124
Objelo me je hrepenenje . . . Moje misli so se dotikale neba in moje želje so prosile tako milo, tako srčno: „Moj Bog!" Proseče srce, ki je v vsem obupu vedno še upalo, je klicalo: „Moj Bog!"
BOSANSKA DEKLICA
Srečaval sem v duhu ljudi, mimo mene so hiteli s svojimi velikimi očmi, a te velike oči so bile mrzle in hladne. V mojih očeh pa je gorel plamen ljubezni, ki je ugašajoč še vedno plamtel kvišku. V moje srce je silil mraz in ledena zima.
Ta hip sem jo zazrl pred seboj; razpuščene lase, stekleno okor bolesten izraz obraza, kri... V meni je vse zatrepetalo . . .
Kri! kri! Kriknil sem. Videl sem njen krvavi obraz — — — kri —-------kri.. .
Možgani so prenehali delovati, a le za hip, takoj sem začutil zopet vso svojo strašno grozo . . .
Nenadno sem postal miren, obraz se je zvedril, boleče poteze so se oblažile, trenotno sem občutil neko nepopisno blaženost, oči so se zablesketale, roke sem sklenil tako proseče, v srce se je selilo solnce, duša je bila polna upa, večna luč je za-prasketaia. Plamen je silil kvišku, povzpel se je više in više in se zopet krčil.
V sebi sem začutil klic: Kvišku! Srce je bilo polno, tiho hrepenenje je leglo na vsemir in duša je zaprosila še enkrat:
„Križani! Usmiljeni! Reši jo!"
In milost božja se mi je selila v dušo, mir molitve se mi je selil v srce. In tisti trenotek sem bil srečen, zelo srečen. In zrl sem v duhu angela, čistega in belega, nedolžnega kot lilijo, ki je hitel k nebu, nesoč na perotih mojo molitev...
Nekaj časa je minilo. Onemogel sem klečal, misli so mi izginile iz vroče glave, utrujen sem bil.. .
Duh rož je napajal zrak. Večna luč je silila kvišku, kot bi tudi njen plamenček hotel nesti mojo prošnjo pred prestol božji. Veliko je bilo moje upanje . . .
* *         *
Prijatelj ni upal zaman. Ozdravela je. — Čez leto dni sta se poročila. — In tedaj sta dolgo klečala oba pred večno lučjo.
j H C eoooco^^^^oooao0 j
Lilija.
Zložil Silvin Sardenko.
Lilija rase
v skritem ograjku,
lilija bela
čista nad vse.
Kot da je pala angelu s krila, ko je ponoči mimo priplul.
Ni še nobene shojene steze, ni še nobene sape do nje.
Čuvaj te roka božja nevidna, lilija bela — čisto srce.