48
Pesmi
Cveto Preželj
MI GREMO     Mi gremo za vasjo po dolgi cesti, po dolgi cesti do neba.
Po nebu hodijo svetniki in nam pravijo, da smo svojat, da smo brez vere, brez trpljenja.
Mi gremo za vasjo po dolgi cesti, po dolgi cesti do neba.
49
Pesmi
MI SMO     Mi ne živimo ne za mrtve ne za žive ne za priliznjene, okoli trte ovite, okoli mokrega jezika.
Mi smo sinji Jadran. Mi smo ta nič, ki se zdaj toči.
V srednjem veku
smo si na svetih podobah
vice pripovedovali.
Zdaj vsako jutro
gledamo v prazne časopise
in si polagamo podobce po mizi.
Mi smo ta nič, ki se zdaj toči.
VESOLJE     Vesolje gre v nas. GRE V NAS     s prozornimi krili vstopa. Drenjamo se okoli okenc za prodajo voznih kart.
Vesolje gre v nas.
Brez resnic
se v nič potapljamo
in se ob koncu dneva
s sprevodnikom pogovarjamo
o lovu na malo divjad.
ZA PODOBE     Za podobe iz sanj
IZ SANJ prestopam med morilce, za peklensko menažerijo se podim.
50
In ostarim, ko se zagledam tam preko, tam nekje nedokončan, mutast, razvlečen na vse strani, strupen.
Cveto Preželj
POZDRAV NA MIZI
Na mizi me čaka nagelj —
z mojih vrhov
je prišlo upanje
in se utrnilo
v ta čudni čas,
ki mi ne prinaša
toplega kruha
ne jutranjega pozdrava,
in me nenadoma zapusti,
kot da sem prišel vedrit pod streho,
pod napušč posedet.
PO KISLEM     Ne ve se,
DEŽJU     če nisem s kisom,
ki mi ga je spravljala babica
v plastično vrečko,
da si bomo doma
vsaj enkrat po človeško
okisali solato,
povzročil kisel dež.
Za mano je še klicala: Povezni si jo na glavo, če bo začelo deževati!
Jaz pa ne.
Z vrečko in kisom
sem po kislem dežju hodil
in praznil svoj veseli del življenja.
51
Pesmi
KO SE LOVIM     Ko se ves povaljan
lovim za zračne mehurčke, za kaplje, ki me tepejo in se mi nasmihajo, kot male deklice, in se ves bos in sam pokrijem z njimi, da umirim glasove, ki razjedajo stremljenja, sanjarjenja sredi noči, ko padajo kladiva in se bliskajo rakete za obzorjem -za slapom resnice, za urejenostjo neke domovine.
VRV SEM     Pesem je poezija.
Prihaja.
Neskončne
sence
me skrijejo.
pretežka ladja
za drhal,
ki spodjeda stare hiše,
ki me meče na cesto,
na prašni tlak,
da sem mrtvim čisto blizu.
MRZLO     Mrzlo postaja. POSTAJA     Nagibam se čez okno in si mislim, ko bi že kdo vstopil in me pahnil v kakšno vojno brez pravega konca, brez pravega vsakdanjika, ki z nami trpi in si niza grozne, človeške oči.
Vrv sem,
Cveto Preželj
in ko znova vstanem in med ruševine odhitim, v daljavi zabrnijo strune in se znova razpletejo vrvi.
KROŠNJE     Krošnje zasučem. ZASUČEM     Veter položim na pernatega ptiča.
Ponagajam si
in stopim preko zime,
preko ledenih prsi,
ki so me do včeraj grele.
Krošnje zasučem na levo,
na desno,
na sever in jug,
nad mrtve straže jih pošljem,
na parkirane ptice naslonim,
položim na mrtvi svet,
ki me vabi za praznike
pod volneno odejo,
med koščene noge,
med blatno,
človeško hlastanje.
52