sv. rešnje Telo prejme in na dan sv. Mohora aH pa na eden kteri si bodi izmed sedem sledečih dni braterno cerkev, ali pa, če je ni, svojo farno cerkev obišče in tam pobožno moli za edinost ker-šanskih vladarjev, za pokončanje vseh krivover in za povišanje sv. katoHške cerkve. d) Odpustek sedem let in 280 dni (sedemkrat štirdeset dni) štirikrat vsako leto, ako družnik kak vsedenj dan ali kako nedeljo braterno cerkev, če pa je ni, kako drugo od škofa poterjeno cerkev, kakor zgoraj, obišče in pobožno moH. e) Odpustek šestdeset dni, kolikorkrat je družnik pri sv. maši aH pri kakem drugem cerkovnem opravilu v braterni cerkvi ali kapeli pričujoč; ali pa kolikorkrat kako od škofa poterjeno procesijo ali presv. rešnje Telo, naj se že v procesiji okoH nosi ali kakemu bolniku na dom nese, pobožno spremlja, aH pa, če tega storiti ne more, vsaj tedaj, ko zvon zasHši, en Očenaš in češčena si Marija požebra; aH pa pet Očenašev in pet češčena si Marija za vse rajne družnike odmoli, ali pa slednjič ktero si bodi dobro in ljubeznjivo delo stori. Ti odpustki vsi se zamorejo po priprošnji tudi za verne duše v vicah zadobiti. 2. Vsak družnik se udeleži vseh moHtev in daritev ss. maš, ki se v namen te družbe opravljajo. 3. Od vsakih bukev, ki jih izda družba, dobi vsak družnik po enem iztisu za svoje plačilo. Kdor pa letnino plača po dvoje, troje itd., dobiva tudi po dvoje, po troje itd. izdanih bukev. 17 ,m 4^ Vsak družnik ima pravico, take spise, ki se mu za slovensko ljudstvo potrebni ali koristni dozdevajo, družbenim odbornikom priporočevati, naj jih na svitlo spravijo. §. 5. Vodit e v družbe. 1. Kakor cerkvena družba te škofije stoji ta družba vselej pod nadgledstvom knezoškofa Kerškega, in pod vodstvom od ravno tega knezoškofa poterjenega odbora, kterega si v Celovcu stanujoči druž-niki izmed sebe izvolijo. 2. Po krajih, kjer so fajmošter družnik, so oni tudi njen predstojnik za svojo faro. Ako pa niso družnik, izvoli družbini odbor koga drugega (ako mogoče kakega duhovnika) za predstojnika. Ta oskerbljuje družbine opravila: on prejema nove družnike, jim izročuje družbine bukve, in pobira in zarajtuje njih letne plačila. Vodila opravilnega reda. §.1. Da doseže družba ali bratovščina sv. Mohora svoj imenitni namen, bo izdajala vsako leto: a) dvoje „slovenskih večernic", namenjenih za priproste kmečke ljudi, ki bodo obsegale mične povesti, čedne pesmice, zanimive obraze iz življenja raznih narodov, mnogotere poduke o natoroznanskih resnicah in druge reči za poduk in kratek čas mladim in starim; b) majhen družbin „koledarček", ki bo zapopadal razun navadne pratike, imenik častitih družnikov, vse družbine račune in mnogotere krajše nravno-podučne spise za mladost in za odraščene ljudi. c) kolikor bodo pripuščale dnarne moči, še kake druge bukve, priprostomu kmetu v požlahlnovanje ali častiti duhovščini v koristno rabo'0. Vsi spisi, ki jih misH družba na svitlo dati, morajo pa v čisti, lahko umevni slovenščini zloženi in po kakem visokočastilem škofijstvu poterjeni biti. §. 2. Razpošiljale se bodo družbine bukve trikrat v letu (mesca marca, mesca julija in mesca novembra) po tistem potu, po kterem jih vsak družnik prejemali želi. Navadno se bo to godilo po vis. čast. dekanijstvih, kterim se bodo bukve za vse družnike v njihovem okraju po pošti pošiljale. §.3. Da si pa družba lože pridobi dobrih bukev in spisov, bo plačevala gg. pisavcom izvirne sestavke po 9 gld. za tiskano polo v majhni obliki, kakor jo kažejo „Večernice", poslovenjene pa po 6 gld. ; če se bodo tiskali na veliki osmerki, jim bo dajala za polo po 3 gld. več. Če pa število družnikov v kakem letu čez 1000 naraste, jim bo za izvirne sestavke po 5, za prestave pa po 3 gld. več plačevala za tiskano polo. *) Za leto 1860 dobijo čast, đružniki razun gori ^imenovanih bukvic tudi „Zgodbe sv. pisma" starega zakona poleg Kr. Smida. Glasnik 1860 — VI. zv. 2 18 §, 4. Ime vsakega družnika se vpiše v družbine ali braterne bukve in se mu pošlje v znamnje njegovega pristopa podoba sv. Mohora. — Kdor se pa hoče za vse žive dni znebiti letnega plačila, plača v družbino matico v kovanem dnarju ali v bankovcih 15 gld. na enkrat ali po 7 gld. 50 kr. vsaj dvakrat v teku enega leta; kdor pa svojega polovičnega plačila v družbino matico pred pretekom ustanovljenega obroka ne dopolni, zgubi pravico do pervega polovičnega plačila, S tim vplačilom postane vsakdo dosmerten družnik, ter si pridobi pravico do družbinih bukev za vse žive dni, šolske in farne bukvarnice pa za vse čase svojega obstanka. Ime vsakega dosmerlnega družnika se ne vpiše samo v braterne bukve, ampak tudi v matični zapisnik in se mu pošlje v častno znamnje, da se šteje med vtemeljitelje družbe sv, Mohora, listina s podobo sv. Mohora, ki jo podpišeta razun vodja in tajnika vsaj še dva druga odbornika. §. 5. Matica je zakladna glavnica ali zakladni kapital, ki se ga nikdo ne sme dotakniti; le obresti iz matičnega dnarja in letnina letnih družnikov se smejo obračati v natiskovanje družbinih bukev in za druge družbine potrebe. Naraščala bo pa matica: is a) po vplačilih dosmertnih družnikov, b) po dobrovoljnih dariUh, c) po darilih tistih gg. pisavcov, ki družbi svoje spise brez plačila prepuščajo, in d) po tistih denarjih, ki jih bo vsako leto vergla kupčijska razprodaja družbenih bukev. §, 6. Družbine opravila bo oskerbovalo devet v Celovcu bi-vajočih odbornikov, ki pa morajo letni aH dosmertni udi biti. Sklepah bodo po čezpolovičnici glasov. Eden izmed njih je družbin vodja ; eden vodjev namestnik in oskerbnik družbinega premoženja, eden pregledo-vavec družbinih računov, eden tajnik in vrednik družbinih spisov, ostali pa bodo skerbeli za naglo in natanjčno razpošiljanje družbinih bukev. §. 7. Ako bi se družba sv. Mohora iz kakega posebnega uzroka kedaj razvezala, ima vsak živi dosmertni družnik pravico do vloženega plačila; kaj se pa ima z ostaHm premoženjem zgoditi, razsodi z visokim družbinim zavetnikom družbin odbor. Te vodila se smejo le po dogovoru in po črezpolovičnem dovoljenju vseh živih dosmertnih družnikov prenarediti*j. V Celovcu 24. junija 1860. Dr.Val. Möller, korar in viši Hafl Robida, c. k. gimn. Lambert Ferčnik, mestni šolski ogleda kot v o d j a. učitelj kot p r e g 1 e d o v a v e C kaplan , o d b o r n i k. And. EiDšpIeler, duh sve- družb, računov. Krištof Kandnt, stolni kapi tovavec in katehet na realki kot JOŽef vOUIIlil, c. k. kam. odbornik. vodjev namestnik. komis, odb o rnik. GrCgOf SomCf, c. k. norm. Ani. Janeiic, C.k. učitelj više liarl Dornwirt, spiritual, učenik, odbomik. realke kot t a j n i k. odbornik. *) Sereno prosimo častite vredništva slovenskih časopisov, đa bi blagovolile odpreti svoje liste temu družbinemu razglasu in povabilu. Družb, odbor. 19 Avguštin Océpek. 4I«^M«M (Spisal F. Erjavec.) Previdnost božja in volja mojih staršev me je obsodila na vee let v mestne šole. Ker so moja stara mati imeli v meslu svojo hišo, sem stanoval pri njih. Hiša stare matere je stala na zadnjem koncu mesta, kjer se v deževnem vremenu gnojnica prav po domače cedi po ulicah. Tukaj jenja tudi robati mestni tlak. Previdna mestna gosposka, kteri je mar za mir in pokoj mestjanov, neče, da bi ropo-tanje in derdranje voz budilo prebivavce tega tihega kraja iz sladkega jutranjega spanja. Stara mati so bili v tej hiši rojeni in ne bom se zlagal, če rečem, da svoje žive dni niso enkrat spah pod tujo streho. Ta hišica se jim je tedaj tolkanj priljubila, da so večkrat rekli, da bi ne hteli menjati za marsiktero, ki je znabili veča in ki stoji sredi mesta na nar lepšem kraju. Posebno zato sem tako rada tukaj so djali večkrat, ker imamo na vertu tako dobro vodo, kol je ni kmalo v naši soseski. Uno leto, ko je bila tista velika suša, nobena štirna okoh nas ni imela vode, celo mestna se je posušila, ah naša je imela zmiraj dovolj moče. V cerkev tudi nimamo daleč, branjevca imamo pa v hiši. Ti materni dokazi imajo res nekaj v sebi, človek jim ne more kaj. Tudi sem imel jaz svojo staro mater preveč v čisli, da bi se bil ustavljal njiht)vim mislim, lega me Bog vari; ali včasih se mi je vendar zazdevalo, da znabili ne bi bilo napčno, ko bi naša hiša stala sredi mesta zraven šole. Toliko je vsaj gotovo, da bi bila midva z gospodom učenikom veča prijatla, kot sva bila tako. Po zimi sem večkrat prepozno, kakor prezgodaj prišel in potem so lerpele ušesa ali lasje ah pa kak drug ud mojega telesa za to, kar so noge zadolžile. Temu pa ni bila vselej dolga pot kriva ; ko hi bilo na to prišlo, bi bila mogla večidel naša stara ura odgovor dajati. To ti je bila in znabili je še zdaj prava podoba babje nestanovitnosti in svojeglav-nosti; to, kar je danes zaostala, in še več in preveč je drugi dan prihitela, in nikoli nismo vedili, pri čem da smo. Da je bila babje sorte, je tudi s tem pokazala, da je včasih, ko se ji je ravno zljubilo, tolkla in bila ure brez konca in kraja. Kedar jo je ta tegola prijela, ni molčala, ko bi ji bil tri vozle na jezik naredil. Včasih je pa kljubovala in šobo napela; takrat ni dala glasu od sebe, če si jo še tako drezal in eukal. Stara mati so imeli neizrečeno poterpežljivost ž njo ; jaz sem jih le občudoval, da se včasih ves popoldan niso navehčali pri nji stati in jo navijati in drezati. Če je potem en dan prav šla, je niso mogU prehvaliti in Bog obvari, da bi bil kdo domačih kaj čez njo rekel, hudo bi se jim bil zameril. Kedar ji je kak tuj človek kaj 2* 20 očital, so se vselej za njo potegnili. .Sama ne vem, kaj ji je spet, saj je šla zmiraj prav, samo danes se nekaj obotavlja, je pa že spet kdo pri nji bil". Pri zadnjih besedah so vselej mene pogledali, da si ravno sem se je ogibal, kot naglavnega greha. Stara mati so pač imeh še eno prav lepo uro, ki je stala v spavnici na omari pod steklenim zvoncem in verh tega zvonca je bila še z behm pertom zagernjena, kot podoba Izisova v Saizu. To uro jim je pred več leti njihov sin in moj ujec Peter iz Tersta prinesel; takrat je bila pervikrat in zadnjikrat navita. Da si tudi jih je Peter podučeval, kako se navija, si mati vendar niso upali, še manj pa, da bi jo bili komu zaupali. Zmiraj so rekli : „Saj ji ne ve nihče lastnosti, kot sam Peter*. Ker pa Petra ni bilo,^ da bi jo bil navijal, je stala, od kar se je bila pervikrat iztekla. Se pokazali je niso radi vsacemu; le redek je bil človek, kterega bi bili vrednega spoznah, jo od obličja do obličja gledati. Dobro vem, kako sem jih nadlegoval in prosil perve dni, ko sem prišel k njim, da bi mi jo pokazali. Kaj dolgo so se branili in ustavljali, preden so se udali. S slovesnim obrazom so me peljaH pred kamrico, kjer sem mogel čevlje dobro odergniti. Ko sva stopila v svetišče, so naj pred za-pahnih duri, potem so obrisah prah z omare, na kteri je stala ura, in ko je bilo to storjeno, so z vehko prazničnostjo odgernih beli pertič in so me smehljaje pogledovali. Gotovo so imeU veliko dopa-denja nad mojim začudenjem. Ura je bila pa res lepa. Iz svitlega černega stojila so rastli štirje beli stebri, med temi je visela ura in nad njo je razprostiral zlati tič svoje peruti. Nar bolj mi je pa do-padel angelj, ki je s kladvom vroči namerjal mahniti po dveh sercih, ktere je z drugo roko v kleščah deržal. Stara mati so rekli, da ta angelj bije ure, kar je neki prav lepo viditi. Zelena svilnata vervica je visela iz ure : kedarkoli bi kdo pocukal za to vervico. se oglasi in pove celo na četertinke, koliko je ura. Tako so mi vsaj prav za gotovo povedali stara mati in ker vem, da se nikoli niso zlagali, mora tudi to res biti; se ve, da bi se bil jaz naj raji sain tega prepričal, ali kaj! ker tega stara mati niso nikakor pripustili. Potem so mi pravili še več od te ure in od sinii Petra, kako je prišel v Terst, kako dobro službo da ima in še več druzega, kar sem davno že vse vedil, toraj jih nisem nič prav zvesto poslušal, Angelj mi ni šel iz glave, ne vem kaj bi bil dal, da bi ga bil vidil, kako tolče s kladvom. Rad bi bil pustil južino opoldne, da bi bil smel le enkrat pocukati za vervico, ah mati so se preveč bali, da bi se s tem ura ne pokazila, in da bi ne imel več skušnjav, so jo pokrih spet z belim zagrinjalom. Blagovoljni bravec ! vem, da se bo tebi neumno zdelo, kaj tohko od teh dveh ur pripovedujem, ali ker sem te že peljal v staro-materno hišo, je vendar treba, da ti skažem njene posebnosti in znamenitnosli. Gotovo mi tega ne boš zameril, posebno če ti še 21 povem, da polovica vsega govorjenja v staromaterni hiši se je pletla okoli teh dveh ur in okoli pridnega sinu Petra. Če je prišel kak človek v hišo, so stara mati znaH besedo tako oberniti, da so jeli govoriti od Petra, potem pa od nove ure, ktero je on prinesel, in od te pa so poskočih na staro: če smo bih pa sami domači, so že dobih kako priložnost, od stare ure kaj povedati; od te so napeljali govorico na novo in od tod do Petra pa spet ni bilo daleč. Pri vsem tem, da smo imeh v hiši dve uri, vendar nikoli nismo vedih, pri čem da smo. V šoli sem imel jaz zavoljo tega velike sitnosti, posebno po zimi. Ne vem, kaj bi bil počel, ko bi ne biU imeli stara mati nekaj v hiši, kar nam je vsaj zjutraj uro prav dobro namestovalo. Ta nekaj je bil visok čern klobuk, ki je vsako jutro razun nedelj in zapovedanih praznikov kimal memo našega okna. Naše okna so bile tako visoke, da se iz hiše druzega ni vidilo kot sam klobuk, ali jaz sem vendar dobro vedil, kdo korači pod tem klobukom in od tega moža sem se namenil vam naznaniti, kar sem od njega zvedil. Avguštin Océpek, ker tako je bilo možu ime, je stanoval že dva in trideset let v staromaterni hiši. Koliko je bil star, tega ni nihče natanjko vedil, tohko je bilo gotovo, da se te leta, kar je pri nas stanoval, ni prav nič spremenil. Ljudje so sicer govorili, da mu jih ne manjka vehko do šestdesetih, da si tudi bi mu jih človek ne prisodil več kot trideset, Océpek je bil pisar pri davkarjih, vsaki dan je služil dve sreberni dvajsetici. S tema dvema dvajseticama je prav zadovoljno živel; časti ni bil nikoli lakomen, toraj se tudi ni poganjal za viso službo, ker si je mislil, veča ko je služba, veča je odgovornost, vece so skerbi. Avguštin Océpek je bil zakonski sin Jurja Océpka, poštenega kajžarja iz kozjega Verha. Ime Avguštin sicer ni navadno v naših krajih, v kozjeverskih kerstnih bukvah se ne najde v drugo in tudi naš junak bi ga ne bil dobil, ko bi si bili dali mati kaj dopovedati. Ali kaj? vsi ugovori očetovi so bih bob v steno. Da si tudi očetu ta materna terma ni bila nikakor po volji, so se ji nazadnje vendar udali. Pa kdo bi mogel tudi svoji ženi v tacih okoljšinah kaj odreči ! Kerstili so ga tedaj za Avguština in to ime bo nosil vse svoje žive dni. Ko je nekoliko odrasel, je pasel drobnico svojega očeta, to je: pet koz in dve ovci. Ko je enkrat na paši na plotu sedel in z raz-praskanima nogama zvonil, mu pade v glavo, da bi bilo bolje gospod biti, kot se v kozjem Verhu za kozami po germovji plaziti. Prec je sklical svojo čedo skup in, da si tudi je soince še visoko stalo na nebu, je gnal vendar že domu in še nikoh ni svojih koz tako der vil, kot tisti popoldan. (Dalje prihodnjič.) 22 Slovenska literatura. nohim Pesmi Miroslaya Tilharja. 0} tro il; (Natisnil J. R. Milic v Ljubljani.) I#iof» .¦^ ^Pohlevne postave ' ^i^^^ 01 Je Pegasus moj,' jtM- Zratoraj ne upa ^i, K Olimpu z menoj". '"^ Tako se zagovarja pevec mahom iz početka; pa je pokazal že v pervi pesmi „Bog", ki jo bravci tega lista že poznajo, kako lahko mu je letali celo do neba, ako se mu le hoče. Ta veličanska pesem se sme s častjo vštric sloveče Deržavinove postaviti in se ž njo brez straha meriti. „Kđo na skalo je naslonil skalo? , Wmi^i Ma Kdo je skladal gore velikanske?« Mogočne besede so nas pa spomnile enakih besed Vodnikovih „na Veršacu": Sklad na skladu se vzdiguje Golih verhov „kamni" zid itd. Pa tudi druge pesmi nam kažejo, da ceni gosp. Vilhar svojega Pegaza veliko manj, kot je vreden. Le berimo pesmi: „Biserji, Molitev, na jezeru, na goro. Pevec" itd. Kako pesniška in izvirna je n. pr. misel v „Molitvi": Tudi meni duh se dvigne, Duh razpne peruti svoje; Al' ne splava proti solncu, Potopi so v persi moje. V sercu zre dvanajst oltarjev, Sekanih iz skale sive. Pred očmi se mu po redu V njih verste podobe žive. Zdaj našteva in popisuje pevec dvanajstere oltarje, ki mu jih vidi duh v persih, namreč: „Bog vesoljni, duh neskončni, Ki človeka je ustvaril. Kal nesmertno vanj ucépil, Iskro lima v njem užaril. Domovina, ki rodila Moje drage je rojake. Bistre ima še sinove, Nad sinovi pa . , . oblake" itd. Kdo se ne čudi prekrasnim, nenavadnim mislim! kdo se ne čudi derzni zvezi zadnjih dveh verstic ! 23 Neizrečeno mično in izverstno nam popisuje V i I h a r tudi pevca in njegove strasti, (str. 55 in 56). Ne moremo si kaj, da ne bi podali za poskušnjo vsaj zadnjih verstic : Prijazno me Nanos pozdravlja ' In vabi pod solnčno me stran; ¦ Al casi bi koren mu tresel, ' Da na-me bi pai velikan! ¦ . ; i •j^yaa rafilwj'i Pero mi tovarš je najljubši . ¦ ' Pa časi, ko strelo bi brusil, ; # Omočil bi v kačji ga strup! , Odkar je bučela medena. Tud' zelo skeleče ima ; Tak pevca zdaj radost ogreva, f!^' .fji! Zdaj serce mrači mu tema! rtv rrl To niso besede, to je živopis, — živopis pevski, s kakoršnim se ne more vsak pevec dičiti. Ako primeriš „pevca' Vilharjevega Prešernovemu, vem da porečeš: Prešernov je izversten, Vil-h a r j e v pa tudi, vsak ... po svoji natori. V žalostni, pa vendar možki pesmi ,,na Kalcu'' jemlje naš pevec v misel tudi očaka Triglava, ki mu stermi čez loze planinske, in poje dalje : Goreči mu treski Ob čelu germe; Al' vender orjaka Iz sani ne zbudé. _____ ^ ,n Vodnik bi se nemara ponevedoma berž vtekel in prikladal po tisti meri: Ustaja, izdiha \^^^ ^ r-^'^^ Kdo kliče na dan? " Vodnikovega zadovoljnega Kranjca nas opominja živo živo Vilharjev „kmet": ^ / Če nimam le preveč Na rami nadlog, id Vertfm se in vriskam, O i Daravno sem vbog. Milim pesmicam je Vilhar ravno tako kos, kakor resnim : Milo zvon po dolu poje, Se razlega čez verlié, Mlado mamico zakopat Štirje nesejo možje. Kako proste, pa vendar kako mile so lete štiri verstice v .Bi-serjih". — Sladko in presladko, pa tudi milo in premilo se glasijo pevčeve strune v prekrasni pesmi „Lipa*: «4 JU uu f\^h -i « Keđar ležal sem pođ njo ^ Me je ohladila! !| Sađaj pa je revica Skoraj ovenéla; r Cvetje, perje ljublieno ' > '? ' Zima ji odvzela. Za zimo pride pomlad, za žalostjo veselje; zato tolaži pevec lipo in ji beseduje; ^ Spavaj, draga ljubica ! . . , Večno ne boš spala, . Nova pomlad zelena " ' , Novi cvet bo gnala itd, Preserčne so pesmice: „Slovenka", „Planinarica" pa „Darilo". Lepe so vse, ali ktera je najlepša, to je težko razsoditi; zakaj pesem je lepša od pesmi. Za petje, in to za preproste Ijudi^ se nam pa zdijo najpripravnejše té-le tri: „Slovenka", „Kmet" pa „Zelje". Ako ne bodo popevke (vize) prezvite, lahko da se ljudstva primejo, da bodo sčasoma narodne. Kmetu utegnete biti le nenavadni obliki „ko-ševam", „bruševam" malo na potu*}; to bi popravila urna roka in bistra misel Vilharjeva lahko poprej.— Nalašč spominjamo tukaj le takih pesmi, ki se nam zdijo pripravne za ljudstvo, zato ker ni boljega pripomočka kot so lepe pesmi, da se mlačna ljubezen do maternega jezika in do narodnosti sploh podneti in razgreje. Umetniki jih imajo na izbor tudi zase v ti lični knjižici, ki je razdeljena na tri dele: pesmi, balade pa basni. Vseh vkup je 63 na 155 straneh. Izmed balad so nam vgodile posebno: „Zlata čaša", „Lesena riba", „Janko", „Bogomila", „Jurko" pa „Ljudmila". Tudi balade je navdihnila Prešernova vila. Tedaj veje iz Vilharjevih, kakor smo vidili, duh Vodnikov in Prešernov. Razun tega nahajamo pa pri Vil-harju še posebnih slavnih lastnosti. Vilhar zlaga posebno versto basni, in to tako jekleno in segavo, da bo on drugim za izgled. Med najboljše basni štejemo te le: „Ljubezen" (vertnice pa vijolice), .Ščinkovec", „Golob", »Domoljubje", „Hrana", „Levov dvor", pa „Ribe". Lepa misel je tudi „Cena" (samo namesto „leze", „leti" bi bilo bolje po naše „lazi", „leta", kakor beremo na str. 50 prav po *) Take oblike glag. so tudi: „hodevati" (str. 44) „cvetevati" (str, 15), „tergevati" (.53). Živemu ljudstvu godijo le žive oblike njegovega lastnega jezika ako hočete, da se Vam ga pesmi primejo! Skušnja nam kaže, da pobira ljudstvo rajši nove besede, kot stare mertve oblike. Imenovane oblike pa menda nam Slovencem tudi nikoli rabile niso, vsaj same na sebi ne. Dozdeva se nam, da so ponarejene po čeških. Iz serca radi bi to spregledali pevcu; ker pa vemo, da želi g, V. zvediti resnico, zato mu je nečemo prikrivati, pa le zato ne, da bi mu bile izverstne pesmi poslej še izverstnejše, — tedaj iz dobrega namena, — Pis. 25 naše „letajo". Posebnega spomina, posebne hvale je vredno tudi to, da mu je beseda čista, prava slovenščina, da je Cazun nekterih trohic, ki jih primerjamo solnčnemu prahu) vse prav po naše, — slovenske misli v slovenski opravi, — vse prav po domače, pa vender vse opiljeno, vse gladko, nič zarobljenega, nič neotesanega, vse lično, vse lepo (z lepim papirjem in natisom vred). Kdor Vilhar-jeve pesmi prebere, tisti jih bo nehotoma še bral in prebiral, ter v slast serkal presladki med iz letéh prekrasnih „domačih cvetic", ter se čudil čedalje bolj njihovi lepoti. To nam pa očitno svedoči, da so Vilharjeve pesmi izverstne, — da ima ta sloveči pesnik in pevec slovenski pravo pevsko žilo, ki ne usahne nikdar. Vilhar se je s temi pesmimi jako postavil. Zato mu odpovemo brez pomislika ; Vgasnilo ime ne bode, ^ Preden slava bo svetila. i** Tedaj mu smemo tudi verjeti, da lahko spolni to, kar obeta v slovesu, popevaje : Če bodo vam vstregle -i In segle v serce, ,,,, ia| • t Bona drugih nabiral, 4 Se lepših ko té. Da se to zgodi, moramo pokazati posebno mi Slovenci, da so nam res ustregle te prekrasne cvetice, ki so verh tega še tako po ceni (le po 70 nov. kraje, po vseh slov. mestih); nadjamo se pa , da bo pokazal to z nami vred ves jug, kteremu jih izroča pevec popevaje: Izročam jih jugu. Kaj ž njimi, že ve. Naj sestram vonjajo, Naj brate bude. Na Dunaju 10. junija 1860. ^ Isterska narodna. (Zapisal J. V.) Lipa hvala tebi i rožici tvojoj! Lipo san te 'zgojil, nisan te ulomil, Nisan ti ulomil ni kite ni verha, Ni male grančice, nit' tebe rožice. Drugi mlad će priti, ki će te vlomiti, Ki će te vlomiti i te zapustiti, Neće ti pustiti ni kite ni verha, Ni kite ni verha, ni male grančice, Ni male grančice, nit' tebe rožice. - - 26 , : flu: { Rb -otg — ,9Eßn Slovenski besednik. A Iz Dunaja 12. junija. — Zbor pomnoženega deržavnega sve-tovavstva ali prav za prav razglaševanje njegovih živih pomenkov nas oživlja vsak dan bolj. Nemara, da pridejo pozneje na versto tudi take imenitne stvarf, ki spadajo tudi v Glasnika". Slišali smo namreč za terdno praviti, da se poganjajo hervasko- slavonski svetovavci tega zbora: prevzvišeni škof Djakovski gg. J, Strossmayer in Ambrož Vranicany Dobrinović, oba verla domorodca, na pravem mestu že zdaj za vseučilišče jugoslovensko, ki bi imelo biti v Zagrebu, in da mislijo sprožiti to važno reč tudi v deržavnem zboru; ako pa ne bi bilo prilike, pa kasneje v deželnem. Lahko, da bi privabilo to narodno vseučilišče za vse južne Slovene tudi veliko podložnih turškega cesarja, namreč Bošnjakov, na Avstrijansko. O ti priliki naj povemo, da je dal slavni domorodec g. Strossmayer v Dja-kovu na svoje stroške sozidati veliko stanje za mlade bosenske duhovne, ki se zdaj ondi šolajo. — Živi jeziki obveljujejo Čedalje bolj ; Česar ni, to bo morebiti, čeravno misli kdo zdaj, da ni mogoče, ako bi snedel kad in obroče. Kako so zabavljali mili slovenščini! Pa „not",*) kako se je omikala posebno zadnjih desetih let! Naši mlajši pišejo že tako lepe izvirne in obilne povesti, da se jim ne moremo načuditi. Takih nismo imeli poprej. Pri tem imaš pa tudi ti, verli moj „Glasnik" velike zasluge, zato ker si jim dajal in jim še daješ vgodno priložnost, ker si jih spodbujal in spodbadal. Posebno mične 80 povesti iz narodnega življenja. Med mnogimi dobrimi pevci štejemo tudi že več izverstnih, ki jih ni strah najboljših pevcev drugih narodov. Beseda jim teče kot m^d, poje kot zvon. Slava vsem vkup! Le tako dalje! — O ti priliki ti moram tudi povedati, da je velelo slavno ministerstvo za nauk že pervo polovico tega šolskega leta , da mora slovenščina v gimnazjih po Slovenskem kakor zapovedan nauk z drugimi nauki poslej enake veljave biti. Slava mu tudi za to! Tako prihaja zaničevana slovenščina zmirom na više. — Kaj pa slišiš kaj iz Ljubljane? Kaj dela kaj učiteljski zbor? Že davno sem ti pisal, da je sklenil, da bodo uČili drugo leto v Ljubljani po znanem ukazu v vseh razredih vsaj kerščanski nauk po slovenski; pa sem zvedil pozneje na žalost, da ni res. Koliko modrih svetov smo brali v „Novicah"! Bodo li vsi bob v steno? Ponavljam: prišla je doba, ko obveljujejo pravice vseh živih jezikov; Četo prevažno »vprašanje" tudi zadremlje, pa vendar ne zaspi. — Ne spimo tudi mi, da nas čas ne prehiti ! *) Tako Beli Kr,, glej (glejte), srb. evo, ms. v o t. Pis. le CeloTCa. Ni ga skorej v celi Avstrii moža, da bi si bil v teku nekoliko let toliko zaslug pridobil za svoj narod, kakor prevzviseni g. J. Strossmayer, škof v Djakovera. „Sve za vieru i domovinu", to mu je sveto geslo In vodilo njegovega djanja, ki se nam zdi nepretergana versta raznih žertev za verske in narodske reči. Živa priča njegovo blage duše in iskrene ljubezni do svojega naroda nam je tudi sledeče pismice 18. maja 1860, ktero je prejel od visokega mecenata g. Viktor in, kaplan v Budi in marljiv Československ pisatelj. Glasi se pa blizo takole: PreČastitljivi gospod! Vi mislite nemško-slovensko (slovaško) slovnico izdati in jo meni posvetiti. Vaša namera se mi kaj dopade in zahvalno sprejmem posvečeno delo. Iskreno ljubim svoj materni jezik in svoj narod in sem tudi prepričan, da je uzajemno približevanje živa potreba vsem Slovanom, ki žive pod dvoglavnim orlom avstrijanskim. Zato vse rad podpiram, karkoli more bolj in bolj uterditi to uzajemno zvezo, S posebniiTi veseljem me navdaja narodske življenje, ki se čedalje bolj živo razodeva med severnimi Slovani našega cesarstva. Po moji misli je deržavi in sv. cerkvi v prid in korist, da se ta verli, Čversti in dokaj obdarovani narod prosto razvija in prav srečno napreduje. V izdavi Vašega dela Vas bom podpiral, kolikor mi bo mogoče; sicer pa ostanem s posebnim spoštovanjem Vam udani sluga StroBsmayer, škof. Iz Gorice se piše „Novicam" tole: Skazite mi ljubav in natisnite sle-deci poziv do vseh slovenskih pisateljev. Iz ljubezni do mile slovenščine in do svojih dragih bratov sem sklenil, izdati za novo 1. 1861 precej obširno slovensko knjigo pod naslovom „Vile slovenske". Če ravno imam že vehko gradiva poetičnega in prozaičnega pripravljenega v ta namen, se mi vendar ne zdi še zadostno taki nalogi. Da si tedaj v tem, ko grem po Heleno, tudi Nestorja in Ulisa zadobim v svoj namen in v basen naše literature, vabim Častite gosp. pisatelje slovenske vse, naj me podpirati blagovolijo v tem važnem započetju. Sestavki vse baze in pesmi, če imajo le krepko moralno idejo za temelj, bodo našle svoje priložno mesto. Hyrani, elegije, balade, romance, sonetje, glose, basni, alegorije, epigrami, zastavice, smeŠnice in — „kdo vé imena, šteje rodove?" vse to bo prijazno in hvaležno sprejeto. Tudi prevodi, ki jih nekteri žalibog ! Še pisano gledajo, mi bojo prav po godu, posebno prevodi iz Litvanskega in iz staroklasiČne literature. Izuzeti so pa politični spisi in pa tisti, „qui ad facultatem argutiorum conducunt", to je, nočem sofistike, ampak prave filozofije. Prosim pa tudi nadepolne mladenČe, ako imajo kakoršne si bodi sostavke ali pesmi, kterih iz bojeČnosti niso Še zaupali „žitja ptujšini", naj mi jih berž ko je mogoče pošljejo; prekuhati mešanico bo moja skerb. V frankiranih pismih naj se mi pošljejo spisi pod nadpisom: Franz S akraj-sekin Görz im Küstenland e". Nađjaje se, da povabljeni gospodje bojo na oltar slovenskega slovstva radi žertovali mnogoverstnega blaga 27 svojega uma, da tako „iz malega stvar naraste velika in slavna", sklepam pa ta poziv z mogočnimi besedami našega pevca: Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se. Krasno bo sad slovenske reci ob uri dozorel; Gani se verli ratar! sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve ! Franc Zakrajšek. h Mariabrona pri Beču 13. junija. — J. Vij anski. — Dolgo Časa Ti, verli Glasnik, nisem dal glasa od sebe in mislil boš morebiti, da sem nže odmeri slovenščini, ker nimaš sluha ne duha od mene; zato Ti pa hočem danas zanimivo novico priobčiti. Samo dovoli mi, da popred popišem okolico nekoliko, v kteri se gibljem, namreč okolico Mariabrunsko. Vem, da mnogo Glasnikovih bravcov pozna ta kraj, pa jih ima še veČ Slovencov, ki ne vedo, kje je ta Mariabrun. Okolica Mariabrunska je ena nar prijazniših krog Beča. V majhni dolinici stoji cerkev in po letu priroma sem obilo ljudi iz raznih krajev. Pa božje pota so tu Čisto drugačne, kot pri nas Slovencih. V čem se razločujejo, Ti ne bom pismeno pravil. Cerkve se deržf c. k. gojzd-¦narska akademija, veliko poslopje, ki je bilo nekdaj samostan in znameniti cerkveni humorist p. Abraham a sancta Clara je svoje dni tukaj bival. Krog Mariabruna so vasi „Htitteldorf, Weidlingau, Hadersdorf," (ktere imena se ve da naŠim Slovencom ptuje po ušesih šume,) in druge okolice, kamar sedaj romajo DunajČanje za veselje in kratek Čas. Imenujem Ti dva taka kraja, ki sta prav prijazna in ki so jih Nemci uže davno „lithografirali", namreč „Hainbach" in tako imenovano „Knödelhütten". V ta kraja hodijo ob nedeljah in praznikih cele procesije Dunajske gospode na sprehod in oni imenujejo to pot „Land-parthie*. Tako sem prišel po ovinkih na to, kar sem ti hotel povedati. Bila je namreč včeraj v saboto tudi na „Knödelhütte" cela družba prišla se zabavljat. Bila pa je ta družba slovenska. Jaz nevedoč kaj se godi na „Knödelhütte" in da imam le četertinko ure od Mariabruna mnogo slovanskih znancov, sedim doma, kar prisopiha v izbo prijatelj, ter mi pove: „Hajd na KnodliČko, Slovani so tamo in se dobro zabavljajo". Pustim vse in podam se ž njim. In res veselilo me je, ko sem našel slovansko družbo, 130 oseb obojega spola je bilo , kako se je pošteno in veselo zabavljala. Bili so veČii^ del naši bratje Čehi in Slovaki, pa tudi Jugoslovanov ni manjkalo. Devojk in gospodov bilo je precej v narodni obleki, ki se je posebno gospodičnam lepo podajala. Bilo pa je to družtvo iz raznih stanov. Igrali so razne igre in smeha ni bilo ne konca ne kraja; govorilo se je slovansko in vidil in čul sem, kako se Slovenec in Ceh lehko raz-umita. Popevali so Čveterospeve češke, serbske in hervaške, da je bilo zares veselje. Pa tudi mnoge narodne pesmi so se čule. Posebno zanimivo je bilo slišati, kako kerhko so se gospodične v svojem domaČem jeziku odrezovale! Po različnem razvesolovanju so se vzdignili vsi ob sedmih zvečer in se podali v Hütteldorf, kjer jih je pričakovala 28 jugoslovanska družba, ki se je tačas s petjem razveseljevala. Tje prišedši so se zjedinile obe družbi; zapeli so potle Še marsiktero krasno pesem, se vé da so se „Zvonikarjeva", „Kje dom je moj", itd. tudi čule. Bratili so se Čehi, Serbi, Horvati, Slovenci itd. in zložno x-a-dovali, in še le v temni noČi so popevaje odrinili Slovani v BeČ — in razšlo se je blizo 200 oseb — trahit sua quemque voluptas! Z Bogom. Iz Pešta. S. Š. Oziraje se po pi*eteklih letih, mora spoznati vsak domorodec, da napredovanje naših narodov od leta do leta močneje prihaja. Saj smemo že tudi Slovani veseliti se svojih mož, ki nam podpirajo narod v omiki. Praznovali smo na Kranjskem spodbujivni spomin Vod niko v, kakor praznuje vsako ljudstvo, ki vživa pravice svoje, spomin domorodnih del svojih mož. Hvaležni spomini ranjcih domoljubov so pripravni vodovi, s kterim! se vzdiguje med narodom zavednost svoje lastne moči in dušne vrednosti. Z veselim sercom se oziramo po sosedih, ki imajo v Časti svoje rojake in njih dela; od veselja pa tudi vzdiguje se up in duh, ko se bude spomini tam, kjer jih še primanjkovati hoče. — K letuje sklenila „Matica srbska" praznovati stoletni dan godii Sava Tekel j a kot očeta Matice Serbske in osnovavca Tekeljeve naprave. Ko ste domorodci „nolens-volens* poslušali, kako so slavili Madjari svoje verle domorodce Kazincyta in Szechenita, vem da Vas bo veselilo tudi slišati, kako mislijo naši bratje Serbje praznovati Tekeljev spomin. — V odborovi sednici Matice serbske 5. maja je predložil tajnik, naj se svečano praznuje sedemnaj sti avgust 1861 kot stoletni dan rojstva Sava Tekelja s tim, da se razpiše I. darilo .50 cekinov za naj boljši životopis Sava Tekelja, H. darilo od 15 cekinov za pesmo k Časti Savi Tekelju — obe do 1. maja 1861; — III. da se izgo-tovi v mramor rezano popersje Sava Tekelja in da se postavi v dvorani, kjer se veršijo sednice matice srbske; IV. da se izgotovi medena medalja s sliko Sava Tekelja z njegovo devizo in z nadpisom v spomin te svetkovine; 5. da se ta svetkovina tam obhaja, kjer živi največ Serbov, kakor v Karlovcu ali v Novem-Sadu. Tajnik, ki je storil te predloge, je re^ kel, „da s tim samo ono Čini, na sto ga spravedljivost opominja, blagodar-nost prinudjava, a dužnost nalaže. Spravedljivost opominja, jer niko nije za sreću i blagostanje roda svoga toliko žartvoval, koliko Sava Tekelja ; blagodarnost prinudjava, jer niko nije narodu našem toliko dobra namislio, Činio i učinio, koliko Sava Tekelja; dužnost nalaže, jer po važnosti položaja, po veličini zadatka i sredstva vpravo na Maticu Srbsku pada taj mili teret, da sa ovakom svetkovinom svojoj moralnoj dužnosti odgovori i tako pred narodom Srbskim a i pred celim izobraženim svetom , svoje priznavanje i poštovanje prema verlim v rodu sinovom javno djelom zasvjedoči". Vsi predlogi so bili poterjeni. Matica nam daje s tem izgled, kako se ob enem Časti spomin, pa zbujajo tudi mlade kali literarnih del. Ni dolgo, kar je prišel na svitlo Srbski Letopis za leto 1859, stota knjiga po številu, p er va pod vredništvom gosp. A. Hadžića. Glasnik bo gotovo rad naznanil Slovencem, kako napreduje literatura Matite Srbske pod novim vrednikom. Kdor prebere Letopis, prepričal se bo 29 đa g. A. Hađžić je vreden naslednik J. Gjorgjevića in da je Letopisu pre-skerbel lep prostor med pervimi slovanskimi literarnimi in domorodnimi listi. Morebiti si pridobi Letopis več bravcov med domorodci, ako na kratkem povem, kaj ta zvezek prinaša: 1. Vrednikov predgovor, 2. Pisma o istoriji Srba i Bugara, 3. Statistika bačkih pravoslavnih parohija, 4. Pesme, izmed kterih je najlepša, ŠeutomaŠ, itd., 5. Bezimena pisma.' 6. Bosna, 7. Srbske poslovice, 8. Osnovatelno pismo, 9. Književnost: Srbsko- Her-vatska. Ruska, Češka, Slovenska, Slovačka, Strana, koja se pa Slovanov tiče; 10. Nekrologija, 11. Smesice kakor: bibliografični pregled v Avstriji izhajajočih slavenskih Časopisov, stogodišnji rodjen dan Save Tekelja, Hiljadugodišnja svetkovina postanka rusko deržave, Franje Kazincy, itd. V novem Sadu so prišle na svi tlo: M es e čar Šaljivi i zabavljivi, za godinu 1860 od Mihajlovića, Gjaur in pa Lara od Lord Byrona, srbski od A. Popovića in Stodana, pesme tudi od A. Popovića. Z Bogom. * SloTanski časopisi. Žurnalistika severnih Slovanov costi veselo napreduje. Kar se tiče Čeških lepoznanskih in naučnih listov, mora vsak domorodec z veseljem spoznati, da se čedalje bolj razmnožujejo in dover-šujejo. „Obecne Hsty", ki jih je v pervem polletju 5 ^-ezkov prišlo na svitlo, bodo izhajali v drugem polletju dvakrat v mescu, vselej po tri pole v veci obliki, in so prešle z današnjim dnevom v zalogo hvalno znane knji-garnice „Kober in Markgraf" v Pragi. Kot stanoviten podpornik se je pridružil gg. vrednikoma tudi sloveči pisatelj V. Zeleny, c. k. gimn. učitelj v Pragi, ki zna posebno zanimivo slikati zemljo- in narodopisne obraze in zgodovinske značaje. Ta koristni časopis si je pridobil po svojih lepih sestavkih že v 1. polletju obilno prijateljev med češkim ljudstvom; gotovo bo njih število še bolj naraslo, ker bo zdaj dvakrat v mescu prihajal na svitlo. Polletna naročnina iznaša 3 gld. — Z mescom julijem začne v Pisku spet izhajati „Poutnik od Otavy", ki je bil z novim letom jenjal izhajati. Prihajal bo na svitlo trikrat v mescu v veliki četverki in bo prinašal v vestnem izboru novele in pripovedke in razne podučne spise. Za pol leta se more nanj naročiti z 2 gld. — Tudi lužiškim Serbom bo zaČel izhajati namesto „mesičnega pfidavka k serbskim novinam" nov, samostojen Časnik pod naslovom „Lužičan", ki se bo posebno poganjal za viso iz-«miko lužiških Serhov. Vredoval in izdajal ga bo znani serbski pisatelj M. Hornik. Obseg mu bo: 1. pesme raznega zapopadka, 2. krajše novele, večidel izvirne ; 3. povesti, basni, ljudske prislovice itd., 4, zgodovinski sestavki, ki se tičejo lužiških in drugih Slovanov, 5. natoroznanske reČi, 6. Slovanski razgled po literaturi, umetnijah in vednostih in 7. humoristične drobtine. Veljal bo ta mesečnik za pol leta 7 '/j srebernih groŠev. — Ravno tako veselo napredujejo in se razmnožujejo tudi poljski in ruski periodični listi, * Že večkrat je bilo govorjenje o samostalnem političnem časniku, ki bo začel v češkem narečju izhajati, kakor hitro dojde dovoljenje za njegovo izdavo. Pa doslej so bile zastonj vse prizadeve, tak časopis v |livljenje poklicati. Zato je sklenilo veČ Čeških domorodcev, se v tej zadevi 30 naravnost do presvitlega cesarja oberniti. Terdno iipaje v cesarsko besedo, po kteri je zagotovljena narodnost in enakopravnost vsem narodom široke Avstrije, so zložili do presv. cesarja ponižno šest pisanih pol obsežno prošnjo, da se dovoli tudi Čehom lasten političen organ, kakor jib imajo v obilici Nemci in Madjari. Med podpisi se nahaja veČ slovečih moz, kakor so gg. P. Safafik, Purkinč, Eieger, Hanka itd. Ni dvomiti, da bodo presv, cesar uslišali pravične želje Čeških rodoljubov. Kakošna je s političnim časnikom v horvaškem narečju? * V X. zvezku „Denkschriften der pbilos. bist. Classe der kaiserl. Akademie der Wissenschaften" je prišel še en važen spis učenega g. Fr. Miklošiča na svet, namreč: „Die Bildung der slavischen Personennamen", Tuđi ta spis, V kterem je pokazal g. pisatelj spet, kolik mojster je v jezikoznanstvu, je pri Geroldu na Dunaju posebej na prodaj. * Češka literatura se bo v kratkem obogatila z dvojnim novim „sv. pismom" starega in novega zakona, ki ga bo zaljšalo mnogo lepih podob. Pervo pripravlja za natis Bellmannova knjigarnica, ki ga bo olepšala z veČ kakor 200 v drevo rezanimi podobami, posnetimi poleg slovečih umetnikov Overbecka, Schnorra, Carolsfelda, Steinlea, Jaegra, Fischerja itd. Ta „bible češka" pride na svitlo v 30—35 v šestpolnih vezkih, kterih vsak bo veljal 30 novih krajcarjev. Za zaklad služi jej tekst tiste „bible češke", ki jo je bil pred nekoliko leti izdal Pražki konzistorij, vendar je bil tekst po g. dr. J. Frenclu na novo pregledan, popravljen in z mnogimi razjas-njenji previđen. — Drugo sv. pismo bo izdala sloveča firma „Kober in Markgraf". Prestavo in razlago je že pred 10 leti z največo marljivostjo dogotovil duh. Fr. Bezdeka; pa zavoljo pomanjkanja kakega založnika mu je ni .bilo mogoče izdati. Jezik te prestave se zelo hvali. Celo sv. pismo pride na svetlo v 3 delih in bo gotovo v dveh letih. Vsak zvezek (vsak del bo razpadal v 7—8 zvezkov) bo olepšan z naslovnim obrazkom, ki bodo napravljeni poleg malarij naj imenitniŠih umetnikov starega in novega veka. * Vsled razpisa Fingerhutovega darila za naj boljše dramatiško delo iz domače zgodovine seje sošlo dvanajstero čeških zgodovinskih iger. Predmeti vseh so večidel prav zanimivi; upajmo, da bo dostojna tudi izpeljava. Naslovi so tile: „Boj o korunu -— Mojmir — Volenec narodu (t. j. kralj Juri) — Zdirad -- Mikulaš Kleckovsky — Ceski kralj — Ceski pan — Hrabata z Rožmberka — Dimitr Sanguško — Kral Jifi Podébradsky — Libušin soud — Orlice a križ in Bitva Belohorska. Eden igrokaz je bil vložen brez naslova, kteri se nahaja v zapečatenem listu. * Že več let je bila izpraznjena na visokih Vratislavskih Šolah stolica slovanske literature in zgodovine. Pred nedavnim pa je bila podeljena g. prof. C i b ul s k i-mu, ki je imel 4. majnika pervo svoje čitanje, v kterem je spominjal velicih zaslug Kollarja, Šafafika in Mickievića na polju slovanske zgodovine. * Imenitno delo „Slovnik nauCny" redno napreduje. Že je prišel na svitlo 13. zvezek, ki seže od besede ,,Boh" do „Bottolack". V tem zvezku §e nahaja obilno sestavkov, ki se tičejo serbskega, boseuskega, ruskega in 31 vlaskega življenja. Posebno obširen sostavek je ;,Bosna", v kterem nam g. J. Vaclik prav z živimi barvami popisuje bosensko zemljo in zgodovino. Število naročnikov na to izverstno delo se še zmiraj razmnožuje in je naraslo do konca aprila že do 5306. * Znano je, da je češki narod blizo naj dalje razširjen po svetu. Poleg urednega naznanila v dunajskih novinab živi na ptujera najmanj 30—40.000 Čehov. Okoli 12.000 jih živi v nemških deželah, 1600 na Rusovskem, 900 v podunajskih kneževinah, 200 v evropski TurČii, 150 v Britanii, 140 na Španskem, 100 na Francoskem, 100 na Laškem, 70 v Švajci, 60 v Holandii, 60 na Danskem, 26 v Beigli, 25 na Portugalskem, 20 na Švedskem in Norskem, 3 na Gerškem, 1300 v Ameriki, 16 v Azii, 13 v Afriki in 7 v Avstralii. Več pa jih je, od kterih se ne ve njih domo-vališČe. ! ^' Sloveči Češki pisatelj dr. V i 1 e m D u š a n Lambi je bil poklican za profesorja zdravniških šol na Harkovskem vseučilišču na Ruskem. * Dne 17. junija se je predstavljala v češkem jeziku jugoslavenska tragedija „Mejrima", ki jo je spisal hvalno znani pesnik Matija Ban, na korist siromašnih Horvatov. „Obecenstvo" — pravi Lumir — „s napnutou pozornosti naslouchalo". * V K. Hincovi knjigarnici v Novem Sadu bo v kratkem prišla na svitlo nova zanimiva knjiga pod naslovom „Hajduk Veljko, Vaso Čarapić, Janko Katic i Stojan Glavaš", Zložil jo je Joksim Novic OtoČanin, Izmed gori imenovanih mož seje za černega Jurja posebno poslavil hajduk Veljko, kije svojim še iimiraje zaklical „Bratja! derž'te se". Imenik eastitih g. g- naročnikov: 216—17, J. Likar in J. Masera, kpl. v Bovcu; 218. M. Torkar, kpl. v Žuženberku; 219. F, Teran, kpl v Ospi; 220— 221, K. Florian in L, Ravnihar, c, k, aktuar v Kranju; 222. M, Muršec, kpl. v Gomilci; 223. A. Pušl, šolski vodja v Belaku; 224. G, Bertoncel, jetn. kurat v Kopru; 225. J. Golob, kpl, v Predosljih; 226, A. Slee, umetni vertnar v Ribnici; 227. J, Jevšenak, c, k. prof. na realki v Pancovi; 228. A. Narat, kpl. v Neudavi ; 229. F. Cernile, učitelj na Jesenicah; 230. A. Pučko kpl. v Selnici; 231, M. Samec, učitelj triv, šol v Gorici; 232. R, Trauman, kpl. v Rožeku; 233. J. Tevš, posestn. v Petrovaradinu ; 234—35. J. Trampuš in F. Verlić, kpl. v Jarenini ; 236, Drag. Udi, izgledni učitelj v Jarenini ; 237. J, Stare, gimn. učenec na Reki ; 238. J. Brence, duh, v Podkraju; 239. Dr. J. Bučar, c. k, advok. v Postojni; 240. J, Trojar, učenik v Polhovem gradcu; 241. A. Valentinič, fajm. v Naborjetu; 242. J. Skarbina, fajm. na Domačalem; 242, J. Devičnik, fuž, v Železnikah; 244. I. Kukuljević Sakcinski v Zagrebu; 245. J. Jeram, dekan v Cii-knem; 246. J. Einšpleler, fajm, v Cačah; 247. F. Jančar, kpl. v Ormužu; 248. J. Jelene, prefekt v Terezjanu na Dunaju; 249. B. Poznič, kpl, vRozboru; 250. J. Stuhec, kpl. na Hajdini; 251, P. Remic, župn. pri sv. Lenartu; 252, J. Cvitko, kur. v Kastelve-neru; 253. J, Tutek, dek, pri sv. Lenartu; 254. J, Drobnič, duh. v Gradcu. (Dalje.) Listnica« Dopisov in drugih krajših spiskov za 2, polo vsakega lista prosimo vsaj do 20—24, vsakega mesca, G. J, C. Hvala, pride kmalo na versto; g. F, E, Vse prejeli, prosimo tudi za obljubljeno, V kratkem se bo spolnila Vaša želja; g. J. M. Prav veselilo nas bo. — II, zvezek „Vecernic" se še razpošlje te dni po ravno tistem potu, kakor pervi. Natisnil Janez Leon v Celovcu.^ 32