Volapuk, Esperanto in Ido kot mednarodni svetovni jeziki.* Projekti. (Kratek zgodovinski pregled.) Že par sto let sem rešujejo problem svetovnega jezika. Več nego 100 sistemov je izkušalo to vprašanje razrešiti. Največji od teh poizkusov pred Schlejerjem je bil osnovau na sestavi (podlagi) znamenj, zlogor, številk ali sekiric in je služil le dopisovanju. Zaradi tega smemo smatrati duhovna Scbleyerja, ki je izumil Volapiik, kot pravega oeeta moderne svetovne jezikovne ideje, zakaj Volapuk, je omogočil poleg pismenega tudi ustuo spo* razumljevanje. Leta 1880. je objavil svoj sistem, ki se je zmagovito širil po vsem svetu ter 8 tem tudi jasno dokazal, da se splošno čuti močna potreba, po nekem lahkem in enotnem občilu. Toda že po kratko trajajočem procvitanju je jel Volapiik propadati, deloraa zaradi svoje znanstveno nedostatne osnove, dtloraa zbog nesloge med njegovimi zastopniki. Volapuku je nasledoval Esperanto, ki ga je I. 1887. objavil dr. Zamenhof, zdravnik r Varšavi, toda še-le v zadajem desetletju, osobito od prvega kongresa (1905) sem se je ta jezik jel mogoČDO razširjati. Brez dvombe pomenja Esperanto napram Volapiiku velikanski napredek in njegovih principor so se okoristili ?si uo* vejši svetovno jezikovni načrti (projekti). Toda vsi ti sistemi kakor Lingua, komuu, Mundolinguo, Novilatin, Paa kel itd., imajo, izvzemši Universal in Idion Neutral, le teoretičen pomen. Vendar smo tem poizkusom mnogo hvale dolžai, ker so se zdaj našli zakoni, po katerib se ima snovati splošno mednarodno občilo, svetovni jezik. Ia na podlagi teh težko pridobljenih izkušenj je izdelal neki komite učenjakov Internaciona Linguo ali Ido. Mislimo, da bi bilo tudi tukaj na mestu, podati cenjenim čitateljem, ki se zato zanimajo, primer, kako se neki glasijo jeziki Volapflk, Esperanto in Ido. V to svrho hočemo porabiti Očenaša, kojega besedilo je vsakemu Slorencu znano. Tor»j začnimo po vrsti! Oženaš se glasi v Volapiiku: 0 Fat obas, kel binol in stils, paisaludomoi nem olu! Eomomod mouargan ola I Jenomoi vil olik, as ia stll, i su tal. Bodi obsik r^deliki givoliis obes adelo! E pardolos obes debis obsik, as id obs aipardops debeles obas . . • Zadostuje! Volapiik se kolikor mogoče izogiba glasnika nr". *) Odgovornost prepuičamo pisatelju. Uredn. Očenaš v esperantskem jeziku: Patro nia fcju estas eo la čielo, sankta estu Via nomo; venu redžeco (dž = g s strešico!) Via, estu volo Via, kiel en la žielo, tiel ankau suor la tero. Panora čiutagan donu al ni hodiau; kaj pardonu al ni šuldojn niajn, kiel ni aukau pardouas al niaj šuldantoj . . . V idskera jeziku ali Linguo internaziona: Patro nia, qua esas en la cielo. Tua nomo ganti^esez, Tua regno adveneva. Tua volo facesez tale sur la tero quale en la eielo. DoDez a ni cadie la omnadia pauo! A ni pardonez nia ofusi quale ni anke pardonas a nia olensanti! . . . Orke se izgovarjajo kakor v slovenščini. Iz teh pričujočih primerov je razviden velik razloček med Volapiikom in Esperantom, pa tudi vidimo, da ima Ido Esperantj za podlago. Medtem pa, ko poseduje Esperanto mnogo izmišljenih besed, osobito članic, je Ido brez takih ter se poslužuje edino le ,,naravnih" izrazov, ki jih izbira po principu največje medcarodnosti iz glavnih indogermanskih jezikov. Zato ga izobraženec, vešč nemškega ia kakega romanskega (francoskega) jezika na prvi pogled razume. Slovnica njegova je jako lahka, ker se omeja na najpotrebnejše, vendar se to ozira na slovniške pojave naravnib. jezikov in torej ni tako Bumetna", kakor mislijo in sodijo nekateri razumniki, ki jezika gotoro ne poznajo! Sicer pa je opažana hladoa brezrešpektnost in naravnodolžnost napram Bumetnemu" mednarodnemu jeziku jako smešaa in neumestna v današuji dobi, ko tičimo do grla v umetnih napravah! ln ali ne srečamo tudi mnogo umetnosti v rastlinstvu in živalstvu, učinjenih po človeku, po njegovem smotrenem vplivanju na naravni razvoj ? Pa komu pride na misel, takim na pravih organizmih izvršenim umetnostim odrekati koristi in pomen za nas, za človeštvo ? In ne bil bi človek rad delal še več, da, vsakojake eksperiraente z naravo, če bi se mu le posrečilo ? BDa, to je istiaa", kdo je pritrdil, Btoda jezik je čisto nekaj drugega kot živa bitja, kot organizmi, jezik je namreč le funkcija organizma, ki se kot taka da vežbati, požlahtuiti ter kakor vsaka druga funkcija dovesti do neke stopnje popolnosti. To je istina tako glede aa jezik kot pojav ali funkeijo kakor tudi glede na njegovo snov, na besedni zaklad. 0 tem bi se dalo mnogo pisati! Toda pustimo to za drugo priliko! H koucu vprašamo še: Eateri pismeni jezik je čist produkt naravnega razvoja? Ali niso vsak pismeni jezik kovali več desetletij ali celo stoletij, razni kompetsntni in uekompetentni slovničarji in pisatelji, ki se besedne oblike in slovniška pravila ali vzeli nepremeDJene ali jih pa tudi svojevoljno pretvarjali? Nemški profesor je nam dijakom večkrat dejal: BLutbers Bibelsprache war eine Eunstsprache!" — Za umetni jezik imajo naši narodni neprijatelji tndi sedanjo pismeno slovenščiuo. Ali ne trdijo deloma tudi prav? Gotovo da! Zakaj za prave naravne jezike je smatrati le uarečja, ker se pismeni jeziki snujejo le potom premišljenega dolgotrajnega dela poklicanih razumnikov. Z ozirom na ta izvajanja raislimo, da iffla tudi umetni mednarodni jezik pravico do eksistenee! Pri njem ne bomo gledali na več ali manj naravnosti, ampak na lastnosti, ki pridejo tukaj ediuo v poštev, namreč: labka priučljivost, prožnost in uporabnost. Ia teh lastnosti posreduje n. pr. Ido v precej večji meri kakor marsikateri kulturni jezik, a zastran svoje logike v besedotvorju in slovniških pravilih pa nadkriljuje vse naravne jezike. J. E o v a č i 6.