1973. — J. Kaufmann, Zwolf beriihmte Briefmarken, Tel Aviv. — O. Hor- nung, The Illustrated Encyclopedia oj Stamp Collecting, London - New York. — Lovrenc Košir, ideovv povudce po- štovni znamky, Filatelie (Praha) 4, št. Letos praznuje Postojnska jama 160- letnico turističnega razvoja. Ob tem jubileju ni mogoče preiti mimo moža, ki je s svojim neumornim delom ustva ril temeljne pogoje za razvoj jamskega turizma. Ta mož je Anton Globočnik, člo vek, ki je v eni osebi združeval narod nega buditelja, juridičnega strokovnjaka, zgodovinarja, predvsem pa pionirja jam skega turizma. Rodil se je 20. maja 1825 na Racovniku v Železnikih iz trdne slovenske družine Globočnikov. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Tu se je pod vplivom ilirca Luke Jerana, s katerim je stanoval sku paj od 1841 do 1842, navzel narodnih idej in jim ostal zvest do smrti. Od tod je od šel na Dunaj kjer je v letih 1844 do 1848 študiral pravo. Pod vplivom Cigaleta in Kozlerja je prvič stopil v javnost kot taj- Anton Globočnik pl. Sorodolski (1825—1912) 22. — Osterreichische Briefmarke, Wien 1950. — Raziskovalno gradivo F. Kobala, ki ga hrani muzej v Škof j i Loki. — Članki iz tujih revij in časopisov. Dalibor Stoviček nik dunajskega študentskega društva »Slovenija« in priobčil 5. aprila 1848 v re volucionarnem letu v imenu na Dunaj došlih hrvatskih in čeških deputacij po ziv na Slovence, naj delajo za »Zedinje- no Slovenijo«. Na podlagi kranjskega de želnega grba je skupaj s politikom Pet rom Kozlerjem določil belo-modro-rdečo trobojnico kot slovenski znak in zastavo. Na slovanskem shodu v Pragi 1848 je sku paj z Vrazom po odhodu ostalih zastopal Slovence in dosegel, da se je shod izrekel za slovenski narodnopolitični program. Kot pravnik-praktikant je 1848 službo val pri mestnem in deželnem sodišču v Ljubljani, že naslednje leto pa pri okraj nem kolegialnem sodišču v Kranju. Od tod je bil premeščen v Ljubljano kot praktikant pri deželnem sodišču, že 1851 pa je bil premeščen k županijskemu sodi šču v Osijeku in nato 1855. leta kot okraj ni sodnik v Stubico. Ko je leta 1857 na stopil službo okrajnega predstojnika v Cakovcu, se je tudi tu pokazal odločnega Slovana. Tedaj se je reševalo vprašanje pripadnosti Medjimurja. Bilo je to leto oktobrske diplome 1860, ki je obljubila avstrijskim in ogrskim narodom federal no ureditev države. Vnel se je politični boj med Ogri in Hrvati za Medjimurje, ki ga je ban Jelačič ločil od Ogrske. Glo bočnik se je z vsem slovanskim žarom udeležil tega boja na strani Hrvatov. To da takrat so zmagali Madžari, Medjimur je je bilo priključeno zopet Madžarski in Globočnik je moral oditi iz Cakovca. Naj prej je bil v letih 1861 do 1863 dodeljen deželni vladi v Ljubljani, od leta 1863 pa je vse do 1885 deloval v Postojni kot ok rajni glavar. Bilo je srečno naključje, da je prišel Globočnik v Postojno. Kot okrajni glavar je bil hkrati predsednik Jamske komisije pri Postojnski jami. Kot narodnjak je veliko storil za slovensko stvar. Kjer je le mogel, je podpiral naše ljudsko šol- ANTON GLOBOČNIK, NARODNI BUDITELJ IN PIONIR JAMSKEGA TURIZMA 12 Loški razgledi 177 stvo in narodno prebujanje. Z njim se začenja zlata doba jamskega turizma. Kot predsednik Jamske komisije si je priza deval, da bi dobila Postojnska jama med narodni s.oves in ohranila svoje čudovite lepote nedotaknjene. Pri tem svojem delu pa je pogosto naletel na odpor vplivnih krogov. Z Globočnikom se je začela vrsta ukrepov za čim večje izboljšanje turi stičnih naprav v jami. Tako so leta 1864 na binkoštni ponedeljek jamo prvikrat močneje osvetlili s petrolejkami in luč mi s solarnimi oljenkami. Zaradi pogostih pritožb nad neureje nimi gostišči je leta 1864 sklical postojn ske gostince, da se pogovore o smotrni porazdelitvi turistov po obratih. V ta na men je dal natisniti reklamne plakate o gostiščih, ki jih je bilo takrat v Postojni sedem: Pri ogrski kroni, Pri levu, Pri čr nem orlu, Trst, Ljubljana in Lebanova pivovarna. Leta 1865 so na Globočnikovo pobudo izdelali novo udobnejšo pot na Kalvarijo tVeliko goro) in aprila vzidali v steno Plesne dvorane marmorno ploščo, posve čeno spominu prvega pospeševalca jam skega turizma Josipu Jeršinoviču L6wen- greifu in raziskovalcu Postojnske jame dunajskemu speleologu Adolfu Schmidlu. Vse do leta 1866 so vstopali turisti v Po stojnsko jamo skozi vhod tik ob desnem bregu Pivke nad ponorom. Globočnik pa je dal z rečnimi sedimenti zadelan srednji vhod (danes izhod iz jame) izko pati, material pa nasuti pred jamo, kjer je danes jamska ploščad. Vhod so zaprli z monumentalnimi kovanimi železnimi vra ti z letnico 1866. Jamska komisija pa je sedaj začela tudi z živahno propagando. Iz dala je velike letake, ki so jih postavili na vseh večjih avstrijskih kolodvorih, in so delovala na veliki mednarodni industrijski razstavi v Parizu leta 1867. Tu so bili v Spominska plošča v srednjem vhodu Postojnske jame avstrijskem oddelku razstavljeni primerki človeških ribic in velik stalagmit z infor mativnim besedilom v francoskem, angle škem in nemškem jeziku. Prav tako pa je jama sodelovala na dunajski mednarodni razstavi, kjer je razstavljala jamske živali in več kapnikov, ki so jih nato poklonili dunajskemu Prirodoslovnemu muzeju. Ze leta 1869 je izšel prvi pisani jamski vod nik v angleškem jeziku, prodajali pa so tudi prve spominčke iz Postojnske jame. Postojnsko jamo odlikuje izredno bo gastvo kapnikov, zraslo na jamskih tleh. To dokazuje še danes, leta 1891 odkriti »Paradiž« (danes imenovan Lepe jame) in neturistični 800 m dolgi, »Pisani rov«. Za radi vedno večjega obiska so morali pota razširiti na škodo kapniškega bogastva. Pot do Kalvarije pa ni bila ravna in je bila za starejše ljudi utrudljiva. Tedaj je prišel Globočnik na idejo, zravnati jam ska tla in zgraditi podzemsko železnico od vhoda do podnožja Kalvarije. Majhne dvosedežne vozičke so takrat še potiskali jamski služitelji; 16. junija 1872 je bila slovesna otvoritev prve take jamske že leznice na svetu. Iz statističnih podatkov v arhivu jame pa je razvidno, da so se takega prevoza po jami posluževali le redki bogataši, saj je prvo leto potovalo z železnico le 176 oseb. Dve leti za tem je dal zgraditi v vhodni Veliki dvorani pre ko reke Pivke namesto lesenega železen most. Da bi še bolj odprl jamo tujskemu prometu, je razširil ozko cesto med Po stojno in jamo ter ji dal sedanjo podobo. Na to razširitev še danes spominja v skalno steno vsekana letnica 1874. Pred jamo in ob cesti do Postojne je dal nasa diti okrog 250 lipovih dreves, ki so delno še danes okras Jamske ceste. Ko so leta 1879 na Dunaju ustanovili prvo jamarsko društvo na svetu, se je še povečalo zanimanje za raziskovanje slo venskega podzemeljskega sveta. Takrat se je Globočnik kot tajnik Jamske komi sije povezal z vodilnim dunajskim spele- ologom Francem Krausom. Iz jamskega arhiva je razvidno, da se je Kraus ob ve likih poplavah na slovenskih kraških po ljih 1882 obrnil s prošnjo na Globočnika, da mu opiše naša kraška polja, še posebej Pivško kotlino in njene ponikalnice. Ta ko je postalo to Globočnikovo poročilo izhdišče za sistematično raziskovanje kra škega podzemlja Notranjskega krasa. Kmalu za tem, leta 1883, se je v okviru Nemško-avstrijskega planinskega društ va v Trstu osnovala jamska sekcija »Kii- stenland«, ki se je lotila raziskovanja bre- 178 zen in jam v zaledju Trsta in vzela v za kup še neraziskane Škocjanske jame. Tako je bil na slovenski kras ne le v narodnostnem, ampak tudi v razisko valnem pogledu dvojni pritisk, z Dunaja in Trsta. Ob vseh teh raziskavah so iz hajala številna poročila in razprave v nemškem in pozneje delno v italijanskem jeziku, v katerih pa niti z besedico ni bil omenjen domačin, slovenski Krašovec, ki je služil tujcu za vodnika in opravljal ob raziskavah vsa težaška dela. Ob tem je bil položaj zavednega Slo venca Globočnika zelo zapleten. Na eni strani je moral kot avstrijski okrajni gla var zastopati koristi avstrijske vladne politike, kot predsednik Jamske komisije pa je skušal zbrati okrog sebe zavedne slovenske ljubitelje kraškega podzemlja. Kot tak je dal leta 1880 odstraniti v jami samo nemške napise in jih nadomestiti s slovenskimi, nemškimi in italijanskimi. Znana je tudi Globočnikova propa gandna pisemska dejavnost. Dopisoval se je s številnimi turističnimi jamami, šo lami in muzeji, ki so se v vedno večjem številu obračali na Postojnsko jamo, naj jim pošlje primerke človeških ribic v znanstvene namene. Njegova zasluga je, da je Postojnska jama našla pot v števil ne znanstvene revije in šolske knjige kot simbol kraškega podzemlja. Poleg tega pa je začela izdajati Jamska komisija na njegovo pobudo reklamne plakate, ki so krasili mnoge prometne javne lokale v Evropi. Naslovna stran Globočnikove kronike Postojnske jame Podjetni privatni kapital je začel spo znavati turistično vrednost Postojnske jame. Tako je leta 1874 zgradil podjetni Švicar Progler za takrat razkošen »Grand hotel«, prvi turistični gostinski objekt na slovenskem krasu. Takrat so se začeli ne kateri na pobudo Progler j a zavzemati za to, da bi dobili v obliki posebnega kon zorcija v zakup Postojnsko jamo. Ob tem poskusu se je Globočnik kot okrajni gla var in predsednik Jamske komisije po stavil odločno proti, da bi jamo le izko riščali, ničesar pa vanjo investirali. Ob tem je znana Globočnikova izjava: »Vse kakor se moramo zavedati, da polagamo z upravljanjem Postojnske jame račune vsemu svetu in ne le koristim Postoj ne. Postojnska jama je last vsega člove štva, ki vidi v njej simbol podzemeljske ga bogastva.« Ko je začela v svetu prodirati električ na razsvetljava, je bila prav Globočni kova ideja, jamo električno razsvetliti. Po dolgih pogovorih s takratnimi dunajski mi elektropodjetji je dal napeljati takrat prvo električno napeljavo na Kranjskem in prvo na svetu v podzemlju. V svoji »Kroniki«, ki jo hrani Inštitut za razisko vanje krasa Slovenske akademije znano sti in umetnosti v Postojni, je Globočnik zapisal: »Električna razsvetljava je posta la resnica. 24. maja 1884 je bila končana inštalacija in je bila jama razsvetljena ob obisku gojencev reške pomorske akade mije. Uspeh je bil briljanten. Ob prižigu elektrike se je pojavila pred njimi še nik dar videna slika kapniške lepote v vsej krasoti. 12 obtočnih svetilk po 1400 sveč je osvetljevalo 6 najbolj markantnih točk v jami, Veliko dvorano, Plesno dvorano, Pralnico, razpotje pri Grobu, Razgledišče in Kalvarijo.« Ob vseh teh uspehih lahko trdimo, da je bil Globočnik pionir jamskega turiz ma na Slovenskem. Jamska komisija z njim na čelu je bila matica, okrog ka tere so se zbirale vrste narodno zaved nih turističnih delavcev, ki so 1883 usta novili v Postojni »Turistično olepševalno društvo«, drugo po nastanku na Sloven skem. Iz istih vrst je tudi izšla pobuda za ustanovitev prve jamarske organizacije v slovanskem svetu »Antron« prav v Po stojni, ki je nastala leta 1889, kmalu po odhodu Globočnika na novo službeno me sto. Ko je leta 1885 po skoraj četrtstoletju odhajal na mesto vladnega svetnika v Ljubljano, so se ga Postojnčani še dolgo radi spominjali. V znak zahvale za vse 12« 179 ogromno delo, ki ga je opravil v Postojni, ga je trška občina 5. januarja 1886 pro glasila za častnega občana in mu izročila diplomo z naslednjo utemeljitvijo: »S po nosom smete zreti na 22-letno plodonosno delovanje svoje v postojnskem okraju. Ni je ne le vasi tudi skoraj ne hiše, da ne bi okusila dobrohotnosti Vaše. Zlasti pa Po stojna uživala je naklonjenost Vašo in vsestranskih dobrot, na podlagi katerih se je razvijala, se razvija in se bode. Iz vrstno pa kot svoje dete ste ljubili nje biser, svetovnoznano podzemeljsko nje čudo, Jamo, kar glasno oznanjuje pre- stvarjeno nje lice ter sleherni nje notra nji kotiček; —• tu vse je Vaše delo, delo izborno, dovršeno! Tudi v gospodarskem oziru, v šolskem in socialnem, povsod ste nam nepozab- Ijivi dobropotnik! Postojna hrani Vas zato v najboljšem spominu.« Se posebej prisrčno so se od Globočnika poslovili učitelji postojnskega okraja, ki so, po njem spodbujeni, začeli zbirati zgo- dovinsko-geografske podatke za knjigo »Postojinsko okrajno glavarstvo«. Za vse te zasluge je dobil po odhodu v pokoj leta 1890 plemiški naziv »Sorodol- ski«. Vendar pa si ni dal miru. Ze 1891 ga je katoliška narodna stranka poslala v avstrijski državni zbor na Dunaju kot zastopnika gorenjskih in notranjskih mest in trgov. V državnem zboru je bil član obrambnega, justičnega, montanskega, upravnega, imunitetnega odbora, odbo rov za službeno pragmatiko, za državno računovodstvo ter permanentnega odbo ra za civilno-pravdni red. Leta 1896 je ta mandat odložil in se leta 1900 preselil k sinu Vladimiru na Dunaj. Njegov življenjski opus pa ne bi bil popoln, če ne bi omenili še njegovega li terarnega delovanja. Tako je že v Cigale- tovi »Sloveniji« priobčeval članke in list ke, pozneje pa se je omejil na juridične razprave in zgodovino. Tako je objavil številne razprave iz avstrijske zakonoda je, od katerih bi tu omenili le »Splošni repertorij zakonov in uredb« (1877) in »Pregled upravne in pravne zgodovine Kranjske dežele« (1888), seveda vse v nemškem jeziku. Se posebne zasluge pa ima v raziskovanju domače zgodovine. Tako je napisal »Zgodovinski pregled av strijskega denarstva« (1897) v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko pa je le ta 1898 priobčil spomine na leto 1848 in na službovanje v Medjimurju. Leta 1867 je izdal obširno monografijo »Geschicht- lich-statistischer Uberblick des Bergortes Eisnern« (Zgodovinsko-statistični pregled železarskega kraja Železniki). Mnogo zaslug si je pridobil tudi za po živitev Muzejskega društva v Ljublja ni, v katerem je bil po smrti Karla Dež- mana predsednik. V društvu je uvedel mesečne sestanke z znanstveno in deba- tersko vsebino. Kot konservator Central ne komisije na Dunaju je narisal arheo loški zemljevid Kranjske (izšel v Mitteil- ungen des Musealvereins fur Krain 1889. 262). Skoraj si ne moremo zamisliti, da je vse to ogromno delo ustvaril en sam člo vek, ki je črpal vse svoje sile iz narodne zavesti in spoznanja, da je treba sloven skemu človeku v takratni narodnostno zelo razgibani Avstriji ustvariti spodob no mesto med avstrijskimi narodi. Pov sod se je pokazal kot poln človek in žel vsesplošno priznanje. Ko je umrl na Du naju v starosti 87 let, si je za svoj posled nji počitek izbral Postojno; 5. marca leta 1912 je bil v Postojni veličasten pogreb. Na zadnji poti je spremila Postojna svo jega častnega občana. Tu počiva v dru žinski grobnici. Hvaležno Turistično dru štvo Postojna je obnovilo že delno od zo- Nagrotmi spomenik na postojnskem pokopališču 180 ba časa načeti nagrobnik in mu polaga, ob obletnicah smrti šopke cvetja na grob. Dr. France Habe Viri : Arhiv Postojnske jame; Izvestja me ščanske šole v Postojni 1912; Biografski »Skromna, a samozavestna gorenjska narava, ki se nikjer in nikoli ne rine v ospredje, toda povsod in vselej, kadar je treba, je mož na svojem mestu in to me sto je samo po sebi spredaj. Se ko sva bila sošolca na ljubljanski gimnaziji in sočlana v tedanji dijaški Zadrugi, sem občudoval globoko etično resnost in ener gijo, s katero je spopolnjeval svojo not ranjost in se ukvarjal s problemi življe nja in človeške družbe. Ni čuda, da je nje govega na stvarnost usmerjenega duha mikal ravno trezni češki narod s svojo trpko umstvenostjo. Mehkejšega sloven skega borca za resnico in pravico je oma- leksikon (Glonar); S. Lapajne: Aus der Chronik der Adelsberger Grotte, Laibach 1907; F. Habe, Anton Globočnik — pionir slovenskega jamskega turizma (Proteus, Glasilo Postojnske jame 1977, 1/8); R. Sav- nik, Iz zgodovine Postojnske jame (Kro nika VIII/2, 99—110). mila Masarvkova humanitarna filozofija. Na tem temelju je iskal resnice v sebi in pravilnega obračuna s svetom brez vsake fraze. Zato je njegov razvoj tako logičen in naraven, njegova beseda, naj jo je iz rekel ali zapisal, brez doktrinarskih pri mesi ali strankarske slepote in njegovo ži vljenje in delo skupna narodna vrednota.« S temi besedami se je v reviji Slovan po slovil od dr. Antona Dermote slovenski pesnik Oton Župančič. V teh kratkih stavkih je zelo nazorno označil značaj in duhovni profil našega rojaka, ki mu ob 65-letnici prezgodnje smrti domači kraj na njegovi rojstni hiši odkriva spomin sko ploščo. V družini premožnega usnjarja v Želez nikih je Antonu Dermoti 1. januarja 1876 stekla zibelka in rojenice so mu naklonile bogate duhovne darove. Kot da bi ga ob likovala narava okrog njegovega rojstne ga kraja, je bil Tone velike, koščene po stave, trd in samosvoj na zunaj, pa bistre glave in po značaju blag in pošten človek, brez sebičnosti in hinavstva. Po končani osnovni šoli se je vpisal na ljubljansko klasično gimnazijo, ki jo je končal leta 1896, potem pa se je vpisal na pravno fa kulteto v Pragi, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno nadaljevanje študija, saj so se slovenski maturantje v takratni Avstroogrski ponavadi odločali za študij na dunajski ali graški univerzi. Študen- tovska leta v Pragi so izoblikovala Der- motov idejni profil, tam je spoznal svoje somišljenike, s katerimi je kasneje izo blikoval posebno skupino intelektualcev, ki se je pridružila slovenski socialnode- mokratski stranki, poslušanje Masarvko- vih predavanj pa je poglobilo njegov etič ni čut in smisel za drobno organizatorsko in prosvetiteljsko delo med ljudstvom. Iz kulturno in politično razgibane Prage se je Dermota po opravljenih študijah vrnil ŽIVLJENJE, LIK IN DELO DR. ANTONA DERMOTE 181