FRANC KRIŽAJ-ŠTEFAN 
ZAČETEK IN DELOVANJE ORGANIZIRANEGA ODPORA PROTI 
OKUPATORJU NA GODEŠIČU 
Ko po tolikih letih razmišljam o aprilu 1941, ko je Hitler napadel Jugo 
slavijo, mi živo stopijo v spomin dogodki pred napadom v letih 1939—1940. 
Zadnji dve leti pred dejanskim napadom na Jugoslavijo se je namreč pri nas 
odvijala srdita psihološko propagandna vojna. Na vasi so se začeli ljudje 
opredeljevati v dve skupini. Čeprav ni bilo veliko ljudi, ki so podlegli propa 
gandi pete kolone in se navduševali za Hitlerja, so vendar javno pripovedovali, 
naj pride Hitler, da bo napravil red. in kako delavec v Nemčiji dobro zasluži. 
kar so jim dokazovale izplačilne liste delavcev, ki so prišli iz Nemčije (dolgi 
papirnati trakovi). Trdili so. da v Nemčiji ni brezposelnosti in da bo Hitler 
dal vsakemu delo in celo. da bo Hitler obračunal s kapitalisti, z vso buržoazijo 
v Jugoslaviji, da bo ustvaril, nekakšen socialistični red. V skupini so bili po 
sebno glasni možje, ki so služili v staroavstrijski vojski in znali nekaj polom 
ljene nemščine; menili so, da bodo imeli prvo besedo, ko bo razpadla Jugo 
slavija in bo prevzel oblast Hitler. Vpliv pete kolone je bil močan tudi v 
vojski. V drugi polovici leta 1940 in vse do napada na Jugoslavijo, aprila 
1941. so se v vasi menjavali vojaki, ki so bili na orožnih vajah. 
Začeli smo posegati v politično življenje na vasi. Bil sem prepričan, da 
nam Hitler ne bo prinesel svobode. Čeprav nisem dosti vedel o Sovjetski zvezi, 
saj jo je vsa uradna politika in cerkev prikazovala samo v negativni luči. sem 
postal pristaš Sovjetske zveze. Sklepal sem: V Rusiji živi dvesto milijonov 
Slovanov in Slovenci smo tudi Slovani, nismo Germani, zato moramo biti 
na strani Rusije. O tem sem se takrat veliko pogovarjal z Ladom Abino. ki je 
bil zvest pristaš SZ. Z razgovori o tem smo s somišljeniki pri gostilniškem 
omizju na nekatere posameznike toliko vplivali, da so svoje mišljenje spre 
menili. Nasprotniki so nam očitali, češ da zagovarjamo ruski komunizem. 
Nekateri vaščani, ki so imeli ugled pri ljudeh in so zavračali Hitlerjevo pro 
pagando, pa se zaradi verskih predsodkov s takim gledanjem na razvoj dogod 
kov niso strinjali. 
Prvega januarja leta 1941 sem nastopil službo na železniški postaji Skofja 
Loka kot postajni delavec. Kaj hitro sem ugotovil, da je med uslužbenci po 
staje nekaj zagrizenih nemčurjev, nekaterim pa sem lahko povedal, kaj mislim 
o Hitlerju in kako gledam na Rusijo. Od tedaj smo bili dobri prijatelji. 
Prve mesece leta 1941 pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo so se 
nasprotja med skupinama okrepila. Peta kolona in zagovorniki Hitlerjevega 
reda so postali vse bolj predrzni, javno so kazali simpatije za novi red, kot so 
temu rekli. Čeprav so takratni organi oblasti to vedeli, niso ničesar ukrenili. 
Prišli so tudi številni nemški »turisti«, ki so bili podaljšana roka pete kolone, 
in med prebivalstvom širili vznemirljive vesti in tako samo še povečali nego-
205 
tovost. Vojaški obvezniki so bili vpoklicani na vojaške vaje. Objavili so splošno 
mobilizacijo. Slišali smo o demonstracijah v Beogradu in drugih mestih proti 
paktu o nenapadanju med Hitlerjevo Nemčijo in Jugoslavijo. 
Kako sem doživel zlom stare Jugoslavije: 
Šestega aprila 1941. ko je bila napadena Jugoslavija, sem imel službo 
v skladišču na postaji Škof ja Loka. Okoli desete ure nas je šef vse, ki smo bili 
ta dan v službi, poklical v svojo pisarno in nas obvestil, da je Jugoslavija 
napadena. Sporočil nam je, da bomo vsi železničarji evakuirani. V Ljubljano 
bomo odpotovali ob 15. uri z zadnjim vlakom, ki bo odpeljal z Gorenjske. 
Obvestiti moramo še tiste, ki so imeli prosti dan, da se zberemo v železniških 
uniformah ob določenem času na postaji. To je bil res zadnji vlak z Gorenjske 
v Ljubljano, vendar ni odpeljal ob uri, kot je bilo določeno. S postaje smo 
odšli okoli pete ure. Ker je bila postaja Ljubljana zatrpana z vlaki, smo tja 
prišli okrog sedmih. Našo garnituro so postavili na stranski tir med tovorne 
vozove. Dobili smo nalog, da se ne smemo oddaljevati od vlaka, dokler ne 
dobimo nadaljnjih navodil. Nestrpnost in nezadovoljstvo sta rasla. Okoli 23. 
ure so nas obvestili, da je proga zatrpana ter da lahko gre vsak, kamor ve 
in zna, ker vlak naprej ne bo odpeljal. 
Na bližnjih tirih so stali trije vlaki s hrano, namenjeni v Nemčijo. Na 
ljubljansko postajo je vdrlo na stotine, da ne rečem, na tisoče ljudi in začeli 
vsi vprek odpirati vagone in odnašati vse, kar je bilo v njih. Ko je neki želez 
ničar skušal to preprečiti, je množica navalila nanj. V bližini so odprli vagon, 
v katerem so bile petdeset kilogramske vreče bele moke. Nekateri so odnašali 
cele vreče, ženske, ki tega niso zmogle, so odvezovale vreče in kar pred vagon 
na tla stresale moko, kolikor je niso mogle nesti. Pred vagonom so do kolen 
bredli v moki. Na sosednjem tiru so odprli vagon, naložen s kantami jedilnega 
olja, tega so zelo hitro izpraznili. Na prvem tiru pri tovornem skladišču je bilo 
nekaj vagonov naloženih z jajci. Odnašali so cele kartone, nakladali v avto 
in odvažali, nekateri pa so bili pijani in so se z jajci vse vprek obmetavali. 
Razmišljal sem, kako naj se vrnem domov. Ker ni bilo prevoznega sredstva, 
sem se odločil, da grem peš. Ko sem to povedal še drugim, se nad tem niso 
navdušili, ker so prihajale vznemirljive vesti, da so Nemci že v Šiški. Le Alojz 
Svoljšak se mi je pridružil — bil je kretnik na postaji v Škofji Loki. Okoli 
polnoči sva jo peš ubrala proti domu v strahu, kje bova srečala Nemce. V 
Šiški Nemcev ni bilo, kot so pripovedovali, vsi prebivalci pa so bili na ulici 
kot sredi dopoldneva. 
Povedala sva jim, kam sva namenjena. Zatrjevali so, da so Nemci že 
v Šentvidu. Tudi tu je bilo dosti ljudi na cesti in spet so pripovedovali, da so 
Nemci že v Medvodah. Tako sva prišla domov, Nemcev pa še vedno od nikoder. 
Med potjo sva se dogovorila, da se bova zjutraj ob sedmih javila na postaji 
v Škofji Loki, ker sva sama odšla iz Ljubljane brez vednosti nadrejenih. Ko 
sva zjutraj prišla na postajo, sva videla enak prizor kot prejšnji večer v Ljub 
ljani. Ljudje so iz odprtih vagonov odnašali različen material, iz vojaške baze 
pa orožje (ta je bila na kraju, kjer je sedaj Jelovica). Stvari so odvažali z 
vozovi. Tudi sam sem takrat iz baze odnesel dve puški in sto nabojev municije. 
iz vagona na postaji pa velik šotor, težak več kot 30 kg, in vse v večernih 
206 
urah odpeljal s postaje. Šotor in eno puško sem kasneje oddal partizanom, 
drugo puško pa sem zadržal za sebe do odhoda v partizane. Največ orožja in 
municije so takrat iz baze odnesli bratje Matevž. Franc in Janez Križnar. 
Pet pušk in dva zaboja municije so zakopali v godeški gmajni. To orožje sva 
v drugi polovici leta 1942 z Matevžem Križnarjem odkopala in izročila parti 
zanom na vezi pri godeškem mostu. Težko bi danes povedal, zakaj smo neka 
teri jemali orožje, ko so drugi grabili po materialnih dobrinah. Verjetno 
zaradi samoobrambe v negotovih razmerah. 
Tako so minevali dnevi. Nemcev pa še vedno od nikoder. In glej ga 
vraga, kar na lepem so iz Škofje Loke na postajo z mulami prikorakali Italijani. 
Videti so bili zelo preplašeni in so samo spraševali, kje so Srbi. Ko so videli, 
da Srbov ni, so se opogumili in začeli razobešati italijanske zastave. To je 
bil prvi šok za vse nemčurje, ki so pričakovali Nemce, prišli pa so Italijani. 
Naslednji dan se je pojavila nemška motorizirana kolona in so Italijane potisnili 
prav do Šentvida, tam je nastala nemško-italijanska meja. 
Kaj se je po zlomu stare Jugoslavije dogajalo po vasi: 
Na vasi je zavladala negotovost. Ljudje so se zaprli sami vase. Vedeli 
smo, da sta kralj in vlada pobegnila in da je jugoslovanska vojska v razsulu. 
Iz vojske so se začeli vračati vojni obvezniki, ki so pripovedovali, kakšne 
razmere so tam vladale. Trdili so, da je bil vodilni kader orodje pete kolone. 
Ludvik Habjan je pripovedoval, na Godešiču je takrat imel pilarsko delav 
nico, da je bil na jugoslovansko-italijanski meji pri Rakeku, ko je bila na 
padena Jugoslavija. 
Njegova enota je dobila ta dan nalogo, da se pripravi za umik na druge 
obrambne položaje na Gorjance. Njemu so naložili na voz zaboje municije in 
stare mitraljeze »Švarcloze«, najmodernejše, še v zavojih, češke »zbrojevke« 
pa so zmetali na kup in zažgali. Umikati iz utrjenih položajev (Rupnikova 
linija) so se pričeli, ko še ni padel niti en sovražnikov strel. Ludvik je svoj 
tovor s parom volov usmeril proti Gorjancem. Med potjo je ugotovil, da 
vojaki odmetujejo orožje in bežijo in da oficirjev ni nikjer. Pustil je voz 
z voli na cesti in se tudi sam usmeril proti domu. 
Nemci so kar hitro pokazali svoj pravi obraz. Začeli so izganjati duhov 
nike, seliti napredno inteligenco in izdali so še druge omejitvene ukrepe za 
prebivalstvo. 
Pristaši hitlerjevega reda *so upravičevali to početje s tem, da je treba 
odstraniti nezanesljive ljudi in kapitaliste. O vsem tem smo se med seboj 
pogovarjali, čakali smo, kaj se bo še zgodilo, izhoda pa nismo videli. Trdil 
bi, da smo se potegnili v nekakšno brezdelje. Ob nedeljah smo v gostilni pri 
Lovričku pritajeno bodrili drug drugega, da Nemci v tej vojni ne bodo 
zmagali, in v večernih urah smo na cesti zapeli pesem »Od Urala do Triglava«. 
Proti koncu maja 1941 pa smo zvedeli iz nekih zaupnih virov (od kje 
so te vesti prihajale, ni nihče vedel), da je ustanovljena Osvobodilna fronta 
z namenom, da organizira oborožen odpor proti Nemcem in da se moramo 
tudi mi pridružiti Osvobodilni fronti. Kako to storiti, kje iskati stikov, tega 
nismo vedeli. Bila po je to za nas velika novica in hitro smo poskrbeli, da 
so ljudje zvedeli zanjo. 
207 
Prvi poskus, da se ustanovi vaški odbor OF na Gndešiču: 
Franc Križnar (Matičkov) z Godešiča in Janko Krmelj (Mlinarjev) iz 
Reteč sta bila po poklicu kovinarja. Oba sta bila zaposlena v Železarni na 
Jesenicah. Tu sta bila povezana z aktivisti Osvobodilne fronte. Kasneje sta 
zaradi kompromitiranosti 15. 12. 1941 oba odšla v partizane. Križnar je padel 
v borbi z Nemci na Poljski planini pod Stolom dne 21. 9. 1942. Krmelj pa je 
padel pod Krvavcem dne 9. 8. 1944. 
Tovariša sta neke nedelje konec junija ali ob začetku julija leta 1941 
prišla z Jesenic na Godešič z namenom, da v vasi ustanovimo vaški odbor 
Osvobodilne fronte. V ta namen sta sklicala sestanek ob Sori pri kopanju. 
Zato tudi menim, da je bil sestanek v času. kot ga navajam. Točnega datuma 
ni več mogoče določiti. Na tem sestanku so bili navzoči še Matevž Križnar. 
Nikolaj Luskovec, Franc Habjan (Šimnov) in Karel Keber. Sam se tega se 
stanka nisem udeležil, vendar me je proti večeru tistega dne Franc Križnar 
obvestil, da bo naslednjo nedeljo zopet sestanek in da bomo takrat ustanovili 
vaški odbor Osvobodilne fronte. Povežem naj se z Nikolajem Luskovcem in 
njegovim bratom Matevžem, da do naslednje nedelje določimo najbolj zanes 
ljive ljudi za vaški odbor OF. Za tisto nedeljo je bil kraj sestanka določen 
prav tam ob Sori. kjer je bil prvi sestanek. Na tem sestanku naj bi sodeloval 
tudi Slavko Krmelj iz Reteč z namenom, da bi tudi tam ustanovili odbor 
Osvobodilne fronte. Do tega sestanka pa ni prišlo, kajti okupator je izredno 
zaostril ukrepe. Za prehod iz kraja v kraj je bilo potrebno imeti posebno 
dovoljenje. Tovariša Križnar in Krmelj sta morala biti zelo previdna, ker 
jima je bil gestapo že za petami. Osumljena sta bila. da sodelujeta z aktivisti 
Osvobodilne fronte v Železarni. To jima je onemogočilo priti na dogovorjeni 
sestanek in tako je padla v vodo ta prva pobuda, da bi ustanovili vaški odbor 
Osvobodilne fronte na Godešiču. 
Novica, da je Nemčija napadla Sovejtsko zvezo, nam je vlila novo upanje, 
prepričani smo bili, da si bo Hitler v Rusiji polomil zobe. In še en dogodek je 
pretresel vas. Junija 1941 je gestapo aretiral Janeza Franka. To je bila prva 
aretacija v vasi. Janez Franko je bil že takrat član KPJ in zagrizen sovražnik 
fašizma, bil je proletarec v pravem pomenu besede. Zaradi svojega prepričanja 
je ostal večkrat brez dela. Družino je preživljal s priložnostnim delom. Na 
železniški postaji je nakladal vagone. 
Med tovariši, ki so bili nosilci borbe proti okupatorju v vasi, sem omenil 
le Ludvika Habjana in vse, ki smo bili pri njem zaposleni. Navedel bom še 
druge, čeprav so nekateri izmed njih kasneje prešli na stran belogardizma 
ter tako neposredno sodelovali z okupatorjem. Omenim naj vse brate Križnarje 
(Matičkovi), Miklavža Luskovca in Slavko (Vrbanovo), Janeza Novinca (Ton-
kov), kovača Janeza Avguština, Franca Lukančiča (Martinov), Jožeta in Anto 
na Kuralta (Tonačeva), Janeza Krajnika (Hrastnik), Miho Bobnarja (Reškov) 
in krojača Antona Bobnarja. Kasneje, ko se je v vasi ustanovil odbor OF, 
se je krog somišljenikov povečal. V vasi se je odpor proti okupatorju vidno 
širil. Vedno manj je bilo takih, ki so bili še za Hitlerjev red. Vas je postala 
že tedaj tako enotna, da so bili nemčurji (kakor smo jih tedaj imenovali) 
popolnoma izolirani. Ljudje so se jih izogibali in jih prezirali posebno še 
potem, ko so Nemci začeli s preseljevanjem in požiganjem vasi (Rašica). 
208 
Drugače pa je bilo na železniški postaji v Skofji Loki. Ker je bila proga 
porušena (predor na Otočah), vlaki skoraj niso vozili, le posamezni vlak med 
Šentvidom in Kranjem je vozil dvakrat na dan. Zato je bilo dosti časa za 
vsakršne pogovore. Na postaji nismo imeli nobenega pravega dela, v službo 
smo pa morali hoditi. Odredili so, da smo morali pleti postajne tire. Tu je bila 
priložnost, da smo premlevali dogodke v svetu in analizirali vedenje ljudi na 
postaji. 
Po cele dneve smo sedeli med tiri po štirje ali pet skupaj, opleli pa nismo 
niti metra proge. Med nami so bili tudi nekateri, ki so verjeli v Hitlerjevo 
zmago. Nekaj dni preden je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, smo vsi trdili, 
da bo Nemčija izgubila vojno. Posebno glasen je bil pri tem skladiščnik 
Pezdir (imena se ne spominjam, doma je bil menda iz Polja pri Ljubljani). 
Izzval ga je Alojz Svoljšak. ki je še vedno zatrjeval, da bo Nemčija zma 
gala, češ Hitler bo zmagal, če ne drugače, bo oblekel rdeči plašč. Svoljšak 
jo bil prepričan, da bo Hitler obračunal s kapitalisti, da jih bo razlastil in 
da bodo delavci dobili oblast. Kot je trdil, bo to nekakšen Hitlerjev socializem, 
če ne drugače, se bo sporazumel s Sovjetsko zvezo — oblekel bo rdeči plašč. 
Ko je malo kasneje Hitler napadel Sovjetsko zvezo, je Svoljšak kmalu priznal, 
da je bil v zmoti in je spremenil svoje poglede na Hitlerjevo zmago. 
Veliko novega smo zvedeli iz Ljubljane, predvsem o delu in organizaciji 
Osvobodilne fronte. Na železnici se je razvila dobra obveščevalna mreža, čez 
katero so nekateri na postaji dobivali naloge, da organizirajo odpor proti 
okupatorju. Pobudnik tega je bil vlakovni odpravnik Jože Lukežič. Okrog 
sebe je zbral še pripravnika za vlakovnega odpravnika Bucika, tajnika pri 
nadzorniku proge Sigulina. skladiščnika Pezdirja in mene, ki sem opravljal 
službo kretnika. Kasneje je prišel iz Ljubljane na postajo v službo Jank kot 
blagovni blagajnik in se je tudi pridružil naši skupini. Jank je stanoval 
v Pirničah. pa zaradi meje ni mogel več opravljati službe v Ljubljani. Pove 
zani smo bili s sosednjimi postajami v Medvodah, Zabnici in Kranju. 
Dobivali smo direktive, naj sabotiramo železniške prevoze, zbiramo po 
datke o železniških vojaških transportih, organiziramo sabotažne skupine in 
drugo. Morali smo biti izredno previdni, ker so bili na postaji šef skladišča 
Ladiha. njegov sin in vlakovni odpravnik Pajer zagrizeni nemčurji. Nekoč 
je Pajer pred nami dejal: »To je nemška zemlja, jaz sem Nemec, mene je 
rodila nemška mati.« Po osvoboditvi je bil zaposlen kot vlakovni odpravnik 
na postaji Jesenice. Tam njegove preteklosti niso poznali in so ga izvolili 
v prvi delavski svet Železniškega transportnega podjetja Ljubljana. Na prvem 
zasedanju delavskega sveta sva, Jože Lukežič in jaz povedala, kako se je za 
držal med okupacijo. Delavski svet ga je izključil iz svojih vrst in je moral 
zapustiti zasedanje. Ladiha starejši pa je bil v letu 1943, ko sem bil jaz že 
v partizanih, od ljudskega sodišča obsojen zaradi sodelovanja z okupatorjem 
na smrt. Ko so hoteli izvršiti sodbo v njegovem stanovanju, je prišel odpirat 
glavna vrata vlakovni odpravnik Peršič, po rodu Bosanec (bil je naš človek). 
Ker je govoril srbohrvaško je likvidatorje zmedel. dvomili so, če je to tisti, 
nad katerim morajo izvršiti smrtno obsodbo. Tovariš Peršič je dobil strel 
v desno roko, Ladiha pa se je izognil zasluženi kazni. 
Vse. kar sem zvedel o organizaciji Osvobodilne fronte ter kaj smo se 
pogovarjali na postaji, sem verno prenašal med svoje somišljenike na vasi. 
Sklenili smo, da moramo tudi mi dobiti stike z aktivisti Osvobodilne fronte 
14 Loški razgledi 209 
Ludvik Habjan, prvi predsednik vaškega odbora OF na Godešiču, ustanovljenega oktobra 1941 
v Skofji Loki. Na zvezo s Francem Križnarjem in Jankom Krmeljem nismo 
mogli več računati. Dogovorili smo se, da naj to poskuša Slavko Krmelj iz 
Reteč prek svoje sestre, ki je bila poročena z Ivom Vraničarjem iz Škofje 
Loke. Spominjam se, da je Slavko že v začetku oktobra 1941 navezal stik 
z Vraničarjem. Ta je bil takrat član mestnega odbora Osvobodilne fronte 
Škofja Loka. Predlagal mu je. naj čimprej ustanovimo vaški odbor Osvobo 
dilne fronte na Godešiču in v Retečah. Menil sem. naj bi sklicali naše najbolj 
zanesljive ljudi in se o vsem pogovorili, Slavko pa se za tak razširjeni sestanek 
ni navduševal. Končno sva se odločila, da se sestaneva v Kebrovi hiši na 
Godešiču in zraven povabiva še Ludvika Habjana. O tem je bila seznanjena 
tudi Kebrova mati. Semkaj smo že pred tem zahajali zaradi sodelovanja z 
Ludvikom Kebrom, ki je bil zaposlen v Kranju in je ob nedeljah prihajal 
domov. 
Ta sestanek je bil, kolikor se spominjam, nekako sredi oktobra leta 1941. 
Slavko Krmelj je povedal, da je dobil nalogo od Iva Vraničarja. naj se čim 
prej ustanovi vaški odbor Osvobodilne fronte na Godešiču in v Retečah z 
nalogami: pridobiti čim več ljudi za Osvobodilno fronto, organizirati sabo-
tažne akcije in zbirati orožje. Govorili smo tudi o propagandi, vendar nismo 
vedeli, kaj so naše naloge. Za odbor na Godešiču je Ludvik Habjan menil. 
da za sedaj zadostujemo mi trije. Slavko Krmelj pa naj zastopa Reteče, ker 
tedaj ni bilo mogoče ustanoviti odbor Osvobodilne fronte v Retečah. Razum 
ljivo je, da predlogu midva nisva ugovarjala, ker je bil Habjan dosti starejši 
in izkušenejši od naju. Naloge pa smo si takole razdelili: Ludvik Habjan bo 
predsednik odbora, Slavko Krmelj bo zadolžen za propagando, jaz bom pa 
zbiral orožje. 
Slavko Krmelj, ki je vzdrževal zveze s Škofjo Loko, je prinašal vedno 
nove naloge: treba je pripraviti ljudi na vstajo, takoj moramo organizirati 
sabotažne skupine, treba je pričeti z zbiranjem hrane, pripraviti seznam ljudi, 
ki sodelujejo z okupatorjem, itd. 
Bilo je že preveč nalog za tri člane odbora, ki bi morali sami organizirati 
vse akcije. Na sestanku, ki je bil v začetku decembra 1941 v delavnici pri 
210 
Habjanu. smo se pogovarjali, kolikor se spominjam, o terorju, ki ga izvaja 
okupator, o razmerah na vasi in o razširitvi odbora. S Slavkom Krmeljem 
sva se že prej dogovorila, da bova predlagala, da se v vaški odbor Osvobodilne 
fronte vključita še Matevž Križnar in Miklavž Luskovec. Habjan ni bil nav 
dušen za predlog, ker sta bila fanta mlada, pa verjetno ni vanju dovolj 
zaupal. Habjan je predlagal v odbor Franca Lukančiča in Janeza Novinca 
z obrazložitvijo, da je Lukančič kmet, Novinc pa trgovec, da bosta tako lahko 
organizirala zbiranje hrane, o kateri je malo prej govoril Krmelj. Tako je 
najin predlog padel v vodo. oba sva se strinjala s Habjanom. 
V nedeljo 31. decembra 1941 smo izvedeli, da so partizani iz loških 
zaporov osvobodili nekaj zapornikov, še bolj pa nas je razživel boj v Dražgo-
šah. 2e pred začetkom boja smo vedeli, da so partizani v Dražgošah. Vesti 
so bile sicer pretirane, češ da je tam nekaj tisoč partizanov in da pozivajo 
Nemce na borbo. Takoj po novem letu so začele iz ljubljanske smeri prihajati 
kolone avtomobilov z nemškimi vojaki. Vedeli smo. da gredo proti Dražgošam. 
Z veliko nestrpnostjo smo spremljali dogodke. Vsak dan smo se sestajali na 
raznih krajih, da ne bi vzbujali pozornosti. Ko se je borba pričela, so pri 
hajale vesti o velikih žrtvah okupatorja in tudi to, da so se Nemci uprli in 
nočejo v Dražgo.še. Med ljudi smo razširili vesti o številu in moči partizanov, 
da se partizani borijo za svobodo in podobno. Ugled Osvobodilne fronte se je 
dvignil in pridobivali smo ljudi za sodelovanje. 
Odbor OF se je proti koncu januarja ali v začetku februarja leta 1942 
sestal na Martinovem podu. Veliko smo govorili o zadnjih dogodkih, ki so se 
odvijali tako hitro, da jih nismo znali prav oceniti. Zopet sem predlagal, da 
bi v odbor pritegnili še Matevža Križnarja in Miklavža Luskovca. Sedaj se 
Habjan temu ni več upiral in zadeva je bila urejena. Bila sta mlada, korajžna 
fanta, pripravljena tvegati. Sam sem se z njima mnogokrat pogovarjal o našem 
boju. Oba sta boj dojela ne samo kot borbo proti okupatorju, marveč kot 
razredni revolucinarni boj delavskega razreda, zato sem vztrajal, da sta postala 
člana vaškega odbora OF. Odbor je v tej sestavi (7 članov) deloval vse do 
marca leta 1943, ko sta Miklavž Luskovec in Matevž Križnar odšla v partizane 
(Matevž nekoliko pozneje). 
Ob teh dogodkih smo postali bolj zamozavestni, kar javno smo govorili 
o zlomu Nemčije. Začeli smo tudi zbirati denarne prispevke za OF. Zbrali smo 
nekaj hrane in jo dostavili v Pungert Andreju Florjančiču-Polencu. Andrej 
je bil eden prvih aktivistov na področju Pungerta in Gosteč, ki je imel zveze 
s partizani že v letu 1941. Spominjam se ga kot zelo resnega in previdnega 
človeka. Ko sem mu nekoč prinesel večjo količino hrane, mi je rekel: »Ce se 
kaj zgodi, se midva ne poznava.« 
Prvega februarja 1942 sem bil v službi, ko je prišel k meni ves prestrašen 
Bucik iz postaje in mi povedal, da ga išče gestapo. Takoj mora v partizane, pri 
priči naj mu povem, kje naj se javi. Ker nisem mogel službe zapustiti, sem 
mu predlagal, naj se umakne iz stanovanja in me naslednje jutro ob določeni 
uri počaka pred »Plevno«. Ta dan je bila »svečnica« — cerkveni praznik, 
zato mi je datum ostal v spominu. 
Peljal sem ga k Ivu Vraničarju, ki je imel zvezo s partizansko skupino 
na področju Osovnika. Prav ta dan je pričelo močno snežiti. Zapadlo je več 
kot pol metra snega in tovariš Bucik je moral ostati pri Vraničarju štiri dni, 
da je bila veza zopet organizirana. Odpeljali so ga v Pungert in tu je dobil 
14 211 
zvezo s partizani, toda bil je le malo časa borec. Ko so bili partizani pri kmetu 
Jamniku pri Sv. Barbari zaradi izdaje napadeni, je 11. marca 1942 v tej borbi 
padel. 
Ivan Bucik je bil rojen 26. 12. 1919 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je 
vpisal na dvoletno železniško prometno šolo v Beogradu. Zaradi vojne je končal 
le prvi letnik. Nato je bil razporejen na železniško postajo v Škofji Loki kot pri 
pravnik za vlakovodnega odpravnika. Na postaji je bil povezan z aktivisti OF in zelo 
aktiven, včasih celo preveč predrzen, kar nemčurjem na postaji ni ostalo prikrito. 
Začel ga je zasledovati gestapo. V zadnjem trenutku se je izognil aretaciji tako. da 
je odšel v partizane. 
Ker so Nemci zaplenili vse radioaparate ter tako onemogočili poslušanje 
tujih postaj, smo le malo vedeli, kaj se dogaja po svetu. Krojač Anton Bobnar 
je poznal Pavla Česnika. ki je bil v službi na izpostavi v Škofji Loki, stanoval 
pa v svoji hiši pod »Plevno«. Nemci so ga imeli za zanesljivega in mu pustili 
radioaparat. Bobnar je hodil tedensko enkrat k njemu poslušat tuja radijska 
poročila, predvsem London. Naslednji dan pa smo hodili k njemu, po novice. 
Največkrat je povedal, da je govoril Kuhar, da sta v Londonu jugoslovanska 
vlada in kralj, da pa se je zaradi žrtev še prezgodaj upirati okupatorju in da 
je treba čakati na znak iz Londona. 
Tega nikakor nismo mogli uskladiti z nalogami, ki smo jih dobivali, da 
moramo organizirati oborožen boj proti okupatorju, izvajati sabotažne akcije, 
pošiljati ljudi v partizane in še drugo. Na nekem sestanku, ki je bil zopet 
pri Kebru (ne spominjam se kdaj), sta bila tudi Lado Albina in Moravč (Moravč 
je skupaj s Habjanom vodil pilarsko delavnico). Ker sta tudi hodila k Bobnarju, 
smo se o tem pogovarjali. Mnenja smo bili. da Kuhar zagovarja stari jugo 
slovanski režim, in sklenili, da bomo s to zvezo prekinili. 
Nekega dne konec junija 1942 me je Slavko Krmelj obvestil, da naj 
skupaj z Matevžem Križnarjem greva v mraku h godeškemu mostu, da bova 
tam dobila zvezo s partizani. Ko sem Matevža o tem obvestil, sva se dogovo 
rila, da bova šla tja vsak po svoji poti — eden čez travnik, drugi po produ. 
S strahom sem odhajal na ta sestanek, saj je bil to moj prvi neposredni stik 
s partizani. Ko sva prišla tja, so partizani že čakali. Kolikor se spominjam, 
jih je bilo šest ali sedem. Z njimi se je že pogovarjal Valentin Kalan. ki je 
prišel na zvezo iz Stare Loke. Midva sva nekoliko težko pričela razgovor 
z njimi, tako da so naju začeli spraševati, kakšna je situacija na vasi. Povedala 
sva jim. kar sva vedela, da večina ljudi podpira partizane in Osvobodilno 
fronto in da so pripravljeni tudi materialno podpreti njihovo borbo, da v vasi 
deluje odbor OF in še druge stvari. Naročili so nama. da je treba začeti zbi 
rati orožje ter da potrebujejo hrano. Zbrano hrano naj bi dostavili v Pungert 
Andreju Florjančiču. Glede orožja sva jim povedala, da imamo nekaj pušk in 
municije, da jim to lahko prineseva. kadar hočejo. Nazaj grede skoraj nisva 
govorila. Šele naslednji dan sva se zmenila, da se moramo zbrati in se 
o vsem pogovoriti. Naslednji večer smo se zbrali v trgovini Janeza Novinca. 
Povedal sem, kaj je bilo na sestanku s partizani, da moramo zanje zbirati 
orožje in da partizani potrebujejo večjo količino hrane. Dogovorili smo se. 
da bomo med seboj in še pri nekaterih zanesljivih ljudeh v vasi zbrali po 
trebno hrano. Oglasil se je Janez Novinc in predlagal, da se dogovorimo 
s partizani, da naredijo v njegovi trgovini rekvizicijo. Povedal je. da bo v 
212 
kratkem dobil »fasengo« in bo trgovina dobro založena. Kaj hitro smo se vsi 
z njegovim predlogom strinjali. Novinc pa je za to postavil pogoj: da čim 
prej za tem partizani naredijo rekvizicijo tudi v trgovini Šturh v Retečah. 
Novinc je to zahteval zato. da bi od sebe odvrnil sum. da je v kakršnikoli 
povezavi s partizani. 
Nekaj dni pozneje smo že dobili vezo s partizani prav na istem mestu pri 
godeškem mostu. Tja sva zopet odšla z Matevžem Križnarjem. S seboj sva nesla 
štiri puške in en zaboj municije. Vse sva navezala na kolesa in se peljala 
s kolesi. To orožje sva prejšnjo noč odkopala v godeški gmajni, kamor so ga 
ob razpadu stare Jugoslavije zakopali bratje Križnar. Dolgo časa sva iskala 
še drugi zaboj municije. vendar ga nisva našla. Eno puško je Matevž shranil 
za sebe. Ko je odšel v partizane, jo je vzel s seboj. Povedala sva jim. kaj smo 
se dogovorili glede Novinčeve trgovine, da bi na ta način najhitreje prišli do 
večje količine hrane. Menili so. da bi že naslednji večer šli v akcijo, vendar 
sva povedala, da Novinc verjetno še ni dobil zaloge. Zato bi se morali z njim 
o tem osebno dogovoriti. Ta večer sem med njimi spoznal samo Ivana Franka. 
Dragota Vraničarja in enega od Kavčičev iz Škofje Loke, imena se ne spo 
minjam. Domenili smo se, da se bosta pri Novincu zglasila Vraničar in Kavčič. 
Kmalu za tem je bila akcija izpeljana. 
Dogovorili smo se tudi. da bi kasneje organizirali rekvizicijo tudi v trgo 
vini »Šturh« v Retečah. zlasti ker je Šturh gestapovec. Vendar akcija ni stekla 
tako hitro, ker je bila zveza s partizani za nekaj časa prekinjena, zaradi nemške 
hajke v Hrastnici in na Osovniku. 
Nekega dne. kdaj je to bilo. se ne spominjam, me je Andrej Bertoncelj 
obvestil, naj se takoj javim v hiši zraven železniške postaje Zabnica, da me tam 
čakajo partizani. Bertoncelj je imel takrat stanovanje in žago ob glavni cesti 
med vasjo Meja in Kranjem. Kasneje sem z njim vzdrževal tesne stike. Njemu 
sem znosil za partizane nekaj deset tisoč mark, ki sem jih dobil od Janeza 
Novinca, njemu pa jih je dal trgovec Deisinger iz Škofje Loke. 
Andrej Bertoncelj je vzdrževal zvezo z nekaterimi ljudmi Osvobodilne 
fronte na Gorenjskem, tako s Kolbom iz Šentvida, tovarnarjem Miklavcem iz 
Medvod in še nekaterimi drugimi. Ta skupina je imela stike z gestapom z 
Bleda — z Rosumekom in v zvezi s tem z Olgo Bohinc iz Medvod. Hoteli 
so celo ustanoviti poseben Okrožni odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko. 
O tem obširno piše v svojih spominih Niko Kavčič. Maks Mrzlikar-Gorjan, ki 
je bil ilegalec na terenu Medvode, pa v svojih spominih pravi, da je bil tudi 
Andrej Bertoncelj član tega odbora. 
(Glede veletrgovca Deisinger ja $a še naslednje: V njegovem stanovanju so se 
na njegovo vabilo zbirali gestapovci na razne pojedine in zabave. Tam so dostikrat 
popivali do zgodnjih jutranjih ur. Aktivisti Osvobodilne fronte v Skofji Loki so za 
to dobro vedeli. Znano je bilo tudi, da je Deisinger prejel legitimacijo »folksdoj-
čerja«, se pravi, da je postal nemški državljan. Svoje sodelovanje z gestapom je hotel 
zakriti tako, da je po določenih ljudeh dajal denar pa tudi živila za partizane, da bi 
se tako zaščitil za vsak primer, češ da dela za partizane.) 
V Zabnico sem se odpravil s kolesom. Ko sem prišel v Zupanovo hišo, ki 
je stala tik ob železniški postaji Zabnica. so bili tam res partizani. Hoteli so 
vedeti, kakšne so možnosti, da naredijo rekvizicijo v Šturhovi trgovini v 
Retečah. Povedal sem jim, da trgovina stoji tik ob glavni cesti, da je ločena 
od stanovanjske hiše in da pot vodi do nje preko železniške proge, po kateri 
213 
večkrat hodijo nemške patrulje. Imeli so že pripravljen načrt za akcijo. Hoteli 
so le. da jim zavarujemo dostop do trgovine. Nekdo jih mora počakati dolo 
čenega dne na vezi pred godeškim mostom. Dali so mi tudi razpoznavni znak 
»Šturh«. 
Z Luskovcem sva kasneje pripravila načrt: Miklavž bo čakal partizane 
na določenem kraju, (povedal sem mu razpoznavni znak) in jih odpeljal do 
železniške čuvajnice v Retečah. Jaz pa bom opazoval nemške patrulje na 
železnici. Nato bomo skupaj prekoračili železniško progo, prišli v gozd na 
nasprotni strani ter ob cesti šli proti trgovini. Ta načrt nam ni uspel. Parti 
zanov ta večer ni bilo od nikoder. Kot smo bili pozneje obveščeni, so se tega 
dne spopadli z nemško patruljo, morali so se umakniti in opustiti predvideno 
akcijo. 
Zakaj me je aretiral gestapo: 
Dvajsetega maja 1942 me je aretiral gestapo. (Ta podatek je zapisan v knjigi 
zapornikov, ki jo hrani zgodovinski arhiv Ljubljana -- enota Skofja Loka.) 
V zvezi z mojo aretacijo je bila zadeva naslednja: Nekega večera (ne spominjam 
se, kdaj je to bilo), sem bil na Gostečah skupaj z Ivanom Frankom-Zrinskim. 
Prosil me je, naj grem do njegove sestre Slavke, da bi mu dala nekaj spod 
njega perila in nekaj nemških mark, kar naj bi mu naslednji večer prinesel 
na Gosteče. To sem mu seveda obljubil. Dogovorila sva se tudi, kje me bo 
čakal. Takrat sem opravljal službo skladiščnega delavca na postaji Skofja 
Loka. Delo pa je trajalo od 8.—12. ure in od 14.—18. ure. Službo smo menjali. En 
teden smo delali v skladišču, en teden na kretnici v turnusu. Ko sem delal 
v skladišču, sem hodil na kosilo domov. Vedel sem, da Slavka vsak dan nosi 
možu kosilo na Trato, kjer je bil zaposlen v vojaški bazi. Zato sem to naslednji 
dan izkoristil. Malo pred dvanajsto sem zapustil službo zato, da sem med potjo 
domov srečal Slavko in ji povedal, da Ivan prosi, naj mu pripravi nekaj 
spodnjega perila. Prinese naj ga že ta dan k meni domov. Za marke ji nisem 
rekel, saj je odbor OF zbiral prostovoljne prispevke in smo mu iz teh sredstev 
dali 50 mark. Zvečer sem to nesel Franku na Gosteče. To je bila majhna stvar 
brez kakršnega koli posebnega tveganja, zato sem na to kaj hitro pozabil. 
Od devetnajstega na dvajseti maj sem imel nočno službo na kretnicah. 
Ko sem zjutraj prišel utrujen domov, sem šel spat. Okrog desete ure stopi žena 
v sobo in pravi, da je zunaj na cesti obstal avto. Pomislil sem, da bi skočil 
skozi okno, v tem trenutku pa je bil že gestapovec v sobi. Ostro je ukazal: 
»Takoj vstani in se napravi, greš z nami!« Na poti v Škof jo Loko so mi rojile 
po glavi vsemogoče misli, zaradi česa so me aretirali, kaj vedo o mojem delu 
za OF. ali imajo kakšne dokaze in podobno. Bilo je veliko stvari, ki bi me lahko 
obremenjevale, če bi gestapo vedel zanje. Najmanj sem pa mislil na to, zaradi 
česar so me aretirali. 
Ko so me pripeljali na gestapo (sedež gestapa je bil v nekdanjem župnišču), 
so me pričeli takoj zasliševati. Na enem koncu pisalne mize je sedel tolmač, na 
drugem gestapovec. na mizo pa sta položila vsak svojo pištolo, mene pa sta 
posadila na stol pred tolmača, kočevskega Nemca. 
Najprej mi je prinesel majhni sliki dveh ustreljenih partizanov. Eden je 
imel rano v vratu. Vprašal me je, ali koga poznam. Odgovoril sem, da ne po 
znam nobenega. Začel pa se je razburjati, vpiti nad menoj, da lažem, in me 
dvakrat močno udaril po obrazu. Še naprej je hotel izsiliti od mene. da enega 
214 
izmed njiju poznam, da mi bo to dokazal in me z nekom soočil. Obe sliki mi je 
vzel in mi prinesel eno večjo v velikosti razglednice. Zopet me je vprašal, če 
tega poznam, rekel sem, da ga poznam in da je sedaj v službi v Klagenfurtu -— 
Celovcu. To sem rekel zato, ker so nekateri pri nas v vasi tako pripovedovali. 
Ta moja izjava mi je pri kasnejšem zaslišanju prav prišla. Na sliki je bil 
Ivan Franko. Sliko mi je gestapovec vzel in me o njem niso več zasliševali. 
Nato mi je prinesel napol sežgano neko pismo in zahteval, naj ga prečitam. 
Pismo se ni dalo v celoti prečitati, niti nisem bil sposoben, da bi ga čital, raz 
ločil sem zgolj spodnji podpis Slavka. Trdili so, da sem pismo jaz nosil, kar sem 
zopet zanikal. Resnično, s tem pismom nisem imel nobene zveze. O usodi 
tega pisma pa nekoliko pozneje. Tako je bilo zasliševanja konec. Gestapovca 
sta se začela med seboj pogovarjati, nato me je tolmač odpeljal v loške zapore. 
Zrinili so me v sobo, v kateri so bile štiri postelje, v njej pa več kot deset 
zapornikov. Zelo sem bil presenečen, ko so že vsi vedeli, da so me aretirali 
in že zasliševali. Naša obveščevalna služba je bila res izredno dobro organizi 
rana. Med zaporniki v sobi je bil tudi Janez Prosen. Ko smo čez dan hodili po 
sobi sem in tja. mi je na uho povedal, da moram zvečer leči zraven njega, ker 
mi mora nekaj povedati. Ležali smo kar na golih tleh. In tedaj sem šele zvedel, 
da je bila istega dne zjutraj ob sedmih aretirana tudi Frankova sestra Slavka 
in da je zaprta v sosednji sobi. Gestapu je povedala vse. kar je vedela o meni, 
zato naj premislim, kako se bom naslednji dan na zaslišanju zagovarjal. To 
noč zame ni bilo spanja. Razmišljal sem ter si pripravil načrt, kako se bom 
zagovarjal. Ce mi tega Prosen ne bi povedal, potem ne vem, kako bi se bilo 
moje zasliševanje končalo. 
Janez Prosen je bil po poklicu mesar, doma iz Šenčurja pri Kranju. Živel pa 
je na kmetiji pri Miklavžu v Zabnici. Lastnica kmetije, Danica, je bila vdova, 
vendar nista bila poročena. Pri njem so se dostikrat oglašali partizani in tam tudi 
ostali prek dneva, zanje pa je zbral tudi veliko hrane. Zaradi tega ga je gestapo 
aretiral. Baje je imel za to dokaze. Prosen pa je vztrajno vse zanikal. Po večdnevnem 
zaslišanju so ga tako stepli, da je bil po telesu in obrazu ves podplut. Ker priznanja 
niso mogli izsiliti od njega, so ga mislili tisti dan, ko sem jaz moral zopet na zasli 
šanje, izpustiti. Gestapovec pa se je poslužil še zadnje zvijače. Odšel je zjutraj v 
Zabnico do Danice in ji rekel: »Mož je vse priznal, le to noče povedati, kolikokrat 
so bili partizani pri vas. Ce boste to povedali, se vam ne bo nič zgodilo.« Danica se 
je ujela v past. Povedala je, da so partizani res bili večkrat pri njih. Po tem prizna 
nju so jo takoj aretirali in odpeljali v Begunje. Kasneje je preminila v nekem 
taborišču. 
Ko se je gestapovec vrnil, so takoj prišli po Prosena. Ko je paznik Tomaž 
odprl vrata — za njim so stali gestapovci, je rekel: »Gospod Prosen, nič več ne 
tajite, žena je vse povedala, tu imate denar in ročno uro (to so mu vzeli ob aretaciji).« 
Dobro se spominjam, da se je tedaj Prosen prijel za glavo in vzkliknil: »O madona, 
kako so me tepli, pa nisem ničesar priznal, vsega je konec!« Odpeljali so ga v 
Begunje in kasneje ustrelili kot talca v Žirovnici na Gorenjskem. 
Kmalu za tem so prišli pome in me odvedli na zaslišanje. Začeli so me 
spraševati, ali sem nesel neki paket za Ivana Franka. Takoj sem povedal, da 
sem ga nesel. Hoteli so vedeti, kam sem ga nesel in komu sem ga dal. Prav o 
tem sem ponoči razmišljal, kako se bom zagovarjal. To je bilo edino, kar je 
Slavka lahko gestapu povedala o meni. Svoj zagovor sem pričel takole: 
Nekega dne je z Jesenic pripeljal nabiralni vlak (to je bil vlak, ki je po postajah 
nakladal kosovno robo). Neki železničar od tega vlaka je prišel v skladišče k meni 
215 
in me vprašal, ali poznam Ivana Franka. Povedal sem mu. da ga poznam, saj je 
doma iz iste vasi kot jaz, sedaj pa je na delu v Klagenfurtu — Celovcu. Povedal mi 
je, da je prejšnji dan govoril z njim in da prosi sestro Slavko, naj mu pošlje nekaj 
spodnjega perila. Prosil me je, na] jaz Slavki povem, če pripravi perilo, jaz pa naj 
ga prinesem na postajo proti večeru, ko se bo skupina vračala na Jesenice. Naslednji 
dan, da gre zopet v Klagenfurt in mu bo perilo odnesel. Obljubil sem mu, da mu 
bom to uslugo naredil in mu perilo prinesel. Med opoldanskim odmorom, ko sem šel 
domov na kosilo, sem srečal Slavko, ji to povedal in jo še prosil, naj perilo prinese 
popoldan k meni domov, da ga bom odnesel na postajo. Proti večeru sem zavitek 
odnesel na postajo. V skladišču sem našel omenjenega železničarja in mu izročil 
paket, ta ga je takoj odnesel v službeni vagon med svojo prtljago. Tolmač me je 
vprašal, ali vem, da je Ivan Franko pri »banditih«. Odgovoril sem mu. da tega ne 
vem, in če bi to vedel, mu paketa ne bi odnesel. Morda se ta moj zagovor še danes 
zdi komu naiven, vendar tako je bilo. 
Po mojem zagovoru sta se tolmač in gestapovec dolgo časa med seboj po 
govarjala, o čem. nisem razumel. Naenkrat me je tolmač vprašal, ali bi še 
poznal železničarja, kateremu sem oddal zavitek, če bi ga videl. Malo sem po 
mislil in odgovoril, da bi ga verjetno še poznal. Zopet sta se pogovarjala. 
Cez čas mi je tolmač rekel: »Ti greš domov, jutri moraš v službo. Damo ti 
deset dni časa, da tega železničarja dobiš. Ko ga opaziš na vlaku, sporoči 
šefu postaje, da bo nas obvestil.« Tako se je zaslišanje končalo in sem odšel 
domov. Ker sem vedel, kaj bi bilo s človekom, katerega bi pokazal, da sem 
mu izročil paket, zato mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi kaj takega 
storil. 
Minilo je deset — dvanajst dni. Mislil sem, ker nisem ničesar javil, da 
je zadeva končana in da so nanjo pozabili. Pa ni bilo tako. Gestapovec in 
tolmač sta se pojavila pri meni na domu. Tolmač mi je rekel: »Tu imaš deset 
mark. jutri pojdi na Jesenice in tam poišči omenjenega železničarja. Imaš dva 
dni časa. da ga najdeš.« S posebnim poudarkom je ob navzočnosti žene po 
vedal: »Ce boš kam odšel, bomo odpeljali v taborišče ženo, mater in otroka.« 
Ko sem ugovarjal, da imam naslednji dan službo, je povedal, da je tudi to 
s šefom postaje že urejeno. Odšel sem na Jesenice in dva dni hodil po postaji 
in iskal domnevnega železničarja. Preko noči pa sem dremal v razporedni 
pisarni. Mislil sem, da me lahko gestapo zasleduje, zato sem poskušal v razpo 
redni pisarni narediti vtis, da na vsak način moram dobiti tega človeka. Tukaj 
so mi dopovedovali, kako velike spremembe imajo vsak mesec pri voznem 
osebju, da je veliko železničarjev odšlo na delo v Celovec, zato mi kakšnih 
bolj konkretnih podatkov ne morejo dati. Naslednji dan sem se s popoldan 
skim vlakom odpeljal domov. S postaje Škofja Loka sem se odpravil na 
ravnost na gestapo. Tam sem dolgo čakal na hodniku. Mimo mene je prišel 
Šturh iz Reteč in me vprašal, kaj sem zvedel na Jesenicah. Rekel sem mu, 
da tega železničarja nisem našel. Odgovoril mi je: »Slabo zate, ustrelili te 
bodo!« in je odšel. Kmalu za tem je prišel na hodnik gestapovec, ki je bil 
za tolmača. Temu sem povedal vse, kar sem zvedel na Jesenicah. Nekaj časa 
me je gledal, nato je zavpil nad menoj »Marš!«. Tako se je zadeva končala. 
Kaj je vsebovalo pismo in kako je prišlo v gestapovske roke: 
Mislim, da je bilo meseca februarja, mogoče tudi malo kasneje, ko je 
nekdo iz Poljanske doline prinesel Slavki pismo njenega brata Ivana. Ivan 
216 
je sestro prosil, naj tistemu, ki bo prinesel pismo, da za njega dvajset mark. 
Slavka mu je denar dala. vendar ta denarja Ivanu ni izročil. Izgovarjal se je, 
da denarja ni dobil. Ivan je kasneje Slavki zopet pisal pismo, ki ga je dobila 
po neki drugi vezi, in jo v njem vprašal, zakaj mu ni hotela dati tistih dvajset 
mark, za katere jo je prosil. Slavka mu je odgovorila, da je marke dala tistemu, 
ki je prinesel pismo. To pismo je vložila v perilo, katerega je prinesla meni. 
Zato nisem o pismu ničesar vedel, Ivan pa je tako zvedel, kdo ima njegovih 
dvajset mark. 
Ko so bili pozneje partizani — mislim, da nekje v Hrastnici, je iz tabori 
šča odšla patrulja treh partizanov v smer, kjer je bila doma oseba, ki je 
imela Ivanovih dvajset mark. Ivan jim je dal pismo, ki ga je dobil od sestre 
Slavke, in jih prosil, naj gredo k njemu in od njega zahtevajo denar. 
Ta partizanska patrulja je na poti padla v nemško zasedo. Dva partizana 
sta padla, eden pa je ostal živ. Eden izmed tistih, ki sta padla, je imel Ivanovo 
pismo. Skušal ga je zažgati, da bi tako zabrisal sled, vendar mu je to le delno 
uspelo. Pismo ni v celoti zgorelo. Na podlagi tega pisma je bil gestapo pre 
pričan, da je eden od padlih Ivan Franko. To pismo pa je bilo tudi povod 
za aretacije. 
Moja aretacija je močno prestrašila tovariše v odboru in tudi druge, ki 
so sodelovali z nami. Opozarjali so. da moramo biti bolj previdni. Ko sem 
prišel domov, smo se sestali. Povedal sem, zakaj so me aretirali, kaj so na 
zaslišanju od mene zahtevali in kako sem se zagovarjal. Ludvik Habjan je 
predlagal, da se nekaj časa zaradi previdnosti ne sestajamo. In res smo se v 
drugi polovici leta 1942 zelo redko dobili, pa še takrat nismo prišli vsi. Med 
seboj smo se obveščali v vsakodnevnih razgovorih. Zveze s partizani so se 
močno krepile, prihajali so v vas in terjali, da se delo odbora poživi, da se 
začne akcija za odhod v partizane. Prinašali so različno literaturo, katero smo 
morali razdeliti med ljudi, in zbirali smo hrano in orožje. 
Takrat sem spoznal, kako prav sem imel, ko sem v vaški odbor OF pred 
lagal Matevža Križnarja in Miklavža Luskovca. Ta dva se nista ustrašila oku 
patorjevih sankcij. Vedno sta bila pripravljena na akcijo. Marsikatero nalogo 
smo skupaj izvedli. Pripravili smo nekaj sto listov s parolami proti okupatorju 
in jih del raztrosili po vasi, večino pa na cesti proti Trati in Retečam. Zbrali 
smo tudi nekaj orožja in ga oddali partizanom. Drugi člani odbora so bili 
dosti starejši od nas in jih v take akcije ni bilo primerno siliti. Tedaj je OF 
imela že velik vpliv na vasi. Rezultati njenega dela so se začeli kazati v tem, 
da je bilo vedno manj tistih, ki so še verjeli v Hitlerjevo zmago. 
Naj omenim primer, ki se*n ga v tem času sam doživel: 
Neke nedelje popoldan sta prišla k meni, ko sem bil zunaj na vrtu. Johan 
Jazbec in njegov brat France. Johan je bil v stari Jugoslaviji orožnik in je po 
razpadu stopil v vrste nemških orožnikov. Pričela sta mi pripovedovati o ve 
liki nemški zmagi na ruski fronti, hvaliti nemški red itd. Jaz sem jima ugo 
varjal, da ni vse tako, kot trdita. Po daljši razpravi pa sem jima že nekoliko 
razburjen odločno zabrusil, da Hitler ne bo nikoli zmagal in da si bo v Rusiji 
polomil zobe. Nad to mojo izjavo sta bila oba izredno presenečena in našega 
razgovora je bilo konec. Moram povedati, da bi me bilo to lahko drago stalo, 
vendar nista proti meni ničesar ukrenila. 
Člani odbora smo tedaj dopovedovali ljudem, da sta samo dve poti: ali 
sodelovanje z OF ali pa izdajstvo in sodelovanje z okupatorjem, kajti nekateri 
217 
so menili: Za nikogar nisem, ker ne morem ničesar odločiti. Z močno propa 
gando smo docela utišali še zadnje okupatorjeve simpatizerje. 
Konec januarja 1943 me je gestapo znova aretiral. V avtu. s katerim so me 
odpeljali, je bil še Janez Cof, krojač od Sv. Duha. Njega sem sicer poznal, 
nisem pa imel nikakršnih stikov z njim. Odpeljali so naju naravnost v loške 
zapore. Naslednji dan sem zvedel, da je bilo ta dan aretiranih še nekaj 
drugih, med njimi: Janez Porenta, torbar od Sv. Duha. Andrej Bertoncelj in 
še nekateri drugi, katerih pa nisem poznal. Takoj sem pomislil, če niso 
mene aretirali v zvezi z Bertoncljem. Kot sem že povedal, sem njemu prinašal 
veliko nemških mark in tudi nekaj pošte za Ljubljano. 
Naslednji dan so prvega zaslišali Bertonclja. Ko so ga pripeljali od zasli 
šanja, je bil pretepen. Povedal je. da se jim je postavil po robu in so ga 
zato tepli. Kaj so ga zasliševali, nisem vedel. Mene so na zaslišanje klicali 
šele drugi ali tretji dan. Spraševali so me. ali poznam Andreja Bertonclja. 
Povedal sem. da ga poznam, da je doma z Godešiča, kaj več o njem pa mi ni 
znano, da le približno vem, kje stanuje, da pa že nekaj let z njim nimam 
nobenih stikov. Zasliševanje je bilo hitro končano. V zaporu sem ostal osem 
dni. Dne 30. 1. 1943 smo bili vsi izpuščeni. Ta moja druga aretacija je zopet 
povzročila veliko strahu. Žena mi je kasneje pripovedovala, da je Ludvik 
Habjan prišel do nje, tu jokal in bil ves iz sebe. V Habjanovi delavnici je 
bil zaposlen Jože Strajnar, doma iz Mirne na Dolenjskem. Nekoč mi je izročil 
puško za partizane. V prepričanju, da bom to povedal na gestapu, je zapustil 
delo in odšel na Dolenjsko. Kasneje je padel v partizanih. 
Proti koncu meseca februarja leta 1943, če se prav spominjam, je prišel 
na naš teren Ivan Franko-Zrinski. Imenovan je bil za občinskega sekretarja 
KPS rajona III Škofja Loka. Nekega večera smo se z njim sestali: Matevž 
Križnar in Janez Novinc v trgovini slednjega. Zahteval je. da moramo takoj 
ustanoviti vaški odbor OF. Ko smo mu povedali, da je ta odbor že ustanov 
ljen, kdo je predsednik in kdo so člani tega odbora, smo se dogovorili za 
skupni sestanek. Hotel je, da naj bo sestanek že naslednji večer, ker pa nismo 
mogli čez dan obvestiti vse člane, je bil sestanek malo kasneje. Zbrali smo se 
v spodnjih prostorih pri Kebru. Ivan Franko nas ni dosti spraševal, takoj je 
povedal, kaj moramo delati. Ustanoviti moramo gospodarsko komisijo, za 
propagando in takoj začeti pripravljati mlade fante za odhod v partizane. 
Spominjam se, da smo za predsednika gospodarske komisije predlagali 
Franca Lukančiča, čeprav na tem sestanku ni bil navzoč. Sestanek je trajal 
dolgo v noč. Zvedeti smo hoteli o dražgoški bitki, katere udeleženec je bil 
Franko, koliko je partizanov, koliko imajo orožja, kje se zadržujejo in še 
drugo. Z njegovim prihodom na teren se je delo odbora zelo razširilo. Naj 
težjo nalogo — priprava mladih fantov za odhod v partizane — je Ivan Franko 
vodil pretežno sam, ker mu odbor pri tem ni dovolj pomagal, pripravil mu je 
le poimenski seznam mladine v vasi. Franko je že v začetku marca zbral 
nekaj fantov, ki so odšli v hribe, ker je bilo nevarno, da jih mobilizirajo v 
nemško vojsko. Med njimi sta bila tudi Matevž Križnar (ta je odšel nekaj 
pozneje) in Miklavž Luskovec, ki sta bila člana vaškega odbora OF. Zaradi 
tega je bilo delo odbora precej okrnjeno. Franko pa je imel že takoj ob pri 
hodu na teren veze tudi z Mihom Bobnarjem (Reškom), zato ga je predlagal, 
da ga sprejmemo v odbor za delo v gospodarski komisiji. 
218 
Na železniški postaji v Skofji Loki so delali člani partije, ki so bili po 
vezani s postajama Medvode in Zabnica. Junija meseca leta 1942 mi je Jože 
Lukežič. vlakovni odpravnik na postaji, povedal, da sem zaradi aktivnega 
dela za OF sprejet za člana KPS. da bom od sedaj dalje dobival naloge od 
partijske organizacije in da naj se dan sprejema dobro zapomnim. Po daljšem 
času sem bil na prvem sestanku v pisarni nadzornika proge nasproti želez 
niške postaje s tovari.ši Lukežičem. Pezdirjem in Sigulinom. Šele kasneje se 
je tej skupini pridružil še Jank. Ne vem več. kaj smo govorili, spominjam se 
le, da je Sigulin opozoril, da moramo biti previdni zaradi Ladiha in Pajerja. 
Nisem se oglašal in sem samo poslušal. 
Spomladi leta 1943 sta me Lukežič in Sigulin zadolžila, naj na Godešiču 
ustanovim partijsko celico. Svetovala sta mi. naj grem do tistih, ki delajo za 
OF, in jim sporočim, da so sprejeti v KPS. Šel sem do Ludvika Habjana, Ja 
neza Novinca in Franca Lukančiča, jim to obrazložil in vsi so pristali, da po 
stanejo člani KPS. Tako je bila meseca maja 1943 ustanovljena prva partij 
ska celica v vasi. v kateri sem bil od tedaj dalje tudi jaz povezan. Člani novo 
ustanovljene partijske organizacije dolgo časa nismo vedeli, kako in kaj naj 
delamo, niti se nismo dogovorili, kdo naj vodi organizacijo. Predlagal sem, 
naj bi se o tem pogovorili z Jožetom Lukežičem, vlakovnim odpravnikom na 
postaji Skofja Loka. Z njim sem se dogovoril, da je prišel na Godešič. Zbrali 
smo se pri meni doma. Hoteli smo vedeti, kaj naj delamo v partijski organiza 
ciji. Menili smo, da bomo dobili kakšne posebne naloge. Tovariš Lukežič pa 
nam je govoril o tem, kar smo že do tedaj delali (zbiranje orožja, hrane, pri 
dobivanje ljudi za Osvobodilno fronto in še druge stvari). Predlagal je, naj 
takoj določimo, kdo bo sekretar, ki bo vodil našo partijsko celico. Vsi so bili 
zato. da naj to funkcijo prevzamem jaz. Tako sem postal prvi sekretar partij 
ske celice na Godešiču. Bil sem prav tako neizkušen kot vsi drugi, pa smo 
vseeno partijci svoje naloge dobro opravljali. Sekretar celice sem bil do od 
hoda v partizane 3. julija 1943. Za menoj je postal sekretar Ludvik Habjan. 
V drugi polovici leta 1943 se je število članov partijske organizacije v vasi 
precej povečalo (tedaj sem bil jaz že v ilegali kot terenski aktivist in sem 
delal na tem terenu). Spominjam se. da so bili na novo sprejeti Jože Krajnik, 
Kristina Keber, Anica Križaj, Jože Svoljšak, Anica Luskovec in Jože Debenc. 
Tako partijska organizacija v kraju nepretrgano deluje že več kot 40 let. 
Sedmega junija 1943 pa je bila vas do dna pretresena. Kasneje so trdili, 
da je bilo posredi izdajstvo, in so zato padle žrtve. Dogodki, ki so se v usod 
nem trenutku odvijali, pa to trditev zavračajo. Varnostna obveščevalna služba 
je zvedela, da se Sturh in Erkar, oba aktivna gestapovca iz Reteč. dnevno 
vozita s kolesi po službenem času med 3. in 4. uro popoldan iz Škofje Loke 
domov. Skupina partizanov, v kateri so bili Ivan Franko, Franc Luskovec 
Karel Keber. Metod Cernetič in Edvard Longo, je dobila nalogo, da zajame 
gestapovca, če se bosta branila, pa naj izvrši kazen. Omenjeni so šestega 
junija v dopoldanskih urah prišli v zasedo poleg ceste v Traškem grabnu. Pri 
pravljeni so bili, da zadano nalogo izvršijo, vendar se gestapovca nista pripe 
ljala. Ko se je zmračilo, je skupina prišla v vas. Mislili so prenočiti na Zirov-
covem kozolcu. Ker je bilo vreme lepo in toplo, so se odločili, da gredo čez noč 
v Godeško gmajno. Tam so se počutili bolj varne. Računali so, da bodo akcijo 
izpeljali naslednji dan. 
219 
Sturh je bil po rodu sudetski Nemec. Že pred vojno je bil povezan s peto kolono, 
a je svoje obveščevalno delo na gestapu znal zelo spretno prikrivati. V Retečah je 
imel trgovino, zato je imel vse možnosti, da je prišel do podatkov, kakršne je po 
treboval. Bil je zelo veren (taka je bila tudi njegova družina) ter s tem poskušal 
zakriti svoje podlo obveščevalno delo. Hodil je vsak dan k maši in vsako nedeljo 
k obhajilu. Ko je 6. aprila 1941 kapitulirala Jugoslavija in ko je za tem zasedla 
Gorenjsko nemška vojska (še prej so bili tukaj Italijani), je že deloval gestapo. 
Le nekaj dni po tem se je pred trgovino Sturh v Retečah ustavil avto, v katerem 
so bili gestapovci. Sli so v Sturhovo stanovanje in Sturh je oblekel gestapovsko 
uniformo in šel v službo na gestapo v Škofjo Loko. Od tedaj se s trgovino ni več 
ukvarjal. In še nekaj se je v družini takorekoč postavilo na glavo. Od tedaj dalje 
nihče več ni hodil v cerkev, njihova vera je čez noč usahnila. 
Nekateri pa so še vedno mislili, da jim bo Sturh pomagal, če ga prosijo za 
svojce, ki jih je gestapo zaprl, jih poslal v Begunje ali v taborišče. Aktivisti Osvo 
bodilne fronte smo ljudem pripovedovali, da je Sturh prav tak gestapovec. kot so 
vsi drugi, in da od njega ni pričakovati pomoči. Sturh pa je vsakomur obljubljal, 
da bo storil vse, kar je v njegovi moči. 
Franc Jenko, po domače Lipar, z družino je živel v Retečah na mali kmetiji. V 
prvi svetovni vojni je bil poslan na rusko fronto in prišel v rusko ujetništvo. V 
oktobrski revoluciji se je boril v vrstah rdečearmejcev. Kasneje se je preko Vladi-
vostoka vrnil domov. O dogodkih, ki jih je doživel v Sovjetski zvezi, je rad pri 
povedoval v družbi pri kozarcu vina. Hvalil je družbeni red, ki je bil postavljen 
po revoluciji, pripovedoval o razlastitvi kapitalistov, kako so kmetom razdelili 
zemljo, ki so jo vzeli graščakom in veleposestnikom, in še o vrsti stvari, ki jih je 
tam doživel. Zaradi tega je prišel tudi v spor z župnikom v Retečah. Govorili so, 
da je komunist in da širi komunistične nazore, čeprav s komunistično partijo ni 
imel nobene zveze. V stari Jugoslaviji je bil vedno pristaš naprednih strank (kolikor 
so to sploh bile napredne). S klerikalci in podrepniki župnišča se ni nikoli družil. 
Bil je nasprotnik Hitlerjeve Nemčije, in ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, je 
rekel: »Tam si bo pa polomil zobe, poznam ruski narod, tega ne bo nihče pre 
magal.« 
Aktivisti Osvobodilne fronte smo z njim navezali tesne stike in ga vključili 
v delo. Ko so Nemci začeli z izseljevanjem, je bil na seznamu za selitev. Družino 
so odpeljali v Šentvid, da jo izselijo v Srbijo. Še sedaj ni jasno, zakaj so družino 
spustili, da se je vrnila na svoj dom. Jenko je bil prepričan, da je v obeh primerih 
imel prste vmes Sturh, saj je dobro vedel za njegovo politično prepričanje. 
Ko se je z družino vrnil domov, smo k njemu prihajali samo v nočnih urah, 
ker se je bal ponovnih represalij. Bil je ves čas med okupacijo aktivist Osvobodilne 
Fronte. V letu 1943 pa je postal tudi član KPS. Njegova hiša je oddaljena od Stur-
hove le dobrih 50 metrov, zato je skozi okno opazoval, kdo vse prihaja k Sturhu. 
predvsem pa kakšni avtomobili se tam ustavljajo. To nalogo smo mu dali aktivisti 
Osvobodilne fronte in o tem nas je redno obveščal. 
Dne 20. septembra 1941 je bila požgana prva slovenska vas Rašica. Pri tem 
gnusnem dejanju je sodeloval gestapo iz Škofje Loke in tudi Sturh. Ko so zažgali 
vas, so nekaj ljudi postrelili, druge pa naložili na kamione in jih odpeljali v inter 
nacijo. Kolikor živine ni zgorelo, so jo postrelili, prašiče so odvažali z avtomobili za 
priboljšek. Jenko je tudi za ta dan povedal, kako so prihajali in odhajali gestapovci 
od Šturha. Sturh je večkrat skušal dobiti zvezo s partizani. Nekatere aktiviste je 
tudi obveščal o ukrepih, ki jih je nameraval storiti gestapo. Pošiljal je tudi poro 
čila, kako so se zadržali pri zaslišanju ujeti partizani. Tako se je skušal opravičiti, 
ko je pri sebi začel ugotavljati, da je zlom Hitlerjeve Nemčije neizbežen. 
Ob razpadu Italije, ko so Nemci zasedli Ljubljansko pokrajino, je bil Sturh 
skupaj z drugimi gestapovci poslan v Ljubljano, opravljat svoje podlo delo. Kaj 
je tam počenjal, nismo mogli ugotoviti. Vse pa kaže, da je začel dvomiti o zmagi 
Nemčije in začel iskati poti, da bi se izvlekel iz situacije, v katero je zabredel. Po 
220 
nekaterih izjavah posameznikov (ki pa niso preverjene) je navezal stike s plavo 
gardo, da bi jim dal na voljo določene podatke in se tako rehabilitiral. Gestapo pa 
mu je prišel na sled in je bil po pripovedovanju aretiran skupaj z vodilnimi plavo-
gardisti v Ljubljani. Odpeljan je bil v taborišče Dachau in je tam preminul. 
Po osvoboditvi, če se ne motim, je leta 1948 češkoslovaško poslaništvo iz Beo 
grada poslalo Krajevnemu odboru v Retečah pismo, v katerem je prikazovalo, kako 
je Šturh pomagal Osvobodilnemu gibanju v Jugoslaviji in kako je pomagal parti 
zanom. Prosilo je za potrditev navedenih podatkov oziroma dopolnitev le-teh. Iz 
pisma je bilo jasno razvidno, da nekateri hočejo na ta način prikriti delo Sturha 
kot gestapovca. V odgovoru na pismo so družbeno politične organizacije povedale 
resnico o njegovem zadržanju med okupacijo in ovrgle navedbe v pismu ter tako 
obvestile poslaništvo, kaj je Sturh delal med NOB. 
Ivan Franko-Zrinski, prvoborec in udeleženec dražgo-
ške bitke — padel 7. junija 1943 v Godeški gmajni 
V jutranjih urah v noči od šestega na sedmi junij so nemški vojaki imeli 
vežbe iz smeri Reteč skozi godeško gmajno. Naleteli so na skupino petih par 
tizanov ki so še spali stisnjeni skupaj. Ko so jih prebudili, se takoj niso niti 
zavedeli, kaj se dogaja. Hitro so jih obkolili in nato odpeljali proti vasi. Ker 
niso bili uklenjeni. hodili so v gruči, so se zgovorili za pobeg. Hkrati so 
skočili narazen in začeli bežati. Cernetiča. Kebra in Longa so hitro ujeli. 
Luskovec in Franko pa sta bežala v drugo smer in se hitro oddaljevala. Za 
njima so močno streljali, vendar, ker so imeli manevrsko municijo. zanju 
to ni bilo nevarno. Še naprej* so ju zasledovali in Franka dohiteli in ga s 
puškinimi kopiti pobili na tla. Luskovec pa je bil pravi atlet in se mu je 
posrečilo pobegniti. Kasneje je pripovedoval, kako je bežal po polju v smeri 
Mavčič, in so za njim streljali z mitraljezom. Razumljivo je. da ga niso zadeli 
z manevrskimi naboji. 
Šele po teh dogodkih so nemški oficirji obvestili gestapo v Škofji Loki. 
da so ujeli bandite. Sredi dopoldneva so se pripeljali gestapovci in začeli 
ukrepati. Na cesti so zajeli Janeza Ranta (Matičkovega) iz Reteč, ko je s konjem 
in gnojnim košem šel po premog na Trato. Moral je z njimi na kraj, kjer so 
pobili Ivana Franka. Naložili so ga v gnojni koš in ga pripeljali v vas. Tu 
so ga kazali ljudem in pripeljali tudi njegovo sestro Slavko, ki si ga je 
morala ogledati. Imel je razbito lobanjo nad desnim očesom. Slavka, (poro-
221 
cena Bračič) pravi, da je bil pobit s puškinim kopitom in ne ustreljen. (Zadnji 
krat mi je to zatrjevala še 25. 1. 1982 na svojem domu v Stražišču. Trojar-
jeva 42.) 
Temu tragičnemu dogodku je botrovalo usodno naključje, ne pa izdajstvo. 
Obračun pa je izviral iz premajhne razsodnosti, morda pa je bilo vmes tudi 
osebno obračunavanje. Bili smo v veliki negotovosti, kaj se lahko zgodi in 
kako bo gestapo ukrepal, ker so bili štirje partizani z Godešiča. Se isti večer 
smo se sestali in o tem razgovarjali. Nismo vedeli, koliko tisti partizani, ki so 
jih ujeli žive, vedo o organizaciji OF v vasi in kaj bodo povedali. Nobeden 
izmed njih ni bil član vaškega odbora, vendar to ni bilo jamstvo, da niso 
razmer v vasi več ali manj poznali. Sklenili smo. da moramo biti zelo pre 
vidni, in če bo treba, bomo šli v ilegalo. 
Zadovoljni smo bili, da je vsaj Francu Luskovcu-Cvetu uspelo pobegniti. 
Tedaj je delal skupaj s Frankom v rajonskem odboru OF, zato mu je bila v 
celoti poznana organizacija OF v vasi. Namesto Franka je bil tedaj postavljen 
za rajonskega sekretarja OF Franc-Cveto Luskovec. V tem času je bil tudi 
že ustanovljen rajonski komite KPS Škofja Loka, katerega sekretar je bil Jože 
Kavčič-Jernač. 
Tretjega julija 1943 sem odšel v partizane hkrati z Antonom Bobnarjem, 
Janezom Križajem in železničarjem Virantom. ki je stanoval v železniški 
čuvajnici na Godešiču. Razporejen sem bil v drugo Loško četo Gorenjskega 
odreda, ki je bila ta čas v Hrastnici. kasneje pa se je prestavila pod Osoje. 
V tistih dneh so partizani izvedli obširno mobilizacijo od Medvod do škofje 
Loke. Ustanovljeni sta bili še dve četi. Prva je bila za Homom. druga pod 
Osojami in tretja v Hrastnici. Druga četa je imela tedaj več kot osemdeset 
borcev, toda polovica njih ni imela orožja. 
Nekako sredi julija 1943 je obveščevalna služba s terena sporočila, da 
bo določenega dne kamion peljal od trgovca Deisingerja v Poljane hrano. 
Komanda čete se je takoj odločila, da gremo na poljansko cesto v zasedo 
z namenom, da napademo kamion in odnesemo hrano. Začeli so zbirati pro 
stovoljce, ki so imeli puške. Javil sem se in še štirje drugi. Naša četa je tedaj 
taborila pod Osojami. Iz Medvoške čete je prišlo k nam pet tovarišev, ki so 
imeli s seboj mitraljez. Naj povem, da je bil to takrat edini mitraljez. ki so 
ga imele vse tri čete. Tako smo skupaj odšli v Hrastnico. kjer je taborila 
tretja četa. Ko smo prišli v četo, je mesar ravno razsekal velikega prašiča, 
kuhar pa je pekel pečenko in cvrl mast. Tudi iz te čete se nam je pridružilo 
nekaj tovarišev. Nato smo odšli na poljansko cesto v zasedo čakat kamion. 
Kamiona precej dolgo ni bilo. Ko smo že hoteli oditi, smo v daljavi zagledali 
avto. Ko je pripeljal v bližino, smo ga hoteli napasti, tedaj pa smo za njim 
zagledali oklopni avto. V zasedi smo bili ob cesti tako rekoč na odprtem pro 
storu. Ko se je malo od nas oklopni avto ustavil, smo se začeli umikati. Prej 
smo šli v zasedo po mostu čez Soro. sedaj smo morali reko prebresti. Hitro 
smo se morali umikati, ker so za nami iz oklopnika začeli streljati z mitra-
ljezom, vendar ni bil nihče ranjen. Med tem časom, ko smo bili mi v zasedi, 
se je zgodilo še nekaj. 
Ko smo se na nasprotni strani Sore v hribu zbrali, smo se namenili v 
tabor tretje čete. od koder smo šli v akcijo. Ko smo prišli tja. je bil tabor 
prazen. Na tleh smo zagledali šotorsko krilo, puško in velik škaf masti. Vse 
to smo pobrali in odšli proti drugi četi, ki je bila pod Osojami, ne da bi vedeli, 
222 
kaj se je zgodilo. Le slutili smo, da je moralo biti nekaj izrednega. Ko smo 
prišli v tabor druge čete, je bil tudi ta prazen. Nikjer ni bilo nobene sledi, 
kam so borci odšli. Razmišljali smo, kam in kod naj gremo, da jih bomo 
dobili. Odločili smo se. da gremo kar se da previdno proti zgornjemu delu 
Hrastnice. Kmalu smo naleteli na stražo, ki nas je ustavila, pa smo se kmalu 
sporazumeli in nas je stražar spustil naprej. Ko smo prišli v tabor in tja 
prinesli škaf masti, so nam povedali, da je bila tretja četa napadena, da so se 
vsi srečno umaknili brez žrtev. Napadli so jih »raztrganei« (gestapovska for 
macija, v kateri so bili naši izdajalci, ki so se pri ljudeh izdajali za partizane, 
v resnici pa so jih zasledovali in napadali). 
Dne 12. 7. 1943 je bila v Davči ustanovljena Prešernova brigada, v katere 
sestavo sta bili poklicani tudi prva in tretja četa. Druga četa pa se je brigadi 
nekaj dni kasneje priključila v Zirovskem Vrhu. Naslednji dan, ko smo prišli 
v Zirovski Vrh, sem se pogovarjal z Ljubom Kržišnikom. tedaj je bil komisar 
Gorenjskega odreda. 
Povedal sem mu, kako smo delali na terenu in da bi želel iti na teren 
kot politični delavec, ker razmere na področju Škofje Loke dobro poznam. 
Soglašal je s tem in mi rekel, da se lahko po kurirski vezi vrnem na teren. 
Prosil sem ga. naj mi napiše pismo za sekretarja Kavčiča-Jegorova. da 
sem poslan na teren kot politični delavec. Pismo mi je napisal in mi izdal še 
propustnico, da sem iz Zirovskega Vrha na Osovnik potoval po kurirski vezi. 
Ko sem tovarišem povedal, da se vračam na teren, me je Janez Križaj prosil, 
naj še za njega uredim, da gre z menoj na teren. Odločil sem se, da grem še 
onkrat do Kržišnika in ga prosim, da gre še Križaj z menoj na teren. In res 
mi je še za njega izdal propustnico, da sva lahko skupaj šla po kurirski vezi. 
Zvečer smo odšli iz Zirovskega Vrha. Z nami je bil tudi Jože Hartman-Spanov 
s Suhe. Dobil je nekaj dni dopusta. To je bilo konec julija, eden ali dva dni 
pred pričetkom hajke v Zirovskem Vrhu. 
V jutranjih urah smo prišli nad Stiskarjevo hišo v bližini Močeradnika. 
Tukaj nas je zapustil kurir, mi pa smo šli vsak na svojo stran. Španov Jože mi 
je tedaj dejal: »Štefan (moje ilegalno ime), Jaz nisem videl tebe, ti nisi videl 
mene«. Tedaj sem vedel, da se ne namerava vrniti v partizane in res je bilo 
tako. Midva z Janezom Križajem, sva ta dan ostala v hribu nad Gostečami. 
Seveda jesti nisva imela kaj. Proti večeru sva prebredla Soro in se napotila 
na Godešič h Kebru. Ko sem stopil v kuhinjo, mi je mati vsa prestrašena 
rekla: »Štefan, ali se boš res javil gestapu.« Bil sem tako presenečen, da nisem 
mogel takoj odgovoriti, šele čez čas sem izustil: »Mati. kdo je to rekel?« 
Odgovorila mi je: »Tako govorijo.« Takoj sem posumil, od kod izvirajo 
govorice. Šele tedaj sem ji rekel, naj se ne boji, da kaj takega ne bom nikdar 
storil. Verjela mi je, saj je moje delo za OF že prej poznala. Vprašala je. ali 
sva lačna. Povedala sva ji, da ta dan še nisva ničesar jedla. Odšla sva v spodnje 
prostore in kmalu nama je prinesla kave in kruha. Tam sva ostala čez noč. 
Mogoče uro za tem je mati zopet prišla in mi dala pismo. V njem je pisalo, 
da se zvečer ob določeni uri moram javiti na Gostečem v gozdu nad Mirtom. 
Ce me ne bo, me bodo likvidirali. — Podpis Cveto. Čas, ki je bil določen za 
sestanek, je med tem že potekel, zato nisem mogel ničesar ukreniti. Nasled 
njega dne zjutraj sem prejel drugo pismo z isto vsebino in novo določeno 
uro za sestanek. Odšel sem na Gosteče in se na določenem kraju srečal 
s Francem Luskovcem-Cvetom. Cveto se je vedel osorno. Zdelo se mi je, da 
223 
sem klican na zaslišanje. Ko sem mu povedal, da me je na teren poslal ko 
misar Gorenjskega odreda Ljubo Kržišnik in da imam pismo za Jegorova. se je 
nerazpoloženje spremenilo. Zahteval je, naj mu izročim pismo, kar sem od 
klonil, in povedal sem, da bom pismo poslal sam po kurirski zvezi. To sem 
naslednji dan tudi storil. Kmalu sem prejel odgovor, da naj delam v rajon 
skem odboru skupaj s Cvetom. Nekaterim v vasi tedaj ni bilo po volji, da 
sem prišel na teren kot politični delavec, zato je bila tudi organizirana gonja 
proti meni. ki tedaj zame ni bila majhna stvar. Lahko bi imela velike posledice. 
To ni trajalo dolgo in s Cvetom sva začela dobro sodelovati. Povedal mi je. 
da je že ustanovil v juliju 1943 dva vaška odbora OF. in sicer na Gostečem 
(Felče Frlic) in v Retečah. Za odbor v Retečah je izbral Matevža Volčiča, 
Antona Bogataja in Jožeta Jenka. Kasneje sta Bogataj in Jenko postala aktivna 
belogardista. Volčič pa njihov pristaš. Tako je odbor razpadel. Cveto tedaj, 
ko je za Ivanom Frankom postal občinski sekretar rajona III. Skofja Loka. 
ni bil dovolj seznanjen s politično opredeljenostjo nekaterih ljudi, zato je tudi 
prišlo do razpada odbora. 
Vendar je bil vaški odbor Osvobodilne fronte dokaj aktiven. Zbral je 
večjo količino hrane, v nočnih urah so raztrosili propagandne listke, razdajal 
je med ljudi našo literaturo in sporočal radijska poročila, katera smo jim 
prinašali. Aktivnost pa ni dolgo trajala. Cim bolj se je kazal razredni značaj 
naše borbe, toliko bolj so postajali pasivni. Začeli so dvomiti v zmago Osvo 
bodilne fronte. Spominjam se. da so spraševali, kdo bo prevzel oblast, ko bo 
Nemčija propadla. Hoteli so vedeti, kaj mislimo o kralju in londonski vladi. 
Ko smo jim to obrazložili, so začeli dvomiti o naših stališčih do teh vprašanj. 
Ko pa je vodstvo Osvobodilne fronte objavilo splošno mobilizacijo vseh moških, 
ki so sposobni za vojsko in bi morali tudi ti trije tovariši v partizane, se je 
pokazalo, kam so usmerjeni. Ko smo prišli ponje. so se skrili v cerkev (to sem 
zvedel šele po vojni), ženam pa so naročili, naj rečejo, da so že odšli v parti 
zane na medvoški teren. Vedeli so. kdaj bomo prišli ponje, ker jih je o tem 
obvestil Franc Luskavec-Cveto. Po tem dogodku v Retečah nekaj časa vaškega 
odbora Ovsobodilne fronte ni bilo. S težavo smo aktivisti spravili skupaj 
novi odbor, v katerem so bili: Franc Svoljšak. Franc Jenko in Janez Drnovšek. 
V drugi polovici leta 1943 so na terenu nastale povoljne razmere za delo 
OF zaradi močne aktivnosti partizanskih enot, ki so na vseh koncih napadale 
Nemce, in tudi na frontah se je Nemcem začelo slabo pisati. Aktivisti na te 
renu pa smo močno povečali svojo aktivnost. 
V tem času so bili v vasi ustanovljeni mladinska organizacija. SKOJ in 
AFZ (antifašistična fronta žena). Te organizacije so prevzele nase velik del 
nalog, ki jih je do tedaj opravljal vaški odbor OF. Posebno aktivni so postali 
skojevci. Za delo mladine in Skoja na terenu je bil zadolžen aktivist Vinko 
Hafner-Slavc. Aktivisti smo preko teh organizacij zajeli v delo za OF tako 
rekoč vso vas. Mladinci in skojevci so pogosto trosili propagandne liste in 
pisali sovražne parole. Aktivisti smo prinašali radijska poročila, list Slovenski 
poročevalec in razne brošure. Vse to so mladinci razdelili med ljudi. V jesen 
skih mesecih 1943 pa so žene napletle mnogo rokavic, kap. šalov in drugega 
za partizane. Prejo so dobivale iz Loške predilnice. Žene iz vasi, ki so bile 
tam zaposlene, so bile povezane z OF in tako organizirano odnašale prejo. 
Prva sekretarka vaškega odbora AFZ je bila Franca Luskovec. ki je bila 
224 
zelo agilna, vendar je kasneje zapustila vrste OF in odšla v Ljubljano z možem, 
ki ni bil pristaš OF. 
Vaški odbor OF je tedaj že postal političen organ v vasi in se ni več 
toliko ukvarjal z ekonomskimi problemi. Deloval je v tej smeri, da organi 
zacije, ki so začele delati v vasi. zajame v svoje področje in jih tako usmerja 
pri njihovem delu. Terenski aktivisti smo pomagali, da je do tega sodelovanja 
prišlo. Naš odbor je bil tedaj močno okrepljen, ker je tretjega julija 1943 
odšel v partizane tudi Slavko Krmelj, zato so v decembru leta 1943 pritegnili 
v odbor še Janeza Aliča. 
V drugi polovici leta 1943 (kdaj, se ne spominjam) je v dogovoru z akti 
visti četa partizanov vdrla v Loško predilnico, uničila stroje in odnesla jer 
mene od strojev za partizanske čevljarske delavnice. Aktivisti pa smo odnesli 
večje število bal blaga. Iz tega blaga so kasneje žene z Godešiča naredile 
nekaj sto srajc za partizane. Delo smo organizirali takole: Mici Krajnik je 
bila šivilja in je stanovala pri svoji sestri Ani Rant na Godešiču. Z njo smo 
se dogovorili, da nam je vsak dan ukrojila določeno število srajc, mi smo jih 
v nočnih urah raznesli ženam v vasi, da so jih sešile. Vsak drugi dan smo 
pakete srajc po kurirski vezi pošiljali v Prešernovo brigado, ali v kakšno 
drugo enoto, ki je bila v bližini. 
V hišo Matije Ranta smo večkrat zahajali in tam tudi ostali preko noči 
in čez dan. V hiši so bili majhni otroci in tudi sosedovi so večkrat prihajali, 
tako da smo morali biti previdni. Nekega dne, ko sva bila z Vinkom Hafner-
jem-Slavcem na podstrešju, so naju opazili in začeli kričati, da so zgoraj cigani. 
Matija se nad tem ni razburjal, ostal je miren kakor vedno. Matija Rant in 
njegova žena Ana sta bila vedno pripravljena pomagati aktivistom Osvobodilne 
fronte. Nista se bala. tako da smo jih sami večkrat opozarjali na previdnost 
predvsem zaradi otrok. Matija je prenašal pošto, ko smo klicali naše aktiviste 
na zvezo v njegovo stanovanje. Pri njem smo se res varno počutili, saj je bila 
vsa družina na strani Osvobodilne fronte. 
Omeniti moram še nekatere hiše, v katerih smo se aktivisti mnogokrat 
zadrževali, imeli v njih skrivališča in so nam bila vrata vedno odprta. V prvi 
vrsti je bila to Kebrova hiša. Povedal sem že, da je bil oktobra leta 1941 v tej 
hiši ustanovljen vaški odbor OF Godešič, da se je kasneje ta odbor še večkrat 
sestajal na tem mestu. Od tedaj dalje pa se je pri Kebru oglašalo vedno več 
partizanov. Ko je prišel na teren Ivan Franko, je tu dobil zatočišče. Sem so 
zahajali prvoborec Drago Vraničar-Fedja in še drugi. Kolikor bolj se je širila 
organizacija OF, toliko bolj je bila Kebrova hiša povezana z aktivisti. V drugi 
polovici leta 1943 ni bilo dnej/a ali noči, da ne bi bilo pri hiši partizana. Tu 
je bil prehodni center za vse aktiviste, ki so iz okrožja prihajali na teren in 
odhajali naprej (sedež vseh okrožnih odborov je bil na območju Davče ali 
Farjega Potoka). Vse to je trajalo do jeseni 1944. 
Tako smo 15. decembra 1943 v večernih urah tja pripeljali sekretarko 
okrožnega odbora AF2 tovarišico Tončko Vidic in še nekega drugega tovariša 
iz okrožja. Namenjena sta bila v Smlednik in sta pri Kebrovih skupaj z nami 
prenočila. Naslednje jutro sta sama odšla proti Smledniku. Na mostu preko 
Save sta padla v zasedo in so oba ujeli živa. Vidičeva je gestapu izdala vse, 
kar je vedela. Veliko ljudi je zaradi nje šlo v Begunje. Vedeli smo, da je zadnjo 
noč bila z nami, zato smo samo čakali, kdaj bo na vrsti tudi Kebrova družina. 
Kebrovi se niso bali, saj niso vedeli, da je prenočila pri njih. Ni jih izdala, 
15 Loški razgledi 225 
ker verjetno ni prav vedela, kje je bila tisto noč — ali na Godešiču ali v 
Retečah. Kebrova mati je vedno vsem dala jesti, če smo bili tam čez dan. 
tudi kosilo. Nikoli ni rekla, da nima. čeravno v družini niso živeli v izobilju. 
Res je. da smo ji skušali vsaj nekoliko povrniti. Prinašali smo ji meso. slad 
kor, makarone, včasih še kakšno drugo stvar, gotovo pa ne toliko, kot je 
nudila. Bila je zelo razgledana ženska. Prečitala je veliko knjig. Vsako jutro 
je iz veže pogledala skozi lino in dejala: »No komunisti, koliko vas je.« in 
nato vsem prinesla zajtrk. Ko sem se nekoč razgovarjal z njo o našem boju. 
sem ji omenil, da po poglavjih na pisalni stroj razmnožujemo VKP(b). in da 
to delo partijci in skojevci na sestankih študirajo. Prosila me je. naj ji knjigo 
prinesem, da jo bo prebrala. Rad sem ji ustregel. Ne dolgo po tem mi je 
knjigo vrnila s pripombo, da jo je že prečitala. Povprašal sem jo. kakšno 
mnenje ima o knjigi. Odgovorila je: »Ti presneti Rusi!« Kebrove matere se 
rad spominjam. Zaslužila je veliko družbeno priznanje, pa ga ni dobila. 
Partizani so se že od leta 1942 dalje zatekali tudi k Jožetu Svoljšaku 
»Kozinu«. Tako so sem hodili Ivan Franko. Drago Vraničar in še nekateri 
drugi. S Francem Luskovcem-Cvetom sem tja prvič prišel v pozni jeseni 1943. 
kasneje pa sem se z drugimi aktivisti še večkrat tja zatekel do srede leta 
1944. Tudi od Svoljšakovih nihče od nas ni odšel nikoli lačen. 
Aktivisti smo se večkrat sestajali s posameznimi člani vaškega odbora 
OF. tako z Ludvikom Habjanom. z Janezom Novincem in drugimi. Nekega 
večera novembra 1943 sva bila z Vinkom Hafnerjem-Slavcem pri Novincu. 
Opozoril naju je. naj bova previdna, ko prihajava k njemu, zaradi njegovega 
soseda fotografa Jožeta Gabra, na katerega se ni zanesel. Gaber je ob razpadu 
stare Jugoslavije verjel v Hitlerjevo zmago. Obljubila sva mu, da bova to 
stvar midva uredila in da naj bo brez skrbi. Naslednji večer sva potrkala na 
vrata Jožeta Gabra. Ko naju je zagledal, je bil presenečen. Takoj sva vstopila 
in zahtevala, da zaklene vrata. Šli smo v hišo, kjer je bila zbrana vsa družina. 
Pričela sva govoriti o OF, o partizanski borbi in o tem. da bo Hitler kmalu 
propadel, da bomo partizani zmagali, zato se morajo vsi ljudje pridružiti OF. 
S strahom so naju poslušali in komaj čakali, da bi odšla. Midva pa sva dejala. 
Prva slika tovariša Tita, ki smo jo leta 1943 dobili 
aktivisti na terenu — do tedaj Tita nismo poznali 
226 
da bova to noč in naslednji dan ostala v hiši. O tem. kje sva. je obveščen 
okrajni odbor OF. in če se nama kaj zgodi, prevzamejo vso odgovornost nase. 
Od tedaj dalje smo začeli k Jožetu Gabru prihajati vse bolj pogosto. Tudi 
Janez Novinc se ni več bal. Jože je nam povečal in razmnožil Titovo sliko. 
To je bila prva slika, ki smo jo aktivisti dobili na Gorenjskem. En izvod te 
slike še sedaj hranim. Na podstrešju je Gaber imel prazno sobo. katero je dal 
nam na voljo. V njej smo v malem organizirali pravo partizansko tehniko. 
Napisali smo na tisoče propagandnih lističev, ki jih je mladina trosila po vaseh 
in tudi po Škofji Loki. Na pisalni stroj smo v osmih izvodih po poglavjih 
razmnoževali VKP(b) in ga delili skojevskim in partijskim organizacijam kot 
študijski material. Tudi radijska poročila, katera smo dobivali v manjšem 
številu skupaj z drugo literaturo, smo razmnoževali in delili med ljudi. V ta 
prostor nismo vodili drugih partizanov, zato ga je poznalo le malo terenskih 
aktivistov. 
Gabrova družina je v tej hiši (pri starem Lovričku) stanovala in živela 
od dohodkov očeta fotografa, ki dostikrat niso zadoščali za preživljanje družine. 
Tega smo se zavedali in zato prinašali hrano, kolikor so jo potrebovali za nas. 
Gospodinja je povedala, ko je hrane zmanjkalo, in smo zopet nabavili toliko. 
da smo lahko vsi jedli. V tej sobi se nismo čutili varne, ker se nismo mogli 
nikamor umakniti. Sklenili smo. da zgradimo bunker. Vhod vanj je bil ob 
dimniku skozi majhen črn prostor za sušenje mesa (mesnak). Tu je bila v steni 
majhna odprtina, za katero smo zgradili bunker. Vrata so se tesno zapirala, 
bila so prevlečena s sajami, tako. da vhoda ni bilo videti. 
V letu 1942. posebno pa še v letu 1943. je zelo važno vlogo na terenu oprav 
ljala Varnostno obveščevalna služba (VOS). V vasi smo organizirali obveščevalni 
center, ki je bil povezan z varnostno obveščevalno službo. To vezo je vzdrže 
vala Nežka Luskovec. Iz centra smo aktivisti dobivali podatke o ljudeh, ki so 
sodelovali z okupatorjem in so nam bili nevarni. Prek te zveze so potovali 
najbolj zaupni ljudje iz okrožja Škofje Loke proti Kamniku in naprej na 
Štajersko. Nežka je dostikrat sama spremljala te tovariše in se izpostavljala 
nevarnosti, da sama pade v kremplje gestapa. 
Vrbanova hiša je bila center, kamor so se stekale niti vseh obveščevalnih 
služb. Tu je bila tudi najbolj zanesljiva kurirska pot za prihod z Gorenjskega 
na Štajersko in obratno. Zaradi tako obširnega ilegalnega dela je Nežka Lu 
skovec morala v letu 1944 v partizane, kajti pretila ji je nevarnost, da jo odkrije 
gestapo. Kasneje je bila poslana v partijski tečaj v Cerkno, ki so ga zaradi 
izdaje napadli Nemci. Po srečnem naključju je Nežka ostala živa. Tudi Vrbanova 
mati, čeprav je bila že stara, j« dostikrat opravljala kurirske posle, posebno 
še potem, ko je Nežka odšla v partizane. 
Janez Križnar (Matičkov) je bil v službi pri železnici v Ljubljani. Oprav 
ljal je službo motorovodje in zato imel dovoljenje za prehod meje. Še večkrat 
pa je po ilegalnem kanalu, ki so ga organizirali železničarji, prestopil mejo. V 
Ljubljani je bil tesno povezan z aktivisti OF pri železnici. Z njim sem osebno 
navezal stike že v poletju leta 1942. Kasneje, ko sem odšel v partizane, sem ga 
močno zavezal v obveščevalni službi. Ker pri nas ni bilo mogoče dobiti spe 
cialnih vojaških kart, ki so jih potrebovale naše partizanske edinice. je dobil 
nalogo, da prinese te karte iz Ljubljane. Prinesel je več izvodov specialk za 
področje Gorenjske in Primorske. Ko je bila minirana železniška proga na 
sproti Godešiča. nas je obvestil, da bodo določenega dne prišli progo poprav 
iš* 227 
ljat progovni delavci iz Ljubljane, ki bodo s seboj pripeljali večje količine 
cigaret z namenom, da bi jih zamenjali za hrano. Takoj smo organizirali akcijo, 
delavce sredi dneva na progi obkolili in jim odvzeli ves tobak. Bilo ga je kar 
precej. Delavci so bili zelo iznenadeni. pa so nam tobak kar skupaj nosili. Ko 
smo odhajali, so za nami vpili: »Zdravo, partizani!« Ves tobak smo poslali v 
brigado. 
V Ljubljani je bilo tedaj nekaj ljudi iz vasi in tudi iz širšega območja 
takratnega okrajnega odbora OF Škofja Loka. Zvedeti smo morali, kako so po 
litično opredeljeni, ali sodelujejo z OF ali so njeni nasprotniki. Kmalu smo 
dobili izčrpne podatke za vse. kar smo zahtevali. Zbral jih je Janez Križnar. 
Janez Krajnik (Hrastnik) je imel v Ljubljani dva sinova in hčer. O njih 
smo tedaj zvedeli, da niso simpatizerji OF in da se družijo s pripadniki bele 
garde. Krajnik je pri nas sodeloval z aktivisti OF. zato smo se večkrat oglašali 
pri njem. Nekega večera, bilo je to v pozni jeseni leta 1943, sva se s Cvetom 
oglasila pri njih. Janezova žena Tona je zunaj na dvorišču obrezovala repo 
in korenje. Cveto se je pogovarjal z Janezom v veži, jaz pa sem se pogovarjal 
z njegovo ženo zunaj. Vprašala me je, kdaj bo konec vojne. Odgovoril sem ji, 
da vojske še ne bo tako kmalu konec, da ima Hitler še močno vojsko in da se 
bo branil do zadnjih moči. Tona pa je dejala: »Bo. ja. čez dva meseca bo 
vojske konec, saj je Marija rekla!« Razumljivo, da temu nisem ugovarjal. Od 
tedaj dalje pa z njimi nismo imeli več stikov. O tem, da nekateri ljudje iz vasi 
v Ljubljani sodelujejo z belo gardo, smo obvestili tudi vaški odbor OF. 
Na občini Škofja Loka je bil zaposlen kot sluga Jože Krajnik (Dolinar). 
Od njega smo dobivali vse podatke, ki smo jih potrebovali. Obveščal nas je 
o vsem, kar se je dogajalo na občini. Tam so bili v službi nekateri naši ljudje, 
ki so bili povezani z OF. Od njih je Jože dobival živilske nakaznice in jih 
prinašal aktivistom. Tako smo prišli do hrane iz zalog okupatorja. Jože Krajnik 
je bil tudi zanesljiva zveza s člani OF v samem mestu tedaj, ko so druge zveze 
odpovedale. 
V novembru mesecu 1943 sem postal član okrajnega komiteja KPS Škofja 
Loka. Sprejel sem nove naloge. Na terenu smo ustanavljali partijske orga 
nizacije, sprejemali smo nove člane v partijo predvsem iz vrst Skoja in tudi 
druge aktivne člane OF. Politično delo na terenu se je okrepilo. OF je bila 
v ofenzivi. Terenski aktivisti smo se neovirano gibali po terenu. Nemci so 
se umaknili v svoje postojanke in le redko pošiljali patrulje na teren. Tako 
je bilo do spomladi leta 1944, nato pa so se začele razmere slabšati. Po Go 
renjskem so začeli ustanavljati domobranske postojanke. Sredi leta 1944 
je bila domobranska postojanka ustanovljena tudi v Škofji Loki. Med domo 
branci je bilo največ domačinov, ki so poznali ljudi in razmere na terenu. 
Tudi nekaj partizanov je dezertiralo in se prijavilo k domobrancem. Ti so bili 
še najbolj nevarni organizaciji OF na terenu. Iz Ljubljane so pričeli prihajati 
ljudje, ki so tam aktivno sodelovali z domobranci ali so bili celo med organi 
zatorji. Zato so nekateri v vasi začeli podpirati domobrance, predvsem tisti, 
ki še do tedaj niso sodelovali z OF. Vse to je vneslo med člane OF strah in 
malodušje. Prvega marca 1944 je gestapo aretiral Ludvika Habjana in Franca 
Lukančiča. Prvi je bil predsednik, drugi pa član vaškega odbora OF. Lukančič 
je bil kmalu iz Begunj izpuščen, Habjan pa je bil poslan v Mauthausen in je 
tam 28. januarja 1945 umrl. 
228 
Delo odbora je za nekaj časa popolnoma zastalo. Šele maja 1944 nam je 
uspelo zbrati člane odbora za skupni sestanek. Na tem sestanku smo namesto 
Ludvika Habjana izbrali za predsednika odbora Janeza Novinca. Delo odbora 
je sicer zopet oživelo, razmere na terenu pa so njegovo aktivnost močno 
omejevale. Tako je bilo vse do osvoboditve. Vaški odbor OF pa se je tedaj 
preimenoval v »Krajevni narodno osvobodilni odbor Godešič«. Pod ta odbor 
je spadal tudi zaselek Lipica. Krajevni NOO je še naprej vodil Janez Novinc, 
ki je tako postal prvi predsednik krajevne ljudske oblasti v vasi. 
Naša obveščevalna služba in tudi skojevci iz Reteč so nas večkrat obve 
stili, da imajo v hiši »medica« nasproti trgovine Sturh, kjer je stanoval Nemec 
Irgenz, zaposlen v tovarni v Kranju kot delovodja, veliko sanitetnega mate 
riala, obvez in zdravil. Tega materiala je v partizanih zelo primanjkovalo, zato 
sva se z Vinkom Hafnerjem-Slavcem. odločila, da greva po ta material. Aprila 
1944 sva bila v bunkerju pri Jožetu Gabru. Od tu sva okoli dveh popoldne 
odšla proti »Jekcu« čez železniško progo v gozd in se po gozdu približala 
hiši. Med potjo sva se dogovorila, da bom prvi šel do glavnih vrat, on pa me 
bo zadaj zavaroval. Če bodo vrata odprta, bo takoj stopil za menoj, da bova 
oba hkrati v hiši. Glavna vrata so bila odprta, notranja pa zaklenjena. Ko 
sem potrkal, je prišla pred vrata služkinja. Rekel sem ji, da sem s pošte za 
gospoda prinesel brzojavko in mi mora podpisati. Odgovorila mi je, da ji je 
gospod naročil, da ne sme nobenemu odpreti. Nisem je mogel pregovoriti, da 
bi mi odprla vrata. Tedaj sem udaril s pištolo po steklu v vratih, da se je 
zdrobilo in od znotraj sem odprl vrata. Dekle je zakričalo in se skrilo v so 
sednjo sobo za vrata. Potolažila sva jo. naj se ne boji, le pove naj, kje imajo 
shranjen sanitetni material. Odgovorila je. kaj pa je to sanitetni material. 
Ko sva ji povedala, da so to obveze in razna zdravila, ni ničesar vedela. Skupaj 
smo po predalih iskali obveze in zdravila. Ko smo že vse obrnili in ničesar 
našli, smo odšli še v zgornje prostore. Tam je bil velik radioaparat, ki sva ga 
stlačila v veliko vrečo in v predalu velik daljnogled. Oboje sva odnesla. Tako 
smo se vsi trije vrnili v spodnje prostore. Slave je povezoval vrečo, v kateri 
je bil radio, jaz pa sem v sobi brskal po predalih. Kar zaslišim streljanje, 
odprem vrata in vidim, da Slave strelja skozi vezna vrata na dvorišče. Neka 
ženska ga drži čez roke. Potegnem pištolo in ustrelim v strop. Ko me ženska 
opazi, spusti Slavca in s krikom zbeži v kuhinjo. Pogledal sem skozi vrata 
in videl, da se zunaj nekdo izmika strelom ter v žepu išče pištolo. Takoj sem 
začel streljati nanj. Mož se je umikal z dvorišča in bežal proti Janževemu 
Jošku, med begom je klical na pomoč. Vzela sva vrečo in odšla. Se zunaj sva 
streljala za njim. Gestapu v Sljofji Loki pa je Nemec prijavil, da so mu ban-
diti odnesli tudi obleko in 15.000 mark, kar pa ni bilo res. V Godeški gmajni 
sva počakala, da se je stemnilo, in se nato vrnila v bunker pri Gabru. Ze na 
slednji dan smo poslušali radijske vesti tujih radijskih postaj, jih prepisovali 
in širili med ljudi. 
Dne 18. marca 1944 je zaradi izdajstva padel sekretar Okrajnega komi 
teja KPS za Skofjo Loko tovariš Peter Kavčič-Jegorov. Za njim je prevzel 
za kratek čas mesto sekretarja, če se prav spominjam, Janko Sink-Runo. 
Konec aprila pa sem bil za sekretarja imenovan jaz. Voditi sem moral par 
tijsko organizacijo v silno zapletenih pogojih. Direktive Okrožnega komiteja 
KPS so bile vse bolj zahtevne. Šli smo v politično ofenzivo proti belogardi-
stični propagandi in organizirali sabotaže na objektih, kjer so bile ali bi lahko 
229 
nastale domobranske postojanke. Za te naloge smo bili odgovorni komunisti 
in lotili smo se jih z vso odgovornostjo. Naredili smo načrt za miniranje 
domobranske postojanke v Škofji Loki in železniške postaje. Imeli smo okrog 
15 kg razstreliva »plastik«. Najprej smo nameravali minirati domobransko 
postojanko v Škofji Loki. za kar je bil določen skojevec Pavle Šink iz Pu-
štala. Ogledal si je dostop do postojanke od zadnje strani nasproti klavnice, 
kamor bi položili razstrelivo, in naslednji dan povedal, da bo nalogo izvršil. 
Nekaj dni kasneje sem mu v aktovko pripravil 6—8 kg »plastika« in vanj 
popoldne ob dveh nad Gostečim. kamor je pri.šel na vezo. stisnil detonator 
(angleška pilula). tempiran tako. da bi mina eksplodirala zvečer ob desetih. 
To sem mu povedal. Naročil sem Sinku, da mora do tedaj mina biti na dolo 
čenem kraju. Fant je dal aktovko na kolo in se odpeljal domov. Doma je 
aktovko skril v skedenj in gnal kravo na pašo. Tudi staršev tedaj ni bilo 
doma. Okoli 17. ali 18. ure popoldne pa je v skednju mina eksplodirala in 
skedenj dobesedno raznesla. Tako akcija ni uspela. Menim, da je mina pred 
časno eksplodirala zato. ker je Sink peljal mino na kolesu po slabi maka 
damski cesti. Pilula se je v mini tresla in je kislina hitreje prezrla tanko nit 
in povzročila eksplozijo. Domobranci v postojanki so slutili, da je bila eksplo 
zija namenjena njim. Ogradili so prostor za postojanko z gosto bodečo žico. 
Pavleta Sinka so zasliševali, vendar se je delal nevednega in kmalu za tem 
odšel v partizane. 
Začeli smo pripravljati akcijo za miniranje železniške postaje Skofja 
Loka. Bili smo bolj previdni. Za akcijo smo se dogovorili s tovarišico Zdenko 
(ilegalno ime). Zaposlena je bila v tovarni Sešir in je bila skojevka. Sedaj 
poročena Marija Kočar stanuje v Fabianijevi 13 v Ljubljani. Tudi zanjo sem 
osebno pripravil v aktovko prav toliko razstreliva »plastik- kot v prvo. vložil 
pilulo in jo stisnil. Zdenki sem naročil, da mora aktovko do večera odložiti 
na kolikor mogoče skritem kraju znotraj postaje, da aktovke ne sme prevažati 
na kolesu, zato naj počaka na Gostečem. da se zmrači, in naj gre peš na 
postajo. Kasneje je tovarišica pripovedovala, da je na postajo prišla brez 
zapletov, da je aktovko odložila ob steno prostora, za katerim so bili nemški 
vojaki, ki so patruljirali na progi Skofja Loka—Medvode in Zabnica. V ve 
černih urah smo nekaj sto metrov izpod železniške postaje minirali železniško 
progo. Ob močni detonaciji so Nemci leteli gledat, kaj se dogaja. V tem tre 
nutku pa je na postaji eksplodirala nastavljena mina, močno porušila postajo 
ranjen pa je bil samo en nemški vojak. 
V aprilu mesecu 1944 so bile tudi nekatere kadrovske spremembe. Odpo 
klican je bil sekretar Okrajnega odbora OF Skofja Loka tovariš Franc Lu-
skovec-Cveto. Na njegovo mesto je bil imenovan tovariš Pavel Svetel-Hrastič. 
doma iz Šenčurja pri Kranju. Cvetova razrešitev je bila povezana z direktivo 
partije, da se vodilni kader v partizanskih enotah okrepi z aktivisti s terena. 
Iz Okrožne varnostne obveščevalne službe je na Okrajni komitet prišel 
njihov predstavnik in se sestal z menoj in sekretarjem okrajnega odbora OF 
tovarišem Hrastičem. Na zaupnem sestanku je povedal, .da ima VOS zanes 
ljive podatke, da domobranci iz Škofje Loke nameravajo ustanoviti posto 
janko v Retečah. Hotel je vedeti, kje bi se lahko naselili. Povedala sva mu 
za objekte, v katerih bi se utegnili naseliti: šola, kulturni dom in župnišče. 
Zanimalo ga je, ali so ti objekti zasedeni in kdo stanuje v njih ter še nekaj 
manj pomembnih stvari. Kasneje nas je okrožna VOS obvestila, da bo na naš 
230 
teren prišla četa partizanov, da moramo z njimi takoj dobiti zvezo in jim po 
magati pri nalogah, ki jih imajo. Četa je morala uničiti objekte v Retečah, 
v katere bi se lahko vselili domobranci, zato so jih požgali. 
Okrajni komite KPS je v juliju ali avgustu leta 1944 dobil nalogo, da za 
vse člane izpolni anketne liste s polnimi imeni, rojstnimi podatki, krajem biva 
nja, od kdaj je član KPS in še z vrsto drugih podatkov. To je bilo precej 
obširno in težavno delo. Kolikor se spominjam, je tedaj na območju, ki je 
spadalo pod Okrajni komite KPS Skofja Loka. bilo več kot sto članov. 
Anketne liste smo izpolnjevali trije: Valentin Hafner-Zane, Valentin Završnik-
Zdravko in jaz. Težava pri izpolnjevanju ankete je bila v tem, da mnogo 
članov partije ni hotelo, da v anketo vpišemo njihovo pravo ime, bivališče in 
rojstne podatke. Zato se je delo tako zavleklo, da smo anketo končali šele 
sredi oktobra in jo pripravili, da jo po kurirski vezi pošljemo na Okrožni 
komite KPS. Anketa bi bila skoraj usodna za vse člane partije. 
Štiriindvajsetega oktobra leta 1944 je bila napadena Okrajna gospodarska 
komisija. Svoj sedež (bunker) je imela v grapi pod Stiskarjem. Napadli so 
jo sredi dopoldneva domobranci iz postojanke Skofja Loka. Nekatere okoli 
ščine, ki so se razjasnile šele v zadnjem času, kažejo, da je bila vmes izdaja. 
O tem takole pripoveduje Poldka Nastran iz Puštala: Tistega dne sem šla na 
sestanek Skoja v smeri Hrastnice. Ker nisem poznala poti, sem zahtevala, da 
gre z menoj Franc Gaber, sekretar Okrajnega komiteja Skoja. Po dolgem 
prigovarjanju je pristal in sva odšla skupaj na sestanek. Ze med potjo mi je 
govoril, da se bo moral takoj vrniti, češ da ima še druge sestanke. Vedela sem, 
da to ni res. Vztrajala sem, da bora skupaj na sestanku in se skupaj vrnila. 
Bil je ves čas izredno nestrpen, tudi tedaj, ko sva se vračala. Med tem časom, 
ko sva bila odsotna, pa je bil napaden bunker. Ko sem kasneje o tem razmiš 
ljala, sem bila prepričana, da je F. Gaber bil ta dan v dogovoru z domobranci, 
da jih na določenem mestu počaka in se jim preda, češ da so ga ujeli. Zato 
ni hotel z menoj na sestanek. Domobrancem se je nato sam javil. Vedeli smo, 
da ga doma, posebej njegova sestra, silijo naj se javi domobrancem. O tem je 
nam sam pripovedoval in zatrjeval, da tega ne bo storil. 
Danes po tolikih letih, moram priznati, da smo bili nekoliko naivni, ko 
smo Gabru verjeli, ko je povedal, kako ga doma silijo, naj se javi domobran 
cem, čeprav je trdil, da tega ne bo storil. 2e sami smo prej ugotovili, da so se 
nas pri Mirtu začeli izogibati, posebno nedostopna je postala njegova sestra. 
Od tedaj dalje, ko se je Franc Gaber javil domobrancem, smo vsak stik 
z Mirtovimi prekinili. # 
Ker tedaj domobranci Gabra na določenem kraju niso našli, so se spustili 
v grapo proti bunkerju in ga od treh strani obkolili. V bunkerju so bili: 
Tone Cadež, Anica Uhan, Matevž Frlic, Ivan Lukančič, Kocjan Jenko, Jože 
Križnar in Janko Šink. Pri napadu na bunker je Tone Cadež z brzostrelko 
streljal na domobrance. Na vratih bunkerja so mu z mitraljezom odbili roko, 
vendar je bil še toliko pri moči, da je skušal pobegniti. Toda v grapi ob potoku 
je omagal in obležal. Tudi drugi so zbežali iz bunkerja, vendar so Jenka, 
Križnarja in Sinka ujeli. Ušli po so Anica Uhan, Matevž Frlic in Ivan Lukan 
čič, vendar sta se tudi zadnja dva malo kasneje javila domobrancem. Ko smo 
kasneje prišli do ubitega Antona Cadeža, smo ugotovili, da so mu v glavo 
in v vrat dali še enajst strelov. 
231 
Sedež Okrajnega komiteja KPS Skofja Loka je bil tedaj nad Gostečami. 
Po napadu na bunker Okrajne gospodarske komisije sta se k nam zatekli 
tudi Poldka Nastran in Anica Uhan. Ze pred napadom na bunker sem sklical 
sestanek Okrajnega komiteta KPS za 28. ali 29. oktober, točnega datuma 
se ne spominjam. V bunkerju smo bili Valentin Završnik-Zdravko. Mara 
Hribar-Anja. Poldka Nastran. Anica Uhan. Vinko Hafner-Slavc. Janez Ber-
toncelj in jaz. Ta dogodek nas je opozoril, da moramo biti zelo previdni. Zato 
smo takoj sklenili, da zapustimo bunker in se umaknemo v hrib v bližino 
Drage. Tiste dni je neprestano močno deževalo, za šotor pa smo imeli dve 
rdeči barhantovi rjuhi, pod šotorom nas je bilo sedem. Rjuhi sta seveda puščali 
in smo bili do kože premočeni in tudi hladno je bilo tiste jesenske dni. V 
nahrbtniku sem imel shranjene anketne liste članov partije in skrbno pazil 
nanje, da se ne bi zmočili. Ker je bila tedaj prekinjena tudi kurirska veza, 
anketnih listov nisem mogel poslati naprej. 
Odločili smo se, da se bomo v večernih urah. ko bo nastala trdna tema, 
vrnili v bunker, da bi nekaj pojedli, predvsem pa, da bi zakurili in se vsaj 
za silo ogreli in posušili. Tako smo delali tri ali štiri noči. Iz bunkerja pod šotor 
smo se vsako jutro odpravili v zgodnjih jutranjih urah še v popolni temi. Neke 
noči, ne vem, ali je bilo to v noči od 28. na 29. ali naslednjo noč oktobra leta 
1944, pa se je zgodilo najhujše. Okoli dveh po polnoči smo bili napadeni 
v bunkerju. Bili smo izdani. Ze prej sem povedal, da so domobranci pri napadu 
na sedež Okrajne gospodarske komisije ujeli trojico. Dva izmed njih so že 
nas^dnji dan izročili gestapu. Poslali so ju v taborišče in sta se šele po 
osvoboditvi vrnila domov. 
Po tem dogodku so domobranci zaradi izdajstva v usodni noči vdrli naj 
prej v hišo Jožeta Gabra na Godešiču, kjer je stanoval (tu je bila nekdanja 
gostilna pri »Lovričku«), in zahtevali, da pove. kje je bunker v hiši in če so 
v njem banditi. Gaber je pokazal, kje je bunker, vendar v njem ni bilo nikogar. 
Po osvoboditvi so borci in aktivisti, ki so tedaj delali na terenu, menili, da 
je bunker izdal Jože Križnar, kar pa ni bilo res. Križnar ni vedel, da je pri 
Gabrovih bunker, niti da se aktivisti shajamo pri njem. Tedaj, ko je odšel 
v partizane, je prišel iz Ljubljane. Odpeljali smo ga v nočnih urah naravnost 
v bunker Okrajnega komiteja, takoj naslednji dan pa je bil poslan na sedež 
Okrajne gospodarske komisije. V bunkerju so našli dva zavitka, v katerih 
so bile rokavice, jopice in nogavice, katere so napletle žene z Godešiča za 
partizane. Ne vem. ali so ta zavitka odnesli ali so ju pustili. Vzeli pa so radio 
aparat in se potem v postojanki prepirali med seboj, kdo ga bo imel. Po 
vseh prepirih pa jim je radio vzel gestapo. To kaže. komu so bili domobranci 
podrejeni in za koga so se borili, pa če so to hoteli ali ne. 
To noč so domobranci odpeljali Jožeta Gabra in ga izročili gestapu. Na 
zaslišanju je bil tako pretepen, da so ga poslali v bolnico na Golnik. Iz bolnice 
je ušel in se nekaj časa skrival pred domobranci in gestapom, nato pa odšel 
v partizane. Hči Francka pa je takoj odšla v partizane, ker ji je grozila are 
tacija. Mati in hči Nada sta odšli od doma in bili nekaj časa na Gostečem na 
»Pstoti« pri sorodnikih. V marcu leta 1945 pa so tudi Nado aretirali domo 
branci in zaprli v Skofji Loki. Ko so svoje delo opravili v Gabrovi hiši, jih 
je izdajalec peljal skozi Gosteče in jih pripeljal prav pred naš bunker. 
Kot sem že omenil je bil sklican za tisti dan sestanek Okrožnega komi 
teja KPS. Vsi člani smo bili že zbrani, manjkal je le Valentin Hafner-Zane, ki 
232 
je delal na sektorju Stara Loka—Križna gora. Pričakovali smo. da bo prišel 
ponoči ali zgodaj zjutraj. V bunkerju je bil to noč z nami tudi Alojz Malovrh 
— mlajši. Bil je obveščevalec v Loškem odredu. Zelo utrujen, se je vlegel kar 
na gola tla in v trenutku zaspal. Ponoči, okrog dveh je odšel iz bunkerja Va 
lentin Završnik-Zdravko. Takoj za njim je šla tudi Mara Hribar-Anja. Ležal 
sem na spodnjem pogradu, sezut in brez bluze — ta se mi je v bližini sušila. 
Obleko in čevlje so sušili tudi drugi, že tretji ali četrti dan smo bili do kože 
premočeni. Anketne liste v nahrbtniku pa sem zvečer porinil pod pograd. 
Naenkrat zaslišim. da je Zdravko dejal Anji: »Prinesi mi Štefanovo brzostrel 
ko!« Imel sem jo ob zglavju, prijel sem jo in jo že med vrati dal Anji. Začel 
sem iskati škornje, da bi jih obul, pa jih nisem našel. Tedaj pa sem zaslišal, 
ko je Zdravko zavpil »Stoj!« in spustil rafal iz brzostrelke. Takrat so iz 
bližine začeli streljati z mitraljezom, brzostrelkami in metati bombe. Bunker 
je bil dobro zamaskiran, zato domobranci niso streljali na bunker, ampak 
izpod njega. Vsi. ki sn prvi planili iz bunkerja, so se umikali po drči prav 
v to smer. K sreči ni bilo večjih žrtev. Le Anica Uhan je bila ranjena v koleno. 
V bunkerju nas je bilo tedaj šest. Zdravko in Anja sta bila že zunaj in vsi 
naenkrat smo navalili na vrata. Z Vinkom Hafnerjem-Slavcem sva se ulegla 
na tla. ko so se vrata izpraznila, sva še midva planila iz bunkerja. Umikala 
sva se povprek hriba, vendar sva nehote prišla v grapo. To jutro je bilo zelo 
hladno s slano, midva pa oba bosa in brez bluz. V nasprotnem hribu je imel 
puškarsko delavnico Drago Vraničar-Fedja. Napotila sva se k njemu, saj sva 
vedela, kje je njegov bunker. Ko sva prišla tja. so bili vsi prestrašeni, vprašali 
so, kaj se je zgodilo. Povedala sva, da smo bili napadeni in da smo vsi ušli 
iz bunkerja. Fedja je tedaj začel iskati čevlje in res dobil nekaj starih in 
nama jih ponudil. Čevlji so bili za naju premajhni in jih nisva mogla obuti. 
Prinesli so stare cunje, da sva noge zavezala vanje. Nato smo sklenili, da se 
vsi skupaj takoj umaknemo tudi iz tega bunkerja. Šli smo v hrib nad vasjo 
Pungert in tam počakali, da se je zdanilo. Tedaj smo zakurili ogenj, da smo 
se vsi prezebli vsaj nekoliko ogreli. Ko smo se umikali nad Pungert, smo videli, 
da je začel goreti bunker, v katerem smo bili malo prej napadeni. 
Vedno sem mislil, da sva Slave in jaz zadnja zapustila bunker, vendar ni 
bilo tako. Zadnji je pobegnil iz bunkerja Alojz Malovrh. Ta je vse te dogodke, 
ki so se odvijali pred napadom, prespal. Iz bunkerja je ušel šele tedaj, ko so 
bili domobranci že na vratih. 2e v dopoldanskih urah smo se vsi zbrali 
v hribu tik nad Gostečim. Večina nas je bilo golih in bosih. Srečni smo bili, 
ko smo ugotovili, da smo vsi zbrani in da niso nikogar ujeli. Organizirali smo, 
da je bil dr. Homan iz Škofje Lpke obveščen, naj pride obvezat ranjeno parti-
zanko na Gosteče. In res je bil v dobri uri pri nas. Obvezal je Anico Uhan, 
ki je bila ranjena v koleno. Vest, da smo bili ponoči napadeni, se je hitro 
razširila. Aktivisti OF so takoj ukrenili vse potrebno, da smo dobili obleko 
in čevlje. Tudi s hrano so nas takoj oskrbeli. 2e naslednji dan dopoldne sem 
dobil nove škornje, tako dobra je bila organizacija na terenu. 
Nisem se mogel pomiriti. V meni je kljuvalo. nisem mogel ne jesti ne 
spati. Bil sem popolnoma razdvojen, tako da so me tovariši spraševali, ali sem 
bolan. Noč in dan sem mislil, kaj se je zgodilo z anketnimi listi, ki sem jih 
pustil pod pogradom v bunkerju. Tega nisem nikomur povedal, samo čakal 
sem, kdaj in kje bodo domobranci ali gestapo začeli z aretacijami naših akti 
vistov. Minil je teden, pa se ni ničesar zgodilo, minil je drugi teden, ki tudi ni 
233 
prinesel nobenih aretacij. V meni je začelo tleti upanje, da anketnih listov 
niso našli, drugače bi gotovo že kaj ukrepali. Nahrbtnik, v katerem so bili 
anketni listi, ni bil kdove kako lep, zato gotovo niso brskali po njem. Zgorel 
je skupaj z vsem. kar je ostalo v bunkerju. Meni pa se je odvalil kamen od 
srca. Kasneje sem mnogokrat razmišljal o tem. kaj bi se zgodilo z nami v 
bunkerju, če ne bi tedaj Valentin Završnik šel iz bunkerja in nas tako opo 
zoril na nevarnost, da smo se še v pravem času rešili. Domobranci bi bili 
napadli bunker, ko bi vsi spali in težko bi kdo ostal živ. 
Na Gostečem je v skromni hiši živela v zelo hudih razmerah Lukančičeva 
mati. Ta žena je od leta 1943 pa vse do tedaj, ko smo ilegalci odšli s terena, 
za nas opravljala izredno važna dela. Raznosila je nešteto pošte. Pošiljali smo 
jo do ljudi v Škofji Loki in drugam, ko smo klicali posameznike na vezo. 
trgovce, zdravnike in druge. Mnogokrat nam je bila za predhodnico, ko smo 
šli preko dneva čez Godeški most, in še bi lahko našteval. Zaslužila je veliko 
priznanje, vendar se ji nismo dovolj oddolžili. 
V zadnjih mesecih leta 1944 se je zelo povečala aktivnost domobrancev. 
Na terenu so začeli preganjati vse. za katere so menili, da so kakorkoli v 
zvezi z OF. Tudi pri nas v vasi so dobili nekaj mladih fantov, da so stopili 
v njihove vrste. Razmere na terenu so se za nas ilegalce tako poslabšale, da so 
postale skoraj nevzdržne. Zatočišča v hribih so bila izdana in požgana. Naši 
najbolj zanesljivi ljudje so nas v strahu sprejemali pod streho, zato smo spre 
minjali kraje prenočevanja. Razmere na terenu so se tako poslabšale tudi zato, 
ker so partizanske edinice odšle na Primorsko (Cerkno, Trnovski gozd) in za 
seboj pustile prazen prostor. 
Zaradi tako zaostrenih razmer na terenu je v oktobru Okrožni komitp 
KPS za Skofjo Loko izdal odlok, da se združijo Okrajni komiteji Skofja Loka. 
Medvode in Smlednik. Za sekretarja je bil imenovan Miha Erjavec-Vid, za 
organizacijskega sekretarja pa sem bil imenovan jaz. Novi sedež tako zdru 
ženega okrajnega komiteja smo nameravali imeti v bunkerju za Homom nad 
vasjo Soro ali bolje povedano v grapi med Homom.in Govejkom. Okoli osmega 
novembra 1944 smo se vsi člani navedenih komitejev zbrali v tem bunkerju. 
Treba je bilo določiti naloge in način dela v novih razmerah. Nova organi 
zacija je narekovala razdelitev nalog posameznim članom komiteja in še 
vrsto drugih nalog, ki jih je bilo treba začeti reševati. 
Ponoči med 10. in 11. novembrom je zapadlo približno 15 cm suhega 
snega. Zjutraj pa je bilo nebo kristalno jasno. V bunkerju nas je bilo tedaj, 
kolikor se spominjam, petindvajset (tudi tov. Vid trdi, da je ta številka prava). 
Med nami je bil tudi Zdravko Marinko-Matjaž, član Okrajnega odbora mladine. 
Tega dne je sklical Matjaž nekje pri Sv. Marjeti ali v Zlebeh sestanek mladine, 
zato je zjutraj enajstega novembra okrog sedme ure odšel iz bunkerja na ta 
sestanek. Ko je prišel v Ločnico, je opazil, da je po dolini polno Nemcev. Ves 
prestrašen se je vrnil in nas obvestil, kaj je videl. Takoj smo se začeli po 
svetovati, kaj naj storimo. Menili smo, da ne bi bilo pametno ostati v bun 
kerju, razen tega bi sled, ki jo je v snegu pustil za seboj Matjaž, lahko pripeljala 
Nemce do bunkerja. Sklenili smo, da zapustimo bunker, in dogovorili smo 
se za smer umika na kraj, ki je bil gosto poraščen s smrekami in podrastjo 
ob poti. ki pelje iz Sore na Osovnik. Ce smo hoteli priti semkaj, smo morali 
prečkati čistino, ki je bila poraščena z redkimi, do meter visokimi borovci. 
Takoj, ko smo zapustili bunker in se povzpeli malo više iz grape, smo opazili na 
234 
Govejku vse polno Nemcev. Nismo mogli razločiti, ali so med njimi tudi domo 
branci. Morali smo biti zelo previdni, da nas ne bi opazili. Zato smo čistino 
prečkali drug za drugim, plazeč se v snegu po trebuhu. Srečno smo prišli na 
predvideni prostor in videli, da je tudi na Osovniku okrog cerkve polno Nemcev. 
Ves čas so z manjšimi presledki zvonili. Ničesar nismo vedeli, kaj se dogaja na 
območju Gosteč. Med gostimi smrekami smo si izbrali primeren kraj tako, 
da smo videli na Govejek in Osovnik. Potrebna pa je bila stroga tišina. S to 
varišem Vidom sva se odločila, da tu ostanemo, če bo le mogoče, do mraka in 
se šele tedaj skušamo premakniti drugam. Cas je zelo počasi tekel, dneva ni 
hotelo biti konec. Popoldne okoli štirih smo opazili, da so se Nemci z Govejka 
v strelcih spustili v dolino proti nam. Tudi na Osovniku je bilo slišati močno 
streljanje in živahno premikanje Nemcev. Tedaj smo opazili, da so med njimi 
tudi domobranci. Ko smo tako čakali, kaj se bo iz tega razpletlo, je proti nam 
pritekla lisica in tekla mimo nas naprej. Kmalu za njo priteče še srna. Nismo 
dolgo čakali, ko pritečeta lisica in srna nazaj. Po tem smo spoznali, da so tudi 
na drugi strani Nemci. Opazili smo. da tudi iz grape proti nam prodirajo v 
strelcih. Hitro se je bilo treba odločiti. Začeli smo se umikati proti vrhu hriba 
z namenom, da bi prečkali pot, ki pelje iz Sore na Osovnik, in se spustili na 
drugo stran v grapo, ki gre v Drago. Pri umikanju sta se Ivan Bizant in Leon 
Gaber znašla nekoliko stran od skupine in prišla na rob hriba. Tedaj pa so 
nanju spustili rafal. Tovariš Bizant. če se prav spominjam, je bil ranjen, 
vendar je ušel iz obroča. Tovarišico Leono pa so Nemci ujeli. Tedaj smo vsi 
naenkrat planili čez pot in se spustili v grapo. Iz obroča smo se tako izmuznili 
v zadnjem trenutku in še tako, da nas Nemci niso opazili. Tisti, ki so bili 
prvi, so se kar podali proti Dragi tako. da sva jih s tovarišem Vidom le stežka 
ustavila, saj v vas niso smeli, ker nismo vedeli, kaj se tam dogaja. Ko smo 
se po krajšem času zbrali v grapi, mi je tovariš Vid predlagal, naj bi se skupina 
razdelila na dva dela. da jaz prevzamem svoje ljudi, on pa svoje in greva 
vsak na svojo stran. Mnenja je bil, da bi se v manjši skupim lažje prebijali 
naprej. S predlogom sem se strinjal in tako smo se razdelili v dve skupini. 
Moja skupina, mislim, da nas je bilo sedem, je skušala za seboj zabrisati sled, 
zato smo krenili v hrib po studenčku, ki je tekel iz sredine hriba. Ko smo 
prišli nekako v sredino hriba, smo nad seboj v skalah zagledali skritega par 
tizana. Ko nas je opazil, je zlezel dol in nas spraševal, kakšna je situacija. To 
je bil Matjaž Marinko-Kotar z medvoškega terena. Od tu smo šli okrog hriba 
tako, da smo se previdno približali stezi, ki je vodila z Gosteč po robu na 
Osovnik. Videli smo, da je na široko izhojena. Hitro smo skočili na drugo 
stran in za seboj zabrisali sled. Spustili smo se kakšnih dvajset metrov pod 
stezo. Zagledali smo s snegom obloženo smreko. Veje je imela pripognjene 
skoraj do tal. Stisnili smo se okrog nje in tu obstali. V nasprotnem hribu 
smo opazili še zadnje plamene ognja. Vedeli smo, da so zažgali bunker puškar-
ske delavnice. Za usodo tovarišev, ki so bili tam, pa nismo vedeli. Kmalu 
smo zaslišali vpitje Nemcev, ki so se začeli vračati z Osovnika na Gosteče. 
Mimo nas po stezi so šle cele kolone, metali so rakete, streljali, lajali so psi, 
se ustavljali in spet šli naprej. Za nas je to trajalo neskončno dolgo. Bali smo 
se, da nas odkrijejo. Ko so kolone odšle, smo se odločili, da to noč ostanemo 
pod smreko. 
Naslednje jutro, ko se je zdanilo, smo previdno odšli proti Gostečam, da 
bi dobili stik z ljudmi. Ko smo prišli v bližino vasi. smo opazili, da ljudje hodijo 
235 
sem in tja in se zbirajo v gručah. Prišli smo do njih in zvedeli žalostno novico, 
da je padlo pet naših tovarišev: Jože Debenc z Godešiča. Adolf Mihelič s 
Suhe. Ludvik Bizant iz Preske, Ivan Bergant iz Preske in Stanko Jamnik iz 
Podreče. Razmetani so bili po pobočju hriba sem in tja. Ujete tovariše so 
Nemci prepustili domobrancem iz loške postojanke. Ti so bili tedaj bolj krvo 
ločni od Nemcev, zato so jih na mestu postrelili. 
Hajka, ki se je začela 11. novembra, je bila dobro pripravljena in je zajela 
širše območje. Zunanji obroč je bil sklenjen od Hrastnice do Tošča. Katarine 
in tja do italijanske meje. Znotraj tega obroča pa so razdelili območja na tri 
dele — od Hrastnice do Gosteč. Gosteče—Ločnica in Ločnica—italijanska meja. 
Iz prvega obroča sta se rešila le dva: Alojz Malovrh-mlajši. za drugega ne vem 
imena. Večina terenskih aktivistov je bila med hajko v drugem obroču med 
Gostečami in Ločnico. Iz tega obroča smo se vsi srečno izvlekli, razen tova-
rišice, ki so jo Nemci ujeli. V tretjem obroču, ki je zajemal dolino Ločnice in 
ves teren do nemško-italijanske meje, je padlo šest tovarišev, tako jih je v tej 
hajki padlo skupaj enajst, ujeta pa je bila ena tovarišica. 
Namen hajke je bil očiten: očistiti celotno območje vseh aktivistov in 
tako onemogočiti delo OF na terenu. Po hajki so domobranci vrgli med ljudi 
parolo, da so bili vsi komunisti uničeni in da je zmaga že na njihovi strani. 
Zaradi takih razmer na terenu je Okrožni komite KPS Škofja Loka pozval 
vse aktiviste, da se takoj umaknemo s terena in se javimo na okrožju. Sredi 
novembra 1944 smo zapustili teren in odšli po kurirski vezi v Farji Potok. 
Od tam sem bil razporejen v Prešernovo brigado, v kateri sem ostal šest me 
secev do osvoboditve. Tako so se zame začeli drugačni dogodki, ki z našim 
terenom niso imeli nobene zveze več. 
Med Narodnoosvobodilno borbo je padlo v partizanih ali umrlo v tabo 
riščih 18 krajanov. To je bil velik krvni davek, saj je tedaj bilo v vasi le 
kakšnih 350 prebivalcev. V partizane je odšlo 51 ljudi. Nekateri izmed teh so 
se slabo izkazali, pobegnili so in se pridružili domobrancem. Ze te številke same 
na sebi pa kažejo, da je bil kraj v celoti na strani NOB in kako močna je bila 
dejavnost Osvobodilne fronte med okupacijo. 
V tem svojem zapisu sem skušal dogodke, ki so se odvijali med okupacijo 
(1941—1945). opisati kolikor mogoče točno, objektivno in nepristransko. Opis 
sloni zgolj na spominu, zato je možno, da posamezni dogodki, ki niso vpisani 
z določenim datumom, odstopajo od časa, ki ga navajam. Po tolikih letih se 
res ni več mogoče vsega točno spomniti. Vse to sem napisal z namenom, da bi 
bilo vsaj zabeleženo, kako je Godešič organizirano sodeloval v Narodnoosvobo 
dilnem boju in prispeval svoj delež za našo svobodo. 
236