7. nadaljevanje. Januš Golec: Ljudska povest po zgodovinskih virih. Vida rau je celo skrbno stregia s hladnimi ovitki, mu odpirala z žlico radi otekline ter mrzlice stisnjena usta in vlivala vanje slivovko, katero je goltal v dolgih — votlo donečih požirkih. Mrzla voda mu ni vrnila vida, ne govorice, le obilno žganje je zmagalo po par nrah njcgovo krepko naravo, da ]e kljub dregetincu trdno zaspal. Jurjevo globoko hrnjavsanje je razodelo Vidi, da ji je poslalo nebo rešenjc iz krucevske sužnosti s pomočjo čebelic. Bila je kmečka kristjana, ni marala zagrabiti po zgledu judovske Judite za meč, da bi se znebila s krvjo in smrtjo tolovajskega vsiljivca. Bog ji je narekoval pobeg drugače. Sledila je božjemu migljaju, se pokrižala hvaležno, ostavila hrnjavsa in naročila Jurjevemu prijatelju, naj ga pusti spati. Vrnila se bo na noč z zdraviln.mi obliži, po katere mora nemttdoma v taborišče pri Dolnji Lendavi. Pripravili so ji konja, ji ponudili jedi ter pijače in: z Bogom od čebel do onemoglosti ustrahovani krucevski ženin Jurij Godrnja iz Bakovcev! Čebelni piki, prečuta noč, razburjenje in obilno žganje so storili svojo dolžnost v polni meri. Prvafc Krucev je spal tcr drotal do ranega jutra. Ko se je prebudil ter si uravnal toliko spomin, da je uganil, kako in kaj je z njim, je poskusil odpreti usta, da bi priklical k postelji svoje najdražje — Vido, a še le ni šlo. Izbruhal je iz sebe vsemogcča živalska godrnjanja, za človeške glasove je bila ustna odprtina še precej premajhna. Glava, ctekla liki veliki farni zvon, ga je bolela, da mu je kar žarela bolečina iz nje. Brezštevilne otekline so ga skclele ter srbele, obkladki so bi!i ne samo suhi, da — vroči! Rabil jc res nujno človeško pomoč. S klicanjem ni šlo, videl ni zadostno, je pač tipal tako dolgo pod posteljo, da je pobral svoj škorenj, katerega je pognal kar na slepo in res se je odbi! z vso silo ter ropotom ob vratih, V sobo je pribrzela gospodinja in mu zagotavljala, kako je že stala večkrat ob njegovem ležišču, vendar se ga ni drznila motiti v tako dobrem spanju. Jurij je godel, momljal in kazal toliko, da si je ženščina razpukšala: k sebi želi svojo ženo. Razložila mu je povsem nežno, da je odjezdila lepa gospa po obliže v tabor, kakor hitro je zazibal njega spanec. Mora biti vsak čas nazaj, saj je kazala največjo skrb za vplahnenje njegovih oteklin. Po tem odkrito zaupanem obvestilu je planil boloik s postelje, kakor bi ga bilo pičilo najmanj sto sršenov! Prijel se je za glavo in rignil kakor na smrt zadcti bivol. 2ensko je prešinila vera: gost je znorel. Hušnila je skozi duri in klicala moža, da mogoče on pomiri vsled preobilnega čebelnega strupa zblaznelega. Jurij je razbijal, razmetaval po izbi in hotel ven, a ni mogel pogoditi vrat. Gospodarja je sprejel z zamahom obeh pesti in bi ga bil pošteno premikastil, da še ni bil napol slep. Tudi prijatelj jo je odkuril in hrulil vanj skozi priprta vrata, zakaj za božjo voljo se srdi, ko mu ni storil nikdo niti trohice žalega. Naj sc pomiri tcr počaka, ženka bo koj nazaj z zdravili. Če bo pameten, bo lahko drugi dan nadaljeval pot. Mož je zaklenil za seboj vrata in Jurij je spreVidel, da je sedai v ječi, Ljudje ga enostavno ne razumejo in s silo ne bo dosegel ničesar. Do postelje se jo dotipal, sedel, se prijel z obema rokama za glavo in se zasmili. sam sebi... Preklinjal je v srcu žensko hinavščino, svojo lahkovernost in od samega zlodeja nanj naščuvane čebcle. Mislil je naprej, gruntal nazaj in zaključil razgrebanje o bridkosti svoje usode v sklep: predvsem se moram zopet dokopati do govora in vida, potem se šele lahko lotim zasledovanja po kačje zvite bcgunke. Mirno je pričel trkati po posteljnih deskah, da bi privabil k sebi živo človeško bitje, ki bi mu postreglo z mrzlimi ovitki in s hladilno pijačo, ker ga je peklensko žgalo radi žganjice po želodcu. Je trpelo nekaj časa, predno so se uverili domači, da je gosta popustila besnost in so se upali do njega. Ženskc so mu prinesle vodc za otekline in pogašenje žeje, katero si je lahko hladil le s cuzanjem skozi slamo. Zložil je svoje od čebelnega strupa pretrošene ude po postelji in se počutil zapuščenega, prevaranega ter nesrečnega, kakor še nikoli v življenju... Pri vsem tiranju notranjc nestrpnosti je moral uvaževati dejstvo: kot slcpec in mutec ne morem na konja. Moral se je udati ter piti v požirkih iz keliha potrpljenja, kar mu je bilo do današnjega dnc nekaj povsem tujega. Šlo je. Sila pač kola lomi in ne da bi ne bila kos glavarju Krucev! Toliko se je izmirili da si je že lahko sam hladil obraz, da bi si čim prej razvezal jezik ter odpvl oči. Proti večeru je že bilo boljše z odpiranjcm ust. Videl je le malenkostno in mrzlica ga je povsem zapustila. Zunanje zdravje se je vračalo vidno; tem občutnejše ga je pričela majati notranja zavest in bolest, da je Vida davno preko Mure in se mu že posmiha celo Mursko polje, ker ga je ugnala na tako preprost način ženska potuhnjenost. Srdito jezo na samega sebe jc skušal utopiti v žganju, katerega se je natreskal, da je omahnil po ležišču kot trdo povezan snop. Spal je in bil do posina drugega jutra rešen prebridkih očitkov lastne neprevidnosti. Zjutraj sc js žc bila umaknila z obraza oteklina toliko, da je lahko dopovedal prijatclju, kako so ga oropale njegove čebelc oncga blaženega bitja, ki mu je bilo vse na svctu. Gospodar mu je bil takoj na uslugo s poizvedovanjem za pobeglo in mu je obljubi!, da mu bo posla! zanesljiva poročila. On sam r.aj lcpo počaka pri njem na domu, da ne bo strašil s svojo še vedno liki svinj- ski lonec oteklo glavo po Krajini. Jurij se je pustil pregovoriti. Prijatelj ie sam odjezdil v kraje ob Muri, da rau sporcči, kod se mu je izmuzniia nevesia. Somišljenik Lajoš Črnec je bil naglo v sedlu in ubral pot iz Pinc na Bernice, Petešovce in do Hotize. Povsod so mu zatrjevali Ijudje, da je brzel tam mimo čeden mladenič v obleki madžarskega plemenitaša. Koj za Hotizo je izginila za begunko vsaka sled, kakor bi se bi!a pogreznila v zemljo ali odfrčala po zraku preko Mure. Za oraenjenim selom ni videla živa duša ogrskega mladca. Nadaljeval je brezuspešno zasledovanje celo do Dolnje Bistricc. Tukaj tudi ni bilo glavarjeve ljubice, pač pa je zvedel, kako so napadli baš radi njenc ugrabitve v noči veržejski strelci Bakovce, jih spalili do tal, pokiali staro ter mlado. Komur je uspcl pobeg iz goreče vasi, je bil obklan od steklih psov, katere so naščuvali napadalci za begurci. Ljudje so preklinjali vražjega Godrnjo in njegove Krucc, ker so priklicali radi ene ženske tako strašno gorje in maščevanje nad ncdolžne! Lajož }e privoščil v Dolnji Bistrici odpočitek ssbi ter konju. Od tam se je vrnil v Pincc z najslabšim poročilom, ki je sploh zamoglo udariti na uho krucevskega vodje. Sedaj jc irael Jurij Godrnja! Bil je ob ljubico, Tmanje in nakopal si je sovraštvo Murskega polja in ožje domovine! Ni strpel popolnega vplaha oteklin. Moral se je prepričati na lastne oči, kako mu je podkuril vražji Ropoša s svofo bando. Na pojezdu proti domu se je uveril kaj kmalu, da so bila Lajoševa sporočila o ubegli istinita. Do Bakovcev se je upal v noči od severa. Našel je kup pepela, s katerega je odmeval strahotno v noč lajež 'n cvil le na pol živih — steklih psov! Bil je torej ob vse radi nepreudarne zatelebanosti v čisto navadno kmečko dekle, ki se posmehuje bedaku z druge straoi Mure! Na upepeljenih ostankih domačega sela in lastne domačije je prisegel pri nebu in zemlji celotnemu Murskemu polju popolno pogibel in opustošenje! Kaj je preostajalo razočaranemu glavarju kra|[nskih Krucev drugega, nego da je ostavil pogoriščc ler stekle psc in oddirjal nazaj v tolovajski tabor v dolnjelendavskih šumah, da pozove na maščevanje Kruce cele Krajine. V taboru so ga že težko pričakovali. Izostal je dalje, nego je napovedal pri odhodu. Med njegovo odsotnostjo so bili obvcščeni starešine, naj se drži glavar doma, kralj ga lahko pozove vsak čas na posvete. Sel iz kraljeve okolice je znal povedati, da je nekaj velikega na obzorju, kar bo najbrž hudo zadelo Madžarsko. Turčin, in sicer sam carigrajski veliki vezir se pripravlja na vojno. Turška vojska se bo podala preko Ogrske nad Dunaj, da ga zavzame z naskokom ali z oblego in se polasti s cesarsko prestolico preoslale Evrope. Presneta reč pri turškem navalu je istina, ker so Kruci zavezniki Turkov in bodo tvorili kot kažipoti mohamedanske vojske predstražo. (Dalje sledi.)