ur
N.
Kmetijske in rokodelske novid
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 16. Malitravna. 1845.
List 16.
 ROJSTNIM DMNYU
„ 19. Malitravna"
našiga
PRESVITLIGA CESARJA
RA
VSIH SLOWENCOW ZLOŻNE IN VESELE SERCA PROT BOGW
PWHTE:
„SRECNO, SRECNO OHRANI NAŠIGA PRELIVBIGA OCETA CESARIA FERDINANDA I.!“
Č.
A.liža se želézna césta,
Njé se, ljúbca! veselím;
Iz Ljubljáne v druge mésta ,
Kakor tíčik poletím.
B. Ak je blizo tista césta,
Móraš vzét' me, ljúbčik mój!
De poglédat ptúje mésta
Bóm peljála se z tebój.
A. Sam se po železni césti
Vôzil bóm od nàs do nàs;
Drugo ljubco v vsakim mésti
Imel bóm za krátek-čàs.
B. Céste têbi ne zapéram,
Ne na Dúnaj, v Grádec, v Terst;
Al ti mêne pústi zméram,
Pét 'mam bóljših na vsak perst.
A. Vé Kranjíce ste košáte,
So prijazne Štâjerke;
Terst dekléta 'ma bogáte,
Dúnaj zál' obléčene.
B. Smo poštene me Kranjice,
Vsak slepárčik ní za nás;
Me pa hóčmo bit' ženíce,
Ljúbce ne za krátek-čás.
Pésem od želézne céste.
(Andrejčik in Barbika.)
A. Vé si pa žêl'te možičke,
A. Vari! céli dan bo gódel,
Vso nóč kašljal stari móž;
Ki ne stópjo 'z vójence,
Védno vpréžene oslíčke,
Bó te še od híše spódel,
Dolgočásne révčike.
Ak mu strégla prav ne bóš.
B. Judnja je ko satan zvita,
B. Tébe sljà pa h krôtkim tícam
Vléče, buzakljunski kós;
Kadar bóš z njo zavozlán,
Véter dal bóš dvajseticam
Pervošila skoporita
Percapljàl nazáj boš bós.
Kómej ti bo sók neslán.
A. Jez popéljem se kje v Bèrno *) A. Tórej bódi mêni zvésta,
Saj te ljúbim le samó;
Snúbit Júdnje kèršene ;
Kje je še želézna césta!
Tam perženil z žêno černo
Bóm zlatá na mérnike.
Kòj mi v zákon dàj rokó.
B. Jez pa iz domačih stárcov
B. Têbi jez ne bóm nezvésta,
Si možá zvolila bóm;
Ali tí si tíčik zrèl;
Ak želézna príde césta .
Imel bó, ko péska, dnárcov,
Mêne várval bó in dóm.
Vari, de ne bóš mi všèl.
A. Po nji pèljal te ženico
A. Žene jez ne bóm zapéral,
Bóm na Dúnaj, v Gradec, v Terst;
Bál ne bóm se zá-njo nič;
Zvésto kázat jim Kranjíco,
Njé obrésti bóm pobéral,
Ak ne bó napóti — kerst.
Živel brez skerbi, ko tič.
B. Jez pa hláče bóm nosila ,
B. Ak kaj tácga se naprávi,
Bóš počákal, ljúbčik mój!
Gospodár bom čez mošnjó;
Vsêlej móž nar mánj zaprávi,
Bom vabila na kosila
Kógar mêni bó ljubó.
Ak ženíco ma sebój.
Dr. Prešérin.
*) Brünn, poglavitno Marsko mesto, kamor železna césta pelja, in kjer veliko bogatih Judov prebiva.
62
Pomnoshenje gojsdov ali borſhtov.
Konez.)
gojsde v boljſhi ſtan pripravil, in takó saredil, de
jih bo lepó viditi. Saj to ſeme ni drago, in tudi
drusih potroſhkov ni pri tem delu veliko; ſkerb in
trud pa ſe obilno in v kratkim zhaſu poplazhata s
pomnoshenjem leſá, ki ga takó slo potrebujemo.
Franz Lizen.
Kdaj ſe mora akazijevo ſeme nabírati?
Ako hozhe kdo dobro akazijevo ſeme imeti,
naj fi ga konez Kimovza ali v meſzu Koso-
perſku, dokler ſhe hud mras ne pritiſne, nabira
in v koselzu zhes simo ſ-hrani. Kdor ga pa ſhe le
meſza Şuſhza nabira, ako ravno ni sa ſeme takó
dobro, kér je savoljo mrasa prevezh prepernelo ,
mu bo vender le k pridu priſhlo. Naj ſi ga tedaj
vſak, kdor ſi ga ni v jeſeni sa ſetev nabral, ſaj
Suſhza nabere, kolikor ga sa ſetev potrebuje; bo
vidil, de bo tudi dovelj pridelka doneſlo.
Kakó mora ſeme sa ſetev perpravljeno biti?
Vsemi akazijevo ſeme is koselza, ter ga omla-
ti, prevej in ſzhiſti do dobriga, de bo sa ſetev
pripravno; deni ga potem v kakó s merslo vôdo
nalito poſódo, puſti ga zeli teden namakvati ſe:
potem mu vôdo odlij, odbêri vſe napeto ſeme od
tega terdiga, in deni ga sopet v drugo s zhiſto
merslo vodo nalito poſódo. Na uno sernje pa, ki ſe
ni ſhe zlo nizh napélo, ſe prilije en malo mlazhne
vode, de bi ſe savoljo ſvoje terdobe popred napé-
lo; in poſóda ſe dobro pokrije; zhes kake tri ali
ſhtiri ure ſe sopet od mlazhne vôde napeto sernje
od tega terdiga odbere, in k unimu v merslo vôdo
dene. Na to ſhe terdo sernje ſe drugizh ſhe
gorkeji vôde perlije, in poſóda, kakor ſmo ravno
rekli, dobro pokrije in zhes toliko zhaſa, kakor
popred napeto sernje od terdiga odbêre. To delo
ſe takó dolgo ponavlja, dokler ſe vſe akazijevo
sernje v mlazhni vôdi ne napnè. Zhe ſe ti pa pri vſim
tem nekaj ſemena napéti nezhe, bres vſe ſkerbí
vréle vôde na-nj vlij, dokler ſe ti napenjati ne
sazhnè. Glej pa, de ne boſh na napéto sernje
gorke vôde vlil, fizer ſe ti hitro prepari, od
gorkote ſpridi in pokasi takó, de ti ne bo sa rabo
vezh. Kar je mlazhna vóda omezhila, to potem
mersla ſhe bolj omezhiti samore. She napéto ali
napihnjeno ſeme ſe mora pa takó dolgo v mersli
vodi puſtiti, de mu vezhidel kosha popoka in
she skoraj kaliti sazhne.
Huda zima na Blokah in raba šmečev.
Stara fara Bloke, v Postonjski kresii, ima na
lépi ravnici svoje sela, med kterimi se sèmtertje
prijazno vzdigujejo zelene gorice. Krajna prejetnost
v polétnim času zamakljivo razveseluje sleherni-
ga, kterimu le nekoliko serce bije za naravsko
lépoto, za ktero so gotovo nekdanji hrabri Me-
túlci obilno sladu imeli, ako so oni res v današnih
Metljah *) stanovali?
V to selo (vas) se po prelépi ravnici,**)
kjer je verjetno gorsko jezero nekdej bilo, od farne
cerkve proti južni strani v pol ure priti zamore.
Lepoto tega kraja pa huda zima silno manjša,
ktera se pogostama ob sv. Martinu vrine in se
dostikrat komej o sv. Jurju odmikuje. Med tem
časam od kratkiga poletja darvano veselje stano-
vavcam obilno ogrenjuje z debelim snegam, neukrot-
ljivo burjo in do muzga grizečim mrazam.
Brez ozira na majhen poljski perdelik in na
druge potrebne potroške so ljudje tukej v dolgih
zimskih nadlogah že samo zavolj tega, ker jim derv
za potrebno kurjavo prav zlo manjka, (kaj pa bo
še čez nekaj lét!), posebniga milovanja vredni.
— Do občinskiga gojzda v lepim vremenu seljani
po tri ure potrebujejo. Koliko pa in z kakšnim tru-
dam od onde kaj pripeljati zamorejo! kér sirove
derva precej iz porobka (taka se godí pri občin-
skim gojzdu, ***) ki je že ves plešast in oslab-
ljen), na voz nakladati morajo.
Sneg je tu po 3, 4 in tudi včasi po 5 čevljev
debel. Razun tega pa navadna burja z njim silne
zamete dela, skidane poti kmalo spet zasuje in
večkrat za pešcam komej toliko sledu odrazi, ko-
likor pred njim pusti. Kdo zamore takrat zmerzle
derva takó dalječ sekat iti in domu zvozevati, kader
mu skorej bližniga soseda ni moč obiskati?
Kakó ſe mora akazijevo ſeme ſejati? in v kakſhno
semljo?
Sa akazijevo ſetev ſe mora kaki proſt, sra-
zhen in jaſen kraj odbrati, semlja mora rahla in
narmanj dva zhevlja globoko prekopana biti: zhe
ſe pa globokeji prekoplje, bolj k imenovani ſetvi
ſlushi, sakaj kolikor ſe korenike v rahlji semlji bolj
rasproſté, toliko lepſhi in hitrejſhi akazijevi ſadesh
raſte. Predenj pa akazijevo ſeme ſejeſh, vsemi go-
vejiga blata in perlij v kaki poſódi toliko vôde, de
ſe sa ſetev napravljeno ſeme v redkim govejim
blatu loshej rasmeſha: ta smeſ veliko pripomore,
de gre raſt nakviſhko. Potem ſe akazijevo ſeme s
govejim blatam vred po semlji polije, ki je sa ſetev
odlozhena bila, s kakimi grabljami po nji rasgrabi,
in potem ſe po verhu vſiga ſemena dobre semlje,
en palz na debélo, potreſe, s valarjem ali pa s
nogami porahljama potlazhi in dan sa dan sjutrej
in svezher, dokler kal ne oselení, dobro saliva.
Savoljo tega je nar pripravniſhi, zhe ſe akazija
poleg ali pa ſaj bliso kake vôde ſéje.
Akazija ſe ſeje, zhe je gorko vreme, konez
Suſhza ali pa v meſzu Malitravnu.
Kdor bo takó, kakor ſim mu tukaj povédal,
ravnal, bo vidil, de bo v malo letih ſvoje meje in
*) Kdor se z lego kraja in drugimi v to spadajočim okoliši-
nami uposnati hoče, in če zgodbo, kakor je pretečeno léto
v Karniolii od razsipa Metúla dana bila, pazljivo bere,
bo skorej permoran soditi, de je sloveče mesto Metůlum
zavoljo svojih stanovavcov, kterih junaško smert je clo njih
nasprotnik, Cesar August, z solznimi očmi obžaloval, blizo
tù bilo, kjer je dan današni selo z 19 hišami, ki ga kmetje
Metlje, cerkvene spričovavne pisma pa še vedno Metúle
imenujejo.
Le škoda, de po ti ravnici, ki ji ni lahkó enake najti, na-
mésto zlahtnih rožec, detelje in drugih koristnih zeliš le
resje raste, in pa se občinska goveja živina tù po letu brez
živeža in sence prepleta.
***) Ko bi pač vsi grajšinski gospodje, kterih kmetje pravico
imajo v občinskih gojzdih derva sekati, hotli slehernimu svoj
delež odločiti !
Kmetam bi bilo pa tudi priporočevati, de bi svoje gojz-
dičke skerbno varovali, zakaj potraten bo pa tudi kmalo
obilni gojzd, če vlastnik nezna z njim pametno gospodarití ;
če ga po versti seka, kakor kosec travo kosi, ali pa, če
iz njega clo lés prodaja, ga sam po cestah vozari in se na
prihodno revšino radúje pri vinskim kozarcu.
Kdor takó gospodari, bo morde že sam, gotovo pa njegov
sin pri peči zmerzoval, vnuku pa bo kazalo clo od hiše iti.
Nikar tedej, ljubi kmetje, ne sekajte mladiga drevja,
ampak staro, poškodvano in dozoreno, kader začne obleto-
vati; ne pušajte visokih porobkov stati, ampak odsekujte
dreveſa pri tlèh, in dajte nizkimu porobku podobo stojece
sklede, de hitrej, kér se vanjo dež loví, strohní in drugim
prostor naredí!
Opombe pisatelja.
☞
63
Strašno hudo je, v taki zimi brez derv biti!
Marsikteri kmet je persilen potrebno orodje, kar
se je tudi pri nekterih létas godilo, za kurjavo ober-
niti, de saj peč en malo ogreva.
Marsikterimu drugimu, ko bi mu v enako te-
žavnih in zopernih okolišinah živeti bilo, bi serce
vpadlo! Terdni Bločanje pa, od mladosti na sneg,
burjo in razno premagovanje vajeni, tolikanj nad-
log v tolažljivi zaupljivosti na prihodno gotovo pla-
čilo večidel voljno, kar njim resnično čast pri-
dobiva, preterpé.
Izpis iz lista častniga
gosp. Ignacija Knobloharja
domorodniga učenca učiliša za razširjanje vére (pro-
pagande) v Rimu, na prijatla A. S. v L—u.
Nekaj sa take, ki jih radi sobje bolé.
Şkorej vſaka hiſha ima ta pomozhek, ki je
navadna, vſim ljudem snana, zhebula. Olupi
ſrovo zhebulo in polôshi en olupek ali koſhzhik, pa
ne premersliga, tudi ne kuhaniga ali pezhêniga na
bolezh sob. Ko bi pihnil, bolezhine sginejo.*)
M—d.
Sahvala, pohvala in dan isgled.
(Is Ipave.)
Kar nam je bil brihtni gospod Juri Pajk
vlani od pezhí s shelesno zevjo is nar bolj-
ſhiga namena osnanil, namrezh, de bi ſe mozhirne
ſtanovanja od soperne in sdravju ſhkodljive mokrôte
reſhile, mozhneji ogrevale, in vunder dervá ohra-
novale: to mi je, ko ſim bral, takó dopadlo, de ſim
le perloshnoſti shelel, osnanilo tudi poſkuſiti. Kar
zhlovek slo shelí, vezhkrat kmalo dobí. Ko pridem
na Losize, najdem per tleh verh obokaniga (vel-
baniga) hrama drushinſko ſtaniſhe s mozhno, novo
pezhjo. Mozhirna je bila savoljo hrama sdolej, kar
gnjil pôd ſhe sdej prizhuje. Nad drushinſkim ſta-
niſham najdem nar prijetniſhi isbo (zimer) bres
pezhi, v ktero ni bilo in ſhe sdaj ni priloshno,
pezh poſtaviti. Bersh ſe je miſel oglaſila: tukaj ſe
bo dalo Pajkovo osnanilo v djanji poſkuſiti, kar
ſim tudi reſ ſtoril. Napravil ſim sadnji dan Grudna
pretezheniga leta shelesno zev, bres de bi bilo
treba terdno lonzheno pézh sa to podreti, in nape-
ljal ſim v sgorno isbo v pezhi ſogréto ſapo, ktera
me sdaj greje, in takó ſim dvoje ſtanovanje ob enim
poboljſhal, kér v ſpodnjim ſtaniſhu shelesna zev per
duſhku merslo ſapo poshéra, ktera je bila nogam
soperna in vsrok mozhirnoſti; v sgorno ſtanovanje
pa prepezheno, ogreto ſapo poſhilja. Sraven tega
ſim tudi sa eno pezh derv perhranil, pa tudi ſvoji
poſtreshnizi ſim dobro s tem vſtregil, ker ji sdaj ni
potreba, na mras pezhí kurit hoditi.
Satoraj naj goſpod Pajk ozhitno prejme sa-
hvalo sa njegovo osnanilo; pa tudi Losiſhka ſo-
ſeſka je pohvale vredna, ker je, sheljna svediti,
kaj bo rasodetiga osnanila poſkuſhnja dala, prezej
v potrebne potroſhke sa to dovolila; jeſt pa vam,
zhaſtitljivi bravzi Noviz! isgled dam, de je dobro,
ne le Novize pridno brati, ampak tudi nam v
njih dane osnanila poſkuſhati, de nam ne bodo le
kratkozhaſne, ampak tudi koriſtne.
Prihodnjizh vam hozhem ſvoje miſli od ſtor-
jene poſkuſhnje bolj na ſhiroko nasnaniti.*
Juri Plémel,
benefizjat na Losizah v Ipavi.
*) Vezhkrat: moramo perſtaviti; sakaj pomozhka, ki bi vſelej
pomagal, ga ni.
Vredniſhtvo.
**) Kér nam je sima she ſlovo dala, bomo obljubljen ſpiſik sa
prihodnjo jeſen ohranili in takrat s poterjeno ſkuſhnjo
zhaſtitiga gosp. Plémelna naſhe bravze k napravi te ko-
riſtne pezhí na novizh ſpodbodovali.
Vredniſhtvo.
(Konec.)
Slavno vladajoči papež Gregori šestnajsti
so v letu 1836 vladijo tega učiliša očetam Jezu-
soviga družtva (Jezvitarjem) dali. Pričijoči vodja
je rojen Poljak, glasovitni P. Rillo, kteri si je
poslednje leta v jutrovi deželi z svojo gorečnostjo
neizbrisljivo imé zadobil. Zraven tega so še štirje
drugi duhovni očetje in več bratov (neduhovnov)
rečeniga družtva v zbornišu. Obilno število izbranih
profesorjev večidel zunajnih duhovnov ali petrinar-
jev (Weltpriester) učí mladenče znanstva in jezike.
Domača bukvarnica z 26000 zvezkov je vedoželj-
nimu v velik prid.
Učencov je zdej 106 skorej iz 30 različnih
narodov. Obličja skoraj vsih ljudskih plemén se v
dolgih shodiših tega učiliša vidijo. Kavkazje, Turki
iz Mezopotamije; Sirjanje in Maronitanci od Libana;
Arabijanje iz Alepa in Damaska: Kaldeji iz Per-
zije; Armenijanje, Gréki, Albanezje: Slavjanje,
Nemci, Holandezje, Belgijanci, Švajcarji, Irija-
nje, Škocijanje. Norvegi, Švedije: Egipčanje. Etijo-
pijanje. Indijanje ali Hindu beliga in rujaviga obraza
iz Hindostana, Cejlona, Ave in Pegúa: Mongoli
z plošnatim obrazam in z krivo zvéženimi očmi, čer-
nimi in šetinastimi lasmi: Kinezje béle in rumene
farbe iz Šansija; Zamorci (Negri), Amerikanci in
drugi iz mnogoterih krajev, spod mnogoterih pod-
nebij stanujejo kakor bratje ene rodovine, pod eno
streho, jedó pri eni mizi, se učijo za ravno tisti
namen. — Glas sv. evangelija se je razlégel na
krajih štirih delov svetá, ter jih je poklical iz njih
daljne domačije v sveto mesto, v središe kristjan-
ske edinosti, de bodo tukej pred obličjem vidljiviga
poglavarja sv. cerkve v aposteljne predelani, in po-
tem katolško véro med divjimi in omikanimi naro-
di, med krivovérci in nejevérci razširjali. Kakó
živo, kakó imenitno znamnje edinosti in vesol-
nosti naše sv. cerkve je ta učilnica!
Učenci vselej pervo nedeljo po svetih treh
Kraljih k časti naznanenja Gospodoviga očitno go-
vorniško skušnjo v različnih jezikih napravijo. Po-
sebno praznično je bila tudi letas obhajana.*
Šestdesét govorov je bilo v več kakor petdesetih
jezikih in narečjih več ali mànj od domačincov vzpo-
našano in proglasovano. Jest sim nekoliko stav-
kov v Braminskim jeziku zložil, ktere sim v aka-
demii med Indijani proglásil, in sim zraven tudi
svete tri Kralje pozdravil v našim ljubim krajn-
skim jeziku.
Ignaci Knoblohar,
učene rimske propagande.
*) V 21. listu časopisa Sion od 16. Svečana tega leta se bere,
de je jezikoslovni praznik tudi to leto z veliko svitlostjo
obhajan bil, takó le:
Na dan naznanenja Gospodoviga je bila v praznično olep-
šani zborni cerkvi za razširjanje vére (de propaganda
fide) veličastna božja služba napravljena. Učenci te šole iz
različnih krajev, so se v mnogoterih že od nepomnjenih časov
nepredlaganih jezikih vpričo 8 kardinalov in velike množice
poslušavcov pod nadzorništvam njih vzvišenosti kardinala
Mezzofanti (slavniga moža, ki skorej vse jezike celiga
svetá zna) skazovali, med kterimi je bilo tudi našiga roja-
ka gosp. Ignacija Knobloharja iz Ljubljanske škofije iz
Škocijanske fare na Dolenskim rojeniga, slišati, ki se je
v Sanskritskim jeziku obnašal.
Lepstanski.
(Konec sledí.)
64
Strašna povodenj na Ceskim.
Nar starejši ljudje nepomnijo takó silne povo-
dnjí, kakor je konec pretečeniga mesca Sušca v
Pragi, poglavitnim Českim mestu, in v več dru-
zih bližnih vaseh bila. Škoda je nezmerna.
Naš milostljivi oče, Cesar Ferdinand, so precej,
ko Jim je bila ta nesreča oznanjena, iz svojiga
lastniga denarja štirdeset tavžent goldinar-
jev srebra med nar bolj nesrečne reveže razdeliti
ukazali. Take dobrotljive dela presvitlimu Cesarju
Ferdinandu venec neumerjoče slave pledejo! —
Kmalo potem so tudi presvitla Mati Cesarica
5000 gold. — presv. Cesarica 5000 gold. —
nadvojvoda Franc Karl 4000 gold. — njegova
žena Zofija 1000 gold. — nadvojvoda Karl
4500 gold. — nadvojvoda Ludvik 2000 gold.
in štirje velki kupci na Dunaju, vsak po 10,000
gold. ubogim Čeham podaríli.
Nesreča na morju blizo Venedk.
Po noči od 19. do 20. Sušca je bil strašen
vihar na morju blizo Venedk, kteri je veliko barko
z vsimi ljudmi, ki so na-nji bili, potopil. Razun te
je tudi 30 ribških čolničev prekucnil, in veliko
čolnarjev je smert v morju našlo. Dozdaj so 50
mertvih trupel našli; gotovo se jih je pa še več
potopilo, kér so okoli 200 cokel od čolnarjev zgub-
ljenih po morju plavati vidili.
(Murve sadíti in sviloprejke redíti)
so začeli tudi v bolj merzlih severnih krajih na
Nemškim. Neki učitelj v Mazurii se v ti reči
prav čversto obnaša, takó de ga nemške novice
očitno hvalijo.
(Na Ogerskim) je 52000 oralov poljá z
tobakam obsejanih: 28000 jih je grajšinskih,
24000 pa kmetiških.
(Rodovina judovskiga velkiga kupca,
barona Rotšilda) ima v svojim premoženji 500
milijonov frankov. Ako tedej vzamemo, kakor ve-
čidel zemljopisci pravijo, de je na celi zemlji tav-
žent milijonov ljudí, je ta rodovina v stanu, vsaki
živi duši dati pol franka, ali 11 kr. in pol v srebru.
(V serbski vasi Bijoski) živi neki kré-
pek starec po imeni Maksim Panič, kteri zdej
135 let svoje starosti šteje. On ima štiri žive si-
nove, zmed kterih je naj stareji 90 let star. Od
teh štirih sinov ima on 11 vnukov, in nar starši
vnuk je že v dvajstim letu. To so možke osebe v
Maksimovi hiši, žén pa od teh in njihovih otrok
z Maksimam vred, je 99 duš. Cela ta rodovina pa,
z Maksimovimi brati, sestrami in njih otróci vred
iznese 181 oséb, zmed kterih je pet kmetov. „Lépa
starost, in lépo veselje življenja!"
(Serbske belgradske nov.
Urno, kaj je noviga?
(Sukná slavne Koroške fabrike go-
spodov vitezov Moró), ktere so vlani Ljub-
ljansko obertnijsko razstavo nar bolj lispale, so
pri obertnijski razstavi v Berlinu (poglavitnim
Prajzovskim mestu) takó dopadle, de so Praj-
zovski kralj vlastnikam te fabrike še več ko
zlato svetinjo, namreč red rudečiga orla tretje
versté (Orden des rothen Adlers 3ter Classe) po-
delíli. — Ta čast je tolikanj veči, kér sta iz vsih
estrajskih deželá le dva fabrikanta takó visokiga
poslavljenja deležna bila.
(Na Ogerskim) se je pred nekaj časam
družba začéla, ktere namen je, domačo obertni-
no in rokodelstvo povzdigniti, domače ſabrike na-
pravljati in vse ptuje blago po celi deželi
zatirati. Kér je ogerska dežela dozdaj grozno
veliko ptujiga blaga potrebovala, ktero po ti novi
družbi (Schutzverein der ungarischen Industrie) ne
sme več v ogersko deželo iti, vsak lahko previdi,
kakó hudo te postave zvunajnim fabrikantam,
ki so poprej z Ogri kupčevali, po glavi blodijo.
Radovedni smo, kaj bo iz tega prišlo.
(Nov česko-nemški besednik) je ravno
zdaj na Dunaju v bukvarnici vdove Jož. Wene-
dikta v novim pravopisu na svitlo prišel, pod
naslovam: Ouplny kapesni slownik čecho-
slowanskeho a německeho jazyka; spisal
ga je J. N. Konečny v 2 zvezkih; velja 3 gol-
narje in 48 krajcarjev.
(Goveja kuga na Českim) se je spet v
treh krajih vnovič pokazala — in bati se je, de je
še ne bo kmalo konec. Do 16. Sušca je Česka de-
žela 2168 goved zgubila; zdaj pa je to nesrečo še
strašna povodenj pomnožila. Oj, nesreča čez nesrečo!
Opomba.
Ako ravno vsi bravci Novic gotovo tudi per-
ložene liste „Vinoreje" berejo, kér tu dani pod-
uki zamorejo ne samo vinorednikam, ampak vsa-
kimu kmetovavcu k pridu biti, se vunder ne-
moremo zderžati, današnji list Vinoreje in
vse nasledíjoče vsimoštirjem in vsakimu,
ki ima kaki sodček vinav kleti (keldru) pri-
poročiti, de bi te sostavke prav prav pazljivo brali
in se po danih zlatih podukih skušeniga vinored-
nika in učeniga kemikarja, gospoda Vertovca
ravnali. Razun tega je pa tudi jezik, ki ga gosp.
Vertove pišejo, takó prijeten in takó gladko teče,
ko tisto vince, ki so ga nam lanjsko jesen takó
prijazno v Sent-Vidu napíli.
Vganjka.
Jez grem, ako ravno me nosiš; včasi pa tudi stojim, ako
ravno z menoj greš; jezika nimam, pa ti vunder povém, kar
Jože.
neveš. Kaj je to?
Danaſhnjimu liſtu je peti in dvajſeti dél
vinoréje perloshen.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
12. Malitrav-
na.
7. Malitrav-
na.
gold.
kr.
gold.
kr.
mernik Pſhenize domazhe ..
banaſhke.
»
» Turſhize....
Şorſhize......
1»
Rěshi ...
1»
Jezhmena .. . . . . . . ..
Proſa . . . . .
Ajde ... . . . .. ......
. . .
. .
1
1
20
21
48
57
1
28
26
2
51
3
48
36
59
48
Ovla .. . . . . . . . .
36
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.