Katollsk cerkven Uit, Tečaj \I. V Ljubljani 7. prosenca 1858. List 1. Zvezdicam* Kak mirno pl*vate, svetovi krasni! Prerahlo zibljete se zvezdice! Kak terdno pač stojiš obok prejasni! Pregladke so steze vam lučice. 0 mila tihota! — Neznano šumenje Ti dneva težavniga je! Po tebi ozeram se, in hrepenenje Za te mi navdaja serce! Oko stezice nepoznane meri. Pa kaj! solzica mi ga zalije. Nezmerni so mu vaši skriti tiri, Neznano mu je vaše vse in vse! Le zdihljeji grejo čez vaše višine, in želje presežejo vas; Pa prazne pustijo nam serčne globine. In kraj jih ne spolni, ne čas! 0 domovina le — le ona vdihne Popotnim' sercu mirni sreče plam. In dokler smert mu lučice ne pihne. Le tava. — sili, — ne vedama kam! Si nebeza stavi in zvezde prižiga — De veše so prazne, ne ve! — In meni ko pada. de bolj le se dviga; Pa srotka. se le ne zave! Nebo iu zvezde hipama se zgrudi. Ki z lastno je kervjo zidalo ga; Pa kaj! saj druz'gt koj se delat' trudi. Saj znana vsim je napčinost serca. Le vedno in vedno kopiči zaklade — Pa z blata še nima zlata! — Zdaj teče — zdaj skače — stoji zdaj in — pade. Ne pomni, de vstati ne zna! O stanovitne zvezdice premile. Zakaj solzica vas ne omeči! 0 kdaj? kaj kmalo boste me učile. kod stanovitnosti steza derži? Za vami. o lučice jasne, za vami. Kjer ravne stezice bliše; Kjer lepši svetovi verte se nad vami. — Tje naše stezice derže! Zatorej zvezdice, oko med vami. Serce nad vami iše si mirti. Prelahko že v polnočni uri drami Gledaje migljajočo pot domu. Se vtrinjajo zvezdice. — vse že miruje. Le jasni studenčik šumlja Vesel, ki se zvezdica v njem ogleduje — O blaga podoba serca! ..n..*..D.. Zgodovinski pogled r Japan&ho cesarstvo. (Spisal Val. Sežun) Na jutrovi strani Azije leži otočje, na kterim je cesarstvo Japan. Ta deržava obseže 5 velikih otokov: Ni- p on, Si ko ko, Kiusiu, .leno in Sahalin (Karafto, Tarakai), iu veliko manjših. Ljudi je tukaj do 37 milijonov. Njih nrava je zine* lepih iu gerdih lastnost. Japanezi so varčni, trezni, delavni in snažni, pa tudi togotni, ošabni, praznoverci in pravi sužniki mesene poželjivosti. — Njih vera ima tri ločine: Sinto, Budaistvo in Siutu. Perva in nar stareji uči duhove (Siu ali Kami imenovane) častiti. Japanski Dairi, ali cesar, je glavar te ločiue. V I. 1585 se je vojskovodja (Kubo ali Seogun) vse deželne oblasti polastil in Dairiu le duhovsko veljavo pustil. Dairi stanajc v mestu Miako, kjer čez milijon ljudi stanuje. Sedež deželnima glavarja ali Kubo-a je Jedo, siluo veliko mesto, kterimu Japanezi do milijon in 300.000 prebivavcov prištevajo. — Druga ločina paganstva pri Japanezi h je budaistvo, ktero je bilo I. 543 s polotoka Koree k njim prineseno. Kakor sintoistain, tako je tudi budaistam Dairi duhovni glavar. Ločina Siutu je po naukih Konfucja narejena; obsega večidel postave obnašanja, je keršanstvu nar bolj prijazna, pa le še pri nekterih osebah doma. Pervi, ki je v Evropi od japanske deržave vedil praviti, je bil slavni Benečan Marko Polo, ki je v 13. stoletji po izhodnji Azii hodil. Portugalci so I. 1543 Japan našli, kupčijske zveze tam napravili in keršanskih misijonarjev tje pripeljali. V 1. 1549 je bil sv. Frančišk Ksaverjan v Japan prišel, in je v poltretjim letu več tavžent ljudi kerstil. Frančišk se je hitro japanskijra jezika naučil; ljudje so ga od perviga iz radovednosti poslušali, mali kralji, kteri tistikrat niso bili tolikanj pod oblastjo Kubo-a (deželniga cesarja) kakor današnji dan, so svojim podložnim privolili, novo vero sprejemati, njih bistra glava in nekaka podobnost, ktero so njih budaiške in siutiške šege s keršanstvam imele, — vse to je pripomoglo, de je keršauska vera pri Ja-pancih tako lepo uapredovala. Verh tega tako sveto življenje sv. Frančiška, njegova krotkost in ponižnost, ko so ga nekteri zasmehovali in preganjali, njegova ojstrost do sebe in vidno spričevanje, de ne iše druziga v tako daljnih krajih, kakor zveličanja ljudi: vse to je keršauski veri v Japanu nepričakovan pospeh dalo. V I. 1582 je bilo že čez 200.000 japanskih kristjanov, kteri so imeli 250 cerkva, šole, semeniša in noviciat jezuitarskiga reda. Več Japancov iz nar višjih stanov, budaiških duhovnikov (^bon-cov) in učenih, se je dalo kerstiti. Spreobernili so se bili 3 japanski kralji dežel Omu-ra. Bungo in Arima, poslali so bili I. 1582 tri mladenče svoje rodovine v Rim, papeža Gregorja XIII. pozdravit, in spravili so vse svoje podložne v sv. Cerkev. Ali v tem času, ko je sv. vera tako lepo se širila, je vstalo preganjanje in ni nehalo, dokler keršanstvo ni bilo popoinama zaterto. Do tistiga časa je deržava imela več vladarjev ali kraljev, kteri so čez posamezue dežele gospodarili; njih glava je bil Dairi, kteri je po vojskiniin vodju svojo oblast nad njimi razodeva!. Vojskini vodja je bil zdaj Taiko — ►Sama, iz kmečke rodovi ne, pa premedene glave; od je v/.cl Dairiu vmo deželno oblast iz rok, poderl moč malih knezov in se storil neomejeniga samoderžca cele deržave. Ta človek je bil nekaj časa kristjanam dober, ali jel je bil natolcovati, de so misijonarji po rt u ga lj.sk i ogleduhi, bonci so g a šuntali, kar so mogli, nek Spanjolec je tudi jezuite hudo obrekoval! Taikosama je bil, kakor sploh japanski pa-gani, meseni poželjivosti silno vdan, tode pri keršanstvu je on zaderžek svoje neoberzdana poželjivosti našel. Xa enkrat tedaj, de se ni nihče nadjal, je 1. 1586 vstalo preganjanje. Ojster cesarsk ukaz je zapovedal jezuitam iz Japana se pobrati; so se tedaj spred oči paganskih velika-šev umaknili, vender pa še ostali po deželah keršanskih knezov. Samo pridigvati in Božje službe opravljati se niso več upali očitno. Kristjanam so Taikosama, njegovi kraljici iu bonci veliko hudiga storili, samo I. 151)0 jih je 2570 smert za sv. vero prestalo; vender je pa počasi jeza cesarjeva zoper kristjane pojenjala. V 1. 151)6 je nov vihar vstal zavolj nespremišljeniga govorjenja nekiga španskiga kapitana in zavoljo več frančiškanu v, ki so se poslance poglavarja bližnjih filipinskih otokov imenovali, bili pa so misijonarji in so brez požira na veliko nevarnost pred natolclji-vim Taikosama m očitno pridigali in Božjo službo opravljali. Pregnanstvo in morjenje je zadelo posebno vikši stanove; 5. svečana 151)7 je bilo 6 frančiškanov, 3 jezuiti in 17 dru-zih kristjanov na križ pribitih. V prepevanji psalmov so ti mučenci svoje duše izdihnili. V I. 151)8 je umeri grozovitni Taikosama. Njegov na-slednjik Daifusama hudih ukazov ni preklical, vikširn sta-novam je ojstro branil, se pokristjanovati, mali kralji so sem ter tje sveto ve;o preganjali, vender je do I. 1G11 zmiraj bolj rastla in se opomagala. V I. 1611 pa se je v Japonii tako strašno preganjanje keršanske vere pričelo, de ono vse obseže, karkoli se od Nekdanjih rimskih cesarjev. Nerona, Decia itd., in van-dalskih kraljev (fJenserika, llunerika itd.) zastran njih divjanja nad kristjani bere, in to preganjanje ni nehalo, dokler ui bilo keršanslvo v Japonii popolnama zaterto. K toliki nesreči pa so nar več pripomogli protestantje; oni, ki tudi še dandanašnji ne nehajo katoliške vere v besedi in v spisih obrekovati in gerdih laži čez njo trositi. Protestan-ški < kal vinski) llolandezi so natoleljivimu Daifusamu lagali, de španjski kralj, ki je tistikrat tudi Portugal imel, Japo-nijo pod svojo oblast dobiti namerja, iu de mu jezuiti, kte-riti se je več evropejskih dežel znebilo, pot pripravljajo. Daifusama je 11 imenitnih dvornikov z njih ženami in otroci vred zavoljo keršanstva v siromaštvo pregnal; kmalu so bili kristjani po sto in sto morjeni. ('kazi let 161 1 iu 1615 so zapovedali sožgati vse keršanske cerkve iu vse Japonce, ki se keršanski veri ne odpovejo, /utreti vso Božjo službo, ii» vse misijonarje i/, dežele spraviti. Daifusama je umeri I. 1616; njegova naslednika Ksegunsama, oče in sin, sta bila še hujši. Ziv sožgan biti je bilo zdaj predobro; izmišljevali so si novih, še hujših marter. Vlivali so več dni zaporedama kristjanam s silo veliko vode v usta, potlej pa tisto z grozovitnim pretepanjem iz njih silili. Druge so v jame za noge obešali, tako de je pol života v jami bilo. iu so jamo potlej tikama zamašili. V I. 1616 so imeli jezuiti v Japonii še 30 misijonarjev, k njim so se bili potlej še redovniki sv. Dominika, sv. Frančiška in sv. Avguština pridružili. Dokler llolandezi Portugaljcov in Spaujolcov niso bili popoluama iz tergovstva spodrinili. so bili ptuji misijonarji le iz dežele pregnani; I. 1622 jih je bilo že več so-žgauili ali obglavljenih. Od Taikosamove smerti do I. 1614 so kerstili jezuiti čez 100.000 Japoncov in še dolgo potlej je bilo novih keršenikov na leto po tavžent in še več. Kakor je bila ob «asu Tertuiijana kri marternikov seme novih kristjanov, lako tudi v Japonii tavženti mučeneov iz vsih stanov, obojima spola in vsake starosti, knezi, plemeuitniki, možje. žene. mladenči, device, otroci za Kristusa kri pre- livali in tako nevernike ae spreoberniti ginili. Le nekteii so odpadli; sploh reči, so japonski kristjani voljno, serčno. veselo nar hujši martre prestali. Med petjem, učenjem, poskakovanjem grejo eni v smert, drugi delajo lako iz ger-mad, na kterih gorijo, s križev na ktere so perbiti. Matere se štejejo srečne, de njih otroci zraven njih, na njih naročji umerjejo; otroci terpijo nar grozovitniši mučenje brez joka! Kristjani delajo med seboj zveze in bratovšine: de se bolj vnemajo, biti zvesti v veri, in serčni v smerti: drugi si nakladajo silno velike pokorila, de bi se za martre bolj pripravili; odločen čas za martro je njim čas nar veči sreče; kadar so na mučeniše peljani, jih spremi tje na tavžente kristjanov, ki nesejo goreče sveče v rokah in molijo in Bogu hvalo pojejo. Ali ker je bilo vsako leto toliko kristjanov pomorje-nih, ker je bil vsak misijonar, ako je nevernikam v roke padel, nevsmiljeno vsmerten, in ker so bile s pravo satansko umnostjo take, še dandanašnji veljavne naprave narejene, de nobedin misijonar ni mogel več v Japonii na suho stopiti; je mogla keršanska vera v Japonii popolnama nehati. Spolnilo se je to v letih 1631 — 1658 pod grozovitnim cesarjem Toksogunsamain, kterimu so kalvinski llolandezi. nekoliko tudi Angleži, z vso močjo na roko šli, ta peklenski namen doveršiti. Vohali so, če je kak nov misijonar \ Japonijo prišel, ali kje je kteri skrit, de so ga nevernim trinogam ovadili. To še ni bilo zadosti, zatožili so 1'ortu-galjce in japonske kristjane, de hočejo cesarju življenje in prestol vzeti; in japonska vlada je nato, berž ko ne. prazno obdolženje, brez odloga iskala vse kristjane popolnama pokončati , in je tudi Portugaljcam in vsim ptujcam razun kal-vinskih Holandezov in Kitajcov pod smertno kaznijo prepovedala, še kdaj na japonsko zemljo stopiti. Dozdaj so japonski kristjani pred sodnijami vselej govorili, de hočejo cesarju nepremakljivo v vsim pokorni ostati, le v verski zadevi ne, ker so dolžni Boga se bolj bati kakor človeka. — Njih število je bilo še zmiraj veliko; viditi, de jim je vsim zavoljo keršanske vere umreti ali pa tisto zatajiti, se je I. 1638 njih 40.000 in čez v taborišu Simabara v deželi Fizen na velikim otoku Nifon z orožjem zoper napade nevernikov branilo. Ti so jih dolgo z veliko armado oblegali, živeža jim je zmanjkalo; Holandezi so nevernikam s svojimi barkami in s kanonami pomagali zadnjo pešico kristjanov končati. Kristjani so se mogli vdati: ali le eden ni bil pri življenji pušen, 37.000 do 70.000 jih je bilo en dan poklanih! V I. 1643 so bili vsi je/.uitarski misijonarji pomorjeni; sploh šteje red jezuitov v Japonu 150 mučeneov. V sredi 17. stoletja ni bilo več nobeniga kristjana v Japonii. Dairi Kin-Dsijao je daljej v I. 1666 po vsi Japonii zapovedal šego jezu mi, to je, po cestah so nosili podobo križaniga Jezusa in vsak Japonec je mogel na britko martro stopiti, v znamnje, de ni kristjan. Kdor se je tega branil, je bil vsmerten, ako je bil iineuitniga stanu, sicei pa tako dolgo v ječo zapert, de se je keršanski veri očitno idpovedal. Ta strašna ceremonija jezum je bila tudi ptujcam. ki so iz barke na japonsko zemljo stopili, zapovedana, in protestanško - kalvinski llolandezi so kakor drugi nevei -niki britko martro z nogami sovali in ua njo stopali, rekoe: rMi smo llolandezi, ne kristjani". Japonci ne sniejovptuje dežele hoditi, vlada njim določuje podobo in velikost bark. ktere smejo delati, de se od otoka do otoka prepcljavajo Te barke imajo le eno drevo, so komaj 4 sežnje široke, torej ne za daljno morje. Ako vender vihar tako barko * ptuj kraj zanese, morajo Japanezi, kadar domu pridejo, veliko od vlade prestati, ali celo vse žive dni potlej v jeei bili. 1'tujci sinejo samo pri mestu Nangasaki na suho stopiti, namreč Kitajci, Koreanci in llolandezi. Holaiiv.!"zam je pripušen majhen otok Desima pri Nangasakiu. On je 100 sežnjev dolg in 40 širok, most gj veže z mestam.p:* na obeli straneh ga mejita visoka zidova, de se Japonci in llolandezi ne morejo viditi. Poslednji smejo v letu le z 1 veliko in 2 majhnima barkama tje jadrati, iu biti tergovci. Kak drug Evropejic se tam ne sme prikazati. Dokler je holandeška barka pri Nangasokiu, ji .Japanezi vzamejo ker-nilo, kanone, orožje in smodnik, japanske straže čujejo na nji in v čoluičih okoli nje. »Število Holandezov, ki smejo na Desimi prebivati, je enajst, namreč: predsednik, nadzornik magacinov, tajnik, zdravnik, pet prodajavskih pomočnikov (Commis), in dva magacinska vradnika. Imenovanih li oseb se mora Božje službe zderžati. V I. 1856 je veuder japanski Kubo (cesar) barkam vsih narodov privolil, de smejo v stajah Nangasaki in Hakodadi se muditi, kadar jim je živeža ali popravljanja potreba; ravno tako, de smejo ob času hudih viharjev povsod ob bregovih zavetja iskati, pa .-e tam le toliko časa muditi, kolikor ga je prav posebno potreba. Noter v deželo pa ne sme nobedin ptujic brez cesarjeviga privoljenja priti. M£aho se zanicevavann svetih reci na zadnje godi. (Spisal nekdo, ki je že tudi sodbo opravil.) V svojim duhovnim pastirstvu sim osebujno na marsikaj naletel, kar si popred še domišljeval nisim, in prilik sim mnogoverstnih imel, prepričati se, de se z Bogam in njegovimi svetimi, nam v zveličanje danimi gnadami ni šaliti. in de takošnim ljudem veči del o smertnih nujah iu težavah vse drugač pred oči in občutke stopa, kakor se jim je popred v življenji pozdevalo. O sinertni uri zasine-hovavci svetih Kristusovih naredb vse drugač vidijo, in občutijo. kakor so popred vidili in občutili, ko so še ljubo zdravje vživali. In v resnici smertna bliža je za potresače nad svetimi rečmi takošin učitelj, de mu ga ni verste na svetu: ona marsikterimu. ki je popred svete Zakramente zasmehoval, nekako čudno lučico prižge, in mu tako vre-liga kropa prilija, de ga je groza vidili in poslušati. Tukaj sledeči in resnični zgledi bodo vse bolj na tanko pojasnili, kakor bi jest povedati zamogel, kako se pogosto takošniiu siromakam o smertni uri godi, ki so v življenji ali vse keršanstvo zaničevali. ali pa pri spovedih svoje pregrehe zatajevali. Kil je boljak. gospod v soseski, kteriga so podložni gerdiga odertnika. dragoletnika itd. imenovali, in sploh za-nieljivo od njega mislili in govorili. Xar veči veselje mu je bilo, če se je nad kakim duhovnam, sveto rečjo, ali Kristusovo naredbo znositi zamogel. Nočem popisovati, kako gerdo in zaničljivo je od duhovstva govoril. Ženi je dve imel, eno pravo, drugo pa nepravo; živel je po lastnim in prostim poljubji. ne vprašaje za nikogar. — O nedeljah k sveti maši iti, ali o velikonočnim časi po keršansko svete Zakramente prejemati, mu je grozna neusmiljenost bila: in je tudi druge. ko so svojo keršansko dolžnost opravljali, v teh rečeh zaničeval in zasmehoval. Pa kaj se zgodi! Bog le kej časa človeku spregleduje; naposled tudi tega terdo-korneža na sodbo pokliče; prišla je bolezen, in tako nevarna, de ga je v kratkim v grob potegnila. Miška je svoj pot že pri zadnji koreninici tega dreva škrabljala. in ga pre-škrabljala. iu v strah marsikterimu verstniku slabiga življenja se je drevo zavalilo. Nagla oskvernica (Taulfieber), una šiba Božja, se nenadjama prikrade, iu zaničevavca Božjih reči naravnost za golt zagrabi, in mu na ves glas na obe ušesi zatrobi: „Hajdi! poravnaj svoj dom, ker ura je odbila, in stopi naglo za menoj!" Se ve, de se je vse poskusilo, tega služabnika Božje pravice z zemeljskimi pripomočki odgnati, pa vse zastonj; ker telesne moči so dohajale, in vračila so le še v veči kvar bile. Lasje na glavi so se bolniku meršiti jeli, nos z višnjo obarvan, špičast prihaja, ustnice so komaj še rujave zobe pokrivale, oči se vdero in v jame zatone, godci so v gerlu gosti pričeli, merzel pot kožo obliva, stok za stokam v sobi zadoni! Žena in deca se v solzah tope, prijatli lahkama okrog postelje stopajo, iu bolniku nekaj čudniga na uho šeptajo, kar nikoli rad poslušal ni: Žlahtni gospod! pošljite si po kteriga spovednika, de se zavoljo nemarnosti v prejet vi Zakramentov večimu pohujšanju ognete, iu de brez tolažka ne poginete. Kaj? de bolnik, menite, de sim že tako slab? O mende še vender umeri ne bom! Ker se pa naposled bolnik samiga sebe tako slabiga čuti, je sam nad svojim okrevam dvomiti začel, in skerb zavoljo slabe in nesrečne večnosti mu je začela vender le vreliga kropa prilivati; posebno ker vidi, de tudi vrači po kotih z ramami majajo, in nič do-briga ne obetajo; sklene bolnik se podati, in pome poslati. V sobo, k bolniku stopivši, s straham pričakujem, kaj mi povedati misli, ker sim dobro vedil. de smo mu duhovšina le tern v pete bili. Popred, to je, še pri zdravim životi nas je le h primki pital, kterih nočem ponavljati, sim si mislil, de bo tudi že v smertni nevarnosti terdokorna duša ostal; pa tukaj je bila milost Božja premagala. Vidil je in živo občutil, de njegovo ostrešje poka, to je, gredelj njego-viga telesa se ključi, upada in useda, in de ni dolgo opre-zovati, de se bo zgrudilo. Nagovoril me je takole: „Veli-kiga spoštovanja vredni gospod duhovni oče! Iz serca me veseli, de ste se potrudili sem k meni priti, vaša priča tu pri moji bolniški postelji mi je spriček, de ste res dober pastir, ki iše zgubljene ovce; angelj tolažbe! prosim pomagajte mi. Bom le zveličan, ali >d Boga na veke za-veržen? Oh, kaj mi je početi! nisim mislil, de mi bo ura življenja tako naglo odklenkala. — t) joj, prejoj! vsi kovači sveta mende s klad vi nabijajo na koš mojiga slabiga opersja! Nekaj me grize, žge in peče, goreč kamen leži na mojim oserčji! Kaj mi je storiti? prosim, ljubi moj spovednik, naklonite mi uho; pri kterim koncu hočem pričeti? Že trinajst celih let več pri spovedi nisim bil, k mašam nisim več hodil, in vse, kar je svetiga mi je zoperno bilo. Zdaj pa, oj zdaj vidim, de sim bil nečimerna stvar na ti revni zemlji. — Oh ko bi se poravnati dalo!44 Glejte, ljubi prijatli, vse druge besede izvirajo zdaj iz ust tega Božjiga zaničevavca. Zdaj vse: rnebeški pot, angelj tolažbe, visokovredni gospod, duhovni oče, iz serca me veseli, de vas tukaj pri svoji postelji vidim, prosim pomoči, kako naj svojo spoved pričnem?** Nič več tistih ostudnih primkov, ki jih nočem imenovati, ker so že tako preveč znani. Intellexistis haec omnia? Dicunt ei, etiam. — Kes je, ko sim tega reveža tako hoječiga in zmedeniga vidil, se mi je v serce smilil, in treba je bilo razvihati perote vdihov svetiga Duha iz noviga in sturiga zakona v tolažik in pomirje tega sirotniga grešnika. Spoved se je tedaj pričela in z Božjo pomočjo opravila. Po zadobljeni odvezi se je vender ves vdobrikal iu potolažil, in mislim, de On, ki ga je na smertni postelji stiskati pričel, mu je tudi svojo milost dodelil in mu revežu odpustil, ker strah Božji je vender le začetik modrosti. — Drugi dan po spovedi ga je bil Bog poklical iz tega svetii. Kolikor mi je od njegove dobre strani znaniga bilo, je bilo to, de je berače in siromake grozno ljubil, in jim pomoč delil, in tudi marsiktero krivico, ktera se je revežem po goljufnih ljudeh godila, prav rad in iz serca poravnal . in stiskane ljudi vedno v obrambo jemal. Po tem zgledu naj se pa nihče ne zanaša, de mu bo Bog zarad kake dobre p4rani milost skazal, če je popred v življenji z milostjo Božjo šalil; Bog se usmili, kteriga se usmiliti hoče, zaverže pa hudobniga človeka po svoji večni pravici. kakor on hoče. Blagor človeku, kteriiuu Bog vsaj poslednjo uro odpre duhovne oči, de se še reši zavala nad prepadam v večno pogubljenje. Oj, ali vender je treba nagliga povratka, če v življenji sv. Duh na duri gluhe duše terka, de se čas milosti Božje ne prekorači, kakor nas Bog sam v sv. pismu opominja: Boste za rano vstajali, klicali me; pa se nebom oglasil. — Zdaj kličem, pa nočete; stegujem svoje roke, pa ga ni. de bi se ozerl; torej se bom tudi jest k vašima pogubljenju smejala44. Buk. modrosti Bož. * l)e pa pravica Božja vsakimu zaničevavcu sv. vere o Bmcrtni ori vestnih oči ne odpera, se iz naslednjima zgleda gladko povzame. (I). hI.) Me odlagaj poboljšani a. Kakoršno življenje, taka srnert; — kakoršno kdo življenje živi, takošna ga Hinert pokosi. Kratke besedice, pa do slednje čerke gotovo resnične. Dolgo prizanaša pravica Božja slepimu grešniku, ter čaka na poboljšanje; pusti nad njega svoje solnce sijati, in dopusti mu hladen dežek škropiti; mu da zdravje in življenje, tudi jesti in piti; vse, celo vse, kar mu je za časno življenje potrebno. Več let čaka inilostivi Bog poboljšanja. in odlaga zasluženo kazen; ali gorje mu! kdor je za tega del hudoben, ker je Bog prizanesljiv in milostiv. Kolikor dalj Božja kazen hodi, toliko huje ga dergne, ko pride. Akoravno se grešnik skriva in beži, ga Božja roka le vlovi, — če popred ne, gotovo na Hinertni postelji. I.etašnje leto, ko je ljubo solnce toliko žgeče pripekalo , je vender še ostalo mnogotero serce ledeno in merzlo do svojiga .stvarnika. Terda skorja dušne neobčutnosti. ktero so mu grešne navade okoli serca prisušile, ga je storila zinerznjeniga do vsiga, kar ga zamore napraviti srečnima, iii kar je dolžan do Boga. Tako pretečejo gorki dnevi zlatiga časa, polni pregreh in hudobij inarsikterimu človeku, za njimi pa pride grozna noč večne dežele, za ktero ne sledi nobena svitloba, ne rešitev več. Takošen hladen kristjan, kteriga so bile grešne navade v debelo vrečo terdokornosti zašile, je bil pri nas to leto k svarit vi in zgledu vsi m enakim od Boga hudo kaznjen. Bil je še mlad v letih, pa zastara;) v pregrehah. Splel se je bil z deklino, ki je svoj poštenje, in — kar je vredno kervavih solz — svojo nedolžnost z njim zapravila. Živela sta več let v pohujšanje znancam. in v britko žalost domanjim du-hovnam,v pregrešnim, ali de prav povem, v vražjim znanji. Svaril je oče svojiga malopridniga sina, ali memo uh so mu sle dobre besede. Kar si je skoz teden s svojo meštrijo pridobil, je odnesel ob nedeljah in svetkih s svojo vlačugo v oštarije. Kadar so drugi verni kristjani v cerkvah molili, je on z nesramnim žeustvam v kotu za mizo vino na-takal in bil židane volje. Neko jutro, ko svoje vsakdanje duhovne opravila opravim , vzamem palico in odidem malo od hrama. Komaj de pete odmaknem, prisopi neko dekle, in hoče, de naj hitro, le hitro pridem k K—, močno mu je hudo, de mu dam sv. poslednje olje, ker spovedati se in sv. Kešnjiga Telesa prejeti več ne more. Ko dekle odide, sim bil že tudi jez doma. Hitro se napravim in hočem k njemu, ali že drug duhoven so bili pred mano pri njem; ali joj! — našli so ga že inerzliga. .Mertud ( Božji /lak) ga je bil mahnil. Ka-koršno življenje, ta koš na smert! Vse znance je ta prigodba hudo prestrašila. Domanji so obledeli od groze in straha, in drugi so si tiho na uho pošeptavali od njegove nagle Hinerli. Tudi njegovo zapeljanko, ki je še ravno tisti dan malo prej v jutro memogrede skoz okno se z njim pogu-čavala . je la smert iz dušniga spanja predramila. Že drugo jutro pride zgrevano v cerkev, ter je bila pri spovedi in pobožno pri sv. maši. jc molila tako goreče, kakor morebiti več let popred ne. Kdor koli jo je vidil, jc mislil, de se bo poboljšala in /.a storjene grehe pokoro delala. Ali glej! kako resnične so besede sv. Lovrenca Justinijana. ki pravi: l.ožej obljubim, legijon hudičev iz človeka izgnati, kakor zastaraniga iiečistnika poboljšati; — minula sta komaj dva mesca, in že /. drugim enako živi in lloga žali. riovek! vari se greha, in ne žali Boga! Si pa bil ne-s reč i n. greh storiti; ne odlagaj poboljšanja. de si ne oble-češ železne srajce grešnih navad, ki se da le z veliko silo stergali. Trrpeei in delaj za dušno zveličanje; živi pošteno . de srečno umerješ. zakaj lepa je smert pravičniga in strašen konec grešnika. Kakoršuo življenje, takošna smert! F. S-I. NeKlere besede Romarja zastran znamenj ob potih. Na Slovenskem imamo veliko in tudi lepih cerkva. Od leta do leta se vedno bolj zaljšajo, kar nam spričuje; de so Slovenci dobri, za Božjo čast vneti kristjani. Naši predniki so imeli navado, de so cerkve radi na griče, gore, na ver-hove, tudi na sterme višave postavljali, kakor de bi gore in ver-hove s cerkvami kronati, s tem svojo domačo zemljo nekako Bogu posvetiti hotli. In zares lepo je viditi cerkve in cerkvice po višavah, ki se v solnčnim svitu kakor bele lilije svetijo. One kakor leskeči nebeški biseri romarja k sebi vabijo in ga na Boga, na nebesa, na rajski dom prihodnjiga življenja opomnijo. Zato je koristno, de se pri cerkvi, pri hiši Božji, tudi na zunanjo lepoto gleda, de se pri zidanji novih in pri popravljanji starih cerkva tudi zunanja, dostojna in vbrana lepota preskerbi. Komarji iz lastne skušnje vedo, kakošno veliko veselje imajo, ko o svojim trudnim potovanji kakšno lepo, prijazno cerkev ugledajo. Zunanja lepota jih razveseli in žene, tu(!i notranjo ogledati. Romarji, kakor skušnja uči, lepe cerkve radi in dolgo v svojim pobožnim spominu ohranijo. Kakor pa lepe cerkve in cerkvice, ravno tako pa tudi zna in n j a Božje, naj bodo že kapele ali kapelice, križi ali druge pobožne podobe ob potih, — vsa kot ero deželo zelo lepšajo in človeka kaj živo naBoga in na Božje reči opominjajo. Za romarja so še posebno pomenljivi taki znamki Božji, zato hoče tudi od njih kaj govoriti. Ze v pervih časih keršanstva so pobožni kristjani znam-nja naše svete vere in odrešenja radi ob potih postavljali. S tem so svojo deželo kot keršansko zaznamovali in se kristjane očitno spričevali. Kolikor bolj se je sveta vera razširjala, toliko bolj se je tudi navada, znamnja postavljati, po keršanskim svetu poprijemala, in bolj ko so bili kristjani v eni ali drugi deželi pobožni in vneti, toliko več in lepših znamenj so ob potih postavili. Se dandanašnji najdemo ravno po tistih deželah, kjer so prebivavci še dobri, goreči kristjani, kakor po nekterih krajih Laškiga, po kmetih v Švajci in v Tirolih , nar več in nar lepših znamenj. Po Slovenskim najdemo semtertje v nekterih krajih obilo in tudi lepih znamenj, v drugih sicer obilo, pa zelo zanemarjenih iu zapušenih; semtertje pa tudi malo, malo znamenj, tako de romarju v takih krajih brez teh lepih Božjih spominkov prav dolgočasno prihaja. Komarja znamnja Božje ob potih posebno razvesele. — Njemu so znamnja očitno s pričevanj e pobožniga keršan-skiga duha. Kjer on čedno lepo znamnje Božje vidi, gotovo le dobro misli odondotnih prebivavcov ali dobrotnikov znamnja. Kdor pobožnosti v sercu nima. jo tudi v takih očitnih rečeh ne razodeva; kdor pa je vnet za Božjo čast, jo tudi očitno pospešuje: on radovoljno po moči daruje, de se čedno znamnje postavi, čedi, zaljša in v dostojni lepoti ohrani. Romarju so pa taki znamki Božji tudi zato pri sercu, ker njega kakor vsakiga potovavca na Boga in C ožje reči opomnijo. Ves truden potuje romar po deželi; večkrat zamišljen v navadne posvetne reči, večkrat poln skerbi, žalosti in brit-kosti. Kako dobro mu de. ko pride do znamnja in v njem ugleda lepo podobo Božjo, podobo Marije. svetnikov in svetnic Božjih , itd. — kar vse zamore njegovo serce le razveseliti iu k resni mu premišljevanju povzdigniti. Radosten postane, poklekne in se Božjimu varstvu perporoči; če pa tolikanj ni mogoče, sa j v naglici Božjo in sveto podobo v znamnji ponižno počasti. Večkrat v tim hipu zailobi pobožne, svete misli in želje, ki ga še potem po poti spremlja, dušo okrepčajo in njegovo romanje nekako posvetijo. In gotovo je, de taki Božji znamki za iiiemogredoče veliko spini budnosti in pobožniga netila v sebi hranijo. Iladi potujemo po deželi, v kteri obilo lepih znamenj Božjih najdemo. Dežela iu vso pot se nam dozdeva nekako ozaljšana in videzno Bogu posvečena. Kjer pa najdemo siccr obilo Božjih znamkov, pa vidimo, «ie so zanemarjeni, zapu-seni. na pol poderti, že blizo razpada, ali pa tako nevkusno nečedno in nedostojno narejeni, de se človeku "bolj milovanje kot častenje usili, tam neradi in nerodno potujemo. Pobožni romar tudi v slabi podobi ponižno počasti bitje nar Vikšiga, ki je v nebesih, — ali žalost vendar le občuti nad mlač-nostjo ondotnih prebivavcov, kterim ni mar, znamnje Božje zopet popraviti in očediti. Ko romar tako zanemarjeno znamnje ogleduje, kaj močno želi, de bi se našli dobrotniki tn. pr. bližnji prebivavci), in bi hotli znamnje prenoviti, očediti in v dostojni čednosti ohraniti. Ce eden ali drug sam ne zamore, naj se jih več skupej združi, ker z združeno močjo in podporo se da veliko storiti. Večidel se dajo stari, zanemarjeni znamki, kakor skušnja uči, z majhnimi stroški popraviti in prav lično prenoviti, posebno v zdanjih časih, ko imamo tudi po deželi nektere umetne in izverstne zidarje, podobarje in slikarje. Ne bilo bi za nas Slovence lepo, ko bi popravo za* staranih znamkov Božjih preveč odlašali. Naši pobožni spred-niki so s tem, de so v Božjo čast znamke postavili, sveto dolžnost nam naložili, za ohranitev, za čednost, za lepoto in popravo znamkov nadalje še in vedno skerbeti. Zanemarjeni znamki nas pred Bogam in svetam tožijo, ter lenobo, znemer-nost in mlačnost opočitajo. Ravno tako pa tudi romar žaljujc, ko hodi po krajih, kjer ob potih in cestah celo nobenih znamenj Božjih ne najde. Tudi za take žalostne mertve kraje ima romar iskrene želje, de bi se saj nekteri Božji znamki napravili in s leni pobožnost svojo in vnetost ondotni prebivavci očitno spričevali. Zastran naprave novih in poprave starih znamkov, naj bodo že kamnitni, zidani ali leseni, železni ali namalani, dragotni ali uborni. veliki ali majhni, slovenski Komar te nasvete ponudi: 1 I naj se vsi tisti, ki hočejo nove znamnja Božje postaviti , ali stare popraviti, poprej pri svojih duhovnih in drugih, ki se na take reči razumejo in imajo kaj govoriti, posvetvajo in pogovore. Duhovni bodo nar bolj prav in radovoljno nasvetovali: kam, na ktere kraje se naj znamnje postavi; kakošna zunanja in notranja podoba se naj pri stavbi znamka dovzame; kteri sv. pati oni se naj izvolijo, kakšni napisi se naj pristavijo, morebiti tudi, kteri delavci in umetniki bi bili posebno pripravni itd. Duhovni bodo radostno pripomogli, de se vse nepotrebno, nevkusno, nečedno, smešno, razžaljivo in nedostojno opusti in znamnje Božje tako napravi, de bo, čeravno le navadno. leseno . majhno in malano, vendar le Bogu v čast in nam vsim memogredočim v pobožno spodbudo. 2) Je skerbeti, d e s e z n a m n j a d o v o I j v i s o k o postavijo, tako de pride p od oba Božja ali podoba svetnika proti človeku pred znamnjem stoječimu v neko dostojno višavo. Današnji znamki so pogosto nizki, tako nizki, de se mora človek globoko vkloniti. ako hoče sveto podobo v znamnji viditi. Romar pa zaterdi in zagotovi, de nizke znamnja nikakor niso pristojne, ker v nizkih znam-kih Božja podoba še nižeji prostor dobi. Ce pa opomnimo, de se naj znamki Božji ob potih bolj na višavo stavijo, vendar ne mislimo previsoko, a in-pak toliko, kakor je prav in sploh tako čedno, spodobno in umetno, kakor se spodobi pri tacih rečeh, ki so v Božjo čast namenjene. V pretečenim letu so se po Slovenskim že nekteri znamki na novo prav čedno napravili, drugi zastarani primerno prenovili in upati zamoremo, de se bo v ti zadevi po Slovenskim še veliko lepila in koristniga storilo. Morebiti Romar ni v zmoti, ako reče: de imajo Slovenci neko posebno naravno nagnjenje do takih pobožnih reči, ker skušnja uči, de za znamke Božje, posebno, če se z združeno podporo delajo, prav radi in obilo darov delijo. Večkrat je lahko človek z majhnim daram ali z majhno popravo poseben dobrotnik znamnja Bo/.jiga. Nar ver znamenj se zato bliža razpadu, ker se je zamudilo o pravem času ktero majhno poškodovanje popraviti, (n. pr. pri strehi, pri stebrih). Tudi taka majhna poprava, ali ozaljšanje znamka je pred Bokala Z velikim trudam tudi to skalo odvale. ali fflej čuda! roka ni bila zlomljena, celo nične poškodvana. poprej še nekoliko bolehna — je zdaj v nesreči zdrava poslala. I.c Bog ga je v a r v a I velike nesreče, in mu s tem dobrotno djanje obilo po verni I. Poznal sim starčika. ki jc po daljši poti v bližnje mesto korakal, akoravno bi bil lahko po veliki cesti veliko hitreje v mesto prišel. Vprašam ga. zakaj raji hodi po daljuisi stranski poti v mesto? Mi reče: ..Zavolj znamnja. ki tam stoji na stranski poti. Na veliki cesti je velika guječa. ki se je rad ognem. Na stranski poti, čeravno je daljši, mi posebno dopade podoba križaniga Zveličarja. Vselej se nekoliko pri nji pomudim in za srečno zadnjo uro priporočujem. (>lejtc! prav prijazna, pobožna se mi dozdeva ta pol iu le težko bi jo opustil. Veseli me vselej še, ko pridem do svete podobe, čeravno že veliko let tje dohajam. Bog daj. de Njega, svo-jiga Odresenika, tam najdem milostivig-a Sodnika". Naj dostavim še lepe besede, ki jih slavni in visoko učeni kardinal angleški \Viscniaii zastran znamenj Božjih ob potih govori. Njegove besede so: ..Kaj pa porcecmo od znamenj, kapelic, sv. križev in podob, ki se po l.askim. še bolj pa v junnški Tirolski de/.eli poleg cest in potov nahajajo? Jest jih štejem med nar lepši iu nar ginljivši prikazke v deželi. Se se dobro spomnim nekima večera, ko sini poleg Etne po černim z lavo zasutim polji popotval, kjer ni bilo nobene reči, ki bi trudniga popotnica oživila in /.veselila; ni ga bilo drevesa, ne genua, ne hiši« c. ne /.naiiiuja človeškima stanovanja; zvezdice ni bilo na nebu in gosta tema je zakrivala našo dolgočasno strahotno pot. Nekoliko preč od ondot pa se prijazna lučica zasveti; začudeni ogledujemo, kaj bi nek bilo, kar zapazimo iiiično znamnje Matere Božje, v kterim svitla lučica kaj prijetno miglja in Kraljico nebeško časti. Prižgal jo je nek ondoten sicer ubog pa pobožen prebivavcc. Moj tovarš, nekatoličan - se ni mogel zderžati, de bi ne bil opomnil, kako neizrečeno lepo je to in kako ga je to ginljivo znamnje priproste pobožnosti v sercu uadušilo; rekel je. de mu je vsa daljna pot od znamnja Matere Božje prav prijetna bila. In če na dalje po vsili krajih l.aškc dežele male prijazne altarčikc pregledamo . kako skerbuo de so z dišečimi cvetlicami ovenčani, mora to gotovo v človeku misel obuditi: kako živo de je čut za vse sveto in lepo \ sercu pri prostima kmeta vsajen. ker se pri njem častcujc lloga iu svetnikov tudi na zunanje v Božjih znamkih razodeva, kakor ljubezen otrok do očeta, ki za nje v brezštevilnih dobrotah po očetovsko skerbiu. Naj bodo tudi nam Slo venca m taki znamki Božji vselej pri sercu in skerbimo. de nas zanemarjene in zapušenc ziianuija Božje ne bodo mlačnosti iu znemeriiosti tožile. Naša notranja vnetost in pobožnost se naj tudi v zunanjih delih in v djan-skiin prizadevanji razodeva. Jernej l.encek JU. temu našle dni a resnična dogotiba. Neki spokornik, poprej zaterjen pijanec, je svojimu duhovnu na smertni postelji pripovedoval, kam ga je bila pijanost svoje dni pripravila, de se je po cele dni po pivnicah klatil, lepo premoženje je šlo pod nič, k pečenju vesti se je družil domači nepokoj, in de bi vse to zamoril, se je še z žganjem nalijal. /e je bil zapustil tudi cerkev in sv. Zakramente. Bil je pravi nekristjan, in bil bi zanesljivo pogubljen. ko bi ga križani Jezus s čudežem milosti ne bil otel. To on takole pripoveduje: ,,Sel sim neki dan po opravilih v to in to mesto, ki je bilo nektere ure deleč od inojiga prebivanja. Opravila sini kmal dognal, drugi del dneva sim se po pivnicah klatil. Se le o mraku se čisto pijan proti domu vernem. Bog ie hotel. de so mi med potjo noge odpovedale; padel in obležal sim, de nisim vcdil, kje sim. Zaspal sim terdo. in zbudil sim se. ko se je danilo. Oči odprem, in perva reč. ki sim jo ugledal, je bila — podoba mojiga križani-ga Z ve ličarja. Tako je bil Bog po svojim usmiljenj! naredil. de sini se bil ravno pod križem na potu zgrudil. Ni mi mogoče popisati, kako silovito me je la nepričakovani pogled pretresel. Po koncu skočim; in ko sim se zbrilual, mi je bilo. kakor de bi mi Gospod s križa klical: rAli vidiš. kako te je moja roka otela. Ti si spal na kraji brezna, ako bi te jez ne bil priderzal, bi se bil z dušo in s telebani v pogubo pogreznil!u Na to se veržem na kolena, stegnem roke gori proti križu, solze se mi ulijejo, in zahvalim se Odrešeniku. de meje iniiostljivo otel, prosim, kakor zgubljeni sin, za odpušenje, in prisežem pod križem, de nikoli več ne kaplje žganja moj jezik ne bo okusil. Bilo je mesca sušca. in v pijanosti sim vso noč na merzli in vlažni zemlji ležal. Misel: ^^Ko bi bil tukaj za vselej zaspal. kje bi bila zdaj tvoja uboga duša I"*4 me je z grozo napoliiovala". Bilo je ravno v dan Marijniga oznanjenja, in on pripoveduje dalje, de se mu je zdelo, kakor bi bil angelski glas zaslisal. ko je v bližnji cerkvi k Božji službi zazvonilo, kamor se je »udi precej podal in po Božji službi >e skesano spovedal in resnično spreobernil. I.ej kristjan, na koga bodo tudi tebe sveti križ in druge znamnja opominjale, ako boš svoje oči v nje vpiral. in svojih ušes pred njih tihim glasam ne boš zatiskal. 1Mylee napravljajo z denaram, od dobrotnikov posebej v ta namen odločenim, ne pa s tistim, ki je za dolgove pri zidanji storjene odmenjen, kakor blezo nekteri dolžniki menijo, ki uboziga gosp. fajmoštra dosti terdo pritiskajo. Dolga vsiga počez, res de je se kakih 8000 gold.; ali ker seje z Božjo pomočjo in z blagoserčnostjo dobrotnikov že toliko plačalo, zanesljivo Jezus tudi zdaj svoje cerkve ne bo zapustil, ko v nji prebiva; On bo še le obudil usmiljenih sere. ki bodo svoje radodarne roke v prid cerkve sv. Janeza Kerstnika, kakor do zdaj, miločutno odperale: Bog jim daj dobro za njih dobrote. * Sent-jakopska občina je gosp. Ferdinandu Re-bič-u srebern križ z zahvalnim pismam v Zagreb v spomin poslala. V tem listu se v. č. gospodu v priljudnih besedah zahvaljuje za njegov trud in prizadevanje v ti fari skoz I l let. S s\. j;ort' nad Vačami. ..Danica- in ^Novice" -o že pohvalile mnoge domače umetnike v>ake baže. kteri ^ svojimi umetnimi deli poterjujejo. de so Slovenci v resnici za uk prebrisane glave. Naj bi ..Danica-* v versto pohvaljenih zapisala tudi ljubljanskiga pa>arja,g. Val. Zaduikar-ja. kije preieccnojesen za cerkev Matere Božje na sv. Gori pri Vačah zgotovil novo monštranco, tako lepo. de se zavzame slednji, kdor jo vidi. Zložena je v svojih delih po novim zmislu. Prelepo stojalo nosi pozlačeno skrinjo zaveze s kerubinama iz srebra. Okrog mesenčka z barvanimi kamnički ozaljšaniga se plete srebern in pozlačen venec pšeničnih klasov in vinskigagrojzdja; na vsaki strani presv. Kes nji ga telesa stojite kakor v du-pelcih podobi Marije Device in sv. Jožefa, pomočnikov tukajšnje cerkve. Od zgorej gleda Božje okou z dopadaje-ujein na Boga Sina. v belim kruhu pričujočiga. Vse je polno peres, zvezdic in drugih lepotij. Zdelana je cela inon-štranca v romansko - gotiškim zlogu tako. de kaže tudi podobo kriza. Ta v vsih svojih delih lična, večidel s prostimi rokami delana, pa vender ne predraga cerkvena posoda glasno pričuje, de je gosp. Zadnikar hotel pokazati, de se ne samo v ptujih mestih. ampak tudi v naši Ljubljani kej lepiga iu popolniga zna narediti. Naj bo torej imenovani pasar sosebno čast. gospodam duhovnam, kteri za svoje cerkve kej enaciga potrebujejo, spodobno priporočen. Iz FHdkirohen-a, 26. grud. 1857. J. K. Naslednja prigodba. ki se je dogodila 21. listop. 1856. me je nagnila. Vam to naznaniti, in Vas prosim, de bi jo v Vašo rDanicoa d j ali. Tako pisano so mi pater dali, ki imajo ta časnik (L' Univers), v kterirn je bila; in so jo tudi v dan Marijuiga spočetja (8. grud.") v pridigi povedali V Dom-pnac-u (Depart. Ardeche na Francoskim) je po noči 21. kim. 1*56 (v god Marijniga darovanja) prav nevaren oginj vstal. Vnel se je bil oginj v poslopji med drugimi hišami, kjer te bilo 1000 centov sena, slame in enacih rečih nakopičenih. Bila je gosta tema in velik veter. Vse skupej vrtin s sikalicami (brizgljami) dela, pa zastonj. Vse sosednje hiše, so rekli, so zgubljene. Vsih je strah in groza... V ti stiski kliče Ana Reynaud. pobožna deklica, druž-liica bratovšine Marijniga neomade/.aniga spočetja, de naj se blagoslovljen (žegnan) škapulir v oginj verze. Da pa ona svoj škapulir enimu zmed prednikov; in on ga krog kamna ovije ter ga v žereče plamene verze. Ko škapulir v sred o:rnja pade. se tudi vse. kar grori, na kup zgrudi, in od tega trenutka oginj ne sega dalje, desiravno so vrata zraven stoječima — tudi s seriain napolnjeniga poslopja — tudi že gorele. Oginj. natanko na ojesto v tesnjen, kjer je že vse gorelo, ko je bil škapulir vanj ver/.en. je terpel dalje skoz noč 21. in ves dan 22. ter so goreli tramovi in driiir les. — Ko so goriše pospravljali, so našli pod živim ogljem, med razbeljenimi kamnji škapulir t s podobico Matere Bo/.je (na belim platnicu natisnjeno, in s trakovi!, in ni bila čisto nič poškodovana. Fajmošter tistiga kraja je škapulir obesil v farni cerkvi k postavi ali štatvi v kapeli, ki je presveti Marši Devici posvečena, v očitno »pričevanje Marijne brambe. (Podpis) Guithon. fajm. — Ta list fajmoštra Guithonajc obširno v ..L" Univers-u", nedeljo 28. grud. 1856, na tretji plati, v 2. koloni, letn. št. 182. v izdaji, ki na drugi dan izhaja. Mtazgtect po Kersanskim svetu. Za greško zedinjeniga škofa pri sv. Križu na ller-vaškim je bil v Rimu 21. u. m. v. e. gosp. Juri Š ni i -ciklas, ondotui stolni kustos in fajmošter. preodvoljen.— rBlahovest* piše. de to leto se bodo budjejoviski škof. mil. gosp. Valer. J i rs i k v Rim k grobu ss. aposteljnov Petra in Pavla podali. Zmed znamenitih duhovnov je zdaj tam dr. Loberšiner zastran učenja v cerkvenih pravah. — Tudi mesto Praga ima velikoserčnih cerkvenih dobrotnikov: fabrikar gosp. Fr. Miiller bo napravil sam veliki zvon za novo cerkev ss. Cirila iu Metoda v karolinškim predmestji; gosp. Svoboda, kamnar, pa umetno narejeno kamnito kerstilnico. — Na Dunaj i je na visokih ondotnih šolah pridigar v. č. g. Sin ude iz Jezusoviga reda. Vsih Svetnikov dan je govoril od vere. ki je podlaga vsih učenost. Med poslusavci je bil tudi minister za nauke gr. Thun. — V gimnazii v Feldkirchen-u, na Tirolskim, kjer so predlanskim Jezuiti učenje sprejeli, je bilo že pre-tečeno leto število gimnazialcov z 259 na 100 narastlo. Tudi iz naše dežele je ondi učenec, gosp. Janez Kajba iz Škofje loke. Tudi Krajnec namreč rad poiše. kjer je kej dobriga. — V Rimu se imenitno delo šlezaka Theiner-ja. a c ta Concilii Tridentini. že natiska v vatikanski tiskarnici. Pervi veliki del ima to leto na sviti« priti. — Sprejmiše v Rimu . Santa M a r i a deli A n i m a. ki se je od 1. 1815 imelo za avstrijansko lastili«, ima po volji cesarja Frančiška Jožefa veljati /.a narodovuo nemško imetje. — Proti koncu u. I. je v Parizu stopila v red usmiljenih sester F. m i I ij a Kožu bovška, hči imenitniga p«ljskiga veljaka. Teden poprej je šel duhoven S. Se rutinski med lndijane v južno Ameriko. — Na Angleškim se nepre- nehama slišijo prestopi naj razumnisih. ucenejših in prevdar-nih mož. Zdaj se naznanuje prestop James-a (J)zems-a ) Maršala, družnika ekseterskige kolegije in anglikanskima d uho vn iga pastirja, in Davida \ikols-a, tudi anglikan-skiga duhovna, in več oseb izhodnjih londonskih predmestij, v ktere se dosihmal katoličanstvo ni moglo vseliti. — Tukaj se nar bolj vidi, koliko de molitev pomasra. rDanicau je že poprejšnje leta večkrat svojim častitim bravcam pripo-ročevaia, za spreobernjenje Anglije vsak dan Očenaš in Ccšenamarijo moliti; de se pa slchern še bolj prepriča, kako dobra je ta molitev, pristavimo še naslednjo znamenit« reč. Ze pred kakimi 150 leti je bilo zlasti sv. Pavlu iz Kriza, začetniku pasijoniškiga reda, posebno na tem ležeče, de bi se Angleško v katoliško cerkev vernilo. ..Molimo za Angleško: jest ne morem opustiti, ko bi tudi hotel", je rekel sil« ve-likrat svojim bratam. Zakaj berž ko se v molitev podam mi je to ubogo kraljestvo pred očmi, iu že je petdeset let. kar za njegovo spreobernjenje molim. Ravno tako molim vsako jutro pri sv. maši". Dobro je namreč previdii nezmerno korist za kat«liško Cerkev, ako se to kraljestvo zopet k nji, svoji materi poveme. Bil je tudi namenil, duhovnov iz svojiga reda na Angleško v misijon poslati, ali kar se takrat ni premoglo, se je v novejšim času dosegi«, ker zdaj so že hiše tega reda p« Angleškim. Fden zmed naj večih in pobožniših učenih angleške dežele, poprej goreč protestant, se je v Rimu v katoliško Cerkev vernil iu se je pridružil redu sv. Pavla. t), \ewman mu je ime. Kako de se tedaj molitev sv. Pavla križanskiga uslišuje. je očitno iz tega, kar se po Angleškim godi, in blezo res ni deleč, de bo sv. katoliška vera popoluama zmagala na Angleškim. — lz H ar t um a, 23. kim.. naznanil jejo ..111 a 11, aus Tirol" iz lista g. Kirchner-ja med drugim, de so bili prevzetni in nepokojni liarijski za m ure i tudi to leto zopet z lakotjo močno poniževani, in misijon jih je moffel zopet na sto in sto smerti za lakotjo rešiti. Gosp. Cebcr-bacher ondi gori je po besedah v. č. gosp. provikarja več ko misijonar, on je apostelj. Božja služba se tam gori naj častitljivši opravlja, za vsako leto že imajo po marljivosti tega mo/.a Božjiga v bariškini jeziku lastne pesmi in molitve. katekizem in zgodbe sv. pisma so pripravljene, slovnica v bariškini jeziku ima prihodnje leto na sviti« priti. Od g. provikarja je rečeno, de gred« iz Rima na Francosko in Angleško, de bi ondi misijon s«znauili. Pri hlagoslovlje-vanji nove kapele, veliki Smarinj v llartumu,je imel jjosp. Kirchner ogovor pred številnimi namestniki iz vsih verstev: katoličanov, koptov. grekov. armeneov, sireov in mo-liamedanov. Zapopadek govora je bil: ..Ta hiša je hiša Božja in hiša čednosti, torej Kristusa v sebi ima. inje.Ma-rijniinu imenu posvečena. Kdor hoče Bogu služiti in sc čednosti učiti, naj pride sem k nosram Kristusa in Marije. Zakaj tacih imen, kakor ste tč. kterima je ta hiša posvečena , nikoli nikjer več ni! Pridite tedaj vsi, nikomur niso vrata zaperte, učite se, Bogu in čednosti služiti itd". Od tistihinal so se že marsiktere ffiiadc razodevale. Mohamcdani prihajajo pogosto podobe in postave ali statve gledat, in zvesto poslušajo zfrodbe Jezusa in Marije, kteri imeni zrniraj bolj spoštljivo imenujejo.— 26. kim.: Tri dni kar je naša hiša žo spet polna bolnikov. Po mestu razsaja merzlica kakor kuga. Ko smert poterka. s« naši lahk«mišljcni jutro-deželski kristjani kar precej tak« p«h«žni, de duhovna e imenuje v Arabskim ..kubba". naj berže od iod n.»s.» kuea. it»r i/. Jmroviffa z malo pohabljenim inien.un z Imlrrnijo vred prihaja, kar je do<«ti lerdn t pri<*a za pomen le l.e-tii.-. ki je bila pred nekaj casam priliko k preiicso\a«ju dala. Domače duhovne vaje, h vet 6 živeti in zveličano umreti. (Dalje.) Vidil sim že včasi, h kako silo voda po hribu v dolino dere; to je šumenje in veršenje, de je grozno in veličastno ob enim! Slapovi na skalovje butajo, val ob val bije. brez počitka, brez presianka, brez pomude voda dalje peha. kakor de bi se silovito in strašno mudilo, in še le po dolgim teku, kteri je pa vender naglo dokončan, v širokim morji svoj pokoj najde. Voda je prava podoba časa. voda in čas sta si brat iu sestra, ker čas ravno tako naprej hiti, kakor studenci, reke in potoki. Že je spet leto minulo, in ko bi hotel svoje priljubljeno življenje zanj dati; ni ga več nazaj! In kako sim doprinesel tih 12 meseov, tih čez polčeterti sto dni? Kaj me čaka pri sodbi za pretečeno in za vse moje leta, kar sim jih preživel? — O moj večni Bog, kako žal mi je. de jih nisim bolje obračal, lločem se poboljšati in prihodnje leto na potu očiševanja popravljati, kolikor se da popraviti. Premišljeval siintehl4dni zastran obžalovanja ali grevinge, in to reč hočem še nadalje gnati, hočem s pomočjo tega premišljevanja „vedne duhovne vaje"4 ali neksercije"4 imeti. Trije pomočki. moč obžalovanja ali kesanja povzdignejo: natanko spraševanje vesti, molitev, premišljevanje. ^) V zmoti, dosti nevarni zmoti sim, ako menim, de nimam kej obžalovati. Ako bi se le kej malo ogledal v ogle dalu svojiga pretečeniga življenja, in tudi le samo svoje odpustljive grehe premislil, bi se mi zdelo, de sim na pol mertvimu truplu enak. ki ravno de še diha, in že jame gniti. — Tako pomanjkanje je pa rado od tod, ker ne za pravo spoznanje, ne za resnično obžalovanje Boga ne prosim. Obžalovanje je čeznatorin dar, moramo tedaj Gospoda prositi, de bi na nas milostljivo pogledal, kakor je nekdaj na za-grešeniga Petra. S ponižnostjo moram prositi dobrotljiviga Zveličarja. ki ga na Oljski gori za moje grehe kervav pot obliva, de bi zamogel čutiti ostudnost, hudobijo in velikost svojih napak iu prelomljevanj. Moram si tudi prizadevati za pravo obžalovanje, iu ne le samo iz kakih bukev besed obžalovanja tje po verhu in brez čutila obmoliti. — Preuda-riti moram, de je res strašna reč, v stanu greha biti, v neprijaznosti, ali zavolj manjših grehov v zlo znižani prijaznosti z Bogam. v nevarnosti pogubljenja. ali pa dolgih časnih kazin v ognji očiševanja. Premisliti moram, kako draga je dobrota in zaklad, ki ga tako malo varujem pred mojimi nar hujšimi sovražniki, kako nehvaležin sim bil do svojiga Stvarnika in Zveličarja; kdo iu kolik je Gospod, ki siin zoper njegovo zapoved in prepoved delal. Hočem tudi še nektere stopnje kesanja ali grevinge premisliti, kakor jih najdem v serafinskim bogoslovji sv. Bonaventura: 1. P e r v a stopinja. Živo obžalovati grehe, ki sim jih v djanji storil. Druga stopinja. Živo obžalovati grehe, ki sim jih z besedami storil. Tretja stopinja. Živo obžalovati grehe, ki sim jih storil v mislih in čutilih. 2. Perva stopinja. Doprineseno hudo obžalovati. Druga stopinja. Opušeno dobro obžalovati. Tretja stopinja. Vse obžalovati. kar se mijedobriga zgubilo po moji nemarnosti, mlačnosti. ali zavolj slabiga namena. 3. Perva stopinja. Toliko obžalovanje, de se za-dolženje greha zbriše. Druga stopinja. Toliko, de se tudi del (časne) kazni zbriše. Tretja stopinja. Tolika žalost, de se z greham vsa kazin zbriše. (D. si.) •) Idee d. afccet. Theol I'. Kr. Neumavr S. J. DrobUne• Božja sodba oskrunovaveam nedelj in pra^aikov. Mesca rožnika se je blizo Toulja na Francoskim tole dogodilo: Nekdo, ki je navadno dan Gospodov oskrunoval, je v nedeljo-jutro kamenja peljal za zidavo nekiga plesiša. Pobožna oseba ga vidi in mu reče: Bog v nebesih te bo strahova), ti nesrečni, ti! de v nedeljo tako delaš. Ali se ne bojiš, vekomaj pogubljen biti? Zanikernež je na to strašno preklinjevanje bruhnil in pristavil: „E! kaj pa, če sim pogubljen!tt Pri ti priči je kolehnil na tla, in bil je mertev. Se ni bilo 14 dni, kar so se bili njegov častitljivi fajmošter pritožili, de ga v cerkvi ne vidijo; on pa je malopridno in brezbožno zarežal: „Ne bote me v nji vidili, gospod fajmošter! dokler me ne bodo vanjo nesli". In 14 dni pozneje so ga res noter nesli, in vse je bilo pobito zavolj pravične, ojstre šibe Božje. Stepi Šinkovec , vabič pri tezi. Nesrečni pevc! — v zaporu — oči staknjene Živiš vse dni le v nočnih tmin grozosti! In sune v muk toljkerih te britkosti Le trinog miloserčnosti skažene! Pa ti še poješ — ne zaveš peklene Se tlake več — prostote ne sladkosti! In vabiš bratca v žrelo lakomnosti Iz gaja svobode neomejene! Enaki slepci ste plcsiš piskači, In vsakoršni vabiči v greh, najeti Za lov dušic — v rop peklenski kači! Oh slcpci! dajte si oči odpreti — Vabljenci vsi, vabivci, pomagači — Oh dajte mreži se pekla oteti! Hladnik. Oslepljeni Šinkovec. Vpitje, krik sirote boge Milo žalostno vreši, Šinkovc oslepljen nadloge Toži. de v nebo doni. kdaj sim te, nečlovek! žalil? De si luč oči izžga). Raj življenja meni skalil. V temno ječo me vkoval? V jutro sim terče prigibal. Prepevaje te budil; V sladke sanje te zazibal. Te Boga častit' učil. Vsaki dan sim žvergoleval, Tožno serce ti vednl, Te pozdravljal, ti prepeval In gospoda te častil. Ti pa. trinog! si izkopal Za plačilo mi ok6, Svete prostosti obropa) Me nevsmiljeno strašno! Milo zdaj kričim sirota, Toljk. de seree mi ne poč'; Proč stvarjenja je lepota. Solnca luč je — černa noč! Daj nazaj mi vid očesa, Prosim te in zarotim! Svit nebeški! kinč telesa Ves po tebi hrepenim! V zrak le zibne stok premili. V groba tmo ne sije dan! — Vzel si mi pogled po sili. Ga li vstvaril si? — tiran! J. V. Pogovori z gg. dopisovavci. G. M. v S. v Istrii: Bog poverni za novoletnico, cer-uim poslano. — G. K. v P.: Nas je zveselilo Vase pisanje. — G. J.: Hvala! — G. P. P.: Smo vse opravili in Vam že poslali. MHihovske zadeve. V ljubljanski škofii. Duhovnii Grahovo in pri sv. Duhu ste 29. u. m. razpisani, za kteri se prošnje, vrav-nane do vis. c. k. vladije, po navadi oddajajo. Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Založnik: Jožef Bl&ZIlik-