Bosna in Hercegovina. Da lože razumemo zgodbe, ki se sedaj verše v Bosni in Hercegovini, oglejmo si nekoliko ljudi in deželo. Bosna in Hercegovina, od 1. 1865 združeni v jeden vialet (deželno poglavarstvo), ste na severo - zahodu Evropske Turčije. Do berolinskega pomirja je obsegalo to poglavarstvo 1134 ?qh'J> kraj ki ga zaseda naša vojska, se ceni na 980 ?Uiiitj- Na vzhodu inu je meja kueževina serbska, ob meji je Javorovo gorovje in reke Vuvac, Lini in Drina; na severu delajo mejo reke Sava, Una in nekaj tudi Glina proti Hrvaškem in Slavonskein, na zahod ineji na Dalinacijo in ob jugu na Montenegro, Albanijo in pašalik Priština. Dežela je zelo gorata, na vzhodu Dinarskih alp je cela versta skupnega gorovja, ki se vzporedno raztega od severo - zahoda na jugoizhod. Najbolj zanimive verstc je na severo-zahodu Kozarac in planina Germec; na vzhodu ob spodnjem Verbasu planina Ljubac; dalej proti jugu se polagoma znižuje planina Vitorga, planina Radovan (660 mtr.) in Vlahic (340 mtr.) Dežela, ki je pri Mostaru znižana, vzdiguje se na jugo-vzbod zopet do 2000 intr. visočinc. V sredi dežele raztezajo se obraščena berda Ljubisner-ja, pri Sarajevem je valovita vizravan Romanja, na severo-vzhod so enake planine kakor Majevica. Med temi gorami se raztezajo razsežne, visoko ležeče doline, Ijudstvo jih iinenuje polja; naj imenitnejša so tista pri Dovneni, Livnem, pri Glamoči in Kuprešu. Ravnine so le neznatne poleg Save, Drine in Bosne. Voda ima dežela mnogo, mnogo, razen Save, ki pa je samo ob raeji, so naslednje reke najzarrimivejše: Bosna, poglavitna reka, ki deželi daje ime, izvira kakih 15 klm. od Sarajevega v gori Igman, pri Šatnacu se izliva v Savo in je poprek široka 24 klm., od Maglaja naprej je plavna. Drina pride iz Homa (Holma), sedaj pod Černagoro, ima vcliko dotokov, dela nekaj časa tudi mejo med Bosno in Serbijo in se izliva pri Rači v Savo. Una pride iz Like, od Novi do Jasenovca, kjer se združi sč Savo, dela mejo Bosni in Ilrvaškemu. Neretva (Narenta) izvira v gorovju Volnjak, stopa pri Metkoviču v Dalmacijo in se izliva v jadransko morje; Verbas izvira mcd gorama Sec in Raduša, in se izliva pri Svinjarcvein v Savo. Kakor se vidi iz porečja, naklanja se Bosna od juga na sever, v Hercegovini se pa dežela naklanja od vzhoda na zahod. Tudi nekatera jezera so tam, najzanivejši je nJezero", katero napravlja rečica Pliva. Obnebje je po legi kraja južno, ker je pa veliko gora, voda in šum, je veliko osornejši, kakor v drugih krajih Evrope pod isto zeinljepisno širjavo. Po gorah ostane sneg od oktobra do maja, na višjih krajih leži še dalje. Po nekaterih krajih razsajajo vsako leto hudi viharji, ki veliko škode napravijo. Burji razpostavljena je Hercegoviaa in Kupreško polje. Močvirje je poleg Save in Neretve. Dežela je bogata prirodnin, in pri dobrem gospodarstvu bi bila lahko zelo cveteča. Izvzemši gola berda v Hercegovini je velik del dežele obraščen z gozdi. Med drevesi se najbolj ponaša hrast in bukev. Žito vsake vrste tam raste, v Ljubučki tudi riž. Sadja je veliko, znane so posušene slive iz Bosne. Vino raste pri Mostaru, tam raste tudi vsake vrste južno sadje. Poglavitno bogastvo dežele je pa v čedah domačih živali. Po gozdih je veliko divjačine. Nekdaj so se zelo pečali z rudarstvom, tudi obert je bil znaten, a sedaj je vse propalo. Dežela, ki se ima zasesti, šteje 1,250.000 duš, poprej sta imela Bosna in Hercegovina skupaj 1,350.000, od teh jih pride na Hercegovino kakih 300.000. Prebivalci so vsi Serbi, pravih Turkov je silo malo, a strogo se ločijo po veri; mohamedanov je okoli 450.000, pravoslavnih 650.000 in katolikov 150.000. Mahomedani imajo svojega verskega poglavarja Mufti-ja, pravoslavni metropolita in dva škofa, katoliki pa fraučiškane, provincijal je v Suteski, judjc iinajo svojega nadrabinerja. Dežela je bila razdeljena v 7 sandjakov (kresij) in ti razpadejo zopet v okraje (nahije). Na čelu vijaleta je bil vali (gubernator). Vradnike so imenovali v Carijgradu in ti so bili pravi Osmanje. Vladen jezik je bil turški, in pri najmanjši obravnavi je bilo treba tolmača. Zemlja je po večem mobamedanoni v lasti, prebivalci v vaseh (kmetje) nituajo zemlje in so podložni begom, agom in spahijem. Begovi in age so potoraci domačega plemstva, spahi, naseljeni turki (nekako feudalni vitezi), a sedaj so pomešani z begovi. Kristjane zatira turška gospoda, pravoslavne še njih škofje, večidel Greki (fanariotje). Katolikom je v teni obziru bolje, šole imajo le katoliki, ki pišejo z latinico. — Pravo- slavni pišejo v azbuki; na deželi niso smeli šol imeti, tudi po mestih le malokje, cirilica ima v sebi nckaj deržavi turški nevarnega?! Poglavitno mesto je Sarajevo, na obeh bregovih Miljačke. Ima nekaj na 4.500 hiš in 45.000 ljudi, po vcčem mobamedanov, kakih 4.500 je Gerkov, 500 katolikov, 3000 judov in nekaj nad 1000 ciganov. V Sarajevem je bil vali (gubernator) višji sodec, mufti, metropolit. Od 1.1850 imajo tudi velevlasti tam svoje konsule. Poglejmo še ceste, ki vodijo v deželo in po katerih je naša vojna v deželo prišla. Jedna teh, po kateri je vže princ Evgen 1. 1697 marširal v Bosno, pelje od Turškega Broda čez Dervent, Doboj, Maglaj, Žepče, Zenico v Sarajevo in je dolga 29 milj. Ta cesta je skoz in skoz vozna, bosniški vozovi jo prevozijo v polčetertem dnevu, prejaha se v 30 urah. Po tej cesti se je pomikal general Filipovič z glavno armado (13. vojnim kaidelom in 6. divizijo). Druga cesta pelje od Save in sicer od Berbira, Stari Gradiški nasproti, čez Banjaluko, kjer se zedini s cesto, ki pelje iz Novi in potem gre čez Jajce in Travnik tudi v Sarajevo. Po tej cesti je šla 7. divizija, vodil je jo princ VVurtemberški. Tretji prehod čez Savo je bil pri Šamacu, po njim je šla 20. divizija pod Szaparijem; cesta vodi čez Gradačac in Doljno Tuzlo v Zvornik, in od tod čez Kladanj tudi v Sarajevo. Druga cesta gre pa naravnost iz Dalmacije skoz Hercegovino v glavno mcsto in sicer iz Metkovič in dolino pri Neretvi čez Mostar in Konjico. Ta skoz in skoz prevozna pot je le 24 milj dolga, tedaj naj krajša pot od avstrijske meje v Sarajevo. Še bolj važna je, ker veže Mostar se Sarajevim. To pot je imela preboditi 18. divizija f. m. 1. Jovanoviča. (Znauo pa je, kako je Jovanovič svojo armado nepoškodovano čez stermo gorovje vodil, in Turke, ki ao ga ob prekopani cesti čakali, za nos zvodil.) —