OTROK IN KNJIGA 50 Dognanja celotne raziskave so potrdila uvodno tezo o dveh različicah literarnega vzorca sodobna pravljica, to sta: kratka sodobna pravljica in fantastična pripoved. Potrdila se je tudi teoretska relevanca nadaljnje klasifikacije kratke sodobne pravljice glede na glavni literarni lik. Iz te teoretske opcije se je dalo razbirati strukturno-morfološke značilnosti/stalnice, ki posamezne različice družijo v skupno kategorijo kratka sodobna pravljica, in dokazati dvoje: prvič, da kratka sodobna pravljica z otroškim glavnim literarnim likom ni zgolj specifična slovenska varianta fantastične pripovedi (teza Metke Simončič), marveč samostojna različica kratke sodobne pravljice; in, drugič, da kratka sodobna pravljica z oživljeno igračo/oživljenim predmetom ni samo podskupina kratke sodobne pravljice z otroškim glavnim literarnim likom, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled, marveč ji upravičeno pripada status samostojne različice v območju kratke sodobne pravljice. Marjana Kobe: Sodobna pravljica Iz predstavljenih mladinskih romanov razberemo, da so mladi junaki občutljivi za krivico in da jo razpoznavajo v svojem neposrednem okolju, pri čemer imajo bolj izostren čut in strožja merila kot odrasli. »Bolj jasno spoznajo krivico kot odrasli; morda zato, ker so slednji že predobro spoznali svet«. Na kršenje pravic se odzovejo, pa najsi bo v ožjem okolju primarne socializacije, v svoji družini ali v širšem okolju sekundarne socializacije, kije najprej in predvsem šola. Darja Mazi-Leskovar: Junaki ameriškega mladinskega romana in njihovo dojemanje človekovih pravic ter družbene realnosti Na naslovnici je ilustracija akademskega slikarja Danijela Demšarja. ISSN 0351-5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV The Journal of Issues Relating to Children's Literature, Literary Education and the Media Connected with Books 50 2000 MARIBORSKA KNJIŽNICA PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto. The Journal is Published Biannually in 700 Issues Uredniški odbox I Editorial Board: Maruša Avguštin, Alenka Glazer, Meta Grosman, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Tanja Pogačar, Igor Saksida in Darka Tancer Kajnih Glavna in odgovorna mtdnicdilEditor-in-Chief and Associate Editor: Darka Tancer-Kajnih Sekretarka uredniStva/Secrc/a/y: Maja Logar Časopisni svtXiAdvisory Board: Vera Bevc, Andrej Brvar, Tilka Jamnik, Metka Kordigel, Darja Kramberger, Tone Obadič, Tanja Pogačar, Majda Potrata, Slavica Rampih Vajzovič (predsednica/Pre5irfe«0 in Darka Tancer Kajnih Redakcija te številke je bila končana novembra 2000 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji IzdsiaiolPublished by: Mariborska knjižnica/A/anfeor Public Library, Pedagoška fakulteta M2inborlFaculty of Education Maribor, Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Oton Župančič/C/i/Wren 's Library Ljubljana - Oton Župančič Library Naslov uredništva//l«/• ■ ^ - ■■: -r Jožef Wilkon: Ilustracija iz knjige Bernda Kohiheppa Die Tiegerin trägt Hermelin, 1993 1H-hhi i Jožef Wilkori: Ilustracija iz knjige Piotra Wiikotia Leophanter, 1991 Jözef Wilkori: Riba Mojca Cerjak: Ilustracija iz knjige Henninga Köhkerja Kralj zgodbic in zvezdni otrok, 1999 ODMEVI NA DOGODKE VECERNICA ZA LETO 1999 V torek, 7. novembra 2000, je bila v prostorih časopisne hiše Večer v Mariboru tiskovna konferenca z razglasitvijo dobitnice letošnje večernice - nagrade za najboljše slovensko mladinsko literarno delo, izdano v preteklem letu. Nagrado, ki jo podeljuje Časopisno-založniško podjetje Večer, je prejela pisateljica POLONCA KOVAČ za knjigo Kaja in njena družina. Člani žirije za večernico: Melita Forstnerič-Hajnšek, dr. Marjana Kobe, Darja Lavrenčič-Vrabec, dr. Igor Saksi- da (predsednik žirije) in Bina Štampe Žmavc so izmed 65 knjig izbrali v ožji izbor pet naslovov. Med finaliste so se uvrstila še naslednja literarna dela dela: Mačji sejem Kajetana Koviča, Male živali iz velikih mest Maje Novak, Žlopi Ferija Lainščka in Resnične pravljice in pripovedke Lilijane Praprotnik Zupančič. Nagrada je bila podeljena v petek, 17. novembra 2000, na tradicionalnem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti. UTEMELJITEV NAGRADE VEČERNICA POLONCI KOVAČ ZA DELO KAJA IN NJENA DRUŽINA (Mladinska knjiga, 1999) Polonca Kovač, ki je v slovenski mladinski književnosti navzoča od srede sedemdesetih let, je v pripoved Kaja in njena družina prikazala »temne tone« otroštva: stisko osemletne deklice, ki doživlja ločitev staršev. Konflikti, ki so privedli do ločitve, so na začetku dela opisani kot slike oz. skorajda vsakdanji utrinki, brez moralističnih ali sentimentalnih komentarjev. Zgolj bežen opis ali le omemba dogodkov sama po sebi sooblikujeta jedro zgodbe: tesnobno razpoloženje, ki ga kot kontrast še podkrepi igriva otroškost dečka Matička. Že v začetku zgodbe avtorica ustvari podobo dekličinega nerazumevanja novih okoliščin — »izgube tal«, ki se v nadaljevanju še stopnjuje v dojemanje realnosti kot sprva »zoprne«, kasneje pa vse bolj obremenjujoče. Deklica namreč ni le zbegana, žalostna, zaskrbljena, jezna in uporniška, pač pa občuti celo krivdo za ločitev staršev. Kaja za premagovanje strahov in stisk skorajda ne najde opore: »huda misel« - razpad družine - razkroji celo občutek varnosti in domačnosti pri babici in dedku. Tako ostaja v prevladujočem delu pripovedi njeno edino »zatočišče« pogovor s kristalom, pri katerem išče junakinja odgovore na življenjska vprašanja in probleme, ki presegajo njeno moč razumevanja in ustreznega odzivanja nanje. Pretres v čustvenem svetu deklice je napisan kot tretjeosebna pripoved: vanjo so vključeni drobci dekličinih slutenj, spoznanj in odzivov, kar daje delu izrazito otroško perspektivo. Zanimiva in učinkovita so tudi kratka fantazijska oz. pravljična besedila na začetku poglavij: pogovor zelenega zajca s kraljično, pticami, mišjo, žabo in drugimi živalmi. Ti deli so komentarji glavnega dogajanja, v njih pa se nevsiljivo in zastrto odraža poanta posameznega poglavja. Posebna odlika dela je tudi to, da osebe niso oblikovane črno-belo: Kaja ni popoln otrok, zgled ravnanja ali pomilovanja vredna »sirota«, odrasli pa tudi niso enodimenzionalni negativni liki. Tesnobnost, osamljenost, deloma pa tudi bolečino izražajo tudi ilustracije Maje B. Jančič: s »pogledom od zgoraj« in praznimi prostori ter očitno nepremič-nostjo upodobljenih likov ilustratorka le še poudari razpoloženje in temo pripovedi. S tematizacijo otroške stiske (ločitev) in možnostjo njene rešitve (na koncu življenje »počasi postaja znosno«) je pripoved Kaja in njena družina v sodobni slovenski mladinski književnosti vsekakor posebnost, izstopa pa tudi med deli Polonce Kovač. Njen opus namreč določata igrivost in humor, ki sta opazna celo v besedilih s temo identitete, drugačnosti in strpnosti. Z najnovejšim delom pa je pisateljica pokazala, da otroštvo nikakor ni le sproščen smeh, ampak tudi stiska, žalost in bolečina. Vsebinska in jezikovno-zgradbena inovativnost upravičujeta sklep žirije, da nagrado večemica za najboljše mladinsko literarno delo, kije izšlo leta 1999, dodeli Polonci Kovač za pripoved Kaja in njena družina. ŠE VEDNO POBIRAM KAMNE PO SVETU (pogovor s pisateljico Polonco Kovač) Od leta 1975prihajajo iz vaše delavnice izvirna, žlahtna dela, ki jih odlikuje pre-tanjen psihološki posluh in veliko spoštovanje bralne publike. Če pogledava razvoj od vaše prve knjige — od Zverinic z Večne poti - pa vse do Kaje je v vseh vaših delih v teh letih zaznavna posebna etična drža. Ne, da ste didaktični ali pedagoški, a vseskozi dajete nevsiljive napotke, drobne 'recepte'. Skušate reševati neke medčloveške probleme. Se strinjate? Nikoli si nisem domišljala, da lahko rešujem medčloveške probleme, saj velikokrat še svojih ne morem. Odnosi med ljudmi pa so me od nekdaj zanimali, tudi nesporazumi. In ko takole razmišljam, zakaj je ta tak in oni druga- čen, in kaj bi bilo, če bi bilo..., se zgodba kar sama splete. Iz vsake zagate se najde kakšna pot, ne vem pa, ali je to ravno 'recept'. A če pogledava vaše zadnje delo Kaja in njena družina je ta drža vendarle bila vsaj na začetku verjetno programska, saj je izšla v zbirki Povej mi, kije serija knjig o problemih našega življenja. Kot sije pri Mladinski knjigi zamislila urednica Jelka Pogačnik, naj bi se ukvarjale s smrtjo, prijateljstvom, hinavščino, in to po prvotnih načrtih menda za tri starostne segmente bralcev. Gre za nekakšne litera-rizirane priročnike. Vi ste si izbrali ločitev. Vendar vaša Kaja pomeni nekakšen preboj, saj ste zbirko presegli z literarno izpovedno močjo. Menda načrtujejo nadaljevanje za nižjo starostno stopnjo od tretjega do petega leta, pa še najstniško varianto? Res so bile v načrtu tri knjige na isto temo za tri različne starostne stopnje. Vendar bo založba, po besedah urednice, počakala, da vidi, kako se bo celotna zbirka prijela, se pravi prodajala. Zamisel zbirke - literarna obdelava 'problematičnih' tem - pa meje pritegnila in vesela sem bila vabila k sodelovanju. Med mnogimi temami sem se odločila za ločitev. Prijateljica psihiatrinja in bivše kolegice s Svetovalnega centra so me oskrbele s celo goro strokovne literature. Ko pa sem se pregrizla skozi vse te terapevtske in psihološke knjige, mi je zmanjkalo korajže. Stroka je že toliko stvari dorekla, kaj naj pri tem še jaz? In na svetuje toliko dobrih knjig, tudi na to temo. In toliko različnih otrok. Šla sem se k urednici 'zjokat', da je ta pač prehuda zame in da ne znam. Tolažila me je, da se nikamor ne mudi in da bo, kadar pač bo. Ko s te strani ni bilo več pritiska, se je pojavila Kaja. Imela sem čas, da sem šla z njo skozi vsa občutja, ki jih sproži taka življenjska sprememba. Knjigi se resnično vidi, da ste si lahko zanjo vzeli ustvarjalni čas. Hvala. Ta princip dela v sodelovanju s stroko je tudi v vaših Zgodbah od a do ž, ki ste jih napisali v sodelovanju s specialno pedagoginjo za pomoč legastenikom. Ta knjižica je nastala v času, ko sem bila zaposlena v knjižnici Svetovalnega centra v Ljubljani. V timu smo bile psihologinja, specialna pedagoginja in jaz, ki naj bi s svojo diplomo primerjalne književnosti svetovala, katero knjigo ponuditi posameznemu otroku. Bile smo uigrana ekipa, zelo smo se razumele. Zgodbe od a do ž so nastale na osnovi dragocenih, a suhoparnih seznamov, sestavljenih iz besed, ki s svojimi repki in trebuščki povzročajo otrokom težave. Zdelo se mi je, da prebiranje seznamov ne more biti velika motivacija za branje. Nekaj časa sem gledala v te sezname, pa so zgodbe kar same skočile iz njih. Knjige imajo res svojo usodo. Ta je kar naprej razprodana, uporabljajo jo pa tudi logopedi. V knjigi Kaja in njena družina Je tudi oprema silno premišljena, vsako zgodbo (poglavje z zgovornimi naslovi, recimo Zakaj, le zakaj se starši ločijo; Prosim upoštevajte, da je Kaja žalostna...), uvaja pripoved s pravljično vinjeto. Nekoliko v carollovskem slogu je glavni 'modrec' zeleni zajec, ki modruje z drugimi živalmi. Vlogo modreca in otrokovega pomočnika v stiski ste namenili zajcu, vlogo tolažnika v stiski pa kamnu — gorskemu kristalu? Pesem Saše Vegri Zakaj me vse skrbi je kot nalašč za začetek knjige. Mislila sem, da bom zlahka našla citat tudi za moto vsake zgodbe, saj je knjig o ločenih družinah na pretek. Ko sem jih še enkrat prebirala, pa pravega citata nisem našla, zato sem si jih sama izmislila. Zeleni zajec pa je bil svoje čase najljubša in tolažilna igrača moje hčere. Kako spretno vi rešujete težavne probleme v knjigi. Zapišete, da je učiteljica vsa obvestila po ločitvi pošiljala mami IN očku; ali pa tista misel o starših in otrocih, ki da se nikoli ne ločijo. Seveda pa sta vaša starša v knjigi 'idealna ločenca'. Po svoje. Vsi normalni starši - tudi ločeni -želijo svojim otrokom dobro. Toleranca in potrpljenje pa nista ravno odliki današnjega sveta in tudi neločene družine niso vedno zgledne. Mislim, da je za otroka boljša ločitev kot življenje v stalni napetosti. Pri ločitvi za otroka ni pomembno, kateri od staršev je bolj ali manj kriv, spoprijeti se mora s situacijo, ki mu je bila vsiljena in razbija si glavico z 'zakaj'. In vsak 'zakaj' ima svoj 'zato'. Skušala sem odgovoriti na Kajina vprašanja. Nekateri teoretiki so menili, da bi se morala otroška literatura izogibati temnih tem življenja, kakršna je ločitev, smrt. Govorili so celo o nekakšnem steklenem zvonu, s katerim je treba v literaturi otroka zaščititi pred brutalno resničnostjo. Vi najbrž ne mislite, da je otroška literatura lahko eskapizem, beg od vsega zlega v družbi? To pa že ne. Otrok je od rojstva naprej izpostavljen stresom. Življenje je že tako, da se enim starši ločijo, drugim se ne, nekateri otroci so izpostavljeni nasilju v družini, nekateri spet doživijo smrt bližnjih. Na simpoziju, ki ga je lani priredila revija Otrok in knjiga, je bilo ključno vprašanje, ali so teme, ki bi jih morali otroku zamolčali. Mislim, da take teme ni. Otrok je izpostavljen vsem tegobam odraslega sveta, pri tem pa je mnogo bolj ranljiv in psiho-socialno manj zrel, zato mora biti taka zgodba napisana 'zares' in brez instant rešitev. Vse v življenju se ne konča srečno, saj se še v pravljicah ne, če pomislimo samo na Andersena. Lahko pa rinemo v pravo smer. Kajino zatekanje h kamnu je po svoje nenavadno. Pri vas bi bili bolj vajeni kake ljubke, navihane živali. Zakaj pa ne kamen? Kamen je nekaj lepega, že kot otrok sem vedno kakšnega shranila in še vedno jih pobiram po svetu. Tudi oblaki niso slabi, ampak kaj, komaj ga ujameš, že ga veter odnese ali pa se ti pred očmi razkadi, kamen imaš pa vedno lahko v žepu. Vaš bestiarij, živali v vaši literaturi so poglavje zase. Vaši kužki Pafiji, Buksoti, Bubike pa zverinice z Večne poti so naj-markantnejše figure vaše literature. Ste živeli z živalmi, tako kot Kajetan Kovič z mucami? Prav veliko živali kot otrok nisem imela, samo muco, ki so kaj kmalu odpravili iz hiše, ker je bila baje 'neznosna'. Živali imam rada, vendar moj bestiarij, kot pravite, res niso živali, to sva jaz in vi pa še kdo zraven. Vsaka žival je s svojo podobo in s svojimi lastnostmi nekaj posebnega in meni se veliko ljudi zdi podobnih kakšni živali. Prav tako živalski vrt ni živalski vrt tako, ampak se mi zdi pripravna prispodoba za kraj, kjer morajo najrazličnejše zverinice živeti skupaj. Zato so moje zverinice z večne poti in ne z Večne poti, čeprav sama vse življenje stanujem v bližini živalskega vrta na Večni poti. Vi sie izključno otroška in mladinska pisateljica, kakšen je vaš literarni postopek. Eni govorijo o 'spominjanju na otroštvo', drugi o tem, da 'prisluhnejo otroku v sebi', tretji se 'infantilizirajo'. To zadnje zlasti velja za tiste, ki menjavajo literarne 'registre' za odrasle in otroke. Kaj pa vi? Zmeraj me je zanimalo, kaj kdo dobi od mene. Nekaj me mora zanimati, ugotoviti moram, zakaj je nekaj tako in kaj potegne za sabo. Nikoli ne pišem zares, vedno za svojo zabavo. Ne poenostavljam in nikoli ne mislim, da pišem za otroke. To je takoj nekoliko podcenjujoč odnos. Otroci so uganka, saj se ni mogoče vživeti vanje, razmišljam jaz. Če pišem, moram vedeti veliko več od tega, kar napišem. Doživetje, ki si ga izmislim, moram zastaviti tako, da je tisto, kar napišem, impresivno in razumljivo za vsakogar. Samo tak postopek me od nekdaj veseli in zabava. Vsa moja literatura je samo drobec nekega širšega konteksta, od ambienta do vremena, od čutov do razmišljanj, vse je treba vedeti in obvladati. Seveda je pri meni vse kratko, dolgih knjig niti ne znam pisati. Nekoč mi je Minatti kot urednik dobrohotno rekel, da platnic ne prodajajo. Ko sem mu prinesla knjigo Urške so brez napake sem trmasto vztrajala, da je pisateljev, ki pišejo kot dež veliko, jaz pa imam samo toliko. Niko Grafenauer je modro posegel vmes in tako smo k Urškam dodali še Andrejev ni nikoli preveč. Skratka, nimam debelih knjig. Ste imeli pri svojem delu veliko opraviti z otroki? Se mi zdi, da po bralnih značkah in proslavah niste prav veliko hodili? Ne, sploh ne. Delala sem na Delavski univerzi, v Svetovalnem centru in v Centru za tuje jezike, a vedno z odraslimi, maksimalno motiviranimi. Z otroki imam rada stike, a ne v telovadnicah, pred množico. Zdi se mi, da to nima nobene zveze ne z mano ne z otroki, tudi z mojimi knjigami ne. Pa tudi mislim, da več kot štiri otroke naenkrat človek sploh ne zmore. Zato se najraje za taka povabila zahvalim. Kaj pa pravite o trivializaciji v otroški književnosti, tudi slovenski? Mislim predvsem, da izide občutno preveč knjig, pa naj se sliši še tako heretično. O trivialnosti pa samo tole: trivialna ni tema, ampak njena obdelava. Melita Forstnerič Hajnšek (Večer, 10. 10. 2000) »s POMOČJO KNJIG ZA OTROKE IN MLADINO SEM LAHKO PRISPEVAL H KULTURNI IZMENJAVI MED NARODI...« Ob 80-letnici dr. Walterja Scherfa Internationale Jugendbibliothek, po naše Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu je lani (1999) slavila petde setletnico svojega obstoja. Polovico tega obdobja jo je vodil dr. Walter Scherf, k je letos junija praznoval svojo osemde setletnico. Obe obletnici sta priložnost da v naši reviji vsaj obrisno predstavimo večstransko dejavnost Walterja Scherfa ki je plodno prepletena s knjižnico, nje govo raziskovalno delo na področju mla dinske književnosti, še posebej pa na spomnimo na dragocene stike z Medna rodno mladinsko knjižnico, ki so se splet li v času direktorja Walterja Scherfa in jih negujemo še danes. (V nadaljevanju uporabljam kratico IJB). Walter Scherf se je široko razgledan razgibano in prilagodljivo loteval raznovrstnih nalog. Študiral je matematiko. fiziko, muzikologijo, nato pedagogiko, psihologijo in etnografijo v različnih univerzitetnih mestih (Danzig, Aachen, Göttingen, München), spoznal je delo v tiskarni, bil je lektor in urednik. V petdesetih letih je pisal knjige za otroke in mladino, nato se je organizacijsko in strokovno posvetil knjižnici IJB ter hkrati tudi študijskemu delu, ki ga je v začetku osemdesetih let zaokrožil z doktoratom. Leta 1957 je od Jelle Lepman, ustanoviteljice Mednarodne mladinske knjižnice, prevzel vodenje te ustanove in jo v 25 letih z velikim zamahom razvijal ter ustvaril iz nje nepogrešljiv mednarodni študijski center. Neutrudno si je s preudarno razpredenimi stiki prizadeval za sporazumevanje med narodi. V knjižnici so se srečevali pisatelji, ilustratorji, strokovnjaki za različna vprašanja književnosti, branja, knjižničarji, založniki in drugi. S štipendijami je IJB omogočala študij svojih strokovnih fondov in spoznavanje dejavnosti za otroke. Številne mednarodne vezi je stkal tudi na potovanjih po vzhodni in zahodni Evropi, bil je v Ameriki, Kanadi in na Japonskem. Kogar je pot zanesla v knjižnico, je postal njen privrženec in z Walterjem Scherfom je trajneje ohranjal stike. Z rednim letnim pritokom knjig za otroke in mladino z vsega sveta je IJB oblikovala izjemen knjižnični fond. Vsakoletno bero so knjižnični strokovnjaki ob pomoči štipendistov obdelali in jih urejali za razstavo vsako leto v novembru. Knjige so bile predstavljene po deželah, posebej pa so bile izbrane knjige za tematski del razstave, ki naj bi pokazala, kako se podobne teme lote- vajo avtorji na različni koncih sveta. Mednarodna mladinska knjižnica je imela takrat domačnostne prostore v večji vili v neposredni bližini Bavarske državne knjižnice. Ta bližina ni bila samo fizična, temveč je tudi medsebojno sodelovanje omogočalo IJB, daje svoje vsakoletne razstave pregledno postavila v Bavarski državni knjižnici. Svečana otvoritev razstave je bila vsakokrat priljubljena priložnost za številna srečanja in spoznavanja založnikov, avtorjev, knjižničarjev in drugih zainteresiranih. Kljub vedno večji utesnjenosti je knjižnica tudi v svojih lastnih prostorih redno postavljala manjše razstave, ki niso bile samo pregledna, temveč tudi raziskovalna predstavitev gradiva. Walter Scherf je skrbel, da so ob razstavah nastajali specializirani tiskani katalogi za zainteresirano publiko in so bili pomemben informacijski vir, saj so dajali reprezentativen pregled mladinskih knjig za določeno tematsko področje. Druga privlačnost IJB pa je bila knjižnica za otroke s svojo izposojevalnico, ki je bila z vrsto pretehtanih dejavnosti za otroke različnih starostnih stopenj prava učilnica za bibliopedagoško delo. Tako sta teorija in praksa bili medsebojno povezani in oplojeni. Walter Scherf je bil strog in zahteven do sodelavcev pa tudi do štipendistov, hkrati pa je deloval spodbudno, kadar je bilo treba ustvarjati. Sam se je ob delu v knjižnici vedno bolj študijsko poglabljal v problematiko mladinske književnosti in mladega bralca. Napisal je veliko člankov, zelo zgodaj (1959) se je ukvarjal s stripi in se izrekel proti pavšalnim sodbam o njih, obravnaval je psihološke vidike branja, zanimale so ga politične tendence v knjigah za otroke in mladino, razmišljal je, kako pisati zgodovino mladinske književnosti, več člankov je posvetil pomenu in funkciji pravljice, različnim zvrstem pravljice, se izrekel proti na- pačnim interpretacijam okrutnosti v ljudski pravljici, da omenimo le nekatere teme. Nastopal je z referati na mednarodnih posvetovanjih, skrbel za pripravo raznih gradiv, ki so predstavljala dejavnost knjižnice na sejmu otroških knjig v Bologni, med drugim na primer za še sedaj vsako leto aktualno publikacijo The White Ravens, anotirano bibliografija najboljših knjig za otroke in mladino z vsega sveta po izboru IJB. Svoja razmišljanja in raziskovanje je usmerjal v zgodovino mladinske književnosti, v strukturnoanalitične raziskave mladinske književnosti, najobsežneje pa se je posvetil pravljicam kot zbiratelj in raziskovalec, zanimali so ga pripovedni tipi, motivi, njihove variante in razširjenost v evropskih in zunajevropskih pravljicah. Svoje ugotovitve je strnil v leksikalno zasnovanih knjigah, najprej v Lexikon der Zaubermärchen (1982), nato pa v obsežni knjigi Das Märchenlexikon v dveh delih (1995). Študij v knjižnici je dajal vsakomur, ki se ukvarja z mladinsko književnostjo, knjižničarjem, pedagogom in drugim strokovnjakom odlično podlago in spodbudo za nadaljnje delo. Tudi Slovenija je bila deležna štipendij za študij. Martina Šircelj je v zborniku Pionirske knjižnice Ljubljana (1998) zapisala naslednje: »Pomembno je bilo, da nam je IYL (International Youth Library) namenila že v šestdesetih letih nekaj štipendij. Svojo prvo uro pravljic sem izvedla kot pri-povedovalka v IYL; v tistem času smo v tej knjižnici pripravljali božično razstavo jugoslovanskih mladinskih knjig, pred-njačile so slovenske...« Naše knjižničarstvo in raziskovalno delo je v marsičem povezano z IJB in osebno z Walterjem Scherfom. O tem pričajo korespondence med njim in našimi sodelavci (Alenka Glazer, Martina Šircelj, Darja Kramberger, Darka Tan-cer-Kajnih in drugi), pa prevodi Scher-fovih tekstov v reviji Otrok in knjiga, ki ji je bil Walter Scherf od vsega začetka zelo naklonjen. Naj dodam še družno dejanje, ko nas je Walter Scherf povabil, da pripravimo katalog slovenskih knjig za otroke po starostnih stopnjah z anota-cijami, po katerem bi nemške, nizozemske in skandinavske knjižnice nabavljale knjige za otroke slovenskih delavcev v tujini. Delo smo opravile na njegovo prošnjo Alenka Glazer, Martina Šircelj in Darja Kramberger. Sodelovanje s Scherfom je bilo prijetno, ker si je prizadeval vzpostaviti čimbolj spoštljiv in prisrčen stik, občudovanja vredno je bilo tudi, kako si je vedno vzel čas, da odgovori na pismo, da se pisno zahvali za sodelovanje. Slovenija se mu je še posebej priljubila, oba s soprogo Elisabeth sta se navduševal nad Piranom, kamor sta se rada vračala. S celotno svojo dejavnostjo v IJB je Walter Scherf uresničeval zamisli in usmeritve, ki jih je začrtala Jella Lep-man. S svojo knjigo z naslovom Die Kinderbuchbrücke (Otroška knjiga - most med otroki vsega sveta) je simbolično označila pomen svojih prizadevanj. In Walter Scherf je ustvarjal in utrjeval mostove širom po svetu, zato je lahko upravičeno ob koncu svojega delovanja v knjižnici aprila leta 1982 zapisal v poslovilnem pismu: »S pomočjo knjig za otroke in mladino sem mogel skupaj s svojimi sodelavci prispevati naš delež k pospeševanju kulturne izmenjave prek vseh meja, zgraditi medsebojno razumevanje in prijateljsko sodelovanje v prid otrokom in mladostnikom po vsem svetu. Čutim se obogatenega s svojimi izkušnjami...« Ob prebiranju gradiva za ta kratki zapis, ki ga je spodbudila kolegica Alenka Glazer, se je izkazalo, da bi bilo potrebno in koristno podrobneje raziskati naše sodelovanje z Mednarodno mladinsko knjižnico, prikazati pomen in spodbudnost medsebojnih stikov, predstaviti vrste in potek povezovanja od začetkov v petdesetih letih do danes, in da bi bila podoba čimbolj nazorna, bi jo bilo prijetno dopolniti z osebnimi spomini udeležencev. Bilo bi vredno truda, da bi se videlo, kako so nas mladinske knjige povezovale s svetom. In kaj nam je pri tem pomenila prijazna naklonjenost gospoda Walterja Scherfa. Darja Kramberger IBBY NOVICE Tanja Pogačar 27. KONGRES IBBY V slikovitem mestecu Cartagena de Indias ob karibski obali je bil od 18. do 22. septembra 2000 že 27. kongres IBBY. Gostiteljica kongresa je bila Kolumbija. Pri organizaciji kongresa so ustanovi Fundalectura, kjer je sedež kolumbijske sekcije IBBY, pomagale tudi druge latin-skoameriške države: Argentina, Bolivija, Brazilija, Kostarika, Čile, Kuba, Mehika, Peru, Urugvaj in Venezuela. Od okrog 800 udeležencev kongresa iz 41 držav jih je večina prišla prav iz držav Latinske Amerike. Bogat program, ki seje odvijal v Convention Centru, je obsegal predavanja uglednih strokovnjakov, seminarje, okrogle mize in strokovna srečanja. Moto kongresa je bil »Novi svet za nov svet — mladinske knjige za novo tisočletje«. V uvodnih govorih tako Gustava Bella, kolumbijskega podpredsednika, Silvie Castrillon, direktorice Fundalecture, kot tudi Taye Shima, predsednice IBBY, je bila poudarjena potreba po spodbujanju dialoga in sodelovanja, ne glede na politične, ekonomske, etnične, verske in zakonske razlike. Mnogi referenti so razpravljali o vplivu globalizacije in novih tehnologij na knjige in branje ter opozarjali na posledice, ki jih prinaša neznanje. Margaret Meek, profesorica na londonski univerzi, je v svojem referatu: National Identity in Children's Books (Nacionalna identiteta v mladinski literaturi) izhajala iz dejstva, da je mlad človek, ki ima samozavesten odnos do svoje identitete, k čemur pripomore tudi branje, bolj odprt tudi do dru- gih, do tujcev, do marginalcev in opozorila na vitalno vlogo literature, ki naj mladim bralcem s pozitivnim odnosom do bodočnosti. Francoska antropologinja Michele Petit je v svojem referatu: In Praise of Encounters (V prid srečevanju) govorila o odkrivanju samega sebe ob spoznavanju dogajanj nekje drugje, na nekem drugem mestu. Andersenova nagrajenka 1998, ameriška pisateljica Katherine Paterson, je v svojem referatu: Children's Books: Bridges to New Worlds (Knjige za otroke: Mostovi do novega sveta) z opisom svoje življenjske poti, ki jo je vodila od Kitajske, kjer je bila rojena, preko Japonske, kjer je živela nekaj let, do sedanjega doma v ZDA, ki se v veliki meri odraža tudi v njeni literaturi, povedala, da ji je prav spoznanje raznolikosti omogočilo ne le razumevanje ampak tudi naklonjenost do drugačnega. Kot pisateljici pa ji ni vseeno, kaj naj pove današnji mladi generaciji, saj je prepričana, da je komunikacija med generacijami nadvse pomembna. Fernando Cruz Kronfly, kolumbijski pisatelj in univerzitetni profesor, je v svojem referatu: Disgrace or Joy for the Humankind? (Poniževanje ali radost za človeštvo?) razmišljal o ciljih mladinske literature. Trdil je, da omejevanje samo na moralnost in obliko lahko vodi k poenostavljanju celovite predstave o dobrem in zlu. Nilma Gon-galves Lacerda, brazilska pisateljica, prevajalka in univerzitetna profesorica, je v svojem referatu: Wounded Wooden Flowers: The World Cut in //ß//(Ranjeno leseno cvetje: Razpolovljeni svet) razmišljala o odgovornem pisanju o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Na to mora opozarjati tudi kritika, je menila v svojem referatu jezikoslovka Teresa Col-mer iz Španije: A New Criticism for the New Century (Nova kritika za novo stoletje). Brazilski pisatelj Bartolomeu Campos de Queirös je v svojem referatu: On the Writer's Guilt (Krivda pisatelja) govoril o odgovornosti pisatelja do mladega bralca in o odnosu med tistim, ki sporoča, in tistim, ki sprejema. Argentinska pisateljica Graciela Montes je z referatom: The Woods and the Wolf, Constructing Sense in Times of Cultural Industry and Compulsory Globalization (Gozdovi in volk, izmišljeni pomen v času kulturne industrije in prisilne glo-balizacije) navdušila prisotne s svojim pogledom na vprašanja o pisanju in branju, o identiteti, o mladinski literaturi, umeščeni v sfero kulture, in njeni zanimivi vlogi, kadar raziskuje in prikazuje nove horizonte. Okrogle mize so bile namenjene predstavitvam knjižnih produkcij, branju in novim tehnologijam ter literarni kritiki. Teme seminarjev so bile: Kulturne razlike in mnogoterosti. Kritika mladinske literature. Prevodi v vlogi kulturnih posrednikov. Otroška literatura in odrasli. Poučevanje in proučevanje, Liki v mladinski literaturi. Etika in mladinska literatura. Mladinska literatura in množična občila in Mladinska literatura po svetu. Srečanja, poimenovana Izkustva, pa so zbrala posamezne skupine, ki so razpravljale o mladinski periodiki, večjezičnosti, knjižnicah, klubih bralcev, pripovedovanju pravljic, tradiciji ustnega izročila in o knjigah, ki so namenjene vsem. Na seminarju Otroška literatura in odrasli sta sodelovali tudi dr. Metka Kordigel s Pedagoške fakultete v Mariboru, z referatom: Adults and Literature for Children, or What Adults Really Do when They Tell Stories or Read Literature to Their Kid {Odrasli in literatura za otroke, ali kaj odrasli v resnici store, ko pripovedujejo zgodbe ali berejo svojim otrokom) in Tilka Jamnik, bibliotekarka v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, z referatom: With Books in the World: To Enter the Third Millennium Reading Fiction Books (S knjigami v svet: branje leposlovja v tretjem tisočletju). Na seminarju Etika in mladinska literatura je sodeloval dr. Igor Saksida s Pedagoške fakultete v Ljubljani z referatom: How is Childhood Understood, Presented in Contemporary Slovene Children's Literature {Kako je otroštvo razumljeno v sodobni slovenski mladinski literaturi). Vsi referati bodo objavljeni v posebnem zborniku, ki bo izšel leta 200L V Convention Centru so se predstavili tudi številni založniki iz Latinske Amerike. Organizirana so bila srečanja z avtorji, med njimi tudi z dosedanjima Andersenovima nagrajencema, brazilsko pisateljico Lygio Bojungo in japonskim ilustratorjem Mitsumaso Annom in letošnjima Andersenovima nagrajencema, brazilsko pisateljico Ano Mario Machado ter angleškim ilustratorjem Anto-nyjem Brownom. GENERALNA SKUPŠČINA IBBY Vasja Cerar - član izvršilnega odbora IBBY Na generalni skupščini IBBY so bile izglasovane nekatere spremembe, med njimi tudi ta, da bo odslej sestavljalo mednarodno žirijo za Andersenove na- grade 10 članov (doslej 8). Za dobo dveh let so bili izvoljeni člani izvršilnega odbora IBBY. To so: Nathalie Beau (Francija), generalna sekretarka francoske sekcije IBBY, Vasja Cerar (Slovenija), urednik pri založbi Mladinska knjiga, Peter Čačko (Slovaška), direktor Bi-biane, Joan Glazer (ZDA), univerzitetna profesorica, Xose Antonio Neira Cruz (Španija), novinar, pisatelj in prevajalec, Loty Petrovits (Grčija), pisateljica, prevajalka in predsednica grške sekcije IBBY, Gudlaug Richter (Islandija), pisateljica in prevajalka, Nilima Sinha (Indija), pisateljica in predsednica indijske sekcije IBBY. Za predsednico IBBY je bila ponovno izvoljena Tayo Shima (Japonska), soustanoviteljica in sodirektorica Muzeja domišljije v Tokiju, predavateljica na oddelku za oblikovanje na tokijski univerzi, članica kuratorija tokijskih mladinskih knjižnic in članica japonske sekcije IBBY. Peter Schneck (Avstrija), direktor oddelka za promocijo mladinske literature pri Avstrijskem zveznem kanclerstvu in Elizabeth D'Angelo Serra (Brazilija), generalna sekretarka brazilske sekcije IBBY, sta bila imenovana za podpredsednika IBBY. Jay Hale (Južna Afrika), pisatelj in urednik, je bil ponovno izvoljen za predsednika mednarodne žirije za An-dersenovo nagrado. Dosedanjo glavno urednico revije Bookbird Meeno Kho-rana in ex officio članico izvršilnega odbora bodo leta 2001 nasledili 4 uredniki: Lilia Ratcheva-Stratieva (Bolgarija), pisateljica, prevajalka in predsednica bolgarske sekcije IBBY ter Evelyn B. Freeman, Barbara Lehman in Patricia Scharer, vse profesorice na državni univerzi v Ohiu (ZDA). Tajnik ostaja Christian Stottele (Nemčija^ avditorja ostajata Peter Gyr in Fritz Rothacher (oba iz Švice), izvršilna direktorica IBBY pa Leena Maissen (Švica). RAZSTAVE V Pomorskem muzeju v Cartageni so bila predstavljena dela letošnjih nagrajencev IBBY Honour List 2000. Obsežni posebni razstavi sta bili posvečeni letošnjima Andersenovima nagrajencema Ani Marii Machado in Antonyju Brownu. Zanimiva je bila tudi razstava z naslovom Utopia, razstava ilustracij latinskoameriških umetnikov, ki jih je inspiriral tekst kolumbijskega pisatelja, Nobelovega nagrajenca, Gabriela Gar-cie Märqueza: Osamljenost Latinske Amerike. V Muzeju moderne umetnosti je Bibiana, Mednarodna hiša umetnosti za otroke iz Bratislave, pripravila razstavo sodobne ilustracije. Oddelek za kulturo in knjižnice, Comfenalco Antioquia, pa razstavo plakatov, katerih vsebine se navezujejo na knjige in branje. IBBY HONOUR LIST 2000 Na kongresu je izvršilna sekretarka IBBY Leena Maissen predstavila letošnje nagrajence IBBY Honour List 2000. Častna priznanja so prejeli tudi slovenski avtorji: pisateljica Kristina Brenkova za knjigo: Moja dolina. (Mladinska knjiga: 1996) akademska slikarka Ančka Gošnik Godec za ilustracije v knjigi Polonce Kovač: Zelišča male čarovnice. (DZS: 1998) prevajalka Dušanka Zabukovec za prevod knjige Meinderta DeJonga: Kolo na šolski strehi. (Mladinska knjiga: 1997) Častne listine se podeli avtorjem, ki jih predlagajo nacionalne sekcije za dela, ki so izšla v zadnjih treh letih. Vsi nagrajenci so predstavljeni v posebni publikaciji, ki jo je izdal IBBY. ANDERSENOVA NAGRAJENCA 2000: ANA MARIA MACHADO IN ANTONY BROWNE Marija Lucija Stupica med finalisti Ana Maria Machado, rojena leta 1935 v Riu de Janeiru, je bila od 27 nomi-niranih avtorjev izbrana za letošnjo dobitnico Andersenove nagrade za pisatelje. Prejela jo je za svoj celotni opus del za otroke in mladino. Finalisti za nagrado so bili še: Peter Dickinson (Združeno kraljestvo), Lois Lowry (ZDA) in Ulf Stark (Švedska). Slovenska sekcija IBBY je nominirala za An-dersenovo nagrado 2000 pisateljico Sve-tlano Makarovič. Antony Browne, rojen leta 1946 v Yorshiru, je bil izbran od 27 nomini-ranih ilustratorjev za Andersenovega nagrajenca za ilustracije. Nagrada mu je bila podeljena za celotni opus knjižnih ilustracij za otroke in mladino. Finalisti za nagrado so bili še: Rotarut Sussanne Berner (Nemčija), Boris Dio- dorov (Rusija) in Marija Lucija Stupica (Slovenija). V posebni številki revije Bookbird so predstavljeni vsi nominiranci in oba An-dersenova nagrajenca. Član mednarodne žirije za Anderseno-vo nagrado 2000 je bil tudi slovenski ilustrator, akademski slikar Matjaž Schmidt. Najsvečanejši del kongresa je vedno podelitev Andersenovih nagrad, katerih pokroviteljica je danska kraljica Mar-grethe II. Slovesnost je potekala v čudovitem, pred kratkim obnovljenem gledališču Teatro Heredia, ki je bilo zgrajeno leta 1911 v stilu art nouveau. Bolj osve-ščujoča kot slovesna pa sta bila govora obeh nagrajencev. Ana Maria Machado misli, da je namen Andersenove nagrade predvsem ta, da tudi literarni ustvarjalci pripomorejo k boljšemu jutri. IBBY KONGRESI 2002, 2004 IN 2006 Leta 2002 bo IBBY kongres v Baslu v Švici. »Otroci in knjige - svetovni izziv. 50 let IBBY« je tematika jubilejnega kongresa, ki bo v času od 29. septembra do 3. oktobra 2002. Pokroviteljice kongresa so japonska cesarica Michiko, Suzanne Mubarak iz Egipta in Ruth Dreifuss, švicarska ministrica za notranje zadeve, izobraževanje in kulturo. »Knjige za Afriko« bo osrednja tematika 29. Kongresa 1BBY v Cape Townu v Južni Afriki, v času od 5. do 9. septembra 2004. Pokroviteljica kongresa je Graga Mahel, soproga Nelsona Man-dele. Kitajska sekcija IBBY pa pripravlja 30. kongres IBBY, ki bo v Pekingu, v času od 20. do 24. septembra 2006.* MARIJA LUCIJA STUPICA PRI ZALOŽBI MIDDELHAUVE Nemška založba Middelhauve izdaja za mlade knjige, ki jih ilustrirajo najvidnejši svetovni ilustratorji, kot sta Leo Lionni in Helme Heine. Pred kratkim se jim je pridružila tudi slovenska ilu-stratorka, akademska slikarka Marija Lucija Stupica. Založba je namreč izdala knjigo E. T. A. Hoffmanna: Nussknacker und Mausekönig (Hrestač in Mišji kralj) z ilustracijami Marije Lucije Stupica. Pri nas je knjiga v prevodu Mojce Kranjc in z ilustracijami Marije Lucije Stupice izšla pri založbi DZS leta 1996. NAGRADA JANUSZ KORCZAK 2000 Bina Štampe Žmavc prejela častno priznanje Mednarodno literarno nagrado Ja-nusz Korczak podeljuje poljska sekcija IBBY (Mednarodna zveza za mladinsko književnost) od leta 1979 avtorjem za umetniška dela, ki spodbujajo mlade k medsebojnemu razumevanju in prijateljstvu. Nagrada, ki jo podeljujejo vsaki dve leti, je imenovana po velikem poljskem humanistu, pisatelju in zdravniku Januszu Korczaku. Mednarodna žirija je nagrado za leto 2000 prisodila švedski pisateljici Anniki Thor. Častno priznanje je poleg Andri Snaer Magnasson iz Islandije, prejela Bina Štampe Žmavc za knjigo: Muc Mehkošapek (Ljubljana: EPTA, Založba najlepših slikanic, 1998). Predlog in utemeljitev za nagrado je pripravil prof. Janko Germadnik iz Osrednje knjižnice Celje. Ana Maria Machado IDEOLOGIJA IN OTROŠKA LITERATURA* Besedilo, ki ga berete, ni tradicionalno predavanje, ampak se želim z Vami o napovedani tematiki pogovarjati, tako, kot če bi se za trenutek kje srečali. Zakaj govorim v prvi osebi? Ne gre za kakšen egocentričen subjektivizem, ampak predvsem za spoštovanje pred kočljivo vsebino. Kot velja za vsako predavanje, je tudi moje polno osebnih mnenj in razmišljanj, ki jih ne želim uveljavljati kot objektivne resnice ali neizpodbitna dejstva, ampak jih predstavljam kot premisleke, ki so v mojem življenju odigrali pomembno vlogo. Mogoče so napačni, vendar so iskreni. Zame je to edina priložnost, da se s tematiko odkrito soočim. Ko ste me povabili, da bi na kongresu govorila o ideologiji v knjigah za otroke, me je bilo po pravici povedano najprej strah soočenja s tako zahtevno in kočljivo temo. Potem sem se vprašala, zakaj se bojim. Kot pisateljica se s tem problemom dnevno srečujem in me ni niti najmanj strah. V čem je torej razlika? Gotovo ni enostavno govoriti o pisanju drugih, če tudi sam pišeš. Ko pa sem začela podrobneje razmišljati o zastavljenem naslovu, sem se zavedla, da imam o tem natančno izoblikovano mnenje, o katerem sem trdno prepričana in ki sem ga v intervjujih, če so me le vprašali, tudi vedno zastopala. To mnenje izvira iz šestdesetih let, ko sem študirala na univerzi in niti v sanjah nisem razmišljala o tem, da bi postala pisateljica, ki piše za otroke. Šlo je za trenuten uvid, ki je pozneje prerasel v trdno prepričanje in je izviral iz mojega študija francoske povojne literature ter razmišljanja o problemih, s katerimi so se takrat javno spopadali pisatelji in kritiki kot na primer Sartre, Camus in Malraux. Med drugo svetovno vojno so bili vsi aktivni borci za svobodo, bili so člani odporniških gibanj in so za mir naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Ko se je vojna končala, so razpravljali o družbeni vlogi pisatelja, o nalogah literature in mestu ideologije v književnosti. Eni so menili, da je najbolj pomembno izboljšati družbo in življenja posameznikov ter si prizadevati za človekovo srečo. Zastopali so stališče, da mora biti vsako umetniško delo v službi tistih filozofij, ki prispevajo k napredku človeštva nasploh. Drugi so umetnost razumeli kot »umetnost zaradi umetnosti« in razlagali, da umetnina ne sme biti nič drugega kot podoba lepote in večnega veselja, da je vzvišena nad politiko ter da se je zato nobena ideologija ne sme dotakniti. To razhajanje v mnenjih sem z zanimanjem spremljala in naletela na besedilo Alberta Camusa, ki je napisal tisto, o čemer sem bila takrat in sem tudi še danes trdno prepričana. Stvar je zelo enostavna. Camus je govoril o tem, da sme biti umetniško delo odvisno zgolj od umetnikovih osebnih in kreativnih potreb, da odraža le iskanje lastne estetike. Umetnik pri ustvarjanju ne sme slediti nobenim pravilom, njegov učitelj je umetnina, ki jo ustvari. Camus za umetnika terja svobodne možnosti za iskanje svojih poti. Ni mu treba prenašati nobenih sporočil, ni mu treba poučevati in ni mu treba Ker v slovenščino še ni prevedena nobena knjiga letošnje Andersenove nagrajenke, smo se odločili za prevod referata, ki ga je pisateljica pripravila za 24. kongres IBBY v Sevilli. razširjati idej. Pri ustvarjanju naj misli le na svoje delo, na svoj izdelek. Vendar pa nikomur, tudi umetniku, ni mogoče odpustiti, če se jasno in odločno ne opredeli do socialnih in političnih vprašanj svojega časa. Vsak mora prispevati k izboljšanju sveta, da bo ta postal bolj pravičen in svoboden in da bodo ljudje v življenju upoštevali nekatere moralne norme. Torej je nemogoče, da v umetniškem delu ne bi zaznali umetnikovih življenjskih prepričanj. V pravo umetnino taka ideologija zaide takorekoč proti avtorjevi volji, vendar ne zato, ker bi služila določenim idejam. Na kratko povedano: po Camusu ideologija v ustvarjalnem procesu ni prisotna namenoma, ampak je del avtorjevih življenjskih izkušenj, kijih prenese v umetniški izdelek, je inspiracija in daje napotke za branje med vrsticami, deluje kot podtalen tok, ponuja raznolika spoznanja itn. Boljše definicije, ki bi me privedla do globljega razumevanja tega kontroverz-nega problema, sama do danes, torej trideset let kasneje, vsaj s stališča pisateljice še nisem zasledila. S stališča bralca pa problem brez dvoma poglobijo še drugi dejavniki. Še posebej velja to za otroškega bralca, ki nima dovolj informacij in nujno potrebne kritičnosti, da bi opazil v besedilu skrite ideološke vsebine, o njih kritično razmislil in nato sam pri sebi ustrezno ukrepal. Gre torej za problem, ki ga moramo natančneje osvetliti. Kot je znano, je otroška literatura relativno nov pojav v človekovi kulturni zgodovini. Ali kot je ugotovil John Rowe Townsend: »Preden smo lahko napisali knjige za otroke, smo jih morali opaziti in jih upoštevati kot bitja s posebnimi potrebami in interesi, ne le kot miniaturne moške in ženske.« Tudi tako razumevanje otroka je relativno novo. Sicer smo jim že zdavnaj pripovedovali zgodbe, vendar so bile to ljudske pravljice ali poučne zgodbice in ne literatura, na- pisana zgolj za zabavo mladih bralcev. Ko je John Locke konec 17. stoletja objavil svoje Misli o vzgoji (1693) in ob tem »iznašel otroka«, kot se pogosto sliši, in ko so ob približno istem času izšle moralno poučne pravljice Charlsa Perraulta, je bilo zadovoljstvo, ki so si ga otroci ob branju lahko privoščili, vedno nujno tudi učenje. To pa zato, ker je bila predstava otroštva neločljivo povezana s takratnimi vzgojnimi koncepti. Take težnje je še danes pogosto opaziti, zato mnogi literarna besedila, namenjena otroškemu bralcu, pogosto razumejo le kot prenosnike določenih znanj in ideoloških sporočil. Če ne bi bilo nasprotnih mnenj, bi bila otroška literatura najbrž še danes le vrsta olepšanih basni, privlačno prirejenih lekcij, napetih legend ali ljudskih pravljic, odrasli pa bi nove generacije še vedno vzgajali po istih vzorcih. Nasprotnikom takega razumevanja otroške književnosti je kljub močnemu pritisku vladajoče elite na srečo uspelo najti mnogo poti in možnosti, kako se izogniti tej vnaprej določeni usodi literarnih del za otroke. Menim, da je bila ljubezen tista, ki ji je uspelo spremeniti razumevanje in dojemanje otroške literature, saj se z otroki ne more nihče ukvarjati brez določene mere čustvenosti, nežnosti in občutljivosti. Tako so odrasli začeli otrokom pripovedovati stare legende in ljudske pravljice le zato, da bi jih zabavali in razvedrili ter da bi z njimi preživeli kakšno prijetno urico. Moralne poduke so zamenjevali s prevratniškimi idejami, ki jih v pripovedovanih zgodbah ni manjkalo, če pomislimo, da so nastajale predvsem v anonimnih, pogosto ženskih skupinah delavskega sloja. Komu bi lahko sicer še prišlo na misel, da bi pravljico o Pepelki končal tako kot Perrault, ki na koncu ugotovi, da dobre lastnosti in sposobnosti človeku le malo koristijo, če nima hkrati tudi podpore pri vplivnih botrah in botrih. Nadvse primeren zaključek pravljice za vse, ki so nekoč uživali icoristi in naklonjenost kraljevega dvora, danes pa recimo mafije. V ustnem pripovednem izročilu pa se taki postopki niso dolgo obdržali. Pomembno sta na to vplivala brata Grimm v Nemčiji. V svojo zbirko pravljic, ki je izšla stoletje kasneje, sta vključila bistveno več pravljic, kot jih je živelo v ustnem izročilu, hkrati pa sta se izogibala njihovim moralnim podukom. Pravljice niso bile namenjene plemiškemu bralcu, nista sanjala o uprizoritvah v šolskih razredih, ampak sta jih, kakor kaže tudi ime zbirke, namenila predvsem otroškemu domačemu branju. Izdaja zbirke Grimmovih pravljic je brez dvoma znak njune ljubezni do soljudi ter spoštovanja njihove kulture ter ustvarjalnosti brezimnih pripovedovalcev, ki so za nove generacije stoletja ohranjali bogato literarno izročilo. Ljubezen do otrok in pripovedovanja zgodb, ki je povezala knjigo in otroka, pa se je kazala tudi drugače. Konec 17. in v začetku 18. stoletja so izšle tri knjige za odrasle, ki so jih bralci navdušeno sprejeli in kaj kmalu približali tudi otrokom. Gre za dela The Pilgrim's Progress Johna Bunyana iz leta 1678, Robinzon Crusoe (Robinson Crusoe) Daniela De-foeja, ki je prvič izšlo 1719 in Guliverjeva potovanja (Gulliver's Travels) Jonathana Swifta iz leta 1726. Po njihovi zaslugi so na visoki literarnoumetniški ravni prikazana nevarna potovanja, samotni otoki in domišljijski svetovi postali stalna vsebina otroške književnosti. Nihče pa si ob njihovem izidu ni mogel predstavljati, da bodo navdihnila toliko posnemovalcev. Ti so v naslednjih letih izdali številna podobna besedila, ki so, kar je po svoje razumljivo, tudi ideološko vplivala na bralca. Bunyanovo delo je alegorija na krščansko iskanje nebes, kakor je podobne vsebine najti v srednjeveških legendah, ki so očarale evropske bralce, kasneje pa so jih romantiki ponovno uspešno oživili. Merkantilistična in kolo- nialistična ideologija Robinzona Cru-soeja je danes že skoraj škandalozna, saj vzbuja vtis, da tuje kulture skoraj ne poznajo drugega kot suženjstvo in Ijudo-žerstvo. Delo hvali tako individualizem kakor tudi pravico človeštva do izkoriščanja narave. Swiftova besedila sledijo idejam Utopije Thomasa Mora in prikazujejo izmišljene družbe, ki svoje bivanje krojijo po nekih drugačnih zakonih, kot jih poznamo v resničnem svetu. Literatura od nekdaj razširja ideologije. Nikoli ni bilo drugače in pogosto se avtorji tega sploh ne zavedajo, povprečen bralec pa nanje tudi ni pozoren. Po Freudu gre za neke vrste pomoto, ki obelodanja nezavedne motive, po Jungu pa za napako kulturnega značaja, ki razkriva kolektivne načine mišljenja, v katerih prepoznavamo arhetipe. Toda vrnimo se h Camusu. Vse, kar si in kar misliš, se zrcali v vsem, kar napišeš, četudi sam nimaš tega namena. In če se kot avtor želiš pri bralcu dobro ali boljše zapisati, ti preostane ena sama možnost. Postati moraš boljši človek, dober namen namreč ne zadostuje. Poleg tega se v ideološkosti literature kažejo vedno tudi prepričanja kulturne in literarne usmeritve, ki jima avtor pripada. Do tega spoznanja smo prišli šele z razvojem psihoanalize in metod besedilne kritike, bistveno pa je nanj vplivala dediščina šestdesetih let, ko se je utrdil ponos na lastno kulturno identiteto tudi pri dolgo časa zatiranih narodnostnih skupnostih in ko se je razvil občutek solidarnosti do sočloveka in manjšinskih ali večinskih skupin brez možnosti za lastno odločanje. Zavzemanje za državljanske pravice, feministično gibanje, boj črncev za enakopravnost, naraščajoča protiimperialistična nastrojenost, oko-Ijevarstvena prizadevanja in druge ideološke pridobitve novejšega časa so pripeljale do spoznanj, da je otroška literatura mlade ljudi stoletja vzgajala v duhu prilagajanja veljavnim vzorcem obnašanja. Ti pa so bili neredko nepravični, neprimerni, nemoralni in nastro-jeni proti osnovnemu človekovemu dostojanstvu. Naj navedem svoj lasten primer. Zgodbe iz tisoč in ene noči sem že od malega izredno rada brala. To seveda ni otroška literatura, ampak je eno izmed tistih del za odrasle, ki so ga ti namenili otrokom. Nekatere zgodbe so mi bile bolj pri srcu kot druge, vse pa sem večkrat prebrala. Knjigo sem znova vzela v roke šele pred dvema letoma in presunila me je s svojimi rasističnimi ter seksističnimi vsebinami. Se je mogoče besedilo spremenilo? Ne, jaz sem se spremenila, in sicer zato, ker se je spremenila družba, v kateri živim. Afriški bralec bi bil najbrž bolj občutljiv za take vsebine in bi, glede na stoletja trajajoče in sramotno ravnanje s črnci, odbijajoče odlomke o črnih sužnjih opazil že pri prvem branju. Sama sem za to potrebovala veliko več časa, toda v mojem okolju je bilo le malo črncev, ki bi znali brati in bi imeli dostop do takih besedil, še manj pa je bilo takih, ki bi bili o tem pripravljeni kaj napisati in ki bi napisano sploh lahko objavili. Tako bi namreč druge bralce opozorili na globoko zakoreninjene predsodke, ki se skrivajo v tej klasični zbirki pravljic. V svetuje moralo priti do neke vrste tihe revolucije, ki mi je odprla oči, da sem problematičnost takega pisanja lahko opazila sama. Avtorji nekaterih prispevkov na kongresu so že pred menoj natančno in analitično prikazali rasistične in seksi-stične vsebine, ki se že kar tradicionalno pojavljajo v otroški literaturi in h katerim pomembno prispevajo tudi ilustracije. Sama teh dejstev ne bom ponavljala, saj predvidevam, da so splošno znana, k problematiki pa dodajam nekaj načelnih razmislekov. Prvega sem že omenila in ga na tem mestu le na kratko povzemam. Pisnega literarnega besedila brez ideoloških primesi ni, in tega ne smemo pozabiti. Drug razmislek se nanaša na dejstvo, da je otroška literatura izjemno primerna za prenašanje ideoloških sporočil in da se v te namene tudi pogosto izrablja. Otroci se pred tem sami ne morejo braniti, razen tega pa otroške knjige ves čas svojega obstoja izhajajo pod vplivom raznih interesov, ki literature sploh ne bi smeli zadevati. Književnost za odrasle je do pred nekaj leti praviloma izhajala v okvirih literarne tradicije, po novem pa to ne velja več. Založbe so spremenile svoje marketinške strategije in knjige so danes predvsem tržno blago. Odvisne so od povpraševanja, nastajajo po naročilu in z namenom, da jih bodo kupci prebrali in zavrgli. Včasih so se rojevale iz umetnikovih potreb, izražale so njegove človeške vzgibe in bralcu prenašale njegove misli, občutke in fantazije. Niso ga želele vzgajati, pa tudi povpraševanju na trgu se niso prilagajale. Sicer so se razlikovale po kakovosti, vendar so praviloma temeljile na istih vzgibih kot druge oblike umetnosti. Za otroško literaturo česa takega ne moremo trditi. Najboljša dela za otroke so sicer res nastajala iz avtorjevih izraznih potreb, vendar so se tudi ta po izidu nujno in usodno zapletla v mrežo tržnih in drugih interesov, o katerih sem že govorila. Najprej so se ujela v past pedago-škosti, otroško literaturo so nekateri od nekdaj izrabljali v poučne namene. V njihovem imenu so morale zgodbe pravilno potekati, značaji so morali biti resnični, neredko je bilo treba prilagajati celo jezik. Taki posegi so onemogočali čisto in izvorno moč umetniškega besedila in ga oblikovali v poslušen inštrument šolskega sistema ali drugih didaktičnih namenov. Druga nevarnost je temeljila na dejstvu, da so otroško literaturo vse od takrat, ko je nastala in ko so jo poimenovali s tem imenom — mislim predvsem na razmere v Angliji v 19. stoletju -uvrščali v kategorijo zabavne literature. Sicer je najti nekaj izjem, na primer dela Lewisa Carolla, večinoma pa so bile otroške knjige namenjene obdarovanju. To pomeni, da so trgovci računali predvsem s prodajo v predbožičnem času in tako zadovoljevali potrebe kupcev. Poleg tega so časopisi pogosto objavljali pustolovske zgodbe v nadaljevanjih. Ker pa je tudi časopis v osnovi tržno blago, so bile te razumljivo namenjene za zabavo čim širšega kroga bralcev in so s tem zviševale naklado. Jeffrey Richards z univerze v Manchestru nas v svoji knjigi z naslovom Imperialism and Juvenile Literature (Imperializem in mladinska literatura) opozarja: »Zabavna literatura je ena izmed možnih oblik seznanjanja z najvažnejšimi družbenimi načeli in navadami, s prevladujočimi vzorci delitve družbenih vlog in z legitimnimi cilji delovanja neke družbe.« Gre torej za obliko socialnega nadzora, za skrben izbor tem, s katerimi je treba seznaniti pripadnike neke družbe. Georg Orwell v enem izmed svojih esejev piše, da »so najslabše knjige pogosto najbolj vplivne prav zato, ker jih praviloma prebiramo v zgodnjem otroštvu«. Romanopisec Henry James, ki je konec 19. stoletja pisal o prihodnosti romana, pa ironično komentira: »V splošnem pregledu sodobne literature pa najbolj preseneča dejstvo, da pisatelja in založnika preživljajo predvsem mladi ljudje, dečki in deklice... Literatura za otroke — tako jo bomo imenovali, da se bomo lahko razumeli — je industrija, ki je ne smemo podcenjevati in ki zavzema četrtino celotne literarne scene. Kdor piše za šolarje, lahko danes tudi brez slave zelo obogati.« Tržne zakonitosti izdajanja šolskih knjig in množične literature zanikajo avtorjevo svobodno ustvarjanje, čeprav le-to sodi h genezi literarnega dela. Pravzaprav se da za otroke dobro in uspešno pisati, če pišemo o ljubezni, varnosti in pri tem mislimo na lepo navado pripovedovanja zgodb v okrilju družine — tako sta recimo pisali Carol in Beatrix Potter. Čim pa se avtor naravna na abstraktno množico morebitnih bralcev, je ustvarjalne svobode konec. Prizadevanje, da bi bilo besedilo čimvečkrat prebrano, namreč vedno premaga čiste notranje vzgibe besednega ustvarjanja. Ko so po nemirnih šestdesetih letih na univerzah in drugih področjih zavladale nove in zahtevnejše metode literarne kritike, so prišle na dan ne tako redke skrite oblike ideologij v literarnih besedilih za otroke, ki so marsikoga presenetile, prav tako kot mene lastna spoznanja o ideološki naravi Zgodb iz tisoč in ene noči. Ob tem je povsem nesmiselno razpravljati o tem, ali so se ideološke vsebine namenoma ali naključno znašle v literaturi, odločilnega pomena je le rezultat. Gotovo je bilo marsikatero delo namenoma ideološko, kar včasih potrjujejo avtorjeva pisma, dnevniki, intervjuji in podobno. Zelo pogosto pa fenomen ideološkosti spominja na kuhanje kave. Kakor za kavo namreč velja tudi za uradno ideologijo družbe, v kateri avtor živi: kavna usedlina ostane na dnu posode, voda, s katero smo kavo skuhali, pa se je navzela njenega okusa, vonja in barve. Na enak način se besedilo navzame pomenov nečesa, kar že vnaprej bistveno vpliva na avtorjevo ustvarjanje, čeprav o tem odkrito ne spregovori. Tako na primer pogosto slišimo in beremo, da je poslušnost sama po sebi odlika in da imajo odrasli pravico do varuštva nad otroki, ker so starejši in ker več vedo. To je prevladujoča domneva in zato nas ne sme čuditi, da otroška literatura tradicionalno zagovarja in celo krepi vse oblike podrejanja avtoritetam. Podobno kot si Robinson Crusoe domišlja, da sme po nekakšni božji pravici (droit divin) zasužnjiti Petka, tudi v najbolj priljubljenih otroških zgodbah beremo o neumnih. zaostalih in lenih neevropskih narodih, ki so na svetu izključno zato, da delajo po navodilih civiliziranih »belcev«. Zato nas ponovno branje klasične otroške literature, ki smo jo prevzeto prebirali v otroštvu, lahko kaj hitro privede do neprijetnega zardevanja. Ko tako v povsem novi luči opazujemo znanega doktorja Dolittla, kako se nežno pogovarja z živalmi, opazimo, da je v resnici »veliki beli zaščitnik«, ki domorodce kot človeška bitja tako ponižuje, da so založniki ob ponovnih izdajah celo izpuščali nekatere odlomke tega priljubljenega besedila. In kaj se skriva za čarobnimi nadčloveškimi sposobnostmi čudovite Mary Poppins? Predvsem množica rasističnih klišejev. Po taki »moreči viziji revolucije v tretjem svetu« ni čudno, da so se mladi bralci začeli bati tako imenovanih domorodcev, saj so v njih prepoznavali le še primitivne, neumne in nasilne ljudi, prav take, ki jih vsakič, ko ju pustolovščine odpeljejo daleč od svojega varnega gnezda v belem zahodnem svetu, srečata tudi Miki Miška in Racman Jaka. Martin Greene v svoji študiji z naslovom {Dreams of Adventure, Deeds of Empire), ki jo je objavil leta 1880, raziskuje tradicijo pustolovskih in akcijskih romanov, na primer Scotta, Kiplinga in Conrada, ki so nastali po vzoru Kingsto-na in Ballantyna, dveh piscev zabavnih romanov za mladino in jo na presenetljiv način povezuje z idealom moškega v vznemirljivi imperialistični družbi. Poleg tega jo zoperstavi drugi vrsti tradicionalnega romana 19. stoletja, ki poudarja bolj ženske, finejše in občutljivejše značaje ter prednosti domačega ognjišča in ki jo zastopajo Jane Austen, Georg Eliot, sestri Bronte, pa tudi Henry James, D. H. Lawrence in Thomas Hardy. Zanjo so rezultati Greenove analize porazni. Jasno pokažejo, kako so ideali moškosti, ki se na primer kažejo v sijaju vojaške konjenice ali v predpisih javnih šol, ki morajo vzgajati pravega angleškega ka-valirja, tesno povezani z imperialističnimi ekspedicijami. Te zakrivajo kolonializem in sledijo vzorcu, ki se do obisti ponavlja: pogumen junak zapusti deželo, se spusti v številne dogodivščine, pri katerih ga spremljajo očetovski misijonarji ali karikirani domorodci, ki varajo lastne tovariše, nazadnje pa premaga še vse sovražnike in se bogat vrne domov. Pustolovščine se dogajajo na vseh koncih sveta, vendar vedno v stereotipnih okoljih in med klišejskimi domačini: v Kanadi in na visokem ledenem Severu med Eskimi, v brazilskem pragozdu med tamkajšnjimi domorodci, na Zanzibarju in Madagaskarju med puščavskimi in sleparskimi Arabci, v geografsko nedoločenih delih Afrike, kjer med črnci in divjimi zvermi skoraj ni razlike, v Alžiriji, kjer so največja nevarnost pirati in podobno. Islam in druge tako imenovane primitivne religije so zaničevane, tuja ljudstva ne premorejo ene same pozitivne lastnosti. Tovrstno literaturo v celoti označuje naslov Ballantynovega romana The Settler and the Savage. Če morebiti še vedno dvomite, navajam opis enega izmed takšnih divjakov iz Ballantynove knjige Six Months in the Cape iz leta 1879. Pri tem opozarjam na dejstvo, da je možno vse izjave o divjakih prenesti tudi na otroke, torej imamo pred seboj nekakšen pedagoški program. Ballantyn pravi: «... razumen otrok — pa tudi zelo poreden otrok. Treba mu je vzeti orožje in preprečiti njegove zahteve in poskuse, da bi belega moža vrgel v morje. Podučiti ga je potrebno o božji potrebi po miru med ljudmi, ga skrbno nadzorovati in pametno zadrževati, da se bo razvil v moža s principi... Divjak ima brez dvoma pravico do enakih zakonov kot belec, vendar ne tudi enakih privilegijev.« Naslednji korak v tovrstni literaturi vodi v dosledno zagovarjanje imperialističnega ekspanzionizma. Tu prednjačijo izjemno priljubljena dela G. A. Hentyja. Njegov junak je običajno petnajst ali šestnajst let star mladenič, čigar družina doživi hude udarce usode. Sam se zaplete v eno izmed britanskih vojn, se tam dobro izkaže in se spozna z znanimi junaki zgodovine. Po vrsti zapletov, zasledovanj, ujetništev, begov in bojev se srečno vrne v Anglijo in se ustali kot zemljiški posestnik. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so domačini v teh romanih otročji, leni in neumni ljudožerci, ki žrtvujejo celo svoje tovariše. Edina izjema so zvesti služabniki, čeprav so tudi ti surovi, primitivni in vraževerni, torej manjvredni. Dela, ki so nastala v drugih deželah ali so jih napisale ženske, pogosto sledijo enakim vzorcem in s tem opravičujejo avtorjeva ideološka stališča. Dobro je, če se pri tem spomnimo na baronico Orczy-jevo, junakinjo iz knjige {The scarlet Pimpinel), ki odkrito zanika francosko revolucijo, ali pa recimo na besedila grofice von Segur, ki vedno znova poudarja, da sta poslušnost in prilagodljivost najvišji odliki otroške dobe. Enako stališče zasledimo v Nemčiji in Italiji: Picko in Packo, {Max und Moritz) Struwwelpeter in predvsem Ostržek, ki je igrača, pa se z njo ni dovoljeno igrati. V začetku 20. stoletja v Italiji zasledimo podoben primer literarno zahtevne, vendar ideološko preobloženo knjige za otroke. Gre za delo z naslovom Srce avtorja Edmonda di Amicisa, ki slavi patriotske vrednote in vojna junaštva. Prav tako je zanimivo opazovati dela vidnih ameriških klasikov, na primer Marka Twaina, Jamesa Feni-moorja Cooperja ali Louisa Maya Alcotta iz Združenih držav oziroma Monteira Lobata iz Brazilije. Ob tem ugotovimo, da so kljub visoki literarni kakovosti besedil, ki bralca očarajo in prevzamejo, svetovnonazorsko in vrednostno precej prozorni in tako sledijo nelepim ideologijam svojega časa. Tako se Jacku Londonu celo zapiše, da lite- rarna dela že vnaprej temeljijo na jasno začrtanih ideoloških namerah. Očitno gre za zavestno početje: ideologija ni le obroben rezultat avtorjevih namenov, pač pa si ta prizadeva za posredovanje ideoloških vsebin. Kakorkoli že, ideologija je vsekakor prisotna in avtorji pri tem ne morejo biti nevtralni. Z naštevanjem podobnih primerov bi lahko v nedogled nadaljevali, saj jih je najti tudi pri najbolj priljubljenih in uspešnih avtorjih 20. stoletja. Frances Hodgson Burnett nam recimo predstavi junake, ki so živeli v Indiji, in vse, kar so iz tako bogate in stare kulture prinesli domov, so sužnji in naključno ujeta opica. Tudi v knjigi Čarli in tovarna čokolade {Charlie and the Chocolate Factory) Roalda Dahla naletimo na ideološke klišeje. Tako so Uumpi-Lum-piji opisani kot divji, neumni, nesposobni in čustveno prazni črnci iz Afrike, katerih življenje nima nobene vrednosti in tako tudi njihova smrt nikogar ne gane. Na svetu so le za to, da jih izrabljamo kot delovno silo. Vrsta odklonilnih kritik je po letu 1973 Dahla pripeljala do tega, da je izpustil nekaj rasističnih odlomkov, vendar negativnih vrednot, ki jih besedilo posreduje, s tem ni dosti omilil. Celo Pika Nogavička, vsestransko priljubljena super deklica se izkaže za katastrofo, če razmislimo o njenem videnju tujega. Brez težav bi nas lahko popeljala okoli sveta, vendar nikoli po razvitih državah, saj se odlično spozna le na dežele v razvoju. A pri njej ne pomeni Avstrije, ampak Argentino: »Pravkar premišljam sama pri sebi in hvalim, kako imenitne šole imajo v Argentini... Tam se začno semestralne počitnice tri dni po koncu novoletnih počitnic... Računati se tam v šolah sploh ne učijo, in če najdejo otroka, ki ve, koliko je 7 in 5, mora ves dan stati v kotu...«. B se nanaša na Brazilijo: »Sploh pa hodijo v Braziliji vsi ljudje z jajcem v laseh. Zato tudi ni pri njih nobenega plešca.« Tudi C ne po- meni Kanade, ampak Kongo: »v Belgijskem Kongu ni niti enega človeka, ki bi govoril resnico. Vsi ves dan lažejo. Začno že navsezgodaj okoli sedmih in ne jenjajo lagati, dokler sonce ne zaide. Če se bo torej še kdaj zgodilo, da se bom zlagala, mi poskusita odpustiti in pomislita, da mi laž uide samo zato, ker sem bila nekoliko predolgo v Belgijskem Kongu,« Najti je še precej podobnih primerov: v Egiptu ljudje hodijo nazaj, v Indiji po rokah in podobno. Možno je, da se mnogi bralci ob tem zabavajo, vendar praviloma na račun revnejših in obarvanih ljudi iz manj razvitih dežel. Pikinega očeta morje naplavi na ljudožerskem otoku, kjer ga nemudoma razglasijo za kralja, najbrž zato, ker v trenutku prepoznajo njegovo superiornost. Pika pa želi postati zamorska princesa. Še zanimiva podrobnost: medtem ko se Pikin oče niti najmanj ne potrudi, da bi se naučil jezika domačinov, se ti kljub svoji nevednosti in neumnosti z njim sporazumevajo v njegovem jeziku. Vse življenje živijo na otoku, vendar lahko šele Pika, bela deklica, njihove otroke obvaruje pred morskimi psi in razbojniki. Lahko da je Pika vesela in izjemno prikupna junakinja, toda njena kolonia-listična drža zahteva kritično presojo. Prav kritično branje pa je jedro problema. Če torej ideološko neobremenjenih besedil ni, se nam zastavljajo različna vprašanja, recimo: Kaj naj beremo sami in kaj otroci? Najpomembnejše vprašanje je najbrž tisto, ki sprašuje po tem, kako naj beremo. Odgovor se glasi: Brati je treba kritično. Problema ne rešimo, če kakšno knjigo cenzuriramo, če čtivo predpisujemo ali prepovedujemo, kar je dandanes kar pogosta oblika cenzure, čeprav po mojem totalitarne in zato povsem nesprejemljive. Sprijazniti se s cenzuro je nespametno dejanje, saj ta enostavno ne deluje. Kdor želi kakšno knjigo prebrati, bo do nje prišel po taki ali drugačni poti, kar prav dobro vedo vsi, ki so kdaj prebirali prepovedane knjige. Razen tega cenzura tudi ničemur ne služi. Ideologija je namreč prisotna povsod, in ne le v knjigah za otroke. Najdemo jo v filmih, video igricah, pesmih, časnikih in časopisih, učbenikih, pa tudi v učiteljevih razlagah, reklamah, igračah, modi itd. Otroci soji torej nenehno izpostavljeni, celo v otroških slovarjih jo je zaslediti. Tu so eksotične besede in nevsakdanja obleka pogosto ponazorjeni z rabo pri manjšinskih ljudstvih, kakor je pokazala zelo zanimiva študija Barbare Schräm (D is for Dictionary, S is for Stereotyping). Slovarji, ki naj bi bili objektivni, nevtralni in strogo namenski, v resnici krepijo seksi-stične klišeje. Tega ne počnejo le z ilustracijami, ampak tudi s tem, da neprehodne in trpne glagole ter negativno konotirane samostalnike in pridevnike sistematično povezujejo z ženskimi oblikami zaimkov, imen, podob. V vseh slovarjih, ki jih je raziskala, se besede voditi, odločati, plavati, moder, močan nanašajo na dečke, in plah, boječ, napačen na deklice. Da ne boste mislili, da Barbara Schräm pretirava, navajam nekaj primerov, ki jih je najti na prvi strani enega izmed najbolj znanih angleških slovarjev za otroke: ABLE John is able to touch his toes. (John se lahko dotakne prstov na nogi.) Ann is not able to touch her toes. (Ann se ne more dotakniti prstov na nogi.) AT John is at the top of the ladder (John stoji na vrhu lestve.) Ann is at the bottom of the ladder (Ann stoji na dnu lestve.) ASLEEP Jenny is asleep. (Jenny spi.) AWAKE Bob is awake. (Bob je zbujen.). In kaj lahko storimo, če je vsak rezultat kulturnega delovanja, torej tudi vsaka knjiga ideološko obremenjena? Mislim, da je potrebno predvsem trezno in pametno delovati. To v prvi vrsti pomeni, da izboljšamo sposobnosti za kritično branje in da se nenehno sprašujemo, ali besedilo lahko koga užali. Povod za užaljenost je včasih že kritično pisanje o kakšnem diktatorju ali rasistu. Ko gre za otroke in otroško literaturo, moramo tudi sami prebrati knjige, ki jih berejo naši otroci. Le tako se bomo lahko z njimi o čtivu pogovarjali ter jih opozorili na mesta, ki skrivajo ideološke vsebine. Pogosto bomo ob tem ugotovili, da se otroci kritičnega branja hitro naučijo in celo hitreje kot odrasli najdejo ideološko vprašljive izjave. Hkrati se jih naučijo tudi zavrniti, saj ugotovijo, da se svet zaradi tega ne bo podrl in da knjigo lahko še naprej z zanimanjem berejo in ob branju uživajo. Z vsem, kar preberemo, se ni potrebno strinjati, kakor se tudi z ljubljenim človekom ne strinjamo vedno. Kritično branje je torej čudovita možnost in priložnost, da se naučimo svobodno živeti v demokratični in več-kulturni družbi. Še posebej je kritično branje učinkovito takrat, ko ga spremlja iskren smeh. Večina klišejev je namreč izrazito smešnih in ker jih nikakor ne moremo vzeti zares, je humor najboljša pot, da jim pridemo do živega. Takoj ko zavestno začnemo s kritičnim branjem, ne bo nobeno besedilo več napačno. Poznamo veliko zanimivih in občudovanja vrednih del, ki kar čakajo, da jih bomo z navdušenjem prebrali. Zato je škoda našega časa in energije za branje knjig, ki so nastale le zato, da jih lahko takoj spet zavržemo. V tem primeru je mnogo bolje, da čas izkoristimo za igro. Bralec, ki svoje čtivo izbira po kriterijih kakovosti, bo našel čudovite knjige in bo tako nagrajen z bogatimi doživetji, hkrati pa bo postal manj odvisen od množične ponudbe na knjižnem trgu in se naučil distancirati od umetniško nezahtevnih besedil. Na tej poti se bo dotaknil »instiktivne energije in domiselnosti, ki sta osnova vsakemu umetniškemu delu«, kakor je povedala Alison Lurie v svoji knjigi z naslovom Don't Tell the Grown-Ups — Subversive Children's Literature. Kritično branje nas pripelje do močne želje po neodvisnosti, iz katere hkrati izhaja tudi literatura, ter nas usposobi za prepoznavanje pravih umetniških del. Alison Lurie je v svoji študiji na odličen način dokazala, da na večino klasikov otroške literature nismo pozabili tudi zaradi tega, ker so se na satiričen način lotili konvencionalne družbe odraslih ter se tako neposredno obrnili na moč domišljije pri mladih bralcih. Pika Nogavička konec koncev ne navdušuje s komentarji oddaljenih krajev, ampak z željo, da ji ne bi bilo treba vsak dan v šolo, da bi se lahko nenavadno obnašala, se včasih zlagala ali si izmislila stvari, ki jih imajo odrasli za laž in podobno. Ostržek nam je pri srcu tudi zato, ker kljub pritiskom družbe vztraja in živi tako, kot pritiče leseni igrači. Freud bi rekel, da princip veselja prevladuje nad principom realnosti. Ostržek šele na koncu spremeni mnenje, vendar ne iz strahu pred kaznijo, ampak zaradi ljubezni in želje, da bi postal tak, kot so ljudje, kar pa lahko doseže le s pomočjo solidarnosti. Mary Poppins nas privlači, ker se upira strogi avtoriteti staršev in s svojimi iznajdbami obogati kulturno brezbarvno okolje, v katerem živi. Skriven vrtiček, po katerem vsi hrepenimo, ni kraj, ki bi nas čakal že pripravljen, temveč je kraj, kjer prevladujejo spomini in kjer ni odraslih, ki se niso pustili zapeljati ljubezni. Je kraj, kjer je dovolj prostora za svobodo in velike stvari, ki jih dosežemo s prijateljstvom, povezanostjo z naravo ali z delom, pa tudi s tem, ko se odrečemo poslušnosti in se ponorčujemo iz odraslih, z njimi pode-batiramo ali pred njimi kaj skrijemo. v nekem drugem vrtu, v zelenjavnem vrtu gospoda McGregorja pa se nam lahko zgodi, da bomo izgubili svoje čevlje in oblačila in da bomo skupaj s Petrom Rabbitom resno tvegali. Pa vendar se v ta vrt vračamo, s seboj vzamemo še bratranca kot recimo Benjamina Bunnyja. Tudi nesramna in neprevidna veverica Squirrel Nutkin se nam zdi privlačna, tudi Toada iz dela Toad Hall in the Wind in the Willows imamo radi, čeprav je neumen, nepoboljšljiv, neodgovoren in domišljav. Čeprav laže in se obnaša kot kriminalec ter ne upošteva družbenih norm, zmeraj ubeži kazni in zaporu. Na podoben način pri Marku Twainu občudujemo Toma Sawyerja in Huckle-berryja Finna, čeprav so ju avtoritete v času njunega nastanka močno kritizirale. Mark Twain je dogodivščine zapisal kot odgovor na zahtevo po knjigah za pridne fante (goody-goody boy's books) in tako njegovi junaki lažejo, kadijo, špricajo šolo, se ponoči skrivoma plazijo od doma, se več dni ne prikažejo ter z goljufanjem pridejo do nagrad. In dobro je, da vse to počnejo, saj živijo v mestu, kjer v cerkvi vlada dolgčas, v šoli tiranija, na splošno pa zlaganost. Podobnih primerov je nešteto. Oseba, ki najbolj navdušuje v Otoku zakladov, je lopov Silver. Peter Pan gre v svojem poveličevanju svobode in odklanjanju odraslosti tako daleč, da sploh noče odrasti. Alica se prav tako norčuje iz šolskega sistema in vljudnega obnašanja, povrhu pa še dvomi v kraljičino avtoriteto. Po Alison Lurie Alica nikakor ni pridna deklica, kot bi jo bilo pričakovati v razcvetu viktorijanske dobe, saj ni ne prijazna ne sramežljiva in ne ubogljiva, ampak aktivna, pogumna in nestrpna oseba, ki izredno kritično ocenjuje odraslo okolje, s katerim se srečuje. Vsem, ki se za tematiko zanimate, v branje toplo priporočam že omenjeno in izjemno knjigo Alison Lurie. Poglobili boste svoj kritičen pogled na prevrat- niške vsebine mnogih klasikov otroške literature, recimo na dogodivščine Medveedka Puja ali na Tolkienovo delo Middle-Earth, na moderne domišljijske zgodbe Edith Nesbitove ali pa ljudske pravljice. Tudi če natančneje pretresemo sodobne avtorje, povsod zasledimo podobne subverzivne vsebine. Najti jih je v delih Japonca Mioka Matsutamisa in Avstralke Patricie Wrightson, podobno pišejo Monteiro Lobato in Lygia Bojunga Nufies iz Brazilije, Maurice Sendak in Virginia Hamilton iz Združenih držav, Gianni Rodari iz Italije in Christine Nöstlinger iz Avstrije, Graciela Montes in Maria Elena Walsh iz Argentine, Annie Schmidt iz Nizozemske, Peter Härtling in Michael Ende iz Nemčije, Alki Zei iz Grčije, Jose Maria Sanchez Silva in Montserrat del Amo v Španiji ter Alan Garner v Veliki Britaniji. Tudi za mladinske romane Tormoda Haugna in Marie Gripe ter slikanice Helmeja Hei-neja ali Tomija Ungererja velja podobno. Večina najboljših otroških knjig iz različnih držav na tak ali drugačen način govori o mislih in občutkih, ki jih na splošno odklanjamo, se norčuje iz častivrednih oseb in pretiranih teženj po družbenem ugledu, dvomi o vladajoči eliti in se zoperstavlja avtoritetam ali pa enostavno odkrito pove, da cesarjevih novih oblačil ni. Poleg kritičnega prebiranja in izbiranja dobre literature obstaja še tretja možnost za srečanje z neštetimi ideološkimi vsebinami v knjigah za otroke, raznovrstna dieta namreč. Od malih nog vedno znova poslušamo pregovor o enem jabolku dnevno, s katerim se ubranimo zdravnika. Dober in pameten nasvet, čeprav ne vemo natančno, ali naj jemo samo jabolka ali pa mogoče jabolka, hruške in podobne sadeže. Razen tega je priporočljivo uživati še banane in ananas, kivi in mango, pa tudi raznovrstno zelenjavo, stročnice in žita, meso in jajca, ribe in perutnino, mesne izdelke in kosmiče. Popolnoma enako velja za prehrano duha in razuma. Če bi otroci brali le eno vrsto knjig, recimo samo dela enega avtorja ali besedila iz določenega kulturnega okolja, mogoče samo knjige, ki so izšle pri isti založbi ali v isti zbirki, bi bila njihova duhovna prehrana pomanjkljiva, odpornost bi padla in znašli bi se v veliki nevarnosti, da duševno zbolijo. Če pa se knjige začnejo med sabo pogovarjati, lahko pridobi le bralec. Predvidevam, da se strinjamo, da literature brez ideoloških vsebin ni. Te so lahko jasno poudarjene ali pa prikrite in se jim nikakor ne moremo izogniti. Otroci se lahko še posebej hitro zapletejo v njihove mreže, če poznajo enega samega avtorja ali besedila iz enega samega kulturnega okolja. V tem pogledu naša razmišljanja sovpadajo s cilji in nalogami, ki si jih je zastavila IBBY: raznovrstna otroška literatura naj skupaj s prevodi pripomore k boljšemu razumevanju med narodi in pot naj bo vedno dvosmerna. Če bo deklica iz Argentine ali Brazilije, iz Konga ali iz katerega koli konca sveta prebrala švedsko knjigo o Piki Nogavički, bo sebe in Švedsko bolje razumela, četudi besedilo vsebuje nekaj neprimernih komentarjev o njeni deželi. Če pa švedska deklica nikoli ne bo imela priložnosti prebrati kakšne argentinske ali brazilske knjige, bo pot spoznavanja le enosmerna. Ker ne bo spoznala drugih kultur, se bodo predsodki, ki so razširjeni v družbi in ki se pojavljajo tudi v knjigi Astrid Lindgrenove, še utrdili. Trdno sem prepričana, da se pred ideološkimi prevladami in manipulacijami lahko uspešno ubranimo le takrat, ko znamo kritično brati in izbirati čtivo po literarnih kriterijih kakovosti ter ko nam je na voljo čimveč raznovrstnih besedil. Danes pogosto govorimo o politični korektnosti, vendar se mi zdi, da ne prinaša zadovoljivih rezultatov in je zato ne morem priporočati. Ni izključeno, da gre pri tem le za neko obliko naivnega razmišljanja, ki ne pozna vzgibov umetniškega ustvarjanja in je zato v nevarnosti, da se bo kljub dobrim namenom izrodila in prešla v pretiravanje. Problematično je, da ne dopušča stikov z drugačnim in medsebojnega vplivanja. Izvira iz političnih in pedagoških krogov, zato lahko otrokom kaj hitro začne kratiti pravico do pravih umetniških besedil. Izjava, da si Picasso ne zasluži hvale, ker je slabo ravnal z ženskami, ali da je Hemingway slab pisatelj, ker je bil do žensk sovražno nastrojen in je poleg tega še lovil nedolžne živali v Afriki in ljubil bikoborbo, je absurdna, podobni komentarji pa se nanašajo tudi na otroško literaturo. Medtem ko sem pripravljala predavanje, sem v časopisu naletela na dva podobno ekstremna primera. V Veliki Britaniji je direktorica šole, ki jo obiskujejo predvsem revnejši otroci, učencem prepovedala brezplačen ogled baletne predstave Romeo in Julija, in sicer z obrazložitvijo, daje balet neprimeren za otroke, ker govori o sramotni hetero-seksualni ljubezenski zgodbi in ne pove, da obstajajo še druge oblike ljubezni. V Združenih državah pa so na neki šoli na Long Islandu odpovedali gledališko izvedbo Petra Pana, ker je temu nasprotovala delegacija združenja Native Americans. Nesmiselno in absurdno je na tak način uničevati prizadevanja ljudi z najboljšimi nameni ter razširjati nezaupanje in preganjavico. Namesto tega je potrebno pisati zgodbe, ki bodo tako dobre kot tiste o Romeu in Juliji ter Petru Panu. Ko se zavedamo, da literarna besedila nujno vsebujejo ideološke primesi in nanje odkrito opozorimo, pa ne smemo zanikati pravice do drugačnih mnenj. Sicer sveta ne bo konec, če nismo strpni do drugačnega, vendar bi taka nestrpnost zelo verjetno pripeljala do konca napisane besede. Lahko se znajdemo v položaju, kot gaje slikovito opisala Margret Atwood v svoji pripovedi There was one iz knjige Good Bones, ko bodo vse zgodbe in celo vsi stavki prepovedani, knjiga pa zapisana smrti. Priporočena literatura: Lurie, Alison: Don'l Tell the Grown-Ups - Subversive Children's Literature. Bloomsbury, London, 1990. Richards, Jeffrey (ur.): Imperialism and Juvenile Literature. Manchester University Press. Stinton, Judith (ur.): Racism an Sexsism in Children's Books, Writer and Readers. Publishing Cooperative, London, 1979. Prevedla Vida Jesenšek POGLED NA SVOJE DELO INTERVJU Z JANJO VIDMAR* Menite, da ilustracije vplivajo na branje knjig? Ali je po vašem mnenju dovolj le zanimiva naslovna stran in sam naslov knjige; bolj vpadljiv, boljši je (kot recimo Aknožer, ki je zelo posrečena tvorjenka)? Ilustracije vsekakor tvorijo pomemben segment teksta na nižji starostni stopnji, ko je otrok še v fazi predope-rativnega načina mišljenja. Do neke mere se strinjam z Nikom Grafenauer-jem, ki pravi, da naj bi bila prva besedila podana otrokom celo brez ilustracij, tako da bi besedilo v otroku sprožilo lastno domišljijsko predstavo. Po drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da ilustracije bogatijo in izzivajo svet otroške domišljije. Toda v najstniških letih je pri bralcih z že razvitim formalno-logičnim mišljenjem ta imaginativna plat potisnjena v ozadje. Dober mladinski roman ali povest lahko polnokrvno zaživi tudi brez ilustracij. Pri mojem delu Aknožer so ilustracije prijetna poživitev, vendar zaradi njih delo samo ne pridobi na vrednosti. Vse vaše knjige niso ilustrirane. Kako to? Ilustrirane ^o: Aknožer, Klovn iz Stra-hovskega dola in Čudni vitez. Prva zato, ker je z enakimi ilustracijami v nadaljevanju izhajala že v Pilu, drugi dve pa zato, ker naj bi lenega bralca na nižji starostni stopnji pritegnili do te mere, da bi ju vzel v roko. Deli se med seboj razlikujeta na snovno-tematski ravni. tako da v Klovnu, ki sodi v žanr srhljivke, nenavadne, groteskne ilustracije že same do neke mere vizualizirajo strah. Toda to je besedilo, ki je bilo načrtovano natanko tako, da ga dopolnjuje ilustracija. Ne vem, če bralec pri trinajstih, štirinajstih potrebuje ilustrirano besedilo. Mar se ga v dobi elektronskih medijev ne posiljuje z vseh strani z vizualizacijo, ki spodbuja miselno neaktivnost? Torej ne odločate sami, kdo bo ilustriral vaše knjige? Ne. To predlaga urednik in podobna klavzula stoji tudi v avtorski pogodbi. Po mojem mnenju znajo dobre mladinske povesti in romani tako ali tako že sami dovolj plastično zaživeti v bralčevi domišljiji. Nisem še slišala najstnika, ki bi se pritoževal, češ, fej, ta roman pa ni ilustriran. Pravljice pa naj tudi v prihodnje bodo ilustrirane, saj je tam slika tekst. Z ilustratorjem torej sploh ne sodelujete? Mu niti ne namignete, kaj vam je všeč, kaj od njega pričakujete...? Ne. S plastičnostjo besedila dovolj zgovorno nadomestimo ilustracije, česar pač v pravljicah, namenjenih majhnim otrokom, ni mogoče. Menim, da bi bile ilustracije v mladinskih romanih včasih celo moteče. Aknožerja je ilustriral Ivan Ribič. Ste se zanj odločili vi? Pogovor je nastal marca 2000 v okviru seminarja iz mladinske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, posredoval nam ga je dr. Igor Saksida. Ribič je ilustriral besedilo že v Pilu. Ker se z Igorjem poznava že z Akademije za likovno umetnost, kjer sem nekoč študirala slikarstvo, ni bilo dvoma, da bo Igor svojo nalogo dobro opravil. Kako bi komentirali njegove ilustracije? Ste zadovoljni z njimi? Slog diši po stripu in je v interakciji z besedilom, ki na lahkoten in nevsiljiv način opisuje stereotip današnje najstnice. Nemara gre del zaslug, da je Ak-nožer knjiga, ki jo mladi izredno radi prebirajo, tudi ilustracijam. Moj prijatelj Arnold nima ilustracij. Ali je vzrok temu tudi dejstvo, da je knjiga izšla šele potem, ko se je na televiziji iztekla istoimenska nadaljevanka? Ne. Za to obstajajo formalni razlogi. Zbirka Dober dan, roman!, ki izhaja pri DZS, ni ilustrirana, ker pač dela znotraj zbirke sodijo v zvrst mladinskih povesti oziroma romanov. V tej zbirki sta izšli še dve moji deli: Princeska z napako in Peklenske počitnice. V tovrstni literaturi ne vidim potrebe po ilustracijah, še več, menim, da bi delo, kakršno je Princeska z napako, ilustracije deklasirale. Ste sami izbrali to zbirko? Ne. Že tedanjemu uredniku Borisu A. Novaku se je zdel scenarij za nadaljevanko vreden prozne obdelave. S tem je potem soglašala tudi nova urednica Breda Rajar. Naslovnice v omenjeni zbirki ilustrira Alenka Vogelnik, sploh je celotna zbirka zelo estetskega videza, tako da reflektira nekakšno spoštovanje do knjige same. In nekaj podobnega lahko trdim tudi za zbirki Odisej in Sinji galeb pri Mladinski knjigi. Ali kot mladinska pisateljica vidite konkurenco v drugih medijih, predvsem v televiziji, pa tudi v Internetu? Konkurenca je neizbežna. Knjiga postaja le eden od medijev na tržišču. Torej je na nas, na založnikih in avtorjih, da bralca prepričamo, zakaj je medij, ki mu ga ponujamo, privlačnejši od drugih. Konec koncev tudi televizija med poplavo kiča nudi kakovostne oddaje, oddaje, ki so dobrodošle za pridobivanje informacij, za otrokovo spoznavanje dialektike sveta. Današnjemu otroku knjiga ne more nuditi tistega izziva kot nekoč. Toda lahko mu da košček intime, trenutke s samim seboj, ki se izgublja v poplavi potrošniške mrzlice. Sama raje preberem dobro knjigo, kakor si ogledam dober film. Kajti svet, ki ga v meni zbudi knjiga, je drugačen od sveta, ki ga je taista knjiga vzbudila pri nekem drugem bralcu. In ko knjigo preberem drugič ali tretjič, mi vzbudi vedno drugačne predstave. In zato ne potrebujem ilustracij. Film pa je režiserjeva vizija sveta in meni preostane le, da se identificiram z njim ali pa ga zavrnem. Zato mi pomeni knjiga svojevrstno terapijo. Ne le tista, ki jo ustvarjam sama, marveč tudi ona, ki jo prebiram in v svoji domišljiji, poustvarjam. Se biti pisateljica sploh še splača, ker imate takšno konkurenco v drugih medijih? Ne, finančno se gotovo ne splača. Zato pa počnem še druge reči: pišem scenarije za filme, nadaljevanke, reklame, sodelujem pri podelitvah bralnih značk, gostujem v knjižnicah, lektoriram, skratka delam vse, do česar se dokopljejo moji lačni prsti. Danes so okoliščine pisateljem precej nenaklonjene; založbe so tržno naravnane in urednikov ne zanima več umetniškost besedila, marveč le njegova komercialna vrednost. To v večini primerov velja le za domače izvirno leposlovje, pri prevodni literaturi so kriteriji drugačni. Pišete tudi scenarije. Koliko ste jih doslej že napisali? Zdaj pišem devetega. Od osmih projektov so bili trije realizirani. Če bo vse po sreči, se bo podobno godilo tudi zadnjemu. Radi vključujete v svoje knjige različne medijske podobe (kot na primer Moj prijatelj Arnold) ? Pravzaprav z izjemo Arnolda S. v moji literaturi ne domujejo medijske zvezde. Pa še mišičnjak Arnold je bil v kontekst scenarija vključen zaradi specifičnih okoliščin, ki botrujejo življenju glavnega junaka.Današnji otrok je obkrožen s potrošniško miselnostjo odraslih, zato je čedalje bolj osamljen in izgubljen. Glavni junak nadaljevanke in knjiga Moj prijatelj Arnold je tako prepričan, da bi si z uveljavljeno podobo Arnolda S. pridobili ugled pri dekletih. Vendar si ga nazadnje pridobi s pametjo, kar žal ni uspelo resničnemu Arnoldu Schwarzenegerju, ki kljub doktoratu iz ekonomskih znanosti ostaja bebček akcijskih filmov. Ali je sploh kakšen vpliv fdmskih junakov na vaše like? Ne. Lahko bi bil Martin Krpan ali Peter Klepec, vendar omenjena junaka izhajata iz ljudskega izročila, za tega pa vemo, kako antifolklorno deluje dandanašnji pri cyber podmladku. Ste vje knjige napisali po naročilu? Ne, po naročilu so nastali le Junaki petega razreda in Moj prijatelj Arnold. Preostanek mi je narekovala preveč dejavna domišljijska žilica. Moj življenjsko pisateljski moto se glasi: ena knjiga na leto, ki zateži, in ena do dve, ki potem zategnjene živce sproščata. Koliko prej ste imeli naslov za scenarij Moj prijatelj Arnold.!* Naslov je zrasel na režiserjevem zelniku. Moj zelnik za tovrstno početje nima okopane gredice, le razraščen plevel. S tem me je rešil tudi zagate, kakšen naj bo pravzaprav odnos med dečkom in filmskim junakom, saj se sama do tega večplastnega vprašanja nekako nisem mogla dokončno opredeliti. Režiserju gre zasluga tudi za na&\ov Junaki petega razreda. Vse drugo sem mukoma izkopala na lastnem vrtičku. Se vam zdi, da ste bolj uspešni kot pisateljica ali kot scenaristka? Ne vem. Kaj se zdi vam? Vsekakor sem kot pisateljica trenutno bolj prepoznavna, saj že od leta 97 nisem imela nobenega realiziranega filmskega projekta, kar pa me niti ne pekli pretirano, ker sem po svojem ustroju, ha, ha, ha, iz pisateljskega testa. Sedaj pa spet pišete scenarij? Prijavljeno imamo literarno in filmsko dejavnost in bilo bi krivično, če občinstva ne bi posiljevala tudi s svojimi scena-rističnimi idejami. Osebno mi je ljubša literatura, vendar svojo empatijo tudi pri scenarijih odlično eksploatiram. Poleg tega je za ustvarjanje scenarija potrebna velika disciplina, kar je za mojo gosto-besednost prava klofuta. Film in knjiga sta dva različna medija, ki imata vsak svoje zakonitosti. Imate svojo internet stran, kjer se predstavljate? Ne. Ste v tej smeri že kaj razmišljali? Ne, ker me to ne zanima. V nekem intervjuju ste rekli, da so slovenski filmi in tudi literatura »visoka umetnost«. Kako vi to »znižate« oziroma poskrbite, da bralci rajši segajo po domači literaturi in gledalci po domači filmski produkciji? Nekje sem že izjavila, da sodim med avtorje, ki so tako zelo vpeti v ta čas, da niti v literaturi ne smejo izgubiti tal pod nogami. Sploh si ne drznem presegati realnosti, katere vzvodov še vedno ne dojemam povsem, kako neki naj potem zaplujem čeznjo? Za nas Slovence je znano, da moramo vsako reč pospraviti na svoje mesto in da se v ropotarnici različnih teženj in hotenj ne znajdemo dobro. Kriteriji, ki pri nas evalvirajo umetnost oziroma kulturo sploh, so tako visoki, da smemo biti povsem pomirjeni, ker jih malone nihče ne dosega. Ste torej uspešna mladinska pisateljica. Prebrala sem, da je vaša želja uspeti kol pisateljica literature za odrasle. Zakaj? Literaturo za odrasle sem ta hip postavila na stranski tir, ker me je pisanje mladinskih besedil povsem obsedlo. Literatura za odrasle ne pozna omejitev, mladinska pa jih potrebuje zaradi specifične perspektive. Želim si, da bi znala združiti segmente trivialne literature, ki mlademu bralcu nudi trda tla pod nogami, z zahtevnejšimi prvinami. Rada bi zaorala brazde, ki bodo klile tudi čez dvajset, trideset let. Kajti nekatera filozofska vprašanja so večna. In vsak od nas išče odgovore nanje po svojih najboljših močeh. Povedali ste nam, da pišete novo knjigo. Ali nam lahko zaupate, kakšna bo njena vsebina? Dve knjigi mi bosta izšli letos. Prva bo govorila o slovenski vojni, druga pa o zunajzemeljski energiji in sodi v napovedano nadaV]evar\ie Junakov petega razreda. So to tisti Dosjeji X, ki ste jih napovedovali? Res je. V knjigi odpiram vprašanje o prihodnosti človeštva oziroma o smislu njegovega obstoja. Po vsej knjigi so razpršeni drobci o izvoru življenja, o njegovi namembnosti, skratka nekakšna civilizacijska klasifikacija. Glavni junaki na koncu izpuhtijo. Nekaj podobnega se bo zgodilo vsem nam, s to razliko, da otroci potrebujejo srečen konec in ga v knjigi tudi dobijo, za nas odrasle pa nisem tako zelo prepričana. Bo potem sledilo nadaljevanje, da bomo to izvedeli? O nadaljevanju ta hip ne razmišljam. Upam, da bo knjiga otrokom všeč, četudi se bojim, da zaradi nekaterih zahtevnejših segmentov ne bo ravno med najbolj priljubljenimi. Je že tako, da otrokom z učnim načrtom vsiljujemo določen tip literature in se jim potem v vsej silni preobremenjenosti upre vsakršno poglabljanje v najbolj preprosta in obče veljavna življenjska vprašanja, kijih živijo vsak dan, ne da bi se pomudili ob njih. Hvala za pogovor. OCENE - POROČILA EKRANIZACIJA KNJIŽEVNIH DEL Vsakršen prenos katere koli literarne zvrsti v drug izrazni medij, še posebno avdiovizualni — kakršna sta film ali televizija — pomeni vsebinsko in tudi oblikovno močan poseg v izvirno književno delo. Zato morajo biti književna dela, ki dovoljujejo take prenose skrbno izbrana, pa še ob skrbni presoji niso vsa dela enako primerna in poskusi se pogosto ponesrečijo. Izrazna sredstva književnosti in filma so med seboj tako različna, da se včasih pri prenosih prav najboljše lastnosti književnega dela povsem izgubijo. Za mnoge romane in pripovedi velja, da se bolj kot s konkretnimi dogodki ukvarjajo z refleksijo o dogodkih, človeških značajih, njihovih čustvenih razmerjih ipd. Ta del književnega dela nam pisatelj predstavi v obširnih, slogovno bogatih opisih. Bralec se ob prebiranju takega dela lahko vrne na mesto opisa, ga še enkrat - ali celo večkrat - prebere, da si lahko ustvari svoj povsem individualni vtis pisateljevega izpovednega hotenja. Ta »odprtost« branja, ki sega na čustveno, filozofsko in ontološko raven, je posebna odlika književnosti in dobri avtorji jo s pridom uporabljajo. Ogled filmskega dela ne omogoča neposrednega ponovnega ogleda in je zato omejeno na enkratno doživetje sporočila. Seveda obstajajo tudi literarni žanri, pustolovski, kriminalistični, zgodovinski, ki so zasnovani na povsem konkretnih opisih konkretnih dogodkov in to na izrazito realističen način. Temeljno izrazno sredstvo, s tem pa tudi značilnost filma (in tudi televizije) je slika. In temeljna značilnost slike je njena neposredna, skoraj otipljiva konkretnost. Film se najprej izraža s slikami, šele na drugem mestu je beseda, pa naj bo to dialog, opis ali komentar. Filmsko sliko omejuje njen izrez, zato lahko samo pogojno govorimo o popolni dokumentarnosti filmske slike, kajti to dokumentarnost določata režiser z odločitvijo o vsebini slike in filmski snemalec z izborom kota snemanja in velikosti slikovnega izreza. Druga lastnost filmske slike je ta, da nagovarja gledalca samo s svojo vsebino. Odvijanje dogajanja na platnu je tako intenzivno in med seboj tako povezano, da konkretnost slike povsem prevzame gledalca in mu ne dovoljuje, da bi svojo pozornost »odtrgal« s slike in jo namenil čemur koli, kar je zunaj konkretne slike. Zato tudi pravimo, da film »prikazuje« dogodke, ne pripoveduje o njih. Prikazovati pa je mogoče samo uprizor-Ijive dogodke. Zelo težko ali skoraj nemogoče je prikazovati opise čustev, razmišljanj, dilem, izraznih odtenkov ljubezni, sovraštva ipd. Ko se filmski avtorji odločajo za ekra-nizacijo književnega dela, se odločajo predvsem za delo s številnimi in pestrimi dogodki, ki jih je lahko »odigrati«, neizbežne opise, ki označujejo same like ali njihove duševne povezave in ki jih je literarni avtor pustil v opisih, pa dra- matizirajo in pripišejo nosilcem dogajanja. Ekranizacija književnega dela, ki ima poleg dogodkov tudi bogat opisni del, prav zaradi obveznega črtanja »neupri-zorljivih« opisov osiromaši delo do te stopnje, da smo postavljeni pred vprašanje, ali je taka ekranizacija sploh še dopustna. Zgradba filmske pripovedi je največkrat linearna. Redko kdaj se scenaristi in režiserji odločajo za časovne preskoke, saj le-ti gledalce, ki so navajeni nepretrganega gledanja slike, motijo in jim drobijo razumevanje zgodbe. Avtor književnega dela pa je pri časovni konstrukciji svoje pripovedi povsem svoboden, časovna komponenta ga ne omejuje, preskoki v bližnjo ali daljno preteklost ali neznano prihodnost so povsem običajni. Včasih se scenaristi pri težavnih ekra-nizacijah opisnih delov književnega dela odločajo za komentatorja, ki kot zunanji poročevalec razlaga neuprizorljive, toda za razumevanje pripovedi neizbežne informacije. Ker je vloga takega komentatorja izrazito neosebna, deluje odtuje-valno in že zato ne more nadomestiti poudarjeno osebnega avtorjevega opisa. Torej gre za izhod v sili. S povsem drugačnimi problemi se srečuje radiofonski prirejevalec književnega dela. Radio s svojo zgolj slušno komponento je zagotovo bliže branju književnega dela kot konkretnost filmske slike. Radio tako v večji meri sproža poslušalčevo domišljijo, ki jo film na drugi strani duši. Toda radiofonski prirejevalec je pred drugo težavo. Dogajanja pustolovske literature in podobnih žanrov ne more podoživeti v tisti meri, kot to uspeva filmu. To dogajanje mora »prevesti« v drugačno besedno obliko, v poročilo, komentar, spominsko pripoved ipd. Zato pa so radiu z različnimi radio-fonskimi pomagali na voljo tiste literarne oblike, ki jih v filmski izvedbi nikoli ne bomo videli. Tone Frelih HOMOSEKSUALNA IN LESBIČNA LITERATURA ZA OTROKE V svetovni književnosti srečamo poleg homoseksualne literature za odrasle tudi tovrstno literaturo za otroke. Homoseksualnost je pri nas še vedno obravnavana kot tabu tema, o kateri ljudje spregovorijo le, ko je treba povedati o nekom, da je umrl zaradi aidsa, kuge 20. stoletja. Nekateri še vedno obravnavajo homoseksualnost kot bolezen, drugi o tej temi sploh ne govorijo, nekateri pa, če že morajo, o tej temi govorijo z največjim gnusom, ki ga premorejo. In če smo že odrasli tako različni in homoseksualnost obravnavamo na tako različne načine, kako naj jo potem razlo- žimo otrokom, ki vedno hočejo vse vedeti in jih vse zanima? Mnoge mame o tem molčijo in otroško vedoželjnost uspešno zatirajo. In kaj preostane otroku, ki odgovora na vprašanje ne dobi? Najlažje bo odgovor dobil pri drugem odraslem človeku ali pa se bo o temi pogovarjal s prijatelji, mogoče si bo ogledal film, ki ima homoseksualno vsebino. Večje načinov, ki otroka pripeljejo do odgovora. Zelo dober način, ki otroku pomaga, da samostojno poišče odgovore na vprašanja, ki ga zanimajo, je branje literature. V svetu, pa tudi pri nas si različne založbe prizadevajo, da bi natisnile čim- več otroških enciklopedij, leksikonov in knjig, ki bi otroka vzpodbudile, da bi odgovore poiskal sam. Med tujo literaturo lahko najdemo tudi knjige o homoseksualnosti in lesbič-nosti ter knjige, ki opozarjajo na problematiko otrok, ki imajo lesbične ali ge-jevske starše. Ena takih je Daddy's Roommate (Očkov sostanovalec). Priznati moram, da sem se za to knjigo odločila iz gole radovednosti, saj si nisem predstavljala, kako bi lahko pisatelj (v tem primeru Michael Willhoite) otrokom razložil, kaj je gej. Se bolj seje moja radovednost povečala, ko sem na naslovnici opazila, da je knjiga namenjena otrokom, starim 2-6 let. In kako avtor razloži mladim bralcem, kaj pomeni biti gej? Literarnemu junaku Nicku to razloži mama, ki mu pove, da biti gej pomeni le drugačno obliko ljubezni. Tako mladi junak izve, da se imata njegov očka in »stric« Frank rada, in je vesel zanju. Vesel pa je tudi za mamico, ki ima rada Nickovega očima. Slikanica nas počasi pripelje do trenutka resnice, ko je otroku treba odgovoriti na zastavljena vprašanja. Daddy's Roommate pa ima tudi nadaljevanje; to je slikanica, ki jo je avtor napisal po šestih letih od izida prve knjige. Naslov druge slikanice je Daddy's Wedding (Očkova poroka) in v njej avtor nadgradi prvo zgodbo s poroko Nickovega očeta in »strica« Franka. Poleg teh dveh slikanic sem pri založbi Alyson iz Los Angelesa našla še celo vrsto drugih knjig na to temo. Med njimi bi rada omenila zelo lepo knjigo o lesbiš-tvu, ki nosi naslov Heather has two mommies (Heather ima dve mamici). Avtorica Leslea Newman nam pripoveduje o tem, kaj se zgodi z malo Heather, ki živi v srečni družini z dvema mamicama, ko prvič pride v vrtec in jim vzgojiteljica Molly pripoveduje pravljico, v kateri nastopa tudi očka. Heather postane žalostna, saj ona nima očka. Vzgojiteljica pa vsem v skupini lepo razloži, da ni pomembno, koliko mamic in koliko očkov ima družina, ampak so pomembni ljudje, ki v neki družini živijo in se imajo radi. V teh slikanicah sta zelo lepo razloženi homoseksualnost in lesbičnost. Če bi se tudi pri nas držali pravila »Vsi enaki, vsi enakopravni«, bi bilo dobro, da bi se tudi pri nas našla založba, ki bi omenjene knjige prevedla in jih ponudila našemu trgu. Ta je, kar se tovrstne mladinske literature tiče, še zelo prazen. Izidora Ferfolja BRALNI KLUBI ZA SREDNJEŠOLCE Bralna značka Slovenije, ki premore pravo armado (približno 150.000 tekmovalcev) osnovnošolskih bralcev, je ob koncu meseca oktobra 2000 z naslednjim dopisom nagovorila ravnatelje, profesorje slovenščine in knjižničarje srednjih in poklicnih šol: Bralna značka, gibanje za pospeševanje bralnih navad in širjenje bralne kulture, je letos septembra dopolnila štirideset let delovanja. V tem dolgem obdobju rasti in uspehov so bile seveda tudi krize, celo ostre kritike in dvomi o smislu njenega obstoja. Toda gibanje se je izkazalo za žilavo in živo, dovzetno za mnoge spremembe in novosti. Še več: množica odličnih mentorjev je desetletja pomagala razklepati spone okostenelega pouka, zato v novi devetletki bralna značka ni ohranjena le kot neobvezna interesna oblika, temveč njene številne vsebinske in metodične prvine prepoznamo v pre- novljenih učnih načrtih za slovenščino in v izbirnem predmetu literarni klub. Prepričani smo, da bi tudi v srednjili in poklicnih šolah ta prostovoljna dejavnost lahko uspešno zaživela. In ker tudi mi verjamemo, da je branje največja in najbolj koristna pustolovščina v življenju, za katero si lahko poplačan z vsemi zakladi sveta (te misli je v letošnji programski knjižici literarnih gostovanj na šolah in v knjižnicah zapisal Evald Flisar, predsednik Društva slovenskih pisateljev), smo se - opogumljeni z rezultati ankete med srednješolskimi profesorji -odločili, da vas povabimo k sodelovanju. Ker vas glede na začetek šolskega leta nagovarjamo pozno (a gotovo ne prepozno), pričakujemo, da se bo za predlagani projekt odločila le peščica zagnan-cev. Z njimi (vami) bomo po opravljenem delu skrbno analizirali prednosti in slabosti zamišljenega programa in ga prihodnje leto v bolj dorečeni obliki ponudili vsem srednjim in poklicnim šolam v okviru ponudbe izbirnega dela OIV (obveznih izbirnih vsebin). Ko smo v izvršnem odboru Bralne značke Slovenije razmišljali o širjenju gibanja v srednje in poklicne šole, smo se odločili za obliko klubskega delovanja (ime zanjo naj bi izbrali dijaki sami), v kateri se spodbuja enakopraven dialog ljubiteljev branja. Dijaki naj bi se v manjših skupinah (največ 15 dijakov) sestajali z mentorjem in se na čim bolj sproščen, a nikakor ne povsem poljuben način pogovarjali o prebranem literarnem delu. Pri razvijanju bralnih sposobnosti pa bi za razliko od pouka namenili večjo pozornost doživljanju besedila oziroma raznolikosti bralnih doživetij. Splošno znano dejstvo, da bralci prilagajajo pomen literarnega dela svojemu horizontu pričakovanja in da je razumevanje literarnega dela odvisno od bralčeve življenjske in estetske izkušnje, naj ne bi bilo ovira za dialoškost kot temeljno izhodišče klubskega dela. Različni odzivi na prebrano pa naj bi razen užitka omogočili tudi poglabljanje recepcijske sposobnosti za literaturo. Dijaki naj bi v enem šolskem letu prebrali vsaj štiri literarna dela, ki niso na seznamih domačega branja ali ma-turitetnega kataloga. Predlagamo, da bi pri izboru literature dali prednost sodobni (kvalitetni in hkrati berljivi!) književnosti, s posebnim poudarkom na domači leposlovni beri (Na Gimnaziji in srednji kemijski šoli Ruše, kjer poučuje prof. Tancer-Kajnihova, vodja tega projekta, so se npr. odločili za naslednja slovenska dela: Drago Jančar: Zvenenje v glavi I nagrada kresnik za najboljši slovenski roman; po njem snemajo film, katerega premiera bo naslednje leto /, Vinko Möderndorfer: Nekatere ljubezni /zbirka novel, nagrajena z nagrado Prešernovega sklada / in Brina Svit: Smrt slovenske primadone / odmevna slovenska pisateljica živi in ustvarja v Parizu; izbrani roman bo kmalu izšel tudi v francoščini).Vsak mentor naj bi imel pri izboru leposlovnih del popolno svobodo, na Bralni znački Slovenije pa mu bomo radi pomagali z nasveti. Vsekakor si želimo, da bi mentor znal prisluhniti tudi željam svojih dijakov. In nagrada za vloženo delo? Letos predvsem bogatejše notranje življenje. Predlagamo pa, da bi dijakom, ki bodo redno obiskovali bralni klub priznali izbirni del OIV, mentorjem pa dodatno delo tudi finančno stimulirali. Pri Bralni znački Slovenije bomo skušali za mentorje pripraviti kratek izobraževalni seminar. Če se boste za sodelovanje odločili, vas prosimo, da se pisno ali po telefonu oglasite na Bralno značko pri ZPMS; Miklošičeva 26, Ljubljana, tel. 01/ 2323353, 2316 760, 4344 908, faks 01/ 2311658 (gospa Manca Perko). Predsednik Bralne značke Slovenije Tone Partljič SIMPOZIJ O MIRI MIHELIC 9. novembra letos je bil v Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani simpozij o Miri Mihelič, ki ga je ob 15-letnici pisatelji-čine smrti pripravil Slovenski center PEN (v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, NUK in SAZU). Pisatelji in literarni zgodovinarji so na njem predstavili in ovrednotili zelo plodno in raznovrstno delo te ugledne dame slovenske književnosti. Miheličevo opredeljuje predvsem romanopisje, ki temelji na družinski kroniki meščanskega oko-Ija.Tematiko in slog njenih romanov sta podrobneje predstavili dr. Helga Glušič in dr. Silvija Borovnik. O njenih delih za otroke, ki imajo v slovenski mladinski književnosti nespregledljivo mesto (če- prav se Miheličeva nikoli ni imela za mladinsko pisateljico), je govorila dr. Marjana Kobe. V svojem prispevku je opozorila na dejstvo, da je bila Miheličeva med prvimi, ki so po vojni revitali-zirali pravljico.V koraku s sodobnimi evropskimi tokovi je ustvarjala različico sodobne pravljice, v kateri ima glavno vlogo mestni otrok in njegov doživljajski svet. Kobetova je predstavila tudi pisate-Ijičino mladinsko prozo, ki sodi v območje realistične književnosti. O zelo velikem prevajalskem opusu (več kot 80 del) Mire Mihelič je govoril prispevek Nike Kocjančič Pokom, njeno izjemno uspešno organizacijsko delo v Društvu slovenskih pisateljev in Slovenskem centru PEN pa je predstavil Miloš Mikeln. SIMPOZIJ (SKRIVNI) DNEVNIKI USTVARJALNEGA BRANJA ali kako povečati priljubljenost branja v osnovni šoli Založba Rokus, največji slovenski založnik učbenikov in priročnikov na področju slovenskega jezika in književnosti, je 10. in IL novembra 2000 organizirala v Portorožu simpozij o povečanju bralne kulture med osnovnošolci. Uvodni referat je podal dr. France Bernik, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in v njem izpostavil predvsem pomembno vlogo odraslih, ki lahko bistveno vplivajo na razvoj mladega človeka.Toda samo prepričani o vsestranskih prednostih branja znajo za knjigo pridobiti tudi mlade in jim tako pokazati pot v svet znanja, civilizacijskih vrednot in lepote, je menil dr. Bernik. Več kot 200 udeležencem je nato predavala vrsta najuglednejših domačih strokovnjakov (dr. Igor Saksida, dr. Manca Košir, dr. Ljubica Marjanovič-Umek, dr. Boža Krakar-Vogel, dr. Metka Kordigel, mag. Milena Blažič in Tilka Jamnik), ki s svojim znanjem in izkušnjami prispevajo k širjenju in poglabljanju bralnih navad. V popoldanskem delu prvega dne so se jim z zelo odmevnimi prispevki pridružili še pisatelji: Tone Pavček, Niko Grafenauer ter Tone Partljič, slednji tudi v vlogi predsednika Bralne značke Slovenije. Drugi dan so potekale delavnice, na katerih so avtorji skrivnih dnevnikov: Cvetka Romih (1 in 2), Herma Groznik in Vera Žužej (3), Miha Mohor in Benjamin Gracer (4 in 5) ter Mojca Honzak in Marica Žveglič (6,7 in 8) podrobneje predstavili vsebino in oblike dela s posameznimi dnevniki branja. Povod za simpozij je bil torej izid osmih delovnih zvezkov za učence od 1. do 8. razreda in petih priročnikov za učitelje, ki so jih napisali večinoma učitelji z večletnimi izkušnjami iz prakse. Projekt je nastajal pod strokovnim vodstvom dr. Igorja Sakside, uveljavljenega teoretika in predavatelja mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Projekt je povezan s prenovo pouka slovenščine v osnovni šoli (dnevniki so tudi v učnem načrtu devetletke), zato dosledno upošteva načela sodobnega komunikacijskega pouka kniževnosti, ki se je v slovenski didaktiki uveljavil v sredini devetdesetih let. Model temelji na ustvarjalnem pogovoru med besedilom, mladim bralcem in učiteljem. Branja ne opredeljuje le kot poti za spoznavanje predpisane učne snovi, ampak postavlja v ospredje bralčeve interese, njegova pričakovanja, posebej pa interakcijo med besedilom in bralcem. Dnevniki naj bi tako kot pouk razvijali inovativno, nestereotipno in aktualno razumevanje klasičnih in sodobnih besedil. Bralcu naj bi olajšali pot do samostojnega literarnoestetskega doživljanja in mu hkrati privzgajali ob-šolske, torej prostočasne bralne navade. Dnevniki povezujejo šolsko branje, npr. analizo odlomka, ter samostojno branje celovitih besedil doma. Z zanimivimi spodbudami, nagovori, vprašanji želijo učencem razkriti svet branja, ki ni prisila. Glavno načelo izbora in obravnave besedil, zajetih v dnevnike branja, je bilo: branje je spoznavanje in doživljanje raznolikosti književnosti, kar pomeni, da so v dnevnike branja zajete različne pisave oz. avtorske poetike (književnost kot igra, kot prikaz resničnega sveta, kot upor, kot čudenje, kot potovanje v pravljični svet in kot spomin na lastno otroštvo) in različne literarne zvrsti ter vrste. Prevladujejo prozna besedila, sledijo pesniške zbirke, najmanjši delež je namenjen dramatiki. V prvem triletju prevladujejo pravljična besedila; v drugem triletju fantastična pripoved, realistična pripoved z otroškim glavnim junakom ter prvine otroške pustolovske pripovedi; v tretjem triletju prevladujejo pripovedi z najstnico ali najstnikom kot glavno literarno osebo. V izbor so vključena tako klasična kot sodobna dela slovenske in svetovne književnosti. Vsak dnevnik branja prinaša več besedil, kot jih bo povprečni bralec dejansko prebral. Dnevniki branja tako uresničujejo načelo relativne izbirnosti: otrokom ponujajo sklop kvalitetnih in aktualnih besedil, hkrati pa jih spodbujajo, da dnevnike dopolnjujejo tudi s svojim izborom. Dnevniki branja niso zgolj dodatek, pač pa eno od temeljnih gradiv za pouk slovenščine. Dnevniki in dejavnosti ob njih naj bi bili tudi sestavni del nove kulture preverjanja znanja. Želimo jim, da bi jih učenci in učitelji z veseljem uporabljali. OKROGLA MIZA O ETIKI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI Na petem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev OKO BESEDE v Murski Soboti je 17. novembra potekala okrogla miza, ki jo je tudi letos vsebinsko pripravila revija Otrok in knjiga. Pogovor je vodil dr. Igor Saksida, z referati pa so nastopili še: Polonca Kovač, Slavko Pregl, Maja Novak, mag. France Prosnik in Vasja Cerar. Referati z razpravo bodo objavljeni v 51. številki revije. Tokrat vam ponujamo samo nekaj utrinkov za poku-šino ali teze za pogovor o etiki v mladinski književnosti, ki jih je pripravil moderator: Pojem etika se v občem razumevanju povezuje s vrednostnimi kategorijami, torej z dobrim in zlim, s človeškim delovanjem v skladu z razumevanjem dobre- ga in zlega: slovarska opredelitev govori posebej tudi o poklicni etiki (»moralna načela, norme ravnanja v določenem poklicu«). Srečanje Oko besede že do sedaj ni bilo brezbrižno do vprašanj načel, norm, vrednot, ki zaznamujejo literarno snovanje in njegovo vrednotenje: prvo srečanje je odgovarjalo na vprašanje, ali so knjige lahko bolne, vrednot in ideologij so se dotikale razprave o medijih in književnosti ter o stereotipih (npr. seksizem in rasizem). Že na prvem srečanju pa je M. Kobe kot odgovor na vprašanje, katere knjige so bolne, zastavila protivprašanje: Katere knjige so zdrave? Zdi se, da ta duhovita domislica dobro razpira tudi problemski sklop, povezan z etiko v mladinski književnosti. Katerim vrednotam je zavezana književnost? Kako naj odstira dobre in slabe, svetle in temne, vznemirljive in prazne prostore človeške izkušnje? Čemu oz. komu je književnost »odgovorna«? Ali obstaja višji smisel, resnica, poslanstvo, v imenu katere bi lahko književnost označevali kot etično oz. neetično? Kako pisati etično? Kako »prenašati« etično plast v besedilu na mlade bralce? Z ustvarjanjem vzorcev obnašanja in svarilnih zgledov? Ali le z vzbujanjem nove občutljivosti za drugo in drugačno, z »razpiranjem očesa« za vse, kar je? Kje je meja med etiko in moraliziranjem? Je književnost lahko v službi »višjih vzgojnih ciljev«? Kaj danes z »velikimi temami«: narod, zgodovina, država, Individuum, subjekt, oblikovanje človekovega bistva? Je knjiga etična ali neetična ne glede na kulturo, iz katere izhaja? Se o etičnih kategorijah da soditi z različnih izhodišč? Ali je etika v vsaki knjigi enaka? Obstaja »etika (po)smeha«, etika v prikazovanju stisk, celo groze otroštva? Kaj je z etičnostjo ustvarjalca v sodobni potrošniški družbi? Sme pisatelj razmišljati o knjigi kot o produktu, »čevlju«? Se oblikuje nova etika v književnosti glede na sodobno družbo, v kateri prevladujejo vizualno podprte pripovedi, ki gojijo čustveno, miselno in domišljijsko pasivnega sprejemnika? Kaj menijo o etiki tisti, ki se vsakodnevno srečujejo z mladimi bralci? Ali so merila, ki dovoljujejo cenzuro: Ta knjiga ni etična, torej je ne bomo dali mlademu bralcu? VSEBINA RAZPRAVE Marjana Kobe: Sodobna pravljica..................................................................................6 Darja Mazi-Leskovar:/unafei ameriškega mladinskega romana in njihovo dojemanje človekovih pravic ter družbene realnosti.............................16 Rosanda Sajko: Fragmenti o radijski igri (iz dnevnika radijske režiserke)...................23 Maruša Avguštin: Jözef Wilkon (Sedemdeset let poljskega ilustratorja, oblikovalca in slikarja).............................34 Maruša Avguštin: Poetično obarvan svet Mojce Cerjak...............................................38 ODMEVI NA DOGODKE Večernica za leto 1999..................................................................................................41 Utemeljitev nagrade večernica Polonci Kovač za delo Kaja in njena družina (Mladinska knjiga, 1999)....................................41 Melita Forstnerič Hajnšek: Se vedno pobiram kamne po svetu (pogovor s pisateljico Polonco Kovač)...................................................................42 Darja Kramberger: »Spomočjo knjig za otroke in mladino sem lahko prispeval h kulturni izmenjavi med narodi...« (Ob 80-letnici dr. Walterja Schetfa)...........46 IBBY NOVICE Tanja Pogačar: 27. kongres IBBY..................................................................................49 Generalna skupščina IBBY{Vasja Cerar-član izvršilnega odbora IBBY)..........50 Razstave..................................................................................................................51 IBBY honour list 2000............................................................................................51 Andersenova nagrajenca 2000: Ana Maria Machado in Antony Browne.............52 IBBY kongresi 2002, 2004 in 2006.........................................................................52 Marija Lucija Stupica pri založbi Middelhauve.....................................................52 Nagrada Janusz Korczak 2000...............................................................................53 Ana Maria Machado: Ideologija in otroška literatura..................................................54 POGLED NA SVOJE DELO Intervju z Janjo Vidmar..................................................................................................66 OCENE - POROČILA Tone Frelih: Ekranizacija književnih del......................................................................70 Izidora Ferfoija: Homoseksualna in lesbična literatura za otroke...............................71 Bralni klubi za srednješolce............................................................................................72 Simpozij o Miri Mihelič..................................................................................................74 Simpozij (Skrivni) dnevniki ustvarjalnega branja ali kako povečati priljubljenost branja v osnovni šoli............................................74 Okrogla miza o etiki v mladinski književnosti...............................................................75 CONTENTS ARTICLES Marjana Kobe: Modem Fairy Tale..................................................................................6 Darja Mazi-Leskovar: Heroes of the American Children's Novel and their Perception of the Human Rights and Reality.................................................16 Rosanda Sajko: Radio Play Fragments (from a radio director's diary).......................23 Maruša Avguštin: Jözef Wilkon.....................................................................................34 Maruša Avguštin: Poetično obarvan svet Mojce Cerjak...............................................38 RESPONSES TO THE EVENTS »Večernica« for the Year 1999 to Polonca Kovač......................................................41 Argument of the Jury....................................................................................................41 Mejita Forstnerič Hajnšek: Interview with the Winner................................................42 Darja Kramberger: 80"" Anniversary of Walter Scherf.................................................46 IBBY NEWS Tanja Pogačar: 2?'" Congress Held in Columbia (congress, awards, exhibitions)........49 Marija Lucija Stupica with the Middelliauve Publishing House...........................52 The Janusz Korczak International Literature Awards of the Polish Section of IBBY (Honorary Award to Bina Štampe-Žmavc)...........53 Ana Maria Machado: Ideology in Children's Literature..............................................54 A VIEW OF ONE'S OWN WORK Janja Vidmar's Interview................................................................................................66 REVIEWS Tone Frelih: Literary Works on the Screen...................................................................70 Izidora Ferfolja: Homosexual and Lesbian Literature for Children............................71 Reading Clubs for Secondary School Students..............................................................72 Symposium about Mira Mihelič.....................................................................................74 Symposium »The Secret Diaries of Creative Reading«..................................................74 Ethics in Children's Literature (a round-table discussion)...........................................75 OTROK IN KNJIGA 50 Glavna in odgovorna urednica Darka Tancer-Kajnih Revijo sta ob finančni podpori Ministrstva za kulturo založili Mariborska knjižnica in Pedagoška fakulteta Maribor Naklada 700 izvodov Letna naročnina 3000 SIT Cena posamezne številke 1800 SIT Tisk: Dravska tiskarna, Maribor; Računalniška priprava: Grafični Atelje Visočnik Takoj moram pripomniti, da bistvenih obli-kovno-realizacijskih razlik med radijsko igro za odrasle in »tisto« za otroke ni. Oblikovno-estetske zakonitosti so pri obeh enake, saj tako prva kot druga ustvarjata samo z besedami in zvoki. Če izvzamem tematski in idejni aspekt, je razlika pri oblikovanju akustičnega gradiva in tehničnih izrazil le v tem, da je treba pri stvaritvah za otroke še bolj paziti na jasnost in preglednost, kar pa je navadno delu samo v korist. Rosanda Sajko: Fragmenti o radijski igri Wilkonovi značilnosti sta poetično doživljanje narave in bogata fantazija. Čeprav trdi, da pri delu misli na otroka, hkrati priznava, daje njegovo ustvarjanje vendarle predvsem likovna in fantazijska igra, v katero se spontano vživlja. O tem nas prepričujejo njegove številne, še posebej živalske slikanice. Brez ohranjanja otroškega čustvovanja kot neizčrpne zakladnice idej in brez velikega slikarskega znanja, poznavanja umetnosti preteklih dob ter domišljijskega bogastva, ki ga vnaša v svoje likovne pripovedi, bi njegova umetnost ne bila tako privlačna hkrati za otroke in odrasle. Maruša Avguštin: Jožef Wilkon Z vsem, kar preberemo, se ni potrebno strinjati, kakor se tudi z ljubljenim človekom ne strinjamo vedno. Kritično branje je torej čudovita možnost in priložnost, da se naučimo svobodno živeti v demokratični in večkulturni družbi. Še posebej je kritično branje učinkovito takrat, ko ga spremlja iskren smeh. Večina klišejev je namreč izrazito smešnih in ker jih nikakor ne moremo vzeti zares, je humor najboljša pot, da jim pridemo do živega. Ana Maria Machado: Ideologija in otroška literatura OTROK IN KNJIGA MAIUBCM12000 LEIMKT? ST. SO STR. 1-80