Siran 516.
Poučni in zabavni del.
Dve zaroki.
Spisala Jelica Ichenhauser.
Hiša je svečano odičena, dekla ima najlepši predpasnik kakor o praznikih, v kuhinji pripravljajo najslast-nejšo juho, pražijo pečenko, ki razširja omamljivo vonjavo, ter prirejajo najboljšo torto; gospodinja teka mtiogoposlovita sem ter tje, ter kar ne more prenehati z raznimi naredbami; gospodar si vesel mane roki, opazuje početje in se zadovoljiva s tem, da svojo brezsapno ženo od časa do časa opominja, naj vender svojo malo pristojno obleko, ki predebelo postavo le ohladno ogrinja, zameni z lepšo in okusnejšo.
Začudeno gleda hčerka vse to početje. Tudi ona je na višji ukaz oblekla praznično belo obleko, ki rujavim kodrom in rožastemu obličju vrlo pristoja in nje deviško telo krasno objema. Z velikimi, začudenimi očmi zre okrog in išče vzroka temu nenavadnemu početju. A dekle se mesto odgovora le pomenljivo smeje, da bi se materi približala, je bilo zdaj prenevarno in očeta vprašati si ne upa.
Par ur pozneje pa je vedela vzrok.
Bila je zaročena. — Kako je došlo do tega, na to si sama ni vedela odgovora. Povsem tuj gospod je dospel in bil od starišev nad vse Ijubeznjivo sprejet. Predstavljen ji je bil kot bankir X. iz mesta Z. Mnogo se je raz-govarjal z njo, jo marsikaj popraševal, in predno je prav vedela, je bila njegova zaročenka. Niti tega ni več vedela, so jo li vprašali ali privoli ali ne.
Kakor v sanjah je sedela poleg njega; vzel je njeno roko v svojo, šepetal ji Ijubeznjivosti v uho, na to so pili na zdravje zaročencev in od vseh strani so jima čestitali. Zvečer je odšel, ko si je izprosil dovoljenja, da sme drugi dan za rana zopet priti.
Vse se ji je ponavljalo v mislih, ko je bila na večer v svoji sobici.
Torej taka je zaroka! Predstavljala si jo je pač bolj poetiško!
Samo jedno je bilo kakor v pravljici, nenadni prihod snubca, — nerazumno, od kod jo je poznal, kako da jo je ljubil, — saj to je bilo vender nekaj čudežnega!
Pri tem razmišljanju je zaspala. V sanjah se ji je razvijal nadalje roman, katerega je včasih bedeča sanjarija o svoji zaročitvi, in ko se je v jutro izbudila ter videla ob postelji cvetlice, katere so čez noč razcvele v najkrasnejših barvah in najslajših vonjavah, ki so izpod cvetlic bleščeli briljantni metulji in med cvetkami bile skrite žarke ljubezenske pesni, ni mogla ločiti ali sanja,
ali je istina.
¦
Deset let je minulo od tega.
V nekdanji dekliški sobici je še vse neizpremenjeno, vse po starem, le nje prebivalka se je spremenila.
Z rožastega obraza je zginila vsa barva, iz bledega obličja gleda dvoje žalostnih očes. Smehljajoča se sanja-vost, katero sta nekdaj razodevali, se je spremenila v temno otožnost, telo pa je ostalo dekliško nežno in je v črni obleki tvorilo nezdrav, eteriški utisk. Težko si naslanja bledo glavico na tanko, malo roko in zamišljeno zre na ulico.
Mnogo je doživela v tem času. Soprog je imel kmalu po poroki trgovsko nesrečo, banka je propadla in ker ni bilo uničeno s tem le njegovo premoženje, temveč tudi njegova trgovska čast, moral je čez morje v novi svet, da si ustanovi ondi novo eksistenco. Zvesto ga je spremljala in mu bila družica v borbah za obstanek. Pljučna bolezen, katere kal je nosil soprog že dolgo v sebi, pa se je pri tej naporni borbi razvila in sledilo ji je dolgoletno hiranje, ki je po osemletnem zakonu skon-čalo s smrtjo . . .
Na vse t^ žalostne dogodke v zakonu je mislila, ko je sedela ob oknu, in dasi se zdaj vedela, da je ni združilo nič čudovitega z možem, dasi je vedela, da je ona bajnost, na kateri temelji vsa sreča v zakonu, dasi je vse olepšujoča ljubezen manjkala njenemu zakonu, kljub vsi tugi, ki jo je donesel zakon, zdel se ji je vender-le čas boja in viharja lepši, nego stanje, v katerem je sedaj.
Ako bi to zaupala komu iz bližine, kako bi jo dol-žili najgrše nehvaležnosti! Saj vender sedaj ni imela nobenih skrbij, saj je bilo vender za njen telesni blagor sedaj izvrstno preskrbljeno, a preje je večkrat trpela pomanjkanje!
Da ji je pa zdaj nedostajalo nekaj višjega, pravo samoodločitve, da tridesetletni ženi, ki je očetovi hiši postala povsem tuja, ni ugajalo, da so ji vzeli vsaka samostojnost, kakor svoj čas nevednemu otroku, da si je želela, da deluje po svojih močeh, ni prišlo nikomur na misel.
Zato pa so bili vsi zelo osupneni, ko jim je mlada vdova nekega dne javila, da se je zaročila z nekim neznancem.
nZ neznancem"?!
Mislili so skoraj, da ja zblaznela.
„Da, z neznancem, in sicer potom časniškega iuserata".
In ko je hotel oče, povsem razdražen, vzrojiti, je nadalievala novsem mirno  zroča  mu   prestrašeno v oči:
Stran 517.
,Ne vem, zakaj se tolikanj čudite. Kaj me prvič niste zaročili tudi z neznancem? Sem li takrat več vedela o njem, nego o sedanjem ženinu? Da, celo mnogo manj saj o tem sem vsaj poizvedela, o onem nič. Greh ste storili takrat proti meni, ker ste razpolagali z menoj, ne da bi prišlo moje srce v poštev. Danes nisem več zmožna ljubezni vsled desetletnega brezljubezenskega življenja, ki me je pred časom postaralo. Zakaj se ženim? Gotovo ne iz ljubezni, ne ker hrepenim po zakonu, temveč ker rabim soproga, s katerim morem delovati in strmljeti. Da si sama ustanovim eksistenco, v to po svoji odgoji nisem usposobljena, torej rabim nekoga v to. Ker je bil prvi zgrabljej, katerega ste storili, ne da bi me vprašali, y vrč usode zame, nesrečen, sklenila sem storiti drugega Bama, in storila ga sem Morda bo boljši od Vašega, slabši pač nikakor biti ne more, ker gotovo ne pridem več lovcu po doti v roke. Ženin ve, da nimam ničesar; išče si te žene, ki zna vrlo gospodiniti in delati, — jaz pa moža, ki mi poda nov delokrog. Oba si ne stvarjava iluzij, zato imava preveč in prežalostnih izkušenj.
Ko je završila svoj govor, nastal je splošni molk. Odločnost, s katero je govorila, in logika njenih dokazov ni izgrešila učinka.
Prvič Ro čutili stariši nekaj, kakor zave3t krivde o samovoljnem ravnanju proti hčeri, dočim so doslej vso krivdo pripisovali zetu; prvič jim je došlo na um, da so tudi oni odgovorni za to, kar se je zgodilo.
In ko je došel ženin, sicer ni bil sprejet s tako slovesnimi pripravami, kakor prvi, a vender le prijazno. Dasi ni bila to pot hiša okrašena in nevesta ne v beli obleki, dasi niso briljantni metulji prileteli v njeno sobico in ni bilo pred posteljo opojnih cvetlic, vender je skromna cvetka zadovoljnosti podarila razumnost; mesto nekdanjih mogočnih krasot bogatstva in sijajnega življenja širila je ta cvetka svojo sladko vonjavo in tu in tam širila niti, ki so postale trajna vez.
Dragi zgrabljej na slepo srečo v usodni vrč je bil boljši in srečnejši od prvega.