Ljubljana, december 2020 Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, številka 37, leto 2020. Odgovorna oseba izdajatelja: Predrag Novakovic, predsednik SAD. Uredništvo: Matija Crešnar, Luka Gruškovnjak, Tamara Leskovar, Tina Milavec, Daša Pavlovic, Luka Pukšic, Brina Škvor Jernejcic, Manca Vinazza. Izdajateljski svet SAD: Matija Crešnar, Januš Jeroncic, Marjeta Šašel Kos, Tina Milavec, Predrag Novakovic, Peter Turk, Milan Sagadin. Znanstveni in strokovni prispevki v reviji so recenzirani. Recenzenti: Luca Bondioli, Elisabetta Borgna, Andrej Gaspari, Boštjan Laharnar, Predrag Novakovic, Katarina Katja Predovnik, Teodoro Scarano, Božidar Slapšak, Benjamin Štular, Tatjana Tkalcec. Naslov uredništva: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, p. p. 580, SI-1001 Ljubljana (01 241 1558). Graficna zasnova: Ranko Novak. Naslovnica: Manca Vinazza. Jezikovni pregled: Rok Janežic (slovenšcina), Jezikovne storitve Peresce (anglešcina). Stavek: Andrej Preložnik. Tisk: Collegium graphicum. Naklada: 300 izvodov. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Imetniki moralnih in avtorskih pravic so posamezni avtorji. Tisk so financno podprli: Ministrstvo za kulturo RS in Oddelek za arheologijo FF UL. 5 Uvodnik Tamara Leskovar 7 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva The Forbearers of the Slovene Archaeological Society Crtomir Lorber 25 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišc pozne antike in zgodnjega srednjega veka A Short Overview of Theoretical Approaches in the Archaeological Research of Late Antique and Early Medieval Cemeteries Kaja Pavletic 47 Primer preucevanja srednjeveških mot v Sloveniji: idejna rekonstrukcija in GIS študija Starega gradu Crešnjevec An Example of the Study of Motte-and-Bailey Castles in Slovenia: Conceptual Reconstruction and GIS Study of Stari grad Crešnjevec Matic Zupan 69 Bioarchaeology of Social Stratification in Bronze Age Italy Bioarheologija in preucevanje družbene razslojenosti v bronasti dobi Italije Claudio Cavazzuti, Alberta Arena 107 Visualizing Antiquarian Excavations: Digital Reunification of the Mecklenburg Collection Vizualizacija starih izkopavanj: digitalna združitev Mecklenburške zbirke Adrienne C. Frie, Kevin Garstki 117 Intervju z izr. prof. dr. Bojanom Djuricem, dobitnikom nagrade Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 Katharina Zanier 125 In memoriam Mirini Cvikl Zupancic (1938 - 2020) Janja Železnikar 129 Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2019 Komisija za nagrado in priznanja SAD 133 Porocilo o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2019 Predrag Novakovic 1.20 Predgovor, spremna beseda Uvodnik Drage bralke, dragi bralci, kljub trenutnim nekoliko nenavadnim in vcasih že težko dojemljivim razmeram je uredništvo Glasila Slovenskega arheološkega društva svoje delo nadaljevalo. Tako vam lahko predstavimo novo, 37. številko Arhea, za katero verjamemo, da vam bo omogocila vsaj kratek predah od prevlade informacij o (nad)vladi virusa in posledicni spirali skorajda dnevno spreminjajocih se ukrepov, priporocil in omejitev. Kot vedno, tudi 37. številko sestavlja širok nabor vsebin, od zgodovinskih in teoretskih pregledov do prakticnih izkušenj, od povsem arheoloških tematik do vpeljave razlicnih naravoslovnih in tehnicnih metod pri obravnavanju arheološke dedišcine. Letošnja številka je hkrati preplet del mladih raziskovalcev, ki nedvomno izkazujejo velik potencial, in tujih raziskovalcev, ki ponudijo vpogled v obravnavo domace in tuje arheološke dedišcine izven slovenskih meja. Crtomir Lorber v prispevku Predhodniki Slovenskega arheološkega društva predstavi razvoj strokovnih arheoloških združenj vse od zacetkov renesancnih akademij in domoznanstva, prek razsvetljenskih salonov, avstrijskih regionalnih muzejskih društev in arheološkega društva Jugoslavije, do Slovenskega arheološkega društva. Avtor poleg kronološkega razvoja izpostavlja vlogo Arheološkega društva Jugoslavije ter pomen socialnih in politicnih prelomov za oblikovanje arheoloških šol in slovenske arheologije. V prispevku Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišc pozne antike in zgodnjega srednjega veka Kaja Pavletic predstavi teoretske pristope preucevanja grobov in grobišc pozne antike in zgodnjega srednjega veka v nemški, angloameriški in slovenski arheologiji od zacetka 20. stoletja dalje. Z upoštevanjem širokega nabora literature vzpostavi temelje in izhodišca za nadaljnji razmislek o problematiki oziroma skorajšnji odsotnosti teme v slovenski arheologiji ter razširi možnosti interpretacije tovrstnega arheološkega zapisa. Zgodovinskemu in teoretskemu pregledu sledi predstavitev nastanka in funkcije srednjeveških mot v prispevku Matica Zupana Primer preucevanja srednjeveških mot v Sloveniji. Avtor poda kratek pregled obravnave strukturnih elementov in metodologije preucevanja mot ter z uporabo lidarskih posnetkov, historicnih kart in GIS orodij rekonstruira in interpretira pomen Starega gradu Crešnjevecpri nadzoru srednjeveške trgovske poti po dolini Ložnice in Bistrice. Serijo prispevkov mladih slovenskih arheologov dopolnjujeta prispevka tujih avtorjev. Claudio Cavazzuti in Alberta Arena v prispevku Bioarheologija in preucevanje družbene razslojenosti v bronasti dobi Italije pokažeta na razslojenost in rivalstvo v bronastodobnih družbah Padske nižine in jugovzhodne Italije. S preucevanjem materialnih dokazov iz grobnih kontekstov ter z rezultati osteoloških, izotopskih in aDNA analiz avtorja predstavita nov pogled na družbene neenakosti ter njihove povezave s prehrano, mobilnostjo in družinskimi vezmi ter poudarita pomen sorodstva pri zagotavljanju stabilnosti in zavezništev družbene elite obravnavanega casa in prostora. Adrianne C. Frie in Kevin Garstki nas s prispevkom Vizualizacija starih izkopavanj: digitalna združitev Mecklenburške zbirke popeljeta v digitalni svet arheologije. V prispevku predstavita, kako z uporabo digitalnih tehnik dokumentiranja nastaja prosto dostopna baza 3D-modelov in visokolocljivostnih fotografij najdb ter arhivske dokumentacije železnodobnih grobišc v Sloveniji in Avstriji, ki jih je pred prvo svetovno vojno izkopala vojvodinja Mecklenburška. Intervju z dobitnikom nagrade Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo, umetnostnim zgodovinarjem in arheologom, profesorjem klasicne arheologije, prodornim znanstvenim raziskovalcem, urednikom in nekdanjim predsednikom Slovenskega arheološkega društva ter ne nazadnje enim izmed pobudnikov vzpostavitve glasila Arheo, izr. prof. dr. Bojanom Djuricem, ki je s svojim delom bistveno pripomogel k razvoju in kvaliteti slovenske arheologije, je pripravila Katharina Zanier. S posvetilom Janje Železnikar se poslavljamo od oktobra preminule Mirine Cvikl Zupancic, arheologinje in muzealke, prejemnice Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, ki je z vztrajnostjo, neomajnostjo in strokovnostjo mocno vplivala na pojmovanje kulturne dedišcine. Številko zakljucujeta Komisija za nagrado in priznanja Slovenskega arheološkega društva s predstavitvijo nagrajenk in nagrajencev za leto 2019 ter Predrag Novakovic s Porocilom o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2019. Že zgolj površen pregled vsebine kaže, da tudi letošnja številka glasila ponuja širok nabor tem. Tako lahko v vsakem prispevku najdemo posredne povezave z nenavadno in nelagodno situacijo, s katero se, tako ali drugace, soocamo od pomladi; pa naj gre za vplive in posledice družbeno-politicnega dogajanja, pomen identitete, družinskih povezav in družbenega položaja, obstoj elit, nadzor nad komunikacijami in dejavnostmi strateškega pomena, zagotavljanje stabilnosti in zavezništev ali uporabo orodij, ki omogocajo prenos našega delovanja v virtualni svet. Tako kot obstajajo številna videnja in razumevanja preteklosti, tovrstno mrežo povezav in njene vplive na oblikovanje prihodnosti, tudi arheološke, verjetno vsak izmed nas vidi nekoliko drugace. In kljub temu, da vedno bolj stremimo k objektivnim pristopom razumevanja preteklosti in sedanjosti, je osebne izkušnje in cloveško subjektivnost nemogoce zanemariti. V teh casih je vredno poudariti pomen cloveškega razuma, ki nas na eni strani osvobaja in dela samostojne, na drugi pa zavezuje k objektivnim, pravicnim dejanjem v prid skupnemu dobremu. Tamara Leskovar 1.02 Pregledni znanstveni clanek Predhodniki Slovenskega arheološkega društva The Forbearers of the Slovene Archaeological Society © Crtomir Lorber Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; crtomir@t-2.net Izvlecek: Clanek predstavlja institucionalni razvoj strokovnih arheoloških združenj. Sega od zacetkov, ko je razvoj arheologije potekal v kontekstu renesancnih akademij in tradicije domoznanstva, prek razsvetljenskih salonov, avstrijskih regionalnih muzejskih društev do razvoja slovenskega nacionalnega arheološkega društva v kontekstu socialisticne Jugoslavije. Izpostavlja pomen odnosa med znanostjo in širšo družbo, saj poudarja pomen, ki so ga imeli sociopoliticni prelomi na razvoj slovenske arheologije. Clanek prinaša tudi pregled razvoja nacionalnega arheološkega društva v okviru delovanja Arheološkega društva Jugoslavije in pomena, ki ga je to imelo kot inkubator nacionalnih arheoloških šol na obmocju nekdanje Jugoslavije. Predstavljena geneza služi tudi kot uvod v prihajajoci drugi del clanka, ki bo obravnaval delovanje Slovenskega arheološkega društva v Jugoslaviji med letoma 1971 in 1991. Kljucne besede: kronološki razvoj, arheološka društva, akademije, muzejska društva, Arheološko društvo Jugoslavije, Slovensko arheološko društvo Abstract: The article brings an overview of the institutional development of archaeological societies in modern day Slovenia. It follows their development from the renaissance academies and the Landeskunde tradition through enlightenment salons and Austrian regional museum societies up to the development of the Slovene national archaeological society during the time of socialist Yugoslavia. It highlights the relationship between science and the wider society, as it emphasises the importance of different socio-political breaks for the development of Slovene archaeology. It also brings an overview of the development of a national archaeological society as a part of the Archaeological Society of Yugoslavia and the importance of the latter as an incubator of different national archaeological schools of the former Yugoslavia. This chronology can also be seen as an introduction for the second part of the article that will deal in the development of the Slovene Archaeological Society during the time of Yugoslavia (1971–1991). Keywords: chronological development, archaeological societies, academies, museum societies, Archaeological Society of Yugoslavia, Slovenian Archaeological Society Uvod Ucena društva1 so bila že od renesanse pomemben nacin povezovanja intelektualcev, strokovnjakov, znanstveni­kov in podpornikov posameznih dejavnosti. Bila so fo­rum strokovnih in znanstvenih razprav, še pomembnejše pa je, da so bila tudi odraz statusa, ki ga je imela znanost v širši družbi. Vzgodovini arheologije so se take skupine pojavljale v razlicnih oblikah – od renesancnih akademij, prek razsvetljenskih krožkov do sodobnih strokovnih društev. Vzgodnjih organizacijskih oblikah so te združbe imele izrazito raznoliko clanstvo, saj so združevale izo­bražene osebe razlicnih strok in znanstvenih interesov, posledicno pa so imele tudi zelo mednaroden znacaj, ki je bil rezultat dokaj odprte medsebojne komunikacije in so-delovanja izobražencev v tistem casu. Sprva je bila zna­nost domena zaprtih krogov, od renesanse naprej pa se je 1 Izraz uceno društvo (learned society) je najširši izraz, ki ga lahko uporabimo za tak tip organizacije, saj z njim opredeljujemo razvoj široke palete organizacij, od zasebnih renesancnih akademij, velikih državnih akademij (Académie Française, Royal Society …), manj formalno urejenih razsvetljenskih salonov ter regionalnih in nacio­nalnih institucij in društev v 19. stoletju. Ta geneza je bila v vecjem delu Evrope pomembna za razvoj sodobne strokovne infrastrukture kot tudi za razvoj strokovnega jezika in prakse. V najširšem pome-nu besede so vse te organizacije – ceprav ne izkljucno arheološke – predhodnik sodobnih strokovnih društev, saj se sodobna društva, sploh kar zadeva relativno mlade znanosti, na primer arheologije, razvijejo šele v 19. stoletju, ko se je zacela prava institucionalizacija znanosti. krog izobražencev razširil, predvsem na srednji razred. V 19. stoletju, predvsem po napoleonskih vojnah, so se po­javila razlicna prava strokovna društva2, kar lahko razu-memo kot izraz globokih sprememb v tedanji družbi; ne nazadnje to izraža dejstvo, da razvoja strokovnih društev ne moremo preucevati brez razumevanja širše družbe. Razvoj razlicnih ucenih društev, akademij, krožkov in sa­lonov je neposredno povezan z razvojem moderne druž-be. Prav razvoj ucenih društev se je mocno razmahnil v 17. stoletju, ko so bile take združbe intelektualna opo­zicija takrat dokaj konservativnim univerzam. Prva »ar­heološka«, to je antikvarska in domoznanska društva, so izšla iz renesancnih akademij. V regijah z mocnim nem­škim oziroma avstrijskim vplivom se je ob razvoju rene­ sancnih akademij in preucevanju klasicne antike zacela 2 Najbolj obsežen model razvoja sodobnih strokovnih društev v srednji Evropi (predvsem na nemško govorecem obmocju) je na primeru geneze zgodovinskih društev podal zgodovinar Hermann Heimpel (Heimpel 1972), ki je opredelil štiri razvojne faze: 1. faza (1779–1819) – ljubiteljska društva z zelo izraženo razsvetljensko tradicijo; 2. faza (1819–1848) – prva prava strokovna društva z iz­razito amaterskim clanstvom; 3. faza (1848–1890) – strokovna dru­štva, ki gojijo pravo zgodovinopisje s fokusom na regionalni zgodo­vini; 4. faza (po letu 1890) – društva, ki se oblikujejo po letu 1890, pogosto že nacionalne narave. Model poudarja tudi dejstvo, da je bilo, vsaj v 1. in 2. fazi razvoja strokovnih društev, pomembno tudi plemstvo v vlogi mecenov ali poverjenikov društev. Predstavljeni model je dokaj sprejet v preucevanju razvoja strokovnih društev v Sloveniji, saj ga je pri predstavitvi Historicnega društva za Kranj­sko uporabila tudi Olga Janša-Zorn (1996). razvijati tudi tradicija domoznanstva (Landeskunde), ki predstavlja enciklopedijsko-deskriptivni koncept regio­nalne znanosti o konkretnem prostoru, njegovih naravnih danostih, fizicni geografiji, zgodovini, jeziku, etnografiji ipd. V 18. stoletju se ob velikih ucenih društvih (nacio­nalnih, kraljevskih) vse pogosteje pojavljajo tudi manjša regionalna društva, katerih razmah je sledil v 19. stoletju. V tem stoletju je bil najpomembnejši intelektualni vpliv na razvoj društev nacionalizem, saj je bila regionalna in-teligenca eden od najpomembnejših dejavnikov razvoja nacionalnih gibanj3. Z oblikovanjem nacionalnih držav in diferenciacijo znanosti, ki se je vse bolj specializirala, so se oblikovala moderna nacionalna arheološka društva, ki danes delujejo skorajda v vseh evropskih državah in pogosto nadaljujejo tradicije starejših organizacij. Na- men clanka je predstaviti kronološki razvoj arheoloških strokovnih združenj in okolišcine njihovega delovanja na obmocju današnje Slovenije do leta 1971, ko se obliku­je sodobno Slovensko arheološko društvo, ki leta 1972 postane polnopravni clan Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Pricujoce besedilo je razclenjeno v štiri kronološke celo­te. V prvi predstavljamo razvoj »arheoloških društev« do napoleonskih vojn, pri cemer izpostavljamo pomen dveh znanstvenih središc na Slovenskem, beneškega Kopra in avstrijske Ljubljane, ter dveh intelektualnih tradicij, italijanske renesanse in kontinentalnega domoznanstva (Landeskunde). Temu sledi razvoj strokovnih društev od obnovitve avstrijske oblasti do konca prve svetovne voj­ne. Tu izpostavljamo pomen narašcajoce muzejske infra-strukture ter razvoja regionalnihmuzejskih in historicnih društev, v katerih so delovali tudi arheologi. Tretjo kro­nološko celoto predstavlja obdobje Kraljevine SHS/Kra­ljevine Jugoslavije. V tem obdobju so strokovna društva soocena s spremembo pravnega redu in organizacije dr­žave, vendar bi radi poudarili, da v nasprotju s splošnim prepricanjem to obdobje ni mrtvi tek razvoja arheologi­je. Zadnjo kronološko celoto predstavlja razvoj društev v socialisticni Jugoslaviji do leta 1972. V tej kronološki celoti izpostavljamo razlike med prvo in drugo jugoslo­ vansko državo – razlike v odnosu do arheologije ter v organizacijskih pristopih. Prav tako poudarjamo pomen Arheološkega društva Jugoslavije, organizacije, o kateri je zelo malo napisanega. V izdelavi je doktorska diserta­ cija, objavljen pa je tudi strukturiran predlog preucevanja 3 Vec o vlogi znanosti v razvoju nacionalnih gibanj pišeta Miroslav Hroch (1993) in Ernst Gellner (1983). te organizacije (Lorber 2019). V cetrtem kronološkem clenu želimo prikazati interni razvoj jugoslovanskega društva, ki sega od Koordinacijskega odbora jugoslovan­skih arheologov, prek Arheološkega saveta do Arheolo­škega društva Jugoslavije, v katerem se najprej oblikuje Slovenska sekcija Arheološkega društva Jugoslavije, iz katere se bo prek Arheološkega društva za Slovenijo obli­kovalo Slovensko arheološko društvo. Ucena društva in arheologija do Ilirskih provinc Razvoj »arheoloških društev«, to je raznih ucenih dru­štev, akademij, krožkov in salonov, na obmocju današnje Slovenije je povezan z dvema državnima tvorbama – Be-neško republiko in Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti, v katerih sta se oblikovala dva pomembna znanstvena centra, avstrijska Ljubljana in beneški Koper (Novakovic 2014, 31). V teh mestih je mogoce slediti razvoju dveh povezanih, a samostojnih »znanstvenih« tradicij oblikovanja profesionalnih in polprofesionalnih ucenih združb. Koper je bil nelocljivo povezan z italijansko tradicijo, saj je bil eno od najpomembnejših mest v beneški Istri. V casu zgodnjega humanizma in renesanse je bil središce kulturnega življenja, že v 14. stoletju je v mestu obsta­jala šola gramatike, istrski humanisti pa so imeli bogate stike z italijanskimi univerzitetnimi središci, kakršni sta bili Padova in Firence. Ta povezanost se jasno kaže tudi v tem, da so primarno vlogo v razvoju znanosti v Kopru prevzele renesancne akademije, s cimer je mesto sledilo italijanski renesancni tradiciji. Prva akademija v Kopru je bila Accademia della Calza (1478–1553) (Cok, Žitko 2018, 135), sledila ji je Accademia dei Desiosi (1553– 1554), ki je nastala ob koncu reformacije v Kopru. Sle­di Accademia Palladiana (1569–1637), katere clan je bil tudi zgodovinar Nicolň Manzuoli (Cok, Žitko 2018, 136). Z letom 1646 je zacela z delovanjem Accademia dei Risorti, ki pa je poznejezamrla. Malo zatem je zacela delovati tudi Accademia degli Operosi, katere clan je bil Gian Rinaldo Carli (Žitko 1997), ki je bil tudi pomemben clen v procesu obujanja delovanja Accademie dei Risorti (Žitko 1997, 63); prav slednjo mu jo je uspelo spremeni-ti v osrednje središce preucevanja domoznanstva (Cok, Žitko 2018, 136), s cimer je pomembno vplival na razvoj domoznanske tradicije v Istri. Poleg svojega delovanja v koprskih akademijah je Carli podal tudi pobudo za usta­novitev muzeja v Kopru (Cunja 1992, 71), ki pa ni bil ustanovljen. Ob akademijah je v Kopru delovalo tudi la- icno semenišce, in sicer nemoteno do prihoda Francozov, ko je bilo preoblikovano v samostojni licej. Po Napoleo­novem porazu je nadzor nad Koprom prevzela Avstrija, pomen mesta pa je zacel upadati, saj se je Avstrija osre­dotocila na razvoj bližnjega Trsta. V avstrijski Ljubljani je razvoj arheološke tradicije pove­zan s konceptoma domoznanstva in krajinske zgodovine. Razvoj raznih ucenih društev (pravnih, naravoslovnih, zgodovinskih …) se je zacel šele v 17. stoletju. Sprva je bil razvoj antikvarstva, domoznanstva in arheologije ve­zan na delo posameznikov iz višjih družbenih slojev, ka­kršen je bil Janez Vajkard Valvasor, vendar se je to proti koncu 17. stoletja spremenilo, saj se je po vzoru italijan­ skih mest tudi v Ljubljani oblikovala akademija. Zacetke akademije lahko prepoznamo v tako imenovani Dizmovi bratovšcini oziroma Academia Unitorum oziroma Die Gesellschaft der Vereinigten, ki je bila ustanovljena leta 1689 (Dolinar 1994, 35). Clani bratovšcine so bili kranj-ski plemici, izobraženci in ugledni mešcani Ljubljane. Dizmova bratovšcina je bila idejni predhodnik bolj zna­ne organizacije Academia Operosorum, ki je imela svoj prvi javni zbor leta 1701 (Dolinar 1994, 40), uradno pa je bila ustanovljena leta 1693 (Simoniti 1994, 47). Med po­membnejšimi clani ljubljanske akademije najdemo tudi kronista, zgodovinopisca in domoznanca Janeza Gregor-ja Dolnicarja, ki je bil clan tudi številnih italijanskih aka-demij. Njegov rokopis Annales Urbis Labacensis je lep primer besedila, v katerem se zgodovinopisje prepleta z antikvarstvom in domoznanstvom, obenem pa je prerez koncepta, iz katerega bodo izšle moderne tradicije zgo­ dovine, geografije in arheologije v Sloveniji. Koprske in ljubljanske akademije so nemoteno delova­le do druge polovice 18. stoletja. Ljubljanska akademija je prenehala aktivno delovati po smrti Janeza Gregorja Dolnicarja leta 1725 (Slapšak, Novakovic 1996, 264). Ceprav je bilo njeno delovanje za kratek cas obnovljeno po letu 1781, nikoli ni dosegla statusa, ki ga je imela v zacetku 18. stoletja. Kot drugje v Evropi se je tudi pri nas stari model akademij zlagoma umaknil salonom mece­nov iz višjega sloja. Pri nas je bil najpomembnejši me- cen baron Žiga Zois, ki je okoli sebe zbral zelo vpliven krog izobražencev. V njegovem krogu sta delovala tudi Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, ki nista bila le pomembna razsvetljenska literata, temvec tudi pomemb­na historiografa in domoznanca. Predvsem je pomembno delo Antona Tomaža Linharta, ki je napisal Versuch ei­ner Geschichte von Krain und den rigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreiches, v katerem je bila prvic podana ideja o etnogenezi slovenskega naroda in nje­ govi skupni nacionalni identiteti, kot jo definira skupna preteklost. Prikazani razvoj so prekinila Napoleonova osvajanja. Slednja so v naš prostor prinesla korenite družbene spre­membe. Prva, morda najpomembnejša, so bile politicne spremembe. Revolucionarna Francija je leta 1797 razpu­ stila takrat že hirajoco Beneško republiko, po avstrijskem porazu leta 1809 pa je Francosko cesarstvo velik del so-dobne Slovenije z mirovnim sporazumom iz Schbrun­na reorganiziralo v Ilirske province (1809–1814/1815). Francija je za prestolnico nove politicne enote izbrala Ljubljano, ki je s tem dobila pomen, ki bi lahko omo­gocil uresnicitev idej slovenskih razsvetljencev (Slap­šak, Novakovic 1996, 270). Ljubljana je v casu Ilirskih provinc dobila kratkoživo univerzo, oblikovan pa je bil tudi botanicni vrt kot svojevrstna infrastruktura za nara­voslovni študij. S porazom napoleonskih vojsk v Rusiji, pozneje pa tudi v Bitki narodov pri Leipzigu (1813), se je zacel konec Ilirskih provinc, ki so bile formalno priklju-cene Habsburškemu cesarstvu na Dunajskem kongresu (1815). S tem se je tudi pomen Ljubljane vrnil na raven manjšega regionalnega središca, kar je za pomembno posledico imelo to, da je ambiciozni nacionalni program slovenskih razsvetljencev preprosto razpadel (Slapšak, Novakovic 1996, 270). Razvoj društev od leta 1815 do 1918 Po koncu francoske oblasti je bilo slovensko kulturno življenje sprva zelo omejeno. Takoj po vrnitvi Ilirskih provinc Habsburški monarhiji je bila ukinjena univerza v Ljubljani (Slapšak, Novakovic 1996, 271), ob tem pa so umrli tudi najpomembnejši slovenski razsvetljenski misleci. Za obdobje francoske oblasti in obdobje po na­ poleonskih vojnah je pomembno, da ne govorimo vec o razvoju arheološke tradicije v kontekstu dveh držav, saj Beneška republika ni bila obnovljena. To se sicer pozna v relativnem zatonu Kopra, ki ga je po pomenu izrinil Trst. Slednji se je v 19. stoletju razvil v pomembno urbano in kulturno središce, v katerem je bil leta 1846 ustanovljen Prirodoslovni muzej, leta 1873 pa mestni arheološki mu-zej (Cunja 1992, 71). V Trstu so v 19. stoletju ustanovi­li tudi vec pomembnih društev, od katerih velja omeniti predvsem Societá di Minerva (1810), že leta 1829 pa je v Trstu zacel izhajati casopis Archeografo Triestino, ki je postal ena osrednjih zgodovinskih revij za obmocje Trsta in Istre (Cunja 1992, 71). Konec 19. stoletja, leta 1884, pa so v Trstu ustanovili tudi Societa istriana di Archeo­logia e Storia patria (Cunja 1992, 74), pomembno regio­nalno arheološko in zgodovinsko društvo. Kljub zatonu Kopra kot regionalnega znanstvenega cen­tra je bil konec napoleonskih vojn prvi trenutek v mo- derni zgodovini, ko je bilo današnje slovensko etnicno ozemlje združeno v eni državni tvorbi. Obravnavano ob-dobje lahko delimo na dve kronološki celoti – na obdobje pred letom 1848 in obdobje po letu 1848 –, ki ju locujeta predvsem nacin državne uprave in vladanja ter formal-na odprava fevdalnega sistema. Vgrobem lahko recemo, da se je po marcni revoluciji zacel razvijati moderen na-cin upravljanja države, medtem ko je bilo obdobje pred marcno revolucijo cas, ko so bile v Habsburški monarhiji na oblasti sile, ki so poskušale odpraviti številne dosežke poznega razsvetljenstva. Omenjeno ne pomeni, da ta cas ni bil pomemben za ra­zvoj slovenske arheologije in z njo povezanih strokovnih društev. Kranjska je že leta 1821, v casu Ljubljanskega kongresa (Slapšak, Novakovic 1996, 271), dobila Dežel­ni muzej (Landesmuseum) v Ljubljani, z njegovim delo­vanjem pa je povezano tudi delovanje Društva razisko­valcev domovinske zgodovine, domoznanskega društva, ki se je leta 1839 preoblikovalo v Muzejsko društvo za Kranjsko. S tem se na Slovenskem pojavi model delo­ vanja strokovnih organizacij, ki je znacilen za srednjo Evropo in avstrijske dežele – deželni muzej z muzejskim društvom –, obenem pa je temelj razvoja modernih stro­kovnih društev na našem prostoru. Iz tega modela pogo-sto izidejo tudi moderna nacionalna arheološka društva, kar se lepo pokaže na Hrvaškem. Narodni muzej v Za­grebu je bil ustanovljen leta 1848, kmalu zatem pa je bilo ustanovljeno tudi Društvo za jugoslavensku povjestnicu i starine (1850–1878), ki je neposredni predhodnik hr-vaškega nacionalnega arheološkega društva, saj se leta 1878 preoblikuje v Hrvatsko arheologicko društvo, da­nes Hrvaško arheološko društvo, ki je nacionalno arheo­ loško društvo z najstarejšo tradicijo na obmocju nekdanje Jugoslavije (Rapanic 1981, 19). Razvoj v Sloveniji je malo drugacen. Muzejsko društvo za Kranjsko je bilo sprva osredotoceno na naravoslovne vede, medtem ko je bilo Historicno društvo za Kranj­ sko dalj casa pomembnejše za razvoj domoznanstva in arheologije. Slednje je izšlo iz Historicnega društva za Notranjo Avstrijo (1843–1850), ki je bilo nadregionalno društvo s sedežem v Gradcu. Društvo je bilo povezano s tedanjim avstrijskim plemstvom, kar lahko prepoznamo tudi v dejstvu, da je bil njegov glavni pokrovitelj nadvoj­voda Janez, ki je prek društva izvajal svoje pokrovitelj­stvo nad zgodovinskimi raziskavami (Janša-Zorn 1991, 219). Društvo je delovalo na obmocju današnje Štajer­ske, Koroške in Kranjske, vendar je že v casu marcne revolucije postalo jasno, da enotno društvo ne bo obstalo. Historicno društvo za Notranjo Avstrijo (Der Historische Verein für Steiermark, Kärnten und Krain) je leta 1850 dokoncno razpadlo na tri regionalna društva – Historicno društvo za Kranjsko (Der Historische Verein für Krain), Historicno društvo za Koroško (Der Historische Verein für Kärnten) in Historicno društvo za Štajersko (Der Hi-storische Verein für Steiermark). Z oblikovanjem Deželnega muzeja za Kranjsko kot tudi omenjenih društev – Muzejskega društva za Kranjsko in Historicnega društva za Kranjsko – so bili postavljeni temelji nadaljnjega razvoja arheologije in arheološke in-frastrukture v Sloveniji. Po revolucionarnem letu 1848 se je postopoma preoblikovala tudi ureditev Habsburške monarhije. To preoblikovanje lahko zasledimo tudi v tedanjem avstrijskem pravu, sploh v organizaciji civil-nih organizacij in društev. Prve zakonske spremembe in zacetek modernega društvenega prava v Avstriji predsta­vlja Cesarski patent o ustanavljanju društev iz leta 1849 (Zajc Cizelj 2004, 146), ki ga je kmalu nadomestil Ce- sarski patent o ustanavljanju in delovanju društev iz leta 1852 (Zajc Cizelj 2004, 148). Cesarski patent je veljal do ustavne dobe avstrijske monarhije, ko sta ga leta 1867 nadomestila Splošni društveni zakon in Zakon o shodih, ki sta veljala do razpada avstro-ogrske monarhije po prvi svetovni vojni. Sprva je bilo od obeh društev bolj aktivno Historicno društvo za Kranjsko, ki je oblikovalo lastno numizmatic­no zbirko4, lastno knjižnico, stkalo vezi s sorodnimi orga­nizacijami po Evropi in oblikovalo lastno strokovno re-vijo (Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain). Sprva je bila njegova nadnacionalna narava prednost, a je društvo z razvojem slovenskega nacionalnega gibanja zacelo hirati. Leta 1867 sta se društvi, povezani z delom 4 Ta je postala temelj modernega numizmaticnega kabineta Narodne­ga muzeja Slovenije. Deželnega muzeja za Kranjsko – Historicno društvo za Kranjsko in Muzejsko društvo za Kranjsko –, dogovorili, da bosta prirejali skupne sestanke (Janša-Zorn 1992, 59). Slednje je bilo posledica resne kadrovske krize Historic­nega društva za Kranjsko, ki je bila tako resna, da sta se društvi leta 1881 združili pod enotnim imenom Muzejsko društvo za Kranjsko, ki je preoblikovalo glasilo društva in ga naslovilo Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko; temu so leta 1910 spremenili naslov v Carniola (1910– 1919) in je nemoteno izhajalo do konca prve svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni se je društvo preimenova-lo v Muzejsko društvo za Slovenijo, njegovo glasilo pa v Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Poleg osrednjega muzejskega društva so se oblikovala tudi druga društva, katerih delo je bilo povezano z na­stankom lokalnih muzejskih institucij. Tako sta pred za- cetkom prve svetovne vojne na današnjem slovenskem ozemlju nastali še regionalni muzejski društvi v Celju (1882) in na Ptuju (1893), na obmocju današnje Slove­nije pa sta vsaj delno delovali tudi že omenjeni tržaški društvi Istrsko društvo za arheologijo in domovinsko zgodovino (Societŕ Istriana di Archeologia e Storia Pa-tria), ki je imelo izrazito iredentisticen program (Lorber 2019, 915), ter društvo Minerva (Societŕ di Minerva), ki se je osredotocilo na preucevanje Julijske Krajine; ta je takrat segala tudi na slovensko ozemlje. V Trstu pa je imel sedež tudi pomemben znanstveni casopis Archeo­grafo triestino (Pavan, Marini 2010). Ob vseh teh dru­štvih so pred prvo svetovno vojno na ozemlju Slovenije delovali tudi avstrijske cesarske institucije in društva, od katerih sta najpomembnejša Dunajsko antropološko dru­štvo (Anthropologische Gesellschaft in Wien) ter Praz­godovinska komisija Cesarske akademije znanosti (Prä­historische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften). Za razvoj Slovenskega arheološkega društva je najpo­membnejša tradicija društev, katera se razvije na Kranj­skem, predvsem zaradi pomena Narodnega muzeja v Ljubljani, tedaj najpomembnejše arheološke in muzejske institucije na današnjem slovenskem ozemlju. To v bese­ dilu poudarjamo z osredotocenostjo na razvoj društev na Kranjskem, predvsem v Ljubljani. Žal to pomeni, da je razvoj arheoloških, zgodovinskih in muzejskih društev v preostalih slovenskih regijah sekundarnega pomena, ce­prav Ljubljana ni bila edino slovensko intelektualno sre­dišce v Avstro-Ogrski. Ob Kopru smo že omenili Trst, ni­ kakor pa ne smemo pozabiti na Maribor. Razvoj društev v Mariboru predstavlja poseben raziskovalni problem, ki bi ga bilo morda bolje obravnavati v samostojnem besedilu, saj je dinamika razvoja Muzejskega društva v Mariboru (ustanovljenega leta 1902) ter Zgodovinskega društva v Mariboru (ustanovljenega leta 1903) drugacna kot dinamika razvoja muzejskih in zgodovinskih dru­štev na Kranjskem in v slovenskem Primorju in je zelo povezana z razvojem slovenskega nacionalnega gibanja (Žnidaric 2003, 233). S tem v mislih, ga bomo tu le na kratko orisali. Za razvoj slovenskega zgodovinopisja je od omenjenih društev pomembnejše Zgodovinsko društvo v Mariboru, ki je že leta 1904 oblikovalo svojo strokovno knjižnico (Žnidaric 2003, 235). Kot enega svojih temeljnih ciljev je predstavilo oblikovanje južnoštajerskega narodnega muzeja, ki naj bi bil slovenska protiutež muzeju Muzej­skega društva v Mariboru, ki je bilo sprva pretežno pro­-nemško (Žnidaric 2003, 236). Zelo izražena nacionalna komponenta je pomemben del delovanja Zgodovinskega društva v Mariboru, zaradi cesar so temelji razvoja dru­štva drugacni kot v Ljubljani. Pomen za sodobno arheo­logijo in zgodovinopisje ter strokovno veljavo je društvo pridobilo z zacetkom izdajanja Casopisa za zgodovino in narodopisje (1904), ki je vsebinsko pokrival zelo širok nabor humanisticnih tem, tudi arheologijo. Z oblikova­njem Zgodovinskega društva v Mariboru in njegovega društvenega casopisa, Casopisa za zgodovino in narodo­pisje, se je Maribor vzpostavil kot eden pomembnejših centrov slovenske znanstvene misli5. Delovanje Zgodo­vinskega društva v Mariboru je prekinila prva svetovna vojna (Žnidaric 2003, 236), a je bilo obnovljeno že leta 1918. Društva v jugoslovanski kraljevini Poraz centralnih sil v prvi svetovni vojni je zelo spre­menil zemljevid srednje in jugovzhodne Evrope. Propa­dla so štiri velika cesarstva – Nemško cesarstvo, Rusko 5 Ta nacionalna komponenta nas vodi v zakljucek, da bi morali delo­vanje Zgodovinskega društva v Mariboru podrobneje preuciti tudi v odnosu z delovanjem Historicnega društva za Štajersko, ki je imelo svoj center v Gradcu. Kot je bil Narodni muzej v Ljubljani osrednji muzej dežele Kranjske, tako je bil muzej v Gradcu (danes Univer­salmuseums Joanneum) osrednji muzej dežele Štajerske. Ce smo na Kranjskem videli postopno združevanje interesov društev in posle-dicno njihovo združitev, na Štajerskem lahko vidimo neposredno nasprotovanje med društvoma. carstvo, Osmanska Turcija in Avstro-Ogrska, iz njihovih ruševin pa so številne nove države, ena od njih je bila tudi Kraljevina SHS, po letu 1929 Kraljevina Jugoslavi­ ja. Kraljevina SHS je nastala iz razvojno zelo razlicnih celot. Na eni strani sta bili nekdanji Kraljevini Srbija in Crna gora, ki sta imeli sebi lasten pravni red, na drugi pa so bila ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske in Kraljevine Bolgarije, ki so bila po vojni vkljucena v Kraljevino SHS. Ta diskrepanca se je zelo jasno pokazala tudi na podro- cju delovanja društev. Prve resne spremembe delovanja društev so bile na zakonodajnem podrocju. S padcem avstrijske monarhije je nova oblast nemudoma prekli­cala avstrijsko zakonodajo, kar je razvidno v Odredbi o razveljavitvi avstrijskega društvenega zakona in Od­redbi o razveljavitvi avstrijskega državnega zakona o shodih, obe izdani leta 1918. S tem je jugoslovanska oblast odstranila tudi temelje, na katerih so delovala mu-zejska društva na Slovenskem, in jih nadomestila z zelo avtoritarno Odredbo o razveljavitvi Odredbe o društvih in Odredbo o shodih, ki predstavlja prehodni zakonski okvir delovanja društev v novi kraljevini (Zajc Cizelj 2004, 163). Omenjena odredba je veljala do leta 1929, ko je v veljavo stopil Zakon o zašciti javne varnosti in reda v državi, s cimer je bila postavljena pravna podlaga kraljeve diktature. Zakon je omejil delovanje društev na kulturno, športno in izobraževalno dejavnost, a je naredil izjemo za tako imenovana nacionalisticna, anarhisticna in komunisticna združenja, ki so bila prepovedana. Na podlagi omenjenega zakona je bilo leta 1929 suspendira-no delovanje Hrvaškega arheološkega društva (Rendic­-Miocevic 2009, 21), Muzejsko društvo za Slovenijo pa je taki usodi ušlo. Leta 1931 je država razmere na tem po­drocju omilila z Zakonom o društvih, shodih in posvetih (Zajc Cizelj 2004, 164), a je bila škoda tedaj že narejena – Hrvaško arheološko društvo je svoje delovanje obno­vilo šele v kontekstu Arheološkega društva Jugoslavije v šestdesetih letih 20. stoletja. Nekoliko bolj svobodno je postalo delovanje društev po sprejetju Zakona o spre­membah ter dopolnitvah Zakona o društvih, shodih in posvetih iz leta 1931, po katerem so društva delovala do okupacije Kraljevine Jugoslavije, ko so zakoni razlicnih okupacijskih sil ukinili delovanje društev ter prepoveda­li javno zbiranje. Kot primer lahko tu navedemo razpu­stitev društev na slovenskem Štajerskem po Odredbi o odlocitvi komisarja (der Stillhaltekommissar) za društva organizacije in zveze iz leta 1941 (Zajc Cizelj 2004, 166). Drugi, precej neusklajen in nerazvit vidik razvoja arhe­ologije v Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturnovarstve­na zakonodaja. Tako Avstro-Ogrska kot tudi Srbija sta oblikovali kulturnovarstvene zakone. V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta bili Kraljevini Jugoslavija in Alba- nija redki izjemi, ki v Evropi nista imeli jasno dolocene zakonodaje za varstvo kulturne dedišcine (Krstic 2006, 51). Vsekakor so obstajale iniciative za oblikovanje take zakonodaje. Prva iniciativa je izšla iz srecanja muzeal­cev, arheologov in konservatorjev v Beogradu leta 1922 (Krstic 2006, 51; Lorber 2019, 917). Ta zakon nikoli ni bil implementiran, vendar je najobsežnejši od vseh pre­dlogov, njegovo obsežno analizo pa prinaša Franc Stele (1935; 1936). Zakon je bil napisan v dveh delih – prvi je bil urejal delovanje muzejev v Kraljevini SHS, drugi pa obravnaval zašcito starin in spomenikov; skupaj s tr-govinskimi zakoni Kraljevine SHS bi med drugim tudi implementiral dedišcinske dolocbe mirovnih pogodb iz Trianona in Saint-Germaina. Predlagani zakon je predvi­deval zelo decentraliziran sistem, ki je velik pomen dal banovinam z banovinskimi spomeniškimi uradi, vendar je zakon na vladni obravnavi padel iz financnih razlo-gov. Leta 1932 so ponovno poskusili sprejeti podobno oblikovan zakon, a je vnovic padel zaradi negativnega mnenja financnega ministrstva (Krstic 2006, 54). Zadnji poskus je bil Predlog zakona o muzejih iz leta 1934, ki je ohranjal le muzejski del predloga iz leta 1930. Tudi ta zakon ni bil sprejet, saj se je izgubil v postopkih ob re- formi države po smrti kralja Aleksandra, moramo pa tudi reci, da mu je aktivno nasprotovala srbska pravoslavna cerkev (Krstic 2006, 56). V Kraljevini Jugoslaviji sta se v konservatorske namene pozneje uporabljala Gradbeni zakon iz leta 1931 in Zakon o gozdovih (Krstic 2006, 57). Prikazana pravna konteksta lahko razumemo kot simp- tom mladosti nove države, a sta imela resne posledice za razvoj arheoloških strokovnih društev v Jugoslaviji kot tudi za razvoj arheologije v celoti. Dolgo je prevladova-lo mnenje, da lahko obdobje Kraljevine SHS/Kraljevine Jugoslavije oznacimo za obdobje stagnacije arheologije (Novakovic 2014, 224). Res je, da v tem casu ni zaživela nobena jugoslovanska arheološka institucija in da ni za- cela izhajati nobena vsejugoslovanska arheološka revija. Na prvi pogled se zdi, da je bilo to obdobje, v katerem stroka ni imela ambicije mednacionalnega povezovanja, obdobje, v katerem se je vsaka nacionalna arheološka šola držala zase in nadaljevala s svojim delom, kar pa ni cisto res. Vtem casu so obstajali poskusi oblikovanja ar­ heološke infrastrukture na jugoslovanski ravni, prav tako so bili prisotni poskusi oblikovanja vsejugoslovanskega strokovnega društva. Glavni motor teh projektov so bili vidnejši posamezniki že obstojecih društev, institucij in organizacij, aktivnosti pa lahko v kontekstu preuceva­nja arheoloških društev na ozemlju moderne Republike Slovenije delimo na dve kategoriji – vsejugoslovanske in omejene na ozemlje Dravske banovine. Pomembnejša kategorija so vsejugoslovanski državni poskusi oblikovanja strokovnega društva in osrednje ar­heološke institucije. Do pred kratkim je bilo znano le eno srecanje jugoslovanskih arheologov v Kraljevini Jugo­slaviji, to je Prvi jugoslovenski arheološki kongres leta 1922 v Beogradu (Novakovic 2014, 224). O kongresu je bilo dolgo znano le malo, saj je bil glavni vir o kongresu kratko besedilo hrvaškega arhitekta in profesorja na Uni- verzi v Zagrebu Cirila Metoda Ivekovica (1922). Tako dolgo ni bilo znano, kako je do organizacije kongresa prišlo, pa tudi ne, kakšni so bili dolgorocni nacrti razvoja arheologije v Kraljevini Jugoslaviji. Znana je bila vse­bina kongresa – udeleženci so razpravljali o že omenje­ni spomeniškovarstveni zakonodaji, ki pa nikoli ni bila implementirana. Vendar kongres jugoslovanskih arheologov v Beogradu ni bil edini dogodek. Preden je bil kongres sploh organi­ziran, so jugoslovanski arheologi izvedli neformalno sre-canje v vili industrialca, numizmatika in arheologa Leo­na Ružicka v Dobrni pri Celju leta 1922 (Lorber 2019, 916). O tem sestanku imamo tri glavne vire. Prvi vir je zapis v ljubljanskem casniku Jutro (Jutro, 29. 8. 1922), v katerem je predstavljen potek kongresa. Tako ugoto­ vimo, da so bili na sestanku v Dobrni pri Celju prisotni Frane Bulic, Mihovil Abramic, Nikola Vulic, Vladimir Petkovic, Viktor Hoffiler, Vejsil Curcic, Josip Mantuani, Niko Zupanic, Franc Stele, Leopold Leon Ružicka, Vik-tor Skrabar, Balduin Saria, A. Jeršinovic (Muzejsko dru­štvo Celje), Herbert Kartin (Muzejsko društvo na Ptuju) in manjša skupina tujih arheologov: Matija Murko (Pra­ga), grofica Uvarov (nekdanja predsednica Moskovskega arheološkega društva), Emil Reisch (predsednik Arhe­ološkega inštituta na Dunaju), Rudolf Egger in Franc Ferk. To potrjuje tudi slikovno gradivo, ki ga prinaša naš drugi vir, to je krajši zapis o srecanju arheologov pri Celju v beograjskem tedniku Ilustrovani list (Ilustrovani list 1922a). Zadnji vir o sestanku v Dobrni pri Celju je Spominska knjiga družine Leona Ružicka na Dobrni pri Celju, ki jo danes hrani Osrednja knjižnica Celje (Arhi­vski vir 6). Na sestanku so se dogovorili, da še istega leta organi­zirajo kongres arheologov in konservatorjev v Beogra­du, ki naj bi mu sledil kongres v Splitu leta 1924 (Jutro, 29. 8. 1922, 2). V Split naj bi povabili tudi tuje arheologe, sprejet pa je bil tudi okvirni dogovor o oblikovanju jugo­slovanske zveze vseh muzejskih, starinarskih in arheolo­ških društev v tedanji državi. Za uresnicitev dogovorje­nega so izbrali tudi Odbor za implementaciju zakljucaka sestanka, v katerem so bili Frane Bulic (predsednik), Mi-hovil Abramic (prvi podpredsednik), Nikola Vulic (drugi podpredsednik) in Ljubo Karman (sekretar in blagajnik). Clana organizacijskega odbora za organizacijo Prvega jugoslovenskega arheološkega kongresa v Beogradu sta bila Nikola Vulic in Vladimir Petkovic. Vulic in Petkovic sta svoje delo opravila dobro – v okto­bru leta 1922 je bil organiziran že omenjeni Prvi jugoslo­venski arheološki kongres v Beogradu, o katerem obstaja nekaj virov. Prvi vir je beograjski tednik Ilustrovani list (Ilustrovani list 1922b), v katerem sta objavljena slika in seznam udeležencev kongresa. Na kongresu v Beogradu so sodelovali Ciro Truhelka, Josip Mantuani, Izidor Can-kar, Vojeslav Mole, Niko Županic, Franc Stele, Viktor Hoffiler, Vladimir Tkalcic, Ciril Ivekovic, Mihovil Abra­mic, Ljubo Karman, Luj Marun, Franc Kovacic, Balduin Saria, Viktor Skrabar, Vladimir Travner, Radoslav Gru­ jic, Sima Trojanovic, Vladimir Petkovic in Nikola Vulic, glavna tema kongresa pa je bil razvoj spomeniškovar­stvene zakonodaje v Kraljevini SHS. Poleg tega vira se lahko naslonimo tudi na dolocene pri-cevalce iz prve roke. Že leta 1922 so bili objavljeni zapisi Cirila Ivekovica (1922), Frana Bulica (1922) in Izidorja Cankarja (1922). Kongres je omenjen tudi v memoar­skem tekstu Vojeslava Moleta (1970). Bolj zanimivi so socasni teksti iz leta 1922, saj je med njimi nekaj po­membnih razlik. Ivekovic in Cankar prinašata pregled kongresa, a že tu se vidi neenotnost virov. Ivekovic in casopisna porocila ponavljajo tezo o organizaciji 2. kon­gresa v Splitu leta 1924, kar potrjuje tudi Bulicev (1922, 1) zapis, ki prinaša zapis o konstituciji Organizacijskega odbora Drugega kongresa jugoslovenskih arheologov. Temu podatku nasprotuje zapis Izidorja Cankarja (1922, 164), ki jasno piše o tem, da naj bi bil omenjeni drugi kongres nacrtovan v Skopju. Razlogi za to razliko niso jasni. Kolikor je nam znano, niso leta 1924 izvedli nobenega kongresa, po dostopnih podatkih pa tudi pozneje niso or-ganizirali kongresov v Splitu ali Skopju. Jugoslovanskim arheologom je v Kraljevini Jugoslaviji uspelo organizi­rati le še en kongres, in sicer izredni kongres na Ptuju ob proslavi 30-letnice delovanja Ptujskega muzejskega društva leta 1923. Na kongresu je bilo doloceno, da se izdela Arheološka karta Jugoslavije (Žižek 1992, 149), po dostopnih podatkih pa niso razpravljali o nicemer drugem, kar je nekoliko nenavadno. Ta kongres je dokaj skrivnosten, saj ga poznamo zgolj kot opombo v clanku Ivana Žižka (1992) Muzejsko društvo in arheologija od 1893 do 1945 in kot opombo v novici o tridesetletnici ptujskega društva v casopisu Tabor (Tabor 5. 9. 1923). To dejstvo je nenavadno, saj je bil projekt Arheološka karta Jugoslavije eden redkih vsejugoslovanskih arheoloških projektov v tedanji državi (Saria 1932, 5–16). Kot do-daten vir za preucevanje kongresa lahko navedemo tudi analizo arhivskega gradiva Muzejskega društva na Ptuju, ki ga danes hrani Zgodovinski arhiv Ptuj in je trenutno v delu. Po omenjenem kongresu na obmocju današnje Slovenije dolgo niso organizirali nobenega pomembnejšega vseju­ goslovanskega strokovnega srecanja. Šele leta 1937 so na Ptuju organizirali srecanje Tabula Imperii Romani. Ta mednarodni projekt je bil oblikovan konec dvajsetih let dvajsetega stoletja, predlagali so ga britanski arheologi (Novakovic 2014, 227), razširil pa se je v številne evrop­ske države. Jugoslovanske karte so v resnici zacele izha­jati šele po drugi svetovni vojni, a je bil sestanek na Ptuju pomemben, ker so na njem oblikovali nacrt izdaje prvih zvezkov TIR za obmocje Jugoslavije. Kot pri projektu Arheološka karta Jugoslavije je bil tudi tu eden glavnih akterjev Balduin Saria. Ob tem neuspehu arheologov in muzealcev, da bi obliko­vali svojo vsejugoslovansko zvezo arheoloških, starinar­skih in muzejskih društev, moramo izpostaviti, da so bili posamezni arheologi zelo dejavni. Jugoslovanski arheo­logi so pisali besedila, v katerih se pojavi tudi argumenti­rana ideja o vzpostavitvi unitarnega vsejugoslovanskega arheološkega inštituta (Vasic 1927), sodelovali na vidnih mednarodnih arheoloških ekskurzijah in vodili delegaci­je na pomembne konference, kjer velja omeniti otvoritev XV. Mednarodnega kongresa antropologije in predzgo­dovinske arheologije v Parizu leta 1931. Omenjeni kon­gres, ki je bil organiziran kot del Mednarodne kolonialne razstave (Exposition coloniale internationale) v Parizu leta 1931, je s pozdravnim nagovorom odprl delegat Kra­ljevine Jugoslavije Niko Županic(1933, 303–304). Jugo­slovanski arheologi so bili tudi zelo dejavni v razlicnih umetnostnozgodovinskih in zgodovinskih društvih, tudi pri Jugoslovenskem istoriskem društvu (1935–1939), ki je bilo prvi poskus oblikovanja vsejugoslovanske zgodo­vinske organizacije. S svojim štiriletnim delovanjem in oblikovanjem revije Jugoslovenski istoriski casopis je bil proces združevanja jugoslovanskih zgodovinarjev bolj uspešen od arheološkega. Neuspeh oblikovanja nacionalnega arheološkega društva se je prenesel tudi na raven posameznih banovin oziroma narodov. Sploh za nacionalna društva je bilo delovanje v okvirih diktatorske zakonodaje oteženo, saj je slednja njihovo delovanje de facto prepovedovala. Omenili smo že, da je bilo Hrvaško arheološko društvo suspendirano, a je vecina ostalih društev v državi delovala naprej. Mu-zejsko društvo za Slovenijo je nemoteno delovalo do leta 1941, ne poznamo pa nobenega poskusa, da bi ga preo­blikovali v nacionalno društvo6, ki ne bi bilo povezano izkljucno z delom Narodnega muzeja v Ljubljani. Na ozemlju Slovenije so še vedno delovala tudi nekatera lo- kalna društva, ki so bila v veliki vecini ustanovljena pred prvo svetovno vojno. Ker je imela Kraljevina Jugoslavi­ ja sistem financne podpore zgodovinskim in muzejskim društvom, vemo, da so leta 1940 na obmocju Dravske banovine delovala Muzejsko društvo za Slovenijo (Lju­bljana), Muzejsko društvo v Mariboru, Muzejsko društvo na Ptuju, Muzejsko društvo v Celju, Muzejsko društvo v Murski Soboti, Muzejsko društvo v Škofji Loki in Zgodo­vinsko društvo v Mariboru (Službeni list kraljevske ban-ske uprave Dravske banovine 1940, št. 27, 382). Od omenjenih regionalnih društev je za razvoj arhe­ologije in zgodovinopisja najpomembnejše delovanje Zgodovinskega društva v Mariboru, ki je svoje delova­nje obnovilo po prvi svetovni vojni. Obdobje med dve- ma svetovnima vojnama je utrdilo pomen Maribora kot enega od slovenskih intelektualnih središc, razvoj Zgo­dovinskega društva v Mariboru pa je bil v obdobju med obema vojnama dalec najbolj dinamicen. Leta 1920 so v Mariboru združili muzejski zbirki Muzejskega društva v Mariboru ter Zgodovinskega društva v Mariboru (Žnida­ric 2003, 238), Zgodovinsko društvo v Mariboru je ime­ 6 Tak proces bi bil nemogoc v casu šestojanuarske diktature, a tudi po njeni omilitvi ni prišlo do omenjenega poskusa. lo pomembno vlogo pri oblikovanju Študijske knjižnice Maribor (1922). Ob teh projektih se je v zgodnjih dvaj­setih letih pojavila ideja za združitev Muzejskega društva v Mariboru ter Zgodovinskega društva v Mariboru, do cesar pa zaradi razlicnih vlog društva – Muzejsko društvo v Mariboru je bilo prednostno osredotoceno v skrb za muzej in njegove zbirke – ni prišlo (Žnidaric 2003, 239). V sodelovanju z mariborskimi oblastmi je Zgodovinsko društvo v Mariboru aktivno sodelovalo pri oblikovanju Mestnega muzeja v Mariboru (1924) ter regionalnega arhiva (1933). Po oblikovanju teh institucij se je Zgo­dovinsko društvo v Mariboru osredotocilo na znanstve-no raziskovalno delo ter tisk Casopisa za zgodovino ter narodopisje. Aktivno je bilo tudi na jugoslovanski ravni, kar vidimo tudi pri organizaciji proslave 25-letnice dru­štva (1928), ob kateri se je odvil strokovni posvet, na ka­terem so jugoslovanski zgodovinarji postavili zahtevo po dokoncnem sprejetju jugoslovanskega zakona o zašciti kul­turnih spomenikov (Žnidaric 2003, 243) – pri tem so bili, ravno tako kot arheologi leta 1922 v Beogradu, neuspešni. Iz povedanega je jasno, da je Zgodovinsko društvo v Ma-riboru v obdobju med obema vojnama doseglo zavidljivo strokovno raven, ki jo je grobo prekinila nemška okupa­ cija Maribora (1941–1945). Zgodovinsko društvo v Ma-riboru je bilo pod vodstvom Franja Baša obnovljeno že leta 1947, zelo hitro pa so bile obnovljene tudi številne mestne inštitucije, kakršna je bil Pokrajinski muzej v Ma-riboru. Zgodovinsko društvo v Mariboru je skoraj dvaj-set let delovalo kot podružnica Zgodovinskega društva za Slovenijo (Žnidaric 2003, 245), hitra obnova delovanja pa se ni razširila na društveni casopis – Casopis za zgo­dovino in narodopisje, ki je ponovno zacel izhajati šele po 25 letih premora (Vrišer 1979, 381). Delovanje Muzejskega društva za Slovenijo ter delo­vanje Zgodovinskega društva v Mariboru kažeta, da je bilo delovanje slovenskih zgodovinskih in arheoloških društev povezano z delovanjem in razvojem muzejskih inštitucij. To potrjuje tudi delovanje vecjega dela manjših društev, ki je bilo vezano na delovanje lokalnih muzejev, pri cemer sta bili Muzejsko društvo v Škofji Loki (1937) in Muzejsko društvo v Murski Soboti (1935) najmlajši. Ob teh društvih je v zadnjih petih letih obstoja Kraljevi­ne Jugoslavije delovalo še Muzejsko društvo v Krškem (1938) (Mohoric Bonca 2005, 81), ki pa ocitno ni dobi­valo državne subvencije. Prav tako se je zacel razvoj Mu-zejskega društva v Novem mestu, ki je bilo ustanovljeno v januarju leta 1941 (Mohoric Bonca 2005, 80), a ni nikoli resnicno zaživelo. Delovanje vseh omenjenih društev je prekinila druga svetovna vojna. Arheološko društvo Jugoslavije (1949–1971) Za skoraj celotno arheologijo v nekdanji Jugoslaviji predstavlja druga svetovna vojna velik prelom, saj je v skoraj vseh tedanjih institucijah prišlo do vecjih kadro­vskih sprememb (Novakovic 2014, 228). Poleg tega je socialisticna Jugoslavija pripravila korenite spremembe ustroja arheološke stroke in spomeniškovarstvene službe v državi. Za nas so sicer najbolj pomembne spremembe, ki so se zgodile v Sloveniji, vendar so te odsev sprememb v celotni državi. Prva velika sprememba je bila ta, da sta novi jugoslo­vanska in slovenska oblast do organizacije kulturnovar­ stvenih in raziskovalnih procesov pristopili drugace kot Kraljevina Jugoslavija. Slednji ni nikoli uspelo vzposta­viti enotnega spomeniškovarstvenega sistema. Oblasti po drugi svetovni vojni so, da bi se izognile podobnim okolišcinam, k reševanju in razvoju kulturnovarstvene problematike pristopile zelo aktivno. Že leta 1945 je v Sloveniji stopil v veljavo Odlok Predsedstva SNOS o zašciti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov, izdan pa je bil tudi Odlok o zašciti in cuvanju spomenikov in starin (Komelj 1976, 5). Država je ustanovila komisijo, ki naj bi preucila škodo, povzroceno na spomenikih in starinah, z Uredbo o ustanovitvi zbirnih centrov za kul­turno-zgodovinske predmete v Ljubljani, Mariboru, Ce-lju in Novem mestu pa je postavila temelje povojne or- ganizacije spomeniške službe v Sloveniji (Komelj 1976, 10). Podobni procesi so potekali tudi na zvezni ravni – AVNOJ je leta 1945 sprejel Zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnjackih retkosti, ki mu je po koncu vojne sledil Opšti zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnih vrijednosti (Krstic 2006, 62). Že leta 1945 pa se pojavijo tudi ideje o državnem oblikovanju zveznih institucij. Prvi tak predlog je Odredba o ustroju Federalnega zavoda za zašcito in znanstveno proucevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (Komelj 1976, 20), nacrtovana pa je bila tudi ustanovitev zveznega Arheološkega inšti­tuta, ki bi koordiniral vse arheološke raziskave v državi. Sagi o ustanovitvi inštituta lahko sledimo v arhivu Zveze arheoloških društev Jugoslavije, v katerem je shranjena tudi Uredba o Jugoslovenskom arheološkom institutu (Arhivski vir 1), vendar inštitut nikoli ni zacel delovati. Poleg tega je država tudi zelo aktivno pristopila k na-crtovanju strokovnih in stanovskih organizacij, kjer je zakonodajni okvir sledil razvoju države iz centralizacije v postopno federalizacijo. Del tega procesa je bilo tudi oblikovanje enotne arheološke stanovske organizacije v socialisticni Jugoslaviji, ki bi presegla regionalno de­lovanje posameznih že obstojecih društev. Ta pristop so pozdravili tudi arheologi, ki so nujno potrebovali forum, prek katerega bi koordinirali povojno obnovo arheolo­ške in spomeniškovarstvene infrastrukture ter oblikovali strategijo enotnega razvoja stroke v novi državi. Pri organizaciji iniciativnih sestankov je vodilno vlogo prevzel Arheološki inštitut SANU, na katerem so obliko­vali Iniciativni odbor za organizacijo srecanja jugoslo­vanskih arheologov v Niški Banji. Organizacija srecanja se je zacela leta 1949, samo srecanje pa je bilo izvedeno leta 1950. Kongres je bil za tedanji, povojni cas zelo ob-sežen (Novakovic 2014, 229), na njem pa so oblikovali strateški program razvoja arheologije v drugi Jugoslaviji. Na tem mestu moramo nujno izpostaviti, da v tem nacr­tu arheološka stanovska organizacija igra vodilno vlogo, kar je razvidno tudi iz dejstva, da sprva ni organizirana kot društvo. Prvi dve leti svojega delovanja (1950–1952) je urejena kot Koordinacijski odbor arheologov FLRJ, ki je imel obsežna pooblastila, saj je republiškim ministr­stvom ter uradom podajal porocila o stanju arheološke infrastrukture (kadrovska porocila, število muzejev …) ter razvojna priporocila. Koordinacijski odbor je imel mocno državno zaledje v Ministrstvu za znanost FLRJ (Ljubinkovic 1977, 61), ki je njegovo paradržavno vlogo formaliziralo, ko ga je leta 1952 preoblikovalo v Arheo­loški savet FLRJ. Ta je bil oblikovan v skladu z Uredbo o saveznim strucnim savetima (Arhivski vir 2). Arheološka stanovska organizacija je v obliki Arheolo­škega saveta Jugoslavije zacela s številnimi reformami organizacije arheologije v FLRJ. Poleg tega je Arheolo­ški savet financna sredstva dobil neposredno od Ministr­stva za znanost FLRJ, zato je lahko sofinanciral udeležbo posameznikov na mednarodnih konferencah in obvezno objavljanje rezultatov arheoloških raziskav v jugoslo­vanskih strokovnih revijah. V tej organizacijski obliki je stanovska organizacija v sodelovanju s pristojnimi mi-nistrstvi pripravila tudi smernice in temeljne dokumente za delovanje Jugoslovenskega arheološkega inštituta, ki pa nikoli ni zacel delovati. V casu priprave omenjenih dokumentov je stanovska organizacija delovala kot osre­ dnji inštitut, saj je poleg že omenjenih nalog dobila tudi pooblastila, da oblikuje dolgorocne strategije razvoja ar­heologije v državi. Arheološko društvo so v drugi Jugoslaviji formalno usta­novili leta 1953, na drugem sestanku jugoslovanskih ar­heologov v Pulju, kjer so Arheološki savet FLRJ preobli­kovali v Arheološko društvo Jugoslavije. Slednje je bilo sprva osredotoceno predvsem na organizacijske probleme jugoslovanske arheološke stroke, s cimer je nadaljevalo delo Arheološkega saveta, ceprav je poslej imelo slabše opredeljeno formalno vlogo. Sestanki v Splitu (1956), Sarajevu (1958) in Ohridu (1960) so vodili do stabiliza­cije arheološke stroke v Jugoslaviji in do vzpostavitve temeljev nacionalnega vsejugoslovanskega publicistic­nega delovanja Arheološkega društva Jugoslavije (Lor­ber 2019, 921) – revije Arheološki pregled, Inventaria Archaeologica, Archaeologia Iugoslavica in monograf-ska zbirka Dissertationes. Omenjenim publikacijam se je v sedemdesetih letih pridružila še Balcanoslavica. Sprva je bilo delovanje društva organizirano prek raznih komisij, na primer Komisije za zaštitu amfiteatra u Puli, katere so svoje naloge dobile na podlagi trenutnih potreb arheologije in spomeniškovarstvene stroke v Jugoslaviji, obenem pa so dedišcina delovanja Arheološkega saveta Jugoslavije. S stabilizacijo stanja v tedanji arheologiji in ob zavedanju, da so naloge društva širše kot tiste, ki so bile namenjene raznim komisijam, se je pojavila potreba po reorganizaciji delovanja društva. Razne komisije so se združile v tri širše sekcije – prazgodovinsko, anticno in srednjeveško. Vseskozi se je razpravljalo tudi o oblikovanju republiških podružnic, cemur pa osrednja organizacija in pristojna ministrstva dolgo niso bila naklonjena, saj je obstajala bojazen, da bodo republiške podružnice ovirale delova­nje osrednje organizacije. Kljub temu pa se je leta 1959 oblikovala Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije, ki je neformalno delovala do sprejetja no-vega statuta Arheološkega društva Jugoslavije na kon­ gresu v Ljubljani (1962), ki je tudi formalno dopušcal delovanje republiških podružnic. Slovenski podružnici sta sledili še hrvaška (1964) in srbska (1964). Kongres v Ljubljani je bil prvi tematski kongres Arheološkega dru­štva Jugoslavije z izrazito znanstvenim programom. Ustanovitev podružnic je že nakazoval proces federali­zacije enotnega društva, ki je bil posledica postopne fe­ deralizacije celotne jugoslovanske države in obnove ka­drovske moci nacionalnih arheoloških šol. Glavni motor federalizacije so sicer bili hrvaški arheologi, in prve na­ petosti so se pokazale že na kongresu Arheološkega dru­štva Jugoslavije v Herceg Novem (1966), po katerem je iz organov društva protestno izstopil Duje Rendic-Mio-cevic. Kmalu za tem so februarja 1967 hrvaški arheologi sklicali izredno sejo Hrvaške podružnice Arheološkega društva Jugoslavije, ki se je razvila v ustanovno sejo ob-novljenega Hrvaškega arheološkega društva (Suic 1967, 3). Na tej seji so hrvaški arheologi zahtevali tudi obliko­vanje Zveze arheoloških društev Jugoslavije, v kateri bi sodelovala enakopravna republiška društva. Obnova Hrvaškega arheološkega društva je bila na zve­ zni ravni sprejetaz mešanimi obcutki, predvsem zato, ker je Hrvaško arheološko društvo delovanje Arheološkega društva Jugoslavije oznacilo za anahronizem (Nikolan­ci, Vrbanovic, Zaninovic 1967, 4), a to je zacetek pro-cesa upravne federalizacije društva, ki je potekala prek kongresa jugoslovanskih arheologov v Boru (1969) vse do kongresa jugoslovanskih arheologov v Zadru (1972). Kongres v Zadru lahko razumemo kot ustanovni kon­gres Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Na njem so se republiška društva, ki so se postopoma oblikovala od leta 1967 v kontekstu Arheološkega društva Jugoslavije, združila v zvezo društev. V grobem lahko razvoj jugo­slovanskih republiških in pokrajinskih arheoloških dru­ štev delimo na dve skupini – na društva, ki so izšla iz že obstojecih podružnic (SR Slovenija, SR Hrvaška in SR Srbija), ter na društva, ki so nastala na novo (SR BiH, SR Crna gora, SR Makedonija in APVojvodina). Zadnji formalni kongres Arheološkega društva Jugoslavije je bil leta 1969 v Boru, kjer so oblikovali nov federalni statut, ki je bil nato sprejet na prvem kongresu Zveze arheolo­ških društev Jugoslavije v Zadru (1972). Sprememba oblike delovanja ni bila le formalne nara­ve. Po vseh kriterijih se je enotno društvo preoblikova-lo v zvezo enakovrednih nacionalnih društev. Enotna je ostala publicisticna dejavnost, združene pa so ostale tudi prazgodovinska, anticna in srednjeveška sekcija, katerih delovanje je bilo okrnjeno, saj so se tudi v republiških društvih oblikovale enakovredne sekcije, ki so posta­ le središce društvenega dogajanja. Predsedstvo društva je krožilo po republiškem kljucu, prvo predsedstvo pa je bilo v SR Makedoniji (prvi predsednik Zveze arhe­oloških društev Jugoslavije je bil Boško Babic). Zveza arheoloških društev Jugoslavije je po sestanku v Zadru organizirala še kongrese v Prilepu (1976), Mostarju (1980), Novem Sadu (1984) in na Bledu (1988). Posa­mezna nacionalna predsedstva zveze društev so dosegla razlicne ravni uspeha, danes pa lahko trdimo, da je bilo najuspešnejše slovensko predsedstvo (1984–1988), ki je predstavljalo zadnji uspeh v delovanju Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Pripeljalo je do spremembe formata v tisku revij in do poskusa razmisleka o razvoju delova­ nja društva, ki pa ni doživel epiloga. Kongres na Bledu predstavlja zakljucek predsedovanja Slovenskega arheo­loškega društva, obenem pa je tudi zadnji kongres Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Na njem so do izraza prišle globoke razpoke v tedanji jugoslovanski federaciji (Lorber 2019, 924), kmalu po njem, leta 1991, pa je brez akta o razpustitvi razpadla tudi Zveza arheoloških dru­štev Jugoslavije. Razvoj slovenskega nacionalnega arheološkega društva v kontekstu delovanja Arheološkega društva Jugoslavije (1959–1971) Slovenija se od Hrvaške in Srbije razlikuje v tem, da v 19. stoletju ni oblikovala nacionalnega arheološkega društva. Poudarili smo že, da so arheologi delovali kot clani številnih drugih društev, predvsem muzejskih, ki so v modernem obdobju prepoznana kot neposredni predho­dnik moderne Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ne pa Slovenskega arheološkega društva. Ta idejna diskon­tinuiteta razvoja je jasno vidna tudi v tem, da Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije v nobenem od svojih ustanovnih dokumentov ne navaja Muzejskega društva za Slovenijo, še manj pa Zgodovinskega društva v Mariboru, kot svojega idejnega predhodnika, kar zbuja obcutek, da so tedanji arheologi predhodna društva si­cer razumeli kot pomembna za razvoj arheološke misli v Sloveniji, a so svoje oblikovanje nacionalne podružnice jugoslovanskega izkljucno arheološkega društva razu­meli kot nekaj novega. Obdobje socialisticne Jugoslavije je tako prvo obdobje, v katerem slovenski arheologi ne delujejo v multidisci­ plinarnih strokovnih združenjih, temvec imajo lastno stanovsko organizacijo. Slovenski arheologi, predvsem vidnejši posamezniki, kakršen je bil Josip Korošec, so bili zelo dejavni že v casu Koordinacijskega odbora ar­heologov FLRJ in Arheološkega saveta FLRJ. Dejavni so bili tudi v raznih strokovnih komisijah kot tudi pri pre­ oblikovanju Arheološkega saveta v Arheološko društvo Jugoslavije; sprva je bila enotna organizacija za sloven-ske potrebe povsem dovolj. Proces oblikovanja nacionalnega društva v slovenski arheologiji izhaja iz resnicnih potreb. Vodstvo Arheo­loškega društva Jugoslavije je vedelo, da kadrovske in institucionalne posebnosti posameznih republik Jugosla­vije terjajo prilagojene pristope, ceprav ni bilo naklonje-no federalizaciji društva kot takega. Kljub temu pa je v prid združevanju republiških arheologov govorilo nekaj dejstev, ki so najjasneje izražena v Sloveniji. Arheološka skupnost v SR Sloveniji je bila majhna in zbrana okoli manjšega števila institucij (Narodni muzej, Filozofska fakulteta, Arheološka sekcija SAZU, regionalni muzeji). Prav tako je bila jezikovno specificna, v cemer se je raz­likovala od SR Hrvaške, SR BiH in SR Srbije. Slovenski arheologi so prvi oblikovali svojo nacionalno podružnico osrednjega društva. Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije je sprva delovala ne­formalno (1959–1962), po kongresu v Ljubljani (1962) pa je tudi statut Arheološkega društva Jugoslavije dopu-šcal delovanje republiških podružnic, pri cemer je pove­dno, da so se te razvile le v republikah z jasno izraženo nacionalno arheološko tradicijo (Slovenija, Hrvaška in Srbija). Slovenska podružnica Arheološkega društva Ju­goslavije je bila prvi korak k oblikovanju nacionalnega arheološkega društva, ki se je pospešeno nadaljeval po zveznem kongresu v Herceg Novem in obnovi Hrvaške­ga arheološkega društva. Sprva je bilo oblikovano tako imenovano Arheološko društvo za Slovenijo, ki pa se je leta 1971 preoblikovalo v Slovensko arheološko društvo, ki deluje še danes. Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije je bila ustanovljena leta 1959, organizacijsko pa je ne­spremenjeno delovala do leta 1966. Glavni viri za preu- cevanje njenega delovanja so porocila, ki jih je vodstvo podružnice pošiljalo Izvršnemu odboru Arheološkega društva Jugoslavije. Podružnica je aktivno zacela delo­vati leta 1960. Prvo obdobje delovanja društva je bilo med letoma 1960 in 1963. V tem mandatu je podružnica delovala kot ne­formalen del državne organizacije, formalni status pa je dobila šele leta 1962 na Kongresu Arheološkega društva Jugoslavije v Ljubljani. V tem obdobju so podružnico vodili Mitja Brodar (predsednik), Jaroslav Šašel (se­kretar), Stane Gabrovec (blagajnik), Jože Kastelic (clan odbora), Tone Knez (clan odbora), Stanko Pahic (clan odbora), Peter Petru (clan odbora), Ljudmila Plesnicar (clanica odbora), Aleksander Jelocnik (clan nadzorne­ga odbora) in Vera Kolšek (clanica nadzornega odbora) (Brodar 1963, 6). V tem casu je podružnica organizirala 10 plenarnih sestankov, 45 predavanj in tri ekskurzije. Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije je v tem obdobju sodelovala tudi pri tako imenovanih te­matskih akcijah, pri katerih je sodelovala z drugimi insti­ tucijami. Zacela je z oblikovanjem Osrednjega kataloga arheoloških in zgodovinskih knjig in revij v slovenskem jeziku, sodelovala pri oblikovanju projekta Claustra Al-pium Iuliarum, pri projektih Arheološka topografija Slo­venije in Arheološka karta Slovenije, izvedla je anketo o pomenu Numizmaticnega kabineta v Narodnem mu-zeju Slovenije ter zacela s pripravami Nacrta za ucenje arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Brodar 1963, 8). Ob tem je s hrvaško in srbsko podru­žnico Arheološkega društva Jugoslavije oblikovala sis-tem medsebojne pomoci, sodelovala pri pripravi novega statuta Arheološkega društva Jugoslavije, skupaj z osre­dnjo organizacijo pa je sodelovala tudi pri podeljevanju štipendij za študij v tujini. Leta 1963 je slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije izvolila novo vodstvo, ki je podružnico vo­dilo do leta 1966. V obdobju 1963–1966 so podružnico vodili Peter Petru (predsednik), Jaroslav Šašel (tajnik), Ljudmila Plesnicar-Gec (blagajnicarka), clani odbora Stane Gabrovec, Mitja Brodar, Tone Knez, Franc Le-ben, Iva Mikl-Curk in Stanko Pahic ter clana nadzornega odbora Franc Osole in Josip Klemenc (Šašel 1966, 30). Podružnica je organizirala 14 plenarnih sestankov, tri po­sebne kolokvije (Kelti in njih dedišcina na Slovenskem z ekskurzijo v Slovenske gorice – Maribor 1964; Paleolitik v Sloveniji z ekskurzijo na Notranjsko – Ljubljana 1965; in Zgodnji srednji vek v Sloveniji z ekskurzijo na Gorenj­sko – Ljubljana 1966), 23 predavanj ter 8 ekskurzij (Šašel 1966, 32). Slovenska podružnica je v Sloveniji sodelova-la pri vec raznovrstnih projektih.Sodelovala je pri raznih zašcitnih izkopavanjih, nadaljevala svoje sodelovanje pri projektu Claustra Alpium Iuliarum, zacela izdelavo Referativnega pregleda arheoloških zbirk v slovenskih muzejih, sodelovala pri oblikovanju Brodarjevega zbor­nika, zagnala akcijo Enotnega oblikovanja arheoloških vodnikov ter nadaljevala svoje sodelovanje pri projektu Arheološka karta Slovenije (Šašel 1966, 32). Podružnica je v tem casu s Srednjeveško sekcijo Arheološkega dru­štva Jugoslavije in Hrvaško podružnico Arheološkega društva Jugoslavije prevzela tudi vodilno vlogo pri pri­pravi jugoslovanske udeležbe na 1. Kongresu slovanske arheologije (UISS) v Varšavi (1965), na katerem se je Ju­goslavija predstavila z vecjim številom referatov in raz­stavo Materijalna kultura Slavena od 6. do 13. stoljeca u Jugoslaviji (Lorber 2019, 922). Razstava, ki je dobila posebno nagrado žirije, je bila v Varšavi postavljena med 14. novembrom 1965 in 14. marcem 1966, pozneje pa je bila v okrnjeni obliki predstavljena tudi na kongresu Arheološkega društva Jugoslavije v Herceg Novem. Arheološko društvo za Slovenijo V letu 1966 so se postopoma že zaceli postopki reorga­nizacije Arheološkega društva Jugoslavije, ki jih je letno pozneje še pospešila obnova Hrvaškega arheološkega društva. V tem casu se je spremenilo tudi vodstvo slo­venske podružnice Arheološkega društva Jugoslavije. Vodenje so prevzeli Peter Petru (predsednik), Jaroslav Šašel (tajnik), Ljudmila Plesnicar-Gec (blagajnicarka), clani odbora Tatjana Bregant, Iva Mikl-Curk, Andrej Bolta, Stane Gabrovec, Tone Knez in Andrej Valic, cla­na nadzornega odbora Josip Klemenc in Franc Osole ter predstavniki podružnice v Arheološkem društvu Jugosla­vije Peter Petru, Stane Gabrovec in Franc Osole (Arhivski vir 4), ki so delovali tudi v Komisiji za spremembe statuta Arheološkega društva Jugoslavije. Slovenska podružnica je izvedla sedem samostojnih pre­davanj in ekskurzij, sodelovala pa je tudi pri številnih nacionalnih arheoloških projektih drugih institucij. Že v letu 1966 je pristopila k svojemu notranjemu preobliko­vanju in septembra 1966 oblikovala Statut Arheološkega društva za Slovenijo (Arhivski vir 5), ki je postavil te­melje nacionalnega arheološkega društva, ki naj bi bilo del širše federalne ureditve. Že v statutu Arheološkega društva za Slovenijo je jasno, da je predlagana oblika de­lovanja prehodna, saj je bila diskusija o preoblikovanju Arheološkega društva Jugoslavije v zvezo enakovrednih društev zelo živa. Novi Statut Zveze arheoloških društev Jugoslavije je bil od leta 1967 v pospešeni izdelavi, pred­ videno pa je bilo, da bo koncna forma republiških društev prepušcena njim samim. Vcasu svojega delovanja je Arheološko društvo za Slove­nijo izvedlo nekaj pomembnih kolokvijev. Leta 1967 je v Celju organiziralo kolokvij Zgodnja antika v Sloveniji, ki sta mu leta 1969 sledila kolokvij Zgodnji srednji vek v Kranju in Numizmaticni simpozij na Ptuju (Arhivski vir 5). Arheološko društvo za Slovenijo je zacelo tudi z izda­janjem biltena Obvestila Slovenskega arheološkega dru­štva, ko se je prvic pojavila forma imena Slovensko arhe­ološko društvo. Prva številka biltena društva je izšla leta 1971, bilten pa je izhajal do leta 1981, ko je bil vkljucen v novo revijo Slovenskega arheološkega društva – Arheo. V prvi številki biltena je predstavljen širok pogled na in-stitucionalno muzejsko arheološko strukturo v Sloveniji, prav tako pa tudi krajši strateški pogled na nadaljnji ra­zvoj muzejev v Sloveniji (SAD 1971). Leto 1971 sta v jugoslovanski arheologiji opredelila dva dogodka. Prvi je bil kongres UISPP v Beogradu, pri pripravi katerega je aktivno sodelovalo tudi Arheološko društvo Jugosla­vije7 s svojimi podružnicami in republiškimi društvi, ter dokoncno oblikovanje statuta zveze arheoloških društev. Leta 1971 se je tudi uradno ustanovilo Slovensko arhe­ološko društvo, ki je leta 1972, s formalnim sprejemom Statuta Zveze arheoloških društev Jugoslavije na kongre­su v Zadru, postalo polnopravni clan Zveze arheoloških društev Jugoslavije8. Zakljucek Leta 1971 se je tudi v Sloveniji oblikovalo nacionalno arheološko društvo. Geneza Slovenskega arheološke­ga društva je do neke mere protislovna. Sprva je sledi-la modelu, ki bi ga lahko primerjali s hrvaškim, a z eno pomembno razliko. Na Hrvaškem se je že v 19. stoletju (1878) oblikovalo nacionalno arheološko društvo, ki se v slovenski arheologiji oblikuje skoraj stoletje pozneje (1959). Predstavljena institucionalna geneza postavlja 7 Na zvezni ravni je bil dolocen poseben organizacijski odbor za or-ganizacijo kongresa UISPP, prvotno kandidaturo in projekt pa je pripravila Prazgodovinska sekcija Arheološkega društva Jugoslavije (Arhivski vir 6). 8 Ob Slovenskem arheološkem društvu so bile formalne clanice Zveze arheoloških društev Jugoslavije tudi Hrvaško arheološko društvo, Srbsko arheološko društvo, Arheološko društvo BiH, Arheološko društvo Crne gore in Makedonsko arheološko društvo ter Arheolo­ško društvo AP Vojvodine in Arheološko društvo AP Kosova in Me-tohije – posamezna društva so bila bolj dejavna kot druga, nekatera (na primer na Kosovu) pa nikoli niso v resnici zaživela, kar je zveza upoštevala tudi v poznejših statutih, ko je bilo Arheološko društvo AP Kosova in Metohije izvzeto iz formalnega clanstva. vprašanje, zakaj. Ce v kratkih potezah orišemo razvoj strokovnih združenj na Hrvaškem, vidimo, da je zelo po­doben slovenskemu. V 19. stoletju se tako na Hrvaškem kot v Sloveniji oblikujejo društva po kontinentalnem av- strijskem kljucu, najpogosteje povezana z delovanjem pomembnejših muzejskih središc. Najpomembnejša dru­štva na Hrvaškem so Hrvaško arheološko društvo, Knin­sko starinarsko društvo / Hrvatsko starinarsko društvo in Hrvatsko društvo za istraživanje domace povijesti u Splitu – Bihac9. Glavna razlika med razvojem arheolo­ških, starinarskih in antikvarskih društev na Hrvaškem in v Sloveniji je oblikovanje nacionalnega arheološkega društva, ki se na Hrvaškem pojavi skoraj stoletje (1878) pred slovenskim (1959). Predstavljena primerjava nas postavi pred vprašanje, za­kaj. Eden od možnih razlogov je vsekakor razlicen so­ciopoliticni razvoj Hrvaške in Slovenije v 19. stoletju. Slovenska ozemlja v veliki meri pripadajo Avstriji10, ki jih vidi kot integralne dele (dežele) svojega ozemlja, med-tem ko je Hrvaška po marcni revoluciji v okviru Ogrske pridobila status de iure samostojne banovine (ob tem pa je bila ukinjena tudi Vojna Krajina, ki se je združila s civilno Hrvaško). Prav tako je pomembno poudariti, da je bilo hrvaško nacionalno gibanje bolj agresivno in eno­tno, bolj podobno ceškemu kot slovenskemu. Prikazana primerjava poudarja, da ta pomen ni zanemarljiv. Delna politicna samostojnost Hrvaške in ozemeljska zao­kroženost v povezavi z oblikovanjem nacionalnega arhe­ološkega društva ter primerjava razvoja s Slovenijo so še bolj izražene, ce pogledamo tudi razvoj v današnji BiH. Slednja ni imela prave arheološke tradicije, z izjemo aktivnosti franciškanov (Kaljanac, Križanovic 2012), a prava moderna arheologija je posledica kolonialnega po­ sega Avstrije, ki je po aneksiji BiH (1878) zacela s hitrim razvojem arheologije – ustanovila je Zemaljski muzej u Sarajevu (1888) (Landesmuseum), že leta 1876 pa je z delom zacelo Muzejsko društvo Zemaljskog muzeja. Tudi v tem lahko prepoznamo model delovanja široko zasta­vljenega muzejskega društva, povezanega z delovanjem 9 V Sloveniji ne poznamo izrazito regionalno usmerjenih društev, ka­kršni sta Kninsko starinarsko društvo/Hrvatsko starinarsko društvo in Hrvatsko društvo za istraživanje domace povijesti u Splitu – Bi­hac. Ti društvi sta za razvoj hrvaške arheologije zelo pomembni, vendar je, ker v Sloveniji ne poznamo ustreznika tem društvom, za predstavljeni argument relevantno le Hrvaško arheološko društvo. 10 Izjema je Prekmurje, ki po oblikovanju Avstro-Ogrske pripade ogr­skemu delu monarhije. deželnega muzeja, model, ki ga poznamo tudi v Slove­niji. S to primerjavo lahko dopolnimo tezo, da so širši družbeni odnosi (v tem primeru interni politicni odnosi v Avstro-Ogrski) kljuc do razumevanja geneze strokovnih združenj. Predstavljeno dopolnjuje tudi razvoj v obdobju Kraljevi­ne Jugoslavije, ko se ne oblikuje nobeno novo nacional-no arheološko društvo – delovanje Hrvaškega arheolo­škega društva je celo suspendirano –, pojavijo pa se ideje o oblikovanju širše jugoslovanske zveze arheoloških, starinarskih in muzejskih društev, ki bi dopolnjevala delo novih unitarnih institucij, kakršna bi bil osrednji arheolo­ ški inštitut. Ta razvoj zaradi notranjih napetosti v družbi nikoli ni zaživel. Šele v socialisticni Jugoslaviji so bili postavljeni pogoji, sprva dokaj neugodni, za razvoj ozi­roma obnovo delovanja nacionalnih arheoloških društev. Iz dostopnih virov smo predstavili razvoj slovenskega nacionalnega arheološkega društva, sprva kot sekcije osrednje organizacije, pozneje v obliki prehodnega Ar-heološkega društva za Slovenijo. Prikazani razvoj se je zakljucil leta 1971 s formalno ustanovitvijo Slovenskega arheološkega društva. Ker Slovensko arheološko društvo nima neposredne­ga predhodnika – predstavljena geneza ne predstavlja institucionalne kontinuitete, temvec konceptualno –, je pomembno, da izpostavimo globoko institucionalno povezavo med osrednjim jugoslovanskim društvom in republiškim arheološkim društvom. Slovensko arheolo­ško društvo je od osrednje organizacije sprva prevzelo interno organizacijo (sekcije, izvršni odbor …), model delovanja (srecanja, publicistika …) in družbeno vlogo (koordinatorja razvoja arheologije). To dejstvo, vidno tudi v primerjavi biltenov Informator Arheološkega dru­štva Jugoslavije in Obvestila Slovenskega arheološkega društva, je temelj nastavka za prihodnje raziskave. Leta 2021 bo minilo 50 let od formalne ustanovitve Sloven-skega arheološkega društva. Predstavljeno besedilo po­ nazori prvi del pregleda njegove geneze in zakljucuje z nastavkom drugega, ki se bo osredotocil na prvih 20 let razvoja Slovenskega arheološkega društva (1971–1991). V njem nameravamo predstaviti strukturo in notranji ra­zvoj novega društva kot dela Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Izpostaviti nameravamo njegovo koordi­ nacijsko vlogo, ki je izražena v strateških dokumentih, kakršen je Arheološki srednjerocni program 1976–1980 (SAD 1977), ter vlogo znanstvenega foruma, ki je vidna, na primer, v oblikovanju nove strokovne revije društva Arheo. Prav tako bomo v svojem prikazu poudarili pred­sedovanje Slovenskega arheološkega društva Zvezi ar­heoloških društev Jugoslavije v mandatu 1984–1988, v katerem je bila izvedena reforma publikacij Zveze ar­heoloških društev Jugoslavije, vidna predvsem v reviji Arheološki pregled, in ga lahko razumemo kot labodji spev Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Cilj pricujo-cega prikaza geneze »arheoloških« strokovnih združenj v Sloveniji in napovedanega prikaza razvoja Slovenskega arheološkega društva v kontekstu Zveze arheoloških dru­štev Jugoslavije je, da se ozremo na svojo preteklost ter razmislimo, kakšna je vloga Slovenskega arheološkega društva danes – v cem se razlikuje od naše preteklosti in kje iskati razloge za današnje stanje, ko je društvo manj pomemben del razvoja arheologije v Sloveniji. Literatura / References BRODAR, M. 1963, Izveštaj o radu Slovenacke podru­žnice Arheološkog društva Jugoslavije izmedju 1960 i 1963 godine. – Informator Arheološkog društva Jugosla­vije 4, 6–8. BULIC, F. 1922, Izvješce o djelatnosti Pokrajinskog Konservatorskog ureda za Dalmaciju za god. 1922. Op­cenite akcije. Sastanci arheologa i konservatora. – II. Pri-log Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku god. 1922 – Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku XLV, 1–3. CANKAR, I. 1922, Arheološki kongres v Beogradu. – Zbornik za umetnostno zgodovino 2/3-4, 164. CUNJA, R. 1992, Zgodovinski oris arheoloških raziskav na Koprskem. – Annales 2, 67–86. COK, L., S. ŽITKO 2018, Od renesancnih akademij do primorske univerze/From the Renaissance Academi­es to the University of Primorska. – Šolska kronika 3, 133–164. DOLINAR, F. M. 1994, Od Dizmove bratovšcine do Akademije delovnih v Ljubljani/Von der »Gesellschaft der Vereinigten« bis zur »Academia Operosorum« in Laibach. – V / In: Gantar, K. (ur. / ed.), Academia Ope-rosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve. – Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 35–47. GELLNER, E. 1983. Nations and Nationalism – New Perspecitves on the Past. – Oxford, Blackwell Publishers. HEIMPEL, H. 1972. Geschichtsvereine einst und jetzt. Geschichtswissenschaft und Vereinwesen im 19. Jahr­hundert. Beiträge zur Geschichte historischer Forsc-hung in Deutschland. – Göttingen, Max-Planck Institut f Geschichte. HROCH, M. 1993, How Nations are formed. – New Left Review 198, 3–20. IVEKOVIC, C. 1922, 1. jugoslovenski arheološki kon­gres. – Narodna starina 2, 197–199. JANŠA-ZORN, O. 1991, Historicno društvo za Kranjsko (1. del). – Zgodovinski casopis 45/2, 217–238. JANŠA-ZORN, O. 1992, Predhodniki današnje Zveze zgodovinskih društev Slovenije. – Kronika 39/3, 54–60. JANŠA-ZORN, O. 1996, Historicno društvo za Kranj­sko. – Ljubljana, Modrijan. KALJANAC, A., T. KRIŽANOVIC 2012, Bosansko­hercegovacki antikvarizam osmanskog doba. Antikva­ri izmedu istoka i zapada. – Godišnjak/Jahrbuch 41, 229–253. KOMELJ, I. 1976, Leto 1945 in varstvo kulturnih spo­menikov na Slovenskem. – Varstvo spomenikov 20, 5–52. KRSTIC, B. 2006, Zakonodavstvo arhitektonske bašti­ne. – Beograd, Republicki zavod za zaštitu spomenika kulture. LJUBINKOVIC, M. 1977, Dvadeset i pet godina Saveza arheoloških društava Jugoslavije. – Archaeologia Iugo­slavica XVIII, 61–65. LORBER, C. 2019, Uvod u proucavanje Arheološkog društva Jugoslavije (1949–1991). – Etnoantropološki problemi 14/3, 909–936. MOHORIC BONCA, K. 2005, Muzejska društva na Slo­venskem pred 2. svetovno vojno. – Kronika 53/1, 69–90. MOLE, V. 1970. Iz knjige spominov. – Ljubljana, Slo­venska matica. NIKOLANCI, M., S. VRBANOVIC, M. ZANINOVIC 1967, Zakljucci Osnivacke skupštine Hrvatskog arheolo­škog društva održane u Zagrebu dana 16. veljace 1967. – Informator Arheološkog društva Jugoslavije 21, 4–5. NOVAKOVIC, P. 2014. Historija arheologije u novim zemljama Jugoistocne Europe. – Sarajevo, Univerzitet u Sarajevu. PAVAN, G., G. MARINI (ur. / ed.) 2011, Il Bicentario della Societŕ di Minerva 1810–2010. – Archeografo Tri­estino, extra serie (8). – Trst, Societŕ di Minerva. RAPANIC, Ž. 1981, Postanak arheoloških društava, nji­hova uloga u razvitku arheologije u Hrvatskoj i doprinos nacionalnoj kulturi. – V / In: Majnaric-Pandžic, N. (ur. / ed.), Izdanja Hrvatskog arheološkog društva. – Vukovar, Hrvatsko arheološko društvo, 15–28. RENDIC-MIOCEVIC, A. 2009, 130. obletnica osnivanja Hrvatskog arheološkog društva. – V / In: Hekman, J., J. Balen, B. Cecuk (ur./ ed.), Hrvatska arheologija u XX. stoljecu. – Zagreb, Matica Hrvatska, 31–64. SARIA, B. 1932, Arheološki zemljevidi. – Glasnik Mu-zejskega društva za Slovenijo 13, 5–16. SIMONITI, P. 1994, Apes Academiae. – V / In: Gantar, K (ur. / ed.), Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve. – Ljubljana, Slo­venska akademija znanosti in umetnosti, 47–60. SLAPŠAK, B., P. NOVAKOVIC 1996, Is there national archaeology without nationalism? Archaeological tradi­tion in Slovenia. – V / In: Diaz-Andreu, M., T. Champi­on (ur. / ed.), Nationalism and archaeology in Europe. – London, Routledge, 256–293. Slovensko arheološko društvo (SAD) 1977, Arheološki srednjerocni program 1976–1980. – Obvestila Sloven-skega arheološkega društva 1 (1977), 2–11. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 1940, št. 27, 382. SUIC, M. 1967, Arheološkom društvu Jugoslavije. – In-formator Arheološkog društva Jugoslavije 21, 3. ŠAŠEL, J. 1966, Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije. Tajnikovo porocilo za dobo 1963– 1966. – Informator Arheološkega društva Jugoslavije 17, 30–32. VASIC, M. 1927, Arheološki institut Srba, Hrvata i Slo­venaca. – Srpski književni glasnik 22, 33–43. VRIŠER, S. 1979, Ob 75-letnici zgodovinskega društva v Mariboru. – Zgodovinski casopis 33 (št. 3), 375–383. ZAJC CIZELJ, I. 2004, Pravna osnova za delovanje dru­štev 1849–1941. – Arhivi 27, 145–166. ŽITKO, S. 1997, Carlijevo delovanje v koprskih akade­mijah 18. stoletja. – Actae Histriae 5, 59–78. ŽNIDARIC, M. 2003, Ob stoletnem jubileju Zgodovinskega društva v Mariboru. – Casopis za zgodovino in narodopisje 74 (Nova vrsta 39), zvezek 3-4, 227–246. ŽUPANCIC, M. 1978, Zapisnik prvega sestanka Komi­sije za interdisciplinarne raziskave, ki je bil 10. 5. 1978 v prostorih Centra za zg. sr. vek v Ljubljani. – Obvestila Slovenskega arheološkega društva 1 (1978), 6. ŽUPANIC, N. 1933, Pozdravni govor delegata Kralje-vine Jugoslavije, N. Županica, na XV. Mednarodnem Kongresu antropologije in predzgodovinske arheologije v Parizu, dne 20. sept. 1931. – Etnolog 5-6, 303–304. Arhivski viri / Archive documents Arhivski vir 1: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 19, Uredba o Jugoslovenskem arheološkom institutu. Arhivski vir 2: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 17, Rešenje o osnivanju Arheološkog saveta FNRJ. Arhivski vir 3: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 2, Dopis o delovanju Arheološkega društva za Slovenijo. Arhivski vir 4: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 2, Dopis o akcijah Slovenskega arheološkega društva/Arheološkega društva za Slovenijo. Arhivski vir 5: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 2, Statut Ar-heološkega društva za Slovenijo. Arhivski vir 6: Ms 138. Osrednja knjižnica Celje. Spo­minska knjiga družine Leona Ružicka na Dobrni pri Ce-lju z avtogrami gostov. Dnevno casopisje in tedniki / Newspaper articles Ilustrovani list 1922a, Iz života našega društva. – Ilustro­vani list 38, 5.–12. 11. 1922, 13. Ilustrovani list 1922b, Iz života našega društva. – Ilustro­vani list 45, 23.–30. 11. 1922, 2. Jutro 1922, Sestanek arheologov na Dobrni. – Jutro III (št. 204), 29. 8. 1922, 2. Tabor 1923, Slavnostna seja Muzejskega društva v Ptuju. – Tabor IV (št. 200), 5. 9. 1923, 2. The Forbearers of the Slovene Archaeological Society (Summary) The article deals with the predecessors of the Slovene Archaeological Society. It divides their chronological genesis in several periods. We begin with the earliest development of the antiquarian and Landeskunde tradi­tions in modern Slovene lands. It highlights the dichot­omy between the renaissance tradition of the Venetian Republic as seen in the academies in the town of Koper and the continental tradition of Landeskunde (Slovene term – domoznanstvo). It focuses on two “scientific” centres – Venetian Koper and Austrian Ljubljana – where academies were formed. It maintains that these acade­ mies can be understood as the first true professional or semi-professional associations where archaeology was cultivated in its earliest forms. These academies were supplemented by the work of individuals, such as Janez Vajkard Valvasor, who worked in the regional science of Landeskunde. As the Enlightenment began, these acad­emies began to fade and were replaced by the salons of wealthy individuals. This development continued into the era of the Napoleonic wars, which can be seen as a lost opportunity for Slovene science. Following the recon­struction of the Habsburg Empire, we can see the begin­nings of the development of the modern museum society model—one where a society that incorporates many in­dividuals from different backgrounds works closely with a central regional museum. The text offers an overview of this development up to the First World War. The latter can be seen as a deep cut in the development of Slovene national archaeology; however, as the text aims to show, this was not merely a lost period as many attempts were made to reform the institutional framework of archaeol­ogy. This process was far more successful after the Sec­ond World War, when the state embarked on a focused development of archaeology – this is most clearly seen in the formation of the Archaeological Society of Yugo­slavia. The latter can be seen as an incubator for Slovene Archaeological Society, since it hails from the Slovene Section of the Archaeological Society of Yugoslavia that later reformed into the Archaeological Society for Slo­venia. The genesis of a national archaeological society concludes in 1971 when the Slovene Archaeological So­ciety is formed. The article ends with a final analysis of the presented genesis, comparing it with the Croatian and Bosnian experience, and a set up for a following article that will deal with the first 20 years of the development of the Slovene Archaeological Society as a part of the Union of Archaeological Societies of Yugoslavia—it will high­light the relationship between the institutions, and the de­velopment of the national society and its role in the wider Yugoslav context. 1.02 Pregledni znanstveni clanek Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišc pozne antike in zgodnjega srednjega veka A Short Overview of Theoretical Approaches in the Archaeological Research of Late Antique and Early Medieval Cemeteries © Kaja Pavletic Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; kaja.pavletic@ff.uni-lj.si Izvlecek: Vclanku so predstavljeni najpogostejši teoretski pristopi arheološkega preucevanja grobov in grobišc od zacetka 20. stoletja do danes. Osredotoci se na razvoj v nemški, anglo-ameriški in slovenski arheologiji, predvsem na podrocju pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Pregled dopolnjuje nabor relevantne literature. V zakljucku clanka avtorica poda kratek razmislek o problemih, ki jih predstavlja trenutna odsotnost teoretskega diskurza v slovenski arheologiji, in navede nekaj predlogov za bolj raznolike interpretacije pokopov. Kljucne besede: arheologija grobišc, teorija, metodologija, interpretacija, pozna antika, zgodnji srednji vek Uvod Grobišca so eden najpogostejših virov za arheološko pre-ucevanje preteklih družb, vendar pa ostajajo njihove in-terpretacije, tudi v slovenski arheologiji, vse prepogosto zelo poenostavljene. To je najverjetneje posledica tega, da posebnih teoretskih refleksij o preucevanju grobišc pri nas z redkimi izjemami skoraj ni. V clanku je pred­stavljen pregled najpomembnejših teoretskih smernic in relevantne literature obravnave grobišc, zlasti na nemško govornem obmocju in v anglo-ameriški arheologiji. Gre namrec za dve glavni smeri arheološkega teoretskega diskurza, ki sta se dolgo razvijali skoraj povsem loceno eno od drugega. Sledi predstavitev razvoja arheologije grobišc v 90. letih, za katerega je že znacilno pogostejše mešanje pristopov obeh prej omenjenih podrocij. Pregled teoretskih in metodoloških pristopov zadnjih dveh dese­tletij oriše preucevanje grobišc kot izrazito interdiscipli­narno in odprto za naslavljanje povsem novih razisko­valnih vprašanj. V tem oziru slovenska arheologija danes nekoliko zaostaja, pregled interpretacij grobišc pri nas pa je pokazal, da se raziskovalci še vedno osredotocajo predvsem na etnicne opredelitve, ki pogosto slonijo na direktnem povezovanju etnicnosti in materialne kulture. Kljub temu so v clanku izpostavljene nekatere objave, ki od tega odstopajo in zastavljajo kompleksnejša vprašanja o družbeni strukturi. Pregledni del clanka se osredotoca predvsem na raziskave, ki so potekale na podrocju pozne antike in zgodnjega srednjega veka, obcasno pa tudi v Abstract: The article gives a short overview of the most common theoretical approaches in the archaeological research of graves and cemeteries from the beginning of the 20th century to the modern era. The focus is on developments in German, Anglo-American, and Slovenian archaeology, particularly in the fields of late antique and early medieval archaeology. The overview is complemented by a selection of relevant literature. The author concludes the article with a brief reflection on the difficulties caused by the current lack of theoretical discussion in Slovenian archaeology and offers suggestions for more diverse interpretations of burials. Keywords: burial archaeology, theory, methodology, interpretation, Late Antiquity, Early Middle Ages prazgodovinski arheologiji, saj je teoretski razvoj med njimi tesno povezan. Clanek zakljucuje kratko razmišlja­nje o problemu odsotnosti teoretskih razprav pri obrav­ navi grobišc v Sloveniji in razlicnih možnostih njihove interpretacije. Napisan je z namenom, da s tem kratkim teoretskim pregledom opozori na pomanjkljivosti neka­ terih starejših pristopov, ki obcasno še vedno zaidejo v naše interpretacije, in v upanju, da morda sproži aktiv­nejše zanimanje za teoretske razprave na podrocju razi­skovanja grobišc. Nemška arheologija Arheološka veda ima v Nemciji dolgo tradicijo. Kot pra-vi Heinrich Härke (1995, 53–54), je bilo za antikvarne pristope v 18. stoletju znacilno predvsem ukvarjanje s klasicno arheologijo, medtem ko sta bili prazgodovinska in zgodnjesrednjeveška arheologija obstranskega pome­na. Do spremembe je prišlo tekom 19. stoletja, ko je pod vplivom romantike in takratnih nacionalnih gibanj nasta- la težnja po oblikovanju narodne preteklosti. Posledicno je cas preseljevanja ljudstev postal priljubljen predmet raziskovanja. Teoretski razvoj arheologije grobišc zgodnjega srednjega veka je bil v Nemciji zaradi narave virov nenehno tesno povezan tudi s teoretskimi razpravami v prazgodovinski arheologiji (za pregled teoretskega razvoja prazgodovin­ ske arheologije v Nemciji glej Kossack 1992). Nanj je mocno vplivala izrazita pozitivisticna tradicija, znacil­na za nemško družboslovje, ki je pod mocnim vplivom naravoslovnih ved že od 19. stoletja naprej stremela k objektivnemu pristopu do preteklosti, oziroma, kot je to ubesedil Leopold von Ranke (1874, nav. v Härke 1995, 48), »wie es eigentlich gewesen« (slo. kot se je dejansko zgodilo). V arheologiji je to odzvanjalo v delu Gera von Merharta, ki je vodil prvo katedro za prazgodovinsko ar­heologijo v Nemciji. Za njegov empiristicni pristop so bile znacilne znanstvena indukcija, komparativna tipolo­gija in kritika virov (Härke 1995, 49). Ta komparativno--tipološka metoda, ki je dajala velik poudarek artefak- tom, njihovi klasifikaciji in kronološki opredelitvi, je v Nemciji vplivala na vec generacij arheologov ter se odra­žala tudi v raziskavah grobišc. Množicno raziskovanje poznoanticnih in zgodnjesre­dnjeveških grobišc v Nemciji se je zacelo med obema svetovnima vojnama z izkopavanji grobišc v vrstah (nem. Reihengräberfelder). Kulturno-zgodovinska arhe­ologija je, podobno kot pristopi pred njo, grobove razu­mela kot neposreden odraz družbe oziroma tako imeno­vana zrcala življenja (nem. Spiegel des Lebens). Takratne interpretacije v zgodnjesrednjeveški arheologiji so teme­ljile na dveh med seboj povezanih domnevah: pravni in religiozni. Pravna domneva je izhajala iz ohranjenih do-kumentov germanskega prava, na podlagi katerih je Paul Reinecke (1925) grobne pridatke interpretiral kot neod­tujljivo lastnino pokojnika. V germanskih kodeksih je pri moških takšna lastnina imenovana hergewaete, Reinecke je sem uvrstil orožje in dele noše, povezane z njim, pri ženskah pa je neodtujljiva lastnina poznana kot gerade, po Reineckejevem mnenju naj bi v tem primeru šlo za nakit in dele noše. Iz germanskih pravnih dokumentov je izhajala tudi izredno vplivna študija Walterja Veecka (1926), ki je na podlagi alemanskih moških pokopov in orožja v njih identificiral razlicne pravne razrede, ome­njene v zakonikih (plemstvo, svobodne, polsvobodne in nesvobodne). Po drugi strani pa je religiozna domneva izhajala iz predvidevanja, da je pogrebni ritual odvisen od oblik in vsebin verovanj v posmrtno življenje. Vero­vanje o posmrtnem življenju je torej dolocilo, ali bodo v grobu pridatki ali ne, pravila glede premoženja pa so dolocala, kateri predmeti bodo vkljuceni v grob, s cimer so se razlike v statusu, prisotne že v casu življenja, pre­nesle v onostranstvo (Paulsen 1967, 150, nav. v. Härke 1997b, 19). Interpretacije poznoanticnih in zgodnjesrednjeveških grobišc je takrat mocno zaznamoval tudi pristop Gusta-fa Kossinne (1911). Kossinnova ideja je bila, da lahko v arheologiji s pomocjo specificnihtipov artefaktov identi­ficiramo arheološke kulture, distribucija teh tipov pa nam pomaga prepoznati jasno zamejene kulturne province, ki sovpadajo s poselitvenim prostorom plemenskih in etnic­nih skupin (Kossinna 1911, 3). V kolikor v arheološkem zapisu kasneje ni bilo nenadnih sprememb, ki jih Kos­ sinna povezuje z migracijami, lahko te etnicne skupine nato neposredno povežemo s specificnimi zgodovinskimi ljudstvi. Neposredno povezovanje arheološke materialne kulture z etnicnimi skupinami je bilo nato vec desetletij splošno uveljavljeno, najbolj pa je prišlo do izraza v casu pred in med drugo svetovno vojno. Raziskave nemških arhe­ologov, ki so bile pogosto politicno motivirane, so po­tekale tako v Nemciji kot zunaj njenih meja in so bile v primeru grobišc osredotocene predvsem na iskanje raz­lik med germanskim in romanskim (primer Petri 1937; Zeiss 1941). Kot germanske so oznacevali grobove s fibulami ali orožjem, medtem ko so romanske grobove definirali zgolj kot nasprotje tega. Kot izpostavi Hubert Fehr (2002), so v casu teh hiperetnocentristicnih pristo­pov s pomocjo pojmov, kot so Tracht, Volksgeschichte, Volksgemeinschaft in Volkstum, pojem germanskega vse bolj izenacevali z nemškim, rezultati raziskav grobišc pa so bili veckrat izrabljeni za politicno opravicevanje te­ženj po ozemeljski širitvi. Po drugi svetovni vojni se je v nemški arheologiji pojavil tako imenovani sindrom Kossinne. Arheologi so v strahu pred možnostjo ponovne zlorabe arheološke vede zaceli vse bolj zavracati interpretacijo, ki bi segala preko tipo­loških in kronoloških opredelitev (Härke 1995, 56). Hans Jgensen Eggers (1949/50), velik kritik G. Kossinne, se je po drugi svetovni vojni med drugim ukvarjal s preu-cevanjem družbene strukture na podlagi bogatih rimsko--železnodobnih grobov na grobišcu Lübsow, s cimer je ponovno obudil zanimanje za že prej omenjeni model W. Veecka (1926). Njegov model, ki je vec desetletij mocno zaznamoval nemško arheologijo grobišc, pa je, kot izpo­stavlja Härke (2000, 370–372), nato v 60. letih prejšnjega stoletja naletel na številne kritike (Christlein 1966; Steu-er 1968; Werner 1968). Te so bile v prvi vrsti usmerjene proti neposrednemu povezovanju dolocenih vrst predme­tov s specificnimi pravnimi razredi, pri cemer se je zacela izpostavljati tudi šibkost domneve, ki je iz tega izhajala (mec v grobu kaže na bojevnika – vsi bojevniki imajo mec). Poleg tega so kritiki izpostavili tudi dejstvo, da so dokumenti, na podlagi katerih so arheologi pokojnike uvršcali v razlicne pravne razrede, dejansko nekaj stoletij poznejši od grobišc v vrstah in zato povezava med tema dvema skupinama podatkov morda ni enozovcna. S tem povezana je bila tudi kritika številnih predhodnih razi­skovalcev, ki so zgodnjesrednjeveško družbo obravnava­li kot monolitno in staticno, ob tem pa veckrat zanema­rili možnost regionalnih in kronoloških razlik (za kritike glej: Christlein 1966; Steuer 1968; Werner 1968). Kot odgovor na te kritike so se razprave v nemški zgodnje­srednjeveški arheologiji šestdesetih let razdelile v dve smeri; prva si je prizadevala izboljšati družbene interpre­tacije, druga pa jih popolnoma opustiti. Predstavnik prve smeri Heiko Steuer je v svojem delu Zur Bewaffnung und Sozialstruktur der Merowingerzeit (1968), ki je, kot pravi Härke (2000, 371), na nemško arheologijo vplivalo tako, kot je na anglo-ameriško Binfordov clanek o nacinih po­kopavanja iz leta 1971, temeljito in utemeljeno kritizi­ral starejše pristope ter predlagal opustitev arheološkega iskanja pravno definiranih razredov germanske družbe. Kljub takšnim stališcem se sam v tem delu ni razlikoval od starejših avtorjev. Tudi on se je vecinoma ukvarjal le s pridatki v moških grobovih, za katere je menil, da precej tocno odražajo oborožitev in družbeni status umrlega, a ne nujno tudi njegovega pravnega položaja (Steuer 1968, 29–30). Kasneje je svoje mnenje nekoliko spremenil in predlagal, da grob ni odsev družbe, temvec odsev ideje družbe. To pomeni, da pokopi neposredno ne odražajo družbene strukture, temvec da to pocnejo na vrsto po­srednih nacinov in še to le v primeru, da je neka sku­pnost v pogrebnem ritualu družbene razlike sploh želela izražati. Predlagal je, da se podatkom iz raziskav grobov dodajo še podatki o naselbinah in bivališcih, saj naj bi ti po njegovem mnenju lahko razkrili ostanke pretekle družbene resnicnosti (Steuer 1982, 601). Za izboljšave interpretacij družbe si je prizadeval tudi Rainer Christlein (1973), ki je zagovarjal tezo, da pokop odraža predvsem ekonomsko moc pokojnika in/ali tistih, ki ga pokopljejo. Pri tem je poudaril, da ni nujno, da ta ekonomska moc sovpada z institucionalizirano pravno strukturo prebival­stva, vendar pa naj bi kljub temu dovolj verodostojno od­ ražala takratne družbene razmere (Christlein 1973, 148). Christlein je v svojo študijo poleg moških vkljucil tudi ženske pokope ter na podlagi pojavljanja dolocenih ti- pov pridatkov v frankovskih in alamanskih grobovih pre­dlagal razdelitev v tako imenovane kvalitativne skupine (nem. Qualitätsgruppen), ki so postale splošno sprejete v nemški zgodnjesrednjeveški arheologiji. Razdelitev je temeljila na podlagi informacije o tem, kako pogosto je pojavljanje nekega tipa pridatka, pri cemer je Christlein upošteval tudi material najdbe. Bronasti uhani, ki so raz­meroma pogosti, se tako pojavljajo v kvalitativnih sku­ pinah A(najnižja), B in C (najvišja), medtem ko so zlati uhani omejeni le na skupino C (Christlein 1973, 157). Glavni predstavnik druge smeri kritik zgodnejših pristo­ pov je bil Joachim Werner (1968; nav. v Härke 1997b, 20), ki je menil, da bi morali arheologi zacasno opustiti poskuse interpretiranja grobišc z vidika družbene organi­zacije, saj naj s takratnimi metodami to ne bi bilo mogo- ce. Namesto tega je zavzel stališce strogega pozitivizma in predlagal, naj arheologija na podlagi grobov pridobiva le podatke o noši in oborožitvi. Kritike starejših interpre­tacij družbe na podlagi grobov so sicer morda naredile korak v pravo smer, a so, kot opozarja Härke (1997b, 20), v osnovi ostale podobne zgodnejšim pristopom, predvsem z vidika tega, da so grob pretežno razumele kot »zrcalo življenja«, naj bo to neposreden odraz vsak­danjih, prakticnih vidikov življenja, kot je menil Werner, ali pa odsev ekonomske moci, kot je predlagal Christlein. Od 60. let naprej se, kot opozarja Härke (1991; 1995), nemška arheologija ni odzvala na teoretski razvoj nove arheologije, ki je socasno potekal v Angliji in Ameriki, nove pristope pa so pogosto zavracali brez podajanja alternativ. Kljub temu je od 70. let naprej prišlo do ra­ zvoja vecje multidisciplinarnosti raziskav, kar je bila po Härkejevem (1991, 195–196) mnenju posledica vpliva Herberta Jankuhna, profesorja prazgodovine in zgodnje­ga srednjega veka na univerzi v Gtingenu. Njegovi štu­denti so nadaljevali debate o družbeni strukturi na pod-lagi grobov, s tem da so v raziskave poleg arheoloških zaceli vpeljevati nove vrste podatkov, med katerimi so podatki o skeletu (biološki spol in starost, dedne lastnosti zob) ter grobni strukturi, s cimer so ugotavljali, koliko truda je bilo vloženega v izdelavo groba. Michael Gebühr (1975) se je, na primer, ukvarjal z grobnimi pridatki tako, da je te primerjal z antropološko dolocenim spolom in starostjo posameznikov na rimskih železnodobnih grobi-šcih v severni Nemciji. Anglo-ameriška arheologija Preucevanje preteklih družb na podlagi grobov je v Se-verni Ameriki in Veliki Britaniji v marsikateri tocki po­tekalo podobno, a vecino casa povsem loceno od nemške stroke, ki pa je vsaj v samem zacetku izrazito vplivala na interpretacije grobišc anglo-ameriške arheologije. Osre­dnji predstavnik kulturno-zgodovinske paradigme v Veli­ ki Britaniji je bil avstralski arheolog Vere Gordon Childe (1925; 1926). Izhajajoc iz teorij G. Kossinne je pojem arheološke kulture prvi vpeljal v britansko arheologi­ jo in jo opredelil kot specificne tipe ostankov (posodje, orodje, okras, pogrebni rituali in oblike bivališc), ki se neprestano pojavljajo skupaj. Te je oznacil za material-ne ostanke ljudstev (Childe 1929, v–vi). Po Childovem mnenju so artefakti odraz nekih skupnih idej, kulture pa nespreminjajoce se, medtem ko je spremembe v arheolo­škem zapisu pripisoval stiku z drugimi ljudstvi, kar naj bi potekalo v obliki migracij ali širjenja idej (difuzija) (Childe 1929, vii). Ena od diagnosticnih znacilnosti pri dolocanju arheoloških ljudstev so bili tudi grobovi, ki so jih arheologi takrat vecinoma obravnavali kot determi­nirane z religioznimi normami (Härke 1997b, 20–21). V enem od svojih poznejših del je Childe (1945) tradicijo pokopavanja z grobnimi pridatki povezal s tekmovanjem v družbi. Menil je, da bo rezultat daljšega obstoja stabilne družbe v grobovih viden kot pojavljanje manjše kolicine pridatkov, medtem ko naj bi invazija oziroma »stik med barbarskimi in civiliziranimi družbami« pomenila kore­ nito preoblikovanje družbe, nove kolicine premoženja ter nove nacine izkazovanja tega (Childe 1945, 17). V anglo-ameriškem svetu se je na temeljih kritike tradici­onalne arheologije v 60. in zgodnjih 70. letih 20. stoletja pojavilo gibanje, imenovano nova arheologija oziroma procesna arheologija, ki jo je David Clarke definiral kot »a set of questions rather than a set of answers« (Clar­ke 1973, 17). Kljucna objava, ki je postavila smernice ameriške procesne arheologije in njenega ukvarjanja z grobišci, je bila objava zbornika Approaches to the So­cial Dimensions of Mortuary Practices (Brown 1971). V njem je izšel tudi znani clanek Mortuary Practices: Their Study and Their Potential, v katerem je Lewis Binford (1971) kritiziral interpretativne pristope tradicionalne arheologije, še posebej obravnavo razlik v pogrebnem ritualu kot posledico stikov med razlicnimi kulturnimi skupinami. Namesto tega je menil, da bi morali arheologi preucevati razlike v pokopih znotraj posamezne skupnosti in te interpretirati v kontekstu družbe. Binfordova hipo­teza je bila namrec, da je raznolikost grobnega rituala znotraj ene kulturno-družbene enote neposredno poveza­na s kompleksnostjo statusne hierarhije in organizacije skupnosti (Binford 1971, 14–15). Po njegovem mnenju je za razumevanje družbenih fenomenov, simbolizira­nih v pokopu, potrebno obravnavati dvoje: pokojnikovo družbeno osebnost (Binford jo imenuje social persona), sestavljeno iz razlicnih družbenih identitet, ki so bile iz­ražene za casa življenja in jih je bilo primerno izraziti tudi v smrti, poleg tega pa tudi velikost in sestavo druž­bene enote, ki prepoznava s statusom povezane dolžnosti do pokojnika (Binford 1971, 17). Na podlagi etnoloških analogij je Binford ugotovil, da se skozi pogrebni ritual odražajo razlicni vidiki družbene osebnosti, kot so sta­rost, spol, družbeni položaj, pripadnost skupini ter vzrok in kraj smrti (Binford 1971). To je bilo v skladu s pristo-pi nove arheologije, za katere je bila znacilna uporaba etnoloških analogij z namenom iskanja medkulturnih generalizacij (primer Saxe 1970). Zanje je tipicno tudi, da družbo obravnavajo kot sistem med seboj poveza­nih podsistemov, njihov obstoj in delovanje pa naj bi se odražala v materialni kulturi. Izhajajoc iz domnevne povezanosti socialnega in ideološkega podsistema so procesni arheologi predvidevali, da je kompleksnost po­grebnega rituala premosorazmerno povezana s komple­ ksnostjo skupnosti in družbenim statusom posameznika v njej (Härke 1997b, 20–21). Za razliko od tradicionalne arheologije, ki je spremembe v arheološkem materialu razumela predvsem kot posledico migracij ali difuzije, je nova arheologija spremembe razlagala znotraj družbe in jih razumela kot kulturno evolucijo ali pa prilagajanje oziroma odziv na okoljske spremembe (Trigger 2006, 395). Te sklepe je še dodatno podprl povojni razvoj nara­voslovnih metod, kot so paleobotanika, zooarheologija, radiokarbonsko datiranje in dendrokronologija (Johnson 2010, 26). Ceprav se je procesna arheologija v osnovi oblikovala v severnoameriški arheologiji, je imela mo­ can vpliv tudi na britansko, v nekoliko manjši meri pa tudi na nizozemsko in skandinavsko arheologijo. Kljub svojim kritikam pa je procesna arheologija, kot poudar­ja Härke (1997b, 21), pokope podobno kot tradicionalna arheologija obravnavala kot neposreden odsev družbene ureditve, le da tu v ospredju niso bile religijske prakse, temvec družbena kompleksnost. Glavni kritik teh pristopov in pionir tako imenovane po­procesne arheologije, ki se je v poznih 70. in 80. letih prejšnjega stoletja oblikovala predvsem v Veliki Brita-niji, je Ian Hodder. Za arheologijo grobišc je imel velik pomen njegov clanek Social structure and cemeteries: a critical appraisal (Hodder 1980), v katerem je kritiziral poenostavljeno in neposredno izenacevanje kompleksno­sti grobnega rituala s kompleksnostjo družbe. Izpostavil je, da ce spol, starost in status niso izraženi v grobnem ritualu, to še ne pomeni, da niso bili izraženi v družbi in da je to v veliki meri odvisno od odnosa do smrti. Prav zaradi slednjega lahko v pogrebnem ritualu pricakujemo popacenja tega, kar se resnicno dogaja v družbenem ži­vljenju, kar je Hodder pokazal s pomocjo etnografskih primerov, ki nam lahko po njegovem mnenju pomagajo ta popacenja tudi razumeti. Ena od kljucnih ugotovitev poprocesne arheologije je torej bila, da je pokop v naj­ boljšem primeru posreden odsev družbe, saj je, kot je izpostavil Michael Parker-Pearson (1982, 101), pokop pravzaprav obred prehoda in je zato popacen z ideolo­gijo. Vloge posameznika, ki so izražene v pogrebnem ritualu, je zato bolj kot v nekem širšem okviru družbene hierarhije potrebno preucevati znotraj specificnega kon­teksta pogrebnega rituala. Primer tega je študija Micha­ela Shanksa in Christopherja Tilleyja (1982), ki sta ne­olitske gomile v Angliji in na Švedskem izpostavila kot ilustracijo popolne dekonstrukcije življenja in nove kon­strukcije v kontekstu smrti. Tamkajšnje pogrebne praske, v katerih sta prisotni nacrtna izbira in manipulacija z deli cloveškega skeleta, po njunem mnenju niso zanesljiv od­sev družbe, temvec lahko tudi popacijo in namerno naro-be prikažejo ter na ta nacin utrjujejo družbeno ureditev (Shanks, Tilley 1982, 152). Pristope britanske poprocesne arheologije lahko razde-limo v dve skupini: simbolne oziroma kontekstualne ter sociološke. Simbolni pristopi temeljijo na domnevi, da so rituali zaznamovani z uporabo simbolnih dejanj in for-maliziranega vedenja oziroma vedenja v vzorcih. Kako je bil pokojnik položen v grob in kako so bili k njemu priloženi grobni pridatki, je del aktivnosti v vzorcih ozi­roma simbolnih aktivnosti pogreba (Pader 1980, 143). V okviru simbolnega pristopa je grob razumljen kot sim-bolni jezik, ki ga je treba dešifrirati kot celoto, in sicer znotraj nekega casovnega, prostorskega, družbenega ali religioznega konteksta. Ko simbol umestimo v kontekst, postane koda, povezovanje vec kod pa vodi v nastanek sporocila (Pader 1980, 144; Härke 1997b, 21–22). Te te­oretske smernice je Ellen-Jane Pader (1980) uporabila pri svoji študiji anglosaških skeletnih pokopov, pri katerih je poskušala analizirati družbeno strukturo glede na vzorce, ki jih je bilo mogoce opaziti pri antropoloških podatkih o starosti in spolu, položaju skeletov, tipov in kombina­cij grobnih pridatkov, njihovi legi v kontekstu groba ter lokaciji groba v kontekstu grobišca. Na grobišcu West-garth Gardens je izpostavila primer ženskega groba, ki po pridatkih nikakor ne izstopa od preostalih, vendar pa je poseben z vidika nacina pokopa. Gre namrec za edini ženski pokop v krsti in ima, tako kot preostali moški po­kopi te skupine, prekrižane noge, v grobu pa se pojavlja tudi nož, ki je sicer pri ženskah na tem grobišcu redek pridatek. Šele upoštevanje razlicnih znacilnosti v kon­tekstu grobišca je pokazalo, da gre za poseben oziroma izstopajoc grob (Pader 1980, 157). Drugo skupino pristopov poprocesne arheologije pred­stavljajo tako imenovani sociološki pristopi, ki so svo­ je interpretacije vecinoma osnovali na idejah socasne družbene teorije. Za preucevanje grobišc (primer Par­ker-Pearson 1982) je bila kljucna predvsem Giddensova teorija strukturacije, ki pravi, da družba ni okvir, zno­traj katerega bi posamezniki igrali že vnaprej dolocene vloge, temvec prepletanje dejanj in pravil, pri cemer so slednja upravicena z ideologijo (Giddens 1979, nav. v Härke 1997b, 22). Arheologi so iz tega izpeljali tezo, da pogrebni ritual ni le pasivni odsev družbe, temvec posle­dica dejanj, ki aktivno prispevajo k njenemu oblikovanju (Härke 1997b, 21). Prav tako ni nujno, da pogrebni ritual odraža dejanske odnose moci v družbi, kljucno pa je ra­zumevanje, zakaj so nekatere vloge v pogrebnem ritualu izražene in v kolikšni meri so te izrabljene kot družbe­na promocija med tekmujocimi družbenimi skupinami (Parker-Pearson 1982, 110). Poprocesna arheologija je prinesla velik teoretski napredek v arheologiji grobišc in interpretaciji pokopov, vendar pa ji, kot je izpostavil Härke (1997b, 21–22), za razliko od procesne arheologi­je pogosto manjka jasno opredeljena metodologija. Teo­retski pristopi poprocesne arheologije tako predstavljajo miselni premik od vidika, da je svet mogoce objektivno opazovati, k takemu, ki poudarja subjektivnost in osebno izkustvo sveta (Hakenbeck 2008, 17). Teoretski pristopi v devetdesetih letih Procesna arheologija je v okviru pozitivisticne tradicije spremenljivke, kakršna je spol, zavracala kot znanstveno nedostopne. Na kritiko tovrstnih pristopov, ki jo je s se­boj prinesla poprocesna arheologija, je bilo vezano tudi oblikovanje arheologije spolov s prvimi pomembnejšimi razpravami v zacetku 80. let (Greif 2003, 6). Ta razvoj, ki je povezan z drugim valom feminizma v 60., je v ar­ heologiji v primerjavi z drugimi družboslovnimi kot tudi humanisticnimi vedami nastopil razmeroma pozno in bil najprej osredotocen predvsem na izpostavljanje proble­matike androcentrizma v arheologiji. Oblikovati se je za-cela paradigma, katere namen je bil vkljuciti spol in spol­na razmerja v osrednja znanstvena vprašanja, ki so med drugim naslavljala tudi temo prezentacije preteklosti in odprla diskusijo o poklicnem statusu žensk v arheologi­ji (Greif 2003, 16–17). Do razmaha arheologije spolov, sploh v arheologiji grobišc, je prišlo v 90. letih. Ena od pomembnih tem je postalo razlikovanje med biološkim spolom (ang. sex) in kulturnim spolom (ang. gender), ki ga je feministicno gibanje sicer izpostavljalo že prej. Ta dihotomija predpostavlja, da se posameznik v vecini primerov rodi kot biološki moški ali ženska, znacilno­sti kulturnega spola pa pridobi šele skozi svoje izkustvo in družbeno dojemanje spola v neki skupnosti. S tretjim valom feminizma oziroma s tako imenovanim postmo­ dernisticnim feminizmom se je arheologija v 90. zacela ukvarjati predvsem z vidika kulturnega relativizma in preucevati pluralnost dojemanja spola (Gilchrist 1999, 1–16; Conkey, Gero 1997). Arheologija spolov se je naj­bolj razmahnila in še danes prevladuje predvsem v bri­tanski (Roberta Gilchrist, Sam Lucy, Nick Stoodley) kot tudi skandinavski arheologiji (Tove Hjungdal, Joanna Sofaer, Marie Louise Stig Sřrensen). Primer obravnave spolov v kontekstu zgodnjega srednjega veka je obrav­ nava ženskih pokopov na merovinških grobišcih Guya Halsalla (1996). S pomocjo vzporejanja pisnih virov in grobnih pridatkov je namrec raziskoval ozadje ter razlo­ge za izrazito izkazovanje bogastva v grobovih mladih žensk. To je interpretiral kot odraz velikega pomena, ki so ga mlade ženske imele za celotno družbo, ta pa naj bi izhajal iz njihove zmožnosti rojevanja otrok in skle­panja vezi s poroko. Halsall je izpostavil tudi povezavo med dojemanjem spola in starostjo, o cemer je sklepal predvsem na podlagi tega, da so otroci pogosteje poko­ pani s pridatki, ki jih oznacuje za spolno nevtralne, in da se pridatki, ki jih lahko na podlagi antropoloških analiz povežemo z ženskami ali moškimi, z redkimi izjemami pojavljajo šele od otroštva naprej. Na arheologijo grobišc je od 90. let naprej mocno vplival tudi Heinrich Härke, katerega delo po mnenju Howar­da Williamsa in Duncana Sayerja (2009) predstavlja ne­kakšno premostitev razlik med procesno in poprocesno arheologijo. Pri svojem preucevanju grobišc se namrec ukvarja tako s temami, ki so bolj tipicne za procesno arheologijo, na primer ekonomskimi in družbeno-poli-ticnimi procesi, kot tudi s simbolnimi vidiki grobov in materialne kulture, kar so tematike poprocesne arheolo­gije (Williams, Sayer 2009, 13). Za Härkejevo razisko­ valno metodologijo je znacilna uporaba razlicnih metod in teorij, še posebej zagovarja pogled na iste podatke iz razlicnih zornih kotov, ta izrazita pluralnost pa je v do-loceni meri verjetno posledica tega, da se je Härke izo­braževal predvsem v Nemciji, nato pa dolga leta pouce-val na angleških univerzah. Pri svojih raziskavah poleg arheologije redno uporablja tudi pisne vire, etnografske analogije (Härke 1999; 2007) ter osteološke in genetske podatke (Thomas et al. 2008; Härke 2011a), v nekoliko manjši meri pa se z grobišci ukvarja tudi z vidika kra­jinske arheologije (Härke 2001). Ena od slabosti, ki jih je pri kontekstualnem pristopu izpostavil Härke (1994, 33), je, da arheologi pravzaprav ugotavljajo pomen pre­teklih ritualov v okviru kontekstov, ki so jim prav tako neznani kot sam ritual, kar po njegovem mnenju prej ali slej privede do ugibanja. Izhajajoc iz nekaterih nemških raziskav, ki so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja grob­ne pridatke primerjale z izsledki antropoloških analiz (na primer Gebr 1975), je Härke zato razvil metodo soocenja namernih in funkcionalnih podatkov (Härke 1993; 1994; 1997). Svojo metodo je teoretsko podprl z ugotovitvami nemškega etnologa Wilhelma Mühlmanna (1938, 108–114, nav. v Härke 1994, 33), ki je razliko-val med dvema vidikoma življenja: življenjem kot zave­stjo (mišljenje) in življenjem kot aktivnostjo (pocetje). Teoretski princip Härkejeve metode soocenja namernih in funkcionalnih podatkov torej temelji na predpostav­ki, da so grobovi posledica rituala, ki odseva idejni svet, torej mišljenje, in to ustvarja namerne podatke. Mednje je Härke v prvi vrsti uvrstil arheološke podatke (tip po­kopa, grobna konstrukcija, pridatki, lokacija), saj jih je namerno dolocila in izbrala skupnost, na katero so med drugim vplivali mišljenje, religija in družbena ideologija. Po njegovem mnenju je problem v primeru arheologije to, da nam je ritual pogosto neznan, sploh v prazgodovi­ni in zgodnjem srednjem veku, ki ju zaznamuje redkost pisnih virov. Ce torej želimo iz pokopov razbrati prete­klo resnicnost, je treba že omenjene namerne podatke primerjati oziroma soociti s funkcionalnimi podatki, med katere je Härke umestil predvsem podatke o skeletih (spol, starost v casu smrti, telesna višina, zdravje, dedne znacilnosti) in jih opredelil kot nepristranske informacije o življenju, na katere grobni ritual ni vplival. Kot vrsto podatkov, ki jo je glede na situacijo mogoce uvrstiti v eno ali drugo skupino, je Härke omenil še tehnicne (velikost, sestava in znaki uporabe ali unicenja na predmetih) ter okoljske podatke. Z metodo namernih in funkcionalnih podatkov je Härke preuceval anglosaške grobove z orož­jem ter poskušal ovreci takrat uveljavljeno predstavo, da pokop z orožjem sam po sebi nakazuje, da je bil pokojnik bojevnik. Namesto tega je predlagal, da gre v primeru orožja v anglosaških grobovih med 5. in 7. stoletjem za simbolicne, vecpomenske pridatke, ki so povezani z raz-licnimi vidiki osebne identitete. Härke meni, da lahko orožje izraža spolno in starostno identiteto, predlagal pa je, da bi lahko bilo povezano tudi z etnicnostjo pokojni­kov (Härke 1990; 1992a; 1992b; 1994; 1997a). Eden od kljucnih sklepov Härkejevega dolgoletnega ukvarjanja z arheologijo grobišc je, da grobovi niso »zrcala življenja«, temvec »zrcala, ki odsev popacijo« (nem. Zerrspiegel des Lebens) in nam zato podajo popacen odsev preteklo­sti. Naloga arheologije v tem primeru je, da prepozna, kaj je tisto, kar je popaceno, in poskuša interpretirati, cemu je temu tako (Härke 1997b, 25). Teoretski in metodološki pristopi zadnjih dveh desetletij V zadnjih dveh desetletjih arheologijo grobišc zaznamu­jeta predvsem raznolikost pristopov in vidikov preuce­vanja ter interdisciplinarnost. V ospredju je nedvomno preucevanje vecplastnih identitet in njihovih najrazlic­nejših vidikov. V današnjih raziskavah še vedno zaseda pomembno mesto preucevanje spola (Stoodley 1999; Sřrensen 2000; Effros 2000; Hofmann 2009; Härke 2011b; Sofaer, Sřrensen 2013), ki ga raziskave pogosto obravnavajo skupaj z življenjskim ciklom, saj gre za ne­razdružljivi kategoriji posameznikove identitete. Skozi teoretske okvirje teh dveh tematik se arheologija danes pogosto ukvarja s clani družbe, ki so bili v starejših raz­iskavah veckrat prezrti. Tu velja še posebej izpostaviti raziskave, ki se ukvarjajo z ženskami (Halsall 1996; Stoodley 2000; Sayer, Dickinson 2013) in otroki (Scott 1999; Crawford 1999; 2000; 2007; Sofaer 2006; Sayer 2014; Chapman 2015). Teoretski razvoj je viden tudi pri preucevanju grobišc z vidika prostora (Sayer, Weinhold 2013) ter krajine in njenega pomena (Williams 2002; Mees 2019), sem pa lahko uvrstimo tudi opazovanje sorodstvenih povezav v okviru grobišc (Sayer 2007; 2009; 2010; 2014). Pomem­ben diskurz poteka tudi na podrocju materialne kulture, ki jo vecina arheologov danes oznacuje za multivokal-no, fluidno in aktivno pri oblikovanju identitet (Williams 2004; 2013; Ekengren 2013; Härke 2014; Felder 2015), za razliko od preteklih pristopov, pri katerih je bila mate-rialna kultura pogosto razumljena kot pasiven in neposre- den odsev družbe. Vecja previdnost se je uveljavila tudi pri preucevanju religijskih konceptov (Schülke 1999; Hřilund Nielsen 2009; Petts 2009), kjer se arheologi vse manj zatekajo k preprostim razlagam usmeritve grobov ter odsotnosti grobnih pridatkov in predmetov z versko simboliko. Arheologija grobišc v današnjem casu naslavlja razlicne nove tematike, kot so custveni vidik pogrebnega rituala (Williams 2007; Tarlow 2012) in tehnologije spominjanja (Williams 2003; 2013), ali pa se ukvarja z že ustaljeni-mi problemi skozi nove teoretske vidike in metodološke pristope. Migracije, ki so v poznoanticni in zgodnjesre­dnjeveški arheologiji še vedno zelo aktualna tema, da­ nes pogosto preucujemo v okviru bolj odprtega koncepta mobilnosti, kar lahko obsega tako premike »etnicnih« skupin kot tudi demsko difuzijo, transhumanco, selitve zaradi poroke, trgovino, roparske pohode ali prisilne mi-gracije. Pri tem je velik poudarek tudi na tem, da novi pristopi migracij ne vidijo le kot vzvodov za spremembe, temvec je lahko predmet preucevanja tudi sam fenomen migracije (Hakenbeck 2008, 19–21). Še vedno so razmeroma pogoste tudi debate o etnicnosti (Jones 1997; Hills 2003; Sayer 2009; Halsall 2011), ven­dar pa se številni arheologi danes izogibajo preprostim, enostranskim razlagam, povezanim z njo. Siân Jones etnicnost definira kot »vidik posameznikovega razumeva­nja samega sebe, ki izvira iz identifikacije s širšo skupino v nasprotju z drugimi na podlagi dojemanja kulturnih razlik in/ali skupnega porekla« (Jones 1997, XIII), Guy Halsall pa poudarja, da gre za »mišljenje, ki ni nujno po­vezano s stvarmi, ki jih lahko objektivno opazujemo, naj bodo materialne, biološke ali genetske« (Halsall 2011, 25). Ceprav se arheologi danes vecinoma strinjajo, da je etnicnost družbeni konstrukt, kar je v arheologijo vpeljal že Patrick Geary (1983), pa prihaja do nesoglasij glede tega, kako se etnicnost odraža v materialni kulturi in ali jo je mogoce arheološko preucevati. Ta debata se je v za­dnjih letih še posebej zaostrila v nemško govorecem pro-storu (Burmeister 2013). Na eni strani so tako arheologi, ki menijo, da lahko dolocene tipe najdb ali znacilnosti grobov povezujemo z ljudstvi, omenjenimi v pisnih vi-rih, kjer lahko velik vpliv pripišemo kulturno-zgodovin- ski šoli Univerze v Münchnu (Joachim Werner, Volker Bierbrauer). Volker Bierbrauer (2004; 2008), na primer meni, da so kulturne skupine sicer res kompleksne, a so strukturirane dovolj homogeno, da jih lahko jasno loci-mo od drugih. Spremembe v ritualu opazuje skozi kon­cept kulturnih modelov, pri katerih gre za vsoto kulturnih znacilnosti, kulturne modele pa nato s pomocjo zgodo­vinskih virov poveže s specificnimi gentes (Bierbrauer 2004; 2008). Temu nasprotni pol predstavljajo predvsem pripadniki tako imenovane freiburške šole (Heiko Steuer, Philipp von Rummel, Sebastian Brather, Hubert Fehr), ki so mnenja, da etnicnosti arheološko ni mogoce opazova-ti. Namesto tega se pri preucevanju grobov osredotocajo na razlicne družbene vidike. Pri tem predvsem poudar­jajo, da v kolikor pokopi sploh želijo odražati družbeno strukturo, odražajo kvecjemu njeno idealizirano podobo. Brather (2008) meni, da lahko družbeno strukturo opazu­jemo skozi tri vidike: nošo, obred pokopa in identiteto, ki so med seboj povezani, a je odnos med njimi nejasen (Brather 2008). Poudarja tudi, da so identitete vecplastne in da posamezniki hkrati igrajo razlicne družbene vloge, ki so lahko, odvisno od situacije in konteksta, poudarje­ ne ali prikrite. Pri tem je kljucnega pomena odnos med »mi« in »drugi«, identitete pa se lahko razvijejo le, ko obstaja tisto »drugo«, v odnosu do katerega se poudarja­ jo razlike (Brather 2017). Identitete niso staticne, temvec spremenljive in fleksibilne, pripadnost identitetnim sku­pinam pa se lahko skozi obrede prehoda tudi spremeni. Etnicna identiteta je zgolj del posameznikove identitete, po Bratherjevem mnenju pa so bili veliko bolj pomemb­ni vidiki, kot so pripadnost družini, statusni skupini ali poklicu, zakonski stan in starost (Brather 2002, 171). V tem teoretskem okviru deluje tudi Philipp von Rummel (2007), ki je uporabil koncept habitus, kot ga je razvil Pierre Bourdieu, s pomocjo tega koncepta pa tako ime­novano barbarsko nošo oznacuje za odraz statusnih razlik in ne etnicnosti. Po njegovem mnenju v primeru razlik v noši pozne antike na obmocju nekdanjega rimskega ce­sarstva torej ne gre za Romane in Germane, temvec za staro civilno elito ter novo vojaško aristokracijo (Rum­mel 2007, 405–406). Nekakšno vmesno pot med obe-ma omenjenima šolama ponuja zgodovinar Walter Pohl (1998; 2010; 2013), ki meni, da so arheološke najdbe z etnicnim sporocilom prej izjema kot pravilo. Ceprav so po njegovem mnenju etnicne konotacije v preteklosti ne­dvomno obstajale, pa ne gre pricakovati, da bi sovpadale z arheološkimi kulturami (Pohl 2010, 17). Pri preucevanju grobišc je danes interdisciplinarnost vi-dna tudi pri uporabi številnih naravoslovnih metod. Poleg fizicne antropologije so za pridobivanje podatkov o po­sameznikih in preteklih družbah primerne tudi paleopa­tologija, ki se ukvarja s preucevanjem bolezni in poškodb (Gamble 2011; Pitts, Griffin 2012; Paladin et al. 2018), histologija, ki lahko poda precej natancno starost otrok v casu smrti (Leskovar 2018), ter analize peptidov v zobni sklenini, s katerimi lahko dolocimo spol pokojnika. Za­dnje je še posebej koristno pri otrocih, pri katerih je zara­ di slabo razvitega spolnega dimorfizma dolocanje spola na podlagi fizicne antropologije sicer težavno (Stewart et al. 2017). Poleg tega so v zadnjem casu pogosto upo­rabljene tudi analize izotopov, ki nam lahko posredujejo podatke o posameznikovi prehrani, stresu in mobilnosti. Primer tega so analize ogljikovih in dušikovih izotopov na poznorimskem in dveh zgodnjesrednjeveških grobi-šcih na Bavarskem (Hakenbeck et al. 2010), s katerimi so pridobili podatke o prehrani posameznikov in to pri­ merjali z grobnimi pridatki, na podlagi cesar so sklepali o mobilnosti. Ugotovili so, da nekateri grobovi s »tujimi« pridatki nakazujejo tudi na drugacno prehrano, ki pa je sicer bolj raznolika pri nekaterih ženskih grobovih, kar avtorji razlagajo kot vecjo mobilnost žensk (Hakenbeck et al. 2010). Z analizami kisikovih in stroncijevih izo­ topov pa je mogoce sklepati o lokalnem ali nelokalnem izvoru posameznika v relativnem odnosu z mestom, kjer je bil pokopan. Pri tem gre za nekakšen geološki pod- pis, ki se v posameznikovih kosteh nabira z uživanjem lokalne vode ter hrane rastlinskega in živalskega izvo­ra (Hakenbeck 2013, 113). Susanne Hakenbeck (2013) opozarja na številne omejitve in pomanjkljivosti analiz izotopov, ki pa lahko kljub temu neposredno nakazujejo na posameznikovo mobilnost, za razliko od preucevanja »tuje« materialne kulture, ki je lahko v neko okolje prišla tudi s pomocjo trgovine. Analize izotopov nam v kombinaciji z genetskimi raz­iskavami podajajo nov uvid v pretekle migracije in so v poznoanticni arheologiji zelo aktualne. Primer tega je študija dveh langobardskodobnih grobišc, Szólád na Madžarskem in Collegno v severni Italiji (Amorim et al. 2018), pri katerih so s pomocjo starodavne DNA oziro­ ma aDNA analiz in analiz izotopov opazovali biološke povezave med posamezniki, za katere so ugotovili, da se odražajo tudi v sami organizaciji grobišca. Na obeh grobišcih so ugotovili obstoj dveh skupin z razlicnim ge­netskim poreklom, ki se razlikujeta v pogrebnih obicajih, legi grobov v kontekstu grobišca in dostopu do kako­vostne, z beljakovinami bogate hrane. Na podlagi tega sklepajo o povezavi genetskega porekla in materialne kulture, vendar pa poudarjajo, da ni jasno, ali ta materi­ alna kultura odraža v pisnih virih omenjena ljudstva, kot so Langobardi. Poudarjajo tudi, da ne gre za genetsko povsem enotne skupine in da sama genetika ne podaja in- formacij o tem, kako so se ljudje identificirali (Amorin et al. 2018, 8–9). Podobno so bile z namenom preucevanja migracij in družbene organizacije izvedene tudi genetske raziskave v tako imenovanih elitnih avarskih grobovih, ki so ugotovile precejšnjo homogenost najvišjega druž­benega razreda. V primeru avarske elite je šlo ocitno za endogamno skupnost, ki se je približno sto let po prihodu v Karpatsko kotlino porocala le znotraj lastne skupine. Šele po tem je genetsko mogoce zaznati nekaj vec me-šanja z lokalnimi ženskami, na podlagi velike enotnosti moškega genetskega bazena pa se zdi, da je bila družba organizirana okrog moške sorodstvene linije (Csáky et al. 2020). Kot razvoj zadnjih dveh desetletij velja izpostaviti tudi razprave o odnosu med nekoliko širše definirano arheo­logijo grobišc, ki pokope uporablja za pridobivanje po­datkov o preteklosti, in arheologijo smrti, ki se bolj spe­ cificno ukvarja s tem, kako so se ljudje soocali s smrtjo in mrtvimi (Nilsson Stutz 2016, 28). Obcasno se v okviru arheologije grobišc pojavljajo tudi raziskave s podrocja arheotanatologije (Duday 2009; Duday et al. 2014), ki se ukvarja predvsem s tafonomskimi procesi, ki potekajo v grobu. Pri tem upošteva tako naravne vidike razkroja cloveškega telesa kot tudi kulturne vidike pogrebnega ri­tuala, kot je na primer vpliv mrliškega prta na lego in pre-mike kosti. Hkrati z novimi pristopi se pri arheološkem preucevanju grobišc odpira tudi cela vrsta novih eticnih vprašanj (Sayer 2010; Squires et al. 2019). S tovrstnimi problemi se soocamo tudi pri prezentaciji grobov, pri ka­teri pa je potrebna dolocena mera previdnosti, saj nam, kot opozarja Liv Nilsson Stutz (2016, 29), ti posredujejo custveno nabita sporocila o identitetah, odnosih in nara­cijah o preteklosti. Teoretski pogledi v arheologiji grobišc v Sloveniji Slovenska arheologija je bila v casu pred drugo svetovno vojno mocno podvržena vplivomvelikih centrov produk­cije arheološkega znanja, predvsem nemško govorecih dežel (Novakovic 2012). Alfonz Müllner se je tako, na primer, pod vplivom antikvarne tradicije Paula Reinecke­ja osredotocal na tipološko in kronološko urejanje muzej­skih zbirk, medtem ko je Walter Šmid deloval v okviru kulturno-zgodovinske paradigme in arheologijo razumel predvsem kot sredstvo preucevanja zgodovinskega doga­janja (Novakovic 2002, 329). Slednja paradigma, ki je v Nemciji vodila v hiperetnocentristicne pristope, pa se pri nas v casu do konca druge svetovne vojne ni kazala v obliki nacionalisticnih teženj, kar je morda povezano s tem, da je imela slovenska arheologija temelje predvsem v raziskovanju prazgodovine in rimskega obdobja. Kot izpostavlja Predrag Novakovic (2002, 338–339), je bilo nekoliko vecji vpliv kulturno-zgodovinske paradigme mogoce zaznati šele po drugi svetovni vojni, ko se je v arheologiji, nedvomno tudi zaradi vpliva politicne situ-acije, pogosteje zacelo preucevati zgodnjesrednjeveška grobišca. Takratna izkopavanja, kot je na primeru Ptuj­skega gradu dobro pokazal Izidor Janžekovic (2017), je zaznamoval mocan ideološki sentiment, pri cemer je bila v ospredju seveda etnicna opredelitev, ki je pokojnike oznacevala kot Slovane. Guštin meni, da je šlo pri tem tudi za odgovor na pred- in medvojna prizadevanja nem­ ških arheologov, kot je bil Karl Dinklage, ki je želel na podlagi arheoloških virov dokazali, da je bila Kranjska že od pozne antike nemško poselitveno obmocje (Guštin 2019, 20). Zanimiv primer tega, kako so etnicne opredeltve arheo­loškega gradiva zaznamovale te zgodnje povojne študije, so tudi raziskave grobišca na blejski Pristavi (Kastelic, Škerlj 1950; Kastelic 1960). Jože Kastelic (1960) je gro­bišce Pristava I namrec pripisal Slovanom, medtem ko ga je Josip Korošec (1951, 138–139) povezoval z Lango­ bardi, hkrati pa se je z etnicnostjo ukvarjala celo analiza tamkajšnjega skeletnega gradiva (Škerlj 1953). Ta pri- stop, ki je pretežno izhajal iz premis Gustafa Kossinne, je že zelo zgodaj kritiziral zgodovinar Bogo Grafenauer (1951, 168), ki je poudaril, »da teh skupin materialne kul­ture ne moremo kar preprosto povezovati z dolocenimi etnicnimi oz. jezikovnimi skupinami ali dokazovati na te­melju sorodnosti materialne kulture pri vseh teh najdišcih v etnicnem in jezikovnem pogledu istega nosilca (…)«. Kot pravi Novakovic (2002, 342–343), je ta kritika vpli­vala tudi na Franceta Stareta in Staneta Gabrovca, ki sta v okviru pristopov Gera von Merharta v slovensko arheologijo vpeljala koncept prazgodovinskih kultur, ki je nasprotoval neposrednemu povezovanju arheološke kulture in etnicnih skupin. Merhartov vpliv je v arheolo­giji bronaste in železne dobe viden v izoblikovanju tako imenovane Gabrovceve šole, za katero so znacilne siste­maticne tipološke in kronološke analize (Gabrovec 1984; Novakovic 2012, 64–65). V tem lahko morda vidimo tudi vpliv na obravnave po­ znoanticnih in zgodnjesrednjeveških grobišc. Standarne objave teh namrec celo do 80. let zaznamujejo predvsem obsežni katalogi grobov, ki jim sledi komentar gradiva z analogijami ter pogosto kot nek povsem locen dodatek še antropološka analiza skeletnega gradiva, ki jo avtor arheološkega dela le redko poveže s svojimi podatki in ugotovitvami. Takratne objave navadno zakljucuje zelo kratka diskusija, ki je vsaj v primeru poznoanticnih in zgodnjesrednjeveških grobišc pogosto vezana na etnicne opredelitve pokojnikov, osnovane na povezovanju do-locenih vrst gradiva (na primer fibul), z etnicnimi sku­pinami, ki jih za naš prostor omenjajo pisni viri. Poleg že prej omenjenih zgodnjesrednjeveških grobišc velja k tovrstnim objavam prišteti še nekatera poznoanticna gro­bišca, kot so Dravlje (Slabe 1975), Rifnik pri Šentjurju (Bolta 1981) in Lajh v Kranju (Stare 1980). Prav slednje grobišce zaradi zelo zgodnjih izkopavanj predstavlja za­nimiv primer obravnave v razlicnih obdobjih razvoja ar­heološke vede, vse od najzgodnejših objav, ki so najdbe predvsem na podlagi tipologije in datacij povezovale z ljudstvi, ki jih na naših tleh omenjajo pisni viri, na primer s Slovani ali Germani (Neumann 1900) oziroma Lango­bardi (Šmid 1907). V objavi iz leta 1980 Zdenko Vinski že poudarja etnicno raznolikost prebivalstva, pokopa­nega v Lajhu, vendar pa v slogu kulturno-zgodovinske paradigme grobove z orožjem še vedno neposredno ize­nacuje z Langobardi (Vinski 1980). V zadnjih desetletjih je bilo grobišce deležno bolj usmerjenih objav. V seriji clankov Vojšcaki iz mesta Karnija (Knific 1995), Gospe iz mesta Karnija (Knific 2005) in Otroci iz mesta Karnija (Knific, Lux 2010) je bilo grobišce obravnavano z vidika razlicnih aspektov družbene strukture, kot so spol, sta­rost, premožnost, status in etnicnost. Arheološka stroka se že nekaj casa zaveda problematike raziskav grobišc v Sloveniji. Stanje analiz in interpreta­cij grobišc sta na podlagi objav v Arheološkem vestni­ku dobro predstavila že Edisa Lozic in Benjamin Štular (2007). Prišla sta do sklepa, da vecina avtorjev ne podaja nikakršne interpretacije, medtem ko jih veliko uporablja le metodo neposrednega sklepanja, zaradi cesar sloven-ska arheologija mocno zaostaja za razvojem teoretskih smernic preucevanja grobišc. Podobno je za zgodnje­srednjeveško arheologijo ugotovila Irena Mirnik Prezelj (1998), ki je njeno zavezanost kulturno-zgodovinski pa- radigmi, kronološkim in etnicnim opredelitvam v veliki meri pripisala »tiraniji pisnega vira« kot tudi slabemu zavedanju njegove subjektivnosti. Redkost obravnave spola je na podlagi kriticnega branja Praistorije jugosla­venskih zemalja in Zakladov tisocletij (Božic et al. 1999) za obdobje prazgodovine izpostavila Vesna Merc (2005), do podobnih ugotovitev pa je prišla tudi Tatjana Greif (2003; 2007), ki je skozi kritiko arheološkega diskurza o spolih izpostavila številne pomanjkljivosti pri obravna- vi prazgodovine na podrocju muzealstva, izobraževanja, medijev in popularne kulture. Kljub temu velja v slovenski arheologiji omeniti nekatere raziskovalce, ki v svojih obravnavah grobišc zastavljajo kompleksna vprašanja o družbeni strukturi in ponujajo možne odgovore nanje s pomocjo raznolikih teoretskih in metodoloških pristopov. V primeru prazgodovinske arheologije predstavlja velik korak naprej delo Bibe Ter­žan, ki se v svojih številnih objavah veckrat ukvarja tudi z vprašanjem družbene strukture, pri cemer izhaja pred­vsem iz analiz grobnih kontekstov, ikonografije situlske umetnosti in homerskega epa (Merc 2005, 101–102). Grobove in grobišca preucuje z vidika spola (Teržan 1978), družinskih in rodovnih skupnosti (Teržan 2008), družbene strukture v širšem pomenu (Teržan 1985), ali pa se ukvarja s položajem razlicnih skupin, kot so bojev­niki (Teržan 1997) in rokodelci (Teržan 1994). Sklepno delo njenega dolgoletnega ukvarjanja s to preblematiko je obravnava železnodobnega grobišca Sticna (Teržan 2008). Vpliv Teržanove se v zadnjih letih odraža tudi pri obravnavah grobišc Magdalenska gora (Tecco Hvala 2012) in Kapiteljska njiva (Cestnik 2014) ter vec grobišc v severovzhodni Sloveniji (Crešnar, Thomas 2013). Z rimskodobnimi grobišci se ukvarja Kaja Stemberger, ki je v svoji diplomski nalogi (Stemberger 2013) antic­ne grobove preucevala kot produkt ritualov prehoda, pri cemer je grobne celote interpretirala v kombinaciji s po­datki, pridobljenimi iz pisnih virov. Osredotoca se sicer predvsem na ženske pokope, v primeru Emone pa ji je na podlagi grobnih pridatkov v le-teh uspelo ugotoviti ob- stoj dveh skupin pokopov, ki jih oznacuje za neporocene in porocene ženske (Stemberger 2014). Z razlicnimi vidi­ki identitete v pokopih sta se ukvarjala tudi Philip Mason in Bernarda Županek (2018). Preucila sta tri pogrebne fe­nomene, noriško-panonsko nošo, noriško-panonske go- mile in hišaste žare, ki jih navadno srecamo v povezavi z debatami o etnicnosti in romanizaciji našega prostora v antiki, vendar pa na podlagi napisov in upodobitev na na­ grobnikih ugotavljata, da gre pri slednjih racunati tudi z vplivom razlicnih vidikov skupinske in osebne identitete, kot sta družbeni položaj in spol (Mason, Županek 2018). Za obdobja po zgodnjem srednjem veku je v Sloveniji analiz grobišc s stališca družbenestrukture izredno malo. To verjetno lahko pripišemo tudi izrazitemu versko-ideo­ loškemu premiku, ki se je ponekod sicer že v pozni antiki zacel odražati tudi v pogrebnem ritualu skozi vecjo uni-formnost pokopov in pogosto odsotnost grobnih pridat­kov. Primer tega, kako je odsotnost grobnega inventarja mocno otežila analize družbene strukture, je obravnava grobov v cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju (Predovnik et al. 2008). Kljub temu da je bila za nekatere pokope opravlje­na antropološka analiza, so le redki vsebovali tudi drobne najdbe, zato se analize nacina pokopa z vidika starosti in spola niso zdele smiselne (Predovnik et al. 2008, 53). Za­nimiv primer obravnave pokopov v novoveški arheologi­ji je študija Nagrobnik, podoba živih (Podpecan 2006), v kateri so predstavljeni teoretski pristopi ukvarjanja z nagrobniki v ameriški in britanski arheologiji, nato pa so preuceni nagrobni spomeniki v Spodnji Savinjski dolini, pri cemer je velik poudarek na kontekstualnem pristopu in arheologiji custev. Nazadnje velja še nekoliko podrobneje predstaviti situ- acijo v slovenski poznoanticni in zgodnjesrednjeveški arheologiji, kjer je pri preucevanju grobišc podobno kot pri drugih casovnih obdobjih mogoce zaznati, da so teo­retske razprave pravzaprav redke. Kot prvo velja na tem mestu izpostaviti delo Andreja Pleterskega, ki se med drugim ukvarja tudi s teoretskimi pristopi preucevanja grobišc (Pleterski 2001), kar je potem v praksi uporabil na primeru grobišca Altenerding v Nemciji (Pleterski 2002; 2003; Losert, Pleterski 2003). Analiziral je poja­vljanje kombinacij razlicnih tipov pridatkov ter posame­znih tipov glede na spol, starost in datacije grobov. Vse od naštetih lastnosti je opazoval glede na položaj grobov v kontekstu grobišca. S svojimi metodami je na primeru Altenerdinga uspel ugotoviti obstoj prostorskih struktur grobišca, prišel pa je tudi do zanimivih ugotovitev, pred­vsem na osnovi fibul, ki po njegovem mnenju izražajo razlicne družbene identitete žensk. Na podlagi noše je po mnenju Pleterskega mogoce razlocevati med neporoce­nimi dekleti, porocenimi ženskami, materami, starkami in gospodaricami, cemur je našel primerjave v makedon-ski narodni noši 19. in 20. stoletja. Tudi tam so se prej omenjene kategorije odražale v noši, vendar pa so bila v tem primeru bolj kot nakit kljucnega pomena oblacila (Pleterski 2002). Pleterski preucuje grobišca tudi z vidika slovanske mitologije (Pleterski 2014). Vprimeru grobišc Dlesc pri Bodešcah in Žale pri Zasipu je tam odkrite jame za kole povezal z urejanjem prostora grobišca, ki sloni na upoštevanju pravilnih geometrijskih razmerij in lege ne­ katerih kultnih tock v pokrajini (Pleterski 2014, 10–11). Vpliv Pleterskega je viden tudi v študiji zgodnjesrednje­ veškega grobišca na Malem gradu v Kamniku Benjamina Štularja (2007). V njej Štular razmišlja o prepletanju sve­ ta živih in sveta mrtvih oziroma preslikavah družbe med tema dvema svetovoma. Posebna pozornost je posvecena legi in zasnovi grobišca ter obravnavi prostorov ritualnih aktivnosti, ki so povezane z grobišcem. Poleg tega avtor uporabi že omenjeno metodo soocenja namernih in funk-cionalnih podatkov (Härke 1993; 1994; 1997) ter na pod-lagi antropoloških analiz razpravlja tako o skupnosti kot tudi o posamezniku. Pri tem še posebej izpostavi primer nekaterih starejših oseb, kjer na podlagi sledov poškodb na njihovih skeletih razmišlja o njihovem vsakdanjem ži­vljenju. V svoji obravnavi se dotakne kompleksnih tem, kot sta starost in spol, pri cemer še posebej izpostavi odstopanja od nekih vzorcev, na primer pokop odrasle­ga moškega v predelu, kjer so sicer pokopani otroci, in pokop dveletnega otroka z naglavnim okrasjem, saj so bili s tovrstimi pridatki pokopani šele otroci od šestega leta naprej. Podobno kot Pleterski (2002) se tudi Štular na tem mestu poslužuje etnoloških analogij, s pomocjo katerih za pridobljene arheološke podatke ponuja nove interpretacije. Pri tem poudarja nujnost obstoja arheo­ loške podatkovne baze grobišc, ki bi omogocila iskanje kronološko in prostorsko manj oddaljenih primerjav, kar je delno že realizirano v podatkovni bazi ZBIVA(Splet 1). Pleterski in Štular (2018) ne oporekata možnosti etnicne­ga preucevanja grobišc, vendar pa opozarjata, da pojem arheološka kultura danes oznacuje le znacilnosti materi­ alne kulture, ki so lahko kronološkega, tehnološkega, so-cialnega, verovanjskega ali kakšnega drugega izvora. Pri tem izpostavljata, da je povezovanje arheološke kulture s specificnimi ljudstvi metodološko napacno, in dodajata: »Osvobojeni tako imenovane nujnosti etnicnega doloce­vanja smo si arheologi zaceli postavljati nova vprašanja, na primer kako so ljudje živeli ali kako so se identificira­li« (Pleterski, Štular 2018, 8–9).Prav vprašanje identitet je osrednja tema enega od najnovejših clankov v sloven-ski poznoanticni arheologiji, v katerem Tina Milavec (2020) zastavlja številna vprašanja o rimski identiteti v casu po propadu zahodnega rimskega cesarstva ter o tem, ali je bila ljudem ta identiteta pomembna in na kakšen nacin jo lahko v arheološkem zapisu sploh prepoznamo. Kam naprej? Teoretski razvoj je v nemški in anglo-ameriški arheolo­ giji dolgo potekal skoraj povsem loceno in brez pravega dialoga, vendar pa je predvsem od 90. let naprej mogoce zaznati vec povezovanja kot tudi vecjo raznolikost pri­stopov. To je razvidno tudi pri sedanjih raziskavah gro­ bišc, ki ostajajo pomemben vir za preucevanje preteklih družb, pri cemer pa se danes tudi vse bolj zavedamo kompleksnosti grobnih kontekstov in problemov, ki jih za naše razumevanje predstavlja njihova simbolna nara­ va. V primeru groba se namrec srecujemo le z drobcem pogrebnega rituala, na katerega so poleg pokojnika sa-mega nedvomno vplivali tudi interesi tistih, ki so ga po­ kopali, in sporocila, ki so jih želeli posredovati pogrebni skupnosti. Kljub številnim neznankam pa lahko vendarle pricakujemo, da grobovi odražajo vsaj nekatere od šte­vilnih, prekrivajocih se vidikov pokojnikove identitete. Pri preucevanju pozne antike in zgodnjega srednje­ga veka so raziskave migracij in vprašanja, povezana z etnicnostjo, še vedno zelo aktualna. Tu lahko vpliv ne­dvomno pripišemo tudi za to obdobje sicer redkim pi- snim virom, ki veckrat opisujejo situacije, v katerih je bila etnicna identiteta lahko pomemben dejavnik. Vpra­šanje, ki se na tem mestu pojavlja, je, ali lahko etnicnost arheološko sploh preucujemo in na kakšen nacin. Na tem podrocju sta trenutno zelo dejavni arheologija in zgodo­vina v Nemciji in Avstriji, vendar pa se zdi, da debata po­teka na dveh povsem locenih polih. Na eni strani je tako Sebastian Brather, ki deluje skoraj izkljucno na teoret­skem podrocju, medtem ko se Volker Bierbrauer s teorijo vecinoma sploh ne ukvarja. Pomisleki glede nevarnosti nacionalisticnih teženj pri preucevanju etnicnosti so se v preteklosti že izkazali za utemeljene, vendar pa nam po mojem mnenju ne smejo prepreciti, da se ukvarjamo tudi s tovrstnimi problematicnimi temami. Menim, da je etnicnost eden od mnogih vidikov, ki se lahko mani­festira skozi nekatere znacilnosti pokopa, vendar pa je problematicno to, da ostaja pri interpretacijah poznoan­ticnih grobišc, vsaj v slovenski arheologiji, skoraj vedno v ospredju, ce ne kar edina stvar, s katero se raziskovalci ukvarjajo. Poleg etnicnosti bi bilo koristno razmišljati tudi o pomenu lokalne in regionalne identitete, kot je že veckrat predlagal Brather, hkrati pa tudi o številnih vr­stah mobilnosti, družinskih povezavah, obstoju razlicnih elit ali vidikih identitete, kot so družbeni položaj, spol in starost, ter povezavah med njimi. Predvsem spol in sta­rost, ki ju lahko obravnavamo tudi pod pojmom življenj­skega cikla, sta pri nas namrec še posebej zapostavljena. Zdi se, da se pri obravnavi grobov pogosto prevec osre­dotocamo le na grobne pridatke, kar lahko privede do tega, da se pri preucevanju identitet v preteklosti vedno vracamo k istim izhodišcem. Vecji poudarek bi zato mo-rali posvetiti tudi opazovanju lege pridatkov v kontekstu groba in legi groba v kontekstu grobišca, hkrati pa bi bilo koristno vec pozornosti posvetiti tudi odnosu med nasel­binami in grobišci. Kot je predlagal že Heinrich Härke, bi bilo poleg tega arheološkim podatkom smiselno do-dati tudi nove, objektivne informacije, ki nam jih lahko posredujejo antropološke analize, genetske raziskave in analize izotopov. Te nam podajajo nov vpogled v bio- loški spol in starost, migracije, mobilnost in družinske povezave, prav tako pa nam omogocajo tudi preucevanje prehrambnih navad, ki nam lahko povedo veliko o posa­ meznikovem družbenem položaju. Poleg uporabe novih metod pa je še bolj kljucnega pomena teoretski diskurz, ki nam omogoca, da se bolje zavedamo najrazlicnejših problemov pri arheološki obravnavi grobišc in posledic­no ne pristanemo na prevec enostranske interpretacije preteklosti. Kljub temu pa to ne sme privesti do tega, da se zaradi slabo poznane simbolne narave grobnih kon­tekstov interpretaciji le-teh v isti sapi skoraj popolnoma odpovemo. Poglobljene in teoretsko podprte interpreta­ cije namrec ostajajo v slovenski arheologiji grobišc prej izjema kot pravilo in ravno na tem podrocju se zdi, da bi lahko slovenska arheologija, ki je sicer metodološko in tehnicno dobro podkovana, najbolj napredovala. Literatura / References AMORIM, C. E. G., S. VAI, C. POSTH, A. MODI, I. KONCZ, S. HAKENBECK, M. C. LA ROCCA, B. MENDE, D. BOBO, W. POHL, L. P. BARICCO, E. BE­DINI, P. FRANCALACCI, C. GIOSTRA, T. VIDA, D. WINGER, U. VON FREEDEN, S. GHIROTTO, M. LARI, G. BARBUJANI, J. KRAUSE, D. CARAMELLI, P. J. GEARY, K. R. VEERAMAH 2018, Understanding 6th-century barbarian social organization and migration through paleogenomics. – Nature Communications 9/1, 1–9. BIERBRAUER, V. 2004, Zur ethnischen Interpretation in der frgeschichtlichen Archäologie. – V / In: Pohl, W. (ur. / ed.), Die Suche nach den Ursprüngen: Von der Bedeutung des frühen Mittelalters, Forschungen zur Ge-schichte des Mittelalters. – Wien, Österreichische Akade­mie der Wissenschaften, 45–84. BIERBRAUER, V. 2008, Ethnos und Mobilität im 5. Jahrhundert aus archäologischer Sicht: Vom Kaukasus bis Niedersterreich. – Bayerische akademie der Wissen­schaften philosophisch-historische Klasse Abhandlungen Neue Folge, Heft 131. – München, Bayerische Akademie der Wissenschaften. BINFORD, L. 1971, Mortuary practices: their study and their potential. – Approaches to the Social Dimensions of the Mortuary Practices 25, 6–29. BOLTA, L. 1981, Rifnik pri Šentjurju: poznoanticna na­selbina in grobišce. – Katalogi in monografije 19. – Lju­bljana, Narodni Muzej Slovenije. BOŽIC, D. (ur. / ed.) 1999, Zakladi tisocletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. – Ljubljana, Za­ ložba Modrijan. BRATHER, S. 2002, Ethnic Identities as Constructions of Archaeology: The Case of the Alamanni. – V/ In: Gil-lett, A. (ur. / ed.), On Barbarian Identity: Critical Appro­aches to Ethnicity in the Early Middle Ages, Studies in the Early Middle Ages. – Turnhout, Brepols Publishers, 149–175. BRATHER, S. 2008, Kleidung, Bestattung, Ritual. Die Präsentation sozialer Rollen im frühen Mittelalter. – V / In: Brather, S. (ur. / ed.), Zwischen Spätantike und Frühmittelalter: Archäologie des 4. bis 7. Jahrhunderts im Westen, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Ger- manischen Altertumskunde. – Berlin, New York, De Gruyter. BRATHER, S. 2017, The Archaeology of identities and alterities. Opposite perspectives for the Early Middle Ages. – V/ In: Quiroga, J. L., M. Kazanski, V. Ivaniševic (ur. / eds.), Entangled Identities and Otherness in Late Antique and Early Medieval Europe. Historical, Ar­chaeological and Bioarchaeological Approaches. – BAR International Series 2852. – Oxford, Archeopress, 11–22. BROWN, J. A. (ur. / ed.) 1971, Approaches to the So­cial Dimensions of the Mortuary Practices. – Memoirs of the Society for American Archaeology 25. – Washington D.C., Society for American Archaeology. BURMEISTER, S. 2013, Migration und Ethnizität: Zur Konzeptualisierung von Mobilität und Identität. – V / In: Eggert, M. K. H., U. Veit (ur. / eds.), Theorie in der Archäologie: Zur jüngeren Diskussion in Deutschland. – Tinger Archäologische Taschenbücher. – Münster, New York München, Berlin, Waxmann, 229–267. CHAPMAN, E. R. 2015, Children and child burial in medieval England (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, University of Cam­bridge). – Cambridge. CHILDE, V. G. 1925, The Dawn of European Civilizati­on. – The History of Civilzation. – London, New York, Kegan Paul, Trench, Trubner & Co., LTD. (London), Al­fred A. Knopf, Inc. (New York). CHILDE, V. G. 1926, The Aryans: A Study of Indo-Eu­ropean Origins. – The History of Civilzation. – London, New York, Kegan Paul, Trench, Trubner & Co., LTD. (London), Alfred A. Knopf, Inc. (New York). CHILDE, V. G. 1929, The Danube in Prehistory. – Ox­ford, Clarendon Press. CHILDE, V. G. 1945, Directional Changes in Funerary Practices During 50,000 Years. – Man 45, 13–19. CHRISTLEIN, R. 1966, Das alamannische Reihengrä­berfeld von Marktoberdorf im Allgäu. – Materialhefte zur bayerischen Vorgeschichte 21. – Kallmz, Lassleben. CHRISTLEIN, R. 1973, Besitzabstufungen zur Me-rowingerzeit im Spiegel reicher Grabfunde aus West- und Sdeutschland. – Jahrbuch des Rmisch-germanischen Zentralmuseums Mainz 20, 147–180. CLARKE, D. 1973, Archaeology: the loss of innocence. – Antiquity 47, 6–18. CONKEY, M. W., J. M. GERO 1997, Programme to Practice: Gender and Feminism in Archaeology. – Annu­al Review of Anthropology 26, 411–437. CRAWFORD, S. 1999, Childhood in Anglo-Saxon En­gland. – Gloucestershire, Sutton Publishing. CRAWFORD, S. 2000, Children, grave goods and social status in Early Anglo-Saxon England. – V / In: Sofaer Derevenski, J. (ur. / ed.), Children and Material Culture. – London, New York, Routledge, 169–179. CRAWFORD, S. 2007, Companions, co-incidences or chattels? Children in the early Anglo-Saxon multiple burial. – V / In: Crawford, S., G. Shepherd (ur. / eds.), Children, Childhood and Society. IAA Interdisciplinary Series Studies in Archaeology, History, Literature and Art. – BAR International Series 1696. – Oxford, Archa­eopress, 83–92. CSÁKY, V., D. GERBER, I. KONCZ, G. CSIKY, B. G. MENDE, B. SZEIFERT, B. EGYED, H. PAMJAV, A. MARCSIK, E. MOLNÁR, G. PÁLFI, A. GULYÁS, B. KOVACSÓCZY, G. M. LEZSÁK, G. LORINCZY, A. SZÉCSÉNYI-NAGY, T. VIDA 2020, Genetic insights into the social organisation of the Avar period elite in the 7th century AD Carpathian Basin. – Scientific Reports 10/1, 948. CREŠNAR, M., J.-L. THOMAS 2013, New data on cre­mation burials from North-Eastern Slovenia. – V / In: Lochner, M., F. Ruppenstein (ur. / eds.), Brandbestattun-gen von der mittleren Donau bis zur Ägäis zwischen 1300 und 750 v. Chr Akten des internationalen Symposiums an der Österreichischen Akademie der Wissenschaften in Wien, 11.–12. Februar 2010. – Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaften, 79–97. DUDAY, H. 2009, The archaeology of the dead. Lectures in Archaeothanatology. – Studies in Funerary Archaeolo­ gy 3. – Oxford, Oxbow Books. DUDAY, H., F. LE MORT, A.-M. TILLER 2014, Archae­othanatology and funeral archaeology. Application to the study of primary single burials. – Anthropolgie LII/3, 235–246. EFFROS, B. 2000, Skeletal sex and gender in Merovin­gian mortuary archaeology. – Antiquity 74, 632–639. EGGERS, H. J. 1949, Lsow, ein germanischer F­stensitz der älteren Kaiserzeit. – Praehistorische Zeit­schrift 34/35, 58–111. EKENGREN, F. 2013, Contextualizing Grave Goods : Theoretical Perspectives and Methodological Implicati­ons. – V / In: Nilsson Stutz, L., S. Tarlow (ur. / eds.), The Oxford Handbook of the Archaeology of Death and Burial. – Oxford, New York, Oxford University Press, 173–192. FEHR, H. 2002, Volkstum as Paradigm: Germanic Peo­ ple and Gallo-Romans in Early Medieval Archaeology since 1930s. – V / In: Gillet, A. (ur. / ed.), On Barbarian Identity: Critical Approaches to Ethnicity in the Early Middle Ages, Studies in th Early Middle Ages. – Turn-haur, Brepols Publishers, 177–200. FELDER, K. 2015, Networks of Meaning and the Social Dynamics of Identity. Any Example from Early Anglo­-Saxon England. – Papers from the Institute of Archaeo­logy 25/1, 1–20. GABROVEC, S. 1984, Merhartova šola in njen pomen za slovensko arheologijo. Skica za študijo. – Arheo 4, 5–9. GAMBLE, J. A. 2011, Health and Social Status in ear­ly Anglo-Saxon England: A Consideration of Cemetery Evidence from Edix Hill (Cambridgeshire). – V / In: Amundsen-Meyer, L., N. Engel, S. Pickering (ur. / eds.), Identity crisis: archaeological perspectives on social identity: proceedings of the 42nd (2010) Annual Chac­mool Archaeology Conference, University of Calgary, Calgary, Alberta. – Calgary, Chacmool Archaeological Association, University of Calgary. GEBÜHR, M. 1975, Versuch einer statistischen Au-swertung von Grabfunden der rmischer Kasierzeit am Beispil der Gräberfelder von Hamfelde und Kemnitz: Vergleich von anthropologischen Bestimmung und ar­chäologischen Befund. – Zeitschrift für Ostforschung 24/3, 433–456. GIDDENS, A. 1979, Central problems in social theory: Action, structure and contradiction in social analysis. – London, Basingstoke, Macmillan. GILCHRIST, R. 1999, Gender and Archaeology: Conte­sting the past. – London, New York, Routledge. GRAFENAUER, B. 1951, O arheologiji in zgodovini. – Zgodovinski casopis 5, 163–174. GREIF, T. 2003, Koncept spolov v arheološki interpre­taciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Univerza v Ljubljani). – Ljubljana. GREIF, T. 2007, Arheologija in spol: podobe spolov v interpretaciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji. – Lju­bljana, Škuc. GUŠTIN, M. 2019, The formative period of Slovenian early medieval archaeology. – Archeologia Medievale 46, 17–26. HAKENBECK, S. 2008, Migration in Archaeology: Are We Nearly There Yet? – V / In: Lightfoot, E. (ur. / ed.), Movement, Mobility and Migration, Archaeological Re­view from Cambridge. – Cambridge, University of Cam­bridge, 9–26. HAKENBECK, S. 2013, Potentials and limitations of isotope analysis in early medieval archaeology. – Post-classical Archaeologies 3, 109–125. HAKENBECK, S., E. MCMANUS, H. GEISLER, G. GRUPE, T. O’CONNELL 2010, Diet and Mobility in Early Medieval Bavaria: AStudy of Carbon and Nitrogen Stable Isotopes. – American journal of physical anthro­pology 143, 235–249. HALSALL, G. 1996, Female status and power in early Merovingian central Austrasia: the burial evidence. – Early Medieval Europe 5/1, 1–24. HALSALL, G. 2011, Ethnicity and Early Medieval Ce­meteries. – Arqueologia y Territorio Medieval 18, 15–27. HÄRKE, H. 1990, „Warrior graves“? The background of the Anglo-Saxon burial rite. – Past and Present 126, 22–43. HÄRKE, H. 1991, All quiet on the western front? Para­digms, methods, and approaches in West German archa­eology. – V / In: Hodder, I. (ur. / ed.), Archaeological Theory in Europe: The Last Three Decades. – London, New York, Routledge, 187–222. HÄRKE, H. 1992a, Angelsächsische Waffengräber des 5. bis 7. Jahrhunderts. – Zeitschrift f Archaeologie des Mittelalters 6. – Cologne, Bonn, Rheinland-Verlag. HÄRKE, H. 1992b, Changing Symbols in a Changing Society: The Anglo-Saxon Weapon Burial Rite in the Seventh Century. – V / In: Carver, M. O. H. (ur. / ed.), The Age of Sutton Hoo: The Seventh Century in North­-Western Europe. – Woodbridge, The Boydell Press, 149–165. HÄRKE, H. 1993, Intentionale und funktionale Daten. Ein Beitrag zur Theorie und Methodik der Gräberar­chäologie. – Archäologisches Korrespondenzblatt 23/ 1, 141–146. HÄRKE, H. 1994, Data Types in Burial Analysis. – V / In: Stjernquist, B. (ur. / ed.), Prehistoric graves as a sour­ce of information : symposium at Kastlsa, Öland, May 21-23, 1992. – Stockholm, Kungl. Vitterhets Historie och Antikvitets Akademien, 31–39. HÄRKE, H. 1995, ‚‘The Hun is a methodical chap‘‘: Re­ flection on the German tradition of pre- and proto history. – V / In: Ucko, P. J. (ur. / ed.), Theory in Archaeology, A world perspective. – London, New York, Routledge. HÄRKE, H. 1997a, Early Anglo-Saxon social structu­re. – V / In: Hines, J. (ur. / ed.), The Anglo-Saxons from the Migration Period to the Eighth Century: An Ethno­graphic Perspective. – Woodbridge, Boydell, 125–160. HÄRKE, H. 1997b, The Nature of Burial Data. – V/ In: Kjeld Jensen, C., K. Hřilund Nielsen (ur. / eds.), Burial and Society: The Chronological and Social Analysis of Archaeological Burial Data. – Aarhus, Oxford, Oakville, Aarhaus University Press, 19–27. HÄRKE, H. 1999, Collapse of empire and material-cul­ture change: the case of the Soviet Union. – Medieval Archaeology 43, 183–185. HÄRKE, H. 2000, Social Analysis of Mortuary Eviden­ce in German Protohistoric Archaeology. – Journal of Anthropological Archaeology 19, 369–384. HÄRKE, H. 2001, Cemeteries as places of power. – V / In: de Jong, M., F. Theuws, C. van Rhijn (ur. / eds.), The Transformation of the Roman World 6. – Leiden, Boston, Kln, Brill, 9–30. HÄRKE, H. 2007, Invisible Britons, Gallo-Romans and Russians: Perspectives on Culture Change. – V / In: Hi-gham, N. (ur. / ed.), Britons in Anglo-Saxon England. – Woodbridge, Boydell Press, 57–67. HÄRKE, H. 2011a, Anglo-Saxon Immigration and Eth­nogenesis. – Medieval Archaeology 55, 1–28. HÄRKE, H. 2011b, Gender representation in early medi­ eval burials: ritual re-affirmation of a blurred boundary? – V / In: Brookes, S., S. Harrigton, A. Reynolds (ur. / eds.), Studies in Early Anglo-Saxon Art and Archaeolo­gy: Papers in Honour of Martin G. Welch. – BAR British Series 527. – Oxford, Archaeopress, 98–105. HÄRKE, H. 2014, Grave goods in early medieval bu­rials: Messages and meanings. – Mortality 19/1, 41–60. HILLS, C. 2003, Origins of the English. – London, Duckworth. HODDER, I. 1980, Social Structure and Cemeteries: a Critical Appraisal. – V / In: Rahtz, P., T. Dickinson, L. Watts (ur. / eds.), Anglo-Saxon Cemeteries 1979. – BAR British Series 82. – Oxford, Archaeopress, 81–142. HOFMANN, K. P. 2009, Grabbefunde zwischen sex und gender. – V / In: Rambuscheck, U. (ur. / ed.), Zwischen Diskursanalyse und Isotopenforschung. Methoden der archäologischen Geschlechterforschung, Frauen – For-schung – Archäologie. – Münster, New York, München, Berlin, Waxmann, 133–161. HŘILUND NIELSEN, K. 2009, Rituals to free the spirit - or what the cremation pyre told. – V / In: Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), Practices and Social Identities in the Middle Ages: Essays in Burial Archaeology in Ho-nour of Heinrich Härke. – Exeter, University of Exeter Press,81–103. JANŽEKOVIC, I. 2017, Mnogo hrupa za nic (1. del): Potek in ozadje odkritja »staroslovanskega svetišca« na ptujskem gradu. – Zgodovinski casopis 71/1–2, 208–245. JOHNSON, M. 2010, Archaeological theory: an intro­duction (2. izd. / 2nd ed.). – Chichester, Wiley-Blackwell. JONES, S. 1997, The Archaeology of Ethnicity: Con­structing identities in the past and present. – London, Routledge. KASTELIC, J. 1960, Slovanska nekropola na Bledu: po­rocilo o izkopavanjih leta 1949 in 1951. – Dela 1. razreda SAZU 13. – Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. KASTELIC, J., B. ŠKERLJ 1950, Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in antropološko porocilo za leto 1948. – Dela 1. razreda SAZU 2. – Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. KNIFIC, T. 1995, Vojšcaki iz mesta Karnija. – Kranjski zbornik 1995, 23–40. KNIFIC, T. 2005, Gospe iz mesta Karnija. – Kranjski zbornik 2005, 331–343. KNIFIC, T., J. LUX 2010, Otroci iz mesta Karnija. – Kranjski zbornik 2010, 26–36. KOROŠEC, J. 1950, Staroslovansko grobišce na Ptuj­sem gradu. – Dela 1. razreda SAZU 1. – Ljubljana, Slo­venska akademija znanosti in umetnosti. KOROŠEC, J. 1951, Delitev slovanskih kultur zgodnje­ga srednjega veka v Jugoslaviji. – Arheološki vestnik 2, 134–155. KOSSACK, G. 1992, Prehistoric archaeology in Ger­many: Its history and current situation. – Norwegian Ar­chaeological Review 25/2, 73–109. KOSSINNA, G. 1911, Die Herkunft der Germanen. Zur Methode der Siedlungsarchäologie. – Manuus-Bibliothek 6. – Wüzburg, C. Kabitzsch. LOSERT, H., A. PLETERSKI 2003, Altenerding in Oberbayern. Struktur des frühmittelalterlichen Gräber­feldes und „Ethnogenese“ der Bajuwaren. – Berlin, Lju­bljana, Scrîpvaz-Verlag, Založba ZRC. LOZIC, E., B. ŠTULAR 2007, Od arheologije grobišc proti arheologiji smrti: analiza arheoloških raziskav gro­bišc v Arheološkem vestniku. – Arheo 24, 69–79. MASON, P., B. ŽUPANEK 2018, Being Roman: Rethin­king Ethnic and Social Boundaries in the Roman South­-Eastern Alpine World. – Theoretical Roman Archaeolo­gy Journal 1/1, 1–16. MEES, K. 2019, Burial, landscape and identity in early Medieval Wessex. – Anglo-Saxon studies 35. – Wood- bridge, Suffolk, The Boydell Press. MERC, V. 2005, Konstrukcija družb in spolov v nekdanji jugoslovanski in slovenski arheološki literaturi. – Caso-pis za kritiko znanosti 33/221, 94–106. MILAVEC, T. 2020, The transformations in Roman iden­tity in south-eastern Alps during the Migration period. – Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 71, 87–98. MIRNIK PREZELJ, I. 1998, Slovenska zgodnjesre­dnjevška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo - pogled z „Zahoda“. – Arheološki vestnik 49, 361–381. MÜHLMANN, W. 1938, Methodik der Vlkerkunde. – Stuttgart. NILSSON STUTZ, L. 2016, Building bridges between burial archaeology and the archaeology of death: Where Is the Archaeological Study of the Dead Going? – Cur­rent Swedish Archaeology 24, 13–35. NOVAKOVIC, P. 2002, Archaeology in five states - A peculiarity or just another story at the crossroads of „Mit-teleuropa“ and the Balkans: A case study of Slovene ar­chaeology. – V/ In: Biehl, P., A. Gramsch, A. Marcziniak (ur. / eds.), Archäologien Europas = Archaeologies of Europe : Geschichte, Methoden und Theorien / History, Methods and Theories. Münster, Tubinger archaologi­ sche Taschenbucher. – Munster, New York, Munchen, Berlin, Waxmann. NOVAKOVIC, P. 2012, The „German School“ and its influence on the national archaeologies of the Western Balkans. – V / In: Migotti, B., P. Mason, B. Nadbath, T. Mulh (ur. / eds.), Scripta in honorem Bojan Djuric, Mo-nografije CPA. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 51–71. PADER, E.-J. 1980, Material symbolism and social rela­tions in mortuary studies. – V / In: Rahtz, P., T. Dickin­son, L. Watts (ur. / eds.), Anglo-Saxon Cemeteries 1979, BAR British Series. – Oxford, Archaeopress, 81–142. PALADIN, A., J. WAHL, A. ZINK 2018, Evidence of probable subadult scurvy in the Early Medieval cemetery of Castel Tirolo, South Tyrol, Italy. – International Jour­nal of Osteoarchaeology 28/6, 714–726. PARKER-PEARSON, M. 1982, Mortuary practices, soci­ety and ideology: an ethnoarchaeological study. – V / In: Hodder, I. (ur. / ed.), Symbolic and Structural Archaeol­ogy. – Cambridge, Cambridge University Press, 99–113. PETRI, F. 1937, Germanisches Volkserbe in Wallonien und Nordfrankreich: Die fränkische Landnahme in Fran-kreich und den Niederlanden und die Bildung der westli­chen Sprachgrenze. – Bonn, Rrscheid. PETTS, D. 2009, Variation in the British burial rite: AD 400-700. – V / In: Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), Practices and Social Identities in the Middle Ages: Es­says in Burial Archaeology in Honour of Heinrich Här­ke. – Exeter, University of Exeter Press, 207–221. PITTS, M., R. GRIFFIN 2012, Exploring Health and So­cial Well-Being in Late Roman Britain: An Intercemete­ry Approach. – American Journal of Archaeology 116/2, 253–276. PLETERSKI, A. 2001, O nekaterih možnostih interpreti­ranja zgodnjesrednjeveških grobišc. – Arheo 21, 69–71. PLETERSKI, A. 2002, Od deklice do starke. Od doma do moža. – Arheo 22, 53–58. PLETERSKI, A. 2003, Grobišce kot nosilec arheoloških informacij - primer Altenerding (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Univerza v Ljubljani). – Ljubljana. PLETERSKI, A. 2014, Kulturni genom : prostor in nje­govi ideogrami miticne zgodbe. – Studia Mythologica Slavica - Supplementa Supplementum 10. – Ljubljana, Založba ZRC. PLETERSKI, A., B. ŠTULAR 2018, Prolog. Zgodnje­srednjeveška arheologija jugovzhodnoalpskega prostora: nekoc, danes, jutri. – V / In: Lux, J., B. Štular, K. Zanier (ur. / eds.), Slovani, naša dedišcina, Vestnik. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 8–15. PODPECAN, B. 2006, Nagrobnik, podoba živih. – Ar-chaeologia historica Slovenica 5. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. POHL, W. 1998, Conceptions of Ethnicity in Early Me­dieval Studies. – V / In: Little, L. K., B. H. Rosenwein (ur. / eds.), Debating the Middle Ages: Issues and Rea­dings. – Malden, Oxford, Blackwell Publishers, 13–24. POHL, W. 2010, Archaeology of identity: introduction. – V / In: Pohl, W., M. Mehofer (ur. / eds.), Arhcaeolo­gy of identity - Archäologie der Identität, Forschungen zur Geschichte des Mittelalters. – Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaften, 9–23. POHL, W. 2013, Christian and Barbarian Identities in the Early Medieval West: Introduction. – V / In: Pohl, W., G. Heydemann (ur. / eds.), Post-Roman Transitions: Christian and Barbarian Identities in the Early Medieval West. – Turnhout, Brepols Publishers, 1–46. PREDOVNIK, K., M. DACAR, M. LAVRINC 2008, Cerkev sv. Jerneja v Šentjerneju: Arheološka izkopava­nja v letih 1985 in 1986. – Archaeologia historica Slo­venica 6. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, Znanstvena založba, Oddelek za arheologijo. RANKE, L. von 1874, Geschichten der romanischen und germanischen Vlker von 1494-1514. – Sämmtliche Werke 33. – Leipzig, Duncker & Humblot. REINECKE, P. 1925, Reihengräber und Friedhfe der Kirchen. – Germania 9, 103–107. RUMMEL, P. von 2007, Habitus barbarus. Kleidung und Repräsentation spätantiker Eliten im 4. und 5. Jahr­hundert. – Ergänzungsbände zum Reallexikon der Ger- manischen Altertumskunde 55. – Berlin, New York, De Gruyter. SAXE, A. A. 1970, Social Dimensions of Mortuary Practices (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpu­ blished doctoral dissertation, University of Michigan). – Michigan. SAYER, D. 2007, Community, Kinship and Household: An analysis of patterns in early Anglo-Saxon inhumati-on cemeteries (Neobjavljena doktorska disertacija / Un­published doctoral dissertation, University of Reading). – Reading. SAYER, D. 2009, Laws, Funerals and Cemetery Orga­nisation: the seventh-century Kentish family. – V / In: Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), Practices and Social Identities in the Middle Ages: Essays in Burial Archaeo­logy in Honour of Heinrich Härke. – Exeter, University of Exeter Press, 141–166. SAYER, D. 2010a, Death and the family: developing a generational chronology. – Journal of Social Archaeolo­gy 10/1, 59–91. SAYER, D. 2010b, Ethics and Burial Archaeolo­gy. – Duckworth debates in archaeology. – London, Duckworth Publishers. SAYER, D. 2014, ‚‘Sons of athelings given to the earth‘‘: Infant Mortality within Anglo-Saxon Mortuary Geo­graphy. – Medieval Archaeology 58/1, 78–103. SAYER, D., S. D. DICKINSON 2013, Reconsidering obstetric death and female fertility in Anglo-Saxon En­gland. – World Archaeology 45/2, 285–297. SAYER, D., M. WEINHOLD 2013, A GIS-investigati­on of Four Early Anglo-Saxon Cemeteries: Ripley’s K­-Function analysis of spatial groupings amongst graves. – Social Science Computer Review 31/1, 70–88. SCHÜLKE, A. 1999, On Christianization and grave-fin­ds. – European Journal of Archaeology 2, 77–106. SCOTT, E. 1999, The archaeology of infancy and in­fant death. – BAR International Series 819. – Oxford, Archaeopress. SHANKS, M., C. TILLEY 1982, Ideology, symbolic power and ritual communication: a reinterpretation of Neolithic mortuary practices. – V / In: Hodder, I. (ur. / ed.), Symbolic and Structural Archaeology. – Cambrid­ge, Cambridge University Press, 129–154. SLABE, M. 1975, Dravlje: grobišce iz casa preselje­vanja ljudstev. – Situla 16. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. SOFAER, J. 2006, Engendering children, engendering archaeology. – V / In: Insoll, T. (ur. / ed.), The Archaeolo­gy of Identities. – London, New York, Routledge, 87–96. SOFAER, J., M. L. S. SŘRENSEN 2013, Death and Gender. – V / In: Nilsson Stutz, L., S. Tarlow (ur. / eds.), The Oxford Handbook of the Archaeology of Death and Burial. – Oxford, Oxford University Press, 527–542. SŘRENSEN, M. L. S. 2000, Gender Archaeology. – Cambridge, Polity. STARE, V. 1980, Kranj, nekropola iz casa preseljevanja ljudstev. – Katalogi in monografije 18. – Ljubljana, Na-rodni muzej Slovenije. STEMBERGER, K. 2013, Rituali prehoda v anticnem Rimu (Neobjavljeno diplomsko delo / Unpublished di­ploma thesis, Univerza v Ljubljani). – Ljubljana. STEMBERGER, K. 2014, Identity of females buried at Colonia Iulia Emona. – Arheo 31, 69–81. STEUER, H. 1968, Zur Bewaffnung und Sozialstruktur der Merowingerzeit. – Nachrichten aus Niedersachsens Urgeschichte 37, 18–87. STEUER, H. 1982, Frühgeschichtliche Sozialstrukturen in Mitteleuropa. – Abhandlungen der Akademie der Wis-senschaften in Gttingen, Phil.-Hist. Klasse, 3 Folge 128. – Gtingen, Vandenhoek & Ruprecht. STEWART, N. A., R. F. GERLACH, R. L. GOWLAND, K. J. GRON, J. MONTGOMERY 2017, Sex determina­tion of human remains from peptides in tooth enamel. – Proceedings of the National Academy of Sciences 114/52, 13649–13654. STOODLEY, N. 1999, The spindle and the spear: A criti­cal enquiry into the construction and meaning of gender in the early Anglo-Saxon burial rite. – British Archaeolo­gical Reports 288. – Oxford, Archaeopress. STOODLEY, N. 2000, From the cradle to the grave: age organization and the early Anglo-Saxon burial rite. – World Archaeology 31/3, 456–472. ŠKERLJ, B. 1953, Srednjeveška okostja z Bleda, izko­pana leta 1949. – Razprave 1. razreda SAZU 3, 313–335. ŠMID, W. 1907, Die Reihengräber von Krainburg. – Ja­hrbuch für Altertumskunde 1, 55–77. ŠTULAR, B. 2007, Posamezniki, skupnost in obred. Pri­mer grobišcnih podatkov z Malega gradu v Kamniku. – Studia Mythologica Slavica X, 25–50. TARLOW, S. 2012, The Archaeology of Emotion and Affect. – Annual Review of Anthropology 41, 169–185. TECCO HVALA, S. 2012, Magdalenska gora. Družbe­na struktura in grobni ritual železnodobne skupnosti. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. – Ljubljana, Založba ZRC. TERŽAN, B. 1978, O halštatski noši na Križni gori. – Arheološki vestnik 29, 55–63. TERŽAN, B. 1985, Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu. – Ar-heološki vestnik 36, 77–105. TERŽAN, B. 1994, Überlegungen zum sozialen Status des Handwerkers in der fren Eisenzeit Sosteuropas. – V/ In: Dobiat, C. (ur. / ed.), Festschrift für Otto-Herman Frey zum 65. Geburtstag, Marburger Studien zur Vor- und Frühgeschichte. – Marburg, Hitzeroth, 659–669. TERŽAN, B. 1997, Heros der Hallstattzeit: Beobachtun-gen zum Status an Gräbern um das Caput Adriae. – V / In: Hänsel, B. (ur. / ed.), Hrónos : Beiträge zur prähisto­rischen Archäologie zwischen Nord- und Südosteuropa : Festschrift für Bernhard Hänsel, Internationale Archäo­logie, Studia honoraria, Bd. 1. – Espelkamp, Marie Lei-dorf GmbH, 653–669. TERŽAN, B. 2008, Stiške skice. – V / In: Gabrovec, S., B. Teržan (ur. / eds.), Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe, Katalogi in monografije 38. – Ljubljana, Narodni Muzej Slovenije, 189–325. THOMAS, M. G., H. HÄRKE, G. GERMAN, M. P. H. STUMPF 2008, Limited Interethnic Marriage, Differen­tial Reproductive Success and Spread of „Continental“ Y Chromosomes in Early Anglo-Saxon England. – V / In: Matsumura, S., P. Forster, C. Renfrew (ur. / eds.), Simu­lations, Genetics and Human Prehistory. – Cambridge, McDonald Institute for Archaeological Research, 61–70. TRIGGER, B. G. 2006, A history of archaeological thought (2. izd. / 2nd ed.). – New York, Cambridge Uni­versity Press. VEECK, W. 1926, Der Reihengräberfriedhof von Holz­gerlingen. – Fundberichte aus Schwaben N.F. 3, 154–201. VINSKI, Z. 1980, Ovrednotenje grobnih pridatkov. – V / In: Stare, V. (ur. / ed.), Kranj, nekropola iz casa preselje­vanja ljudstev, Katalogi in monografije 18. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. WERNER, J. 1968, Bewaffnung und Waffenbeigabe in der Merowingerzeit. – Settimane di studio del centro ita­liano di studi sull’alto medioevo 15, 95–108. WILLIAMS, H. 2002, Cemeteries as Central Places - Place and Identity in Migration Period Eastern England. – V/ In: Hĺrdh, B., L. Larsson (ur. / eds.), Central Places in the Migration and Merovingian Periods. Papers from the 52nd Sachsensymposium Lund, August 2001. – Acta archaeologica Lundensia: Series in 8o 39. – Stockholm, Almqvist & Wiksell International, 341–362. WILLIAMS, H. (ur. / ed.) 2003, Archaeologies of Re­membrance: Death and Memory in Past Societies. – New York, Kluwer Academic/Plenum Publishers. WILLIAMS, H. 2004, Artefacts in Early Medieval Graves: A New Perspective. – V / In: Collins, R., J. Gerrard (ur. / eds.), Debating Late Antiquity in Britain AD300-700. – BAR British Series 365. – Oxford, BAR Publishing, 89–101. WILLIAMS, H. 2007, The Emotive Force of Early Me­dieval Mortuary Practices. – Archaeological Review from Cambridge 22/1, 107–123. WILLIAMS, H. 2013, Death, Memory, and Material Culture: Catalytic Commemoration and the Cremated Dead. – V / In: Nillson Stutz, L., S. Tarlow (ur. / eds.), The Oxford Handbook of the Archaeology of Death and Burial. – Oxford, Oxford University Press, 195–208. WILLIAMS, H., D. SAYER 2009, ‚‘‘Halls of mirrors‘‘: death and identity in medieval archaeology. – V / In: Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), Practices and Social Identities in the Middle Ages: Essays in Burial Archaeo­logy in Honour of Heinrich Härke. – Exeter, University of Exeter Press, 1–22. ZEISS, H. 1941, Die germanischen Grabfunde des fr-hen Mittelalters zwischen mittlerer Seine und Loiremün-dung. – Bericht der Rmisch-Germanischen Kommission 31, 5–173. Spletni viri / Web sources Splet 1 / Web 1: zbiva.zrc-sazu.si A short overview of theoretical approaches in the archaeological research of late antique and early medieval cemeteries (Summary) Burials and cemeteries have long provided a source for the study of past populations. The article begins with a presentation of theoretical developments in German and Anglo-American archaeology, from the earliest begin­ nings which regarded burials as direct reflections of past society and the position of the deceased in it, to more ca­reful consideration of burial contexts. Although many pa­rallels can be observed between the two “archaeological schools”, they have developed more or less separately. In the 1990s, however, the approaches to burial analyses became increasingly diverse, with a greater mixing of German and Anglo-American theories. Modern analyses of cemeteries continue in the same direction, incorpo­rating many different theoretical and methodological approaches. Slovenian archaeology has been strongly influenced by the theoretical developments in German-speaking coun­ tries. Culture-historical archaeology became prominent only after the Second World War, a period which saw a significant rise in interest in early medieval archaeology, which can be linked to the contemporary political situa­tion. Interpretations of burial sites at that time were ba­sed on directly linking certain material culture to Slavic populations. Ethnic interpretations, which are admittedly somewhat more cautious today, are still often employed. While interdisciplinary approaches and more diverse vi­ews of social structure have found their way into certain works of Slovenian archaeologists, theoretically sound interpretations remain rare. In the field of late antique and early medieval archaeology, the focus remains al­most exclusively on ethnic interpretations, without much thought given to what it is and how it can be observed in the archaeological record, or if observing it is possible at all. Although ethnicity may be one of the aspects of identity expressed in certain features of the burial ritual, it is certainly not the only one. It would, therefore, be fruitful to consider local and regional identities, as Seba­ stian Brather suggested, and to examine different types of mobility, family relations, the presence of different elites, or various other aspects of social identity such as status, gender, and age. As Heinrich Härke suggested, one of the possible ways to explore these is to add new objective information to our consideration of the archaeological features of burials. In many cases, physical anthropology, genetic studies, and analyses of stable isotopes have already provided new data on the biological sex and age of the deceased, as well as their mobility and diet, which can provide new insights into social status. While new methods are cer­tainly important, it is the theoretical discourse which is absolutely essential. It allows for a better understanding of various problems we face when investigating burials and ensures that our interpretations of the past are not oversimplified or one-sided. Thorough and theoretically supported interpretations of burial sites are still rare in Slovenian archaeology and it is precisely in this field that significant improvement can be made. 1.02 Pregledni znanstveni clanek Primer preucevanja srednjeveških mot v Sloveniji: idejna rekonstrukcija in GIS študija Starega gradu Crešnjevec An Example of the Study of Motte-and-Bailey Castles in Slovenia: Conceptual Reconstruction and GIS Study of Stari grad Crešnjevec © Matic Zupan Narodni muzej Slovenije; matic.zupan@gmail.com Izvlecek: V clanku so na primeru mote Stari grad Crešnjevec predstavljeni nastanek in funkcije srednjeveških mot. V prvem delu avtor obravnava strukturne elemente mot in se osredotoci na metodologijo za idejno rekonstrukcijo Starega gradu Crešnjevec. V drugem delu so predstavljeni rezultati in interpretacije prostorskih analiz. Z uporabo lidarskih posnetkov, historicnih kart in GIS orodij avtor pokaže, da je imel Stari grad Crešnjevec pomembno vlogo pri nadzoru doline Ložnice in Bistrice, skozi katero je tekla srednjeveška trgovska pot. Prikazati želi enega od nacinov preucevanja in razumevanja mot na Slovenskem ter s tem prispevati k njihovemu raziskovanju. Kljucne besede: Stari grad Crešnjevec, mote, GIS, krajina, srednji vek Abstract: In this article, the development and functions of medieval motte-and-bailey castles are presented using the example of Stari grad Crešnjevec. In the first part, the author discusses buildings, defensive systems, and different types of motte-and-bailey castles and focuses on its conceptual reconstruction. The results and interpretations of GIS analyses are presented in the second part. Using Lidar images, historical maps, and various GIS tools, the author concludes that Stari grad Crešnjevec had an important role in controlling the Ložnica and Bistrica valleys, through which a medieval commercial road ran. With the example of Stari grad Crešnjevec, he attempts to present one of the approaches to study and better understand motte-and-bailey castles in Slovenia and contribute to their research. Keywords: Stari grad Crešnjevec, motte-and-bailey castles, GIS, landscape, middle ages Uvod Srednjeveška mota (ang. motte) je v osnovi zemljena utrdba z v celoti ali delno umetno nasuto kopo, praviloma okroglega tlorisa, ki ima na vrhu stolp ali stolpu podob-no zgradbo, poleg nje pa lahko še druge manjše stavbe. Obkroža jo eden ali vec obrambnih jarkov in nasipov, zelo pogosto pa je dodatno zavarovana z leseno palisado. Poleg osrednjega dela ima mota lahko eno ali vec pred­gradij (ang. bailey), ki so pogosto na enak nacin zavaro­vana obmocja pred kopo, namenjena razlicnim bivalnim in gospodarskim stavbam. Tako stolp kot druge stavbe na moti so bile sprva skoraj izkljucno zgrajene iz lesa. Moc­na lesena konstrukcija je bila lahko utrjena s kamnitimi temelji, medtem ko so bile stene najveckrat izdelane iz lesenih brun ali pletenih vej, obdanih z ilovnatim ome- tom (Hinz 1981; Biermann 2007, 112–126; Biermann, Posselt 2016a, 28; Nowakowski 2017, 585–586). Zaradi razlicnih oblik, velikosti in nacinov gradnje je tipološko razlikovanje mot in drugih sorodnih srednje­veških zemljenih utrdb problematicno. Ceprav v temelj­ni študiji o motah Hermann Hinz (1981) terminološko ni loceval med razlicnimi vrstami mot, v zadnjem casu nekateri raziskovalci poskušajo uvesti jasnejšo termino­logijo in tipologijo (Kühtreiber, Reichhalter 2007; Bier-mann 2007; Nowakowski 2017). Locimo med pravimi motami z umetnim nasutjem in tistimi, ki so nastale na naravnih ali delno preoblikovanih vzpetinah, pri cemer v nemško govorecih deželah uporabljajo razlicne izraze za posamezne oblike mot in sorodnih objektov (na primer Motte, Turmhügel, Burghügel, Türmhügelburg …). Med avstrijskimi raziskovalci se je uveljavila terminologija, ki locuje med povsem umetno nasuto kopo (Motte) in delno preoblikovano naravno vzpetino (Hausberg), medtem ko britanski raziskovalci takšnih distinkcij ne vzpostavlja­jo. V slovensko kastelološko terminologijo je izraz mota vpeljal Ivan Stopar (1991), za druge sorodne zemljene utrdbe pa se uporabljajo opisni izrazi (Biermann 2007, 112–113; Hofer, Krenn, Blesl 2007, 252–259; Predovnik 2008, 377–378; Nowakowski 2017, 585). Srednjeveške mote so širom Evrope pustile mocan pecat, saj so igrale pomembno vlogo pri širjenju fevdalnega sis-tema ter z njim povezanih družbenih, politicnih in gospo­darskih sprememb. Fevdalizem pa ni vplival le na ljudi, temvec tudi na prostor okoli njih. V clanku1 se na primeru Starega gradu Crešnjevec naj­prej posvetimo strukturam in gradbenim elementom ter s pomocjo analogij zastavimo okvire za idejno rekonstruk­cijo Starega gradu Crešnjevec. Nato predstavimo rezul­tate in interpretacije GIS analiz, s katerimi poskušamo 1 Clanek je povzetek magistrskega dela (Zupan 2018). razumeti moto v njenem širšem prostorskem kontekstu. Preucevanje srednjeveških mot in sorodnih zemljenih utrdb je podrocje, ki se v slovenski arheologiji še ni zares uveljavilo, zato je namen clanka predstaviti primer, kako z zbiranjem precej omejene kolicine arheoloških in zgo­dovinskih podatkov ter s pomocjo GIS orodij cim bolje razumeti mote v Sloveniji in tako prispevati k njihovemu raziskovanju. Stanje raziskav Srednjeveške mote so razširjene po skoraj celotni Evropi in so že okoli 200 let deležne proucevanja razlicnih raz­iskovalcev, vendar so kljub temu razmeroma slabo razi­skane. Glavni razlog za to je njihova slaba ohranjenost. Mote, ki jih lahko pogosto prepoznamo le po nasutih ko­pah, jarkih in nasipih, so vcasih pravo nasprotje zidanih srednjeveških gradov. Ker so tudi pisni in slikovni viri skromni, so bile dolgo deležne le arheoloških raziskav (Nowakowski 2017, 585). Nekaj temeljnih del o motah je nastalo v 20. stoletju (Armitage 1912; Hinz 1981), v zadnjih desetletjih pa so luc sveta ugledale tudi druge objave tujih (Liddiard 2002; Phillips 2005; Felgenhauer– Schmiedt, Csendes, Eibner 2007; Tkalcec 2008; 2017; Biermann, Posselt 2016a) in slovenskih raziskovalcev (Predovnik, Grosman 2007; Predovnik 2008). Med sle­dnjimi je bil Slavko Ciglenecki (1978) prvi, ki je v svojo objavo želel vkljuciti in tipološko razvrstiti vse do takrat znane srednjeveške zemljene utrdbe v Sloveniji, vendar je do pravega sistematicnega proucevanja prišlo šele mnogo kasneje (slika 1). Vzadnjem casu se predvsem ob pomoci lidarskih posnet­kov in napredka geofizikalnih raziskav stanje raziskano­sti mot izboljšuje (Grosman 1996; Biermann 2007; Feld 2007; Marshall 2007; Predovnik 2008; Biermann, Pos­selt 2016a; Nowakowski 2017). Slika 1. Mote in sorodni srednjeveški objekti z jarki in nasipi v Sloveniji (Predovnik, Grosman 2007, sl. 3). Figure 1. Motte-and-Bailey castles and similar medieval structures in Slovenia (Predovnik, Grosman 2007, Fig. 3). Nastanek in razvoj srednjeveških mot Mote najdemo po vecjem delu Evrope od poznega 10. do 15. stoletja in celo pozneje. Prve mote so se pojavile na obmocju severne Francije, kjer so bile sprva sedeži višjih plemicev, kasneje pa le še v lasti nižjega plemstva. Kma­lu so se zacele širiti proti vzhodu, tako da lahko njihove ostanke najdemo po celotni srednji Evropi ter v vecjem delu severne, zahodne in deloma vzhodne Evrope. Z na­stajanjem srednjeveških mot je povezan proces širjenja fevdalizma in z njim pridobivanja moci plemiškega sloja (Biermann, Posselt 2016a). Skupne znacilnosti mot po Evropi kažejo na kontinuiran razvoj, pri cemer je posebej zanimiv casovni zamik nji­hovega pojavljanja: v zahodni kontinentalni Evropi, An-gliji in zahodni Nemciji so mote nastajale od 11. do za-cetka 13. stoletja; na Poljskem in v Nemciji vzhodno od Labe so se zacele pojavljati šele v 13. stoletju, v vecjem številu pa so jih priceli graditi šele v zacetku 14. stoletja, ko so bile v zahodni Evropi v veliki meri že opušcene (Biermann, Posselt 2016a, 28). Vecina srednjeveških mot v zahodni in srednji Evropi leži na nižinskih, pogosto mocvirnatih obmocjih, vendar to nikakor ni pravilo, saj se predvsem na obmocju južne Nemcije, Avstrije in Moravske v velikem številu poja­vljajo na hribovitem ali celo gorskem terenu (enako velja tudi za Slovenijo). Teren je bil kljucnega pomena pri gra­dnji utrdbe in dolocanju, kakšna investicija bo potrebna zanjo (Nowakowski 2017, 585). Mote so bile razmeroma poceni in hitro zgrajene utrdbe ter administrativni sedeži obmocja, ki ga je višje plem­stvo najveckrat prepustilo v skrb ministerialom in na ta nacin širilo svoj vpliv (Biermann 2007, 128–129; Nowa­kowski 2017, 587–588). Gradnja mot je bila povezana tudi s kolonizacijo 13. in 14. stoletja v srednji Evropi, ko je potekalo mnogo obsežnih del, kot sta deforestacija in gradnja novih vasi, ki so zahtevala številcno delovno silo. Ta je potrebovala vojaško zašcito, ki jo je lahko ponudil dobro oborožen plemiški sloj. Poleg tega so plemiške družine s tem pridobile na veljavi in utrjevale novo fev­dalno oblast nad starim prebivalstvom, kar je še posebej ocitno na Britanskem otocju za casa normanskih osvajanj v drugi polovici 11. stoletja (Hinz 1981, 123–126). Mote so praviloma stale na strateških in izpostavljenih položajih, najveckrat ob srednjeveških vaseh, od koder so lahko fevdalci nadzorovali okolico in vladali tamkaj­šnjim prebivalcem. Poleg tega so imele simbolno vlogo, saj so sporocale višji družbeni položaj plemicev nasproti nižjemu sloju kmetov (Biermann 2007, 128–129; Bier-mann, Posselt 2016b, 365–366). Vojaška vloga mot je v primerjavi s srednjeveškimi gra­dovi sicer manjša, vendar je njihova prednost v hitri iz­gradnji. Biermann in Posselt (2016a) sta s pomocjo zgo­dovinskih virov prišla do zakljucka, da so na obmocju vzhodne Nemcije, kjer lahko najdemo vec kot sto sre­dnjeveških mot, v obrambnem smislu služile predvsem kot zašcita pred napadi okoliških plemicev in kot pribe­žališca za lokalne prebivalce. Številne arheološke razi­skave pricajo tudi o rezidencni in gospodarski vlogi mot (Armitage 1912, 90–91; Hinz 1981, 45–48; Biermann 2007), vendar so objekti na osrednjih kopah in v pred­gradjih pogosto preslabo ohranjeni, da bi lahko takšne ugotovitve natancneje potrdili. Stari grad Crešnjevec – Geografske in topografske znacilnosti Stari grad Crešnjevec leži jugozahodno od naselja Cre­šnjevec, le nekaj kilometrov jugovzhodno od Slovenske Bistrice, na robu slemenastega odrastka, ki proti zahodu in jugozahodu strmo prehaja v mocvirnato dolino, med-tem ko se na vzhodni strani prikljucuje glavnemu sle-menu (slika 2). Za obmocje najdišca sta v rabi ledinski imeni Stari grad in Presek, vendar je v literaturi pogosto omenjeno tudi kot Crešnjevec (Pahic 1950, 171; Stopar 1991, 14; Balažic 1995, 21; Jakic 1997, 79). Bližnje naselje Crešnjevec, po katerem je mota dobila ime, leži na hrbtu gricevnatega slemena, ki se spušca vse od Pohorja v jugovzhodni smeri in pri Crešnjevcu doseže okoli 300 metrov nadmorske višine, nato pa se razcle­njeno in polagoma dviguje proti Ptujski gori na vzhodu. V neposredni okolici je tudi vec ravninskih in zamo-cvirjenih predelov. Vzhodno od Crešnjevca je položno obmocje doline reke Devine, ki se nadaljuje v Dravsko polje, na zahodni strani pa se razteza dolina Ložnice in Bistrice, ki se postopoma zoži proti jugu. Mota in njena struktura Osrednji del mote je 2,2 m nad okoliško površino dvi­ gnjena oglata kopa velikosti približno 20 x 12 m (slika 3). Z vseh strani jo obkroža okoli 1,5 m širok (merjeno pri dnu) in 2 m globok notranji jarek, ki je najbolje ohra­njen na vzhodni in zahodni strani. Pred notranjim jarkom se dviga nasip iz ilovnate zemljine, ki je bila pridobljena z izkopom notranjega jarka. Nasip je na vzhodni in južni strani dobro ohranjen do višine 2,5 m (merjeno od dna jarka), medtem ko je na severozahodni in predvsem jugo­zahodni strani, kjer se za nekaj metrov prekine, ohranjen precej slabše (Pahic 1950, 171–172). Teren se pred nasipom nadaljuje v razlicnih oblikah, in sicer se proti zahodu in severozahodu kot polica odpira proti dolini, na jugozahodni strani pa se strmo spušca v mocvirnato dolino. Jugovzhodna stran se v dolino spu-šca po terasastem pobocju, za katero Pahic sklepa, da je bilo pri prvi terasi umetno spremenjeno. Povsem drugac­na je severovzhodna stran, kjer se teren proti severu ne­ kaj casa položno nadaljuje po slemenu, nato pa se proti Crešnjevcu zacne dvigati. Na severovzhodu je bil dostop do mote tudi najlažji, zato je bila tod dodatno utrjena s predgradjem v velikosti okoli 20 x 35 m. Proti zahodu se predgradje z vmesno polico strmo spušca proti dolini, z drugih strani pa ga obkroža dodaten zunanji jarek. Na severnem robu se na notranji strani dviga še en nasip, ki se na severozahodni strani izklini med jarkom in str­ mim pobocjem, v nasprotno smer pa se zniža na višino tal predgradja. Pahic predvideva, da je ta nasip prvotno potekal po vsem robu predgradja in se na južni strani pri­kljucil notranjemu nasipu, ki obdaja kopo (Pahic 1950, 172–173). Na zunanjem robu predgradja poteka 1,5 m širok in prav toliko globok zunanji jarek, ki proti jugovzhodu postaja vse ožji in plitvejši. Najbolje je ohranjen na severnem delu, kjer je na zunanji strani jarka viden še tretji nasip, ocitno zgrajen za dodatno zašcitodostopa na moto. Ohra­njen je le v dolžini 30 m in je presekan z gozdno potjo, ki je delno zasula tudi jarek pred njim. Slednji je prekinjen in zasut tudi z odsekom gozdne poti, ki poteka proti jugu in se konca sredi predgradja (Pahic 1950, 173). Poleg zgoraj naštetih unicenj je na severozahodni strani v osrednjo kopo vsekana manjša terasa, ki bi lahko bila rezultat domnevnega odvoza kamenja z mote za gradnjo cerkve sv. Mihaela v Crešnjevcu (Pahic 1950, 171). Do­bro viden je tudi 8 m dolg in 1–2 m globok, v jugovzho­dno stranico kope vsekan rov, ki je bil kasneje zaradi divjega kopa dodatno poglobljen. Izkopani material je bil nasut v tamkajšnji del notranjega jarka, ki pa je bil ob kopanju rova nekoliko razširjen oziroma unicen (Pahic 1950, 171–172). Arheološke raziskave Prva nacrtna dela so potekala v letih 1887 in 1893, ko so po besedah domacinov ocividcevneznani raziskovalci iz Celja v jugovzhodno stran kope izkopali prej omenjen 8 m dolg rov. Schmidu in Pahicu rezultati teh izkopavanj niso bili znani, saj niso bili nikoli objavljeni. Profil izko­panega rova je pozneje pokazal, da je kopa sestavljena iz rahle ilovice, po njenem površju pa so razsuti fragmenti loncenine, ki jo Pahic opredeljuje kot slovansko, in ilov­nat omet. Globlje v ilovici je bila odkrita tudi manjša ne­ oblikovana marmornata plošca. Konec rova je bil zaradi divjega kopa naknadno poglobljen do globine 2 m, ko so domacini na moti iskali skrit zaklad (Pahic 1950, 173). Prve objavljene arheološke raziskave je leta 1913 v obli­ki poskusnih izkopov opravil W. Schmid. Na severoza­hodnem delu kope je 0,5 m pod površjem naletel na 15 cm debelo rdeco ožgano ilovnato plast v velikosti 75 x 50 cm, ki jo je interpretiral kot ostanek ognjišca. V njej so bili odkriti ostanki smrekovega oglja. Na zahodni strani kope je naletel na vecje ostanke deloma ožganega ilov­natega ometa, medtem ko kulturnih plasti na obmocju predgradja ni zaznal (Schmid 1915, 271–272). Med izkopanim materialom, katerega tocne lokacije niso znane, so bile crepinje deloma prostorocno, deloma na loncarskem vretenu izdelanega posodja, vecinoma s širo­kim dnom, razširjenim trupom in navzven oblikovanim ustjem ter »polkrožnim« okrasom. Poleg loncenine je bilo odkritih nekaj prodnikov s sledovi uporabe, železen žebelj in polovica modrozelene rebraste emajlne jagode (Schmid 1915, 272–273; Pahic 1950, 173). Leta 1920 je bil na predelu kope, kjer je Schmid naredil poskusni izkop, tik pod površjem odkrit 64 x 55 x 32 cm velik kvader iz debelozrnatega pohorskega marmorja, ki je bil na eni strani valovito izklesan. Enake kvadre je Pa­ hic opazil v stenah cerkve sv. Mihaela v Crešnjevcu, kar bi lahko sovpadalo z ustnim izrocilom domacinov, da je bilo v srednjem veku kamenje za gradnjo dotlej še lese­ne cerkve pripeljano prav s Starega gradu. Zaradi velike kolicine marmornatega materialata po vsej verjetnosti ni mogel biti v celoti prinesen z obmocja mote, vendar je kljub temu mogoce sklepati, da so nekoc na Starem gradu stale kamnite oziroma s kamnitimi temelji utrjene stavbe (Pahic 1950, 174). Tik pod površjem so bili po skoraj celotni kopi odkriti tudi ostanki ilovnatega ometa, ki je po Pahicevih besedah (1950) pripadal leseni stavbi iz brun in pletenih vej. V profilu jame sredi kope je opazil lomljeno kamenje manj­ših velikosti, ki bi lahko predstavljalo tlak ali temelje zidov, ter sledove dveh domnevnih ognjišc. Fragmenti loncenine so bili sorodni tistim, ki jih je sedem let pred tem izkopal Schmid (Pahic 1950, 174). Naslednja arheološka izkopavanja so pod Pahicevim vodstvom potekala leta 1949, ko so na severovzhodnem delu predgradja odkrili ostanke stavbe z ilovnatim ome- tom, sledi ognjišca in kamnite temelje severne stene. Na podlagi fragmentov posodja znotraj stavbe je bila ta da­ tirana v srednji vek in naj bi bila socasna stavbi na kopi (Pahic 1950, 174). Zadnje arheološke raziskave so potekale v letih 2009 in 2016 pod vodstvom Branka Mušica (Basar, Kefelja 2016; Mušic 2018), ko so na obmocju mote opravljali geofizikalne meritve. Pri prvih so z magnetno metodo raziskali vecji del kope ter predgradja z jarki in nasipi. Rezultati meritev so pokazali, da je na obmocju kope in stavbe v predgradju mnogo anomalij, pri katerih gre za žgano glino ali ilovico, ostanke železa ter druge materiale z visoko magnetno susceptibilnostjo (slika 4). Na seve­ rozahodnem delu predgradja so se na pobocju pokazale anomalije, pri katerih gre najverjetneje za obrtniške peci in morebiten polkrožni objekt (Basar, Kefelja 2016, 6–7; Mušic 2018). Za druge geofizikalne raziskave, ki so potekale znotraj enake meritvene mreže kot leta 2009, le da so obsegale samo vecji del kope ter del jarka in nasipa, so uporabili nizkofrekvencno elektromagnetno metodo z instrumen-tom CMD – Mini Explorer. Rezultati meritev so pokazali visoko prevoden obris jarka, iz katerega je bil odmetan material na notranjo in zunanjo stran, ki se kaže kot nizko prevodno nasutje. Še enkrat so bile potrjene magnetno susceptibilne anomalije na vrhu mote, zaznane že v raz­iskavah leta 2009, pri tem pa se je izkazalo, da so ne­katere tudi dobro prevodne (slika 5). V tem primeru gre najverjetneje za ostanke žgane gline in ilovnatega ometa, v poštev pa pridejo tudi žgani ostanki lesa in peci (Basar, Kefelja 2016, 7–15). Zgodovinski podatki O obstoju srednjeveške mote v Crešnjevcu v pisnih virih nimamo neposrednih dokazov, vendar jo lahko zagotovo povežemo z omembami plemicev s Crešnjevca, takrat znanega v razlicnih oblikah imena Kerschbach. V listini iz leta 1164 je kot prica ob odstopu nekaterih posesti štajerskega mejnega grofa Otokarja šentpavel­skemu samostanu omenjen Friderico de Kersbach (Kos 1915a, 237). Kasneje se prav tako med pricami v listini iz leta 1213, ko je Ortolf s Planine svoji soprogi Gerber- gi podelil grad Podsreda, omenja H. de Chirsdorf (Kos 1915b, 112–113), leta 1263 pa še dominus Guntherus de Cherspach v spremstvu Friderika Ptujskega ob ustanovi­tvi samostana v Studenicah (Pirchegger 1944, št. 78/79, 7). Zadnja omemba Crešnjevskih je iz leta 1337, ko so bratje Ditmar, Hoholt in Eberhard s Crešnjevca omenjeni v zvezi s prodajo nekega zemljiškega imetja. V 14. sto­letju in pozneje se na nekaj mestih omenja tudi vas Ker- schbach, vendar ne v povezavi s Crešnjevskimi vitezi ali moto, temvec s posestmi ob vasi Crešnjevec (Pirchegger 1962, 136; Stopar 1991, 14). Podrobnejših podatkov o tem, od kod rod crešnjevskih vitezov izvira in kdaj je izumrl ter kako je bila njegova utrdba zgrajena in unicena, žal nimamo. Skoraj zagotovo lahko trdimo, da je pripadal ministerialnemu plemstvu, ki je imelo ocitno svojo posest v Crešnjevcu najkasneje v drugi polovici 12. stoletja. Vemo sicer, da so se plemiški rodovi poimenovali po svojih gradovih ali drugih utrd-bah (Štih, Simoniti, Vodopivec 2009, 149–150), kjer so imeli administrativni sedež, vendar bi bila za natancnejše Slika 5. Rezultati geofizikalnih meritev z nizkofrekvencno elektromagnetno metodo (CMD–Mini Explorer) na Starem gradu Crešnjevec. Pridobljenih je bilo 12 nizov podatkov, od tega 6 prikazov vsebuje rezultate Hi–depth (meritve na globinah 60, 120 in 180 cm) in 6 Lo–depth (meritve na globinah 30, 60 in 90 cm) konfiguracije tuljav (avtor: P. Basar, 2016). Figure 5. Results of geophysical measurements with low-frequency electromagnetic method (CMD-Mini Explorer) at Stari grad Crešnjevec. Twelve sets of data were acquired, six of them show the results of Hi-depth (measurements at 60, 120 and 180 cm in depth) and six of them the results of Low-depth (measurements at 30, 60 and 90 cm in depth) configuration (Author: P. Basar, 2016). datiranje nastanka in propada Starega gradu Crešnjevec potrebna arheološka izkopavanja. V tem trenutku je mo­goce reci, da je vas na tem obmocju obstajala že najka­sneje v 12. stoletju ter da je omemba Crešnjevskih leta 1164 terminus ante quem tako za obstoj njihove rodbine kot administrativnega sedeža na Starem gradu. Idejna rekonstrukcija srednjeveške mote Namen idejne rekonstrukcije Starega gradu Crešnjevec je podati potencialne okvire za njegov videz. Žal z njo ne moremo odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila mota za casa svojega obstoja, lahko pa na podlagi zbranih podat­kov prikažemo, kako bi bili potencialno videti nekateri njeni kljucni elementi. Najprej je bil potreben natancen pregled obstojecih tlo­risov Starega gradu, ki smo jih nato primerjali s teren- skim ogledom današnjega stanja arheološkega najdišca, z rezultati geofizikalnih raziskav in lidarskimi posnetki. Zbrane podatke smo nato s pomocjo tujih analogij ze­mljenih utrdb interpretirali in poskušali povezati v skupni kontekst. V nadaljevanju bomo predstavili le glavni me-todološki del in rezultate.2 V prejšnjem stoletju so bili izdelani trije tlorisni nacrti najdišca Stari grad Crešnjevec (Schmid 1915, 272; Pahic 1950, pril. 1; isti 1983, 79). Vsi se med seboj razmeroma dobro ujemajo, vendar se je zadnji Pahicev tloris izkazal kot najnatancnejši prikaz realnega stanja, saj ima vrisane vse strukturne elemente mote in sodobne gozdne poti ter se odlicno ujemaz lidarskim posnetkom in rezultati geo­fizikalnih raziskav. Te so prinesleveliko novih informacij in kažejo zelo zanimivo sliko najdišca, ki sproža veliko vprašanj o obstoju in funkciji objektov ter celotnem ob- mocju predgradja. Na osrednji kopi so meritve magnetne susceptibilnosti pokazale mocne anomalije, ki v sredini tvorijo kvadratno 2 Podrobneje v Zupan 2018, 19–46. strukturo velikosti okoli 12 × 12 m, znotraj te pa je mo­ goce prepoznati še eno v velikosti 7 × 7 m. Zanimive so tudi šibke anomalije, ki prekinjeno potekajo po severnem in vzhodnem robu kope. Glede na znacilnosti izmerjenih magnetnih anomalij gre pri vseh najverjetneje za ostanke žgane gline, ilovice in lesa, nekatere manjše anomalije pa so gotovo ostanki železa (Mušic 2018). Na obmocju kope so bile opravljene tudi geofizikalne raziskave z nizkofrekvencno elektromagnetno metodo s pomocjo instrumenta CMD – Mini Explorer, ki so po­trdile prej omenjene magnetne anomalije in dodale re- zultate elektricne prevodnosti. Ti so pokazali jasno viden vzhodni del jarka ob kopi in dobro prevodne anomalije v sredini, kjer so tudi magnetno susceptibilni materiali. Tik pod površjem je material najbolj prevoden, kar bi spet lahko kazalo na prej omenjene plasti žgane gline, ilovice in lesa, medtem ko globlje in v okolici objekta ni posebej opaznih anomalij (slika 5). Kvadratni objekt v sredini kope ne vsebuje kamnitih temeljev, saj bi se ti pokazali kot elektricno zelo nizko prevodni, a na kopi ta­kšne spremembe elektricne prevodnosti ni mogoce opa­ziti, saj se na nekaterih mestih prevodnost zmanjšuje le postopoma (Basar, Kefelja 2016, 9–13). Rezultati geofi­zikalnih raziskav se tako v veliki meri ujemajo z arheolo­ škimi podatki Schmida in Pahica, ki sta na obmocju kope odkrila precejšnjo kolicino žganega materiala. Z izjemo marmornega kvadra in manjših kamnitih lomljencev v profilu divjega kopa izkopavalca ne omenjata kamnitih temeljev ali drugih kamnitih ostankov na obmocju kope. O njihovem obstoju se je spraševal že Pahic, saj naj bi po ustnem izrocilu domacinov iz Crešnjevca kamenje s Sta-rega gradu uporabili za gradnjo cerkve sv. Mihaela. Tudi ce predpostavimo, da je izrocilo verodostojno, bi prica­kovali, da je takšen obsežen gradbeni poseg pustil vidne sledi, o katerih pa zaenkrat nimamo nikakršnih podatkov. Na tem mestu bi brez nadaljnjih arheoloških izkopavanj izredno težko podali interpretacijo o videzu Starega gra­du Crešnjevec, zato je bilo kljucnega pomena iskanje analogij med tujimi srednjeveškimi motami, predvsem na obmocju Avstrijein Nemcije, kjer je zaradi zgodovinske­ga razvoja, geografske bližine in podobnosti v topografiji pricakovati najvec sorodnih najdišc. Da bi bilo delo cim bolj natancno, smo strukturne elemente mot preucevali in primerjali posamezno. V osnovi smo jih razdelili na osrednjo kopo in predgradje, zatem pa posebej obravna­vali njihovo oblikovanost, obrambne elemente (jarki, na­sipi in palisade) in zgradbe (stolpi, gospodarski objekti, mostovi ipd.) (Hinz 1981, 17–22; Gutjahr, Tiefengraber 2003; Biermann 2007; Biermann et al. 2007; Felgenhau­er–Schmiedt 2007; Hašek, Unger 2007; Hofer, Krenn, Blesl 2007; Predovnik, Grosman 2007; Biermann, Pos­selt 2016a; 2016b). Pri iskanju analogij se je bilo nujno ozreti tudi na pisne in slikovne vire. Iz njih lahko pridobimo številne, pogosto zelo podrobne informacije o strukturni zasnovi in vide­ zu srednjeveških mot in sorodnih zemljenih utrdb v casu njihovega obstoja (Armitage 1912, 88–93; Hinz 1981, 35–46). Predvsem pisni viri nam ponujajo vpogled v pre­senetljivo razkošen življenjski slog in bogato opremlje­nost prostorov, kljub temu, da to gotovo ni veljalo za vse srednjeveške mote, ker so se razlikovale po funkciji in kolicini sredstev, ki so jih namenili za gradnjo. O nekate­rih objektih, ki jih omenjajo zapisi, kot so leseni mostovi in kapele, ter notranjih elementih, kot je pec za gretje, pricajo tudi arheološke najdbe (Hinz 1981, 33–43). Z vsemi zbranimi podatki lahko na tem mestu koncno podamo eno od možnih interpretacij strukture Starega gradu Crešnjevec. Zacnimo pri osrednji kopi, kjer imamo glavne podatke iz geofizikalnih raziskav. Vecja magne­tna anomalija velikosti 12 × 12 m bi lahko bila po obliki in velikosti lesena palisada, ki je obkrožala lesen stolp, katerega ostanke je mogoce zaznati kot manjšo 7 ×7 m veliko magnetno anomalijo sredi kope. V prid takšni do-mnevi prav tako govori vecja kolicina ožganega ilovna­tega ometa, morda tudi tlaka, ki ju omenja Pahic in bi lahko pripadala ravno stolpu. Še nekoliko težje opredelji­ve so šibke magnetne anomalije ob robovih kope, vendar bi morda lahko bile druga vrsta lesene palisade ali ogra­ je, kar vcasih opazimo pri tujih srednjeveških zemljenih utrdbah (Biermann 2007; Biermann, Posselt 2016b, sl. 4). Številna vprašanja odpirajo tudi rezultati arheoloških raziskav na obmocju predgradja. Schmid poroca, da med poskusnimi izkopi ni našel nobenih kulturnih pla­sti, medtem ko je Pahic na vzhodnem delu predgrad­ja odkril ostanke stavbe, ki so vkljucevali žgan ilovnat omet, ognjišce, kamnito podlago enega od zidov stavbe in srednjeveško keramiko. Ta stavba je bila zaznana tudi z magnetno metodo, ki je pokazala, da gre za pravokoten objekt v velikosti 7 × 6 m (slika 4). Material z visoko magnetno susceptibilnostjo je predvsem na vzhodni stra­ ni stavbe, nekaj pa ga je raztresenega še preko bližnjega jarka in nasipa (Mušic 2018), kar bi potencialno lahko bili tudi ostanki požgane lesene palisade. Omeniti moramo še severozahodno pobocje ob pred­gradju, kjer se kažejo mocne magnetne anomalije, ki so glede na obliko, lokacijo in koncentracije zelo verjetno ostanki peci za metalurško, loncarsko ali drugo obrt (Mu­šic 2018). Obrtniške dejavnosti v predgradjih mot so bile dokaj pogoste, kar opazimo na primerih iz tujine (Hinz 1981, 45–48; Nowakowski 2017, 585). Ob tem velja pri­pomniti, da glede na odsotnost kakršnihkoli najdb žlindre na obmocju Starega gradu Crešnjevec najverjetneje ni šlo za metalurške peci. Omenjene magnetne anomalije se nadaljujejo proti zahodu in tvorijo nekakšno polkrožno linijo, ki bi lahko nakazovala obstoj še ene stavbe ali dru­ ge konstrukcije, ki bi ležala na nekoliko bolj uravnanem delu severozahodnega pobocja (Mušic 2018). Ce se ozremo še na lidarske posnetke, lahko vidimo, da se prepoznani strukturni elementi odlicno ujemajo s Pa-hicevim tlorisom, iz njih pa lahko izlušcimo tudi veliko novih informacij. Tako na topografski kot lidarski karti vidimo, da je dostop do predgradja najlažji s severovzho­da, kjer se sleme položno nadaljuje proti severu, nato se teren polagoma dviga v smeri proti vasi Crešnjevec, v nasprotno smer pa pada proti dolini. Sklepamo, da je na severovzhodni strani predgradja bržkone iskati tudi vhod v moto. Tega žal ni mogoce natancneje locirati niti s pomocjo opravljenih geofizikalnih raziskav (slika 4), zato bi lahko na to vprašanje odgovorila le arheološka izkopavanja. Severno od Starega gradu danes poteka cesta Slovenska Bistrica–Lokanja vas–Crešnjevec, ki je glavna cesta pre­ko slemena. Kako dalec v cas sega trasa te ceste, ne mo- Slika 6. Obmocje okoli Starega gradu Crešnjevec s prikazanimi linijami ugreznjenih poti, ki se proti severu in jugu odcepijo od glavne ceste preko slemena (podlaga: splet 2). Figure 6. Area around Stari grad Crešnjevec with outlined holloways, which detach from the main road, that goes across the ridge, towards north and south (Map base: Web 2). Slika 7. Grajena rekonstrukcija mote Lütjenburg. Na kopi stoji lesen stolp, ki ga obdaja palisada, vse skupaj pa obkroža poplavljen jarek. V predgradju, ki je s kopo povezano preko mostu, so postavljene kovacija, kapela ter bivalne in druge stavbe, ki jih varujejo lesena pletena ograja, nasip in zunanji jarek (Splet 3). Figure 7. Built reconstruction of Motte-and-Bailey castle Lütjenburg. The wooden tower on the motte is surrounded with a palisade, which is further encircled by a flooded ditch. The bailey, which is connected to the motte via bridge, includes a smithy, chapel, residential and other buildings and is protected by a wicker wooden fence, mound and a ditch (Web 3). remo reci, vendar o njeni dolgotrajni rabi pricajo zgodo­vinske karte (slika 9) in ugreznjene poti, dobro vidne na lidarskih posnetkih (slika 6). Ugreznjenim potem lahko sledimo skoraj do same mote. Tam poteka tudi današnja gozdna pot, ki seka zunanji jarek in nasip ter je prav tako vidna na lidarskem posnetku in Pahicevem tlorisu. Posebej zanimivo je tudi terasasto pobocje na južnem delu mote (slika 6), ki je vidno tako na lidarskem po­ snetku kot na terenu, omenja pa ga že Pahic (1950, 172). Njegova oblika nakazuje, da gre za dve domnevno ume­tno izdelani terasi, pri cemer težko govorimo o obramb­ni funkciji teras, saj je teren na tej strani slemena strm in zato dostopnost do mote že naravno mocno otežena. Morda gre za srednjeveško ureditev neposredne okolice mote, ki je služila kot obdelovalna površina, sadovnjak ali vrt. Te pogosto vidimo v sklopu grajskih objektov (Bayard 1985, 5–16; Larkin 2008, 228–241). Z vsemi zbranimi podatki lahko sedaj zastavimo okvi- re za vizualizacijo Starega gradu Crešnjevec. Do danes je bilo na papirju, v obliki digitalnega 3D modela ali prave stojece zgradbe, izdelanih kar nekaj rekonstruk­cij srednjeveških zemljenih utrdb. Ena od teh je mota Lütjenburg na severu Nemcije (slika 7), ki je bila glede na arheološke ostanke po strukturi in videzu morda soro­ dna Staremu gradu Crešnjevec. Še posebno bi izpostavili površino stolpa (6 × 6 m) in premer lesene palisade (12 Slika 8. Idejna skica Starega gradu Crešnjevec; prerez v smeri jugozahod–severovzhod. Figure 8. Conceptual sketch of Stari grad Crešnjevec; cross section from southwest to northeast. m) na moti Ljenburg, ki sovpadata z našimi ocenami objektov na Starem gradu. Zanimiv podatek je tudi re-konstruirana višina stolpa nemške mote, ki znaša okoli 15 m, opazovalec pa lahko stoji na približno 10 m višine, kar ustreza rezultatom analiz vidnosti za Stari grad Cre­šnjevec, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. Mota in njena širša okolica – GIS analize Z naborom GIS orodij smo na delovnem obmocju opra­vili razlicne prostorske analize, ki so bile izdelane na podlagi topografskih in historicnih kart ter digitalnega modela reliefa (DMR). Kombinacija razlicnih podlag in DMR vizualizacij (na primer multi hillshade in sky view factor) se je izkazala za izjemno izpoveden nacin pre-ucevanja srednjeveških mot. Velik poudarek je bil tudi na analizah vidnosti, s pomocjo katerih smo opazovali odnose med posameznimi znacilnostmi v prostoru. Za potrebe clanka bomo v nadaljevanju predstavili le tiste rezultate in interpretacije GIS analiz, ki se neposredno ticejo Starega gradu Crešnjevec.3 Površina delovnega (preucevanega) obmocja je znašala okoli 64 km2 (8 × 8 km). Dolocena je bila predvsem na podlagi njegove topografije, kjer je bil Stari grad središc­na tocka. Tako smo v obmocje zajeli Slovensko Bistrico z okolico, zahodne obronke Dravskega polja ter dolino Ložnice in Bistrice. Pri zamejitvi obmocja smo upošte­vali tudi casovno omejitev našega dela in procesno moc racunalniške opreme, ki smo jo uporabljali. Na podlagi GIS analiz smo želeli odgovoriti predvsem na dve vprašanji, ki smo si ju zastavili že v zacetnih kora­kih dela. Prvo se navezuje na dolino Ložnice in Bistrice, ki bi bila potencialno glavno obmocje nadzora s Starega gradu Crešnjevec, medtem ko se pri drugem sprašujemo o odnosu mote z bližnjo vasjo Crešnjevec. Historicne karte Pri pregledu historicnih kart4 so nas v glavnem zani-male cestne povezave v dolini Ložnice in Bistrice. Sre­dnjeveška mota ali njeni ostanki namrec niso oznaceni na nobeni od njih. Za rimski cas imamo veliko arheo­loških podatkov o poteku pomembne prometnice skozi Slovensko Bistrico (Pahic 1978, 129–132; Pahic 1983b, 55–57), prav nasprotno pa velja za dolino Ložnice in Bi-strice. Sklepamo lahko, da je šlo za manjše poti ob robu mocvirnate doline. Podobne razmere kažeta Jožefinska vojaška karta in franciscejski kataster, kjer ceste potekajo po vznožjih slemen. Takšne povezave, ki so tekle v sme­ri sever–jug, so ocitno omogocale premikanje po manj zamocvirjenih delih doline. Šele na severnem in južnem delu, kjer je bil teren najverjetneje bolj suh, so ceste pote- kale v smeri vzhod–zahod. Podobno mrežo komunikacij si lahko predstavljamo za srednjeveško obdobje, vedno pa moramo imeti v mislih tudi druge dejavnike, kot so letni casi in vreme, ki so omogocali oziroma preprecevali uporabo manjših poti preko doline in jih danes ne more-mo prepoznati. 4 Za najuporabnejši sta se izkazali jožefinska vojaška karta in franci­scejski kataster, ceprav smo preucili tudi druge. 3 Vec o GIS analizah v Zupan 2018, 67–82. Slika 9. Jožefinska vojaška karta s cesto, ki od Slovenske Bistrice na severu poteka preko zahodnega roba doline Ložnice in Bistrice do njenih južnih delov, kjer se združi z dolino Dravinje (podlaga: splet 4). Figure 9. Military survey map with the road, that goes from Slovenska Bistrica in the north, through western slopes of Ložnica and Bistrica valley to its southern parts, where it is connected with Dravinja valley (Map base: Web 4). Lidarski posnetki Precej drugacen vpogled v komunikacijo v prostoru nam dajo lidarski posnetki (Mlekuž 2011), ki v obliki ugre­znjenih poti5 kažejo, da je del cestnih povezav potekal (in še danes poteka) po višjih predelih krajine preko sle- men (slika 10). Zdi se, da so bile del perifernega obmocja ter namenjene komunikaciji med sosednjimi dolinami in hitrejši poti od enega do drugega naselja (Zupan 2018, 72–75). Koliko takšnih poti je bilo v preteklih obdobjih v uporabi, je vprašljivo, saj nam je na voljo le omejena ko­ licina podatkov. Potek ugreznjenih poti se dobro ujema s potekom cest na historicnih kartah, prav tako pa lahko sklepamo, da je bil del teh poti v uporabi v casu obstoja 5 O ugreznjenih poteh v Mlekuž 2011; 2013. Starega gradu Crešnjevec. Za nekatera današnja okoliška naselja6 vemo, da so bila v srednjem veku farne vasi, pri cemer ugreznjene poti na lidarskih posnetkih morda ka­žejo ostanke lokalnih poti, ki so te vasi povezovale preko slemen. Manjše poti se nato ob robovih dolin prikljucijo vecjim, te pa so usmerjene proti glavnim tranzitnim ce­stam in locujejo osrednji promet od perifernega. Za cas visokega in poznega srednjega veka vemo, da je bila v okolici Crešnjevca poleg glavne prometnice Ptuj–Slo­venska Bistrica–Celje v uporabi še južna cesta, ki je Ptuj in Celje povezovala po dolini Dravinje mimo Zbelovega (Kosi 1998, 198). 6 Laporje, Studenice, Zgornje Poljcane, Spodnja Polskava in druga naselja; glej Zupan 2018, 74. Figure 10. Lidar photo with outlined holloways (Map base: Web 2). Slika 11. Vidnost s Starega gradu Crešnjevec na razlicnih višinah opazovanja (bela – vidno na vseh višinah, svetlo siva – vidno na višini 10 in 15 m, siva – vidno na višini 15 m, temno siva – ni vidno na nobeni višini) (podlaga: splet 2). Figure 11. Results of viewshed analysis when observing the area from Stari grad Crešnjevec at different heights (white – visible from all heights, light grey – visible from 10 and 15m height, grey – visible from 15 m height, dark grey – not visible from any of the heights) (Map base: Web 2). Analize vidnosti Med GIS analize smo vkljucili tudi analize vidnosti, ki lahko v prostorskih študijah mocno prispevajo k razu­mevanju samega prostora (Wheatley 1995; isti 2000; Gaffney, Stancic 1991; Štular 2009, 161–170), vendar moramo biti pozorni pri interpretiranju rezultatov, saj te­meljijo na analizah sedanje in ne pretekle krajine. Pri analizah vidnosti smo uporabljali konstantni višini 1,6 m za opazovalca (višina oci) in 1,7 m za višino tarce (višina osebe). Obe sta približek višine posameznika v srednjem veku (Galofré-Vilŕ, Hinde, Guntupalli 2017), poleg tega pa nam takšna višina tarce odstrani vecino šuma, ki ga dobimo pri takšnih analizah. Radiji opazova­nja so segali od 3 do 5 km. Najprej nas je zanimala vidnost z lokacije Starega gra­ du Crešnjevec, ki bi dopolnila topografska opažanja o strateškem položaju mote. Natancneje sta nas zanimali predvsem dolina Ložnice in Bistrice ter vas Crešnjevec. Rezultati so potrdili, da imamo s slemena proti zahodu odlicen pregled cez skoraj celotno dolino, od glavne pro-metnice pri Slovenski Bistrici na severu do njenih južnih obronkov. Proti vzhodu je vidnost okolice po pricakova­njih mnogo slabša, še vedno pa je odprt pogled na vas Crešnjevec (slika 11). Zadnji podatek je še posebej po­memben, ko govorimo o tesni povezavi med srednjeve­ ško moto vitezov Crešnjevskih in pripadajoco vasjo. Ugoden strateški položaj mote, ki je omogocal tako do-ber pregled nad dolino Ložnice in Bistrice, zagotovo ni nakljucje. Predpostavljali smo, da je skozi dolino že v Figure 13. Routes of two historical roads through Ložnica and Bistrica valley showed on a viewshed map, where the observation point is Stari grad Crešnjevec at 10 m above ground (Map base: Web 2). srednjem veku tekla stranska cesta, ki je glavno tranzi-na historicne karte7 ter arheološke in zgodovinske podat­tno cesto pri Slovenski Bistrici na severu povezovala s ke o naseljih, za katera vemo, da so v dolini Ložnice in tisto v dolini reke Dravinje na jugu. Pri tem smo se oprli 7 V tem primeru sta to jožefinska vojaška karta in franciscejski kataster. Bistrice obstajala že v srednjem veku (Koropec 1983, 91–112). Na obstoj ceste opozarja tudi Miha Kosi v delu o srednjeveških cestnih omrežjih na podrocju Slovenije (Kosi 1998, pril. 1). Za namene raziskave smo jo poime­ novali po današnjih krajih Slovenska Bistrica–Lokanja vas–Pecke. Ker nam njena potencialna trasa ni poznana, smo izbrali razlicni trasi cest, ki ju lahko vidimo na jo­žefinski vojaški karti (cesta 1) in franciscejskem katastru (cesta 2), ter ju vrisali na karto vidnosti s Starega gra­ du Crešnjevec (slika 12). Pri tem smo uporabili višino opazovanja z 10 m, kar je verjetno višina stolpa na moti. Rezultat je pokazal, da sta obe trasi vidni skoraj v celoti (slika 13). Razliko lahko opazimo le v južnem delu, kjer se zaradi slemena pri naselju Pretrež pogled na cesto 2 zastre nekoliko prej. V vsakem primeru pa tu dolina Lo-žnice in Bistrice zavije ostro na vzhod proti dolini Dra­vinje in s tem onemogoci kakršnokoli vidnost s Starega gradu Crešnjevec (slika 13). Analize vidnosti smo opravili še v navezavi s poznanima srednjeveškima lokacijama v bližini Starega gradu Cre­šnjevec. To sta grad Slovenska Bistrica in domnevna sre­dnjeveška mota Trnic pri Žabljeku (Zupan 2018, 76–79). Prvi je od Starega gradu oddaljen okoli 3 km in je bil pomembna strateška tocka v takratni srednjeveški krajini (Gestrin 1982; Koropec 1983, 99–112; Curk 1991, 129; Kosi 1998, 50–52, 261). Glede na geografsko bližino lahko sklepamo, da sta imela tesen politicni in gospodar-ski odnos, poleg tega pa so rezultati analiz pokazali, da sta bila med seboj vidna, ce upoštevamo dolocene višine opazovanja. Te se skladajo z domnevnimi višinami stolpa na Starem gradu (tabela 1). višina tocke opazovanja (Stari gradCrešnjevec) višina tarce opazovanja (grad SlovenskaBistrica) medsebojnavidnost 5 m 1,7 m Ne 10 m 1,7 m Ne 15 m 1,7 m Da 5 m 10 m Ne 10 m 10 m Da 15 m 10 m Da Tabela 1. Rezultati medsebojne vidnosti pri razlicnih višinah opazovalca in tarce. Table 1. Results of indivisibility analysis at different observer Trnic pri Žabljeku je druga domnevna srednjeveška zemljena utrdba v tem prostoru in je od Starega gradu oddaljena 4,5 km. Zaradi pomanjkanja arheoloških po­datkov ni povsem jasno, ali gre za moto ali drugo obliko strukture, kot sta utrjena kmetija in lovski dvor (Pahic 1962–1964, 164–165; isti 1983b, 82; isti 1983c, 274– 275).8 Prav tako smo ugotovili, da je Trnic pri Žablje­ku viden šele, ko ga s Starega gradu opazujemo na 10 m višine. Ob predpostavki, da je bil Trnic pri Žabljeku srednjeveška zemljena utrdba s stolpom, lahko domne­vamo, da sta bila s Starim gradom medsebojno vidna, kar zastavi nova vprašanja o njunem odnosu in povezanosti srednjeveških mot v Sloveniji nasploh. Morda nakazuje na vojaško, politicno ali družbeno povezanost, vendar kaj vec o temzaenkrat ne moremo reci. Zagotovo pa rezultati ponovno poudarijo ugoden strateški položaj Starega gra­du Crešnjevec, ki se kaže v njegovem dobrem pregledu nad okolico. Vidnost v prostoru ima za srednjeveško moto, kot je Stari grad Crešnjevec, predvsem funkcijo nadzora in simbo­licne izpostavljenosti v okolici. Pri prvem gre v glavnem za pregled nad dolino Bistrice in Ložnice na eni ter vasi Crešnjevec na drugi strani. Z mote so lahko nadzira­li okoliški promet in delo, ki so ga opravljali podložni prebivalci. Tako pridemo do simbolicne vloge Starega gradu, ki je s svojo izpostavljenostjo jasno sporocal pri­sotnost plemiške oblasti crešnjevskih vitezov. Sklep Preucevanje srednjeveških mot ima v slovenski arheolo­giji pred seboj še dolgo pot, vendar se stanje raziskav pocasi izboljšuje. Stari grad Crešnjevec je le eden od pri­merov, pri katerem razpolagamo z izjemno majhno ko- licino arheoloških podatkov in ga le stežka umestimo v širši kontekst. Vclanku smo pokazali, da lahko s podrob-no obravnavo arheoloških in zgodovinskih podatkov, is-kanjem analogij ter uporabo GIS orodij pridemo do ne­ katerih kljucnih ugotovitev, ki nam pomagajo razumeti srednjeveške mote v prostoru in casu. Arheološka izkopavanja in geofizikalne raziskave so nam dale okvirno predstavo o strukturnih elementih Starega gradu Crešnjevec in potencialni gospodarski vlogi te srednjeveške utrdbe. Na osrednji kopi je ocitno stal objekt, pri katerem bi lahko šlo za leseno stolpasto and target heights. 8 Glej tudi Zupan 2018, 62–64. stavbo, kot je bilo znacilno za srednjeveške mote. Prav tako so bile razlicne stavbe znacilne za predgradja, kjer je tudi v našem primeru jasno vidna stavba na vzhodnem delu. Domnevni obstoj nekaterih izmed teh elementov, kot so obrtniške peci in lesena palisada, bi lahko potrdila le nadaljnja arheološka izkopavanja. Ta bi tudi dopolnila izdelano idejno rekonstrukcijo Starega gradu Crešnjevec in nam tako dala jasnejšo predstavo o njegovem videzu (slika 8). Ko se sprašujemo o družbeni, vojaški in simbolni funk-ciji srednjeveških mot v našem prostoru, se za izjemno izpovedne izkažejo tudi GIS analize. S pomocjo GIS orodij smo zato Stari grad Crešnjevec preucevali pred­vsem kot eno izmed pomembnih lokacij v širšem prosto­ ru. Razlicne vizualizacije lidarskih posnetkov in analize vidnosti jasno kažejo bližnjo dolino Ložnice in Bistrice kot osrednje obmocje nadzora z mote. Ob pomoci histo­ricnih kart lahko domnevamo, da je po tej dolini potekala srednjeveška cesta, ki je povezovala glavno prometnico pri Slovenski Bistrici in južnejšo cesto v dolini Dravi­ nje. Na prehodnost tega obmocja pa nas opozarjajo tudi ugreznjene poti, ki se z bližnjih slemen stekajo v dolino ter kažejo na komunikacijo med strateško in simbolno pomembnimi kraji vsaj v srednjeveškem obdobju. Z novimi informacijami o Starem gradu Crešnjevec smo odgovorili na nekatera zastavljena vprašanja, številna na odgovore še cakajo, pojavila pa so se tudi nova. Že manjša sistematicna arheološka izkopavanja bi ponudi-la veliko uporabnih podatkov o obrambnih elementih mote ter bivanjskih in gospodarskih objektih. Hkrati bi z izkopavanji pridobili kronološko obcutljive arheološke ostanke za natancno datiranje mote, kar je zaenkrat mo-žno le s pomocjo pisnih virov. Na koncu pa spodbujamo predvsem k uporabi GIS analiz pri raziskavah drugih sre­dnjeveških mot in sorodnih zemljenih utrdb na Sloven- skem, ki še cakajo, da jih razišcemo. Kot smo pokazali na primeru Starega gradu Crešnjevec, prostorski podatki niso le dopolnilo arheoloških raziskav, temvec so kljucni za razumevanje širšega konteksta srednjeveških mot. Literatura / References ARMITAGE, E. S. 1912, The Early Norman Castles of the British Isles. – London, J. Murray. BASAR, P., M. KEFELJA 2016, Geofizikalne raziskave mot in sorodnih zemljenih utrdb (Neobjavljena seminar-ska naloga / Unpublished seminar paper, Univerza v Lju­bljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. BAVARD, T. 1985, Sweet Herbs and Sundry Flowers: Medieval Gardens and the Gardens of The Cloisters. – New York, The Metropolitan Museum of Art. BIERMANN, F. 2007, Motten im Nördlichen Ostdeutsc­hland. – V/ In: Felgenhauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterli­chen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterarchäologie, 111–134. BIERMANN, F., K. FREY, T. FRIED, G. P. KINKEL­DEY, T. KINKELDEY, R. OBERDÖRFER, M. PLA­NERT, A. PUST2007, Motte und Wüstung Zettelvitz bei Plitz, Lkr. Nordvorpommern – Archäologische Berich­te aus Mecklenburg–Vorpommern 14, 56–74. BIERMANN, F., N. POSSELT 2016a, Forschungen zu mittelalterlichen Motten zwischen Altmark und Nieder­schlesien. – V / In: Flambard Hericher, A. (ur. / eds.), Château Gaillard 27. – Caen, Publications du Centre de Recherches Archéologiques et Historiques Médiévales, 27–34. BIERMANN, F., N. POSSELT 2016b, Der »Burgelt« von Schöna: eine Motte des 13. Jahrhunderts im Niede­ren Fläming. – V/ In: Beran, J., R. Einicke, V. Schimpff, K. Wagner, T. Weber (ur. / eds.), Lehren – Sammeln – Publizieren: Dem Hochschullehrer, Museumsmann und Verleger Hans–Jürgen Beier zum 60. Geburtstag von Freunden und Kollegen gewidmet. – Leipzig, Leipziger Universitätsverlag GMBH, 347–370. CIGLENECKI, S. 1978, K problemu casovne in kultur­ne opredelitve nekaterih utrjenih prostorov v Sloveniji. – Arheološki vestnik 29, 482–494. CURK, J. 1991, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. – Maribor, Obzorja. FELD, I. 2007, Die Frage der Motten in Ungarn. – V / In: Felgenhauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft f Mittelalterarchäologie, 289–305. FELGENHAUER–SCHMIEDT, S. 2007, Hausberge im niederterreichischen Weinviertel. – V / In: Felgen­ hauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterar­chäologie, 163–180. FELGENHAUER–SCHMIEDT, S., P. CSENDES, A. EIBNER (ur. / eds.) 2007, Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelal­terarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterarchäologie. GAFFNEY, V., Z. STANCIC 1991, GIS approaches to regional analysis: A case study of the island of Hvar. – Ljubljana, Filozofska fakulteta. GALOFRÉ-VILŔ, G., A. HINDE, A. GUNTUPALLI 2017, Heights across the last 2000 years in England. – Discussion Papers in Economic and Social History 151. – Oxford, Oxford University. GESTRIN, F. 1982, Prometno-trgovski položaj pohor­skega obmocja v srednjem veku. – Zgodovinski casopis 24, 5–17. GROSMAN, D. 1996, Anticno Posavje: Uporaba nede­struktivnih arheoloških metod. – V / In: Guštin, M., P. Novakovic, D. Grosman, B. Mušic in M. Lubšina–Tušek (ur. / eds.), Rimsko podeželje. – Ljubljana, Filozofska fa-kulteta, 43–82. GUTJAHR, C., G. TIEFENGRABER 2003, Die mit­telalterliche Motte Alt-Hollenegg: Eine abgekommene Burganlage bei Deutschlandsberg, Steirmark. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 4. – Wien, Öster­reichische Gesellschaft für Mittelalterarchäologie. HAŠEK, V., J. UNGER 2007, Motten und Hausberge des 13. und 15. Jahrhunderts in Süd– und Mittelmähren. – V / In: Felgenhauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft f Mittelalterarchäologie, 263–275. HINZ, H. 1981, Motte und Donjon, Zur Frühgeschichte der mittelalterlichen Adelsburg. – Zeitschrift f Archäo­ logie des Mittelalters Beiheft 1. – Köln, Reinland Verlag. HOFER, N., M. KRENN, C. BLESL 2007, Hausber­ge und verwandte Wehranlagen: Zum aktuellen For-schungsstand in Niederterreich. – V / In: Felgen­ hauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterar­chäologie, 249–261. JAKIC, I. 1997, Vsi slovenski gradovi: leksikon sloven-ske grajske zapušcine. – Ljubljana, Mladinska knjiga. KOROPEC, J. 1983, Svet okoli Slovenske Bistrice do leta 1700. – V / In: Šerbelj, F. (ur. / ed.), Zbornik obcine Slovenska Bistrica I. – Slovenska Bistrica, Zveza zgodo­vinskih društev Slovenije, 91–112. KOS, F. 1915a, Gradivo za zgodovino Slovencev v sre­dnjem veku, Knjiga 4. – Ljubljana, Katoliška tiskarna. KOS, F. 1915b, Gradivo za zgodovino Slovencev v sre­dnjem veku, Knjiga 5. – Ljubljana, Katoliška tiskarna. KOSI, M. 1998, Potujoci srednji vek: Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. – Lju­ bljana, Založba ZRC. KÜHTREIBER, T., G. REICHHALTER 2007, Haus­berge, Motten und Übergställe: Terminologische und siedlungsarchäologische Überlegungen zum Burgenbau im Melk–Erlaufgebiet (Niederösterreich). – V / In: Fel-genhauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterar­chäologie, 225–248. LARKIN, D. 2008, Hortus Redivivus: The Medieval Garden Recreated. – V / In: Dendle, P., A. Touwaide (ur. / eds.), Health and Healing from the Medieval Garden. – Woodbridge, The Boydell Press, 228–241. LIDDIARD, R. (ur. / ed.) 2002, Anglo-Norman Castles. – Suffolk, Boydell Press. MARSHALL, P. 2007, The Motte in Great Britain: A Summary. – V / In: Felgenhauer–Schmiedt, S., P. Csen­des, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg – Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelal­terarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterarchäologie, 21–27. MLEKUŽ, D. 2011, Zmeda s krajinami: lidar in prakse krajinjenja. – Arheo 28, 87–104. MLEKUŽ, D. 2013, Roads to nowhere? Disentangling meshworks of holloways. – Czajlik, Z., A. Bocs (ur. / eds.), Aerial Archaeology and Remote Sensing in Car­pathian basin: Selected Papers of the AARG Annual Conference, Budapest. – Budapest, Eötvös Loránd Uni­versity, 37–41. MUŠIC, B. 2018, Rezultati geofizikalnih meritev z ma-gnetno metodo na Crešnjevcu leta 2009 (osebni vir / per­sonal communication, 4. 6. 2018). – Ljubljana. NOWAKOWSKI, D. 2017, Slaskie obiekty typu motte: Studium archeologiczno–historyczne. – Wroclaw, In-stytut Archeologii i Etnologii Polskiej Akademii Nauk. PAHIC, S. 1950, Gradišce Presek pri Crešnjevcu. – Arhe­ološki vestnik 1, 170–176. PAHIC, S. 1962–1964, Žabljek pri Slovenski Bistrici. – Varstvo spomenikov 9, 164–165. PAHIC, S. 1978, Najdbe z rimske ceste Slovenska Bistri-ca – Pragersko. – Arheološki vestnik 29, 129–289. PAHIC, S. 1983a, Spodnja Nova vas. – Varstvo spomeni­kov 25, 242–246. PAHIC, S. 1983b, Bistriški svet v davnini. – V / In: Šer­belj, F. (ur. / ed.), Zbornik obcine Slovenska Bistrica I. – Slovenska Bistrica, Zveza zgodovinskih društev Slo­venije, 39–90. PAHIC, S. 1983c, Žabljek. – Varstvo spomenikov 25, 274–275. PHILLIPS, N, 2005, Earthwork Castles of Gwent and Ergyng AD 1050-1250 (Doktorska disertacija / Doctoral dissertation). – Sheffield, University of Sheffield. – URL: http://archaeologydataservice.ac.uk/archives/view/phil­lips_2005/index.cfm (dostop / access: 20. 8. 2020). PIRCHEGGER, H. 1944, Türme und Höfe in Unterste­iermark. – Marburger Zeitung 78/79, 7. PIRCHEGGER, H. 1962, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Glten, Städte und Märkte. – München, Oldenbourg. PREDOVNIK, K. 2008, Kosova gomila v Razvanju in vprašanje obstoja mot na Slovenskem ozemlju. – Anna-les, Series historia et sociologia 18, 369–384. PREDOVNIK, K., D. GROSMAN 2007, Turmhügel­burgen im Gebiet des heutigen Sloweniens – Eine For-schungslke. – V / In: Felgenhauer–Schmiedt, S., P. Csendes, A. Eibner (ur. / eds.), Motte – Turmhügelburg –Hausberg: Zum europäischen Forschungsstand eines mittelalterlichen Burgentypus. – Beiträge zur Mittelal­terarchäologie in Österreich 23. – Wien, Österreichische Gesellschaft für Mittelalterarchäologie, 209–224. SCHMID, W. 1915, Die Ringwälle des Bacherngebi­etes. – Mitteilungen der prähistorischen Kommission der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 2/3, 229–305. STOPAR, I. 1991, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Knjiga 2, Med Prekmurjem in porecjem Dravinje: obci­ne Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, 14. ŠTIH, P., V. SIMONITI, P. VODOPIVEC 2009, Sloven-ska zgodovina: družba – politika – kultura. – Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. ŠTULAR, B. 2009, Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamniku / High Medieval Castle in Kamnik. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 15. – Ljubljana, Založ­ba ZRC. TKALCEC, T. 2008, Arheološka slika obrambenog su­stava srednjovjekovne Slavonije (Neobjavljena doktor-ska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Filo­zofski fakultet u Zagrebu). – Zagreb. TKALCEC, T. 2017, Kasnosrednjovjekovna gradišta u široj okolici Križevaca: arheološki prilog poznavanju plemstva srednjovjekovne Križevacke županije. – Cris 19/1, 15–33. WHEATLEY, D. 1995, Cumulative Viewshed Analysis: A GIS–based method for investigating intervisibility, and its archaeological application. – V / In: Lock, G., Z. Stancic (ur. / eds.), Archaeology and GIS: A European Perspective. – London, Routlege, 171–186. WHEATLEY, D., M. GILLINGS 2000, Vision, percep­tion and GIS: Developing enriched approaches to the study of archaeological visibility. – V / In: Lock, G. (ur. / ed.), Beyond the Map: Archaeology and Spatial Techno­logies. – Amsterdam, IOS Press, 1–27. ZUPAN, M. 2018, Stari grad Cešnjevec : GIS študija srednjeveške mote in njenega krajinskega konteksta (Ne­objavljeno magistrsko delo / Unpublished master thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). – Ljubljana. Spletni viri / Web sources Splet 1 / Web 1: www.gisportal.gov.si Splet 2 / Web 2: www.gov.arso.si Splet 3 /Web 3: www.turmhuegelburg.de Splet 4 / Web 4: https://mapire.eu/en/ An example of the study of motte-and-bailey castles in Slovenia: Conceptual reconstruction and GIS study of Stari grad Crešnjevec (Summary) Motte-and-bailey castles were a type of medieval fortifi­cations with a wooden, and sometimes stone, tower situ­ated on a raised earthwork called a motte, which was en­circled by one or more ditches, ramparts, and palisades. A motte could be extended with a bailey, an enclosed courtyard, which was also protected by the same devices as the motte. Motte-and-bailey castles were fast to build and were used from late 10th to at least the 15th century throughout Western, Central, and Eastern Europe. Espe­cially at first, they had, similar to somewhat later medi­eval castles, a political and social function, helping the noble class to exercise their power in the new feudal sys­ tem. Moreover, as a fortification, the motte-and-bailey castle’s military role was very important, a famous ex­ample being its role in the Norman invasion of England. Finally, they were a symbol of power, placed on visually exposed locations and dominating over the landscape. In the past centuries, the study of motte-and-bailey cas­tles has been the object of many archaeological debates and studies, especially amongst archaeologists in Great Britain, Germany, and Austria. On the other hand, motte­ and-bailey castles have seen very little archaeological re­search in Slovenia, although some new studies have been conducted in the last few decades (Predovnik, Grosman 2007; Predovnik 2008; Basar, Kefelja 2016). This article is based on a master’s thesis (Zupan 2018) and presents the motte-and-bailey castle Stari grad Crešnje­vec in north-eastern Slovenia and known archaeological and historical data and compares it with archaeological research conducted on other European motte-and-bailey castles, notably in Germany and Austria. The purpose is to analyse this data and get a better understanding of Stari grad Crešnjevec as a noble residence with an efficient de­fensive system on the one hand and its landscape context on the other. Firstly, we present Stari grad Crešnjevec as a motte-and- bailey castle, focusing on its structural and defensive elements. After a careful examination of reports from ar­chaeological excavations in the first half of the 20th cen­tury, we were able to support these with geophysical re­search, which brought much important information about the site. With the additional help of historical sources and analogies across Europe, we attempted to answer some major questions about Stari grad Crešnjevec and make a conceptual reconstruction of it. In the second part of this article, we focus on Stari grad Crešnjevec as an important location in space and time and try to understand its role and function at the time of its existence. We explore the area around Stari grad Crešnjevec and present some of its key archaeological sites, e.g. the medieval town of Slovenska Bistrica and the church of Saint Michael in the village of Crešnjevec. Finally, we present the results of the GIS analysis and the corresponding interpretations. These were based on LiDAR images, historical maps, and different GIS tools, which enabled the recognition of various landscape fea­tures, such as holloways. Viewshed analysis was another of the main GIS tools used and was essential in under­ standing the location of Stari grad Crešnjevec. One of the main conclusions was that Stari grad Crešn­jevec had a major role in controlling the nearby valleys of Ložnica and Bistrica, through which a commercial side road ran throughout the Middle Ages. As a motte­ and-bailey castle, it also had a social and symbolic func­tion, being a seat of the knights of Crešnjevec and vis­ibly exposed in the surrounding landscape. Aside from the village of Crešnjevec and the aforementioned me­dieval roads, how Stari grad Crešnjevec was connected with other prominent medieval locations, i.e. the town of Slovenska Bistrica and nearby castles, is not exactly known. However, the GIS analyses clearly show some unambiguous connections, indirect or direct, which had to be of great importance in the Middle Ages. With this article, we attempt to give the reader an over­view of motte-and-bailey castles using the example of Stari grad Crešnjevec, as well as presenting and discuss­ing some of the major obstacles and solutions for study­ ing and further researching such medieval fortifications in Slovenia and elsewhere. 1.01 Izvirni znanstveni clanek The Bioarchaeology of Social Stratification in Bronze Age Italy Bioarheologija in preucevanje družbene razslojenosti v bronasti dobi Italije © Claudio Cavazzuti Universitŕ degli Studi di Bologna, Dipartimento di Storia, Culture e Civiltŕ, Piazza San Giovanni in Monte 2, 40124 Bologna, Italy; Museo delle Civiltŕ, Servizio di Bioarcheologia, Piazzale G. Marconi 14, 00144 Rome, Italy; Durham University, Department of Archaeology, South Road DH1 3LE Durham, UK; claudio.cavazzuti3@unibo.it © Alberta Arena Sapienza, Universitŕ di Roma, Dipartimento di Scienze dell’Antichitŕ, Via dei Volsci 122, 00185 Rome, Italy; alberta.arena86@gmail.com Abstract: Social stratification among Bronze Age communities has been traditionally analysed from the point of view of material evidence, especially in funerary contexts, where disparities in tomb architecture or in the articulation of grave goods may indicate the presence of groups characterised by different access to resources and socialstatus. Recently, advances in the field of bioarchaeology (osteology, isotopes, aDNA) have provided new insights into the theme of inequalities and their relationship with kinship, diet, and mobility. In our paper, we integrate the archaeological evidence of social stratification with bioarchaeological data from four Bronze Age key-sites in Italy, namely Olmo di Nogara, Casinalbo (Po Plain), Trinitapoli-Ipogeo dei Bronzi, and Toppo Daguzzo (south-eastern Italy). The aim is to analyse the variability of health conditions, diet, mobility, and demographic parameters within each of these cemeteries and compare the different dynamics of the emergence of the elite group during the central centuries of the second millennium BC. Our overview shows that Bronze Age societies in general converged towards a general model in which stratification and competition were common structural traits across the whole peninsula. The amplitude of inequalities, however, varies from site to site, as well as from region to region, as a consequence of different socio­economic backgrounds and cultural manifestations of social hierarchies. In conclusion, we underline the role of kinship as a factor in securing internal stability for the emerging élite and the importance of establishing interorganisational alliances and a common ethos with other nodes of the network. Keywords: Bronze Age communities, bioarchaeology, social stratification, kinship Introduction The theme of social stratification in Late Prehistory has become a major topic in the history of archaeology, es­pecially since the second half of the last century, when growing inequalities started to be evaluated as a serious economic and ethical issue across Western societies. Social inequalities are usually considered the cause/ef­fect of an unbalanced distribution of wealth power and opportunity among the members of a community. Obvi­ Izvlecek: Preucevanje družbene razslojenosti bronastodobnih skupnosti je tradicionalno temeljilo na arheoloških materialnih dokazih oziroma ostalinah, zlasti tistih iz pogrebnih kontekstov, kjer lahko razlike v grobni arhitekturi ali prisotnosti grobnih pridatkov nakazujejo na obstoj skupin z razlicnim dostopom do virov in razlicnim družbenim statusom. Vzadnjem casu je napredek na podrocju bioarheologije (osteologija, izotopi, aDNA) omogocil nov vpogled v družbene neenakosti kot tudi njihovo povezanost s sorodstvenimi vezmi, prehrano in mobilnostjo. V prispevku smo arheološke dokaze o družbeni razslojenosti preucevali skupaj z bioarheološkimi podatki iz štirih kljucnih bronastodobnih najdišc v Italiji, in sicer Olmo di Nogara, Casinalbo v Padski nižini, Trinitapoli-Ipogeo dei Bronzi ter Toppo Daguzzo v jugovzhodni Italiji. Naš cilj je bil prouciti razlike v zdravstvenem stanju, prehrani, mobilnosti in demografskih parametrih na vsakem od teh grobišc ter primerjati razlicne dinamike pojava posameznih družbenih elit v sredini 2. tisocletja pr. n. št. Naš pregled je pokazal, da so v splošnem bronastodobne družbe na Apeninskem polotoku delovale po modelu, za katerega sta bila znacilna razslojevanje in rivalstvo. Stopnje neenakosti pa so se med posameznimi najdišci in regijami vendarle razlikovale, verjetno kot posledica razlicnih socio-ekonomskih okolij in nacinov, kako se je v posameznih skupnostih izražala družbena hierarhija. V zakljucku sta poudarjeni vlogi sorodstvenih vezi kot dejavnika, ki je zagotavljal notranjo stabilnost porajajoce se elite, in pomena za vzpostavitev medorganizacijskih zavezništev ter skupnega etosa z ostalimi cleni socialne komunikacijske mreže. Kljucne besede: bronastodobne skupnost, bioarheologija, družbena razslojenost, sorodstvene vezi ously, these may also depend on many other factors, such as sex, gender, age, skills, knowledge, ethnicity, social role, and the relationships of the individual. However, it seems that during the second millennium BC, along­side the generalised process of territorialisation, village communities organised themselves around progressively more enduring power structures pivoted around kinship and inherited rank. This does not mean that all of the above-mentioned distinctions were not important for the definition of hierarchies, but they became increasingly obliterated by membership of the kinship group, due to the growing necessity of lineages to maintain hegemony and control over the land, as well as to build, manage, and preserve infrastructures conceived to be permanent (e.g. Peroni 1989; 1996; Cardarelli 2015). From a methodological point of view, most of the works on this subject discuss the intra/inter-site variability of the archaeological record, with a particular emphasis on the differences between households, settlements, archi­tectures, distribution of resources, and prestige goods in burials, and relate the evidence to the theoretical frame­work derived from sociology, political economy, and anthropology (e.g. Otto 1955; Childe 1958; Gimbutas 1965; Renfrew 1972; Shennan 1975; Gilman 1981; Robb 1994; Price, Feinmann 1995; Sanjuán 1999; Cazzella, Recchia 2006; Díaz-del-Río 2006; Chapman 2008; Gui-di 2009; Kristiansen 2010; Cardarelli 2015; Earle et al. 2015; Meller et al. 2016; Hansen, Müller 2017; Dolfini 2019; Iacono 2019). Regarding Bronze Age social structures, one of most ap­plied explanatory models, borrowed by cultural anthro­ pology, is the ‘conical clan’, which was first defined by Kirchoff as a large, internally stratified descent group whose members are distinguished by kinship rank, deter­ mined by the “degree of relationship” with the principal line of the clan: “The core, the aristoi, consists of those who are, or are supposed to be [nearest] descendants of the common ancestor of the clan” (Kirchoff 1955, 7–8). In this kind of organisation, the eldest male in the direct descent from the (often legendary) “founder” holds the highest rank and exercise governance over the group, as well as religious functions (see also Sahlins 1963; Fried­man 1975; Hage 2000; Cathcart 2006; Cupitň, Leonardi 2005; Cupitň 2006; Rainbird 2006). The fact that the Bronze Age must have been the peri­od of the “rise of the privileged” (Coles, Harding 1979, 535), was already acknowledged early in the second half of the 20th century. In his important essay, Gilman stated that a number of studies clearly demonstrated that “the élite of the European Bronze Age were hereditary” (Gil-man 1981, 1). In her analysis of the Únetice cemetery at Branc in south-western Slovakia, Susan Shennan also argued that “descent might well be patrilineal and, in this case, given the necessity of exogamy in such a small scale community, the women would have to come in from outside” (Shennan 1975, 279). More recently, outstanding bioarchaeological research projects carried out in southern Germany have proven what was formerly hypothesised based on material evi­ dence. Mittnik and collaborators have demonstrated through aDNA analysis that Early Bronze Age house­holds of the Lech Valley “consisted of a high-status core family and unrelated low-status individuals, a social or­ganization accompanied by patrilocality and female ex­ogamy”, which perpetuated over 700 years (Mittnik et al. 2019). Exogamic practices have been also detected in the same context, as well as in Late Bronze Age Den­mark and northern Italy, using strontium and/or oxygen isotope analyses (Frei et al. 2015; 2017; Knipper et al. 2017; Cavazzuti et al. 2019a). Further investigations, focused on the dietary habits of Únetice communities, have also established that d15N values of élite individuals significantly exceeded those of ‘commoners’. This means that part of the upper segment of the population had privileged access to protein from meat and dairy products, but also possibly fish (Knipper et al. 2015). Únetice culture undoubtedly provides the most remarkable convergence between archaeological and biological evidence. To what extent can we gener­alise this model? In many regions of Europe, aDNA and isotope studies are currently providing new inspiring perspectives on the variability of the mortuary record, especially in the fields of mobility, kinship, and dietary habits (e.g. Nafplioti 2009 and Nafplioti 2016 on Minoans and Mycenaeans; Oelze 2012 and Oelze et al. 2012 on the EBA in south­ern Germany; Wahl, Price 2013 on the Urnfield culture, south-eastern Germany, Hallstatt A1; Frei et al. 2015 and Frei et al. 2017 on the Egtved and Skrydstrup women, LBA Denmark; Frei et al. 2019 on 3rd and 2nd millenni­um BC Denmark; Knipper et al. 2017 and Sjren et al. 2020 on the Bell Beaker and EBAin southern Germany; Cavazzuti et al. 2019a and Cavazzuti et al. 2019b on the MBA-LBA in northern Italy; Gerling 2015, Allentoft et al. 2015, Haak et al. 2015, Olalde et al. 2018, Olalde et al. 2019 on spatial and chronological macro-scales). These new advances are stimulating bioarchaeologists to deal with other material evidence of social inequalities (e.g. Nafplioti 2009; Pokutta et al. 2015; Cavazzuti et al. 2019a; 2019b; Mittnik et al. 2019; Sjögren et al. 2020). Ancient DNA and isotopic datasets for diet and mobil­ ity are generally not so large as to develop a sufficiently Italy Central Europe Mainland Greece Early Bronze Age 1 Bronzezeit A1 Early Helladic III (2300/2200–2100 BC) (2300/2200–2000/1900 BC) (2200–1900 BC) Middle Helladic I (2100–1900 BC) Early Bronze Age 2 (2000/1900–1700/1650 BC) Bronzezeit A2 (1900–1600 BC) Middle Helladic II (1900–1800 BC) Middle Helladic III (1800–1700 BC) Late Helladic I (1700–1600 BC) Middle Bronze Age 1 (1700/1650–1550/1500 BC) Bronzezeit B1 (1600–1500 BC) Late Helladic II (1600–1420 BC) Middle Bronze Age 2 (1550/1500–1450/1400 BC) Bronzezeit B2-C Middle Bronze Age 3 (1450/1400–1330/1300 BC) (1500–1300 BC) Late Helladic IIIA (1420–1300 BC) Recent Bronze Age 1 (1330/1300–1225/1200 BC) Bronzezeit D (1300–1200 BC) Late Helladic IIIB (1300–1220 BC) Recent Bronze Age 2 (1225/1200–1150 BC) Hallstatt A1 (1200–1100 BC) Late Helladic IIIC (1220–1130 BC) Final Bronze Age 1-2 (1150–1050 BC) Hallstatt A2 (1100–1000 BC) Submycenaean (1130–1015 BC) Final Bronze Age 3 (1050–980/925 BC) Hallstatt B1 (1000–900 BC) Protogeometric (1015–900 BC) Table 1. Italian Bronze Age chronology and correlation with Central Europe and mainland Greece. Abbreviations in the text: Early Bronze Age = EBA; Middle Bronze Age = MBA; Recent Bronze Age = RBA; Final Bronze Age = FBA; Bronzezeit = Bz; Middle Helladic = MH; Late Helladic = LH. Tabela 1. Kronologija stopenj bronaste dobe v Italiji ter povezava s kronologijo osrednje Evrope in celinske Grcije. complete framework of how the whole society worked and changed through time and, in particular, when com­munities became as large in number as those seen in the Bronze Age. Nevertheless, all of these bioarchaeological approaches are successfully contributing to the collection of significant indicators of inter/intra-group differences. In our paper, we address the theme of social inequalities in Middle and Late Bronze Age Italy (see Tab. 1 for chro­nology; Late Bronze Age = RBA and FBA in Italy), in­tegrating bioarchaeological data with archaeological evi­dence, focusing on the Terramare area in the Po Plain and on the south-eastern part of the peninsula, where the larg­est and best-documented funerary contexts are located. From the mid-2nd millennium BC, we can see the appear­ ance of large necropolises and urnfields in the Po Plain and in Apulia, including hundreds, if not thousands of burials. This phenomenon is one of the direct outcomes of the process that led to the stabilisation of settlements in the territory and to formidable demographic growth during the Middle Bronze Age (Cardarelli 2009). The striking quantity of burials represents an unprecedented opportunity to explore demographic profiles and articula­tion of these societies, as well as to define which dynam­ics caused a more stable social differentiation to emerge within village communities. Nonetheless, some of the aforementioned analytical ap­proaches, which target the organic matter of bones, have some limitations in two contingent occurrences of the Italian MBA and RBA. In the Po Plain, the extensive adoption of cremation around 1450–1350 BC inhibits the preservation of the collagen and consequently the analy­sis of carbon and nitrogen isotopes, as well as aDNA. On the other hand, in south-eastern Italy, the frequent use of large collective hypogea demands a certain cau­tion in associating isotopic signatures recorded from hu­man bones/teeth with the distribution of grave goods. It is often hard to clearly recognise the original depositions, because both skeletal remains and grave goods have been repeatedly manipulated and disarticulated during the long-lasting use of the burial sites. Here we have con­sidered recent important stable isotope studies on single or undisturbed inhumations that may help to highlight social inequalities and compare different archaeological contexts (Tafuri et al. 2009; Varalli et al. 2016; Tafuri et al. 2018). A cornerstone of our discussion is the demographic com­position of burial groups and their variation over time. A good demographic sample represents the necessary con­ditions for every kind of social analysis since it allows for the discrimination between a ‘natural population’ (=un­biased population) and groups conducting any form of social selection in accessing the funerary space. For this reason, our contribution takes into account the sex ratio and the subadult cohort in the different contexts, with special consideration of infant and child burials, the per­centage of which is a good indicator of restricted or open access to the necropolis or to distinct topographic groups. We must nonetheless take into account that mobility can modify the demographic structure of a given commu­nity. The nodes of the networks are characterised by the natural tendency to attract people from the immediate or broader hinterland, as well as from distant places. New­comers are usually juveniles or adults, who join a com­ munity or a specific kinship for a variety of reasons: they can be warriors or artisans attracted by new opportunities or directly invited by the local hegemonic groups, but also slaves, concubines, foster adolescents and so on. All these characters tend to expand the adult cohort in large, interconnected centres; as a consequence, these classes of individuals may be more frequent than infants in the related cemeteries (or in some parts of the cemeteries). As in the rest of Europe, the theme of élite identities in Italy has been a major topic in protohistoric studies and it is strictly entwined with the geographical location of the peninsula, naturally representing a cultural crossroads and a belt connecting the Mediterranean and the conti­nental European civilisations. In many ways, the Po Plain and south-eastern Italy may embody two different mod­els, since they clearly maintained relationships with two important regions of the European network: the trans-al­pine areas (most notably the Danubian-CarpathianBasin) and the Aegean, respectively. Therefore, the influence of different socio-political systems can be seen in the con­text of local developments (see also Vanzetti 2014). The sites that show the widest datasets are Olmo di Noga­ ra, Casinalbo (Terramare, Po Plain), Trinitapoli-Ipogeo dei Bronzi, and Toppo Daguzzo-tomba 3 (south-eastern Italy) (Figure 1). Here, Italian scholars have identified evidence of the emerging élites, or at least the rise of new forms of social hierarchies. In the following paragraphs, we will focus on the osteological data and, where isoto­ pic investigations have been conducted, on diet and mo­bility patterns. Our main aim is to integrate and discuss the well-known material evidence of social stratification, widely documented in cemeteries, settlements, hoards, and other kind of archaeological contexts. The Terramare area In the case of the Terramare (Central Po Plain, c. 1650– 1150 BC), we have relatively good documentation of cemeteries (approximately a dozen), as well as smaller funerary areas including few burials; however, in the whole Terramare area, the number of known settlements is remarkably greater (around 200). A possible expla­nation for these disproportionate numbers is that such pluristratified settlements are archaeologically and topo­graphically much more evident, while cemeteries tend to be smaller and with no visible monuments or emerging structures. Destruction due to recent ploughing can also be one of the causes for the ‘lack’ of evidence of burial areas. Systematically, cemeteries are located in the proximities of the villages and a single cemetery corresponds to each village. We nonetheless ignore whether this relationship between villages and cemeteries is always bijective. As isotope analysis has recently suggested, funerary areas might also have hosted deceased not only from the near­est Terramara, but also from the neighbouring farms, or small settlements dispersed in the hinterland, which could have referred to a ‘central place’ also for what con­cerns burials (Cavazzuti et al. 2019a, 33). Interestingly, the number of graves found in cemeteries rarely mirrors the amount we can expect, considering the demographic calculations based on the size and chronology of the vil­ lages (Cardarelli 2014, 844–845). Despite possible cases of selection, the Terramare cemeteries nonetheless ap­pear largely inclusive, given that they incorporate several hundred burials, among which both sexes and all age cat­egories are included. Concerning mortuary rituals, the Terramare area shows two different customs (Figure 2). North of the River Po, in the plains between the Mincio and Adige rivers, the necropolises such as Bovolone, Scalvinetto, Castello del Tartaro, Vallona di Ostiglia, Franzine Nuove, Roncofer­raro, Povegliano, and Olmo di Nogara include both in-humations and urn cremations in different proportions (Salzani 2005; David-Elbiali 2010). From the advanced phases of the MBA (c. 1450/1400 BC; BzB2/C transition in central European chronology), the funerary ritual changes towards an increasingly more intense use of urn cremation, which becomes largely prevalent at the beginning of the RBA(c. 1330/1300 BC; BzC2/D; for recent chronological revisions see Bernabň Brea et al. 2018; Cardarelli 2018). Among the above- mentioned necropolises, two sub-groups are recognisa­ble, relative to the practice of deposing weapons as grave goods. Only at Olmo di Nogara, Povegliano, and Ronco­ferraro are bronze swords, daggers, and helmet elements documented in male inhumations, while in all other sites Figure 2. Terramare cemeteries and funerary customs. 1. Pragatto; 2. Montata di Reggio Emilia; 3. Beneceto; 4. Copezzato; 5. Pietole; 6. Roncoferraro; 7. Vallona di Ostiglia; 8. Povegliano Veronese; 9. Bovolone; 10 Scalvinetto; 11. Franzine Nuove di Villabartolomea. Slika 2. Grobišca in pogrebni obicaj na obmocju Terramare. 1. Pragatto; 2. Montata di Reggio Emilia; 3. Beneceto; 4. Copezzato; 5. Pietole; 6. Roncoferraro; 7. Vallona di Ostiglia; 8. Povegliano Veronese; 9. Bovolone; 10. Scalvinetto; 11. Franzine Nuove di Villabartolomea. they are completely absent (Cupitň 2006). The hypoth­esis that the adoption of cremation marks a change in the concept of the afterlife is quite striking and very convinc­ing. The destruction of the dead body and the individual status symbols on the pyre might be seen as the necessary sacrifice of the physical connotations for accessing the sphere of the divine and of the ancestors (Peroni 1989, 318–322; Cardarelli et al. 2006). From an archaeologi­cal perspective, this “sacrifice” is reflected in the general scarcity of grave goods, and particularly, in the exclusion of weapons from urns. The same austere and consequently ‘egalitarian’ ap­ pearance characterises the urnfields south of the River Po where inhumations are, instead, totally lacking. We can mention Casinalbo, Montata, and Copezzato among the best-known ‘urnfields’ (Cardarelli, Tirabassi 1997; Cardarelli 2014). Thus, despite the great similarities that affect material culture and settlement typology in the whole Terramare area, the Po marks some kind of ‘ritual border’ for reasons that are still under discussion and probably rely on cultural differences in ritual practices rather than only on chronological décalages concerning the introduction of cremation. Thanks to the extensive publication of the two archaeo­logical and osteological complexes, Olmo di Nogara and Casinalbo currently represent two milestones on which we can deal with the subject of internal social distinctions from a bioarchaeological perspective (Sal-zani 2005; Pulcini 2014; Canci et al. 2015 for Olmo di Nogara. Cardarelli 2014; Cavazzuti, Salvadei 2014 for Casinalbo). Figure 3. The excavation areas at Olmo di Nogara necropolis (on the left). Area C shows the distribution of inhumations (black dots), cremations (blue asterisks), swords (green triangles), and amber beads (red stars) (mod. after Salzani 2005). Slika 3. Obmocja arheoloških raziskav na grobišcu Olmo di Nogara (levo). Obmocje C kaže razporeditev skeletnih grobov (crne pike), žganih grobov (modre zvezdice), mecev (zeleni trikotniki) in jantarne jagode (rdece zvezde) (prirejeno po Salzani 2005). Olmo di Nogara (Verona, Veneto) The Olmo di Nogara necropolis is located along the Riv­er Tartaro, on the northern side of the Po. It is divided into four excavation areas (A, B, C, D) with an overall number of 471 inhumations and 62 cremations, all of them dating between the MBA2 and the RBA2 (Salzani 2005; Canci et al. 2015). The necropolis can be reasonably considered inclusive, since the anthropological analysis on inhumations have revealed the presence of adults of both sexes (M=32%, F=29%, ND=6%; Pulcini 2014, 55) and a significant percentage of subadults (33%), although some of these might be lost since the graves of children were not dug as deeply and could have been destroyed by modern ploughing (Vanzetti 2010, 246). Interestingly, perina­tal (foetal and newborn) individuals are relatively well documented (6.5%). Among the cremations analysed so far, on the contrary, the infans 1 class (0–6 years of age) is totally missing, while instead 6–20-year-old subadults are still present (18.8%; Magno et al. 2015). Ahegemonic group has been archaeologically identified through the occurrence of swords and other weapons in approximately 1/3 of male inhumations, most of them concentrated in the northern part of area C, identified as C1, while in C2 armed males are totally absent (Figure 3). A lower number of armed individuals are present in area B as well, while none is attested in areas A and D. A similar wealth distribution among the different parts of the necropolis can be also observed in female burials (amber beads occur in approximately 1/5 of the female inhumations). The engagement of men in warfare practice is empha­sised by the high percentage of traumatic injuries, espe­cially among adult and mature males. According to Pul­cini, 16 individuals (eight armed and eight non-armed) show traces of slashing, impact, and puncture, resulting from inter-personal conflicts. Most of these subjects are located in the area C1 (Pulcini 2014, Fig. 85). These traumas, however, must be considered as a minimum number, since wounds do not necessarily reach the bone (Canci et al. 2015, 335). Moreover, the impression that group C1 was not only role-based (‘warriors’) is evidenced by at least one of the armed individuals (grave n. 410), who was affected by a severe case of cubitus valgus since birth on both humeri and was unable to use his arms, particularly in sword fighting. Evidently, this handicap suggests that the sword, beyond its purely functional task, embodied a sta­tus symbol for a ‘class’ of people who were designated to possess that item, possibly as a birth right rather than being able or formidable in combat. According to this hy­pothesis, one may expect to find some other clues of kin­ship between the wealthiest individuals. Two males from area B (nn. 484 and 486) are buried beside each other, and both graves contain a long sword. They also share the same congenital anomaly, spina bifida (Canci et al. 2005, 500; Pulcini 2014, 82). In addition, the successful mtDNA analysis of a small number of individuals (nn. 42, 50, 475, 493) suggests the existence of consanguin­ity along the maternal line since at least two individuals share identical sequences (Obinu et al. 2005, 504). These two (nn. 475 and 493) are a male and a female from area B, the first accompanied by a long sword and the second by two decorated pins and amber beads. At Olmo di No-gara, the possibility that the rank was hereditary is also supported by the presence of rich grave goods among 10 Infans 1 (0–6 years of age) and eight Infans 2 (7–12 years of age), which represents approximately 10% and the 25% of the overall number of Infans 1 and Infans 2. Stable isotope analysis shows high levels of d13C, indi­cating a diet with significant intake of food derived from C4 plants (millet; Tafuri et al. 2009). Similar d13C val­ ues found in animal bones might also imply that carbon enrichment in humans was due to the consumption of animals (mainly pigs) fed with millet. Moreover, con­trary to archaeological suggestions, Tafuri et al.’s study indicates the absence of significant differences in protein intake (d15N values) between those accompanied by rich grave goods, and the others who had none. Therefore, as emphasised by the authors, the isotopic data give no evidence that ‘status’ differences extended to diet, or at least if any dietary differences did exist, they are not iso-topically measurable (Tafuri et al. 2009, 151). Similarly, Maria Letizia Pulcini, in her re-examination of the whole skeletal series, argues that no substantial differences can be observed in health status and physical stress between élite groups and ‘commoners’ for the entire duration of the cemetery (Pulcini 2014, 246). The common interpretation of the context highlights the existence of a hereditary élite, showing weapons and rich ornaments (Cupitň, Leonardi 2005, 490). However, look­ing at the chronological development of the necropolis, it is rather clear that the exhibition of the warrior status at­ tenuates during the transition from the MBAto the RBA, in concomitance with the progressive adoption of crema­ tion (Baratella, Cupitň 2015). In the RBA, weapons are definitely excluded from male burials; contextually, we can also observe exceptionally rich grave goods among adult females and subadults. From this phase, we can see the repercussions of new religious attitudes towards the afterlife regarding the symbolism of male power and pres­tige as revealed by the growing austerity in the sphere of the celebration of the dead men (Canci et al. 2015, 338). This does not exclude that before the final deposition in urns, élite male individuals were celebrated with ostenta­tious funerals, perhaps with feasting, offerings and large cremation pyres. Yet, the exclusion of weapons from the graves, alongside the destruction of the deceased’s body, in our opinion, marks a radical change in the conception of the afterlife. Such an ideological shift might be at least partially connected to the changes in the social structures driven by new emerging political powers (e.g. Bietti Ses­tieri et al. 2013, 166). In conclusion, the distinctive trait of the emerging groups of Olmo di Nogara is that they choose to cluster their graves in a few specific areas of the necropolis, but they do not spatially segregate themselves from the rest of the community as other élites in the south of Italy do, per­ haps emulating the Eastern Mediterranean aristocracies (such as at Toppo Daguzzo, see below). Furthermore, the wealth/power does not appear to be concentrated in a few hands, but rather it is distributed among differ­ ent segments of the population, and is not reflected in an excessive disparity of lifestyle, especially regarding diet, health status, and physical activities. As Vanzetti has pointed out through the rank-size analysis at Olmo, the possible stress towards the formation of an élite class seems to be prevented by the redistribution of power in corporate terms (Vanzetti 2010, 250). The collective component seems therefore to prevail, attenuating the force of emerging groups, which likely negotiate their leadership with the community and guide the ideologi­cal/religious reform through a progressive introduction of cremation rites. The coexistence of the two funerary rituals and the transition towards urn cremation from at least the 15th century BC must be evaluated within the more general framework of long-lasting contacts between the Po Plain and the Danubian populations (Gŕta-Wieselburg, Unter­ wölbling, Maros, Vatya, Encrusted Pottery culture), that has been documented from the Bell Beaker period/Early Bronze Age onwards, especially with regard to ceramic types, ornaments, solid-hilted daggers, Brotlaibidole, and some aspects of the funerary rituals (Hundt 1974; Bellintani 1987; Reiter 2008; de Marinis et al. 2015; Sal-zani et al. 2015; Škvor Jernejcic 2019; Cardarelli et al. 2020; Cavazzuti et al. in press). Late third-early 2nd millennium material co-occurrences in northern Italy and the western-central Danubian-Car­pathian areas clearly show that the two regions were con­tinuously well-connected, probably as a consequence of the increasing demand for metal, and especially for tin perhaps from the Erzgebirge sources, which became pro­ gressively important in Europe at least from the EBA2 onwards. This is demonstrated by the growing emphasis on prestige metal goods. Ösenringe and solid-hilted dag­gers, for example, are widely distributed in burials and hoards along the upper-middle Danube, as well as along its tributaries (Krause 1988; Innerhofer 1997; Vandkilde 2005), but they have been also found in the Alpine lakes area and in the Po Plain (Bernabň Brea et al. 1997, 308– 311; Baioni 2001; De Marinis 2010; De Marinis, Valzol­gher 2013). The use of these pre-existing corridors continues or even intensifies in subsequent phases, although the exchange of goods and information shifts towards new forms and contents, more related to settlement, land management, and, even more intensively than before, warriorhood. A striking example is the presence of Boiu-Sauerbrunn- Keszthely type swords at Olmo di Nogara (Salzani 2005), largely distributed in the Danubian-Carpathian Basin (Neumann 2009), but we can also mention the shared types of horse equipment (Sofaer et al. 2013), and above all, similar settlement patterns, internal organisa­ tion of villages, and social structures (Peroni 1989; 1997; Cardarelli 2009). The introduction of the ‘urnfield model’, so different from the former tradition, undoubtedly derived from changes of ideology connected to the flow of influential new ideas throughout the network, and especially from its hubs – as the Danubian area certainly was during the first half of the 2nd millennium BC – , towards other con­ Figure 4. The excavation area at Casinalbo. Burials are represented by black dots and burial groups by capital letters. The ritual areas “a” and “ß” are marked in grey (mod. after Cardarelli 2014). Slika 4. Obmocje arheoloških raziskav na najdišcu Casinalbo. Grobovi so oznaceni s crnimi pikami, medtem ko so skupine grobov z velikimi tiskanimi crkami. Ritualna prostora »a« in »ß« sta oznacena s sivo (prirejeno po Cardarelli 2014). nected areas. Social theoreticians argue that ideas travel with less resistance among similar societies and along the existing corridors of networks, which were previously es­tablished by trade or migration of individuals and groups (see Rogers 2003; Mcpherson et al. 2001). In the case of the Po and Danube plains, as well as the neighbouring areas, connections were likely administered by warrior élites, highly motivated by the supply and demand for metal and metal objects, but also by the will to participate in the supra-regional network. More details about the nature and the magnitude of these influences could be revealed in the future by the inte­grated analysis of archaeological evidence, aDNA, and isotope data from the two territories. Casinalbo (Modena, Emilia-Romagna) Casinalbo is located on the opposite side of the plain, around 40 km south of the River Po and 7 km north of the Apennines. The site comprises both a 2/3-hectare ter­ramara and an urnfield, which chronologically span be­tween MBA2 and RBA2 (Cardarelli 2014). During the excavation of the cemetery, 673 urn crema­tions were recovered, but it is estimated that the entire necropolis may include approximately 3000 burials. The urnfield is crossed by a series of orthogonal paths forming distinct parcels, which encompass the buri­al groups. These aggregations are separated by wide empty spaces that are sporadically occupied by isolated graves (Figure 4). Groups can be small (less than 12 graves), medium sized (between 21 and 36 graves) or large, including more than 70 graves. The density of the burials, which sometimes reaches ten urns per square metre, leads to a strong in­ clination to emphasise membership of specific corporate groups. Frequently, the urns were placed one above the other, or very close, accentuating social bonds between individuals. Despite the fragmented nature of the cremat­ed remains, sex and age determinations on 349 burials (containing the bones of 357 individuals) have provided a wide demographic dataset for cross analysis with the archaeological data, and specifically with topography and chronology. The sex ratio among adults and juveniles is very close to 1:1 (M=34.4%; F=32.7%; Undet.=5.4%; Cavazzuti, Sal- vadei 2014, 676). This general picture is also reflected in the distinct groups, where normally an equal number of adult males and females is represented. The percentage of individuals under 20 years of age is 33.2%. Among these subadults, those under 2 years of age are extremely rare (1.4%). This is similar to what is seen in all the other Terramare urnfields and generally in Late Bronze Age Italy (Vanzetti, Borgognini Tarli 2003). Using anthropological data, the calculation of the juve­nility index, and the use of regression formulas by Jean Pierre Bocquet-Appel and Claude Masset (Bocquet, Masset 1977; Bocquet-Appel, Masset 1982) have al­lowed us to produce a model of a nuclear family, which includes a male-female couple and an average number of 6.38 children per woman (Cavazzuti, Salvadei 2014, 702–704). According to this ‘average family’, two of the offspring managed to reach adulthood, two died within 2 years after birth (and were then excluded from the urn- field), one died in infancy, and the last reached a subadult age or adulthood. This model was then applied to the real demographic composition of the burial groups, in order to ascertain how compatible these clusters might be with one or more familiar units. The chronology of each single grave relies upon vertical and horizontal stratigraphies, typo-chronology, and ra­diocarbon dates (Cardarelli et al. 2014). One can imagine that the number of burials in a single group might be di­rectly proportional to the time span covered by the group itself, according to the equation ‘the more the burials, the larger the timespan’. This concept is perfectly applicable to small and medium-sized groups. Small groups, such as group C (Figure 5), usually include both sexes, adults and subadults, spanning a time of up to four generations (around 100 years). According to chro­nology, medium-sized groups encompass 8 to 13 genera­tions, with a similar number of male+female couples and as many subadults. Since the number of couples perfectly fits in the generational range and the distribution of in­dividuals throughout the generations is rather homoge­neous, we can conclude that medium-sized groups are at least compatible with a unilineal descent. Group I, for ex­ample, includes 10–12 male+female couples and 11 sub-adults distributed over 8–13 generations (Figure 5). Figure 5. Two examples of small and medium-sized groups (C and I groups), with their demographic component distributed along the various phases (mod. after Cardarelli et al. 2014b). Slika 5. Dva primera majhne in srednje velike skupine (skupini C in I) z demografskimi podatki, razporejenimi v razlicne faze (prirejeno po Cardarelli et al. 2014b). Figure 6. The large group “K”, with its demographic component distributed throughout the various phases. The shape of the symbol represents the sex/age category of the individual, while the colour represents the chronological phase (see legend in the previous figure) (mod. after Cardarelli et al. 2014b). Slika 6. Velika skupina K z demografskimi podatki, razporejenimi prek razlicnih faz. Oblika znaka predstavlja spol/starostno kategorijo osebe, barva pa kronološko stopnjo (glej legendo na prejšnji sliki) (prirejeno po Cardarelli et al. 2014b). What happens with the largest group analysed so far (K) seems to go in the opposite direction. Group K includes 75 graves and spans only 5–9 generations (Figure 6). Therefore, contrary to expectations, it covers a more lim­ited period, in comparison to medium-sized groups. K is composed of 28 adult males, 28 adult females, 2 adults of undetermined sex and 16 subadults. The underestima­tion of the latter here might be due to the excavation of a Late Medieval irrigation channel that intercepted an area with a prevalence of subadults. Hence, we can conclude that group K is far from being compatible with a unilin­eal descent. Even more interesting, the emergence of this new model dates to the last phases of the Italian MBA, during the second half of the 14th century BC in absolute chronology. In contrast to the old ‘egalitarian paradigm’ traditionally assumed by scholars for early urnfields, and especially for the Terramare culture, the integrated analysis on Casinalbo seems to result in a more articulated picture, where different corporate groups cohabit in the same community and share the same burial space, but they dis­tinguish themselves with different aggregation criteria. It seems that in the earlier phases, the groups were not so large in number, and when they were, they likely limited the access to the firstborn and his family (= one lineage). From the MBA3, and more evidently during the RBA, some of the groups seem to break the former rigid order and start to include more people who were possibly kin, but not of the principal line of descent (= two or more lineages; Figure 7). We ignore how competition worked within the Terramare society, but we may expect that it developed and grew during the transition to the RBA. Despite the general scarcity of grave goods, concealing the social status of the individuals, the osteological anal­yses have provided further clues to inequality. Greenish spots have been observed on several individuals who had no grave goods and not even minute traces of bronze in­ side the urns. Most of these are adult and mature males (N=25), but also females (N=8), and even subadults (N=7). As J. McKinley has pointed out, the green spots may represent the result of the contact between the skel­eton and bronze objects during the burning of the pyre, where the temperature could occasionally reach 1000°C (McKinley 1993). It should be considered that those pyre goods that were deliberately excluded from the urns but have been found in two specific areas of the necropo­lis ground (“a” and “ß”, Figure 4) were broken, bent, or partially melted. Among the fragmented objects there are swords, daggers, rivets, and typically feminine orna­ments. Assuming that males were accompanied by weap­ ons on the pyre, we can calculate a figure of potential sword-bearers of at least 25.6%, which is not so different to that of the Olmo di Nogara inhumations (32%). Evi­dently, the possibility that pyre goods left traces on bone tissue during cremation is random and, therefore, this oc­currence must be considered a minimum number. A further research development has addressed the theme of mobility/social permeability at Casinalbo, through strontium isotope analysis (87Sr/86Sr) in the framework of the Ex-SPACE project (Cavazzuti et al. 2019a). The Emilian area, south of the River Po, appears isotopically quite homogenous as the Apennine area is mainly con­ stituted by Cenozoic marine carbonates and the alluvial plain is formed by the sediments transported from the mountains to the Po by its tributaries (Figure 8). Figure 7. Comparison between two patrilocal models of descent applied to medium-sized group I and large group K. The nuclear family includes a male/female couple and six children, calculated through Bocquet-Appel and Masset’s regression formulas. The group I is compatible with a unilineal descent, while group K is too large and chronologically compressed to fit the same type of structure (mod. after Cardarelli et al. 2014b). Slika 7. Primerjava med dvema patrilokalnima modeloma rodu, uporabljenima na srednje veliki skupini I in veliki skupini K. Nuklearna družina vkljucuje par moški-ženska ter šest otrok, obenem pa je osnovana z uporabo regresijskih enacb Bacquet in Masset. Skupina I je skladna z enolinijskim rodom, medtem ko je skupina K prevelika in traja dlje casa, zato ne ustreza enaki strukturi (prirejeno po Cardarelli et al. 2014b). Figure 8. Casinalbo territory and biologically available strontium baselines (mod. after Cavazzuti et al. 2019a, 25). Stars represent the 87Sr/86Sr territorial baselines obtained from vegetal/faunal samples, pentagons on Po river waters, squares on tributary river waters. Slika 8. Obmocje Casinalba in temeljne vrednosti (baseline) biološko dostopnega stroncija (prirejeno po Cavazzuti et al. 2019a, 25). Zvezde predstavljajo osnovno podlago vrednosti 87Sr/86Sr, pridobljeno z vzorci rastlin/živali, petkratniki z vzorci vode iz reke Pad in kvadrati z vzorci iz recnih pritokov. Strontium baselines for the territory surrounding Casin­albo, obtained from archaeological fauna, modern plants, snails, mineral/river waters, and soil, range between 0.7085 and 0.7089 within a radius of 5 km from the site, between 0.7084 and 0.7090 in the immediate hinterland (5–20 km) and between 0.7084 and 0.7090 in the broad­er hinterland (20–50 km). Such restricted variability of the strontium baselines at different distances reflects the overall geological homogeneity of the Emilian alluvial plain. On the one hand, such uniformity complicates the identification of the individuals’provenance; on the other hand, it simplifies the identification of ‘outliers’, and in­creases the probability of their ‘foreign’ origin. For this reasons, the analysis of the distribution of the individu­als’ 87Sr/86Sr values assumes a greater importance, as it enables the detection of an indigenous group (where 87Sr/86Sr values are denser) and non-indigenous individu­ als (the ‘outliers’of the distribution; for a description of the principles and methods of the strontium isotope anal­ysis see Cavazzuti et al. 2019a, and references included). Samples have been taken from petrous bone of 24 in­dividuals (adult males, adult or young females, infans 1 subadults), selected among those which had previously been analysed from an osteological point of view. The results show that most of the individuals are compatible with Casinalbo and its hinterland’s 87Sr/86Sr values, and only one male individual is clearly an outlier (Figure 9). Regarding the three distributions (males, females, sub-adults), we observe that most of the adult males concen­trate in a narrow range, while only two seem to be non-indigenous. Females and subadults are more dispersed, as a consequence of differentiated provenances, although from the radius of the immediate or broader hinterland. This picture, in our opinion, is compatible with a patrilo-cal structure, in which males tend to stay in the place of origin (few are incomers), while a number of females are integrated in the community as a result of exogamic practices. The variability of subadults might also indicate that children were part of fosterage practices for reinforc­ing alliances, kinship ties, and mutual trust in order to prevent eventual conflicts. Another possibility, although less probable, is that the Casinalbo urnfield served not just the terramara itself, but also other nearby satellite settlements, in a radius of a few kilometres. The results do not show any visible differences in mobil­ity between individuals buried in large groups, medium-sized or small groups. However, a clue to the relationship between inequalities and mobility is revealed by differ­ential mobility among female individuals with or without grave goods. As shown in figure 10, adult or young females with grave goods (ornaments, such as bronze pins) cluster in a very narrow range (0.7091–0.7092, with one excep­tion), compatible with the immediate or broader hinter­land (5–50 km), while those without grave goods seem more indigenous or from the immediate hinterland (5–20 km). This isotopic evidence might be interpreted in terms of more intense mobility among high-status females. Figure 9. Violin plot. Distribution of the 87Sr/86Sr values among adult males (M), females (F), infans 1 (I) cremations and 5 km (site catchment area), 5–20 km (immediate hinterland), 20–50 km (broader hinterland) environmental baselines at Casinalbo. Each black dot represents one sample, human or baseline; red dots among baselines represent archaeological fauna samples (after Cavazzuti et al. 2019a). Slika 9. Violinski graf. Razporeditev vrednosti 87Sr/86Sr kremiranih odraslih moških (M), žensk (F), majhnih otrok (I) in osnovna podlaga obmocij, oddaljenih do 5 km (obmocje neposredno okoli najdišca), od 5 do 20km (neposredno zaledje), od 20 do 50km (širše zaledje) od najdišca Casinalbo. Vsaka crna pika predstavlja en vzorec (cloveške kosti/zoba ali temeljne vrednosti); rdece pike predstavljajo vzorce arheoloških živali (prirejeno po Cavazzuti et al. 2019a). Slika 10. Grafikon kvartilov. Razporeditev vrednosti 87Sr/86Sr žensk z grobnimi pridatki (rumena) in brez grobnih pridatkov (zelena) v primerjavi s temeljnimi vrednostmi (baseline) 87Sr/86Sr ter razlicnimi oddaljenostmi od najdišca Casinalbo. Tri osebe ženskega spola kažejo podobne, bolj radiogene vrednosti (> 0,7091) v primerjavi z osebami ženskega spola brez grobnih pridatkov, vrednosti katerih so bolj skladne z vrednostmi obmocij oddaljenosti do 5km in od 5 do 20km, kar nakazuje na lokalne prebivalke. South-eastern Italy other hand, apparently less visible contexts such as natu­ ral caves (e.g. Grotta Manaccora, Baumgärtel 1951; 1953; The funerary evidence in south-eastern Italy dating back Recchia 1993; 1995) or artificial hypogea (e.g. Trinita- to the MBA and RBA is extremely rich and variegated; poli, see below), hosted hundreds of deceased persons both inhumation and cremation are attested, in different and represented key places for the self-representation of artificial or natural contexts (e.g. Cazzella 2010; Pacci-south-eastern Italian communities. Moreover, from the arelli 2012; Cazzella et al. 2017). very end of the MBA, a new burial rite is introduced. From this phase and throughout the Late Bronze Age, urn On the one hand, funerary monuments of different kinds, cremations are in fact attested at different sites, such as such as dolmens (e.g. Bisceglie, Cataldo 1995) or burial Canosa (Lo Porto 1997; 2004; Minozzi et al. 2006), Torre mounds (e.g. Giovinazzo, Lo Porto 1967; Princigalli Castelluccia (Müller-Karpe 1960-1961; Lo Porto 1973; 2010; Torre S. Sabina, Lo Porto 1963; 1993; Onnis 2010, Gorgoglione 2002; Vanzetti, Borgognini Tarli 2003) and 2011) contributed in the shaping the landscape. On the Timmari (Quagliati, Ridola 1906; Mancinelli 2003; Ci-polloni Sampň 1994; Vanzetti, Borgognini Tarli 2003). Using the combination of archaeological, anthropologi­cal, and isotopicdata, the two contexts of Trinitapoli-Ma­donna di Loreto (Tunzi Sisto 1999) and Toppo Daguzzo­ tomba 3 (Cipolloni Sampň 1986; ibid. 1999) provide the best explanation for the emergence of prominent social segments in south-eastern Italy. Trinitapoli (Barletta-Andria-Trani, Apulia) Located in the Basso Tavoliere of Northern Apulia, Tri­nitapoli represents a unicum among Italian Bronze Age contexts for its extraordinary monumental structures, preserved materials, and human remains (Tunzi Sisto 1999; 2005). The site includes 15 artificial hypogea that were in use during the MBA. In most cases, traces of fireplaces, ceramics, and food remains testify their use as ritual places. From the Late is highlighted in the rectangle. Slika 12. Anatomske lege okostij znotraj hipogeja »Ipogeo dei Bronzi«. Vsaka crna pika predstavlja cloveško kost; modra obmocja predstavljajo skupino kosti v skoraj anatomski legi, medtem ko rdeca predstavljajo kosti, ki niso v anatomski legi. Tako imenovana »La signora delle ambre« je oznacena v pravokotniku. Protoapennine/Apennine phase (MBA2-3), at least five hypogea were transformed from ritual places to col­lective tombs. Among these, four have bigger dimen­sions and an internal articulation of spaces (“Ipogeo dei Bronzi”, “Ipogeo degli Avori”, “Ipogeo dei Fermatrec­ce”, “Minervino”), while one is a small mono-chamber (“Ipogeo del Guardiano”). The grand architecture and the religious function of the early hypogea seem to have encouraged the ambition of the emerging groups to be buried in such evocative and sacred monuments (Tunzi Sisto 2005, 196–197). Nowadays, most archaeological and anthropological data come from the “Ipogeo dei Bronzi”, which is also the largest among the funerary structures found at Trinitapo­ li. From a spatial point of view, this hypogeum is organ- ised in three parts: the main chamber (Sector C, including C1 and C2), a major corridor (corridor A), and two minor corridors (corridors B1 and B2, the “stomia”; Figure 11). The human remains of approximately 194 individuals oc­cupy the whole structure but with different densities and different states of preservation in each of the three areas (Minozzi et al. 1999, 296). The minimum number of 163 individuals counted by Minozzi and collaborators must be integrated with 31 additional individuals identified by Cenni and collaborators (Cenni et al. 1999, 304). The chaotic bone assemblage observed at the “Ipogeo dei Bronzi” is not dissimilar to most of the other collec­tive graves of central and southern Italy. The skeletal as­semblages have not generally maintained their original anatomical connections as a consequence of the reiterate disposal of the dead, the need to make space, and pos­sibly the ritual manipulation of some of the ancestors’ bones (Figure 12). In area C (chamber), there is the only case of a skeleton, the “Lady of the Ambers”, found ana­tomically articulated (except for the feet) along with her rich grave goods in their original positions. The highest density of bones and anatomical connec­tions are located at the tomb entrance (area B). Never­theless, other small groups of bones are in undisturbed positions along the whole hypogeum. This means that the tomb hosted primary burials and that skeletons were subsequently disarticulated after the bodies decomposed, to make space for new depositions. Referring to the dis­tribution of grave goods (weapons and female parures) and the anthropological data, Renato Peroni interpreted the “Ipogeo dei Bronzi” as a burial belonging to an élite group that was hierarchically articulated in a principal genus and other subordinate segments (clientes; Peroni 1999). Osteological analyses show interesting results. Of the c. 194 identified individuals, the prevalence of males (N=101) over females (N=51), undetermined sex adults (N=11), and undetermined sex subadults (N=31), clearly demonstrates the general “exclusive” nature of the hy­pogeum, as well as some important social criteria (sex and age) of selection in access. The overall scarcity of the infans 1 (0–6 years of age) and infans 2 (7–12 years of age) categories does not appear to be related to prob­lems in conservation or documentation, but rather to the deliberate exclusion of some segments of the enlarged kinship group. This view seems even more convincing if we look more closely at the spatial distribution of sex and age classes. In the area C1, which was the earliest to be occupied (MBA2-3), the ratio between adult males, females, adults of undetermined sex, and subadults (infantes and juvenes) is 41:32:5:15, a similar proportion to Casinalbo-group K (28:28:2:15), in terms of demographic composition, with the exception of an overrepresentation of the male com­ponent (adult individuals of unknown sex must be taken into consideration). All the other spaces (C2, A, B1, B2), which were occupied in the later phases, show a more marked dominance of the male component. Interestingly, moving away from the concentration of ‘richness’in C1, the density of bones and the degree of manipulation pro­gressively decreases, while the deviations from the ‘natu­ ral’ demographic composition of an “ideal” (inclusive) descent increase. At the confluence of the two stomia (B1 and B2), moreover, we observe a remarkable concentra­tion of human skeletons, mostly males, with a significant number of anatomical connections and less fragmenta­tion than everywhere else. Hence, it is very probable that these burials mark the final act and the closing of the tomb, maybe as a consequence of some sudden and disastrous event (Tunzi Sisto 1999, 210). The possibility that the group of male individuals buried in B1 and B2 was involved, in some way, in conflict episodes is also suggested by the high frequency of traumas on the skull, ribs and long bones (Minozzi et al. 1999, 302). Renato Peroni suggests that the “Ipogeo dei Bronzi” was in use for a time span of 250 years (Peroni 1999), namely ten generations. Although the period could be slightly over­estimated, it is evident that the whole hypogeum includes more than a unilineal descent (single lineage), which the­oretically should result in a maximum of ten male-female couples and at least ten subadults. Even the group in C1 is demographically wider than a restricted, agnatic descent and, therefore, we must con­clude that the tomb hosts the remains of an enlarged kin­ ship, a ‘conical clan’, or of a richer lineage (C1) which included a consistent number of outsiders bound by some sort of dependency to the dominant descent (see also Vanzetti 2014, 82–84; Cardarelli 2015, 181–183). It is also possible that in Area C2, A and B, the under-repre­sentation of female and subadults could be attributed to a change in the criteria of inclusion. Perhaps, in the more recent phases, only the females and subadults connected to the dominant males had the right to be buried in the hypogeum. The analysis of archaeological materials has determined that a noteworthy amount of ceramic and bronze objects, mostly concentrated in C1 and C2, can be ascribed to trans-Adriatic models (e.g. about the 50% of the vessels are close reproductions of Dalmatian models, spectacle spirals are a mainly female ornament typical of the east­ern coast, and knives are very close to the Albanian ver­ sions of Aegean types; Tunzi Sisto 1999; Peroni 1999; Vanzetti 1999; Cataldo 1999; Onnis 2011; Arena et al. 2018; Arena et al. 2020). However, we have no data about the residential patterns of the “Ipogeo dei Bronzi” to confirm or deny the presence of immigrants from the Balkan Peninsula. Interestingly, from the nearby “Ipogeo degli Avori”, the strontium isotope analysis on bone and tooth enamel of six individuals suggests that four of them were non-locals, possibly from Albania, the Balkans, or most notably, Greece (Bos 2005). At Mycenae, strontium isotope analysis performed on eleven individuals of the Grave Circle A, have revealed the presence of three probable non-locals whose isotopic signatures differ from the local one, which ranges from 0.708181 up to 0.708353; of these three, two are adult females (Nafplioti 2008, 289). A. Nafplioti suggests this could be the effect of alliance policies of high-sta­tus élites, consolidating their power and social position through marriage with foreign women. Although it is im­possible to determine the exact geographic provenance of the non-locals through isotopic signatures, it is important to remark that two of the non-locals at the “Ipogeo degli Avori” (Sample id: 48 and 214A) have an isotopic ratio at least compatible with that of Mycenae (respectively 0,70812 and 0,70822; Bos 2005, 117). Individual movements between Greece and south-eastern Italy are not impossible, especially in the Middle Bronze Age, and especially in the light of the Aegean pottery found all along the coastal line of Apulia to Gargano (Jones et al. 2014). Although the isotopic sample is limited, we have a strong impression that Trinitapoli took advantage of its geo­graphic position in building trans-coastal exchanges and alliances, perhaps for the control of the maritime pas­sage. These relationships might have been decisive in the construction of a more centralised power, and control of the élites over the subordinates. Toppo Daguzzo (Matera, Basilicata) Tomb 3 at Toppo Daguzzo is the best investigated among a group of chamber tombs and is located on the side of a hilltop, near the Bronze Age settlement (Cipolloni Sampň 1986; 1999). On the plateau of the “acropolis” the surveys have revealed the dispersion of Mycenaean pot­tery fragments (LH IIIB/C-IIIC, 13th–12th century BC), which could be related to the presence of a structure that has not been fully investigated. Tomb 3 is composed of a 10 m long dromos, a stomion, and a wide rectangular chamber that hosts the human re­mains of 11 individuals (6 adult males, 4 adult females, and 1 infant) and has been dated to the second half of 15th-beginning of the 14th century BC (MBA3; Figure 13). The grave spans approximately 50 years, namely two or three generations (Recchia 1999). Every male deposition is accompanied by at least one weapon (one or more dag­gers, or one sword) and female burials by amber or glass ornaments. The topographic “isolation” of such a rich social group has been related to the motivation to dis­tinguish itself from the rest of the community. This evi­dence, in addition to the structural similarities (dromos + stomion + chamber) with Mycenaean chamber tombs, has been interpreted as an emulation of Aegean aristocra­ cies (Cipolloni Sampň 1986, 7). The anthropological analysis on the 11 individuals as­ certained 5.9% of caries and a 0.7% of dental abscesses, Cipolloni Sampň 1986 and Recchia 1999). Slika 13. Grobnica 3 v Toppo Daguzzo. Levo spodaj je prikazana razporeditev okostij in grobnih pridatkov v kamri (prirejeno po Cipolloni Sampň 1986; Recchia 1999). whereas the average occurrence in Bronze Age Italy is higher (6.7% and 1.3% respectively). A similar discrep­ancy between the élite and the rest of the population has been observed between the Grave Circle B individuals at Mycenae and the average of the rest of the Bronze Age populations of Greece (6.2% caries against 8%; 2.4% ab­scesses against 4.5% of the Greek average; Minozzi et al. 1994). Although caries, abscesses, and ante-mortem tooth loss should be analysed in relation to age, these data may suggest a correlation between dental health and social status. Concerning traumatic injuries, the percent­age of injured individuals found at Toppo Daguzzo (25%) is much higher in comparison with the Italian average (8.8%; Minozzi et al. 1994). Again, this is to be seen in a comparable trend, although to a lesser degree, in Greece, where the percentage at Grave Circle B (17.5%) exceeds the Greek average (15.8%). Hence, it may be possible to interpret this higher incidence of traumatic events with a major involvement of eminent social segments in war practices. In the fortunate case of Toppo Daguzzo, the preserved collagen has allowed for both mitochondrial DNA and paleodiet analysis. Molecular data seem to confirm the familiar chamber burial hypothesis. Two individuals dis­tinguish themselves by having the same genetic muta­tion, and at least two others are identical to Andersons’s reference sequence (Maffei 1994, 382). Slika 14. Vrecasti graf predstavlja raznolikost vrednosti stabilnih izotopov (d15N and d13C) iz bronaste dobe v Italiji (zgoraj) ter v srednje in pozno heladskem obdobju v Grciji (spodaj). V primerjavi s srednje in pozno heladskim obdobjem v Grciji d15N v zgodnji in srednji bronasti dobi v Italiji ne kaže pomembnih razlik med razlicnimi skupnostmi in družbenimi skupinami. Razlike so vecinoma opazne na ravni posameznih oseb (vir podatkov: Richards, Hedges 2008; Triantaphyllou et al. 2008; Tafuri et al. 2009; Petroutsa, Manolis 2010; Varalli et al. 2016). Tafuri et al.’s study of stable isotopes shows a relatively restricted variability of carbon and nitrogen values, es­pecially in comparison to Olmo di Nogara, whose rich quantities of both isotopes is due to millet consump­tion and possibly to a higher protein intake (Tafuri et al. 2009). The authors suggest that at Toppo Daguzzo plants such as wheat and barley most likely provided 65–70% of the protein requirement, and consequently, the con­ sumption of meat and fish was perhaps only of minor importance, which is particularly curious for a group that has all the characteristics of a Bronze Age élite. In­terestingly, Toppo Daguzzo d13C and d15N averages do not statistically differ from other Early and MBAItalian populations (excluding Olmo di Nogara), where there are no manifest archaeological traces of high status groups (Arano, Grotta Misa, Grotta dello Scoglietto, Felcetone; Varalli et al. 2016, 4; Figure 14). Isotopic data collected from Bronze Age Greece, instead, show clearly differentiated diets relating to the aristocrat­ ic context of Mycenae Grave Circles compared to other MH and LH sites (Richards, Hedges 2008; Triantaphyl­lou et al. 2008; Petroutsa, Manolis 2010). Grave Circle B, and to a greater extent, Grave Circle A show higher carbon and nitrogen values, indicating a significant pro­tein intake from meat and very likely marine food up to 20–25% for some individuals, as suggested by Richards and Hedges. Conclusive remarks: what does bioarchaeology tell us about social stratification in Middle-Late Bronze Age Italy? In our opinion, the synthetic panorama of the bioarchaeo-logical data from the four key sites considered here dem­ onstrates that, at the transition between Middle and Late Bronze Age, village communities were characterised by a striking internal variability among different co-resi­dential social segments. Despite the limited genetic data, osteological and demographic analyses, the evidence suggests that, in general, kinship ties were the primary criterion for clustering the deceased into the funerary space. The variability in terms of number of burials, ac­cess to the burial space (inclusion/exclusion of subadults, in particular, but also of females), frequency of traumas and pathologies among these groups, substantially con­firms the observations derived from other archaeologi­cal indicators (grave goods), and show that the major­ity of communities converged towards a general model in which stratification was the common structural trait across the whole peninsula. Obviously, the amplitude of the inequalities varies from site to site, especially be­tween nodal centres and smaller villages, as well as from region to region, as a consequence of different socio-eco­nomic backgrounds and cultural manifestations of social hierarchies. It is therefore clear that competition at various levels ex­isted not only among different communities, villages, or tribes (Cardarelli 2015, 188), but also inside the commu­nity itself. The data from the terramara at Casinalbo sug­gest that this kind of dynamic was also operating inside small centres. Our overview shows that the basic pre-conditions for groups to emerge were: a) the demographic power of the enlarged kinship and the capacity to maintain large numbers throughout the generations (see also Cazzella, Recchia 2006, 760); b) involvement and success in war­fare, and the consequent capacity for redistributing the spoils of war (also facilitated by the power of gathering a wide demographic base); c) a high degree of connectiv­ity with regional and supra-regional networks and a fast, frequent, and stable interconnection with other emerg­ing groups in the hinterland and in more distant (even remote) nodes of the networks. Other functions were probably attributed to the domi­nant groups, such as religious or economic roles, but these appears less discernible from a bioarchaeological perspective. Despite the emphasis on internal competition, which probably represented a sort of common structural mecha­nism for social development, emerging groups in Italian contexts of this period seem nonetheless still rather dis­tant from the model of aristocracy that is clearly visible, for example, in the more complex organisms of the Ae­gean. Except for Toppo Daguzzo, all other local emerg­ing groups are integrated in (a more or less inclusive) col­lective space, although they emphasise their identity by clustering in specific areas of the necropolis/hypogeum. At Olmo di Nogara, Casinalbo, and perhaps at Trinita­poli-Ipogeo dei Bronzi we see the rise of these kinship groups, which seem to organise themselves through a de­scent system very similar to what we know as ‘conical clan’ (see also new data from Trinitapoli from Arena et al. 2020). However, their diet, in terms of protein intake, as well as the general living conditions (pathologies, physi­cal stress), do not show substantial differences, when compared to individuals without indicators of prestige. By contrast, Toppo Daguzzo Tomb 3 shows an élite group more involved in the process of emulating Aegean or Eastern Mediterranean aristocracies, at least for what concerns the monumentality of the tomb and the will of distinguishing itself from the rest of the community. Their distinctive lifestyle (participation in armed con­ flicts, access to prestige goods), their perhaps slightly privileged life conditions (better dental health), however, did not include a high protein intake. While Mycenaean aristocracies could eat more meat than ‘commoners’ and marine food plausibly once or twice per week, the Ital­ ian élite did not have significant access to this kind of ‘luxury’. Besides all these considerations, already emphasised by a number of scientific contributions, the new isotopic data about the mobility of people stimulate a wider reflection on the dynamics of the emergence and stabilisation of new power structures. As documented at Casinalbo and Trinitapoli, where this kind of analyses have been carried out, exogamy was a systematic strategy for establishing connections. The possibility of incorporating high-status women from outside was crucial in order to institute or reinforce not only political/military alliances, but also exchange routes and, consequently, to reaching the social position for exercising the ‘redistributive power’ typical of the emerging governance organisms. In other Bronze Age key contexts, such as the cemetery at Scalvinetto (terramara at Fondo Paviani, northern dis­trict of the Terramare system), almost 50% of the anal-ysed individuals were not indigenous (Cavazzuti et al. 2019a, 33–34). The immigrated people are, again, mostly women, who reached the ‘central place’ of Fondo Paviani from a variety of places, during late childhood or early adolescence (therefore, in the age of marriage). In our view, it was exactly the interplay between the in­vestment in mobility (especially women’s mobility) and in kinship ties that was the most successful strategy of emerging groups. The balance between mobility, repre­sented by interconnections, and stability, embodied by enduring ties with kinship and tradition, created the polit­ical legitimation of power and its hereditary transmission. Using the language of sociology, the Bronze Age élites produced persistent “interorganisational” alliances with other élites (Mann 1986; López 2013). This dynamic was probably favoured by the idea that these emerging groups were sharing the same social challenge (competition) and the same objectives, thus creating a common ethos, a sort of “homophily”, sensu Rogers (Rogers 2003; Mcpher-son et al. 2001). This state generated a power structure in which the leaders used their resources and their com­mon system of values to establish barriers that made it more and more difficult for people from outside or at the bottom of the social hierarchy to participate in the gov­ernance of the society in general, while at the same time this structural state of competition produced constant ri­valries with other élite groups. This theoretical framework finds a striking correspon­dence in the isotopic data from the well-known centre of Frattesina, located along the Po river Delta. The site arose during the 12th century BC and progressively be­came a prominent hub linking continental Europe and the Mediterranean, as evidenced by the remarkable variety of exotic materials and commodities discovered. Recent strontium isotope analyses on the related cemetery (Le Narde) have highlighted considerable ‘inequality’ of mo­ bility patterns among different social segments. Mobility is more frequent among the ‘richer’ burials, while unfur­nished burials belong to indigenous individuals (Figure 15). Interestingly, almost all the ‘rich outsiders’ likely came from the hinterland (within 50 km from the site) and not from remote regions. This evidence seems to contradict the presence of exotic commodities, which marks Frat- tesina as one of the most “international centres” of LBA Italy. However, as we proposed in the original contribu­tion (Cavazzuti et al. 2019b), the interchange between élite groups in that territorial node was crucial to re-orga­nise stable political ties in the region after the collapse of the Terramare settlement system and legitimate the new actors in the mutated Mediterranean network of the 12th– 11th centuries BC. Thanks to the bioarchaeological and biogeochemical analyses, therefore, the hypothesis that Frattesina was an “emporium” favoured by the presence of Eastern Mediterranean traders or aristocracies, pre­viously advanced by some scholars (e.g. Bietti Sestieri 2008, 17), now appears much less probable. These new bioarchaeological approaches are positively contributing to integrate and, sometimes, modify our with 0-20 km (immediate hinterland) and 20-50 km (broader hinterland) environmental baselines. Each black dot represents one sample, human or baseline. The more variable of provenances among richer burials is indicated by the broader amplitude of the strontium isotope data in the yellow and red violins (after Cavazzuti et al. 2019b). Slika 15. Razporeditev vrednosti 87Sr/86Sr najbogatejših pokopov iz Le Narde v Frattesini (»razred 1« v rumenem violinskem prikazu), manj bogatih pokopov (»razred 2« v rdecem violinskem prikazu) in pokopov brez grobnih pridatkov (»razred 3« v zelenem violinskem prikazu) ter osnovne podlage obmocja oddaljenosti od 0 do 20km (neposredno zaledje) in obmocja oddaljenosti od 20 do 50 km (širše zaledje). Vsaka crna pika predstavlja en vzorec (cloveške kosti/zoba ali temeljne vrednosti). Bolj raznolik izvor med bogatimi pokopi je nakazan s širšim razponom vrednosti izotopov stroncija v v rumenem in rdecem violinskem prikazu (prirejeno po Cavazzuti et al. 2019b). general picture of social dynamics during prehistory. What Kristian Kristiansen has defined as the “third sci­ence revolution in archaeology” (Kristiansen 2014) am­plifies considerably our potential to capture the nuances of the archaeological record. Undoubtedly, the Italian contexts still lack an extensive analysis of aDNA series. When the genetic landscape is finally available, it will probably trigger further discussions on the theme of social stratification, and its connection with kinship, ancestry, and ethnicity, similarly to what is happening in other regions of Europe. Acknowledgements We thank the journal’s editors, and in particular, Brina Škvor Jernejcic, as well as the anonymous reviewers for their useful comments. Many thanks are addressed to Fiona Thompso and Maja Sužnik for English proofread­ing of the manuscript. References / Literatura ALLENTOFT, M. E., M. SIKORA, K. G. SJÖGREN, S. RASMUSSEN, M. RASMUSSEN, J. STENDERUP, P. B. DAMGAARD, H. SCHROEDER, T. AHLSTRÖM, L. VINNER, A–S. MALASPINAS, A. MARGARYAN, T. HIGHAM, D. CHIVALL, N. LYNNERUP, L. HAR­VIG, J. BARON, P. DELLA CASA, P. DABROWSKI, P. R. DUFFY, A. V. EBEL, A. EPIMAKHOV, K. FREI, M. FURMANEK, T. GRALAK, A. GROMOV, S. GRONKIEWICZ, G. GRUPE, T. HAJDU, R. JARYSZ, V. KHARTANOVICH, A. KHOKHLOV, V. KISS, J. KOLÁR, A. KRIISKA, I. LASAK, C. LONGHI, G. MCGLYNN, A. MERKEVICIUS, I. MERKYTE, M. METSPALU, R. MKRTCHYAN, V. MOISEYEV, L. PAJA, G. PÁLFI, D. POKUTTA, L. POSPIESZNY, T. D. PRICE, L. SAAG, M. SABLIN, N. SHISHLINA, V. SMRCKA, V. I. SOENOV, V. SZEVERÉNYI, G. TÓTH, S. V. TRIFANOVA, L. VARUL, M. VICZE, L. YEPISKOPOSYAN, V. ZHITENEV, L. ORLANDO, T. SICHERITZ-PONTÉN, S. BRUNAK, R. NIELSEN, K. KRISTIANSEN, E. WILLERSLEV 2015, Population ge­nomics of Bronze Age Eurasia. - Nature 522, 167–174. ARENA, A., A. CARDARELLI, A. M. TUNZI 2018, L’area dei castellieri del Caput Adriae e l’ambito adriati- co nel Bronzo Medio e Recente. – V / In: Borgna, E., P. Cŕssola Guida, S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e Proto­storia del Caput Adriae, Studi di Preistoria e Protostoria 5. – Firenze, Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 301–308. ARENA, A., V. BARBARIC, A. CARDARELLI, B. GOVEDARICA, I. RADIC ROSSI, A. M. TUNZI 2020, The Adriatic Sea and the interactions between its two shores during the late Early and Middle Bronze Age. – Rivista di Scienze Preistoriche 70, 245–257. AARENA, F., GUALDI-RUSSO, E., OLSEN, J., PHI­ LIPPSEN, B., MANNINO, M. 2020, New data on agro-pastoral diets in southern Italy from the Neolithic to the Bronze Age. – Archaeological and Anthropological Science 12(10), 1-15. BAIONI, M. 2001, La necropolidell’antica etŕ del Bron-zo di Sorbara (Asola – MN). - Quaderni di Archeologia del Mantovano 2, 41–90. BARATELLA, V., M. CUPITŇ 2015, Le tombe a incine­razione della necropoli di Olmo di Nogara (Verona). Una revisione cronologica dei materiali ceramici. – V / In: Leonardi, G., V. Tiné (ur. / eds.), Preistoria e Protostoria Del Veneto, Studi Di Preistoria e Protostoria 2. – Firenze, Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 341–348. BAUMGÄRTEL, E. 1951, The Cave of Manaccora, Monte Gargano. Part I: the Site. – Papers of the British School at Rome XIX, 23–42. BAUMGÄRTEL, E. 1953, The Cave of Manaccora, Monte Gargano. Part II: the Contents of Three Archaeo­logical Strata. – Papers of the British School at Rome XXI, 1–31. BELLINTANI, P. 1987, I materiali dell’insediamento dell’etŕ del Bronzo di Canŕr (Castelnovo Bariano - Ro­vigo): le raccolte di superficie. - Padusa 23, 147–188. BERNABŇ BREA, M., A. CARDARELLI, M. CRE­MASCHI 1997, Le Terramare. La piů antica civiltŕ pa-dana. – Milano, Electa. BERNABŇ BREA, M., A. CARDARELLI, M. CRE­MASCHI 2018, L’Emilia tra antica e recente etŕ del Bronzo. – V/ In: Bernabň Brea, M. (ur. / ed.), Preistoria e Protostoria Dell’Emilia Romagna, Studi Di Preistoria e Protostoria 3. – Firenze, Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 9–32. BIETTI SESTIERI, A. M. 2008, L’etŕ del bronzo finale nella penisola italiana. - Padusa 44, 7–54. BIETTI SESTIERI, A. M., L. SALZANI, C. GIARDI­NO, G. VERLY 2013, Ritual treatment of weapons as a correlate of structural change in the Italian LBA com­munities: the bronze hoard of Pila del Brancon (Nogara, Verona). – Rivista di Scienze Preistoriche 63, 155–169. BOCQUET-APPEL, J.-P., C. MASSET 1982, Farewell to paleodemography. - Journal of Human Evolution 11, 321–333. BOCQUET, J.-P., C. MASSET 1977, Estimateurs en paléodémographie. - L’Homme 4, 65–90. BOS, K. I. 2005, Trinitapoli: a preliminary evaluation of the human skeletal material recovered from a Middle Bronze Age Burial Site in Southern Italy (Neobjavljeno magistrsko delo / Unpublished Master Thesis, McMaster University). – Hamilton, Canada. CANCI, A., D. CONTURSI, G. FORNACIARI 2005, La necropoli dell’etŕ del bronzo di Olmo di Nogara (Vero­na): primi risultati dello studio paleopatologico. – V / In: Salzani, L. (ur. / ed.), La necropoli dell’etŕ del Bronzo all’Olmo di Nogara. – Verona, Museo Civico di Storia Naturale, 495-501. CANCI, A., M. CUPITŇ, M. L. PULCINI, L. SAL­ZANI, G. FORNACIARI, M. A. TAFURI, G. DALLA ZUANNA 2015, La necropoli della media e recente Etŕ del bronzo di Olmo di Nogara (Verona). Risultati della ri­cerca osteoarcheologica, paleochimica e paleodemogra­ fica. – V/ In: Leonardi, G., V. Tiné (ur. / eds.), Preistoria e Protostoria Del Veneto, Studi Di Preistoria e Protosto­ria 2. – Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, Firen­ ze, 327-340. CARANCINI, G. L. 2019, La lezione di metodo di Re­nato Peroni e la sua visione della protostoria come evo­luzione della dialettica dei gruppi sociali: dalla comunitŕ di villaggio alla vigilia delle societŕ di classi. - Ostraka XXVII/2018, 23–33. CARDARELLI, A. 2009, The collapse of the Terramare culture and growth of new economic and social systems during the Late Bronze Age in Italy. - Scienze dell’Anti­chitŕ 15, 449–519. CARDARELLI, A. 2014, La necropoli della Terramara di Casinalbo – Grandi contesti e problemi della Protosto­ria italiana 15. – Firenze, All‘Insegna del Giglio. CARDARELLI, A. 2015, Different forms of social in­equalities in Bronze Age Italy. - Origini 38, 151–200. CARDARELLI, A. 2018, Before the city: the last vil­lages and proto-urban centres between the Po and Tiber rivers. - Origini 41, 349–373. CARDARELLI, A., I. TIRABASSI 1997, Le necropoli delle Terramare emiliane. – V / In: Bernabň Brea, M., A. Cardarelli, M. Cremaschi (ur. / eds.), Le Terramare. La piů antica civiltŕ padana. – Milano, Electa, 677–697. CARDARELLI, A., D. LABATE, G. PELLACANI 2006, Oltre la sepoltura. Testimonianze rituali ed evi­ denze sociali dalla superficie d’uso della necropoli della terramara di Casinalbo (MO). – V / In: Studi di protosto­ria in onore di Renato Peroni. – Firenze, All’Insegna del Giglio, 624–642. CARDARELLI, A., G. PELLACANI, V. POLI 2014a, Cronologia. – V / In: Cardarelli,A. (ur. / ed.), La necro­poli della Terramara di Casinalbo. – Grandi contesti e problemi della Protostoria italiana 15. – Firenze, All‘In­segna del Giglio, 575–668. CARDARELLI, A., C. CAVAZZUTI, G. PELLACANI, V. POLI, L. SALVADEI 2014b, Confronto fra dati ar­cheologici e antropologici e analisi distributive. – V / In: Cardarelli, A. (ur. / ed.), La necropoli della Terramara di Casinalbo. – Grandi contesti e problemi della Protostoria italiana 15. – Firenze, All‘Insegna del Giglio, 709–773. CARDARELLI, A., C. CAVAZZUTI, M. FRITZL, M. GAVRANOVIC, T. HAJDU, V. KISS, K. KOHLER, G. KULCSÁR, E. MELIS, K. REBAY-SALISBURY, G. SZABÓ, V. SZEVERÉNYI 2020, The connections be­tween the plains of the Po and the Danube during the Bronze Age seen through the spread of the ‘urnfield mod­el’. – Rivista di Scienze Preistoriche 70, 231-243. CATALDO, L. 1995, I reperti del dolmen la Chianca di Bisceglie nel Museo Archeologico di Bari. - Taras XV,2, 263–274. CATALDO, L. 1999. I materiali di corredo. La cerami-ca. – V / In: Tunzi Sisto, A. M. (ur. / ed.), Ipogei della Daunia. Preistoria di un territorio. – Foggia, C. Grenzi, 234–253. CATHCART, A. 2006, Kinship and Clientage. Highland Clanship, 1451–1609. – The Northern World 20. – Lei­den, Boston, Brill. CAVAZZUTI, C., L. SALVADEI 2014, I resti umani cre­mati dalla necropoli di Casinalbo. – V / In: Cardarelli, A. (ur. / ed.), La necropoli della Terramara di Casinalbo. – Grandi contesti e problemi della Protostoria italiana 15. – Firenze, All‘Insegna del Giglio 669–708. CAVAZZUTI, C., R. SKEATES, A. R. MILLARD, G. NOWELL, J. PETERKIN, M. BERNABŇ BREA, A. CARDARELLI, L. SALZANI 2019a, Flows of people in villages and large centres in Bronze Age Italy through strontium and oxygen isotopes. - PLoS One 14, 1–43. CAVAZZUTI, C., A. CARDARELLI, F. QUONDAM, L. SALZANI, M. FERRANTE, S. NISI, A. R. MILLARD, R. SKEATES 2019b, Mobile elites at Frattesina: flows of people in a Late Bronze Age “port of trade” in northern Italy. – Antiquity 93, 624–644. CAVAZZUTI, C., A. ARENA, A. CARDARELLI, M. FRITZL, M. GAVRANOVIC, T. HAJDU, V. KISS, K. KÖHLER, G. KULCSÁR, E. MELIS, K. REBAY­SALISBURY, G. SZABÓ, V. SZEVERÉNYI v tisku / in press, The first ‘urnfields’in the plains of the Danube and the Po. – Journal of World Prehistory. CAZZELLA, A. 2010, Usi funerari ed elementi cultua­li nell’Italia sud-orientale durante il II millennio a.C. – V / In: Radina, F., G. Recchia (ur. / eds.), Ambra per Agamennone. Indigeni e Micenei tra Adriatico, Ionio ed Egeo. Catalogo della Mostra a Bari Palazzo Simi e Museo Civico, 28 maggio–16 ottobre 2010. – Bari, Ada, 85–89. CAZZELLA, A., G. RECCHIA 2006, Altri modelli di societŕ. – V / In: Studi di protostoria in onore di Renato Peroni. – Firenze, All’Insegna del Giglio, 754–763. CAZZELLA, A., G. RECCHIA, A. M. TUNZI 2017, La Puglia tra Bronzo Antico e Bronzo recente. – V / In: Ra-dina, F. (ur. / ed.), Preistoria e Protostoria della Puglia, Studi Di Preistoria e Protostoria 4. – Firenze, Istituto Ita­liano di Preistoria e Protostoria, 431–442. CENNI, S., C. NENCIONI, F. MELLEGANI, F. BAR­TOLI, O. RICKARDS, C. MARTÍNEZ-LABARGA 1999, Paleobiologia del campione umano relativo ai set- tori AB e C di Madonna di Loreto. – V/ In: Tunzi Sisto, A. M. (ur. / ed.), Ipogei della Daunia. Preistoria di un territorio. – Foggia, C. Grenzi, 304–316. CHAPMAN, R. 2008, Producing inequalities: Regional sequences in later prehistoric Southern Spain. – Jour­nal of World Prehistory 21, 195–260. doi: 10.1007/ s10963-008-9014-y CHILDE, V. G. 1958, The prehistory of European soci­ety. – London, Cassell. CIPOLLONI SAMPŇ, M. 1986, La tomba tre dell’a­cropoli di Toppo Daguzzo (Potenza), elementi per uno studio preliminare. – Annali dell’Istituto universitario Orientale di Napoli VIII, 1–40. CIPOLLONI SAMPŇ, M. 1994, Paleobiologia delle po­polazioni umane: l’Eneolitico e l’etŕ del bronzo in Italia centro meridionale. – Bullettino di Paletnologia Italiana 85, 261–286. CIPOLLONI SAMPŇ, M. 1999, Ipogeismo funerario e cultuale nella Daunia meridionale. – V / In: Gravina, A. (ur. / ed.), Atti del 19° Convegno Nazionale sulla Preisto­ria, Protostoria e Storia della Daunia (San Severo 27­29 novembre 1998). – San Severo, Archeoclub d`Italia, 156–188. COLES, J. M., A. F. HARDINH 1979, The Bronze Age in Europe. – London, Methuen. CUPITŇ, M., G. LEONARDI 2005, Proposta di lettu­ra sociale della necropoli di Olmo di Nogara. – V / In: Salzani, L. (ur. / ed.), La necropoli dell’etŕ del bronzo all’Olmo di Nogara. – Verona, Museo civico di storia naturale. CUPITŇ M. 2006, La necropoli dell’etŕ del bronzo di Povegliano Veronese. Rilettura dei dati e nuove ipotes interpretative a quarant’anni dalla revisione peroniana. – V / In: G. Leonardi, V. Tiné (ur. / eds.) Studi di protosto­ria in onore di Renato Peroni. – Firenze, All’Insegna del Giglio, 30–41. CUPITŇ, M., G. LEONARDI 2005, La necropoli di Olmo di Nogara e il ripostiglio di Pila del Brancón. Pro-poste interpretative sulla struttura e sull’evoluzione so- ciale delle comunitŕ della pianura veronese tra Bronzo medio e Bronzo recente. – V / In: Attema, P., A. Nijboer, A. Zifferero (ur. / eds.), Communities and Settlements from the Neolithic to the Early Mediaval Period, Pro­ceedings of the 6th Conference of Italian Archaeology Held at the University of Groningen. - Papers in Italian Archaeology VI. – Oxford, Archeopress, 143–155. DAVID-ELBIALI, M. 2010, Sous l’angle du genre: anal-yse de nécropoles de l’âge du Bronze (15e-13e sičcle av. J.-C.) d’Italie du Nord et comparaisons avec le nord des Alpes. - Rivista di Scienze Preistoriche 60, 203–256 DE MARINIS, R. C., M. RAPI, L. SALZANI, G. SPI­NELLI 2015, L’abitato dell’antica Etŕ del bronzo di Canŕr (Castelnovo Bariano, Rovigo). – V/ In: Leonardi, G., V. Tiné (ur. / eds.), Preistoria e Protostoria Del Vene-to, Studi Di Preistoria e Protostoria 2. – Firenze, Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 279–288. DE MARINIS, R. C. 2010, Il ripostiglio dell’antica etŕ del Bronzo dal Lodigiano. - Rivista di Scienze Preisto­riche 60, 167–202. DE MARINIS, R. C., E. VALZOLGHER 2013, Riti fu­nerari dell’antica etŕ del Bronzo in area padana. – V/ In: de Marinis, R. C. (ur. / ed.), L’etŕ del Rame La Pianura padana e le Alpi al tempo di Ötzi. – Roccafranca, Com-pagnia della Stampa Massetti Rodella, 545–549. DÍAZ-DEL-RÍO, P. 2006, An appraisal of social inequa­lities in Central Iberia (c. 5300–1600 CAL BC). – V / In: Díaz-del-Río, P., L. García Sanjuán (ur. / eds.), Social Inequality in Iberian Late Prehistory, BAR International Series 1525. – Oxford, Archeopress, 1–9. DOLFINI, A. 2019, From the Neolithic to the Bronze Age in Central Italy: Settlement, Burial, and Social Change at the Dawn of Metal Production. - Journal of Archaeological Research 28, 503–556. EARLE, T., J. LING, C. UHNÉR, Z. STOS-GALE, L. MELHEIM 2015, The Political Economy and Metal Trade in Bronze Age Europe: Understanding Regional Variability in Terms of Comparative Advantages and Articulations. - European Journal of Archaeology 18, 633–657. FREI, K. M., U. MANNERING, K. KRISTIANSEN, M. E. ALLENTOFT, A. S. WILSON, I. SKALS, S. TRIDI­ CO, M. L. NOSCH, E. WILLERSLEV, L. CLARKE, R. FREI 2015, Tracing the dynamic life story of a Bronze Age Female. - Nature Scientific Reports 5, 10431. FREI, K. M., C. VILLA, M. L.JŘRKOV, M. E. ALLEN­TOFT, F. KAUL, P. ETHELBERG, S. S. REITER, A. S. WILSON, M. TAUBE, J. OLSEN, N. LYNNERUP, E. WILLERSLEV, K. KRISTIANSEN, R. FREI 2017, A matter of months: High precision migration chronology of a Bronze Age female. - PLoS One 12, 1–20. FREI, K. M., S. BERGERBRANT, K.-G. SJÖGREN, M. L. JŘRKOV, N. LYNNERUP, L. HARVIG, M. E. ALLENTOFT, M. SIKORA, T. D. PRICE, R. FREI, K. KRISTIANSEN 2019, Mapping human mobility during the third and second millennia BC in present-day Den­mark. - PLoS One 14, e0219850. FRIEDMAN, J. 1975, Tribes, states and transformations. – V/ In: Bloch, M. (ur. /ed.), Marxist Analyses and Social Anthropology. – London, Malaby Press,161–202. GERLING, C. 2015, Prehistoric Mobility and Diet in the West Eurasian Steppes 3500 to 300 BC. An isotopic ap­proach, Studies of the Ancient World 25. – Berlin, De Gruvter. GILMAN, A. 1981, The development of social stratifica­tion in Bronze Age Europe. - Current Anthropology 22, 1–22. GIMBUTAS, M. 1965, Bronze Age cultures in Central and Eastern Europe. – Paris, The Hague, London, De Gruyter. GORGOGLIONE, M. 2002, Torre Castelluccia. La storia degli scavi. – V/ In: Gorgoglione, M. (ur. / ed.), Strutture e modelli di abitati del Bronzo tardo da Torre Castelluc­cia a Roca Vecchia. Rapporti ed interrelazioni sull’ar-co ionico da Taranto al canale d’Otranto e sul versante adriatico, Atti del convegno (Pulsano, 28-29 novembre 1996). – Manduria, Filo, 21–84. GUIDI, A. 2009, Preistoria della complessitŕ sociale. – Bari, Roma, GLF editori Laterza. HAAK, W., I. LAZARIDIS, N. PATTERSON, N. RO­ HLAND, S. MALLICK, B. LLAMAS, G. BRANDT, S. NORDENFELT, E. HARNEY2, K. STEWARDSON, Q. FU, A. MITTNIK, E. BÁNFFY, C. ECONOMOU, M. FRANCKEN, S. FRIEDERICH, R. GARRIDO PENA, F. HALLGREN,V. KHARTANOVICH, A. KHO­KHLOV, M. KUNST, P. KUZNETSOV, H. MELLER, O. MOCHALOV, V. MOISEYEV, N. NICKLISCH, S. L. PICHLER, R. RISCH, M. A. ROJO GUERRA, C. ROTH, A. SZÉCSÉNYI-NAGY, J. WAHL, M. MEYER, J. KRAUSE, D. BROWN, D. ANTHONY, A. COOPER, K. WERNER ALT, D. REICH 2015, Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languag­es in Europe. - Nature 522, 207–211. HAGE, P. 2000, The conical clan in Micronesia: The Marshall islands. - The Journal of the Polynesian Soci­ety 109/3, 295–309. HANSEN, S., J. MÜLLER (ur. / eds.) 2017, Rebellion and Inequality in Archaeology. – Bonn, Verlag Dr. Ru­dolf Habelt. HUNDT, H. 1974, Donaülandische Einflüsse in der frenbronzezeit Norditaliens. – Preistoria Alpina 10, 143–178. IACONO, F. 2019, The Archaeology of Late Bronze Age Interaction and Mobility at the Gates of Europe: People, Things and Networks around the Southern Adriatic Sea. – New York, Bloomsbury. INNERHOFER, F. 1997, Frühbronzezeitliche Barren-hortfunde – Die Schätze aus dem Boden kehren zurück. – V / In: Hänsel, A., B. Hänsel (ur. /eds.), Gaben an die Götter: Schätze der Bronzezeit Europas, Bestandskatalo­ge Bd. 4. – Berlin, Staatliche Museum zu Berlin, 53–59. JONES, R., S. T. LEVI, M. BETTELLI, L. VAGNETTI 2014, Italo-Mycenaean pottery: the archaeological and archaeometric dimensions. – Rome, Istituto di Studi sul Mediterraneo Antico. KIRCHOFF, P. 1955, The Principles of Clanship in Hu­man Society. - Davidson Journal of Anthropology 1, 1–10. KNIPPER, C., P. HELD, M. FECHER, N. NICKLISCH, C. MEYER, H. SCHREIBER, B. ZICH, C. METZNER­NEBELSICK, V. HUBENSACK, L. HANSEN, E. NIEVELER, W. K. ALT 2015, Superior in life – superior in death: Dietary distinction of central European prehis­toric and medieval elites. - Current Anthropology 56, 579–589. KNIPPER, C., A. MITTNIK, K. MASSY, C. KOCIU­MAKA, I. KUCUKKALIPCI, M. MAUS, F. WITTEN­BORN, S. E. METZ, A. STASKIEWICZ, J. KRAUSE, P. W. STOCKHAMMER 2017, Female exogamy and gene pool diversification at the transition from the Fi­nal Neolithic to the Early Bronze Age in central Europe. - Proceedings of the National Academy of Sciences, 201706355. KRAUSE, R. 1988. Die endneolithischen und frühbron­zezeitlichen Grabfunde auf der Nordstadtterrasse von Singen am Hohentwiel, Forschungen und Berichte zur Vor- und Frühgeschichte in Baden-Württemberg 32. – Stuttgart, Theiss. KRISTIANSEN, K. 2010, Decentralized Complexity: The Case of Bronze Age Northern Europe. – V/ In: Price, T. D., G. M. Feinmann (ur. / eds.), Pathways to Power: New Perspectives on the Emergence of Social Inequality. – New York, Springer, 169–192. KRISTIANSEN, K. 2014, The third science revolution and its possible consequences in archaeology: A personal reflection. - Current Swedish Archaeology 22, 10–71. LÓPEZ, M. 2013, Elite theory. – Sociopedia.isa, 1–12. LO PORTO, F. G. 1963, Sepolcreto tardo-appenninico con ceramica mienea a D. Sabina presso Brindisi. – Bol­lettino d’Arte 48 (S. IV), 123–131. LO PORTO, F. G. 1967, Il dolmen a galleria di Giovi­nazzo. – Bullettino di Paletnologia Italiana Nuova Serie XVIII Vol. 76, 137–173. LO PORTO, F. G. 1973, Torre Castelluccia. – Atti del X Convegno di Studi sulla Magna Grecia XIII, Napoli, Arte Tipografica. LO PORTO, F. G. 1993, Il tumulo di Torre S. Sabina nel Brindisino alla luce di nuove indagini. – Magna Grecia 4/6, 8–12. LO PORTO, F. G. 1997, Kanysion 1. La necropoli pro-tostorica a cremazione di contrada Pozzillo. – Studi di Antichitŕ 10, 71–118. LO PORTO, F. G. 2004, Le tombe recenti del sepolcre- to del Pozzillo (Canosa, Bari). – V / In: Cocchi Genick, D. (ur. / ed.), L’etŕ del bronzo recente in Italia. Atti del congresso nazionale di Lido di Camaiore (26-29 ottobre 2000). – Viareggio, M. Baroni, 159–166. MAFFEI, M. 1994, Analisi del DNAmitocondriale negli individui della Tomba 3 di Toppo Daguzzo (media etŕ del bronzo). – Bullettino di Paletnologia Italiana 85, 367–384. MAGNO, G., M. L. PULCINI, L. SALZANI, L. A. CANCI 2015, I resti cremati dalla necropoli di Olmo di Nogara (Verona): applicazione di nuove metodologie di indagine. – V / In: Leonardi, G., V. Tiné (ur. / eds.), Preistoria e Protostoria Del Veneto, Studi di Preistoria e Protostoria 2. – Firenze, Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 789–792. MANCINELLI, D. 2003, Gli incinerati della necropoli di “Vigna Coretti” presso Timmari (Matera). – V / In: Gravina, A. (ur. / ed.), Atti del 23° Convegno Nazionale sulla Preistoria, Protostoria e Storia della Daunia (San Severo 23-24 novembre 2002). – San Severo, Archeo-club d’Italia, 149–152. MANN, M. 1986, The Sources of Social Power: Volume 1: A History of Power from the Beginning to AD 1760. – Cambridge, Cambridge University Press. McKINLEY, J. I. 1993, Bone fragment size and weights of bone from modern British cremations and the implica­tions for the interpretation of archaeological cremations. – International Journal of Osteoarchaeology 3, 283–287. McPHERSON, M., L. SMITH-LOVIN, J. M. COOK 2001, Birds of a Feather: Homophily in Social Networks. – Annual Review of Sociology 27, 415–444. MELLER, H. H., P. HAHN, R. JUNG, R. RISCH (ur. / eds.) 2016, Arm und Reich – Zur Ressourcenverteilung in prähistorischen Gesellschaften. – Tagungen des Landes-museums f Vorgeschichte 14/I. – Halle, Landesamt f Denkmalpflege und Archäologie Sachsen-Anhalt. MINOZZI, S., A. CANCI, S. M. BORGOGNINI TARLI, E. REPETTO 1994, Stress e stato di salute in serie sche­letriche dell’etŕ del bronzo. – Bullettino di Paletnologia Italiana 85, 333–348. MINOZZI, S., A. CANCI, V. SCATTARELLA, S. M. BORGOGNINI TARLI 1999, Studio antropologico di resti scheletrici umani. – V / In: Tunzi Sisto, A. M. (ur. / ed), Ipogei della Daunia. Preistoria di un territorio. – Foggia, C. Grenzi, 295–303. MINOZZI, S., A, VANZETTI, S. M. BORGOGNINI TARLI 2006, Il sepolcreto a cremazione del Pozzillo (Canosa, Bari) dell’etŕ del Bronzo: esame antropologico dei resti incinerati. – V/ In: Guerci, A., S. Consigliere, S. Castagno (ur. / eds.), Il processo di umanizzazione. Atti del XVI Congresso degli Antropologi Italiani (Genova 29–31 ottobre 2005). – Genova, Edicolors, 701–710. MITTNIK, A., K. MASSY, C. KNIPPER, F. WITTEN­BORN, R. FRIEDRICH, S. PFRENGLE, M. BURRI, N. CARLICHI-WITJES, H. DEEG, A. FURTWÄNGLER, M. HARBECK, KR. VON HEYKING, C. KOCIU­MAKA, I. KUCUKKALIPCI, S. LINDAUER, S. METZ, A. STASKIEWICZ, A. THIEL, J. WAHL, W. HAAK, E. PERNICKA, S. SCHIFFELS, P. W. STOCKHAMMER, J. KRAUSE 2019, Kinship-based social inequality in Bronze Age Europe. – Science 366/6466, 731–734. MÜLLER-KARPE, H. 1960–1961, Osservazioni intorno ai bronzi delle tombe ad incinerazione di Torre Castel­luccia. – Bullettino di Paletnologia Italiana LXIX–LXX, 187–206. NAFPLIOTI, A. 2008, “Mycenaean” political domina­tion of Knossos following the Late Minoan IB destruc­tions on Crete: negative evidence from strontium isotope ratio analysis (87Sr/86Sr). - Journal of Archaeological Science 35, 2307–2317. NAFPLIOTI, A. 2009, Mycenae Revisited Part 2. Ex­ploring the Local versus Non-local Geographical Origin of the Individuals from Grave Circle A: Evidence from Strontium Isotope Ratio (87Sr/86Sr) Analysis. - The An­nual of the British School at Athens 104, 279–291. NAFPLIOTI, A. 2016, Eating in prosperity: First stable isotope evidence of diet from Palatial Knossos. - Journal of Archaeological Science: Reports 6, 42–52. NEUMANN, D. 2009, Bemerkungen zu den Schwertern der Typenfamilie Sauerbrunn-Boiu-Keszthely. – V / In: Bagley, J. M., C. Eggl, D. Neumann, M. Schefzik (ur. / eds.), Festschrift für Amei Lang zum 65. Geburtstag, In­ternationale Archäologie, Studia honoraria 30. – Rahden, Westfalia, Verlag Marie Leidorf, 97-113. OBINU, D. A., G. MELAS, P. FRANCALACCI 2005, Estrazione e caratterizzazione degli acidi nucleici da den-ti umani provenienti dalla necropoli di Olmo di Nogara. – V / In: Salzani, L. (ur. / ed.), La necropoli dell’etŕ del Bronzo all’Olmo di Nogara. – Verona, Museo Civico di Storia Naturale, 502–504. OELZE, V. M. 2012, Mobility and Diet in Neolithic, Bronze Age and Iron Age Germany: evidence from mul­tiple isotope analysis. (Neobjavljena dokorska disertacija / Unpublished doctoral disertation, Leiden University). – Leiden. OELZE, V. M., O. NEHLICH, M. P. RICHARDS 2012, “There’s no place like home” – No isotopic evidence for mobility at the Early Bronze Age Cemetery of Singen, Germany. - Archaeometry 54/4, 752-778. OTTO, K.-H. 1955, Die Sozialokonomischen Verhaltnisse bei den stammen der Leubinger kultur in Mitteldeutsch- land. – Ethnographisch-archaeologische Forschungen 31. – Berlin, Deutscher Verl. d. Wissenschaften. OLALDE, I., S. BRACE, M. E. ALLENTOFT, I. AR­MIT, K. KRISTIANSEN, T. BOOTH, N. ROHLAND, S. MALLICK, A. SZÉCSÉNYI-NAGY, A. MITTNIK, E. ALTENA, M. LIPSON, I. LAZARIDIS, T. K. HARPER, N. PATTERSON, N. BROOMANDKHOSHBACHT, Y. DIEKMANN, Z. FALTYSKOVA, D. FERNANDES, M. FERRY, E. HARNEY, P. DE KNIJFF, M. MICHEL, J. OPPENHEIMER, K. STEWARDSON, A. BARCLAY, K. WERNER ALT, C. LIESAU, P. RÍOS, C. BLAS­CO, J. VEGA MIGUEL, R. MENDUINA GARCÍA, A. AVILÉS FERNÁNDEZ, E. BÁNFFY, M. BERNA­BN-BREA, D. BILLOIN, C. BONSALL, L. BONSALL, T. ALLEN, L. BÜSTER, S. CARVER, L. CASTELLS NAVARRO, O. E. CRAIG, G. T. COOK, B. CUNLIFFE, A. DENAIRE, K. EGGING DINWIDDY, N. DODWE­LL, M. ERNÉE, C. EVANS, M. KUCHARÍK, J. FRAN­CČS FARRÉ, C. FOWLER, M. GAZENBEEK, R. GARRIDO PENA, M. HABER-URIARTE, E. HADU­CH, G. HEY, N. JOWETT, T. KNOWLES, K. MASSY, S. PFRENGLE, P. LEFRANC, O. LEMERCIER, A. LEFEBVRE, C. HERAS MARTÍNEZ, V. GALERA OLMO, A. BASTIDA RAMÍREZ, J. LOMBA MAU­RANDI, T. MAJÓ, J. I. MCKINLEY, K. MCSWEENEY, B. G. MENDE, A. MODI, G. KULCSÁR, V. KISS, A. CZENE, R. PATAY, A. ENDRODI, K. KÖHLER, T. HAJDU, T. SZENICZEY, J. DANI, ZS. BERNERT, M. HOOLE, O. CHERONET, D. KEATING, P. VELEMÍN­SKÝ, M. DOBEŠ, F. CANDILIO, F. BROWN, R. FLO­RES FERNÁNDEZ, A.-M. HERRERO-CORRAL, S. TUSA, E. CARNIERI, L. LENTINI, A. VALENTI, A. ZANINI, C. WADDINGTON, G. DELIBES, E. GUE­RRA-DOCE, B. NEIL, M. BRITTAIN, M. LUKE, R. MORTIMER, J. DESIDERI, M. BESSE, G. BRÜCKEN, M. FURMANEK, A. HALUSZKO, M. MACKIEWICZ, A. RAPINSKI, S. LEACH, I. SORIANO, K. T. LIL­LIOS, J. L. CARDOSO, M. PARKER PEARSON, P. WLODARCZAK, T. D. PRICE, P. PRIETO, P.-J. REY, R. RISCH, M. A. ROJO GUERRA, A. SCHMITT, J. SERRALONGUE, A. M. SILVA, V. SMRCKA, L. VER­GNAUD, J. ZILHAO, D. CARAMELLI, T. HIGHAM, M. G. THOMAS, D. J. KENNETT, H. FOKKENS, V. HEYD, A. SHERIDAN, K.-G. SJÖGREN, P. W. STOC­KHAMMER, J. KRAUSE, R. PINHASI, W. HAAK, I. BARNES, C. LALUEZA-FOX, D. REICH 2018, The Beaker phenomenon and the genomic transformation of northwest Europe. - Nature 555, 190–196. OLALDE, I., S. MALLICK, N. PATTERSON, N. RO­HLAND,V. VILLALBA-MOUCO, M. SILVA, K. DU­LIAS, C. J. EDWARDS, F. GANDINI, M. PALA, P. SOARES, M. FERRANDO-BERNAL, N. ADAMSKI, N. BROOMANDSHOSHBATCH, O. CHERONET, B. J. CULLETON, D. FERNANDES, A. M. LAWSON, M. MAH, J. OPPENHEIMER, K. STEWARDSON, Z. ZHANG, J. M. J. ARENAS, I. J. T. MOYANO, D. C. SALAZAR-GARCÍA, P. CASTANYER, M. SAN­TOS, J. TREMOLEDA, M. LOZANO, P. G. BORJA, J. FERNÁNDEZ-ERASO, J. A. MUJIKA-ALUSTIZA, C. BARROSO, F. J. BERMÚDEZ, E. V. MÍNGUEZ, J. BURCH, N. COROMINA, D. VIVÓ, A. CEBRIŔ, J. M. FULLOLA, O. GARCÍA-PUCHOL, J. I. MORALES, F. X. OMS, T. MAJÓ, J. M. VERGČS, A. DÍAZ-CAR­VAJAL, I. OLLICH-CASTANYER, F. J. LÓPEZ-CA­CHERO, A. M. SILVA,C. ALONSO-FERNÁNDEZ, G. D. DE CASTRO, J. J. ECHEVARRÍA, A. MORE­NO-MÁRQUEZ, G. P. BERLANGA, P. RAMOS-GAR­CÍA, J. RAMOS-MUŃOZ, E. V. VILA, G. A. ARZO, A. E. ARROYO, K. T. LILLIOS, J. MACK, J. VELAS­CO-VÁZQUEZ, A. WATERMAN, L. B. DE LUGO EN­RICH, M. B. SÁNCHEZ, B. AGUSTÍ, F. CODINA, G. DE PRADO, A. ESTALRRICH, A. F. FLORES, C. FIN­LAYSON, G. FINLAYSON,S. FINLAYSON, F. GILES­GUZMÁN, A. ROSAS,V. B. GONZÁLEZ, G. G. ATIÉ­NZAR, M. S. H. PÉREZ, A. LLANOS, Y. C. MARCO, I. C. BENEYTO, D. LÓPEZ-SERRANO, M. S. TORMO, A. C. VALERA, C. BLASCO, C. LIESAU, P. RÍOS, J. DAURA, M. J. DE PEDRO MICHÓ, A. A. DIEZ-CAS­TILLO, R. F. FERNÁNDEZ, J. F. FARRÉ, R. GARRI­DO-PENA, V. S. GONÇALVES, E. GUERRA-DOCE, A. M. HERRERO-CORRAL, J. JUAN-CABANILLES, D. LÓPEZ-REYES, S. B. MCCLURE, M. M. PÉREZ, A. O. FOIX, M. S. BORRŔS, A. C. SOUSA, J. M. V. ENCINAS, D. J. KENNETT, M. B. RICHARD, K. W. ALT,W. HAAK, R. PINHASI, C. LALUEZA-FOX, D. REICH 2019, The genomic history of the Iberian Penin­sula over the past 8000 years. - Science 363, 1230–1234. ONNIS, E. 2010, Il tumulo di Torre S. Sabina. – V / In: Radina, F., G. Recchia (ur. / eds.), Ambra per Agamen-none. Indigeni e Micenei tra Adriatico, Ionio ed Egeo. Catalogo della Mostra a Bari Palazzo Simi e Museo Ci-vico, 28 maggio-16 ottobre 2010. – Bari, Adda, 228–231. ONNIS, E. 2011, The Torre S. Sabina Tumulus (Brindisi, Italy) in the context of the transmarine relations during the 14th century B.C. – V/ In: Borgna, E., S. Müller Celka (ur. / eds.), Ancestral Landscapes. Burial mounds in the Copper and Bronze Ages (Central and Eastern Europe – Balkans – Adriatic – Aegean, 4th-2nd millennium B.C.): Proceedings of the International Conference held in Udine, May 15th-18th 2008. – Lyon, Maison de l’Orient et de la Méditerrané, 329-340. PACCIARELLI, M. 2012, La multiforme realtŕ del­le pratiche funerarie del Bronzo nel Sud Italia. Esempi Daunie non. – V / In: Gravina, A. (ur. / ed.), Atti del 32° Convegno Nazionale sulla Preistoria, Protostoria e Sto­ria della Daunia (San Severo 12-13 novembre 2011). – San Severo, Arceoclub d`Italia, 217–234. PERONI, R. 1989, Protostoria dell’Italia continenta­le. La penisola italiana nell’etŕ del bronzo e del ferro. – Popoli e Civiltŕ Dell’Italia Antica 9. – Roma, A cura dell’Ente per la diffusione e educazione storica. PERONI, R. 1996, L’Italia alle soglie della storia. – Roma, Bari, GLF editori Laterza. PERONI, R. 1997, Le terramare nel quadro dell’etŕ del bronzo europea. – V/ In: Bernabň Brea, M., A. Cardarel­li, M. Cremaschi (ur. / eds.), Le Terramare. La piů antica civiltŕ padana. – Milano, Electa, 30–36. PERONI, R. 1999, La nascita della formazione genti-lio-clientelare preurbana in Puglia. – V / In: Tunzi Sisto, A. M. (ur. /ed), Ipogei della Daunia. Preistoria di un ter­ritorio. – Foggia, C. Grenzi, 220-221. PETROUTSA, E., S. K. MANOLIS 2010, Reconstruct­ing Late Bronze Age diet in mainland Greece using stable isotope analysis. - Journal of Archaeological Science 37, 614–620. POKUTTA, D. A., J. BARON, P. DABROWSKI, K. KARLSSON 2015, Bioarchaeology of social inequality in the Unetice Culture. Acase study. – V/ In: Suchowska- Ducke, P., S. S. Reiter, H. Vandkilde (ur. / eds.), Forging identities. The Mobility of Culture in Bronze Age Europe: Volume 1, British Archaeological Reports, BAR Interna­tional series 2771/2. – Oxford, Archeopress, 111–119. PRICE, T. D., G. M. FEINMANN 1995, Foundations of Social Inequalities. – London, New York, Springer Science+Business Media. PRINCIGALLI, E. C. 2010, Giovinazzo – Centro Sto­rico. – V / In: Radina, F., G. Recchia (ur. / eds.), Ambra per Agamennone. Indigeni e Micenei tra Adriatico, Ionio ed Egeo. Catalogo della Mostra a Bari Palazzo Simi e Museo Civico, 28 maggio-16 ottobre 2010. – Bari, Adda, 197–199. PULCINI, M. L. 2014, La necropoli di Olmo di Nogara (Verona). Studio paleobiologico dei resti umani per la ri­costruzione dell’organizzazione di una comunitŕ dell’Etŕ del bronzo padana (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Universitŕ degli Studi di Padova). – Padova. QUAGLIATI, Q., D. RIDOLA 1906, Necropoli arcaica ad incinerazione presso Timmari nel Materano. – Monu­menti Antichi 16. – Roma, Tip. della R. Accademia dei Lincei. RAINBIRD, P. 2006, The archaeology of the conical clan in Micronesia. – V / In: Lilley, I. (ur. / ed.), Archaeology of Oceania: Australia and the Pacific Islands. – Malden, Oxford, Karlton, Blackwell, 302–320. RECCHIA, G. 1993, Grotta Manaccora (Peschici): consi­derazioni sulla Grotticella funeraria e sull’area antistante (scavi Rellini-Baumgärtel). - Origini XVII,2, 317–401. RECCHIA, G. 1995, Grotta Manaccora: rilettura del sag-gio Baumgärtel “TG 1933”. - Taras XV,2, 55–86. RECCHIA, G. 1999, Rituale funerario e aspetti sociali a Grotta Manaccora e negli ipogeisepolcrali delle aree cir-costanti durante l’etŕ del bronzo. – V / In: Gravina, A. (ur. / ed.), Atti del 19° Convegno Nazionale sulla Preistoria, Protostoria e Storia della Daunia, San Severo 27–29 no-vembre 1998. – San Severo, Archeoclub d’Italia, 21–50. REITER, V. 2008, Grabrituale und Gesellschaft Brand-bestattung in der Ur- und Frühgeschichte und in histori­scher Zeit. Die frühbronzezeitlichen Brandbestattungen von Franzhausen II und Ratzersdorf im Unteren Trai­sental (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Universität Wien). – Wien. RENFREW, C. 1972, The emergence of civilisation: The Cyclades and the Aegean in the third millennium B.C. – London, Oxbow. RICHARDS, M. P., E. E. M. HEDGES 2008, Stable Isotope Evidence of Past Human Diet at the Sites of the Neolithic Cave of Gerani; the Late Minoan III Cemetery of Armenoi; Grave Circles Aand B at the Palace Site of Mycenae; and Late Helladic Chamber tombs. – V / In: Marttlew, H., Y. Tzedakis, M. Jones, (ur. / eds.), Archae­ology Meets Science: Biomolecular and Site Investiga­tions in Bronze Age Greece. – Oxford, Oxbow, 220–230. ROBB, J. 1994, Gender Contradictions, Moral Coali­tions, and Inequality in Prehistoric Italy. - Journal of European Archaeology 2/1, 20–49. ROGERS, E. 2003, Diffusion of innovations (5. izd. / ed.) – New York, New York Free Press. SAHLINS, M. 1963, Poor Man, Rich Man, Big-Man, Chief: Political Types in Melanesia and Polynesia. - Comparative Studies in Society and History 5/3, 285–303. SALZANI, L. (ur. / ed.) 2005, La necropoli dell’etŕ del Bronzo all’Olmo di Nogara. – Verona, Museo Civico di Storia Naturale. SALZANI, P., L. SALZANI, I. DORI, S. BORTOLUZ­ZI, S. BOCCONE, J. MOGGI CECCHI 2015, La necro­poli del Bronzo antico di loc. Arano, Cellore di Illasi, Verona (2007). – V / In: Leonardi, G., V. Tiné (ur. / eds.), Preistoria e Protostoria Del Veneto, Studi Di Preistoria e Protostoria 2. – Firenze, Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 289–294. SANJUÁN, L. G. 1999, Expressions of inequality: set­tlement patterns, economy and social organization in the southwest Iberian Bronze Age (c. 1700-1100 BC). - An­tiquity 73, 337–351. SHENNAN, S. 1975, The socialorganization at Branc. - Antiquity 49, 279–288. SJÖGREN, K.-G., I. OLALDE, S. CARVER, M. E. AL­LENTOFT, T. KNOWLES, G. KROONEN, A. W. G., PIKE, P. SCHRÖTER, K. A. BROWN, K. ROBSON BROWN, R. J. HARRISON, F. BERTEMES, D. REICH, K. KRISTIANSEN, V. HEYD 2020, Kinship and social organization in Copper Age Europe. Across-disciplinary analysis of archaeology, DNA, isotopes, and anthropol­ogy from two Bell Beaker cemeteries. - PLoS One 5,11, 1–28. SOFAER, J., L. BENDER JORGENSEN, A. CHOYKE 2013, Craft production: ceramics, textiles, and bone. – V / In: Fokkens, H., A. Harding (ur. / eds.), The Oxford Handbooks of the European Bronze Age. – Oxford, Ox­ford University Press, 469–491. ŠKVOR JERNEJCIC, B. 2019, Considerazioni su alcuni aspetti cronologici e funerari dell’Etŕ del Bronzo Recente in Slovenia e in Italia. – V / In: Danckers, J., C. Cavazzuti, M. Cattani (ur. / eds.), Facies e Culture dell’etŕ del Bronzo italiana?. – Roma, Institut Hisotrique Belge de Roma, 183–196. TAFURI, M. A., O. E. CRAIG, A. CANCI 2009, Stable Isotope Evidence for the Consumption of Millet and other Plants in Bronze Age Italy. - American Journal of Physical Anthropology 139, 146–153. TAFURI, M. A., M. ROTTOLI, M. CUPITŇ, M. L. PULCINI, G. TASCA, N. CARRARA, F. BONFANTI, L. SALZANI, A. CANCI 2018, Estimating C4 plant consumption in Bronze Age Northeastern Italy through stable carbon and nitrogen isotopes in bone collagen. - International Journal of Osteoarchaeology 28, 131–142. TRIANTAPHYLLOU, S., M. P. RICHARDS, C. ZERN­ER, S. VOUTSAKI 2008, Isotopic dietary reconstruc­tion of humans from Middle Bronze Age Lerna, Ar-golid, Greece. - Journal of Archaeological Science 35, 3028–3034. TUNZI SISTO, A. M. (ur. / ed.) 1999, Ipogei della Dau­nia. Preistoria di un territorio. – Foggia, C. Grenzi. TUNZI SISTO, A. M. 2005, L’ipogeismo minore di Trinitapoli. – V / In: Gravina, A. (ur. / ed.), Atti del 25° Convegno Nazionale sulla Preistoria, Protostoria e Sto­ria della Daunia (San Severo 3–5 dicembre 2004). – San Severo, Archeoclub d’Italia, 189–198. VANDKILDE, H. 2005, A Biographical Perspective on Ösenringe from the Early Bronze Age. – V / In: Kienlin, T. L. (ur. / ed.), Die Dinge als Zeichen: Kulturelles Wis-sen und materieller Kultur Internationale Fachtagung an der Johan Wolfgang Goethe-Universität (Frankfurt am Main 3-5 April 2003), Universitätsforschungen zur prä­historischen Archäologie 127. – Bonn, Habelt, 263–282. VANZETTI, A. 1999, Combinazioni di corredo delle se­polture all’interno dell’ipogeo dei Bronzi di Trinitapoli. – V/ In: Tunzi Sisto, A. M. (ur. /ed), Ipogei della Daunia. Preistoria di un territorio. – Foggia, C. Grenzi, 222–226. VANZETTI, A. 2010, Social structure across the Alps in the Early and the Middle Bronze Age. – V / In: Meller, H., F. Bertemes (ur. /eds.), Der Griff nach den Sternen. Wie Europas Eliten zu Macht und Reichtum kamen, Ta-gungen des Landesmuseums f Vorgeschichte 5. – Hal-le, Martin-Luther-Universität, 239–252. VANZETTI, A. 2014, Dall’Etŕ del Bronzo all’Etŕ del Ferro: il contesto archeologico della piantica Italěa. – V / In: Da Italěa a Italia. Le radici di un’identitŕ. Atti del 51° Convegno di Studi sulla Magna Grecia (Taranto 29 settembre-2 ottobre 2011). – Taranto, Istituto per la Sto­ ria e l’Archeologia della Magna Grecia, 79–106. VANZETTI, A., S. M. BORGOGNINI TARLI 2003, Alcuni problemi relativi alle sepolture ad incinerazione della tarda etŕ del bronzo in Italia centrale e meridionale, affrontati a partire dalle determinazioni antropologiche. – V / In: Atti della XXXV Riunione Scientifica dell’Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria in memoria di L. Ber-nabň Brea. Le comunitŕ della Preistoria Italiana: studi e ricerche sul Neolitico e le etŕ dei metalli (Lipari 2-7 giugno 2000). – Firenze, Instituto Italiano di Preistoria e Protostoria, 345–365. VARALLI, A., J. MOGGI-CACCHI, I. DORI, S. BOC­CONE, S. BORTOLUZZI, P. SALZANI, M. A. TAFURI 2016, Dietary continuity vs. discontinuity in Bronze Age Italy. The isotopic evidence from Arano Cellore (Illasi, Verona, Italy). - Journal of Archaeological Science: Re­ports 7, 104–113. WAHL, J., T. D. PRICE 2013, Local and foreign males in a late Bronze Age cemetery at Neckarsulm, south-west­ern Germany: strontium isotope investigations. - Anthro­pologische Anzeiger 70/3, 289–307. Bioarheologija in preucevanje družbene razslojenosti v bronasti dobi Italije (Povzetek) Prispevek obravnava družbeno razslojenost skupnosti srednje in pozne bronaste dobe v severni in jugovzhodni Italiji. Zaradi številnih novih arheoloških in bioarheolo­ ških podatkov imamo zdaj možnost, da te podatke med seboj povežemo, hkrati pa na tak nacin raziskujemo druž­bene neenakosti tudi na podrocjih, kot so zdravstveno stanje, prehrana, sorodstvene vezi, demografija ter mo-bilnost. S pomocjo primerjalne analize smo se posvetili predvsem preucevanju dinamike pojava elit. V analizi smo se osredotocili na štiri grobišca: Olmo di Nogara in Casinalbo v Padski nižini ter Trinitapoli-Ipo­geo dei Bronzi in Toppo Daguzzo na jugovzhodu Apenin­skega polotoka (slika 1). Najdišce Olmo di Nogara leži na severnem delu Padske nižine in je eno najbolj znanih grobišc na podrocju t. i. kulture Terramare. Na tem naj­dišcu so bili najdeni tako skeletni kot tudi žgani pokopi v žarah (slika 2). Na obmocju C1 je bila pokopana skupina posameznikov, ki bi jo lahko, glede na prisotnost mecev tipa Boiu-Sauerbrunn-Keszthely v moških grobovih in prestižnih nakitnih predmetov, kot so jantarne jagode, v ženskih grobovih, prepoznali kot vodilno (slika 3). Si-cer redki genetski podatki nakazujejo, da so bile vsaj ne­katere od teh uglednih oseb med seboj v sorodstvu, in je bil potemtakem družbeni status verjetno podedovan. Osteološke analize so pokazale, da so bile poškodbe na kosteh, ki bi bile lahko posledica vojskovanja in drugih vojnih aktivnosti, pogoste. Kljub ocitni hierarhicni druž­beni ureditvi skupnosti, analiza stabilnih izotopov ogljika in dušika ni pokazala bistvenih razlik v prehrani elite in »obicajnih ljudi«. Grobišce Casinalbo se nahaja na južnem delu Padske nižine (slika 2). Žarno grobišce s pripadajoco naselbino (t. i. terramara) je bilo organizirano v locene skupine grobov z razlicnim številom pokopov (slika 4). Celo­stna analiza arheološke stratigrafije najdišca, arheoloških najdb in sežganih cloveških ostankov je pokazala obstoj razlicnih modelov socialnega združevanja. Majhne in srednje velike skupine razlagamo kot skupino posame­ znikov enega rodu nekaj generacij (slika 5). Drugace pa so velike skupine grobov, ki so se pojavile od približno 1400–1350 pr. n. št., vkljucevale vec kot eno rodovno linijo. V njih bi lahko prepoznali razširjeno sorodstveno skupino, za katero je znacilna velika demografska moc (sliki 6 in 7). Znano je, da v okviru obredja kremacije v casu najzgo­dnejših žarnih grobišc bronasto orožje ni bilo deponirano v grobove. Osteološka analiza je zdaj prvic razkrila pri­sotnost zelenkastih lis na kremiranih kosteh, ki jih lahko razlagamo kot posledico prisotnosti kovinskih predme­tov med kremacijo pokojnika na grmadi, odlomki ko­vinskih predmetov pa so bili sicer najdeni na posebnih obrednih obmocjih na grobišcu (slika 4). Zanimivo je, da se odstotek posameznikov z grobnimi pridatki z grmade iz Casinalba ne razlikuje od odstotka, zabeleženega med skeletnimi grobovi z grobnimi pridatki na grobišcu Olmo di Nogaro. Kljub razlikam v pogrebnih obicajih in manjši razliki v sami dataciji pokopov z obeh najdišc, bi lahko za obe grobišci predpostavili podoben model družbene hierarhije. Analiza stabilnih izotopov stroncija izvedena na 24 osebkih je pokazala, da je bila eksogamija znotraj širšega zaledja obicajna praksa, zlasti pri ženskah z viso­kim družbenim statusom (slike 8 – 10). Hipogejska grobnica »Ipogeo dei Bronzi« je ena najve-cjih od petnajstih grobnic, izkopanih na najdišcu Tri­nitapoli v severni Apuliji, v njej pa so bili najdeni med seboj premešani ostanki skoraj 200 oseb (slika 11). V anatomski legi je bila najdena le ena odrasla ženska. To je bila tako imenovana »La signora delle ambre« (dama z jantarjem) – bogata ženska, najdena v središcu grobni­ce (slika 12), okrašena z jantarjevim in ocalasto-spiralam nakitom, znacilnim za širši jadranski prostor. Bronasti grobni pridatki (orožje in ženski nakit) so bili zbrani v posebnem delu grobnice (obmocje C1), v katerem je bil verjetno pokopan vladajoci rod. Iz na celotne demograf­ske slike in splošne kronologije je razvidno, da je celotna grobnica vkljucevala vec kot le enolinearno agnatsko so-rodstvo (en rod). Potemtakem je moc sklepati, da so bili v grobnici najdeni skeletni ostanki razširjenega sorodstva, »stožcastega klana« ali bogatejšega rodu (obmocje C1), ki je vkljuceval vecje število ostalih neclanov, ki so bili na nek nacin odvisni in povezani z vladajocim rodom. Grob 3 iz Toppo Daguzza predstavlja eno od najbolje raziskanih hipogejskih ali podzemnih grobnic na tem najdišcu, umešceno na pobocje hriba nedalec od Matere v Bazilikati. Hipogej sestavljajo 10 m dolg dromos, sto­mion in široka pravokotna kamra, v kateri so bili najdeni cloveški ostanki enajstih oseb, ki so bili sodec po anali­zah aDNAverjetno clanov iste družine. Grobni pridatki, kot sta orožje in bogat nakit (jantar in steklo) (slika 13), kažejo na visok družbeni položaj te skupine. Za moške so bile znacilne pogoste travmaticne poškodbe, ki so posledica medosebnih konfliktov. Kljub »aristokratske­ mu« videzu skupine je analiza stabilnih izotopov oglji­ka in dušika razkrila »slabo« prehrano z nizkim vnosom beljakovin. Pricujoci pregled je pokazal, da lahko na prehodu med srednjo in pozno bronasto dobo v okviru vaških skupno­sti prepoznamo veliko notranjo raznolikost med posame­ znimi družbenimi skupinami. Izrazita razslojenost, ki jo je povzrocilo tekmovanje za vire in prestiž, ni obstajala le med razlicnimi skupnostmi, temvec tudi znotraj ene sku­pnosti. Osnovni predpogoji za nastanek skupin so bili: a) demografska moc razširjenega sorodstva; b) vpletenost in uspeh v vojskovanju; c) visoka stopnja vpetosti v regi­onalne in nadregionalne komunikacijske mreže. Kljub narašcajocim razlikam med elitami in podrejenimi deli družbe, ki so na najdišcu Toppo Daguzzo razvidne bolj kot kjerkoli drugje, ugledne skupine Apeninskega polotoka niso dosegle ravni aristokracij iz vzhodnega Sredozemlja, to pa se zlasti kaže v prehrani in z vnosom beljakovin (slika 14). Arheološki in biogeokemijski podatki so pokazali, da so bile poleg stabilnosti, ki so jo zagotavljale trdne sorod­stvene vezi, prav mobilnost, eksogamija in širše medse­bojne veze, temeljne pri vzpostavljanju »medorganizacij­skih« zavezništev z drugimi elitnimi skupinami, ostalimi cleni komunikacijske mreže (slika 15). Te porajajoce se skupine so imeleenak družbeni izziv (rivalstvo) in enake cilje, kar je ustvarjalo skupni etos, nekakšno »homofili­jo«. To je ustvarjalo strukturo moci, v kateri so vodje s svojimi viri in svojim skupnim sistemom vrednot vzpo­stavili meje, zaradi katerih so ljudje od zunaj ali iz dna družbene lestvice vedno težje sodelovali pri upravljanju družbe, hkrati pa je to strukturno stanje tekmovalnosti povzrocalo nenehno rivalstvo z drugimi skupinami elite. 1.04 Strokovni clanek Visualizing Antiquarian Excavations: Digital Reunification of the Mecklenburg Collection Vizualizacija starih izkopavanj: digitalna združitev Mecklenburške zbirke © Adrienne C. Frie Department of Anthropology, Global Religions, and Cultures, University of Wisconsin, Oshkosh; friea@uwosh.edu © Kevin Garstki Department of Anthropology, Global Religions, and Cultures, University of Wisconsin, Oshkosh; garstkik@uwosh.edu Abstract: This article outlines the first stages of the project, Visualizing Antiquarian Excavations: Digital Reunification of the Mecklenburg Collection, which uses digital techniques to document and visualise archaeological materials excavated by the Duchess of Mecklenburg. This is an archaeological collection from Iron Age mortuary sites in Slovenia and Austria excavated prior to World War I, composed of artefacts, human remains, faunal material, and archives from the excavation and auction of the collection. The majority of this collection was auctioned off to foreign museums, and a small proportion remained in Slovenia at the National Museum of Slovenia. The dispersal of this collection has made analysing these assemblages as a whole nearly impossible. This project is publishing this material using 3D models, high-resolution artefact photographs, and archival documentation in an open-access format, allowing researchers to re-analyse a foundational European Iron Age archaeological collection. Keywords: Iron Age, Mecklenburg Collection, 3D Scanning, Open Access, Antiquarian Introduction During the late 19th and early 20th centuries, numerous antiquarian excavations took place in continental Europe and the Mediterranean under the auspices of the German, Ottoman, and Austro-Hungarian Empires. These excava­tions provided the foundational archaeological collec­tions of many museums in Europe and the United States. The artefacts are still held by these museums, and due to issues of distance and limited research funds, have re­mained largely unavailable to local scholars and the pub­lic in the countries of origin. This has been the case with the Mecklenburg Collection, which was excavated prior to World War I by the Duchess of Mecklenburg when the modern nation of Slovenia was part of the Austro- Hungarian Empire. Princess Marie Gabriele Ernestine Alexandra von Windischingrätz, Duchess Paul Friedrich of Mecklenburg, sponsored and participated in excava­tions of over 20 sites in her nine years (1905–1914) of archaeological work in Slovenia and Austria. While this work was far from today’s standards of excavation, later in her career she and her assistant adhered to collection and recording standards of the time, marking her as an important figure in the development of archaeology in Izvlecek: Prispevek predstavlja zacetne faze projekta Vizualizacija starih izkopavanj: digitalna združitev Mecklenburške zbirke, ki z uporabo digitalnih tehnik dokumentira in predstavlja arheološke materiale, ki jih je izkopala vojvodinja Mecklenburška. Gre za arheološko zbirko najdb z grobišc železne dobe v Sloveniji in Avstriji, ki so bila izkopana pred prvo svetovno vojno. Zbirko sestavljajo predmeti, cloveški posmrtni ostanki, arheozoološko ostanki ter arhivska dokumentacija in dražbe. Vecina zbirke je bila prodana tujim muzejem na dražbi, manjši delež pa je ostal v Sloveniji, v Narodnem muzeju Slovenije. Zaradi razpršenosti je zbirko skoraj nemogoce analizirati kot celoto. Projekt prinaša prosto dostopne 3D-modele, visokolocljivostne fotografije predmetov in arhivske dokumentacije,kar raziskovalcem omogoca ponovno analizo te temeljne arheološke zbirke. Kljucne besede: železna doba, Mecklenburška zbirka, 3D skeniranje, odprti dostop, starinarski this region. This collection was put up for auction in the 1930s and purchased by the Peabody Museum of Ar­chaeology and Ethnology at Harvard University and the Ashmolean Museum at Oxford University (Ložar 1934; Mahr 1934; Hencken 1968; 1978; Wells 1981; Greis 2006; Dular 2009). Only a fraction of the collection re­mained in Slovenia, given as a gift to the National Mu­seum in Ljubljana (Ložar 1934). This is an important collection for the study of the Iron Age in continental Europe, consisting of the contents of nearly 1000 graves from over 20 sites (Ložar 1934; Mahr 1934; Greis 2006; Dular 2009). In addition, the mate­rial from this collection is in unusually good condition, including the preservation of human and animal osteo-logical material, which are only rarely preserved in more recent excavations at these sites. Although these items represent some of the most signifi­cant and best-preserved Iron Age artefacts from Slove­nia, only a handful of archaeologists have ever had the opportunity to study the entire collection in person due to its dispersed nature. The collection’s lack of accessibility for research and public engagement is a product of the assemblage being outside its country of origin but also of it literally being fragmented through space. Take for ex­ample the part of the collection recovered from Magda-lenska gora Tumulus VI. Of the forty-seven graves iden­ tified in this tumulus, five have artefact assemblages split between the Peabody Museum in the United States and the National Museum of Slovenia. Grave 27 from Tumu­lus VI was a cremation grave that included a variety of bronze and iron personal ornaments as well as ceramic vessels (Hencken 1978, 47). While all the metal pieces are housed at the Peabody, a ceramic vessel remains at the National Museum. In addition, archival documenta­tion from the excavation, storage, sale, and re-housing of these materials over the last hundred years exists in both museums. This remains a problem with global collec­tions that are fragments of larger assemblages, divorced from their original archaeological contexts. Physical re­patriation of this material is not a feasible or desirable so­ lution for the institutions involved; however, by utilising digital techniques for documentation and visualisation, this project facilitates the digital accessibility of this col­lection and makes the material available for widespread scholarly research and public dissemination. Archaeological Context The Duchess of Mecklenburg was a prolific excava­tor and investigated 19 sites in modern-day Slovenia between 1905 and 1914 (Ložar 1934, 6–7; Dular 2003, 71-83; Greis 2006, 5). Her largest investigations were at sites in the vicinity of Magdalenska gora, Vinica, and Sticna, where over 850 graves were uncovered (Ložar 1934, 7). She should be considered an archaeological hobbyist and sponsor of archaeological work rather than a professional archaeologist, though her assistant Gustav Goldberg started keeping excavation records after 1906 and often, the later graves they excavated can be recon­ structed (Hencken 1978; Wells 1981; Tecco Hvala 2012). The outbreak of World War I ended her archaeological career, and subsequently the excavated artefacts were put in storage until the 1930s, when they were catalogued for auction and sold to the Peabody Museum of Archaeology and Ethnology at Harvard University1 and the Ashmole­ an Museum at Oxford University2 (Ložar 1934; Mahr 1934; Hencken 1978; Wells 1981; Greis 2006). Some ar­tefacts had already been sent to Berlin and Marburg3 after the Duchess gifted impressive artefacts to relatives and patrons including Kaiser Wilhelm II of Germany (Weiss 1999; Greis 2006, 33–35; Tecco Hvala 2012, 15). There has been significant work done in Slovenia on systematically analysing the artefacts and records from old excavations to try to reconstruct original grave con­texts, which has allowed a more complete understanding 1 Finds from Sticna, Magdalenska gora, and Vinica. 2 Finds from Vace. 3 At the Museum für Ur- und Frühgeschichte [Museum of Prehistory and Early History] in Berlin and in the lecture collection for the prehistoric seminar at the University of Marburg. of these sites (Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004; Ga-brovec 2006; Gabrovec,Teržan 2008(2010); Tecco Hvala 2012; Teržan in press). However, the reconstruction of certain contexts remains problematic due to the haphaz­ard nature of antiquarian excavations and imperfect or missing archival records (Božic 2009; 2010; Tecco Hvala 2012, 28). For example, there are only a few maps of ex­cavated tumuli, and so we cannot reconstruct the spatial distribution of most graves within the tumuli. In addition, the original excavation records were often cut up and re­assembled in the creation of discrete lots for auction, lim­iting their analytical utility in certain cases. Project Methods and Goals One of the primary goals of the Visualizing Antiquar­ian Excavations project is to make the reconstruction of grave contexts and the assessment of their reliability more transparent through the provision of all associated museum and archival records in addition to the archaeo­logical materials. The authors are documenting artefacts using 3D scanning technologies and publishing these data through an open-access online digital repository and archive in order to provide access to the global re­search community. Three-dimensional representations of artefacts are dynamic datasets that enhance the research potential of traditional representations, such as photo­graphs or illustrations. These 3D models will act as the centrepiece of an archaeological digital archive of the Mecklenburg Collection, removing the research barriers of funding and location, and providing widespread ac­cess to this material, which has not been possible since the 1930s. The digital 3D models of artefacts will be created using the HDI Advanced R1X Scanner from GoMeaure3D, a structured light scanner which produces high-density scans replicating surface morphology with high-resolu­tion colour-mapping that captures the surface appear­ance of the object. The use of 3D models in archaeol­ogy extends the long tradition of visual representation in the field, building on artefact illustration and pho­tography (Garstki 2017). Each of these representational media bring certain benefits that help express features of an archaeological object. The level of manipulation afforded by a 3D model means that significant analysis can be conducted without physically holding the artefact, a prime concern when avoiding damage to fragile items or trying to study an otherwise inaccessible artefact. 3D artefact models can be digitally measured, viewed from all angles, and visualised with different rendering options (such as without the photo texture) to illuminate features on the surface that are otherwise hidden. Moreover, due to the increase in web-based 3D viewers, digital 3D mod­els can be viewed and interacted with by a much larger audience than solely academic researchers or local muse­um visitors. Providing opportunities to engage with these materials to those outside the academy increases public visibility and support for archaeology broadly. The 3D models will be interacted with through the 3D viewer, 3D Heritage Online Presenter (3DHOP4), devel­oped by the Visual Computing Lab of ISTI-CNR (Po-tenziani et al. 2015). 3DHOP is an open-source software package for presenting 3D models, specifically devel­oped for the cultural heritage field. This tool is meant to be used by institutions creating their own platforms for displaying 3D models, and in this case, 3DHOP will be embedded in the database on Open Context (see below). The second author has worked with Open Context to es­tablish best practices for using 3DHOP on the platform.5 Not all artefacts are suitable for 3D scanning due to their shape, material, or state of preservation. In these cases, photos of the artefacts are used to facilitate study. The authors have produced high-resolution, publication-quality photographs of all the artefacts. Detailed physi­cal descriptions and dimensions of all artefacts are also included. The aim is to provide scholars with the neces­sary data to study these artefacts remotely or to facilitate the pursuit of more detailed questions with the museums housing the artefacts. One of the primary difficulties of working with antiquari­an excavations is the lack of access to archival documen­tation to support reconstructions of artefact provenience, particularly in cases like the Mecklenburg Collection where documentation is held by multiple institutions. To facilitate the study and accurate reconstruction of pro­venience, all archival documents related to the excava­tion and auction of these items have been kindly scanned in high resolution by the Peabody Museum and the Na­tional Museum of Slovenia. Archaeological study of this collection in particular has been hampered by concerns 4 http://vcg.isti.cnr.it/3dhop/. 5 See https://opencontext.org/media/3b702ac1-ffbf-4a92-aa96­762a2b6bff66 for an example. Figure 2. 3D Model of a bronze neck ring from Tumulus VI, Grave 1, Preloge at Magdalenska gora (Peabody Museum inventory number 34-25-40/8624). Slika 2. 3D model bronaste ovratnice iz gomile VI, grob 1, Preloge pri Magdalenski gori (inv. št. muzeja Peabody 34-25-40/8624). over the quality and reliability of the Duchess’ original excavations (Božic 2009; 2010; Tecco Hvala 2012, 28), and the only way for modern researchers to assess the reliability of items’ provenience is to assess the original documentation in full. To this end, our aim is to make this material readily available for study and reconstruction by archaeologists around the world. The dynamic nature of this type of publishing platform will also facilitate the creation of a living data archive, where new discoveries made by scholars studying the collection can be incorpo­rated into the online dataset in a citable way. The compiled media and data will be published through Open Context,6 an open-access, web-based data pub­ 6 https://opencontext.org/. lisher. Open Context takes a somewhat unique approach to open-access data: they have developed a system for open-access data publishing where data are not only cu­ rated but are first peer reviewed by an editorial board to assure data quality (Kansa, Kansa 2013). Open Context’s approach to data publishing, where each object is given a unique and stable record, is best suited for this partic­ular project. Each artefact, set of osteological remains, archival document, and grave/find context in this collec­tion will have its own stable Uniform Resource Identifier (URI). A URI is a string of characters that are unique to a web resource, providing a stable web presence. Each object record will come complete with a description of the find context, links to other finds and archival re­cords from the same context, and links objects to related materials. The artefact records and archival documents will include high-resolution photographs and there will also be 3D models of many artefacts. These data will be hierarchically organised, allowing the artefacts or osse­ous remains to be understood in relation to various con­textual scales (e.g., grave, tumulus, site), and in relation to similar finds. Since individual artefacts and osseous remains represent an individual database record with dis­tinct URIs, each item can then be cited and linked to in future publications to facilitate scholarly dissemination of these data. Current Progress Due to the large scale of this collection, estimated at 20,000 finds,7 the authors are taking a site-by-site ap­proach and have started with materials from the site of Magdalenska gora, to which the Peabody Museum and National Museum of Slovenia have both kindly pro­vided access. During the summer of 2019, the authors began 3D scanning, photographing, and collecting archi­ val documents for Tumulus VI from Magdalenska gora, which was chosen for its manageable scale, the variety of artefact types, preservation of human remains, and the relatively detailed archival records from the excavation (Hencken 1978, 41–51). Eighty-nine artefacts were 3D scanned using the structured light system at the Peabody Museum (Figures 1 and 2). It was not possible to scan the other artefacts due to their fragility. In addition, nearly 800 publication-quality photographs of the artefacts from the Peabody Museum will be made available along with photos of artefacts housed at the National Museum of Slovenia. The Peabody Museum also houses human re­mains materials from Tumulus VI, though there will not be photographs or 3D models of human remains to align with ethical positions in the discipline and to respect the Peabody Museum’s restrictions on public dissemination of these data. The condition of the human remains, as well as the age, sex, and minimum number of individuals associated with each grave will be made available, and the authors maintain high-quality photographs of these remains for research purposes. Tumulus VI did not con­tain any preserved animal bones, though presentations of future tumuli will include detailed records and photo­graphs of faunal remains. 7 See Ložar 1934, 7 for discussion of the difficulty estimating the size of this collection. Processing of the photographs and 3D models took place over the second half of 2019, and all models, images, and archival documents have been approved for use by the Peabody Museum. The authors are currently working with Open Context to populate the site. The project land­ing page can be found here8 and it is anticipated that the site will be live in early 2021. Discussion In order to use archaeological data to their full potential, archaeologists must think long-term when it comes to data management. Long-term storage, dissemination, publica­tion, and interoperability are all aspects of a broader data management strategy, and all have unique challenges to overcome. The development of best practices and stan­dards for preserving and sharing archaeological data in Europe has made significant strides in recent years. As a result, we are seeing the benefits for digital heritage management broadly, which have been expanded by following general frameworks for ethical data manage­ment, such as the FAIR data principles.9 Developed by an interdisciplinary group of international scholars, these principles represent a simplified framework for creating, maintaining, and reusing data (Wilkinson et al. 2016). The acronym stands for Findable Accessible Interoper-able Reusable. These principles have been implicitly and explicitly applied to archaeological data, increasing the sustainability of digital data in archaeological practice. This project aims to adhere to these principles by using the Open Context platform, which allows us to organise and publish these data in responsible ways. A significant limitation for archaeological open data is that many are not structured in ways that they are eas­ ily findable to a researcher searching for them online. It is important that these data are associated with human and machine-readable metadata10 that allow automatic discovery by search engines or digital infrastructures that collect distinct datasets. In the Mecklenburg digital collection on Open Context, each set of osteological re­mains, artefact, archival document, and find context in­cludes extensive metadata and paradata that allows them 8 https://opencontext.org/projects/ b0b44b5d-80f8-4aff-9306-22183c319710. 9 https://www.go-fair.org/fair-principles/. 10 Data about data that can include anything from artefact metrics to archaeological contexts. to be found when searched by a number of parameters.11 Open Context also structures its metadata by utilising the CIDOC Conceptual Reference Model (CIDOC CRM)12 as a standard schema for structuring and defining their cultural heritage data and their relationships. These shared standards for data organisation allow easy cross-platform interoperability (Kansa 2014). This means that this data is connected between systems, platforms, and content that allows it to be exchanged and utilised by other sources. In other words, other web resources or re­searchers can pull these data from Open Context for ad­ditional analysis or to combine them with larger, related datasets. Accessibility of archaeological data has become an im­portant aspect of heritage studies throughout the world, seen with the rise of open-access publication and data across the discipline. Publishing this project through Open Context allows these data to be accessed by any­one, at no cost. This also addresses the fragmentation of the collection, where artefacts, human remains, and archival documentation are spread among several institu­tions and multiple countries. This web platform allows these disparate materials to be analysed together, despite their global distribution. As a number of recent projects have highlighted,13 while archaeologists produce an enormous amount of physical and digital data, there remains a gap in the actual reuse of said data – material culture is left to sit in storehouses for a generation and digital databases are lost to the curse of evolving technology or the lack of a digital curation strategy. Even those data that are properly archived and accessible through open-access platforms largely remain unused. Open-access data allows researchers to revisit the processes by which an archaeologist arrived at their conclusions, bringing different experiences and perspec­ tives to the data (Beck, Neylon 2012). The project’s aim is to (re)use the digital Mecklenburg Collection, facilitat­ing researchers utilising artefact media and archival ma­terial to reinterpret the archaeological context or identify patterns in the dataset based on their own expertise. 11 Data about how the primary data was created. E.g., the 3D scan­ ning technique used in the case of a 3D model. 12 http://www.cidoc-crm.org/. 13 See the Saving European Archaeology from the Digital Dark Age Cost Action (SEADDA): https://www.seadda.eu/. Conclusion The Visualizing Antiquarian Excavations: Digital Re­unification of the Mecklenburg Collection project has a two-fold significance, both methodological and topical. The project takes an innovative approach to disseminat­ing artefactual and archival data, focusing on reusabil­ity and accessibility of a dispersed collection. Artefact catalogues are not a new phenomenon in archaeological research, nor are digitally available archaeological da­tasets. The importance of this collection necessitates a hybrid approach to publishing these data that combines the strength of the artefact catalogue and digital dataset: sharing dynamic, high-resolution media is only possible through a digital platform (a printed publication could not handle the number of images nor would 3D models be useable). The uniqueness of Open Context’s approach to data publishing, in which each object is archived with a stable URI, allows long-term reusability of this digital collection. While the entirety of the collection will re­quire time to fully publish, the authors feel that this meth­ od of dissemination is forward-looking and fits well with a thorough and considered process of data publication. In addition, this collection is foundational to understand­ings of the Slovenian Iron Age, from chronologies and typologies to our understanding of mortuary practices and the social identities of those interred at these sites (Gabrovec 1964–1965; 1966; 1987; 2006; Hencken 1968; 1978; Teržan 1980; 1985; in press; Wells 1981; Dular 1982; 2003; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004; Gabrovec, Teržan 2008(2010); Tecco Hvala 2012). This collection has been a touchstone for Slovene archaeol­ogy, yet there are long-standing concerns about the reli­ability of grave reconstructions and the provenience of many items. This project will allow scholars to address these issues, expand research on this collection and also facilitate increased use of this collection for education and public dissemination. Acknowledgements There are many people and institutions deserving of thanks, without whom this project would not be possible. The authors would like to thank the museums housing the Mecklenburg Collection for their support for this project. Specifically, we thank Laura Costello and Cin­dy Mackey who graciously facilitated our access to the Mecklenburg Collection materials and archives housed at the Peabody Museum of Archaeology and Ethnology, as well as Dr. Boštjan Laharnar, Dr. Janka Istenic, and Bar­bara Jerin who provided access to the materials housed at the National Museum of Slovenia. We also thank Riley Drechsler, who has been an exemplary research assistant in the early stages of this project. The support offered by Open Context has been invaluable, and we can’t thank them enough. We must also acknowledge the previous scholars who have studied the Mecklenburg Collection, this project is only possible due to their hard work. References / Literatura BECK, A., C. NEYLON 2012, A Vision for Open Ar­chaeology. – World Archaeology 44/4, 479–497. BOŽIC, D. 2009, AHallstatt grave containing a cuirass, excavated near Sticna by the Duchess of Mecklenburg in 1913: The reliability of grave groups from the Mecklen-burg Collection. – Arheološki vestnik 60, 63–95. BOŽIC, D. 2010, Zum Panzergrab von Sticna und der Verlässlichkeit der Grabzusammenhänge in der Sam- mlung Mecklenburg. – Acta Praehistorica et Archaeo­logica 42, 155–172. DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji. – Opera 23. – Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. DULAR, J. 2003, Halštatske nekropole Dolenjske / Die hallstattzeitlichen Nekropolen in Dolenjsko. Opera Insti­ tuti Archaeologici Sloveniae 6. – Ljubljana, Zaloba ZRC. DULAR, J. 2009, Kako je nastala in zakaj je odšla na tuje Mecklenburška zbirka (The origin of the Mecklen-burg Collection and why it was moved abroad). – Argo 52/1–2, 30–47. GABROVEC, S. 1964–65, Halštatska kultura v Sloveni­ji. – Arheološki vestnik 15–16, 21–64. GABROVEC, S. 1966, Zur Halstattzeit in Slowenien. – Germania 44, 1–48. GABROVEC, S. 1987, Jugoistocnoalpska regija sa za­padnom Panonijom (Dolenjska grupa). – V / In: Benac, A., S. Gabrovec (ur. / eds.), Praistorija jugoslavenskih zemalja V. Željezno doba. – Sarajevo, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 29–119. GABROVEC, S. (ur. / ed.) 2006, Sticna II/1. Gomile starejše železne dobe / Grabhügel aus der älteren Eisen­zeit. – Catalogi et Monographiae 37. – Ljubljana, Narod­ni muzej Slovenije. GABROVEC, S., B. Teržan (ur. / eds.) 2008, Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe. Razprave / Grabhügel aus der älteren Eisenzeit. Studien. – Catalogi et Monograph-iae 38. – Ljubljana, Narodni Muzej Slovenije. GARSTKI, K. 2017, Virtual representation: the produc­ tion of 3D digital artifacts. – Journal of Archaeological Method and Theory 24/3, 726-750. GREIS, G. P. 2006, A Noble Pursuit: The Duchess of Mecklenburg Collection from Iron Age Slovenia. – Cam­bridge, MA, Peabody Museum Press, Harvard University. HENCKEN, H. (ur. / ed.) 1968, Mecklenburg Collection, Part I: Data on Iron Age Horses of Central and East­ern Europe and Human Skeletal Material from Slovenia. – American School of Prehistoric Research Bulletins 25. – Cambridge, MA, Peabody Museum Press, Harvard University. HENCKEN, H. 1978, The Iron Age Cemetery of Mag-dalenska Gora in Slovenia. Mecklenburg Collection Pa­pers. American School of Prehistoric Research, Bulletin 32. – Cambridge, MA, Peabody Museum Press, Harvard University. KANSA, E. 2014, Open context and linked data. – ISAW Papers 7.10. (URL: http://dlib.nyu.edu/awdl/isaw/isaw­papers/7/kansa/, access / dostop, 10. 11. 2020). KANSA, E., S. KANSA 2013, We all know that a 14 is a sheep: data publication and professionalism in archaeo­logical communication. – Journal of Eastern Mediterra­nean Archaeology and Heritage Studies 1/1, 88-97. LOŽAR, R. 1934, Predzgodovina Slovenije, posebej Kranjske, v Lucizbirke Mecklenburg (Die Vorgeschichte Sloweniens, insbesondere Krains, im Lichte der Sam- mlung Mecklenburg). – Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 15, 5–91. MAHR, A. (ur. / ed.) 1934, Treasures of Carniola. The Unique Collection of Prehistoric Antiquities Excavated by H. H. the Late Duchess Paul Friedrich of Mecklen-burg. – New York, American Art Association. Anderson Galleries Inc. POTENZIANI, M., M. CALLIERI, M. DELLEPIANE, M. CORSINI, F. PONCHIO, R. SCOPIGNO 2015, 3DHOP: 3D Heritage Online Presenter. – Computers & Graphics 52, 129-141. TECCO HVALA, S. 2012, Magdalenska gora: Družbena struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Mag-dalenska gora: Social structure and burial rites of the Iron Age community. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. – Ljubljana, Založba ZRC. TECCO HVALA, S., J. DULAR, E. KOCUVAN 2004, Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenzeitli­che Grabhügel auf der Magdalenska gora. – Catalogi et Monographiae 36. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. TERŽAN, B. 1980, Posodje v grobovih halštatskih veljakov na Dolenjskem / Vessel-sets in the Graves of Hallstatt Chieftains in the Dolenjska Area. – V / In: T. Knez (ur. / ed.), Zbornik posvecen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici. – Situla 20-21. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 343–352. TERŽAN, B. 1985. Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu / Ein Rekonstruktionsversuch der Gesellschaftstruktur im Do-lenjsko-Kreis der Hallstattzeit. – Arheološki vestnik 36, 77–106. TERŽAN, B. in press / v tisku, Vace. Catalogi et Mono-graphiae. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. WELLS, P. S. 1981, The Emergence of an Iron Age Econ­omy: The Mecklenburg Grave Groups from Hallstatt and Sticna. – Mecklenburg Collection, Part III. American School of Prehistoric Research Bulletin 33. – Cambridge, MA, The Peabody Museum of Archaeology and Ethnol­ogy, Harvard University. WEISS, R. M. 1999, Des Kaisers alte Funde. – V / In: W. Menghin (ur. / ed.), Hallstattzeit. Die Altertümer im Museum für Vor- und Frühgeschichte. – Mainz, Verlag P. von Zabern, 48–73. WILKINSON, M. D., M. DUMONTIER, I. J. AAL­BERSBERG., G. APPLETON, M. AXTON, A. BAAK, N. BLOMBERG, J. W. BOITEN, L. B. DASILVASAN­TOS, P. E. BOURNE, J. BOUWMAN 2016, The FAIR Guiding Principles for scientific data management and stewardship. – Scientific Data 3 (URL: https://www. nature.com/articles/sdata201618, access / dostop, 10. 1. 2020). Vizualizacija starih izkopavanj: digitalna združitev Mecklenburške zbirke (Povzetek) Prispevek opisuje zacetne faze projekta Vizualizacija starih izkopavanj: digitalna združitev Mecklenburške zbirke, ki z uporabo digitalnih tehnik dokumentira in predstavlja arheološke materiale. Osredotoca se na zbir­ko, ki jo je pred prvo svetovno vojno izkopala vojvodinja Mecklenburška, ko je bila današnja Republika Slovenija še del avstro-ogrskega cesarstva. Vojvodinja Paul Friedrich v. Mecklenburg je devet let (1905–1914) arheološko raziskovala na ozemlju dana­ šnjih Slovenije in Avstrije. Izkopavanja vec kot dvajsetih najdišc je financno podprla ali pri njih osebno sodelovala. Pri svojem delu se je držala takratnih standardov zbiranja in dokumentiranja, vendar ti niso primerljivi z današnji-mi arheološkimi standardi. Kljub temu se je vojvodinja Mecklenburška umestila med osebnosti, ki so pomembno prispevale k razvoju arheologije te regije. Njeno arheološko zbirko je družina Mecklenburg dala v tridesetih letih na dražbo, na kateri sta jo kupila Pe­abodyjev muzej za arheologijo in etnologijo z univerze Harvard ter muzej Ashmolean z univerze Oxford (Ložar 1934; Mahr 1934; Hencken 1968; 1978; Wells 1981; Greis 2006; Dular 2009). V Sloveniji je ostal le del zbir­ke, ki ga je družina podarila Narodnemu muzeju v Lju­bljani (Ložar 1934). Ceprav vkljucuje nekatere najpomembnejše in najbolj ohranjene železnodobne najdbe iz Slovenije, je prilo­žnost neposrednega preucevanja celotne zbirke dobila zgolj pešcica arheologov. Zaradi hrambe zunaj izvorne države in prostorske razdrobljenosti je dostop do zbirke omejen, s tem pa tudi njeno raziskovanje ter vkljucevanje v javni interes. Tako je eden od glavnih ciljev projek­ta Vizualiziranje starih izkopavanj zagotoviti dostop do arheološkega gradiva ter vseh pripadajocih muzejskih in arhivskih zapisov z namenom preglednejše in zaneslji­vejše rekonstrukcije grobnih kontekstov. Avtorji predme­te iz zbirke dokumentirajo s tehnologijo 3D-skeniranja, pridobljene podatke pa objavljajo v odprto dostopnem spletnem digitalnem repozitoriju in arhivu, s cimer omo­gocajo dostop zbirke svetovni raziskovalni skupnosti. 3D-modeli omogocajo natancne analize predmetov brez fizicnega stika in s tem preprecujejo morebitne poškod-be oziroma omogocajo dostop do drugace nedostopnih predmetov. 3D-modele predmetov je mogoce digitalno izmeriti, si jih ogledati z vseh zornih kotov in vizualizi­ rati z razlicnimi možnostmi upodabljanja (na primer brez fototeksture) ter tako osvetliti sicer skrite znacilnosti na površini. Zaradi svoje oblike, materiala ali stanja ohranjenosti vsi predmeti vendarle niso primerni za 3D-skeniranje. V teh primerih so izdelali visokolocljivostne fotografije vseh predmetov, njihova kakovost pa je primerna za objave. Poleg tega ima vsak predmet tudi natancen fizicni opis in navedene tocne dimenzije. Cilj projekta je zagotoviti potrebne podatke za preucevanje zbirke na daljavo, v pri­meru dodatnih, podrobnejših vprašanj pa olajšati komu­nikacijo z muzeji, ki hranijo predmete. Ena glavnih težav pri delu s starimi izkopavanji je tudi pomanjkanje dostopa do arhivske dokumentacije, ki bi omogocila preverbo porekla predmetov. V primerih, kot je Mecklenburška zbirka, je težava toliko vecja, saj do-kumentacijo hrani vec institucij. Arheološko preucevanje te zbirke je bilo ovirano zaradi dvomov v kakovost in za­ nesljivost prvotnih izkopavanj vojvodinje (Božic 2009; 2010; Tecco Hvala 2012, 28), zatorej je edini nacin, da raziskovalci lahko sodijo o pravilnosti porekla predme­tov, v celoti dostopna izvirna dokumentacija. Posledic­no je dostop do tovrstnega gradiva nujen. Zato sta, za potrebe tega projekta, muzej Peabody in Narodni muzej Slovenije prijazno posnela vse arhivske dokumente, ki so povezani z izkopavanji kot tudi dražbo zbirke. Zbrani mediji in podatki bodo objavljeni na Open Con­text14, spletnem založniku z odprtim dostopom. Open Context ima do odprto dostopnih podatkov nekoliko edin­stven pristop. Razvili so namrec sistem, ki poleg skrbi za podatke vkljucuje tudi uredniški odbor, ki te strokovno pregleda in zagotovi njihovo kakovost (Kansa, Kansa 2013). Ta sistem je najbolj primeren za v prispevku pred­stavljen projekt, saj vsak predmet, zbir osteoloških ostan­kov, arhivski dokument ali kontekst groba/najdbe iz zbir­ke dobi neponovljiv in stabilen zapis ter lasten, enoten identifikator vira (URI), edinstven niz znakov spletnega vira, ki zagotavlja stabilno spletno predstavitev. Zapis vsakega predmeta bo opremljen z opisom najdišc­nega konteksta, s povezavo do drugih najdb in arhivskih zapisov iz istega konteksta ter s povezavo do sorodnega gradiva. Zapisi in arhivski dokumenti bodo vkljucevali fotografije visoke locljivosti, na voljo pa bodo tudi 3D­-modeli številnih predmetov. Podatki bodo hierarhicno 14 https://opencontext.org/. organizirani, kar bo omogocilo iskanje predmetov ali zbirov osteoloških ostankov glede na razlicne konte­kstne kategorije (npr. grob, gomila, najdišce) in glede na podobne najdbe. Ker posamezni predmeti in zbir osteo­ loških ostankov predstavljajo posamicen zapis v zbirki podatkov z razlicnimi URI-ji, v objavah lahko vsako eno-to opremimo s citatom in povezavo ter s tem olajšamo širjenje podatkov. Zaradi obsežnosti zbirke, ki je ocenjena na 20.000 najdb15, avtorji uporabljajo pristop »od najdišca do naj­dišca«. Zaceli so z gradivom z najdišca Magdalenska 15 Glej Ložar 1934, 7 za diskusijo o težavnosti ocene velikosti te zbirke. gora, dostop do katerega sta zagotovila muzej Peabody in Narodni muzej Slovenije. Poleti 2019 so avtorji zaceli s 3D-skeniranjem, fotografiranjem in zbiranjem arhivskih dokumentov za gomilo VI z Magdalenske gore. Gomila je bila izbrana zaradi obvladljivega obsega, raznolikosti predmetov, ohranjenosti osteoloških ostankov in razme­roma podrobnih arhivskih zapisov z izkopavanj (Hencken 1978, 41–51). Avtorji trenutno sodelujejo z Open Context in pripravljajo spletno mesto, ki bo v zacetku leta 2021 zaživelo na povezavi: https://opencontext.org/projects/ b0b44b5d-80f8-4aff-9306-22183c319710. 1.22 Intervju Intervju z izr. prof. dr. Bojanom Djuricem, dobitnikom nagrade Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 © Katharina Zanier Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; katharina.zanier@ff.uni-lj.si Profesor, iskrene cestitke za nagrado Slovenskega arheo­loškega društva za življenjsko delo. Ab incunabulis: kdo ali kaj je spodbudilo vaše prvo zanimanje za arheologijo in umetnostno zgodovino? Prav lepa hvala za cestitke. Glede mojega zgodnjega za­nimanja za arheologijo in umetnostno zgodovino zadeve le niso tako jasne in premocrtne, kot bi se morda zdelo. V srednji šoli, ko se mlad clovek obicajno odloca, kam bo usmeril svoje nadaljnje korake, oziroma je v tako odlocitev slej ko prej prisiljen, so bile moje preference drugacne. Najprej sta bili tu geologija in matematika ozi­roma naravoslovje nasploh, na koncu srednje šole pa tudi filozofija – vse vede torej, ki skušajo kar najširše razlo­žiti svet, v katerem smo se znašli. Ce danes pomislim na vsa pretekla leta, lahko ugotovim, da je bilo prav to za­ nimanje za cloveka v fizicnem svetu, zanimanje za njuno interakcijo, moje osnovno gonilo. In prav arheologija je tista veda, ki naj bi znala najbolje analizirati to hkratno materialnost in duhovnost sveta v celoti njegovega obsto­ ja. Zato sem se na koncu odlocil zanjo, ceprav ne s tako jasno predstavo, kot bi se to morda zdelo iz povedanega. Nekaj pustolovske dimenzije tega poklica je nedvomno imelo vlogo pri moji izbiri študija. Umetnostna zgodovi­na oziroma, bolje, zgodovina umetnosti, saj gre vendarle za eno od zgodovin, mi je postala zanimiva predvsem kot možno okno za vpogled v mehanizme ustvarjanja, predvsem podob in vizualnih pripovedi, odlocitev za ta študij pa sem sprejel povsem ob koncu srednješolskega obdobja. In ceprav ne obžalujemne ene ne druge odloci­tve glede svojega študija in poznejše profesionalne poti, me vcasih spreleti misel, da bi se morda lahko malo bolj posvetil tudi matematiki in fiziki. Bili ste ucenec Jožeta Kastelica: kateri je najpomembnejši nauk vašega ucitelja? Profesor Jože Kastelic je bil predvsem izredno širok, zelo izobražen in, ko sem ga spoznal, zelo izkušen clovek. Bil je aktiven v slovenski kulturi že pred drugo svetovno voj-no, bil je aktiven v OF med okupacijo, bil je aktiven na številnih podrocjih še dolgo po koncu vojne. V jugoslo­vanski arheologiji povojnih let je bil ena kljucnih organi­zacijskih figur, v slovenski arheologiji prav tako, saj si na primer Slovenskega arheološkega društva oziroma nje­ govih zacetkov brez njega ni mogoce predstavljati. Brez njega si ni mogoce zamisliti tudi povojnega vzpona Na-rodnega muzeja Slovenije v kadrovskem, publicisticnem, knjižnicnem in razstavnem pomenu. Prav tako si brez njega ni mogoce zamisliti povojnega razvoja ljubljanske­ga univerzitetnega študija arheologije, ki je z njegovimi, s preteklostjo neobremenjenimi mladimi kadri prestopil generacijske pasti in se v širšem prostoru odlicno uvelja­vil. Jože Kastelic je bil tudi izreden, strasten predavatelj, ki je pokrival ne le klasicno in provincialno arheologijo, temvec tudi anticno umetnost, zgodovino, epigrafiko, nu-mizmatiko itn. Njegova Izbrana poglavja iz rimske ar­heologije za višje letnike so bila vsaj zame še posebej zanimiva. Še vedno se živo spominjam nekaterih njego­vih izvajanj, v katerih je poslušalcem, ce so to le hoteli razumeti, dal na subtilen nacin vedeti, da se narava (ta­kratne ali sedanje) oblasti in ljudi od antike do danes ni prav nic spremenila. Ce me sprašuješ o zame najpomembnejšem nauku Jožeta Kastelica, je to prav ta sposobnost širokega vpogleda v mehanizme cloveške družbe in njihovo razumevanje. Ko namrec pridobiš to sposobnost, postane življenje manj zapleteno in veliko lažje. Za to njegovo širino in globino pogleda sem mu najbolj hvaležen. Dodal pa bi še, da je name precej vplivala tudi njegova izjemna sposobnost, da je študentom in mladim arheologom pušcal prostor svobodnega razmisleka pri njihovem delu. Njegovo usmerjanje je bilo vseskozi bolj ali manj le posredno, iz- receno predvsem v obliki vprašanj. Študij umetnostne zgodovine in arheologije ste zakljucili leta 1975. Od takrat ste bili dejavni na podrocju arhe­ologije pri nas in v tujini. Kateri so vaši najizrazitejši spomini na arheološko delo za casa Jugoslavije? Iz tedanjega casa se najbolj spominjam delovanja v 80. letih, ko smo skušali povezati mlado generacijo arheolo-gov iz vseh delov Jugoslavije. To je bil poskus, njegove odmeve lahko vidimo v revijah Arheo in Arheološki pre­ gled, ki je šel vštric s takratnimi družbenimi procesi in demokraticnimi vrenji v Jugoslaviji, še posebej v Slove­niji. Ti procesi so se, žal, izšli v nasprotje tistega, za kar smo si prizadevali, namrec v unicujoce nacionalizme, ki so raztrgali Jugoslavijo in ki še danes obvladujejo vse dele bivše države. Se pa še vedno rad spominjam stro­kovne ekskurzije po grških kolonijah srednje Dalmacije, ki jo je aprila 1983 organiziral Arheo. V tednu dni poto­vanja z ladjo so se med nami, mladimi jugoslovanskimi arheologi, spletle številne trajne vezi. Za jugoslovansko arheologijo, pa ne samo zanjo, je bilo znacilno, da ni reflektirala svojih ideoloških usmeritev, da je bil v njej ekspliciten epistemološki razmislek od­soten. Je pa res, da se je bolj ali manj uspešno izognila povojnemu diamatu, vendar hkrati tudi nevtralizirala vse poskuse približevanja drugim ideološkim modelom. Ta pomanjkljivost je bila v 80. letih problematizirana pred­vsem v smislu ugotavljanja implicitnih ideologij v njej, na primer prikritega nacionalizma, in kritike kulturno­zgodovinskih modelov t. i. tradicionalne arheologije. To je povzrocilo zanimanje za takrat nove smeri v svetovni arheologiji, na primer za Binfordovo »novo arheologi­jo«, pozneje imenovano procesualna arheologija. Hkrati se je na povsem drugi ravni naše aktivnosti poja­vila zahteva po boljšem terenskem delu v smislu takrat v Slika 1. Na avtocestnih izkopavanjih Pri Muri (arhiv SAD). tujini uveljavljenega stratigrafskega izkopavanja in rabe Harrisove matrike. To je med slovenskimi arheologi na­letelo na nekaj odpora v smislu ohranitve domace teren­ske tradicije. Rezultat tega razmisleka sta bila prevoda Harrisove kultne knjige Nacela arheološke stratigrafije (SAD 1989) in Barkerjevega dela Tehnike arheološkega izkopavanja (SAD 1998). Leta 1994 je bila ustanovljena Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije (SAAS) in vi ste prevzeli njeno ko­ordinacijo. Kateri so najvecji uspehi tega tako kljucnega projekta? Namesto o uspehih bi raje govoril o koristih. O njih sem sicer nekajkrat že pisal in govoril, nazadnje na posvetu SAZU in SAD ob evropskem letu kulturne dedišcine leta 2018, pa vendar naj jih še enkrat povzamem. Še pred tem pa naj poudarim, da je bila skupina, v kateri so ob pred­stavniku Uprave za kulturno dedišcino RS in predstavni­ku akademske sfere sodelovali arheologi vseh tedanjih samostojnih Zavodov za spomeniško varstvo, ustano­vljena v okviru tedanje Uprave (do leta 1994 Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine), kot edinem mo-žnem mestu povezovanja raznovrstnih interesov. Pri tem je imela odlocilno vlogo takratna direktorica Uprave dr. Jelka Pirkovic. Med koristmi delovanja SAAS je treba najprej poudariti združitev oziroma usklajeno sodelovanje celotne arhe­ološke konservatorske službe pri najvecjem državnem infrastrukturnem projektu, kar je bilo dotlej, tudi zaradi takrat samostojnega statusa zavodov za spomeniško var- stvo, neobicajna novost. Infrastrukturni projekt je, ce nic drugega, delovno presegal zmogljivosti takratne konser­ vatorske službe, ki je imela po zakonu iz leta 1981 tihi monopol nad t. i. zašcitnimi arheološkimi deli, z novim zakonom iz leta 1999 pa je bil ta monopol uzakonjen. Tega so se vsi arheologi konservatorji dobro zavedali. Hkrati je bila dotedanja praksa zašcitnih del v smislu metod varovanja usmerjena predvsem v arheološka iz­kopavanja in dokumentiranje unicenj ob gradnjah in dru­gih posegih v zemeljske plasti. Takrat v svetu že dobro razvite in uporabljene metode – da ne govorim o samem konceptu – t. i. preventivne arheologije v Sloveniji še niso bile uporabljene, oziroma so bile preizkušene le v akademskem smislu. Zavedajoc se enormnega obsega dela, ki ga je bilo mogoce slutiti že na podlagi obstoje-cega registra arheoloških najdišc Slovenije, kaj šele na podlagi projekcije gostote arheoloških sledov v prosto­ ru sprico rezultatov podobnih projektov v tujini, je bilo treba oblikovati model varovanja, ki bi vkljuceval vse razpoložljive, že obstojece strokovne vire in omogocil razvoj novih. Ob hkratni uporabi terenskih metod, ki bi podpirale osnovno idejo preventivne arheologije – od­ vracanje unicevalnih posegov od obmocij arheoloških ostalin –, naj mimogrede poudarim, da vseskozi zavestno locujem pojem arheoloških ostalin od pojma arheološke dedišcine, ki se v naši stroki že nekaj casa nekriticno uporablja za oznacevanje arheoloških ostalin. Ta pojem namrec oznacuje izkljucno njihov pravni status in je zato za oznacevanje ostalin preprosto preozek. SAAS je imel doloceno vlogo že v postopku izdelave državnega prostorskega nacrta za avtoceste, v katerem so sodelovali t. i. »prostorci« iz konservatorske službe. Ena glavnih oseb, ki je v Zakonu o varstvu okolja iz leta 1993, oziroma v njem uzakonjeni evropski obvezi po iz­ delavi Celovite presoje vpliva na okolje (CPVO), uspela uveljaviti tudi oceno vpliva na arheološko dedišcino, je bila Lenka Molek z omenjene Uprave. Prav CPVO pa je bila zakonska osnova za delovanje naše skupine, od katere se je pricakovalo, da bo nacrtovalce opremljala s podatki o arheoloških vsebinah obdelovanega prostora že v casu prvih preverb posameznih variant cestnih tras. To ob tedanji razvojni stopnji metod zajemanja arheoloških podatkov in skromnih kadrovskih možnostih ni imelo realne podlage. Je pa posledicno v nadaljevanju omogo-cilo nagel razvoj tega sektorja in kriticno ovrednotenje takratne informacijske baze arheoloških najdišc, generi­rane že v okviru starega Zavoda za varstvo in znanstve-no proucevanje kulturnih spomenikov in prirodnih zna­menitosti Slovenije, poznejše Uprave, danes hranjene v službi INDOK pri ministrstvu za kulturo. Ce to izvajanje skrcim na temo problematike arheološke informacijske baze kod podpore nacrtovanju posegov v prostor in varo­vanja, moram poudariti dve posledici delovanja SAAS. Prva je ugotovitev o pomanjkljivem poznavanju obstoja arheoloških ostalin v slovenskem prostoru. Kljub dosle­ dnemu izogibanju nacrtovalcev vsem znanim obmocjem arheološke dedišcine in arheološkim spomenikom smo identificirali v povprecju po eno neznano najdišce na vsa­kem drugem kilometru trase avtoceste. Druga posledica pa je odsotnost kakršnekoli hierarhizacije med znanimi obmocji dedišcine ter spomeniki lokalnega in državnega pomena, ce uporabim varstveno terminologijo, ki je na-crtovalcem pri njihovem delu povzrocala precejšnje teža­ve, konservatorjem pa oteževala varovanje pomembnih, v prostoru še vedno vidnih ostalin. Ta varstveno unifor­mna, notranje neartikulirana masa dedišcine in spome­nikov je v resnici velika cokla smiselnemu upravljanju z arheološko dedišcino. Ima pa vsaj dva vzroka – v smi­slu znanosti sicer povsem upraviceno razumevanje po­membnosti vsake informacije, kar pa ne more implicirati enake vrste varovanja v vseh primerih, in nesposobnost strokovnega soocenja s celovitim in centralno vodenim ovrednotenjem arheološke dedišcine. Vsi poskusi v to smer so se doslej sfižili. Poleg vseh metodoloških novosti pri soocanju s sistema-ticno oceno arheološkega potenciala velikih površin je SAAS v fazi arheoloških izkopavanj preferiral izkopa­vanja velikih površin v nasprotju z do tedaj najbolj prak­ ticirano obliko arheoloških sond. To je nujno povzrocilo spremembe v izkopavalni metodologiji, logistiki in za­jemanju oziroma hranjenju podatkov, tj. v njihovi digi­talizaciji. Vzporedno s temi spremembami je prišlo do silovitega razvoja arheoloških zasebnih podjetij, v katera so bili vkljuceni skoraj izkljucno le mladi arheologi. Ob sodelovanju muzejev in nekaterih drugih ustanov pri teh izkopavanjih, pri cemer je treba izpostaviti delovanje Po-krajinskega muzeja v Murski Soboti, so bili prav mladi arheologi v zasebnih podjetjih tisti, ki so odlicno opravi­li težko terensko delo in poterenske priprave na objavo. Današnja arheološka podjetja so izšla prav iz te inicialne faze. Arheologi konservatorji so imeli pri izvedbi arheo­loških izkopavanj manjšo vlogo, ceprav so pri njih vsi so-delovali oziroma jih vodili. Obseg terenskih del in njihov hkratni upravni angažma sta od njih zahtevala ogromne napore. Zelo hitro je postalo jasno, da veliki infrastruk­ turni posegi zahtevajo dosledno locevanje strokovnih funkcij, da torej socasno vodenje terenskih posegov in upravno-varstvenih postopkov ni izvedljivo – do dolo- cene mere tudi zaradi konflikta interesov. Zaradi tega in še zaradi nekaterih drugih razlogov smo predlagali reor­ganizacijo strukture Zavoda za varstvo kulturne dedišci­ne Slovenije v smislu ustanovitve posebnega Centra za preventivno arheologijo in posebne konservatorske služ-be, kar je bilo pri drugih strokah že dolgo uveljavljeno. Za umetnostne zgodovinarje konservatorje take naloge opravlja Restavratorski center. Premik delovanja arheološke konservatorske službe od malih, predvsem zasebnih posegov v prostor k velikim državnim infrastrukturnim posegom, z vsem, kar taki projekti prinašajo v smislu postopkov in izvedbe, premik od varovanja kot izkopavanja do uveljavitve nacel Mal-teške konvencije oziroma nacel preventivne arheologije, je imel za nujno posledico in pogoj spremembo Zakona o varstvu kulturne dedišcine ter sprejetje podzakonskih aktov. Naj v zvezi z njim tokrat poudarim le dvoje – okrepitev vloge konservatorske službe in njenih nalog ter dovoljenje, da lahko arheološke raziskave opravljajo vse osebe, ki so zanje strokovno usposobljene. Uspešna izvedba in komuniciranje rezultatov projekta varovanja arheoloških ostalin na trasi avtocest sta slo­vensko arheologijo v družbenem smislu postavila na pre­cej drugacno mesto, kot ga je imela prej. Za to vcasih uporabljam metaforo dolge sence, ki jo je projekt pod vodstvom SAAS vrgel na vse kasnejše javno delova­nje arheološke stroke. Ob velikem javnem investiranju v varovanje arheoloških ostalin so bila (in so še vedno) družbena pricakovanja upraviceno visoka. Temu se ne moremo in ne smemo izogniti, saj gre ne le za našo pre­poznavnost, temvec za našo vlogo pri ustvarjanju moder-ne slovenske kulture. Standarde varovanja arheoloških ostalin smo uspešno pripeljali na evropsko raven; upam, da jih provincialna razlicica neoliberalizma s pobesnelo deregulacijo posegov v prostor ne bo odpravila in s tem iznicila truda generacij. Leta 2009 ste nastopili funkcijo vršilca dolžnosti gene-ralnega direktorja Direktorata za kulturno dedišcino na ministrstvu za kulturo. Kateri so bili glavni izzivi tega zahtevnega položaja? No, izzivov je bilo kar nekaj. Vendar naj najprej povem, sploh prvic, da sem takratno ministricino ponudbo spre­jel predvsem zato, da zagotovim obstoj reform, ki so bile pred tem izpeljane v okviru ZVKD-1. Ena kljucnih je bila ustanovitev Centra za preventivno arheologijo. Še sveže reforme, ki so bile sprejetev casu vlade neke druge politicne opcije,bi namrec v gošcavi državne administra­cije kaj lahko opešale in se postopoma izgubile. Izzivi, po katerih me sprašuješ, so bili na primer v ustre­znem organiziranju Sektorja za nepremicno kulturno de­dišcino, posebej tistega njegovega dela, ki se je ukvarjal z izdelavo smernic in mnenj pri sprejemanju prostorskih aktov – DPN-jev, OPN-jev, OPPN-jev ipd. –, in je bil v ti- stem casu delovno mocno obremenjen. To je bila izredno pomembna služba, saj so vsa ta mnenja in smernice imele tudi pomemben »arheološki del«, katerega izhodišca so bila porocila konservatorjev. Brez dobrega sodelovanja služb ne bi bilo mogoce uveljaviti zakonskega varovanja, kar bi posledicno povzrocilo številne konfliktne situacije na terenu in vrglo slabo luc na arheologijo kot celoto. Drugi veliki izziv je bil projekt obnove izbranih sloven- skih gradov, ki je bil financiran iz evropskih sredstev. Meni je bil projekt potisnjen v narocje že v zakljucni fazi, ko so v posameznih primerih ostali samo še skoraj nerešljivi problemi v zvezi z realizacijo v takih projektih obveznih kazalcev, in to ob iztekajocih se rokih in odpo­vedih ljudi, ki so do takrat projekt vodili, kakor so pac znali. To je bil pravzaprav najvecji izziv mojega kratkega službovanja na ministrstvu. No, eden vecjih izzivov je bilo tudi delovanje novousta­novljene Službe za premicno dedišcino in muzeje, ki je bila ob odsotnosti drugih možnosti pripojena Narodnemu muzeju Slovenije. Velika angažiranost vodje te službe in njena velika želja po izboljšanju muzejske organizirano­sti in delovanja v Sloveniji ter njen izredno velik delovni vložek, vse to je bilo sooceno predvsem s politicno ne­zainteresiranostjo. To je povzrocalo precejšnje napetosti na relaciji MK–NMS, ki jih ni bilo mogoce uspešno re-šiti. Muzeji še danes niso ustrezno organizirani in finan­cirani, politicne volje po ureditvi teh razmer pa tudi ni, saj tak angažma ne prinaša veliko politicnih tock. Prej nasprotno. Slika 2. Leta 2014 na Metelkovi (foto: Leon Vidic/Delo). Sicer pa lahko recem, da je služba generalnega direktorja Direktorata za kulturno dedišcino delovno zelo naporna, izpostavljena številnim upravicenim in neupravicenim interesom ter pricakovanjem. Sodelovali ste pri vseh pomembnejših dejanjih, s kateri-mi je bila utemeljena sodobna preventivna arheologija v Sloveniji, od aktov, ki so (preventivne) arheološke razi­skave uvrstili med obvezne študije vpliva fizicnih pose-gov v prostor, prek aktualnega Zakona o varstvu kulturne dedišcine (2008) in Pravilnika o arheoloških raziskavah (2013) do reorganizacije Zavoda za varstvo kulturne dedišcine in ustanovitve Centra za preventivno arheolo­gijo. Kako komentirate nedavne spremembe v gradbeni zakonodaji? V tej zvezi lahko le citiram enega boljših okoljskih ministrov, ki jih je imela Slovenija, dr. Pavla Gantar­ ja: »Sedanji minister Andrej Vizjak v nicemer ne skriva, da je njegova zgodba odstranjevanje okoljskih ovir pri gospodarskih mega infrastrukturnih projektih. … V tem casu (do 31. decembra 2021) bodo prav gotovo spreme­nili Zakon o varstvu okolja, Gradbeni zakon in recimo Zakon o urejanju prostora in pocasi uveljavili merila, o katerih se niso niti slucajno pogovarjali z nevladnim sek­torjem. Temu je naklonjeno tudi neko splošno vzdušje, saj so vsi po vrsti veseli. Gospodarska zbornica je vesela, Obrtno-podjetniška zbornica je vesela, potem posluša-mo izjave direktorja nekega gradbenega podjetja, kako okoljske zahteve zavirajo gradnjo in podobno. Vsi so skrajno veseli, tako da nekih hudih politicnih konfliktov ali sporov ni pricakovati. Konflikti se bodo odvijali le s tistimi, ki so neposredno prizadeti, pri cemer moramo po­vedati, da so preprosto odstranili varovalni mehanizem in posledice tega bodo lahko zelo resne.« To, o cemer govori Gantar, se trenutno sicer res nanaša predvsem na naravovarstveno podrocje, toda napoveda­na deregulacija prostorske zakonodaje bo temeljito vpli­ vala tudi na varovanje vse kulturne dedišcine v prostoru. Pred tem si ne moremo in ne smemo zatiskati oci. Glede na to, kakšna je narava trenutne vlade in brez izjeme vseh njenih akterjev, lahko od nje pricakujemo samo sestop v preteklost. Upati v njen hiter propad ni nezaželeno, toda kaj nam zagotavlja, da naslednjavlada, leva ali desna, že sprejetih škodljivih zakonov ne bo hotela obdržati. Za­kon o RTV je odlicen primer take prakse. V svoji karieri ste imeli možnost sodelovati pri številnih arheoloških projektih v tujini: ali bi lahko izpostavili pri­mer dobre prakse varstva in sobivanja z arheologijo iz tujine? Varovanje arheološke dedišcine oziroma spomenikov je znacilnost t. i. zahodne kulture in njene nekaj vec kot stoletje stare spomeniške ideologije. Kot del ideologije se razumevanje varovanja spreminja v skladu s splošno ideologijo zahodne civilizacije, ki si je pred nedavnim nadela naziv globalna, ceprav gre pri tem predvsem za globalno ekonomijo trgov in financne industrije. Toda neoliberalna ideologija, ki vse fenomene življenja že ne­kaj casa spreminja v blagovne kategorije, tudi arheološko dedišcino vidi predvsem kot blago. Vkljucevanje te dedi-šcine v turisticno industrijo, proces, ki ga za svoje preži­vetje skušajo realizirati številni poskusi tako pri nas kot v svetu, je najjasnejši dokaz te vzajemnosti in nemoci mi-sliti drugacno rabo. Iz tega sledi, da so najuspešnejši pro-jekti varovanja tisti, pri katerih imajo lokalni prebivalci kar najvec materialne koristi od spomenikov v njihovem okolju in temu primerno zanje skrbijo, oziroma del za­ služka usmerjajo v njihovo vzdrževanje. Idealen primer takega sobivanjabi lahko bili Pompeji, cilj turistov že od Grand Toura naprej, ce ne bi bili veliki zaslužki vsesko­zi tarca lokalnega podzemlja; ali pa številna arheološka najdišca v Egiptu (Giza, Luxor, Assuan), Grciji (Atene, Olimpija, Delos), Turciji (Efez, Pergamon, Ilion), Indiji (Qutb minar, Tughlaqabad, Tadj Mahal, Orcha itn.). Pa vendar pri vseh navedenih primerih moti predvsem odso­tnost aktivnega varovanja lokalnega prebivalstva, saj sta varovanje in trženje vecinoma v rokah profesionalnih dr­žavnih ali regionalnih ustanov. Pri tem moramo sobiva­nje z arheološkimi spomeniki razumeti kot bolj ali manj aktivno participiranje prebivalcev pri njihovem upravlja­nju. Približek takemu modelu sem srecal na bogatem ar­heološkem najdišcu – v arheološki krajini Kilmartin Glen na Škotskem. Se pa v zadnjih letih, kot odgovor na razlicne procese, povezane z globalizacijo in korporativnim nasiljem, zamaskiranim v državne interese, pojavlja oziroma ob-navlja identitarna ideologija, ki si arheološko dedišcino marsikdaj ideološko lasti ter jo spreminja v simbole in zibelke. Iz polpretekle zgodovine je ta pojav znan v naci­ sticni arheologiji (kot nam bližnji primer naj navedem le Carnuntum), znan pa je bil tudi v povojni slovenski arhe­ologiji z iskanjem slovanskih ostalin na severni meji, ce omenim le povojna izkopavanja na Ptuju. Nosilci te iden­ titarne ideologijeznajo za spomenike vcasih tudi skrbeti, žal predvsem z izkljucevanjem drugih – kakor se dogaja z mošejo Al Aqsa na Tempeljskem gricu v Jeruzalemu – ali z unicenjem motecih delov, kakor se je zgodilo z mo-šejo Babri v indijski Ayodhyi. Takega zdrsa v ahistoricno mentaliteto si ne smemo želeti, ceprav si del slovenske politike za to precej prizadeva. Med letoma 2011 in 2019 ste bili predsednik Slovenske­ga arheološkega društva, do potankosti poznate delova­nje arheologov na formalni in neformalni ravni pri nas. Ali lahko pojasnite glavne probleme in adute slovenske arheologije? Uf, to je pa kar težko vprašanje. Vobilici dogajanja v slo­venski arheologiji zadnjih let ni lahko biti povsem objek­tiven pri njegovem ocenjevanju. Najprej bi morda veljalo poudariti prisotnost veliko mladih arheologov (moško obliko uporabljam kot spolno nevtralno, s cimer se moja maticna hiša zagotovo ne bi strinjala), ki zadnja leta iz­redno uspešno delujejo na vseh podrocjih arheološkega udejstvovanja – od terenske do specializirane znanstvene dejavnosti. Zato sem preprican, da je generacijski prehod v slovenski arheologiji dobro uspel. Ob tako velikih in kakovostnih kadrovskih zmogljivostih je slovenski arhe­ologiji zagotovljena uspešna in bolj diferencirana priho­dnost. Na ravni posameznikov pa ta pot ni vedno lahka. V strokovnem smislu smo lahko v zadnjih letih videli velike in zelo uspešne spremembe v tehnikah in meto­dah zajemanja podatkov, kar je odprlo številna vprašanja znanstvene, varstvene, organizacijske in pedagoške nara­ve. Ob vseh nespornih uspehih pa ta premik v smeri arhe­ometrije nujno zahteva ustrezen epistemološki razmislek, ki po mojem mnenju manjka in bi ga bilo treba cim prej opraviti. Ceprav ni dvoma, da bo do njega prej ali slej prišlo, bi lahko zamujanje pri tem povzrocilo precej ško­de. Na podrocju varovanja bi zamujanje pri razmisleku o osnovnih konceptih imelo še posebej hude posledice. Še vedno pa v slovenski arheologiji kot znanosti pogre­ šam premik od pretežnega ukvarjanja s t. i. malo kritiko (lower criticism) k visoki kritiki (higher criticism), ce kot metaforo uporabim ta, za tekstno kritiko znacilen par, ali drugo prispodobo, vzeto iz geologije, premik od pretežno paleontoloških študij k strukturni geologiji – ceprav ne­kaj redkih poskusov obstaja. Dolga leta ste poucevali klasicno arheologijo na Filozof-ski fakulteti Univerze v Ljubljani, spremljali in spoznali ste številne generacije mladih arheologov. Velikokrat po­slušamo o nižjih standardih sodobne vzgoje in izobraže­vanja. Ali ste prepoznali bistvene razlike v predznanju in pristopih vaših študentov v razlicnih generacijah? Po mojih izkušnjah sprememb v znanju, s katerim štu- dent pride iz srednje šole na fakulteto, ni mogoce vezati na spremembe v kakovosti srednješolskega izobraževa­nja. Tega ni bilo mogoce zaznati. Moja opažanja gredo prej v smer razlicne kakovosti srednješolskih profesorjev in hitrosti oziroma sposobnosti študenta, da se prilagodi novi obliki študija. Pri tem bi rad poudaril, da se univer­zitetni študij ne bi smel prilagajati srednješolskim stan­dardom in oblikam, v kar sicer vodijo nekatere reforme univerzitetnega študija. Vaš osrednji interes raziskovanja je rimskodobna kamno­seška produkcija: katera so glavna odprta raziskovalna vprašanja v zvezi s to tematiko pri nas, ki jih velja v bo­doce še osvetliti? Rimskodobna kamnoseška proizvodnja je v raziskoval­ nem smislu zelo široko podrocje, ki sega od oskrbe mest s kamnom, oblikovanja reprezentativne javne in zasebne arhitekture ter raznovrstnih spomenikov, skupaj s proble­matiko simbolne rabe materialov, do delavniških, kro­noloških, ikonografskih in sploh umetnostnih vprašanj rimske kulture. Pri tem gre vseskozi za fenomene celotne države in njene kulture, tako da je treba ves cas upošteva-ti in medsebojno primerjati istovrstne pojave v razlicnih delih imperija, da bi lahko prišli do verodostojnih razlag posameznih specificnih pojavov. Zato bi bila vezanost raziskav na samo slovenski prostor huda metodološka napaka. Pogosto nam zgolj tak širši pogled pomaga pra­vilno razložiti in razumeti pojav, zabeležen na tem majh­nem prostoru trenutne slovenske države. Kot primer naj navedem vpogled v marmorne spomenike Panonije, brez katerega nikoli ne bi mogel pravilno razumeti celotne problematike proizvodnje marmornih spomenikov, izha­ jajocih iz noriških kamnolomov in njihovih delavnic. Danes je za kamnoseško proizvodnjo vzpostavljen nov interpretativni model, ki bi moral mutatis mutandis ve­ljati za ves imperij in ki postavlja v ospredje delavniško proizvodnjo, vezano na posamicne kamnolome. To pro-izvodnjo je treba definirati in analizirati s pomocjo cele vrste pristopov oziroma analiz – od litoloških do ikono­ grafskih. Tudi za slovenski prostor, oziroma za rimska središca na tem prostoru, je treba opraviti še vecino teh analiz, saj smo vrsto vprašanj, povezanih z oskrbo in pro- izvodnjo, šele zaceli reševati. Ce se zdi naše poznavanje teh vprašanj za Emono še najboljše, je treba na podlagi najnovejših spoznanj geologov pricakovati zanjo mnogo bolj pestro sliko tako v smislu števila in vrste emonskih kamnolomov kot v smislu nanje vezane proizvodnje. Za Celeio so bile opravljene le nekatere geološke analize marmorja, celovita analiza kamnitega materiala pa je tre­nutno tema geološkega doktorata. To pomeni, da je treba arheološko delo v zvezi z oskrbo in proizvodnjo Celeie še v celoti opraviti. V Poetovioni se v tem smislu trenu­tno nic ne dogaja, razen kataloškega urejanja kamnite­ga gradiva, hranjenega v muzeju. Del marmornih analiz nagrobnih spomenikov je bil v preteklosti že izveden, njihov arheološki rezultat pa je bil za razumevanje no-riško-panonske proizvodnje in trgovine izredno pomem­ben. Vendar ostajajo še povsem neraziskana vprašanja lokalne proizvodnje v neogenskih apnencih, še posebej v navezavi na arhitekturo Poetovione. To je eno vecjih podrocij, ki se ga bo treba cim prej lotiti. Neviodunum in z njim povezano vprašanje kamnoseške proizvodnje v lokalnih apnencih Dolenjske je še povsem neraziskan, vendar se obeta zacetek reševanja tega kompleksa tudi zanj. Za druga manjša naselja pa bo treba preveriti tako vire kot nacine njihove oskrbe s kamnom in kamnitimi izdelki, saj tovrstnih analiz skorajda ni. To so analize, ki so za razumevanje delavniške in ume­tnostne problematike temeljnega pomena, saj nam le one omogocajo trdno in verodostojno izhodišce za »visoko kritiko«. Ceprav ne gre za ozko kamnoseško proizvodnjo, je tre­ba omeniti še neko drugo rabo kamna, namrec njegovo uporabo za krašenje arhitekture oziroma njenih talnih in stenskih površin v sectile tehnikiin tehniki mozaika. Moj vpogled v problematiko sectile tlakov v Sloveniji je sicer sila skromen, vendar lahko kljub temu trdim, da so uvo­ ženi mediteranski marmorji pri nas prisotni samo v tej obliki. To je eno od poglavij oblikovanja arhitekture, ki je še povsem odprto. Pri mozaikih je vprašanje izvora ma- teriala, tako kažejo dosedanje analize, bolj ozko vezano na izvor delavnic, celotna problematika pa je mnogo bolj zapletena kot pri drugih spomenikih. In na koncu naj omenim še najbanalnejšo rabo kamna – gradbeništvo. Kateri so viri za gradnjo v kamnu in ka­ tere so pri gradnji uporabljene tehnike? To so vprašanja, s katerimi se pri nas doslej sistematicno ni ukvarjal nih-ce; tako ta slepa pega slovenske anticne arheologije žal sega v izhodišce zbiranja podatkov – v arheološka izko­pavanja. Opažam pa, da se razmere pocasi spreminjajo na bolje. Omenila sva samo glavne poudarke vašega izjemnega ži­vljenjskega dela, ki še zdalec ni koncano: od upokojitve leta 2018 verjetno intenzivno nadaljujete z raziskavami. S cim se trenutno ukvarjate? Nedokoncanih projektov se je v preteklosti nabralo kar nekaj. Skušam jih pripeljati v zakljucno fazo, predvsem objave sarkofagov Poetovione in Sirmija, ki so za razu­ mevanje te proizvodnje v Pannoniji kljucnega pomena. Tu je še priprava objave stebrov Galerijeve vile Felix Ro­muliana, kjer gre v osnovi za izdelek študentov mojega seminarja, opremljen z analizami mediteranskih marmor­jev, iz katerih so izdelani. Naj omenim še pripravo obja­ve, skupaj z mladimi slovenskimi geologi in nekaterimi arheologi, kamnoloma v Podpeci, kjer smo med drugim odkrili njegov anticni del. Dela ne manjka in opravljam ga z veseljem. Na koncu še nekaj osebnega: ali ima profesor Djuric kak hobi, ki ni arheologija? Ha! Hobi kot bolj ali manj stalna prostocasna aktivnost je nekaj, cesar v resnici ne poznam. V mladosti in tudi pozneje so me zanimale številne aktivnosti, od smucanja in gorništva do konjeništva, tudi ribištvo kar nekaj casa, scasoma pa je zanimanje za vse te aktivnosti iz razlicnih vzrokov pojenjalo. Tako se danes zadovoljujem le s ko­šnjo trave in obrezovanjem sadnih dreves, kar seveda ni mogoce uvrstiti v kategorijo hobi. Me pa še vedno vle-cejo potovanja v daljne dežele, predvsem po arheoloških in historicnih krajih, pa tudi v kraje, kot je Sipadan. Kot pravi moja soproga, »arheologi poznate najlepše kraje na tem planetu«. 1.25 Drugi sestavni deli In memoriam Mirini Cvikl Zupancic (1938–2020) © Janja Železnikar Medobcinski muzej Kamnik; janja.zeleznikar@gmail.com 26. oktobra 2020 je sklenila življenjsko pot. Rodila se je 23. avgusta 1938 v Mariboru. Po koncani gimnaziji je študirala arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1962 diplomirala. 1. oktobra 1963 se je zaposlila v kamniškem muzeju, sprva kot v. d. direktorja in od leta 1967 do upokojitve leta 2002 kot direktorica. V casu študija je sodelovala pri številnih izkopavanjih anticne Emone in se z anticnim gradivom ukvarjala tudi v Mestnem muzeju Ljubljana. Leta 1960 je prejela štu­dentsko Prešernovo nagrado. Kljub preštevilnim funkci-jam in nalogam, ki jih je opravljala v kamniškem muzeju, je vodila vecja ali manjša arheološka zašcitna izkopava­nja v Kamniku, Mengšu, na Trojanah in v Blagovici. Opravila je vec topografskih pregledov terena. Leta 1967 sta z Majdo Žontar izdelali temeljno topografijo gradov na Gorenjskem, leta 1971 pa protiturških taborov na Gorenjskem. Njena poglavitna in najtežja naloga je bila zagotoviti ustrezne prostore za muzejsko dejavnost. Muzej je na noge postavila iz nic. Lotila se je dolgoletne prenove gradu Zaprice, stranskih traktov ter celotnega grajske­ ga kompleksa z grajskim obzidjem in stolpici. Težaška gradbena dela ter usklajevanja z lokalnimi in državnimi oblastmi so jo stala tudi zdravja. Kljub vsem preprekam je vztrajala. Zagotovila je osnovne delovne, razstavne in depojske prostore. Prišel je cas za muzejske zbirke. Dolga leta je s težavo poskušala pridobiti predmete iz federalnega zbirnega centra, kar ji je deloma uspelo. Leta 1964 je kljucno pri­pomogla k odkupu dela Sadnikarjeve zbirke. Šele tedaj je muzej pocasi dobival podobo varuha, proucevalca in raz­stavljavca nepremicne dedišcine. Z nacrtnim zbiranjem upognjenega pohištva in razstavo je kamniški muzej po­stal muzej z najbogatejšo zbirko Thonetovega pohištva na Slovenskem. Postavila je temelje stalnih zbirk v Mo­ravcah in na Krumperku pri Domžalah – slamnikarstvo. Pred propadom in dokoncnim unicenjem je rešila lesene, s slamo krite kašce iz Tuhinjske doline, ki so jih prenesli na grajski plato. Tako je v letih 1968 in 1973 nastal eden prvih, ce ne prvi skansen v Sloveniji. V 70. letih 20. stoletja je kot predsednica ZKO Kamnik in Kulturne skupnosti Kamnik skrbela za razvoj kultur­ nega življenja v vsej kamniški obcini. Tako so bili v tem casu prvic razpisani gledališki in koncertni abonmaji ter organizirane muzejske in likovnerazstave s spremljajoci-mi publikacijami in zloženkami.Tedaj sta bili obnovljeni dvorani Kino Dom in razstavišceVeronika. Leta 1980/81 je bila pobudnica in vodja projekta adaptacije mešcanske hiše na Glavnem trgu 2, v kateri je po donaciji del Mihe Maleša nastala po umetniku poimenovana galerija. Sodelovala je v kulturno-politicnih forumih v sloven-skem prostoru, saj je bila namestnica predsednika Sku­pnosti muzejev Slovenije, namestnica predsednika sveta Triglavskega narodnega parka, namestnica predsednika Kulturne skupnosti Slovenije ter clanica raznih eksper­tnih skupin s podrocja kulture. Tu se je zanimala in za­vzemala predvsem za razvoj na podrocju muzealstva in muzejske zakonodaje. Vedno si je prizadevala za izdajanje kvalitetnih publika­ cij, razstavnih katalogov, vabil in zloženk. Pomembna se ji je zdela celostna ponudba projekta. Vzpostavila je visoke kriterije profesionalno opravljenega dela tako z vsebinskega kot oblikovnega in tehnicnega vidika. Leta 1999 je prejela najvišje priznanje za svoje delo in prispevek k celostnemu varovanju kulturne dedišcine, Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. V spominu nam bo ostala kot elegantna, vedno urejena, uglajena go- spa s prijaznim nasmehom na obrazu. Bila je duhovita, pa tudi neomajna in neustrašna, ko se je borila za dobro muzeja ali stroke. Bibliografija Mirine Cvikl Zupancic E. Pegan in M. Zupancic, Najdba novcev iz druge polovi­ce 16. stoletja. Kamniški zbornik IX, 1963, str. 115—132. M. Cvikl Zupancic, Mekinje – Jeranovo. Varstvo spome­nikov 9, 1962-1964, str. 149. M. Zupancic, Kamnik – grad Zaprice. Varstvo spomeni­kov 9, 1962-1964, str. 179. M. Zupancic, Arheologija na podrocju muzeja Kamnik. Argo 3, 1964, str. 79–80. M. Zupancic, Tri tisoc let star grob. Kamniški obcan, leto IV, št. 4, oktober 1965, str. 6. M. Cvikl Zupancic, Kamnik. Varstvo spomenikov 10, 1965 (1966), str. 193. M. Cvikl Zupancic, Velika planina. Varstvo spomenikov 10, 1965 (1966), str. 193. M. Cvikl Zupancic, Gameljne. Varstvo spomenikov 10, 1965 (1966), str. 194. M. Cvikl Zupancic, Kamnik-Žalski hrib. Varstvo spome­nikov 10, 1965 (1966), str. 194. M. Cvikl Zupancic, Šmartno v Tuhinjski dolini. Varstvo spomenikov 10, 1965 (1966), str. 206. M. Zupancic, Rimska hiša na Trojanah. Kamniški obcan, leto V, št. 4, julij 1966, str. 10. M. Zupancic, Razstave kamniškega muzeja. Argo 4/6, 1965/1967, str. 92. M. Cvikl Zupancic, Sidol. Varstvo spomenikov 11, 1966 (1967), str. 115. M. Cvikl Zupancic, Zagorica nad Kamnikom. Varstvo spomenikov 11, 1966 (1967), str. 115. M. Cvikl Zupancic, Trojane. Varstvo spomenikov 11 1966 (1967), str. 130. M. Cvikl Zupancic, Kasnoanticni prstan s portretom. Ar-heološki vestnik 19, 1968, str. 145–148. Zupancic, M. in M. Žontar, Gradovi na kamniško-dom­žalskem obmocju. Topografska študija. Kamniški zbor­nik 12, 1969, str. 53-90. M. Zupancic, Letošnja arheološka izkopavanja na Tro­janah. Kamniški obcan, leto IX, št. 11/12, 20. 11. 1970, str. 13. M. Zupancic, Atrans - Trojane. V: Mladinski raziskoval­ni tabori 1970. Ljubljana 1971, str. 215–222. M. Žontar in M. Zupancic, Turški tabori na Gorenjskem. Razstava v mestni galeriji v Kranju. Februar 1971. Argo. Leto 10, št. 3/4 (1971), str. 241–242. M. Žontar in M. Zupancic, Turški tabori na Gorenjskem, Galerija v Mestni hiši, 5.2. –9.3.1971, zloženka. M. Zupancic, Atrans - nov napis. Arheološki vestnik 28, 1977, str. 106–109. M. Zupancic, Arheološki najdišci Trojane in Mengeš. V: Zbornik obcine Domžale, Domžale 1979, str. 15–22. M. Zupancic in M. Žontar, Gradovi na domžalskem in moravškem obmocju. Kulturni in naravni spomeniki Slo­ venije št. 95, Maribor 1979. Slika 3. Leta 1977 ob izkopavanjih na trasi plinovoda pri Blagovici (arhiv MMK). M. Zupancic, Blagovica. Varstvo spomenikov 22, 1979, str. 278–281. M. Zupancic, M. Juteršek, E. Cevc et al., Miha Maleš. Razstavni katalog, Kamnik 1980. M. Zupancic, Titova srecanja s Kamnikom. Razstavišce Veronika 22.5. –20.6.1981. M. Zupancic in M. Juteršek, Sadnikar, Josip Nikolaj, 1863-1952. Razstavni katalog, Kamnik 1982. M. Zupancic, B. Rovšnik, V. Žumer, Kulturne dragoce­nosti Kamnika. Zloženka, Kamnik 1984. M. Zupancic, B. Rovšnik, L. Žumer, Kulturne dragoce­nosti Kamnika. Razstavni katalog, Kamnik 1984 M.Lesar, M. Komelj, M. Juteršek, M. Zupancic et al., Miha Maleš - slikar. Razstavni katalog, Kamnik 1989. M. Zupancic, D. Arrigler, Z. Torkar, M. Lesar, Od zbirke do muzeja, od predmeta do muzealije. Razstavni katalog, Kamnik 1994. B. Škrlep in T. Grilc, Grad Križ: 1583–1943. Razisko­valna naloga, mentorici M, Zupancic in M, Kete, Lju­bljana 1994. Z. Torkar, M. Zupancic, G. Fras, T. Lauko, Beži Ljublja­na, Gradec se skrij, Dunaj tud’ Kamniku gliha nic ni - Najpremožnejši mešcani Kamnika v drugi polovici 19. Stoletja. Kamnik 1996. M. Zupancic, Trženje naravne in kulturne dedišcine - da, toda …. Kamniški zbornik 13, 1996, str. 174–176. M. Zupancic (ur.) et al., Muzeji na Gorenjskem. vodic, 1996, 1997, 2001. M. Zupancic, M. Lovenjak, M. Lesar, Z. Torkar, Lapida­rij kamniškega muzeja. Kamnik 2003. 1.25 Drugi sestavni deli Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2019 © Komisija za nagrado in priznanja SAD po predlogah predlagateljev povzel in priredil Uroš Bavec, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Novo mesto; uros.bavec@zvkds.s Komisija za nagrado in priznanja Slovenskega arheolo­ škega društva v sestavi mag. Uroš Bavec, Alma Bavdek in dr. Bojan Djuric1 je na podlagi pisnih predlogov za leto 2019 podelila nagrado za življenjsko delo in priznanje za izjemen dosežek v preteklem letu, poleg tega pa še eno castno clanstvo in eno zahvalno listino. Svecana razglasi­tev nagrajencev je bila 11. 12. 2020 na spletnem dogodku Arheološki dan. Zahvalna listina je oblika nagrajevanja posameznika ali skupine izven stroke, ki na svojem podrocju pripo­morejo k vecjemu obisku prireditev, k napredku, pred­stavitvi in medijski prepoznavnosti arheološke stroke. Zahvalno listino SAD prejme posameznik, skupina ali pravna oseba, ki deluje v Republiki Sloveniji ali tujini. Zahvalno listino Slovenskega arheološkega društva za leto 2019 se podeli društvu Vespesjan, ki je s svojim delovanjem od ustanovitve leta 2009 bistveno prispevalo k prepoznavnosti anticne arheologije in njene dedišcine, ki jo predstavlja na korekten in širši laicni javnosti razu­mljiv ter privlacen nacin. Društvo Vespesjan, ki šteje približno 50 clanov, že od ustanovitve dalje razvija osnovno idejo povezovanja arheologov in ljubiteljev arheologije z namenom usmer­janja ustvarjalnosti posameznikov v poznavanje starih vešcin in njihovim uprizarjanjem na razlicnih družabnih srecanjih. Cez leta se je oblikovala ekipa zanesenjakov, ki so lastnorocno izdelali zelo veristicne kopije rimske osebne vojaške opreme in nekaterih napadalnih kon­strukcij, kot je npr. katapult oziroma onager. Na številnih javnih prireditvah pod okriljem razlicnih turisticnih or-ganizacij je društvo Vespesjan zelo uspešno predstavljalo svoje izdelke in demonstriralo rimske vojaške vešcine. Društvo je tudi povezano s podobnimi društvi v tujini. Vodenje društva Vespesjan je že od ustanovitve zaupano Mihi Franca, študentu obramboslovja na Univerzi v Lju­bljani. Uspelo mu je zbrati skupino izjemno angažiranih sodelavcev in sodelavk, med katerimi še posebej izsto­ pajo Nataša Gaši, Nejc Dolinarj, Milan Hranilovic, Jašar Skorupan in Vinko Tacer. Društvo je navezalo pristne sti­ 1 Ker sta med prispelimi predlogi za nagrado in priznanja SAD bila nominirana tudi dva clana obstojece Komisije za nagrado in pri­znanja SAD je Izvršilni odbor SAD namesto nominiranih clanov imenoval dva nadomestna clana komisije, in sicer Almo Bavdek ter dr. Bojana Djurica. ke s precej vecjim društvom iz Italije – Legiae ltalicae, ki že dlje casa na vsak svoj mednarodni nastop povabi k sodelovanju tudi društvo Vespesjan. Predstavitev na Ha- drijanovem zidu v Veliki Britaniji leta 2015 je verjetno vrhunec v mednarodnem angažmaju društva Vespesjan. Za promocijo slovenske arheologije in njene dedišcine so še bolj pomembne dejavnosti društva Vespesjan na šte­vilnih krajih po Sloveniji, npr. ob 2000. obletnice Emo- ne, Rimskem dnevu na Claustri, ob Dnevu odprtih vrat v Pivki ipd. Ravno tako zasluži posebno pohvalo in spo­štovanje že vec kot desetletje dolgo sodelovanje društva Vespesjan s Turisticnim informativnim centrom Mestne obcine Ljubljana, kjer je prišla do izraza velika ustvar­jalnost clanov društva ob hkrati znanstveno korektnem upoštevanju spoznanj arheološke vede. Priznanje SAD za izjemen enkratni dosežek s podro-cja arheologije lahko prejme arheolog ali skupina arheologov za pomembne stvaritve v preteklem kole­darskem letu in sicer za: razstave, konservatorske do-sežke, poljudne publikacije, vkljucevanje arheoloških spomenikov v turisticno ponudbo in vecanje ugleda slovenske arheologije doma in v tujini ter za znan­stvene ali strokovne publikacije in uveljavitev novih metod v arheologiji, realizirane v zadnjih treh kole­darskih letih. Priznanje SAD za enkratni izjemni dosežek na podrocju arheologije v letu 2019 Slovensko arheološko društvo podeljuje dr. Janki Istenic za monografsko delo Rim-ska vojaška oprema iz reke Ljubljanice, Arheološke in naravoslovne raziskave, ki je izšlo v seriji Katalogi in monografije 43. Z monografijo Janke Istenic je izjemna zbirka rimskih vojaških najdb koncno dobila celostno podobo. Avtorica se je, po lastnih besedah, izognila nekaterim pastem - to je raziskavam predmetov, ki temeljijo samo na podatkih iz objav, ne da bi temeljito proucili predmete same. Zato je bila osnova študije zelo natancno proucevanje pred­metov, shranjenih v Narodnem muzeju Slovenije in Me-stnem muzeju v Ljubljani. Raziskovalno delo in priprava monografije je trajalo dve desetletji, pri cemer so bili doloceni izsledki raziskav v tem casu objavljeni v nekaj znanstvenih clankih. Pogoj za poglobljene analize predmetov je predstavljalo zah­ tevna priprava predmetov, ki je vkljucevala cišcenje in restavriranje predmetov ter mikroskopske analize in rentgenske fotografije, kar je avtorica izvedla s pomocjo sodelavcev z Oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije. Novost v domaci arheolo­giji v preucevanju rimske vojaške opreme in hkrati tudi redkost pri preucevanju materialne kulture rimske dobe nasploh predstavlja sistematicna opredelitev elementne sestave neželeznih kovin in njihovih zlitin ter emajlov z metodo protonsko vzbujene rentgenske spektrometrije (PIXE), ki so jo pri analizi emajlov kombinirali z metodo protonsko vzbujenih žarkov gama (PIGE). Spoznanja iz teh raziskav je avtorica smiselno vkljucila v spoznavanje razlicnih tehnoloških postopkov izdelave tovrstnih pred­metov, kot je npr. kovanje, ulivanje, brušenje in poliranje oziroma v izdelavi njihovega okrasa (npr. punciranje, izrezovanje, iztolcevanje, izdelava prevleke, kovicenje, spajkanje ipd.). Zlasti pomembne so njene ugotovitve o medenini, ki se je pri nas pojavila sredi l. st. pr. n. št. ravno v proizvodnji vojaške opreme. Stopnja enotnosti uporabljenih tehnoloških postopkov v primerjavi z rim-sko vojaško opremo z drugih najdišc kaže na serijsko iz­delavo v osrednjih proizvodnih središcih od avgustejske dobe do konca 1. st.. Arheološko študijo spremlja zelo kakovosten katalog z odlicnimi risbami in fotografijami. Monografija, objavljena v slovenskem in angleškem je­ziku, je temeljito znanstveno delo, ki ga odlikujejo iz­jemni rezultati, ki odpirajo nove poglede na pomembno obdobje v evropski in naši preteklosti. Predstavlja velik korak naprej v razumevanju razvoja tehnologije upora-be kovin in izdelave predmetov, hkrati pa tudi odpira nove poglede na organizacijo proizvodnje in distribuci­jo rimske vojaške opreme. Prinaša tudi nova spoznanja o prodoru rimske države v Panonijo in severni Balkan ter ne nazadnje tudi spoznanja o pomenu vodnih poti in osrednjeslovenskega prostora v casu rimske ekspanzije. Monografija postavlja nove vzore objavljanja pomemb­nega arheološkega materiala, skupaj z naravoslovnimi analizami, zelo natancnimi opisi predmetov ter odlicnimi fotografijami in risbami. Castno clanstvo je najvišja oblika nagrajevanja vseh, ki so s svojim delom, pomocjo, darovanjem in sodelo­vanjem s posamezniki ali institucijami s podrocja ar­heologije v Sloveniji pripomogli k delovanju, razvoju, priznanju in ugledu slovenske arheologije doma in v tujini. Castno clanstvo SAD prejme posameznik ali skupina, ki deluje/jo v Republiki Sloveniji ali v tujini. Castno clanstvo SAD v letu 2019 prejme prof. dr. Markus Egg za izjemno strokovno zavzetost, ki jo je izkazoval pri reševanju in restavriranju dragocenih arheoloških predmetov s slovenskega prostora in za vrhunski znanstvenoraziskovalni opus, ki je posvecen arheološki problematiki starejše železne dobe na slovenskem prostoru. Markus Egg je prakticno vso svojo vec kot štiri desetletja dolgo profesionalno kariero preživel v »Rimsko-german­skem muzeju v Mainzu« (Römisch-Germanisches Zen-tralmuseum Mainz), konec leta 2019 pa je odšel v pokoj. Od takrat dalje je posvecal veliko pozornosti pomemb­nim in restavratorsko zahtevnim najdbam iz Slovenije in jih tudi uvršcal v delovni restavratorski program Rim-sko-Germanskega muzeja. Zacetno zanimanje za najdbe iz Slovenije je verjetno izviralo iz dejstva, da je Markus Egg zakljucil svoj študij z disertacijo o italskih celadah 1. tisocletju pr. n. št., med katerimi so po številu izstopale t. i. negovske celade, poimenovane po najdišcu Negova v Slovenskih goricah. Raziskava celad ga je povezovala s prof. Stanetom Gabrovcem, enim od vodilnih strokov­ njakov za železnodobne celade, v naslednjih desetletjih tudi z njegovimi ucenci, Bibo Teržan, Janezom Dular­jem, Mitjo Guštinom, Borutom Križem, idr.). Markus Egg je številne študije posvetil starejšeželezno­dobnim najdišcem iz avstrijske in slovenske Štajerske, ravno tako pa je bila predmet njegovih raziskav tudi žele­zna doba Dolenjske. Rezultate svojih raziskav na Sloven-skem je redno objavljal v Arheološkem vestniku in tudi v mednarodno uveljavljenih znanstvenih publikacijah, kot sta npr. Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentral-museums Mainz in Archaologisches Korrespondenzblatt, s cimer sta naš prostor in arheološka stroka pridobila šir­šo mednarodno prepoznavnost. Restavratorske delavnice Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu so bile pod njegovim vodstvom vedno odprte za šolanje in usposabljanje restavratorjev iz Slovenije. Nadaljeval je neprecenljivo tradicijo restavratorskega dela, s katerim je »Rimsko-germanski muzej v Mainzu« v vec kot 50. letih rešil in iztrgal pozabi številne izjemno dragocene arheološke razstavne predmete, ki sedaj boga­ tijo in krasijo naše muzejske zbirke. Po zaslugi Markusa Egga so kopije nekaterih predmetov s slovenskega pro-stora uvršcene tudi v stalno razstavno zbirko Rimsko-ger­manskega muzeja v Mainzu, ki predstavlja zbirko kopij najbolj dragocenih in umetniško vrhunskih izdelkov naše skupne evropske in svetovne arheološke dedišcine. Nagrado SAD za življenjsko delo prejme arheolog za vrhunske stvaritve s podrocja arheologije, ki so pri­spevale k razvoju slovenske arheologije in njenemu ugledu doma in v tujini. Slovensko arheološko društvo podeljuje Nagrado za življenjsko delo na podrocju arheologije dr. Borutu Križu za njegov izjemni in dolgoletni prispevek v raz­iskovalnem in muzejskem razvoju arheološke vede na Slovenskem. Borut Križ se je po diplomi iz zgodovine in arheologije zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dedi-šcine v Novem mestu kot konservator za obdobje naro­dnoosvobodilnega boja, vzporedno pa je tudi sodeloval na arheoloških projektih Zavoda. Pri tem želimo poudari-ti predvsem njegova izkopavanja župne cerkve v Šentjer­neju, prazgodovinskih gomil in drugih najdišc v Metliki, Družinski vasi, na Otoccu ter Dolenjskih Toplicah. Med priljubljenimi raziskovalnimi temami, ki jih je nacel že v zacetnih letih svoje kariere, zaseda posebno mesto praz­godovinsko gradišce v Dolenjskih Toplicah in tamkajšnje ostaline železarskih peci. Raziskave slednjih so se poka­zale kot nadvse pomembne za razumevanje železarstva v železni dobi in s tem tudi gospodarskega dviga dolenj­ske halštatske kulturne skupine. Prav Kot prvi na Slo­ venskem je na Cvingerju rekonstruiral del obzidja enega železnodobnega gradišca in uredil ucno arheološko pot, ki je obiskovalcem ponujala vpogled v nekdanje življenje na tem naselju. Delo na Zavodu je Borutu Križu predstavljalo dobro pod-lago za tri desetletja dolgo kariero kustosa v Dolenjskem muzeju, kjer je nasledil mednarodno uveljavljenega ar­ heologa Toneta Kneza. V Dolenjskem muzeju je Borut Križ uspešno nadaljeval nekatere projekte, ki jih je zacel že njegov predhodnik, predvsem arheološka izkopavanja železnodobnega gomilnega grobišca na Kapiteljski njivi v Novem mestu; še vedno pa je priskocil na pomoc novo­meškemu Zavodu pri številnih arheoloških zavarovalnih raziskavah. Borut Križ se je izkazal kot zelo ploden pisec tako znan­stvenih in strokovnih kot tudi poljudnih študij in besedil. Prvo izmed številnih samostojnih monografij, posvece­nih Kapiteljski njivi in železnodobnemu Novemu mestu, je objavil leta 1997; zadnjo, zelo obsežno disertacijo, ki jo je ubranil na Univerzi v Zagrebu in ki je nekako zao­ krožila – vsekakor pa ne koncala njegovega strokovnega dela, pa v letu 2019. V vmesnih dveh desetletjih so se zvrstile monografije, posvecene rezultatom raziskav po­sameznih gomil in najdbam iz keltskega grobišca s Ka­piteljske njive (2000; 2005; 2013) ter obsežni katalogi obcasnih razstav Novo mesto pred Iliri (1995), Kapitelj-ska njiva (1998), Kelti v Novem mestu (2001), Steklo in jantar Novega mesta (2003), Draga- anticno grobišce (2003), Jantar. Dragulji Baltika v Novem mestu (20 17). Pripravil je tudi zelo reprezentancno monografijo Odsevi prazgodovine v bronu (2012) ter poljudno monografijo s številnimi ilustracijami Dežela situl (2008). Posebej je potrebno izpostaviti njegovo dosledno vztraja­nje pri visoki kakovosti risanega in fotografskega gradi­va v lastnih publikacijah objavah, kot tudi v publikacijah Dolenjskega muzeja, pri katerih je sodeloval. Številne od njegovih publikacij so izhajale dvojezicno in tako dajale odlicno sporocilo o dragocenosti novomeške arheološke dedišcine tudi onkraj meja Slovenije. Borut Križ je zelo uspešno sodeloval z Arheološkim muzejem in Mestnim muzejem v Zagrebu, kjer je pogosto sodeloval pri pregle­ dnih razstavah o železnodobnih najdišcih (npr. Budinjak na Žumberku, Japodi v Liki, itd.). S svojimi razstavami je gostoval v Mainzu, Hochdorfu, Zadru, Požegi, Trentu. Že deset let strokovno sodeluje s steklarskim središcem v Barnabachu pri pripravi vsakoletne razstave o steklu. S tem je vzorno opravljal temeljno poslanstvo muzejskega kustosa doma in v tujini. Prav to osnovno muzejsko po­ slanstvo želimo posebej poudariti v opusu Boruta Križa, ki ni ostalo spregledano tudi v širši muzealski stroki; Slo­vensko muzejsko društvo mu je za projekt Stalna arheo­loška razstava - arheološka podoba Dolenjske leta 2009 podelilo Valvazorjevo priznanje. Vecina razstav Boruta Križa temelji na njegovem lastnem in dolgoletnem raziskovalnem delu, kjer je tudi vpeljal nacelo sprotnega obvešcanja javnosti o najnovejših re-zultatih raziskav v Novem mestu in o restavriranih najd- bah. Borut Križ je nadaljeval intenzivno sodelovanje z restavratorskimi delavnicami Rimsko-germanskega mu- zeja v Mainz, bil pa je tudi med glavnimi pobudniki za ustanovitev lastnih restavratorskih delavnic, ki so bile postavljene v prostorih Zavoda za varstvo kulturne dedi-šcine v Novem mestu, kjer danes delujejo štirje restavra­torji za potrebe Zavoda in Dolenjskega muzeja. Nekateri od njih so se dodatno usposabljali v restavratorskih de-S svojim širšim družbenim angažmajem je uspel tudi lavnicah Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, za kar pri splošno sprejetem poimenovanju Novega mesta kot gre zasluga ravno tako Borutu Križu. Mesta situl, kar je podprto tudi z vsakoletnimi rednimi poletnimi turisticnimi prireditvami. 1.25 Drugi sestavni deli Porocilo o delu Slovenskega arheološkega društva v letu 2019 © Predrag Novakovic Predsednik Slovenskega arheološkega društva; Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; predrag.novakovic@ff.uni-lj.si Skupšcina društva in volitve v organe Slovensko arheološko društvo je 3. aprila 2019 organizi­ ralo redno volilno skupšcino, na kateri so bili izbrani novi organi društva. Za predsednika je bil izvoljen dr. Predrag Novakovic z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, za clane Izvršilnega odbora pa Pe­tra Stipancic (Dolenjski muzej), dr. Andrej Gaspari, dr. Matija Crešnar in Luka Gruškovnjak (vsi trije z Oddelka za arheologijo FF UL), Peter Turk (Narodni muzej Slo­venije), Rene Masaryk (Skupina Stik), dr. Zvezdana Mo-drijan (Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU) in dr. Zrinka Mileusnic (Oddelek za arheologijo in dedišcino Fakulte­te za humanisticne študije Univerze na Primorskem). Na prvi seji novega Izvršilnega odbora SAD (24. 4. 2019) je bila za tajnico društva izvoljena dr. Zrinka Mileusnic, za blagajnicarko pa Petra Stipancic. V Nadzorni odbor SAD so bili izvoljeni Saša Djura Je­lenko (Koroški pokrajinski muzej), Irena Lazar (Oddelek za arheologijo in dedišcino Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem) in Aleksandra Nestoro­ vic (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož). Vcastno razsodišce SAD so bile izvoljene Mira Strmcnik Gulic (upokojen­ka), Jana Horvat (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU) in Darja Pirkmajer (upokojenka). V komisijo za nagrade in priznanja so bili izvoljeni Janka istenic (Narodni muzej Slovenije), Borut Križ (Dolenjski muzej) in Uroš Ba-vec (Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Novo mesto). Mandat vseh izvoljenih clanov je štiri leta. V obdobju med 12. 6. in 21. 6. 2019 je bila izvedena izre­ dna dopisna skupšcina društva, na kateri sta bila sprejeta dva sklepa (popravek naslova sedeža društva in popravek zadnjega stavka 6. clena Pravil SAD zaradi uskladitve s Standardno klasifikacijo dejavnosti – SKD 2008). Clanstvo Natancno število clanov društva v letu 2019 je težko do-lociti zaradi zamud pri placevanju clanarine. Vabilo za udeležbo na izredni dopisni skupšcini sad 12. 6. 2019 je bilo poslano 186 clanom in clanicam, ki so po Pravilih SAD imeli glasovalno pravico, glasovalo pa je 114 cla­nov in clanic. V bodoce bo treba jasneje definirati status oziroma prenehanje clanstva zaradi sklepcnosti Skupšci­ne Slovenskega arheološkega društva. Dejavnost SAD Dejavnost SAD je najavljena v vsakoletnem programu, ki ga SAD oddaja ministrstvu za kulturo, pri katerem je registrirano kot društvo v javnem interesu. Leta 2019 so bile najavljene in realizirane izobraževalne dejavnosti, dejavnosti na podrocju mednarodnega sodelovanja, pro-mocijske dejavnosti in dejavnosti izdajanja strokovnih publikacij. Izobraževalna dejavnost a) Cikel desetih predavanj za širšo javnost je bil izve-den novembra in decembra 2019. Predavatelji so bili: dr. Lucija Grahek, dr. Predrag Novakovic, Rene Masaryk, Crtomir Lorber, dr. Jure Krajšek, dr. Filomena Sirovica in dr. Tamara Leskovar. Lokacije predavanj: Ljubljana, Koper, Metlika, Slovenska Bistrica, Kranj in Celje. Oce­njeno skupno število udeležencev predavanj je 265. b) Posvet o prekarnem delu v arheologiji je 4. 12. 2019 potekal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Organiziran je bil skupaj s Klubom alumnov Oddelka za arheologijo FF UL. Vodil ga je dr. Andrej Gaspari, skupno število ude­ ležencev je bilo okrog 40. Na posvetu so kot povabljenci sodelovali še Brigita Petekin Jošt Hobic z ministrstva za kulturo ter predstavnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. c) Posvet o vplivu fizicnega okolja na arheološke pred-mete v tleh in o modelih izracunavanja škode na unice­nih arheoloških najdišcih je bil organiziran 4. 12. 2019 v prostorih Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Sloveni­je. Predavateljici sta bili dr. Tamara leskovar (Oddelek za arheologijo FF UL in Arhej, d. o. o.) in dr. Filomena Sirovica (Arheološki muzej Zagreb). Na posvetu je bilo približno 25 udeležencev. d) Predavanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Od zacetka oktobra do konca decembra 2019 so clani SAD (dr. Predrag Novakovic, Rene Masaryk in Crtomir Lorber) izvedli 9 predavanj na Univerzi za tretje življenj­sko obdobje v Ljubljani. Mednarodna dejavnost a) Organizacija strokovnega posveta Gabrovcev dan 17. 1. 2019 v Narodnem muzeju z mednarodno udeležbo (povabljenci iz Hrvaške). b) Strokovni posvet Arheologija v letu 2018 3. in 4. 4. 2019 v Ljubljani z mednarodno udeležbo (poleg domacih so bili udeleženci še iz Hrvaške in Avstrije). c) Gostovanje SAD pri Hrvaškem arheološkem društvu 27. 11. 2019 v Zagrebu. Predsednik SAD je predsednici HAD (dr. Jacqueline Balen) predstavil trenutno delova­nje društva, cemur je sledil pogovor obeh predsednikov o prihodnjem sodelovanju obeh strokovnih društev. V okviru gostovanja sta Tamara Leskovar in Filomena Siro­vica imeli predavanje v Arheološkem muzeju v Zagrebu. Promocijska dejavnost a) Podelitev nagrad in priznanj SAD v letu 2019. V atriju ZRC SAZU v Ljubljani je 11. 12. 2019 potekala svecana podelitev nagrad in priznanj SAD. Prejemnik nagrade za življenjsko delo je bil dr. Bojan Djuric. Priznanja druš­tva so dobili dr. Boštjan Laharnar, Miha Mlinar in Ana Hawlina za razstavo Ko bogovi obmolknejo ter Arheolo­ški konzorcij za Ljubljano za promoviranje arheologije in uspešno komuniciranje z javnostjo v casu predhodnih raziskav v Ljubljani. Castno clanstvo je bilo podeljeno dr. Brigitti Mader z Dunaja, zahvalno listino pa sta pre­jela Tatjana Kordiš in kolektiv Osnovne šole v Sticni za promocijo lokalne arheološke dedišcine med mladimi. b) Spletna stran društva in Arheoportal. Oba spletna me- dija delujeta že vec let ter clane društva in širšo javnost sproti obvešcata predvsem o dogodkih na podrocju arhe­ologije in arheološke dedišcine v Sloveniji. Tehnicni urednik spletne strani SAD je Januš Jeroncic, urednica Arheoportala pa Anja Vintar. Izdajanje strokovnih publikacij a) Izid revije Arheo (35. številka za leto 2018). Revija ima 94 strani in je izšla v nakladi 300 izvodov. V njej je bilo poleg uvodnika in porocila o delu SAD za obdobje 2014–2018 objavljenih šest znanstvenih oziroma stro­ kovnih prispevkov domacih avtorjev. Pripravljena je bila tudi 36. številka revije Arheo (za leto 2019), vendar je iz­šla marca 2020. Z izidom 37. številke revije Arheo v letu 2020 bo revija na tekocem glede leta izida. Vse številke revije Arheo so prosto dostopne na spletni strani društva. b) Arheologija v letu 2018 – zbornik predstavitev arheo­loških raziskav (3.–4. 4. 2019) vsebuje 49 prispevkov do-macih avtorjev. Zbornik v tiskani obliki izide v 50 izvo­dih, sicer pa je prosto dostopen na spletni strani društva. 1. Prihodki SAD v letu 2019 Sredstva ministrstva za kulturo 11.960,00 € Lastna sredstva (clanarine in donacije dohodnine) 2.102,63 € Skupaj prihodki 14.654,63 € 2. Odhodki v letu 2019 Stroški tiska publikacij 5.642,86 € Stroški nagrade in priznanj SAD (nagrada, stroški kipca Emonec, izdelava plaket in diplom, organizacija podelitve) 6.226,42 € Potni stroški (predavateljev in povabljencev na prireditvah SAD) 662,53 € Stroški urejanja spletne strani SAD in Arheoportala 1.120,00 € Racunovodske storitve 244,00 € Stroški promocije (izkaznice) 255,86 € Skupaj odhodki 14.151,86 € Tabela 1. Povzetek zakljucnega financnega porocila Slovenskega arheološkega društva.