DR. P. STRMSEK:  Fr. Brinar v krogu svoje rodbine. Kdor je imel sam zlato mladost ob skrbni očetovi roki in na ljubečem materi« nem srcu, ta bo vedel, kaj se pravi: srečna rodbina! Saj danes so srečne rodbdne tako redke: ali se oceta boji vsa rodbina ali pa se oče in mati za svoje otroke malo, v&e premalo brigata. Tako je pač dandanes. In ravno v učiteljskih rodbinah, se mi zdi, se najde še največ srečnih rodbin. Tam so od« prte 'Oči za vse malenkosti drobnega mla» dostnega življenja, tam je doma skromnost in zadovoljnost, tam je- še doma sreča. In pri Brinarjevih v Gotovljah je bilo toliko sreče! Če se spominjam na leta pred svetovno vojno, ko sem bil, oh tolikokrat, v krogu te rodbine, se mi milo stori, saj danes je ni več... Gospa Til'ka je umrla tik po prevratu in njega smo položili pred tedni v grob. Počdvata ob ifarni c&rkvi v Gotovljah, Ipočivata v ekupnem grobu ,po» leg hčerkice Vide, dvoje zlatih src se greje ob ljubezni nežnega svojega otročička. Menda nikdar ni bilo čuti v tej rodbi« nici žal besede, saj menda niti žal misel ni našla tja svoje poti. Sama ljubezen jc dru« žila vso rodbino od zore do mraka dn na* prej do belega dne. V ljubezni so rasli otro« čički, rasli in odraščali, v ljubezni jim trga srce mat&rina in očetova smrt... Ni kmalu otrok, ki bi imeli v rokah ta< ko viden dokument očetove ljubezni in oče« tovih skrbi, kakor iga imajo 'Brinarjevi otroci. Rajni Fr. Brinar je zapustil skrbno pi= sano spominsko k.njigo z naslovom: uMoji otrooki«. Videti ji je, da je bila pisana s srčno krvjo dn z očetovskim ponosom. Od prve do zadnje črke j-o preveva tiho zado* voljstvo, da iima *tako srečno rodbinico, a tudi ob nesrečah se pomiri z usodo, ko se spomni, da mora sedaj preostalim posvetiti še1 vse več ljubezni, da si jih mora še bolj prikleniti na svoje srce. Prvi si Ti, Tonček! Prvorojenček! Ka» teri oče te ne pričakuje s težavo, kateri ne začuti ponosa in sreče! In mamica je zanj molila, ko ga še ni bilo na svetu. Kaj čuda, da se odloči mamica za ime priprošnika An« tona Padovanskega, ko bi oče mnogo rajši kaflco slovansko ime ... Na mladega potom* ca je ponosna vsa ro^dbina, in strioek, pisa* telj in pesnik mu zloži pesmco: Žalik — žena neukrooena — se zaklda, zarotila, — da bo strla, iztrebila — sine stare korenine, — stare kor&nine, Brinia... — Vendar On, Iki vlada svet, — On ustavi smrtno koso: — »Živi rod še korenjakov, — korenjakov in možakov!« Prve skrbi s prchrano, kopanjem, spa« njem, vse, vse je opisano v tej Iknjigi. Prvi obiski, prvi isamostojni 'koraki in besede, besede, otročja izgovorjava z vsemi poseb« nostmi... Pa, oh, prve bolezni, skrbi, po* ta... A Tonček je preko vsega, že dccbi od Miklavža vojaško sabljico in Ikar je še tre« ba... Pride Božič in Velika noč in dečko do* rašča do šole, ta knjdga ga spremlja ob vsas kem koraku ... Novo poglavje nosi naslov: Vida. Spre« jeta z isto ljubeznijo, spremljana od ostrega očetovega očesa in njegovega zanesljivega peresa tja do njenega tretjega leta. Kar na< eflkrat zaseka v živo straše-n vzklik očeta« pisca: »Bog, kaj si storil! Zdaj pride strašno poglavje. Naše Vide, tega našega lepiega, zdravega, čvrstega, živaknega, Jšegavega, Ijubljenega, povsod občudovanega srčka ni več! Teh ljubeznivih oči, tega smehljajočega belega in rdečega obrazka našega zdravega angelčka — ni, ni več!« In sedaj vse po* drobnosti strašne njene balezni, otrpnenje tilnika, z vsemi skrbmi in rahRmd upi, do groznega udarca, ko je ugasnilo to mlado in rahlo življenje, ko ji je »ob 4. uri zjutraj za hip stisnilo očke, zategnilo licica in ,bila je — angelček... Nikoli mi ne izgine izpred oči oni trenotek, ko je dete z glavico na moji roki slone na vek zatisnilo svoje lepe oči.« In prišli so prijatelji in znanci ter sku» šali tolažiti razglašeno očetovo srce. Tudi teh ni pozabil verni pisec. V nadomestilo za Vido je prišla kmalu Tilkica. Rojena je bila ravno mesec dni po Vidini smrti. Ves strah in vso žalost je mo» rala z materjo prestati še predno je prišla na svet. A zato je bila dvakrat ljubljena, ko je vst&pila v rodbinski krog. Za Vido še mamica vedno plaka in takrat mora to ob« čutiti mala Tilka, kajti Bog ne daj, da bi okusila mleko žalujoče matere. Stric ime» nuje malo punčko pač »flajšterček« za Vi« dino smrt, a oče ji zapiše v knjigo: »Samo par vrstic Ti š& posodim, ljuba Tilkica. Oprosti, ne morem več... Naj Ti pa Ton* ček še kaj pove, kako si živela, iko si bila še majhen »keberček«, če ni že vsega poza» bil. Na meni leži strašna peza usode. Osivel sem... Skrbi... Moje misli so pri mami, pri Vidi... Vse mine... Naše življenje je kalkor senca in ne pomudimo se dolgo...« In zadnje poglavje je posvečeno Frans celjoku! »Zdaj pa še par vrstic! Mamica se Te je že dolgo veselila, predno si prišel na svet... Nekatere1 ženice 'Ti proroldujejo sreča, ker si v nedeljo prišd na svet... Je< zik se Ti nekoliko drugače razvija Ikakor bratcu in sestricama.« »Ker si se naučil sam brati in računati, si sedel kar naenkrat med šolarji in zaključil z njimi prvo šolsko leto.« Ker si našo hišo Ti osrečil, se suče vse naše življcnje okoli Tebe. Strašni udarec usode o polnoči, dno 20. sept. 1919., ki je ubil Tvojega ateka ter ranil bratca in sestn« co, je šel mimo Tvoje brezskrbne dušice. Blagor Ti! Naj Te Bog ne zapusti!« Tako zaključujc Brinar svojo rodbinsko kroniko. In res, od kar mu je umrla blaga žerika leta 1919., se zdi, da so mu bile vse misli pri njej in zato je še pred lOletnico njene smrti pohitel za njo. Mir njunima dušama! t