Proletarizacija kmetskega ljudstva T. Zupan Proletarizacija kmetskega ljudstva se uveljavlja v vseh deželah, ki so stopile na pot kapitalističnega razvoja. Rastoče izkoriščanje kmeta po velikih obratih, državi in bankah, postopno slabšanje in izčrpavanje kmetske zemlje zaradi nezadostne obnove njenih prirodnih sestavin, propadanje domače obrti in drugih nekdaj sestavnih delov kmetskega obrata, vsi ti momenti, ki so zgolj različne oblike enega in istega procesa — prodiranja kapitalizma v kmetsko gospodarstvo —, vsi ti momenti povzročajo proletarizacijo kmetskega ljudstva. Kako se vrši ta proletarizacija, kakšne oblike zavzema — to zavisi od moči in smeri celotnega gospodarskega razvoja; v nekaterih državah, ki so razvile moderno industrijo in obvladajo svetovni trg (metropole nekaterih imperijev), se izvrši proletarizacija kmeta na kratek, na zunaj najbolj viden način — s prisilno razlastitvijo. V USA je bilo na ta način prodanih na milijone kmetij; na njih mesto so stopili kapitalistični poljedelski veleobrati. V državah z manjšo intenzivnostjo gospodarskega razvoja in zlasti v agrarnih državah je proces proletarizacije kmeta bolj počasen ter zavzema nešteto najrazličnejših oblik, ki tvorijo v teh deželah glavno obeležje procesa proletarizacije. Kmetska posestva se drobijo, gozdovi se praznijo, živina peša, način obdelovanja zemlje je vedno slabši, odrasle moške delovne moči zamenjujejo otroci, prezadolženost narašča, hrana se slabša, delavnik daljša itd. itd. Vso to pestro množico pojavov, ki tvorijo danes glavno vsebino razvoja naših kmetskih gospodarstev, moremo karakterizirati z eno samo besedo — proletarizacija. Ostrina proletarizacije naše vasi je v različnih dobah vse od kmetske odveze (1848) — različna. Spočetka milejša se v dobi evropske agrarne krize (1875—93) skrajno poglobi in dovede do doslej nedoseženega števila prisilnih prodaj. V letih, ki sledijo tej krizi (1893—1914) imamo relativno izboljšanje kmetovega položaja; po nekaterih izjemnih, nesplošnih primerih blaginje na malem posestvu se pojavijo glasovi, da je prenehal delovati zakon o proletarizaciji kmeta (revizionizem, razni meščanski apologeti kapitalizma). V resnici pa se je proletarizacija vršila naprej, samo na milejši način, površnim očem prikrita spričo splošne gospodarske konjunkture. V povojni dobi in zlasti v poostreni krizi (1929—40) celotnega gospodarskega ustroja pa je propadanje kmeta zopet zavzelo nezaslišan obseg in se uveljavlja v tisočerih oblikah, ki so očite tudi najbolj površnim očem. Leta 1875—93 se ponavljajo v drugi izdaji, samo zgodovinski okvir je bistveno drugačen. Pota, po katerih je Evropa premagala prvo agrarno krizo (konjunktura v industriji, agrarne zaščitne carine, prehod na monokulture), so danes nemogoča ali neučinkovita. — Na splošno je torej proces proletarizacije stalno deloval in izpodjedal proizvajalno osnovo malega producenta. Ivan Cankar je ta proces točno zaznal že v t i s t i h 1 e t i h, ko so različni evropski »socialistični" učenjaki (David, Bernstein itd.) besedičili o blaginji in premoči 313 malega obrata nad velikim. V mislili imamo Cankarjevo izjavo o „tragičnem in globokem" procesu propadanja dolenjskih gruntov, problem, ki je Cankarja mikal, da bi ga obdelal v posebnem romanu. V smislu zakona proletarizacije je tudi točna ugotovitev Janeza Evangelista Kreka v „Crnih bukvah", kjer z empirično preprostostjo pravi, da se kmetu ni nikoli „dobro godilo". Ostrina proletarizacije tudi ni enaka pri vseh kmetskih slojih na vasi. Najmočnejša je v bajtah in na malih kmetijah. Kajti na polproletarskih posestvih in na malih kmetijah je konkurenčna sposobnost z veleobrati — z glavnimi izkoriščevalci kmetskega ljudstva najmanjša. Tehnična in ekonomska oprema teh posestev je minimalna in skrajno primitivna.1 Uničujejo jih ne le poljedelske „to-varne žita" in živine, temveč tudi industrijski obrati s konkurenco domači obrti, ki je bila prav na teh posestvih najčešče dopolnilo poljedelskega obrata. Izkoriščanje po finančnem in trgovskem kapitalu (prezadolženost, oderuhi) je prav tako na malih posestvih največje. Mali kmet kupuje parcele zemlje neprimerno draže kot veliki kmet večje komplekse; čim manjša je površina kupljene zemlje, tem dražja je (relativno). Mali kmet je prisiljen, prodati pridelke takoj jeseni za vsako ceno, veliki kmet lahko počaka boljših cen itd. — Najmanj prizadene proces proletarizacije velike kmete. Ne le da je njihovo gospodarstvo racionalnejše in finančno odpornejše, tudi politični ukrepi, celotna agrarna politika države je usmerjena v pravcu večje zaščite velikih kmetij (organizacija strokovnega kmetijskega šolstva, strokovna propaganda, selekcijsko delovanje, javne podpore „vzornim kmetovalcem" itd.) Najmočneje se še uveljavlja proces proletarizacije na teh posestvih z delitvami, kjer ni seveda v veljavi običajni pravni sistem nedeljivosti kmetij. Na kakšnih dejstvih se da ugotoviti proces proletarizacije slovenske vasi? Ali imamo znanstveno neoporečne, uradno ugotovljene podatke, s pomočjo katerih bi mogli prodreti v »drobovje" kmetskega obrata in ugotoviti njegove razvojne tendence? Nekaj vpogleda nam dajejo številne monografije, ki so nastale v zadnjem času pod vplivom splošne agrarne krize. Slaba stran teh monografij je v tem, da obsegajo le drobec, izvzet iz celokupnega gradiva. Poleg tega se monografije cesto izgubljajo v množici nepotrebnega in nebistvenega statističnega gradiva (Moderndorfer). Večjega pomena so ankete, ki so obširneje zajele problematiko naše vasi. (Ankete učiteljske „Prosvete", med katerimi je zlasti dragocena anketa o delu šoloobvezne mladine.) Največjega pomena pa sta brez dvoma uradni statistiki o stanju poljedelskih obratov iz 1. 1902. in 1931. Na osnovi teh statistik je znanstveno najbolj utemeljen dokaz proletarizacije. Zaradi pomanjkanja drugega gradiva bomo uporabili tudi podatke o poklicni sestavi prebivalstva, o stanju kmetskih dolgov in nekatere izsledke monografij. Posebej se bomo dotaknili razvoja kmetskih gospodarstev v vojnem času. 1 Glej Zupan: Posestna struktura Slovenije. Sodobnost 1940. IV. 314 I. Začnimo s poklicno statistiko. Ta statistika nam daje vpogled v stanje in razvoj različnih poklicnih skupin v razdobju 41 let (1890—1931) na ozemlju sedanje dravske banovine. Pove nam, da je število v poljedelstvu zaposlenega prebivalstva stalno upadalo v korist prebivalstva, zaposlenega v industriji, trgovini, prometu, javnih službah in svobodnih poklicih. Nazorno nam ta razvoj prikazujejo tele številke:2 Prebivalstvo zaposleno v: III. Ostali (javne Leta I. Poljedelstvu II. Industriji službe, svob. poki., rentniki) IV. Skupaj 1890 500.381 87.904 59.792 648.076 1910 461 394 118.464 91.653 671.446 1931 372.943 168.429 74,698 616 070 Koliko bede, stiske in trpljenja, zatiranja in zapostavljanja se skriva za temi mrtvimi in hladnimi številkami! Kam so se zatekli tisti desettisoči, ki so zapustili poljedelstvo? Sli so v industrijo, trgovino in promet! Člani samostojnih kmetskih gospodarstev so postali mezdni delavci. „Beg z dežele" pomeni beg iz nepopisne vaške bede, iz zaostalosti in primitivnosti „posedujočih" „kmetov" med neposedujoči industrijski proletariat, v velika mssta, kjer je vendarle več kruha in več kulture. Le malakateri „begunec" z dežele postane „gospod". Medtem ko so se vrste proletariata (v II. panogi imajo ogromno večino mezdni delavci) pomnožile za 80.000 oseb, so se vrste svobodnih poklicev, javnih uslužbencev itd. povečale za borih 15.000, med katerimi je tudi precejšnje število mezdnih delavcev. Katere sloje na vasi je najbolj zajel beg z dežele? Kakšen je bil njihov gospodarski položaj v poljedelstvu? Notranja struktura delovnega prebivalstva v poljedelstvu nam daje jasen odgovor: Leta Samostojni posestniki Poljski delavci, dninarji in služinčad Pomagajoči družinski člani 1900 1910 1931 128.522 135.027 117.790 107.249 104.664 83.692 260.229 221.271 170.527 Najbolj je padlo število pomagajočih družinskih članov. Tri četrtine tistih, ki so odšli za kruhom, predstavljajo otroke obubožanih posestnikov. Oče je še kmet, sin je proletarec. Oče še prodaja pridelke svojega malega obrata, sin in hči prodajata samo svojo delovno moč v tovarni, v rudniku in v meščan- 2 Podatki po dr. Vogelniku. Poklicna razdelitev slov. prebivalstva v razdobju 1890—1931. Tehnika in gospodarstvo 1940. St. 1.—4. 315 skem gospodinjstvu (služkinje). Razvoj gre od pritegnitve kmeta na trg, od prodaje pridelkov do prodaje lastne delovne moči, od komercializa-cije posestva do proletarizacije. Prav tako je padlo število poljskih delavcev, hlapcev in dekel, kar pomeni posebno težak udarec za kmetsko gospodarstvo. Najbolj inteligentne in sposobne delovne moči gredo v industrijo in v druge panoge, kjer se jim obeta boljši zaslužek in ugodnejši življenjski pogoji. Mnogi posestniki zlasti v bližini mest in industrijskih središč so prisiljeni omejevati proizvodnjo in degradirati svoj obrat, ker jim mesto žre lastne otroke in najboljše najete delovne moči. Pada pa tudi število ..pridobitno zaposlenih" samostojnih posestnikov! Mali posestniki so odsvojili svoja posestva in se odselili. Prav ta številka je očita priča proletarizacije. Ne pada samo kvaliteta obratov, njihova notranja struktura, temveč tudi njih — kvantiteta. Gornji podatki kažejo, da je število vseh zaposlenih oseb (1. preglednica, IV. skupina) od leta 1890. do 1910. nekoliko naraslo, v desetletju 1910—21 močno padlo (na 577.000! Vojna!) in se do 1931. zopet dvignilo. Toda njih število je 1931. nekoliko nižje kot 1890.3 To pomeni, da se je v tem razdobju ves delovni naravni prirastek izselil. Ce računamo, da znaša naravni prirastek letno 10.000 oseb, znaša to v 40 letih 400.000 oseb. Med njimi je približno polovica sposobnih delovnih moči, druga polovica so otroci in za delo nesposobni starejši ljudje. To se pravi, da se je izselilo 200.000 delovnih moči. Okrog 200.000 delovnih moči v najboljših letih je dalo slovensko podeželje ameriškim in westfallskim rudnikom in tovarnam (predvojna doba), jugoslovanski industriji onkraj Sotle in južnim velemestom (povojna doba). Skromni podatki o poklicni sestavi slovenskega naroda, ki jih vsako desetletje mehanično zbere uradna statistika, nam dajejo dragoceno sliko o razvojnih težnjah našega gospodarstva." Ti podatki so sicer zbrani šablonsko,- brez interesa za sociološko problematiko — nikjer nimamo podatkov o izseljevanju in njegovih vzrokih, v isti rubriki so pomešani (Gleichschaltung) industrijski delavci in indu-strijci, bajtarji in veleposestniki itd. — vendar nam ti podatki, takšni kot so, dokazujejo globok proces proletarizacije kmetskega ljudstva. Ves naravni prirastek podeželja je zajel „beg iz vasi". Ta prirastek je pomnožil vrste domačega in svetovnega industrijskega in sploh neagrarnega proletariata. In ne samo to! Velik del v poljedelstvu že zaposlenih delovnih moči je v teku 40 let zapustil domačo vas in se prav tako izselil. Dočim je bil doma kot »pomagajoč družinski član" v nekem posebnem delovnem razmerju, neenakem mezdnemu, je v novih produkcijskih odnosih popolnoma izenačen z mezdnim delavstvom. V pičlih 40 letih so bili stotisoči kmetskega ljudstva proletarizirani — njih edino imetje je zdaj njihova delovna moč. Za stotisoče se je pomnožilo število izkoriščanih, za nekaj borih 3 Poklicna statistika je sicer ob vsakem novem štetju spreminjala strukturo poklicev, tako da primerjave niso popolnoma točne. Vendar te spremembe bistva nadaljnjih izvajanj ne spremenijo. 316 tisoč je naraslo število izkoriščevalcev. Samo nekaj tisoč je bilo tako „pridnih in poštenih", da so se povzpeli med „gospodo"; na te izjeme se tako radi sklicujejo razni apologeti obstoječih razmer. Ta dejstva si naj dobro zapomnijo razni ekonomi in pridigarji, ki ..odklanjajo" proletarizacijo kmetskega ljudstva, to je skrivajo in odklanjajo dejstva, ki so osnovnega pomena za razvoj slovenskega naroda in za njegovo politično orientacijo. II. Ustavili smo se obširneje pri poklicni statistiki, ker smo spričo pomanjkljivosti naše uradne statistike samo z njeno pomočjo mogli ugotoviti nekatere za nas važne razvojne težnje. Videli smo, da raste število proletariata in da pada število samostojnih posestnikov. Na novo nastajajoči proletariat se seli v industrijske centre doma in v tujino. Najboljše delovne moči zapuščajo slovensko agrarno proizvodnjo, kar nujno povzroča njeno degradacijo. V industrijsko razvitih državah je odtok delovnih moči s podeželja spremljala racionalizacija poljedelske proizvodnje, pri nas — degradacija. Le majhen odstotek (10.000 oseb po cenitvi banovine) je postal v poljedelstvu odveč zaradi racionalizacije (mla-tilnice!). Ves ostali presežek je moral po svetu zaradi rastoče krize malokmetske proizvodnje. Izselitev pa je s svoje strani to krizo zopet poglobila. Zakon medsebojnega učinkovanja je očit! Kdo je stopil na mesto sposobnih delovnih moči, ki so se izselile? Slabše delovne moči —¦ starci in zlasti otroci! Mogoče se na malokaterem primeru tako jasno odraža degradacija kmetskih gospodarstev kot prav na primeru uporabe otroške delovne moči. Večja uporaba otroške delovne moči ne kaže samo na slabši način proizvodnje, temveč tudi na vso neznosno težo in nezaslišano bedo kmetskega ljudstva. L. 1902. je avstrijska statistika sestavila za vse okraje avstrijskih dednih dežel seznam osebja različnih kategorij poljedelskih obratov. Osebje razdeljeno po spolu in starosti. Starostna meja je dovršeno 16. leto. Po tem seznamu je bilo na bivšem Kranjskem od 243.000 v poljedelstvu zaposlenih oseb — 36.000 starih izpod 16 let. Sedmino delovnih moči so predstavljale za težko poljsko delo nedorasle delovne moči! Zanimiva je primerjava različnih posestnih skupin. Najmanjši odstotek teh otroških delovnih moči so uporabljali na veleposestvih (4% vseh zaposlenih), kar tudi dokazuje njihovo ekonomsko prednost pred manjšimi obrati. Sledijo najmanjša posestva (0,1—2 ha), na katerih se giblje odstotek uporabe otroške delovne moči med 9—11%. V naslednjih posestnih skupinah ta odstotek narašča vse do veleposestev. V tem okviru velja pravilo: Cim večji je obrat tem večji odstotek otrok je na delu. V večjih bajtah (2—5 ha) znaša že 14%, na malih kmetijah (5—10 ha) naraste na 15%, na srednjih se dvigne do 17%. Največji odstotek dosežejo velike kmetije med 50—100 ha. Na njih znaša uporaba otroške delovne moči skoraj petino vseh delovnih moči (18%). Ti podatki dokazujejo vso ekonomsko zaostalost in socialno bedo, ki vlada v kmetskih gospo- 317 darstvih! Celo najmanjši posestniki, ki so večinoma mezdni delavci, ne priganjajo svojih otrok tako k delu kot — kmetje. Kmet je prisiljen garati in štedili do skrajnih meja. On ne prizanaša ne živini ne lastnim otrokom, samo da ohrani svojo posest neokrnjeno. Na najmanjših posestvih ni le manj dela kot na kmetijah, tudi socialni položaj tovarniškega delavca je v resnici cesto ugodnejši kot položaj kmetov. Na to se še povrnemo. Leta 1939. — torej 37 let pozneje — je napravila skupina učiteljev, ki se zbira okrog „Prosvete", priloge „Učiteljskemu tovarišu", anketo o delu šoloobvezne dece. Bilo je anketiranih vsega 1249 otrok iz najrazličnejših krajev Slovenije. Po teh podatkih opravlja težka, za nežno mladost neprimerna dela tolikšen odstotek otrok:4 pri malih kmetih in bajtarjih............. 55% pri srednjih kmetih................. 56'3% pri velikih kmetih................. 38'2% pri poljedelskih delavcih............... 49% pri obrtnikih (podeželskih).............. 42*5% pri drugih poklicih................. 44'4% povprečno.................... 52*4% Podatki se nanašajo zgolj na agrarne predele Slovenije. V teh predelih vrši torej polovica šoloobveznih otrok težka poljska dela! Največji odstotek odpade na pokrajine, kjer je močno razvito sezonsko izseljevanje. Učiteljica iz Prekmurja poroča: „Prekmurci, moški in ženske, hodijo s trebuhom za kruhom na poljsko delo v Francijo, Nemčijo in na državno posestvo v Belje, ali pa kot stavbni in cestni delavci vsepovsod po državi... Pri veČini hrs ostanejo doma le izmozgani stari ljudje in šoloobvezni otroci. Na teh leži obdelovanje zemlje. Zato je razumljivo, kako je mogoče, da je večina otrok zaposlena s težkimi in neprimernimi deli (od 84 anketiranih — 70 otrok)." Tudi v vinorodnih predelih Slovenskih goric in drugod zavzema otroško delo vedno večji obseg: „Najtežje delo je kopanje v vinogradu. Ilovnata in lapornata zemlja je trda, zlasti pri prvem kopanju, kopati pa je treba globoko... V glavnem so zaposleni s tem delom viničarski otroci..., ker hočejo čim bolj skrčiti izdatke za delavce, zaposlijo svoje otroke". (Poročilo učitelja od sv. Ane v Slovenskih goricah.) Niti od najtežjega gozdnega dela ni izvzeta šoloobvezna mladina. Učiteljica iz Ojstrice nad Dravogradom pripoveduje o svojih šolarjih: „Da so dečki sorazmerno slabše razviti, je pač posledica dela v gozdu, saj morajo otroci delati namesto najetih delavcev". Oba spola šoloobvezne mladine sta enako obremenjena. Dečki vršijo hlapčevska dela v hlevu, pri vožnji, oranju itd. Deklice vršijo posle gospodinj in i Podatki in citati po „Prosved" 1939. 318 dekel: opravljajo svinje, pestujejo otroke, ribajo in opravljajo poljska dela v vinogradu in na polju. Povsod ista pesem! V vseh kategorijah kmetskih gospodarstev in pri vseh kulturah nadomeščajo otroci hlapce in dekle, delavce v vinogradih in v gozdovih, odpuščene hlapce in družinske člane, ki so se izselili. Proizvodnja z odraslimi delovnimi močmi ne bi nudila niti profita in rente veleposestnikom niti mezde kmetskim gospodarjem. Proizvodnja z otroki nudi veleposestnikom profite, kmetom pa omogoča eksistenco. Učitelji so razdelili šoloobvezne delovne moči na dve starostni skupini: V prvi so otroci med 7 in 10 letom, v drugi med 10 in 14 letom. Rezultat je ta, da približno tretjino teh najmlajših delavcev tvorijo otroci do 10 let. Največ teh delavcev je na srednjih in velikih kmetijah. Na srednjih kmetijah uporabljajo skoraj toliko otroških delovnih moči izpod 10 let, kot onih med 10 in 14 leti (44*1% : 55*9%)! V polindustrijskih okrajih je uporaba otroške delovne moči nekoliko nižja kot v agrarnih. Naj govorijo številke: Od 100 šoloobveznih otrok opravlja težka dela okrajih' ™okrajih pri malih kmetih in bajtarjih......... 55 46 pri srednjih kmetih............. 56*3 47'3 pri velikih kmetih............. 53*8 33*3 pri poljedelskih delavcih........... 49 33 pri industrijskih delavcih...........— 30 pri obrtnikih............... 42*5 44*2 pri drugih poklicih............. 44*4 14*8 povprečno................ 52*4 35*5 Povprečno in pri vseh kmetskih kategorijah je manj dela otrok v polindustrijskih okrajih kot v agrarnih. Zopet dokaz, kako industrializacija dviga življenjski nivo in prinaša na zaostalo vas svež veter kulturnega in socialnega dviga! Vendar te številke niso nikaka priča blaginje mezdnega delavstva! Dokazujejo predvsem bedo in trpljenje, ki vlada na podeželju brez industrije! Primerjajmo uporabo otroške delovne moči 1. 1902. in 1. 1939.! Porast uporabe otroške delovne moči je ogromen. Nekoč so otroci tvorili samo sedmino vseh delovnih moči,5 danes dela v agrarnih predelih vsak drugi, v polindustrijskih vsak tretji otrok! Nekoč so tvorili večino teh mladih delavcev mladostniki med 14 in 16 letom. Danes segajo že po šoloobvezni deci. Tretjino teh mladih delavcev tvorijo celo otroci do 10. leta! Četudi ni mogoče ustvariti iz teh podatkov jasne in znanstveno neoporečne primerjave, vendar je razvoj več kot očit. Ali je sploh mogoče dobiti bolj tragične in bolj prepričevalne podatke o bedi na vasi in nazadovanju kmetskih gospodarstev kot so prav podatki o delu otrok? 5 Na štajerskem je bilo stanje v bistvu isto kot na Kranjskem. 319 Za primerjavo razvoja naj navedemo dve pokrajini, kjer je izseljevanje najmočnejše. V predvojni dobi je beg z dežele najbolj zajel Belo Krajino. V Beli Krajini je bil odstotek uporabe otroških delovnih moči največji na vsem slovenskem ozemlju. V črmomeljskem okraju so petino delovnih moči predstavljali otroci izpod 16 let (od 17.793 je bilo otroških delavcev 3246). V povojni dobi je prvenstvo izseljevanja prešlo na Prekmurje. Nimamo točnih podatkov za starostno sestavo delovnih moči kot pred vojno, vendar nam številni opisi in monografije kažejo, da je odstotek otroške delovne moči v Prekmurju še večji kot v Beli Krajini 1902. Spomnimo se samo gornje izjave učiteljice iz Prekmurja, po kateri je skoraj vsa šoloobvezna deca njenega kraja zaposlena s težkimi, za nežno mladost neprimernimi deli. V času sezone, ko starši delajo na francoskih, nemških in vojvodinskih veleposestvih, delajo otroci na domačih posestvecih. Ne le boljša zemlja in racionalnejši inventar, tudi najboljše delovne moči v najugodnejšem času so monopol domačih in tujih veleposestev. Poglejmo razvojno težnjo uporabe otroškega dela na posameznih kategorijah kmetskih posestev! L. 1902. so bili najbolj obremenjeni otroci velikih kmetov. L. 1939. je slika drugačna. Največ otroškega dela je na srednjih in malih kmetijah. Torej tudi ti podatki dokazujejo, da je obubožanje največje na srednjih in manjših kmetijah, manjše na — velikih kmetijah. Posledice prenapornega dela na organizem in razvoj otrok so nedosledne. Učitelji pripovedujejo, da otroci zaostajajo v rasti in izgubljajo na teži in višini, čim začno opravljati težka poljska dela. Slabokrvnost, majhna odpornost in različna obolenja so na dnevnem redu. Kako naj se otroci, ki poleg šolskega pouka delajo najmanj 8 ur na dan — normalno razvijajo? Kulturna zaostalost, neza-nimanje za šolo in knjige ter telesna nerazvitost so neizbežne. Za ceno zdravega razvoja lastnih otrok vzdržujejo njih očetje svoje kmetije. To je vsa toliko hvaljena ..življenjska sposobnost" kmetije! To je vsa modrost „umnega in varčnega" gospodarjenja! V ekonomskem pogledu prinaša delo otrok degradacijo, slabši način obdelave zemlje in slabšo nego živine. Otrok ne more nadomestiti odrasle delovne moči! Istočasno, ko narašča delo otrok, se slabša tudi sestav vprežne živine; občuti se slabšanje vseh pogojev proizvodnje. „Orjejo s telicami in delajo z otroki". III. Mnogi ekonomi, poveličevalci obstoječih razmer, so skušali prikazati trdnost in „življenjsko sposobnost" kmetije, zlasti srednje in male kmetije, na osnovi podatkov orazvoju zemljiške posesti. Te podatke so obravnavali enostransko in nekritično, z očito tendenco — prikazati nekaj, česar ni, prikazati rastočo blaginjo kmetskega ljudstva. V resnici tudi podatki o razvoju zemljiške posesti dokazujejo tendenco kmetovega propadanja. Ko mi to tendenco ekonomskega razvoja podčrtavamo, hočemo s tem samo dokazati dejanski razvoj stvari, resnično stanje — brez olepšavanja in brez puhlih neiskrenih in 320 obrabljenih fraz o pomembnosti kmetskega ljudstva. Poudariti hočemo samo neizpodbitno dejstvo, da današnji ekonomski in politični družbeni ustroj povzroča težek in muke poln proces — propadanja kmeta. Podatke o razvoju zemljiške posesti moramo obravnavati diferencirano; kajti drugačen je razvoj na industrializiranem zapadu (Gorenjska), drugačen na agrarnem vzhodu (vzhodna Štajerska, Dolenjska). Poseben razvojni proces se uveljavlja v Prekmurju, kjer je agrarna reforma temeljito izpremenila posestno strukturo. O razvoju v Prekmurju bomo razpravljali ob drugi priliki. Gorenjska se je v dobi 1902.—1931. (samo za ti dve leti obstajajo podatki o posestni strukturi Slovenije) močno industrializirala. Industrija je pospeševala razvoj poljedelstva. V posestni strukturi so se uveljavile vse tiste tendence, ki jim v znanstveni literaturi pravimo — diferenciacija vasi. Te tendence vedno spremljajo kapitalistični razvoj poljedelstva in predstavljajo tipično obeležje tega razvoja. Poglejmo številke za kranjski okraj, ki je značilen za vso Gorenjsko! V kranjskem okraju je bilo poljedelskih obratov:6 L. 1931. 773 (!) 558 776 1374 (!) 1122 (!) 1155 (!) 912 (!) 211 17 skupaj 6445 6898 Vidimo, kako „zob časa" izpodjeda srednje posestne kategorije (2—20 ha) v korist najmanjših (0,1—1 ha) in največjih (zlasti 50—200 ha)! Za več kot 100% je naraslo število najmanjših posestnikov! To so po večini sinovi kmetskih posestnikov, ki so razkosali očetovo kmetijo in si poiskali glavni zaslužek v industriji. To so „priložnostni kmetje", ki živijo predvsem od m e z d n e g a dela. Na nasprotnem bregu zemljiških posestnikov opažamo porast — velikih kmetov in veleposestnikov (20—200 ha). Pri slednjih je poljedelski obrat pretežno kapitalističen, uporaba mezdnega dela presega delo družinskih članov. Precejšen del teh posestnikov so obenem lesni trgovci, gostilničarji, vaški oderuhi in podobno. V hektarjih L. 19( 0,1—0,5 341 0,5— 1 458 1— 2 786 2— 5 1431 5— 10 1167 10— 20 1207 20— 50 859 50—200 177 nad 200 19 6 Gornji in naslednji podatki: Glej: Bratko, Razvoj poljedelskih obratov na slovenskem ozemlju v razdobju 1902 do 1931. Obzorja. 1940. 4.-5. 321 21 Število malih in srednjih kmetov ter večjih bajtarjev (2—20 ha) je padlo za 358. Raste število mezdnih delavcev-bajtarjev, raste število velikih kmetov in veleposestnikov, pada število — malih in srednjih kmetij, ki uporabljajo pretežno družinsko delovno moč. Tovarna izpodriva zemljo! Kapitalistični poljedelski obrat izpodriva malokmetskega, mezdno delo izpodriva delo družinskih članov. Kapitalistični delovni odnosi na vasi in v mestu izpodrivajo predkapitalistične, malokmetske patriarhalne odnošaje. Razvoj v kranjskem okraju je značilen za celo Gorenjsko in za Ljubljano-okolico. Povsod se uveljavljajo iste razvojne tendence. Število najmanjših obratov (0,1—0,5 ha) je naraslo kot kažejo številke: Okraj L. 1902. L. 1931. Kranj7.........341 773 Kamnik.........516 787 Radovljica........397 451 Ljubljana - okolica .... 1231 1568 Skupaj.........2485 3579 Prav tako opažamo na vsem področju padanje malih in srednjih kmetij in večjih bajt (2—20 ha). Samo v okraju Ljubljana-okolica je število teh obratov naraslo. Vzrok je iskati v velikem pomanjkanju poljedelskih delavcev, v bližini velikega ljubljanskega trga in zlasti v intenzivnosti poljedelstva (mlekarski in vrtnarski obrati). Tu so običajne večje naložbe kapitala na manjši površini zemlje. Velik del teh posestev, ki jih po površini štejemo med srednje kmetije spada v ljubljanski okolici v resnici med velike. Poglejmo gibanje srednjih in malih kmetij (5—20 ha) na Gorenjskem: Okraj L. 1902. L. 1931. Kranj.........2374 2277 Kamnik.........2253 2095 Radovljica........1820 1644 Skupaj.........6447 6016 Število mali in srednjih kmetij je v 29 letih padlo za 431 obratov. Drugačen razvoj kot na Gorenjskem opažamo na Dolenjskem in vzhodnem Štajerskem. Ti dve pokrajini sta izrazito agrarni pokrajini; industrija je neznatna, primanjkuje trga za pridelke in za odvečno delovno moč. Agrarna proizvodnja v teh pokrajinah je brez motorja razvoja, ki ga predstavlja industrija. Značilnost 7 V okraj Kranj je spadalo 1. 1931. tudi škofjeloško okrožje, ki je bilo 1. 1936. spremenjeno v samostojen okraj. 322 razvoja tukajšnjega poljedelstva je — degradacija, nazadovanje v vsakem pogledu. Zlasti je ta degradacija očita po politično teritorialnih spremembah po svetovni vojni, ko so odpadli avstrijski in laški trgi za živino, vino, čebulo itd. Poglejmo, kako se odraža ta razvoj na posestni strukturi. Najbolj značilen primer tega razvoja je ptujski okraj. V ptujskem okraju je bilo poljedelskih obratov (relativne številke)8 Obrati L . 1902. L. 1931 v odstotkih 0,1—0,5 12,5 11,9 0,5— 1 12,4 12,9 1— 2 16,4 16,9 2— 5 24,2 26,6 5— 10 17,2 16,9 10— 20 12,85 11,7 20— 50 4,1 2,7 50—100 0,2 0,13 nad 100 0,15 0,07 Skupaj 100 100 Padajo vse posestne skupine razen onih v okviru. Padajo najmanjši obrati, srednji obrati in veleobrati. Narašča bajtarstvo in mali kmet (0,5—5 ha), pada srednji kmet, veliki kmet in veleposestnik. Število velikih kmetov (20—50 ha) je padlo skoraj za 50% ! (V ptujskem okraju spada velik del posestnikov med 2—5 ha zemlje med male kmete, ker imajo orne zemlje relativno precej. Sploh je treba drugače klasificirati iste posestne skupine na Gorenjskem in v ptujskem okraju. V ptujskem okraju pomeni ista površina obrata večje posestvo kot na Gorenjskem.) Vidimo, da se večja posestva delijo in da narašča število manjših obratov, ki jih obdelujejo zgolj družinski člani. Pada uporaba mezdnega dela, narašča delo družinskih članov. Z rastočim bajtarstvom raste beda in degradacija proizvodnje. Prav za ta posestva je značilno neverjetno obubožanje, pavperizem in kulturno propadanje do skrajnih meja. Tu razsaja jetika, primanjkuje kruha, vlada pozimi brezposelnost in poleti preobremenitev z delom. Naraščanje števila bajt in najmanjših kmetij ni znamenje »življenjske sposobnosti" teh posestev; to naraščanje je znamenje bede in nezaslišane stiske ljudstva, ki nima možnosti izseljevanja in zaslužka v industriji. Naraščanje teh večjih bajt in manjših kmetij pomeni bedno životarjenje in propadanje brez konca in kraja. Kolikšna razlika med razvojem na Gorenjskem in Štajerskem! Tam naraščanje kapitalistične poljedelske proizvodnje, tu propadanje velikih obratov in 8 Uporabljamo relativne številke, ker se je površina okraja od prvega do drugega štetja nekoliko spremenila. Relativne številke nam bodo nazorneje predočile razvoj kot pa absolutne. 323 21» porast bajtarske proizvodnje! Tam opuščanje težkega kmetskega dela na malih posestvih, tu usodna vezanost na zemljo. Tu kapitalistična degradacija in pavpe-rizem, tam razmah industrije in razvoj poljedelstva. V obeh pokrajinah se uveljavlja kapitalizem, vendar na različen način: na vzhodu so v ospredju njegove negativne, destruktivne tendence: oviranje razvoja proizvajalnih sil, oviranje kulture in napredka sploh, na gorenjskem zapadu pretežno še prevladujejo njegove zgodovinsko pozitivne tendence — razvijanje proizvajalnih sil, dviganje proizvodnje in — kar nujno sledi — relativno dviganje življenjskega standarda in kulture sploh. Razvoj na Dolenjskem kaže v bistvu iste tendence kot v ptujskem okraju. Pada število najmanjših obratov in velikih posestev, raste število obratov, ki delajo zgolj z lastnimi družinskimi člani. Pada trgovinsko kmetijstvo, raste natu-ralno kmetijstvo. Pada moč zemlje kot pridobitne panoge, raste pomen zemlje kot edinega eksistenčnega in delovnega vira obubožanim kmetskim rodbinam. (Konec sledi.) 324