K ■WtO«'.’<' ■f •ntjti Jb' » 36063 L) Us. ^^^^5^63630 £^$•518690^ £C*£.*S8«< u* 2 e .j r ’ j■ ^•^,888fij$^ \ '^ii^saedBuH^ui __jiii**šci0i3Cfi'JWH trdi cesti in se oziral po širni krajini, pozabil je v hipu vse svete in opomine. Bilo mu je kakor ptičku, kadar izleti iz kletke. Čutil se je svobodnega, neodvisnega od stroge očetove volje, bil je na cesti v široki svet, na ka¬ terega se je uže toliko tešil. Najdalje ostali so mu v spominu mati in sestrica — toda ko je ginevala znana krajina, ko je videval nove slike, ginevala mu je tudi podoba brižne matere in udane mu sestre. I Zavornik razvezal je, kakor gre in ni užalostil gospodičevih mislij. Po njegovem nasvetu podala sta se na manje pripravno cesto, ko sta prispela do razpotja. — Sluga zatrjeval je, da stezo, katero je hvalil, dobro pozna, in da si ž njo ukratita pot. Tako prišla sta v šumo, ko sta isto srečno projezdila, zagledala sta na paiobku gozda osamljen hram, vidno gostilnico. Jezdila sta od rana, niti zastavila se nista — sedaj, ko je oznanjalo solnce poldan, privabila ju je osamljena krčma. Nad slam nato njeno streho dvigalo je nekoliko jesenov mogočne koše, v čijih senci zapazil je gospodič nekašne ljudi — in sedaj — čuj 1 tudi godba se je ozvala tam. Pod drevjem sedel je krčmar z dvema možema, najbrž potujočima. Pošteno so se napajali in dajali tudi godcu, ki jim je igral na starih, obrabljenih goslih, pre- pevaje pri tem vesele napeve. Ravno je vzbudil z jednim hrupno tehtanje svojih poslušalcev, ko je zastavil gospodič z Uherskega svojega vranca pod drevjem. Raz njega gledal je po družbi, dobro vse zapazil, toda godca ni prepoznal, kateremu je včeraj dal nad Ostrovskega dolino penez, in kateri je sedaj obmolknil, potegnil klobuk in spoštljivo vstal. Tudi Zavorniku izgubila se je, kakor se — 22 — je dozdevalo, podoba pohajaškega goslarja iz spomina.. Sedaj ga niti pogledal ni, a tudi godec zrl je gospodi- čevega slugo, kakor da ga vidi v prvlje. Krčmar, človek zarudelega in izmučenega lica, hotel je zavesti konja takoj v hlev, a gospod Mikulaš tega iz opreznosti ni dopustil, ampak ukazal, ka bi ju privezali poleg za drevo. Ker pa sta oba potnika brzo odšla, in tudi goslar se izgubil nekam za krčmarjem v hram,, osamel je gospodič s svojim slugo. I ta odšel je z nekim izgovorom kmalu za njimi. Milo odpočivalo se je tu na klopi v senci starih jesenov. Hladnega vetriča iz gozda vejočega bilo je le čutiti, toda ne slišati. Niti vejica ni zašumela, niti travica se ni ganila na paseki, Sireči se pred krčmo oberoč ozke steze. Paseka bila je precej obraščena z borovičjem, vresjem in metličjem, ki se je v poludanskem solncu kar svetilo. Globoka tišina zavla¬ dala je nad paseko, z modrikastimi gozdi obklopljeno. Včasih le zafrkal je k deblu privezani konj in udaril z dolgim repom po sitni muhi, da je v zraku zažvižgalo. Toda mila ta tišina lesne samote je bila kmalu vničena. Iz gozda, od tiste strani, od katere je bil go¬ spodič prijezdil, ozvali so se glasi, pak oster lavež psa, in predno se je gospod Mikulaš nadejal, zagledal je novo družbo. Takoj, ko je začul glase, je vstal in šel kraj jesenov, da se prepriča, kdo to prihaja. V gozdu, ki je bil na robu redek, zapazil je nekoliko konj. In glej, uže so izjahali — vsi štirje — paroma jezdijo. Na sircu v prvem paru sedi v desno jezdec, gotovo plemenit človek, poleg na belem mimchodniku v tovorniškem sedlu nekaka bogato oblečena gospa, a za obema dva jezdeca, oba s šlemi, dobro oborožena od pete do glave. Poleg konja, na katerem je jezdila gospa, tekel je velik hrt sive barve, na trebuhu bel, molel je dolgi, rudeči jezik. — 23 — Gospod Mikulaš, kateri ni samo iz zvedavosti vstal, temveč bolje radi opreznosti, umiril se je zopet. To so potniki, kakor on sam — aj, in tudi merijo v krčmo. Sedaj še le, ko so konje zastavili pred hramom, je prepoznal, kakšna je to družba. Mladi vitez v albovi suknji, nemara tridesetih let, črnih brk in črnih iskravih očij, skočil je kakor strela raz konja in pomagal svoji družici iz sedla. Oprši se ob rame svojega spremljevalca razsedla je ta lahko kakor perce. Njena obleka bila je za potovanje skorej predragocena in z dotičnim izšivanjem preobtežena. Vendar ji je to pristajalo. A kakšna je to zala, vabna postava ! V ledjih život tenek kakor protek, bliskajočim pasom opasan, a obleka nad polnimi nedri- jami lepo izrezana. Toda kar bi ona na pol razkrila, to taji zastor belega pajčolana. In ko se je sedaj naglo obr¬ nila, zalesketali so se lipši na biserni kasanci, krijoči goste njene temne lase. Gospe d Mikulaš bil je kar pre¬ senečen, tako bistro, da, celo smelo ga je pogledala. Sedla je na drugo klopico, ravno nasproti gospodiču, pod jesen. K nogam legla ji je siva kuzla. Tujka gladila jo je po glavi, in ko se je tako nagnila k psu, mogel jo je gospodič dobro opaževati. Njen drug prišel je med tem glasno kličoč krčmarja k vratom in tu se srečal s krčmarjem, s katerim je nekaj časa razgovarjai. Gospod Mikulaš bi se bil podal za tega časa uže zopet na pot toda sedaj niti misliti ni bilo na to. Zadržavala ga je tu nova družba, in prišlo mu je tudi na um, da imajo ne¬ mara isto cesto. — Med tem korakal je tudi uže tujec od krčme ravno proti njemu, a gospod Mikulaš vide, da meri k njemu samemu, je vstal in mu pošel vštric. Brzo sta se dogovorila in seznanila. Mladi vitez bil je, kakor je dejal, Jan Bytek z Tiiškova in družica mu, njegova sestrana, Atena z Tuškova. — 24 — Gospod Mikulaš bil je rad, da se ni zmotil. Pred kratkim, ko je uganjal, kdo bi ta tujka bila, prišlo mu je na misel, da je to nemara vitezova soproga — a branil, se je takemu mišljenju in v duhu si ustanovil, da je go¬ tovo prosta. Sedaj, ko je sedel proti njej, čutil je še bolje vabljivost njenih velikih črnih očij. Lice gospodične Alene, prismedlo, sveže in zalo, se ni odlikovalo po posebni lepoti — toda oči bile so njen največji kras. Te in vesela, vtipna govorica delovale so čudno na gospodiča. In kako lepo, zvočno se je smejala. Takšne deklice gospod Mikulaš še ni videl. Veruška in vsa vladiška dekleta, katere je poznal v okolici Uherskega, bili so sami piščanci, grlice proti gospodičini Aleni. Bili so tako v veselem govoiu zabrani, da niti za¬ pazili niso, ka je izvlekel krčmar vzadaj za hišo iz hleva nekega konja, na katerega se je pohajaški godec, na Uherskem še šepav, sedaj bistro švignil in vzadaj se tudi po zarobku lesa okoli paseke se spustil, dokler se ni priplazil na cesto; po tej gonil je potem dalje. * * * Zavornik oskrbevši konje zadrževal se je vedno v krčmi. Bil je prav dcbre volje, takoj se seznanil s slu¬ gama gospoda Bytka in pil ž njimi prav pošteno. Na¬ smehnil se je in jim pomežikal, ko se je ozval in nenada zunaj glas njegovega gospoda. Gospod Mikulaš pozdravil ga je, ko je prišel ven, s strogimi besedami, ter ga kazal da sta zaman zablodila in se močno odstranila od pota, in to po njegovi krivdi, ker ne bi imel hvaliti ceste, katere ni poznal. Lisjak Zavornik je pričakoval, da bode burja huja in bolje gromka. Takoj je spoznal, da gospo¬ diča ta zajezd dosti ne muči. Drugekrati bi ga za to ča¬ kalo čisto drugače plačilo. Zablodila sta res in daleko se odstranila od svojega smotra. Gospod Mikulaš izvedel je — 25 — to še le sedaj, ko sta se z Janom dogovorila. Gospodi¬ čna Alena ga je kaznovala celo z veselim smehom, ka¬ teri ga pa ni bolel, a to tem manje, ko je vabljivo do¬ dala, ka se tega raduje, ker more gospodič lep kos ceste, ž njima jezditi. „A raci z nami na Rychenburg“ dodal je mladi z Tuškova, čigar stric je na imenovanem gradu bejtmanil. „Uže precej pozno je, kam bi tudi še danes prispel. Za jedno noč ti ne bode. Ostani pri nas! Gospodiču se ni mudilo, ni mu bilo za dan, še manje pa za noč, a ko ga je povabila tudi gospodična, da se ni izgovarjal preveč. Kmalu na to podali so se vsi na pot. Od osamele krčme jezdila je sedaj številneja družba. Gospoda jezdila sta, kolikor je pripuščala cesta, drug drug vštric drugega, Alena pa med njima. Na Mikulašev svet poslali so jednega jezdeca naprej, drugi jezdil je z Zavornikom kos za njim. „Tega ni treba“, menil je mladi gospod Bytek. — „Toda opreznosti nikdar ne preostaja. Kolikor vem, vlada v tem kraju pokoj. Glej, midva z Aleno jezdila sva brez vsake nezgode iz Rychenburga in tudi dobro tja prijez¬ diva. Kaj bi lopovi v tej borni gorski krajini tudi ulovili/ „Res — dosti ne, toda rajtarji radi v take kote utekajo — dejal je gospod Mikulaš na to „Hm — rajtarji! Mislim, pa se o njih besediči, nego na njih je,“ odgovoril je Tuškovski ne brez zanič¬ ljivosti. „To so take povedke za ženske, ko pleše okrog gradiča sneg, in pri kaminu predejo. To bi ti Alena tudi povedala", dodal je vtipno. „Nemara o hejtmanu Trnki, kako je zdaj tu in takoj zopet kje drugod", zasmejala se je gospodična. „Toda priznavam, da govorim doma o tem groznem možu in njegovih rajtarjih raje, nego tu." — 26 — Bili so uže v lesu, a to v globokem in temnem. Svit solnca trepetal je po vrhuncih, a samo tu pa tam prodiral slabim žarkom v modrikasto temo starih košev. Ni bilo čudno, da je minil v tako osamljenih, tihih in žalnih krajih gospodični Aleni smeh in dovtip. Gospodič- z Uherskega je to dobro zapazil, kakor je le počivalo nje¬ govo oko sploh najčešče na dekletu. Tudi njen pogled je prestregel, katerega je nekolikokrat tajno uprla vanj. To mu je še pristajalo duha in veselja. — Da je sam z Zavornikom (udi jezdil, gotovo bi bil resnobneje in po¬ zorneje gledal okrog sebe — toda tako se ni bal ničesar. Mikalo ga je, kaj več o groznem tem Trnki pozvedeti. „0 tem vem marsikaj 11 , odgovoril je mladi z Tuš* kova in gladil zale svoje brke. „Moj stric pravil mi je o njem. Njega samega ne pozna, toda poznal je rajnega. Trnkinega brata, bivšega rotnojstra črne rote*) kralja Matjaša, katerega so Ogri sramotno ubili, ko so pogubili češko to vojsko. — Toda tale Trnka, Eliaš, služil je mislim, v Ogrih in tudi v Poljskem. Sedaj vrnil se je na stara kolena domov. — „Mučit svoje ljudi", dopolnil je gospod Mikulaš, „Škoda na njegovih vojnih izkustvih, da jih povablja v takšno lopovstvo." Gospodična ozrla se je po svojem bratrancu, kateri pa se je, kakor da tega ni videl, samo nasmehnil in po¬ kimal z glavo. „Res je, kar praviš" 1 ozval se je; »toda toliko gosposkih lopovov je sedaj po češki deželi! Da ni teh, nebi jezdili tudi rajtarji, Trnke in takšni ljudje." Med tem so prijezdili iz lesa. Gospod Mikulaš čutil/ se je prevaranega. Mislil je, da dospo v širno krajino, da brzo zsgledajo Rvchenburg, kakor je pravil gospod. *) Oddelek bojnikov. 27 — Jan, — a glej, pred njimi nekoliko trat, paseka in za njoj vrhi, brda, pa les in les. — Solnce je padlo ravno za temni gozd. Tu med lesi legale so uže sence, in vzduh pcstajal je vlažen. Gospod Mikulaš zastavil je svojega konja, in izrazil svojo bojazen, da so zablodili. „Tudi meni se dozdeva", odgovoril je dosti mirno gospod Bytek. „Vrnimo se. Iz teh kopcev in lesov se danes ne izpletemo." „In kam bi se gospod Mikulaš, vrnil?" „Nemara v krčmo." „Bi li bil tam v manji nevarnosti, nego tu?" „0 tem ne govorim. Ne bojim se — toda po ne¬ znanih gozdih bloditi ni uteha. Tudi konj uže medli. In kako da smo mogli tako zabloditi." „Kakor si ti zablodil. Samo pojdi, saj bode tu go¬ tovo kaka vas." Mračilo se je uže. Gospodič je trenutek dvomil in premišljeval. Pak je bistro pogledal mladega z Tuškova in uže hotel po svojem sklepu konja obrniti, kar se je ozvala gospodična Alena. ^Nemara naju sedaj ne zapustiš?" Mladi vladika slišal je to prošnjo in ta ukor, a ju tudi videl v temnih, lesketajočih očeh, katere so bile vanj uprte. Roka mu je upala in pobodel je konja. Jezdili so sedaj po pustem vresjišču, kjer so se črneli tu in tam brežini grmički. Na potemnelem nebu migljala je osam¬ ljena zvezda. Globoko tišino, ki je vladala okrog in okrog, motilo je le včasih jednolično brenčanje hrošča. Mladi vladika je molčal in premišljeval o svojemu družbeniku. Njegov odgovor zvenel je tako čudno, in nič ga ni gnetlo, da so zablodili, da se potikajo na trudnih konjih. I ona molči, i ona se ni potožila! Toda kaj je to! Tam pri — 28 — gozdu, kateremu so se bližali, bilo je videti nekoliko postav na konjih — dve, tri! V somraku bili so jezdeci podobni črnim sencam, a ker je vresje dušilo korak nj h konj, bilo je, kakor da so duhovi. Krik nekake zveri, kakor kanjin glas, ozval se je od one strani, kjer so stali jez leči, a tisti glas oz val se je tudi ravno za gospodom Mikulašem. — ozrl se je, videl je Zavornika. „To si ti tako zakriknil?“ vprašal ja gospodič. Za- vornik je pritrdil. Dobro, da njegov gospod ni videl tega smehu, bolje, druzega posmeha, kateri se je pojavil na sluginem obrazu. Ko pa je gospod Mikulaš pogledal naprej, ni bilo po jezdecih ne sluha ne duha. Izginili so, kakor tajna prikazen. • „Si-li videl?" vprašal je gospodič svojega druga. „Nekakšne nočne vešče, katerim se vidno ni poljubilo na nas“, nasmehnil se je vitez. — »Ej, poglej, gospod z Mečkova, tam se žari, vsliknil je iz nagla, pokazavši na rdečo zarjo v črnem gozdu, kateremu so se ravnokar bližali. — „Ej, kako bi me oče pljusnil, da vidi tako —“ po¬ mislil je gospod Mikulaš, ko je jezdil v gozd. — „Ve- rujem, da sem proglupil. Toda če tudi ta —“ in po¬ gledal je Aleno, kateri je pripisaval glavno krivdo. Ta, preje tako vesela in zgovorna, umolknila je sedaj do dobra. Nemara vled utrujenosti, a gospodič čudil se je vendarle. Kmalu se je osvedočil, da luč ne prihaja, kakor je prvlje domneval, iz okna nekake koče, ampak da je to bil žar ognja. Zapazil ga je med drevjem vi¬ soko plapolajočega in okoli njega nekake postave. Ko je prijezdil bližje, se je začudil. Videl je tu nevisok balvan*) iz peščenca, ki je ležal čisto osamljen in bil tako pritesan, *) Skala č. hr. r. der Block. — 29 — da je tvoril dva dela, grobo otesano okroglo mizo, kakor velik mlinski kamen in štiri sedala okoli polovice mize v drugem, nekoliko višjem delu balvana vtesana. Med okroglo to mizo, na kateri je plapolal ogenj, pa med sedali držala je ozka stezica. V treh sedalih sedeli so oboroženi trije možje, četrto bilo je prazno. — Za moži stali so ob drevo privezani trije osedlani konji, s sklo¬ njeno glavo, dremajoči. Možje imeli so na glavah nekakšne čepice ali klobuke s peresi, nabrani plašči krili so ostalo njih obleko. Vsi trije bili so bradatega lica, katero se je dozdevalo v zarji ognja nekako zarjavelo. Poleg vsa¬ kega bila je ob skalo oprta dolga pika.*) Brž ko so zaslišali peket bližajočih se konj, so naglo vstali in jeden izmed njih stopil je na stezico, ki je držala mimo ognja. Toda ko je slišal glas gospoda Bytka, sklonil je glavo in se molče vrnil k ognju. Dru- govi mu stali so gledaje mimoidoče družbo; tu so se njih plašči odgrnili in izpod njih zablestelo je lesketajoče orožje. n Nekoga si vede“, ozval se je prvi ter sedel na skalo. „Ta zlata muha je ž njim“, odvrnil je drugi, še vedno stoje. Tretji se je uže zopet zavil v svoj plašč in položil noge zopet k ognju. Na velikih jezdežkih čevljih zalesketale so se ogromne stroge. Gospodič z Uherskega bi se bil udaril po čelu! Sedaj šeie je vse razumel! O da se ni vrnil preje! O da se je dal tako preslepiti! Saj je uže gotovo vedel, s kom jezdi, ko so se pojavili tisti jezdeci — a samo ka je čisti ta gospod Bytek izpregovoril in pomignil z roko, sedli so zopet brez vsega. Gospodič je zastavil konja. „Oj, gospod z Tuškova, ali kdo si, slabo si zmenoj ravnal! Verjel sem ti, kakor dobremu človeku, a sedaj *) Kopju podobno orožje. — 30 — verujem, da nisi dober!" vskliknil je. Kri se mu je raz¬ burila radi te sramotne prevare. »Zavorniče, k meni!" je zakriknil in potegnil svoj meč. Toda Zavornik držal se je nove svoje družbe in se niti ganil ni — a gospod z Tuškova je mirno in s smehom izpregovoril: „Malo še imej potrpljenja, mili go¬ spodič? Meč med tem spravi in poglej!" in jezdil je, kakor da golega orožja mladega vladike ne vidi, nekoliko korakov dalje. Gospodič sledil nu je nehote, a tu, ko se je cesta ovila okoli zaraščanega holmca, nahajali so se na prostem mestu, od koder je bilo možno razgledati. Mikulaš zastavil je nehote konja in poln začujenja gledal pred sebe. Cesta, po kateri so prispeli, nižala se je pod njimi iz nagla po precej golem brdu v dolinico. Nad dolinico, gospodu Mikulašu ravno nasproti, vspenjal se je leskat kopec, malo nižji od holmca, na katerem so stali. Na njegovem brdu in doli v nepreglokoko se raz- prezajoči dolinici ležale so skale tu in tam razmetane, pri katerih in med katerimi je gorelo zdaj nekako dvajset ognjev. Večinoma plapolali so drug blizo drugega — nekateri so bili posunjeni daleka na kraj dolinice — gotovo stražni ognji Gospodič videl je pri ognju sedeče postave, hodeče tu pa tam po dolini; tudi konji stali so tu v skupinah, privezani ob kole ali za osamljena drevesa. Kogar po¬ znati bilo je nemogoče — toda čudna zmes raznih glasov zvenela je skozi nočno tišino gori k njim, a iz njih čuli so se tudi glasi godal. In ko je pogledal gospodič sedaj bolje v pravo, zagledal je dolgo, travnato brdo, na ka¬ terem se je gori dvigala nekaka zgradba k nočnemu nebu. Visoki nasip bilo je dobro prepoznati, a nad njim stolpu podoben gradič, v čigar dveh oknih se je svetila rdeča zarja. — 31 — Gospodič, drže težki meč v reki, oziral se je ves začujen. Osamljena lesna kotlina, z gozdi obklopljena, in •v njej ta živi tabor, gotovo rajtarski, temne postave konj ljudij pri plamenečih ognjih, v čijih žaru so se dvigali visoki stebri belkastega kodravega dima, dokler niso gi- nevali višje v nočnem somraku — v pravo čudni ta gradič, zapirajoči dolinico — in nad vsem temno nočno nebo in globoka tišina — kaj čudo, da je gospodič v tem trenotju kakor odrevenel in pozabil na svoj meč in gnjev. »No torej, nisem ti lagal, da najdemo za lesom podstrešje 11 , ozval se je poleg mladi z Tuškova. »Govoril si prvlje o rajtarjih — tu jih imaš. Vprašal si tudi po vodji tega lopovstva, kakor si račil se izraziti. Ta gradič tam je njegov. Tam je Eliaš Trnka, a tu poleg tebe — njegov sin.“ Vse to govoril je mladi rajtar smehljajoč se. A važneje in tudi ostreje je dodal: »Meč, prosim, porini v tok! Tam doli bi te ž njim nelaskavo sprejeli. Pojdi, prosim —“ Gospodič ves razjaren, uprl je svoj predirljiv po¬ gled na vodjinega sina in ostro menil: »Saj sem dobro pogodil, ko sem rekel, da nisi dober!“ in tu zadel je njegov iskravi pogled tudi Aleno, na katero je mladi Trnka med tem pokazal in rekel: »Ah, da ne pozabim. To je prava Alena, tudi sestrana, toda po Adamu“, in glasno se je zasmejal. Njegova ljubimka pa je molčala, potegnila je za uzdo in se prva podala na pot. »Gospodič porinil je jezno meč v tok. »Glupost si iz vedel, je pomislil, »a sedaj se braniti, v pasti, to bila bi blaznost. “ V tem hipu, ko so pojezdili v dolino, ozval se je v rajtarskem taboru zvok trobke, zvenel glasno po dolini, a nekje izginil v globinah črnih, dremajočih šum.- — 32 — III. Poslednji rotmojster „erne vojske." Glas vojne trobke ganil je ves tabor. Tisti, kateri so ravno šetali, so se naglo zastavili, ti, kateri so skupno pri ognju sede se razgovarjali ali igrali v kocke, nehali so govoriti in igrati ; kateri so se bili zlek¬ nili po zemlji in uže dremali, so naglo se prebudili in vzravnali. Vsi pa so obračali svoje oči v tisto stran, od koder je prijezdil nepričakovani gost; dobro obroženi go¬ spodič z mladim Trnko in njegovo zlato muho. Gospodu Mikulašu nujal se je neobičajen pogled. Bilo mu je kakor v sanjah ali kaki prikazni. V zarji plapolajočih ognjev videl je najrazličneje postave, za sebe stoječe, ali pa se družeče v najčudneje skupine. Bili so to zagoreli in različno bradati možje, kateri so po svoji zunanjnosti, tu in tam divji, da jiže zapuščeni, izražali, ka so vojaške obrti. Vseh bilo je gotovo čez sto. Mnogi, posebno tisti, ki so počivali po skalah, ostali so v svoji legi ter samo iztegavali vratove, drugi, kakor so ravno stali v skupinah, gledali so iz daleka; večina pa je si¬ lila od ognjev, kock in vrčev, da si ogleda novodošle.. Tako stvorila se je kmalu na desno in levo jezdeška. vrsta, a skozi živo to ulico, ne sicer gosto, toda pestro in šumno jezdil je gopodič z Uherskega za mladim Trnko in njegovo Aleno. Na »krigsmanih", ki so se kopičili in rivali okoli, bilo je poznati, da jim gospoda v deželnem zboru nikakor ni delala krivice, ko jih je dolžila, ka se drže nemških običajev. Saj je bilo to uže na krojih videti. Izmed teh tu bila sta jedva dva enako oblečena, toda vsi bili so po svoji pestro barvani obleki in čudnih krojih podobni nemškim „landknechtom“. — 33 — Povsod suknja žive boje, ozka, priležna in silno kratka, povsod rokavi na rami in nad lakti napuhnjeni prcstriženi in pisano pretkani, povsod hlače večinoma ozke, a noge v jezdeških čevljih ali topih, nerodnih čev- Ijičkih. Mnogi izmed rajtarjev, kakor je od ognja pritekel ni imel ničesar na glavi; drugi bili so pokriti s čepicami širokih streh, čudno izkrojenimi, čijih dvojni trakovi ali pisane vrpce so padali na prša, viseli v tilniku, ali smelo tičali za ušesi. Na biretih plapolala so v nočnem vetru dolga peresa. Izpod njih, iz sence izkrojenih biretnih streh, upirale so se v gospodiča iskrave, smele oči, in iz posmehljivih ust so beleli zobje. Kriki, dovtipi, šale in surovi smeh zasledovali so mladega jetnika pri vsakem koraku. — Včasih nastal je v ulici večji hrup in večji krik: to, kadar se je tlačila skozi vrste nekaka vojačka v kratki suknji in še krajšem krilu, kleste si skozi raj- tarje pot britkim, nesramnim jezikom in odločnimi lakti. Godala, katera so tu in tam zvene na trenutek umolk¬ nila, ozvala so se sedaj iz nova. Iz oddaljenejega konca tabora ozvale so se dude in piščalke, tam zopet zazve¬ nele so gosli, a ž njimi razlegal se je spev surovih glasov. In ko je gospodič pogledal raz svojega vranca pred se preko obkrožujočih ga vrst rajtarjev, zagledal je strani na mali ravnici med skalami pri rudem ognju dva pi¬ skača, po čijih pesmi plesala je .nekaka ženščina, tresoča kratko svoje krilo, pred vojačko pa je poskakoval rajtar, kateremu se je majal širok biret v tilniku, in mahal z rokami po zraku, kakor je bilo videti tleskaje s prsti. Oba bila sta tako strastno vglobljena v ples, da tega, kar je spodaj vabilo druge, niti zapazila nista. Hrup vsega tabora bil je takšen, da bi mogel človek oglušiti. Iz zmesi teh neštevilnih glasov in predirljive godbe razlegal se je včasih silen vrisk ali rezget konj. Gospodič razumel je natančneje le najbližje vsklike, tika- 3 — 34 — joče se krasnega njegovega konja in otovorjenega kljuseta. Videl je lakomne, poželjive poglede lopovskih rajtarjev in roke, ki so se iz vrst iztegovale, da bi se le dotaknile njegovega vranca, kateri je z ušesi migal in se vspenjaval. Ko se je gospod Mikulaš ozrl, zapazil je Zavornika, ka¬ teri se vidno nikakor ni bal, ampak v pravo in levo raz konja pregovoril, kričal na rajtarje, nekoliko jih celo po¬ klical imenoma. O kako rad, s kakšnim veseljem bi bil skočil gospodič nanj, da bi izdajalnega potepuha kaz¬ noval! Kako se je umel doma prikrivati, dokler ni vseh prevaral! Ničemnik bil je uže davno z rajtarji v zvezi, a danes vedel ga je navlašč na krivo stezo. Verujem, da se stari Romenec ni motil v njem. A glej, tu pozdravil ga je zopet nekdo! To je tisti goslar iz krčme. Ej ti nesramni potepuh! Kako posmeh¬ ljivo se gospodiču poklanja in maha z vegastim klobukom. Zato je takoj izginil iz krčme, ka bi ponesel poročilo! To vse kupe je ničemna pasma. Toda kaj je pomagalo, da jo je gospodič sedaj razumel, da mu je sedaj bilo srce na njo polno gnjeva! Bil je uže v njej in kakor raz- drgan. Nakrat zastavil je mladi Trnka konja. Pregovoril je nekoliko besed z mlado svojo „sestrano“, katera se je od njih ločila in se podala v pravo po stezi, ki je držala h gradiču. Še jedenkrat se je ozria, a njen pogled uprl se je v gospodiča. Potem je med trumami izginila. Mladi rajtar v obleki žlahčiča jezdil je sedaj po boku svojega jetnika. Pričel je nekolikokrat, a gospodič mu niti besedice ni odgovoril. Dolgo pa nista jezdila vkupe. »Na mestu smo!" ozval se je nakrat mladi Trnka in pokazal v pravo, kjer se je nujalo nekaj novega očem gospoda Mikulaša. Tja uže živa ulica ni segala, tja si uže rajtarji niso upali. Pred prostim tem mestom zastavil je mladi Trnka in prosil Mikulaša, ka bi stopil — 35 — jaz konja. Zavornik storil je takisto uže brez opomina, a niti ozrši se po svojem gospodu se podal z goslarjem sedaj lahno stopajočim, v tabor, med veselo družbo. Konj lotil se je nek rajtar visoke postave, kateri jih je vedel k spodaj stoječemu drevesu. Toda tam stoje gledal je srepo za mladim jetnikom, katerega je vedel Trnka k nadaljnemu ognju. Žar sipal se je do pod drevo, kjer so stali konji, in na imenovanega rajtarja ogromne postave. Bil je to mož nemara tridesetih let, ali še stareji v rudi suknji. Ker mu je visel biret v tilniku, bilo je dobro poznati rjavo skorej zmodrelo brazdo, ki je pri- čenši pri kratko pristriženih laseh tekla čez del telesa. Druga, podobna brazda rdela se mu je na levem licu. Oboje znamenj davalo je bradatemu obrazu nek poseben izraz, katerega migajoči žar plapolajočega ognja nikakor ni zmanjšal. Mladi Trnka ukazal mu je, ka bi oskrbel konje in jih čuval. Drugega rajtarja bi ta posel nemara ne tešil, oziral bi se bil raje po taboru, ki je spodaj hrupno se razveseljeval, a imenovani mezdnik tja niti pogledal ni, ampak skrbno upiral svoj pogled k ognju, kamur so vždli gospodiča iz Uherskega. * * * Tam sedela je pri velikem, ploščnatem kamenu družba šestih mož: rotmojster Trnka s štirimi staršimi svoje rajtarske tolpe in njih gost — nemara kakšen po¬ sredovalec, kateri je morebiti prispel za koga poizvedavat, koliko ceni Trnka službo svojo in svoje tolpe. Možje so ravnokar odvečerjali, kakor so svedočili ostanki jedij na prirodni kamnati mizi. Iz velikega vrča zamakaje grla govorili so sedaj živo, to je glavno rot¬ mojster Trnka in gost njegov, mož rdečih las in isto- take brade, oblečen s temnomodro suknjo. Ko je postal gospod Jenik pred osamljeno družbo, poznal je prvim pogledom, kdo je tu heitman, kdo izmed 3* — 36 — njih slavni Eliaš Trnka, nekdanji rotmojster „črne vojske*, kateri je srečno utekel smrti, ko so Ogri sramotno od¬ pravili iz sveta češke tolpe, ki so jim postajale po smrti kralja Matjaža nadležne. Verujem, da je bil pravi bojnik črne vojske, katera je v vetru in burji, v mrazu in solčni žegi, v vsakem času bivala pod širnim nebom, dokler niso vsi iz nje nenavsdno se okrepivši zagoreli, da so jih imenovali, „ črnim". Glej ta neveliki mož, po¬ stavni, v licu ves zagoreli, kakor iz brona, bliskavih črnih očij, to je gotovo gospod Trnka! Lice in brada sta obriti, samo pod malce topim nosom bele se dolge brke; in ko je sedaj v govoru porinil čepico iz rjavega baržuna, obrobljeno sobolovino v tilnik, bilo je videti del lise njegove lobanje čije, močno procveteli lasje so bili po poljskem običaju nad mesnatim, zardelim tilnikom vi¬ soko podbriti. In kakor je živo govore z rokami razlagal, migali so obročki njegove lesketajoče ocelove košulje, krijoče mu suknjo od vratu do stegen; še bolje pa so se lesketale in blisketale zlate zvezdice, pritrjene na kovani košulji tu in tam v nakit. Raz ramena padal je staremu rotmojstru kakor plašč nekakšen^belkast burnus, kratkih, a jako širokih rokavov. Vse hejtmanovo zagorelo in lesketajoče se obličje je živosti kar igralo, a gotovo nikdo ne bi čital raz njega dobrih šestdeset let, dostikrat bnrnih, katera so uže preletela čez njegovo sivo glavo. Sedaj je samo po¬ gledal z bistrim očesom gospoda Mikulaša, pokimal z glavo svojemu sinu, kakor v pozdrav, in kakor bi ga prisotnost tega in onega nič ne brigala, nadaljeval v živi svoji razpravi, obrnjen k svojemu gostu. Mladi Trnka sedši poleg starših, zgrabil je za vrč in se napil, a polu- glasno jim potem nemara pravil, kako je debil mladega viteza sem. Gospodiča palila so tla pod nogami — videl je, kako upirajo rajtarji vanj svoje poglede, kako se mu — 37 — posmehujejo. Nikdo se ni brigal zanj. Razdražen sedel je malo dalje in se zagledal v zemljo. Stari Trnka go¬ voril je še vedno šaljivo, a to Nj. M. kralju, kateri se je ravnokar pripravljal na svatbo, ženin 46. let. „Uže tri neveste je prevaral, sedaj ima četrto, a kakor slišim, imenitno, tolsto. Ej, ti Jane, kaj pa vedno tam šepečeš ?“ nagovoril je nakrat svojega sina, končavši naglo svoj prejšnji govor. »Koga si tu privedel? Zal go¬ spodič, toda, kakor se mi vidi, truden — takoj sede in noge se mu šibe. 8 In zopet je pogledal gospodiča, čigar zamračeno oko se je tu srečalo z bistrim rotmojstrovim. »Gospod Mikulaš z Mečkova 8 , naznanil je sin. »Bradleški? 8 vprašal je rotmojster sedaj neposredno gospodiča. »Nikakor, z Uherskega.* 1 „Tako — torej sorodnik gospoda Jenika. 8 »To bil je moj ded. 8 Rotmojster uprl je ostro na gospodiča za hip oči »Aj, za mojih časov govorili so mnogo o njem. No, kako pa ti k nam prihajaš? Si-li prišel k nam v službo? 8 Stari lisjak vedel je dobro, da je gospodič vjet radi bogate odkupnine, toda šalil se je vendarle. In dobro se mu je posrečilo. Mladi gospod Jenik niti odgovoril ni; lice mu je zardelo in prezirno se je nasmehnil. Imelo pa je še huje postati. Zanj odgovoril je mladi Trnka in kratko povedal, kako je gospodiča ujel. Še predno je končal, zahehtal se je rotmojster in nekaj časa smejal, •da se mu je treslo čapljino pero na čepici in obročki njegove košulje čudo, da niso zvonili. Le težko prišel je do besede, a še med govorom smehu popolnoma ni udušil. »Odjezdil je v svet, za častjo in blagom — tatek ga dobro opravi — in še istega dne — ha ha — pade — 38 — med rajtarje. Ah, to bode, ko poročimo gospodu očetu,, naj si odkupi gospodiča!” „Ne dam se odkupit”, padel mu je ostro Mikulaš v besedo. „Bodeš pa služil pri nas. Ljubiš se mi.” „V vsakem sedlu ne znam sedeti.” „Saj se še naučiš — ha ha —“ n Jedva“, ozval se je porogljivo mladi Trnka, „go- spodič — z Mečkova in na Uherskem — a z nami lo¬ povi — kakor nas je pokrstil!“ Staremu rotmojstru zabliskalo se je oko ostreje,, potem pa je veselo vskliknil. »Glej ga — odkritosrčen gospod — pove, kakor si to misli. Za naših časov velja to mnogo — toda slabo> se *o plačuje. Ne bodi blazen in ostani. Vse jedno ti je, služiš v tujini ali tu. — Tu — to ti je življenje — ka- koršno se vlastelinu spodobi. Na konju, v polju, veselju, pa vsega dovolj — in še svoj gospodar! Posmehujejo se nam sicer in pravijo, ko bi gospod Bog se vojskoval s Črtom, da bi ga takoj zapustili, samo če bi hudič več obljubil. Saj bi našel škrat takšnih služabnikov drugod še več. „Vojska živi se z mečem!” pravil je gospod Jiskra. Mi se samo pošteno živimo, toda gospoda na gradih in po trdnjavah — no”, in švignil je z očesom po svojem gostu. »Kako je — ostaneš-li? Prejel bi časoma pra- porček dobrih rajtarjev.” »Ne ostanem“, odgovoril je trdno gospodič z za- mračenim čelom. „Tedaj se ali odkupiš, ali te tamkaj povesimo.“■ In stari rotmojster pokazal je drevo, kjer je stal pri pa¬ sočih se konjih imenovani rajtar. „Toda ne zlatim lancem — z vrvjo. Torej?” »Rekel sem uže. Rajtar, šiba svoje zemlje in svojih krajanov ne bodem, gospod Trnka!” — 39 — „Saj si to, mladi gospod, premisliš, A svojo smelo besedo bodeš obžaloval!“ odvrnil je rotmojster, in lice mu je poresnelo. Njegov smeh je izginil, iz zagorelega lica, iz iskravega očesa gledala je neizprosna strogost. Tudi rajtarski starši so nehali se smejati, gost pa svo¬ jega presenečenja ni utajil. Nastala je za hip tišina — dokler ni nakrat zakriknil stari rotmojster. Gromovit njegov klic privabil je imenovanega rajtarja. Stari Eliaš Trnka je med tem vstal. Nočni veter odvel je lahno njegov plašv, izpod katerega je sedaj zazvonila in zabli¬ skala v žaru ognja zakrivljena poljsira sablja. Še enkrat uprl je svoj ostri pogled v Uherskega gospodiča, potem pa poročil rajtarju, ka bi zavedel jetnika v gradič in tam ga zaprl v ječo, in pristavil, da jamči zanj s svojo glavo. Preje bil je dobrodušni, veseli starček — sedaj se je ves premenil. Po nekolikih teh odločnih besedah strogega ukaza bilo je poznati, kako more vla¬ dati tolpo divjih, nevkrotljivih teh rajtarjev. — Rajtar vedel je gospoda Mikulaša po isti stezi, po kateri je odjezdila preje Alena gori po dolgem brdu, kjer je stala trdnjava. Mikulaš ozrl se je še enkrat po svojem vrancu, ki se je gladen pasel pri drevesu. Potem se pa ni več ozrl; upiral je pogled na zemljo. Svojega voditelja ni opaževal. I ta molčal je nekaj časa, potem pa obstoje se nakratozval: „Kaj parne, gospod Mikulaš, ne račiš poznati?" Gospodič vzdignil je hitro svojo glavo. Pri miga¬ jočem žaru, kateri je padal še od ognjev k njima na stezo, ni dobro videl lice orjaškega svojega voditelja — toda znamenji na čelu in licu je zapazil. „Jira sem — Plamenač —“ oglasil se je rajtar, še preje, nego je gospodič vprašal. To bil je tisti sluga na trdnjavici njegovega očeta, kateri ni mogel njen mir — 40 — in tišino prenašati in radi tega ušel v svet. Gospod Mi- kulaš bil je seveda presenečen in ne nemilo. „Kje za Boga si se, človeče, tu vzel?“ „Kam bi naj bil šel — begun? Tu je človek še najbolj varen in tu je živo", dodal je odkritosrčno se smeje Jira, kateremu so pravili radi njegovega znamenja Plamenač. — »Sam sem pobegnil, ali tebe, gospod Mi- kulaš, bi se ne bil zavedel/ »Kakor Zavornik — ta grdun! Kdo pa je ta ni- čemni goslar?" »Ogleduh. Poročil je sem, naj mu pošljejo ljudi, da nekoga pripelje — toda danes prijezdil je na konju nenadoma sam ter dejal, ka bi tisti, kateri so bili v to pripravljeni, nejezdili, ka te mladi in zlata njegova muha sama privedeta. In ona bila sta poizvedavat. Tu imamo dobra poročila. Toda nisem slutil, da ti, gospod — Ne privoščam ti tega, toda kaj to pomaga? Stari je hud — in kako, prosim, vladika in gospa mati, sta-li zdrava?" pital je dobromiselno velikan, kateri ni radi zatiranja svojemu gospodarju utekel, ampak radi neodoljive želje po pohajaštvu in premembi. — Ta opomba ni bila gospodiču sedaj ravno najpri¬ jetnejša. Povedal je, toda takoj na to je vprašal: »Kje pa sem prav za prav, kakšen kraj je to?" „To so Budislavski lesi in skale —", pokazal je pred sebe, obrnivši se, z roko — „in tu pred nami za brdom Jarcšov, a to je zapuščen gradič. Pravijo o vitezu Foulcovu, ki je nekdaj tu bival." Še nekoliko korakov, a uže sta stala na višini, pred samim gradičem. Že prav ga je Plamenač zapuščenim nazival, sedaj v nočnem polumraku bil je dosti trden videti — nasip visok, jarek globok, a vrata močna, dobro zatvorjena. Ko je Plamenač močnim glasom po¬ klical, zardela se za njimi zarja smolnice, a takoj potem — 41 — zaškripale so dverice v vratah, skozi katere sta stopila gospodič in Plamenač na neveliko dvorišče, polno na¬ kladnih voz. Vratar, ki jima je svetil, stopal je brez be¬ sede naprej, kakor da ju je čakal. Tu šele, če tudi samo mimogrede, mogel se je gospodič prepričati, da je gradič res zelo zupuščen. Nad ostanki kamnate stavbe dvigala se je lesena zgradba, gotovo na novo iztesana, ob njo pa so se upirale nekake čudne pristavbe s pavlačami in stebri. Vratar z lučjo stopal je po zunanjih lesenih stop¬ nicah v drugo nadstropje zgradbe, za njim gospodič s Pla- menačem. Škripajoče stopnice pod njih nogami motile so globoko tišino, ki je vladala v gradiču. Samo enkrat do¬ zdevalo se je gospodiču, kakor da je zaslišal lavež psa. Vratar vedel je jetnika v sobico z jednim oknom. Ni¬ česar v njej ni bilo razven surove mize, stola in nekakšne postelje v kotu. Na mizi stal je vrč, poleg njega ležal je hleb kruha in stala skleda mesa. Vratar nažgal je svetilnico in se pripravljal na odhod. Gospod Mikulaš je dobro videl, da bi bil Plamenač rad še malo počakal in kaj povedal, a da se je bal vra¬ tarja. Ž njim je tudi odšel. Hrastove, težke duri so za¬ padle, bilo je slišati rožljanje ključa, in kako je ključav¬ nica zapadla, potem škripal je zunaj še hodnik, dokler ni nakrat vse potihnilo. Globoka tišina zavladala je okoli zajetega gospodiča. Ko se je očvrstil jelom in pilom, legel je tak, ka- koršen je bil, oblečen na surovo, trdo ležišče. Zasnuti pa ni mogel. Njegova misel bila je razburjena. Nekaj časa oziral se je okoli sebe po pusti sobici, na čijih mogočnih tramih tresla se je zardela, migajoča luč svetilnice. Na to stopil je v mislih zopet doli v rajtarski tabor, in pred njegovo oko stopila je iz zmesi dojmov natančneje postava starega rotmojstra. Mislil je na njegovo ponudbo, na nje¬ gove pretnje. — Postati rajtar! In uže mu je stopilo — 42 — pred (či važno, strogo očetovo lice. Ne — nikdar! In ko bi storili, s čimur so mu grozili. In ako poročijo domov I To bilo je gospodiču najmučneje — prvega dne, in uže teče kakor prepelica v njih mreže! A glupo pre¬ pelico treba je v rokavnik gnati, on pa je šel sam, tako slepo! O ta Zavornik! In kako se bode oče razljutil, in kako bode mati žalovala ! Opravili so ga velikim naporom — in sedaj! Ti mili vranček — z Bogom! Uže bode jezdila na tebi nekaka rajtarska duša, in nemara prijezdi na tebi po odkupnino na Uhersko. Ah — iz nova bodo lovili peneze, zadolžijo se, — ne, ne ! In kakšni govori po okolici, kakšna sramota! Gospodič skočil je iz postelje in prehodil nekoli- kokrat kratko sobico. Potem je postal pri oknu. Gledal je ven v noč, k temnemu nebu, na katerem so jasne zvezde čisto trepetale nad širnimi hrbti črnih, molčečih lesov. V dolini pod gradičem plamteli so še vedno ognji, še vedno migala je med njimi ta pestrost ljudij, še vedno bilo je tam hrupno in veselo. Gospodič se je odvrnil od tega prizorišča in zopet sedel na ležišče. Telesna trudnost ga je tu premagala. Položil je glavo in kmalu trdo zasnul. Spal je dolgo. Svetilka je uže davno dogorela, a uže je prodiral nizkim oknom dnevni svit v malo sobico na zgradbi. Tu se je gospod Mikulaš prebudil. Čutil je nekaj na desnici, ki mu je visela iz postelje. Zapazil je velikega hrta, kateri mu je lizal rudim svojim jezikom roko. Za hrbtom stala je stasita dekliška postava, a na tej počival je gospo¬ dičev pogled. Bila je to Alena. Nosila je samo lahek kanduš mo¬ drikaste barve; belo, oblo rame bilo je obnaženo. Temni, lesketajoči lasje poluprosti,'padali so ji na ramena. Sveže lice rdevalo je kakor rana zarja, in velike temne oči ža¬ rele so veselo, smehljajoče. Trenutek gledal je gospodič — 43 — kakor presenečen ljubeznivo devo, čije sveže, rude ust¬ nice so se nanj posmehavale. Toda kmalu je zamračil čelo. »Gnjevaš se na mene, mili gospodič", ozvala se je jasnim, zvočnim glasom, katerega je včeraj z razkošjo po¬ slušal. „Ne jezi se. Nemara me obdolžuješ, da sem po¬ magala te sem zavesti. Bil bi tu, ko bi se tudi ne sre¬ čala. Tvoj sluga te je uže izdal in vedel semkaj. Mi srečali smo te samo po naključbi." Gospodič jo je pogledal, pa zopet uprl pogled v zemljo in molčal. „Aj, ti si trd, gospod Mikulaš", govorila je Alena še bolj laskavo in stopila bliže k postelji. »Žal mi je za tebe — saj si to mogel zapaziti. Takoj si se mi pri¬ ljubil, ko sem te zapazila. In vendar sem rada, da situ. Bodeš ti z nami —“ »Kaj si pa misliš?" ozval se je ostro gospodič. »Uže včeraj rekel sem temu staremu lapku*) —“ »To rekel si njemu — ali meni nemara tega ne porečeš!" In nasmejala se je. Med tem sedla je tudi kakor nehote na rob njegove postelje. »Kaj ne, da osta¬ neš?" vprašala je s tihejim glasom, klone glavo k njemu ka bi mu mogla bolje gledati v oči. Tu bode veselo, radi te bodemo imeli." A tu dotaknila se ga je lahno svojim ramenom; v tem gledal ji je tudi v oči, v te velike temne oči, iz katerih je žarela vroča strast. Gospodičevo lice je močno zardelo. Toda v tem, ko se je živo zganil, zarožljal je očetov meč, katerega si je bil pri vzglavju ob posteljo prislonil. Zarožljal je in padel na tla. V tem trenotku prešinilo je gospodičevo misel temno svodovje začernelega stolpa v očetovski trdnjavici, spomnil se je včerajšnjega jutra, kako mu je oče ta meč predaval. *) Lopov. — 44 — „Ne ostanem — rekel sem uže, pusti me ti iz- dajska —“ je vskliknil in hotel vstati. Toda ni dogovoril. — Bela, obla ramena iztegnila so se po njem in ga močno objela. „Ne govori, ne pustim te. Ostani vsaj z mano. — Ljubiš se mi, rada te imam. — Hočeš-li, ostanem pri tebi — s teboj pojdem, osvobodim te — hočeš ?“ In tu ga je uže jela poljubljati. Gospodič po tej strasti, teh besedah kakor opojen, omamljen, ni mogel izpregovoriti — toda ko ga je sedaj začela Alena celovati, sunil jo je močno cd sebe in vstal. „Nesramnica!“ vskliknil je gledaje s predirljivim očesom dekleta, čije lice in grlo sta zardeli strastnega žaru. Paleči njen pogled počival je na gospodiču. — Tresla se je. V tem hipu ozval se je zunaj glas trobke, in takoj na to počela je siva psica, katera se je renče po¬ stavila k svoji gospodinji, glasno lajati. Predno se je gospodič nadejal, bil je sam — Alena je izginila; niti vedel ni dobro, kako. Izginila je, videl je njen poslednji pogled. Globoko si je oddebnil. Nekaj časa stal je tako gledaje pred sebe zamišljenim očesom. — Potem stoprav pristopil je naglo k oknu, katero je odprl. Dih svežega ranega zraka ga je ovel. Vsa pomladna gozdna krajina kazala je krasoto zgodnega jutra. Nad lesi rdela se je jutranja zora; solnee še ni izšlo, toda zlati žareči pra¬ meni po jasnem modrem nebu so naznanjali kmalni njega prihod. Gospodič pogledal je v dolino. Tam bilo je tiho in prazno. Po rajtarjih niti sledu — izginili so, odjezdili, gotovo malo preje, ko se je ozval glas trobke. Kam so se podali! V tem so se odprle duri, a vratar, kateri je včeraj gospodiča zavedel sem, prosil ga je, da bi šel sedaj ž njim. — 45 — * * * Spodaj v pritlični sobi za mizo čakal je na gospo¬ diča Eliaša Trnka. Po njegovem gostu niti sledu ni ostalo. Rotmojster pozdravil je molče jetnika, pokimal je samo z glavo, potem pa ga poprosil, da bi sedel in vzel mesa in vina, pripravljenega na mizi. »Toda počakaj", pristavil je naglo, kakor da se je premislil. »Ima-li človek kaj na duši, mu dobro ne tekne. Preje se dogovoriva. No, mili gospodič, kako si se od¬ ločil?" vprašal je važno, toda mirneje nego sinoči. Mikulaš se je nasmehnil. »Gospod Trnka, vedi, da svojih ukrepov čez noč ne premenim. Ne želi tega od mene. Včeraj si rekel, ka si slišal o mojem dedu, gospodu Jeniku. Veš torej, kakšen je bil. Tujci obljubljali so mu mnogo, ka bi šel k njim, ogrski kralj nujal mu je gore in doline, toda ded ni šel. Ni hotel svoji zemlji škodovati, proti lastnemu kralju se bojevati." „In prav je storil!" padel mu je rotmojster v be¬ sedo. »Samo mi bili smo takšni osli, da smo za Ogre prelivali svojo in svojih krajanov krv — in pa — no — Dobro je storil gospod Jenik — Razumem, kar hočeš. Toda mili bratec, Ogri in mi — to je dvoje — a naj bo! Torej nečeš?" vprašal je in zopet zamračil obličje. »Ne morem", odvrnil je trdno gospodič. A tu je stari rotmojster vstal, nalil vina iz vrča v dva kozarca, izmed katerih je podal jednega jetniku. »Tu imaš, pa pij! Tebi na zdravje, vrli gospodič, a na spomin tvojega deda! Njegova kri si! Pij!" silil je veselo presenečenega. — Sam pa je spraznil kozarec jednim duškom' do dna, utrl si vlažne brke in se za¬ smejal. »A sedaj jej in pij — a nič očij ne izvaljuj. Midva sva poravnana — ne bodem te več silil. Samo izkušal sem te. — Dobro si to izvedel — jej, pij — a — 46 — jaz ti med tem nekaj povem. O dedu tvojem, veš, o go¬ spodu Jeniku nisem samo slišal, tudi poznal sem ga — in samo toliko povem: dvakrat mi je rešil življenje. Ka bi mu gospod Bog poplačal z večno slavo 1 Jaz mu nisem mogel svojega dolga pošteno odslužiti, celo pošteno »po¬ zdravi gospod Bog“ mu nisem mogel povedati. Dvakrat. — Zlo je bilo. — Enkrat pobral me je na bojišču. Uže je temu trideset let, toda, ko smo stali z ogrskim kraljem na Moravi. Gospod Hinek, rajnega kralja Jurija sin, pa gospod Kdulinec udarila sta na nas pri Trebonji. Voze spravljal jima je ded. Tam padel sem v praski pri nekem potoku, a naši so me pustili. Kakor pes bi bil tu poginil, toda ravno tedaj jezdil je mimo gospod Jenik in sliši, ka kličem iz barja na pomoč. Brez pomislekov potegnil me je iz močvirja in me ujel. A ko so me pa zamenili, kmalu na to, vrag je tako hotel — me je ujelo moštvo kralja Jurija na pojezdu, a nek pobesnelec zahteval je, ka bi me takoj povesili, ker sem pre izdajski Čeh, ko služim neprijatelju. In gotovo bi tu ne sedel — toda tedaj, kakor da je Gospod Bog zopet gospoda Jenika poslal. Slučajno je prispel — in zopet mi je pomagal. Dosti mi je prigo¬ varjal, verujem, in me oštel, da služim sovražniku — toda ka bi mu Bog to poplačal! Prav je imel, da nam Ogri slabo povrnejo, kadar nas več ne bodo potrebovali. Tako, sedaj razumeš, gospod Mikulaš, Ded mi je pomagal, jaz pa pomorem vnuku njegovemu. Jej! In nič ne piješ — in samo čudiš se!“ zahehtal se je rotmojster, »kakor jaz tedaj, ko sem stal pod borom, in imel zanjko okoli vratu. I jaz tedaj nisem verojel, da živim. Pij!“ In go¬ spod Eliaš izpil je zopet h kratu kozarec. Malo pozneje vedel je rotmojster svojega gosta iz izbe skozi dvorišče. Gospodič ozrl se je pri vratah še enkrat po propalem poluzapuščenem gradiču, sedaj začasnem pribežališču in — 47 — skladišču rajtarskem, a tu prikazala se mu je na pavlači jednega pristavka Alena, stoječa pri čudno izrezljanem •slopu. Gospodič se je takoj obrnil. — Pred vrati stal je oboroženi Plamenač, drže gospo- dičevega vranca, in kljuse s celim tovorom, a svojega konja. „Konji so spočiti — dobro poteko. Ta tvoj vranec je znamenita žival. Moj Jan imel je nanj grozno pože¬ lenje, a če drugače ne, ka bi si ga od tebe kupil", go¬ voril je Trnka, »toda pravim: Pojde od nas, kakor je k nam prišel. Samo hlapec njegov naj ostane tu. Ž njim ni hoditi v svet. Ako hočeš, te ta-le spremi", in pokazal je zaznamovanega rajtarja. »A sedaj sedi, mili gospodič, ka prehodiš kos sveta, predno prične solnce paliti. Mnogo sreče! Tu imaš listek, ako bi te od drugod rajtarji za¬ držali, pokaži jim ga in reci, pri kom si bil. Pusti hvalo — ne govori, saj me je to dosti grizlo, da nisem mogel rajnemu dedu povrniti. Nisem vedel, da so imeli moji dečki na tebe naperjeno — ne bil bi dopustil. — Saj so itak goslarju uže nadevali dovolj gorkih, še včeraj zvečer sem to poročil, ko si odšel na gradič — a ta tvoj hlapec dobil je tudi v pozdrav, ka bi vedel, da se pri nas drugače služi. Sedaj pa uže pojdi — samo Ogrov se varuj — veš, kako so nas dobili. — Tudi Nemcem dosti ne veruj, — nimajo nas radi — a vedno pametuj, ko sediš na konju, ka bi ne prišel pod konje.! Težka desnica starega rotmojstra stisnila je v slovo gospodičevo roko. Starec gladil si je brke, a vidnim do- padajenjem gledal postavnega, mladega viteza, ki je sedel v sedlo. „To bi bil rajtar iz tebe!" šalil se je naposled. Nekaj časa gledal je za mladim z Mečkova, ki je jezdil s Plamenačem proti nadaljnjemu lesu. Potem pa se je vrnil v grad. — 48 — IV. V pozdrav. „ Kakor so v morju ribe različne, tako so tudi v svetu ljudje čudnih in različnih nazorov", pravil je stari vladika z Mečkova tistega večera svojemu sinu, ko je sedela vsa rodbina na trdnjavici Uhersko poslednjič vkupe. Tedaj ga je opominjal in mu dajal dobre svete na pot. Gospod Mikulaš spomnil se je uže često teh besed. Takoj v oni noči, ko je bil ujet v zapuščeni Jarcševski trdnjavici, potem, ko je tu odšedši meril k češkim mejam, in sedaj, ko jih je prekoračil in srečno prispel na ba~ varska tla. Najprej izplačal ga je Zavornik. Radi tega počet« koma tudi v Plamenača ni polagal dosti vere, temveč ga skrbno opaževal. Toda za nekoliko teh tednov, kar je jezdil ž njim orjaški rajtar, prišel je do te sodbe, katero je bil izjavil o njim stari Romenec svoji gospodinji, ka je to inače poštena duša, samo nestalne krvi, katera nikjer dolgo ne izdrži. Radi tega pikalo ga je tudi uže pri rajtarjih, in rad bi jim bil ušel. Zato bil je tudi go¬ spodiču hvaležen, da ga je izvedel od tod. Sedaj, ko je jezdil ž njim, šlo je vse po Plamenačevem. Vsaki dan kje drugod, vedno nekaj drugega in novega. Malokje sta se mudila dva dneva, bodisi da je bilo to potrebno radi konj. Ko sta se uže bližala meji, dal je gospod Mikulaš Plamenaču na voljo, hoče-Ii se vrniti, a ni mu tajil, ka mu takšne mezde ne more dajati, kakoršno je imel pri rajtarjih. „Sem rad, ka sem pri tebi, gospod Mikulaš. Ali me nemara nečeš in misliš, ker sem zaznamovan, ka sem samo v nesrečo? Za mezdo se ne rači brigati. — Ho¬ češ-li samo —“ — 49 — Gospodič je seveda hotel, a tako mu je ostal sluga sicer ne kasen, a zanesljiv. Gospod Mikulaš meril je proti bavarskemu Lands- hutu. — Čim dalje je prihajal, tem bolje se je prepri- čaval, da se to na Bavarskem zmelje preje ali pozneje, ka iz oblaka doslej še nevelikega, a bližnjega gotovo trešči. Pa tega bila ja tudi krasna dedščina, katero je za¬ pustil Jurij, knez Landshutski, ki je umrl v početku I. 1503., vredna. Tedaj so silno po Bavarskem žalovali, da ni imel sina, ker bi bilo tako po vsem sporu, a pritr¬ jevali, da je prav imel rajni knez, ko je obžaloval, da se ni narodila njegova hčerka Elizabeta kot deček. Na- pram temu jo je vendar nad vse ljubil, napram temu imel jo je tudi podložni narod rad, a ni bilo nemara nikogar, kateri bi ji ne privoščil vlade po zasnulem očetu njej in njenemu možu, palatinskemu grofu Ruprehtu, sinu volilnega kneza pri Rajni. Mladima zakonskima niso bili prijazni samo pri Landshutu, ampak tudi dalje in drugod. — Dvomil je tudi malokdo, ka bi se ne udržala v ded- ščini, če tudi sta imela znamenite tekmece, knsza Al¬ brehta linije Mnihovske, ki se je oglasil za dedščino v imenu vse bavarske hiše, in samega cesarja Maksimiljana, kateri je zopet zahteval Landshut in vlado v imenu svete rimske države. Tudi češki kralj trudil se je pridobiti več fevdov*), katere je imela češka krona v teh krajinah bavarske zemlje. Dosti bilo je teh nasprotnikov, in močnih, vendar pa je šel o tem jeden glas, ko bi se vsi spojili, ka bi falcgrofa tako lahko ne premagali. Pravili so prečudne stvari o zakladu rajnega kneza Landshutskega. Niti verojetno ni bilo, kako je pre ta zaklad velik, ravno tako, kakor v pravljicah. — Saj ko * Lehen. 4 — 50 — bi samo polovica ga bila, samo tretjina, mogla bi se tvo¬ riti čudesa ž njim, posebno v tem času, ko je bilo vse na prodaj: čast, vernost in kri. Bajni ta zaklad nahajal se je na Landshutskem gradu, v Landshutu sedel je falcgrof Rupreht, a ta imel je dovolj razuma in dovtipa, kaj in kam s temi penezi in dragocenostmi; ta vedel je tudi dobro, ka je to naj¬ boljši prijatelj in zaveznik, ki mu privede toliko moštva, kolikor bi ga ne segnalo niti nekoliko knezov svetega carstva. V Landshut, k dvoru tega falcgrofa meril je go¬ spodič z Mečkova s svojim Plamenačem. Predno je tja prispel, pripetil se mu je čuden dogodek. Rano se je na bavarskih tleh očitno osvedočil, da vzbuja češko ime tu več bojazni in nenavisti*) nego prijaznosti in ljubavi. Sramoto krivoverstva videli so še vedno na njem in na njo kazali, iz občnega spomina pa še niso izginili grozni porazi za husitskih vojsk, a še vedno niso pozabili strašnih pojezdov čeških krivovercev v bavarsko zemljo, kako so jo projezdili vse pokončavši, a kako so se vračali s plesom za Šumavske lese. — Neprijaznost to zapazil je gospodič često, toda nikjer je še ni tako občutil, kakor tedaj, ko se je uže bližal Landshutu. Bilo je soparnega in zagatnega dne meseca rožnika. Niti v gozdu, po katerem sta s Plamenačem jezdila, jima ni odleglo. Ker pa je h kratu vse potemnelo, kakor da se je razpoložila čez gozd ogromna senca, domnevala sta, ka nastaja nevihta, in res sta zagledala, ko sta prijezdila iz gozda, da se nad šumo dviga grozen oblak, da se nebni svod zagrinja nad širno, ravno krajino v temo. Okoli in okoli pusto, nikjer niti človeka, niti hiše, samo tam na koncu prostranega vresjišča beli se nekaka osam- *) Mržnja. — Si¬ ljena zgradba. Lss, kateri je bil še malo preje vdušljivi sopari grobnotih, ozval se je h kratu s vso silo. Vihar pripodil se je iz njega in se gnal naprej, da je razvel rep in grivo viteških konj, da so silno zaplapolala v njem peresa na čepici gospoda Mikuiaša, ki se je skrbno oziral. V tem občutila sta tudi nekoliko težkih kapelj. Dež moral se je kmalu vsipati. »Samo tamkaj je podstrešje!" vskliknil je gospodič a pokazavši na osamljeno poslopje, pobodel je vranca in ga gnal skokom po prostanem vresjišču, čigar nizko grmovje, tu pa tam rastoče, se je v vetru pripogibalo do tal, maje se silno sem in tja. — Toda takega vspre- jema, kakoršnega sta našla blodna jezdeca tam, še nista nadejala. V samoti stoječe poslopje bilo je dosti prostrano, zidano, visokega slemena, močnih, z opeko kritih tramov. Od poslopja držala je stezica na blizu se vspenjajoči kopec, kjer se je belela med nekolikimi drevesi neka kapela, visoke sedlaste strehe. Gospod Mikulaš, a za njim Plamenač merila sta k poslopju, pravo za pravo k njega lesenemu pristavku, dosti prostranemu, odprtemu gumnu, kjer so stali štirje osedlani konji, vidno sem za¬ vedeni takisto pred burjo v podstrešje. Uže hotel je sko¬ čiti raz konja, kar je zapazil pri oknu nekoliko bradatih glav, katere so gledaje ven na nju se hehtale — a vidno jima, njuni naglici. Uže stopil je tudi pred poslopje na kamnate stopnice, ki so vedle k durim, mož nevelike, plečnate postave, svetlih las in svetle brade, ves črno oblečen. Bil je podoben nekakšnemu doktorju ali sploh člo¬ veku, kateri se s peresom več obotavlja nego mečem. Gledal je na gospodiča, kakor da ga je hotel izpitati, pa ga izkratka vprašal, kdo je. Gospodiča mrzel je sicer neuljudni glas, a odgovoril mu je vendarle. Toda gotovo 4* — 52 — poznal je uže na govoru ta črni Bavarec, kar je gospodič pravil: da je tujec. Jedva pa je naznanil gospod Mikulaš svoje ime in domovino, uže mu je padel črni Bavarec iz kratka in ostro v besedo, ka bi raje raz konja ne lezel, ampak obrnil in šel, oni da tu za Čeha in krivo¬ verca nimajo podstrešja. Gospodiču zaiskrilo se je v očeh, a gnjeva pordel je kakor mak. Ozval se je takisto, na kar ga je Bavarec posmehljivo pital, čemu je prispel na Bavarsko, a pristavil, ka bi, je-li prišel sem po srečo, si je iskal drugod, ker mu tu ne pocvete. Vse to povedal je tako suho, strupeno, da je gospodičeva jeza do vrhunca prikipela. »Ne pojdem!" kriknil je. »Vi me morate tja pu¬ stiti, in da mi je na konju tja vjezditi! »Rači samo", menil je Bavarec in potegnil meč. V tem prignali so se kakor na znamenje iz sobe trije močni biriči, vidno njegovi spremljevalci, kateri so doslej ško¬ doželjno in s smehom gledali skozi okna. — Sedaj pri¬ gnali so se istotako golim orožjem. »Hej, Plamenače, ne lezi raz konja — na nas gredo — pusti kljuse!" kričal je gospod Mikulaš, a uže švignil je težki meč kakor strela iz rudečega toka in se mu zablisnil nad glavo. Plamenača mu niti klicati ni bilo potrebno. I ta držal je uže pripravljeno sabljo. — Dolgi rajtar pobledel je sedaj, samo tisto njegovo zna¬ menje pobarvalo se je še temneje, a oči so se mu divje zabliskale. — Skok in skok — a uže bil je prvi ba¬ varski mezdnik raz stopnice; za njim druga dva in kriče zapodili so se na jezdeca, črni njih voditelj ostal je na stopnicah kakor vodja, ki zasleduje bitvo. Toda kar si je same mržnje želel, ni se mu izpolnilo. Videl je, da bodo imeli biriči lep kos dela; niti prav približati se niso mogli jezdecema, celo silno se jim je bilo braniti, tako sta sekala ta češka krivoverca po njih. Sedaj za- — 53 — pazil je tudi, da prihajati po stezici od kapelice dve ja- halki. Jezdili sta početkoma dosti hitro, ker sta se go¬ tovo bali burje; ko pa sta približavši se zapazili boj pred osamljenim poslopjem, pognali sta konja in skokom se bližali — posebno jedna na belcu. Druga je ni mogla dohiteti. Niti gospod Mikulaš, niti njegovi protivniki niso zapazili v svoji strasti prihajajočih — kar se je h kratu oglasil iznenada za njimi predirljiv ženski glas, kateri je velel, naj nehajo. Mezdniki, ki so zagledali gospo, sklo¬ nili so orožje, a tudi gospod Mikulaš pozabil je presene¬ čenja, da začnjenja na boj. Drže meč v desnici, gledal je srepo pred sebe, na nenadejanega posla miru. Oblaki, ki so grozili z dežjem, obrnili so se med tem v drugo stran in pustili naliv na drugo krajino. Tu pak vzbočila se je od kapele čez osamljeno po¬ slopje k temnemu lesu krasna doga*), a pod njoj, kakor pod vzdušnim svodom zastavila je belca krasna, mlada jahalka, motre nasprotnike. * * -X- Solnčice je zopet prisvetilo. Gospodič v osamljeno poslopje niti vstopil ni, če ravno je polje obvladal. Ostal je zunaj, gledaje za krasno gospodičino, katera je sedaj odhajala, tako nepričakovano končavši prasko. Za njo tisti oboroženi dečki in ta črni doktor, pisar ali kar je bil. Mala ta družba pomikala se je vresjiščem k lesu. Gospod Mikulaš spustil se je za njimi in jezdil strani in počasi košek za njimi, kam in v katero stran se podajo, a gledal je vedno le njih voditeljico. Zasta- vivši vranca, postavil se je v stremenih. Zagledal je v daljavi samo plapolajoč zavoj, migajočega se v daljavi * Velik pes. — 54 — kakor lahek oblaček belkaste megle. Vrnivši se k po¬ slopju, poročil je Plamenaču, naj pozove posestnika. Pri¬ kazal se je nekakšen zamračen beloglavee v selski obleki, katerega je pričel sedaj gospodič izpraševati. Iz čudnega starčkovega narečja je vsaj toliko razumel, ka seljak sam ničesar ne ve in nikogar ne pozna, niti gospe, niti nikogar iz njenega spremstva. Na to podala sta se na daljno pot proti Landshutu ; Plamenač, ki itak nikdar ni trosil dosti besedij, a vse na svetu, bodisi ljubega ali gorkega, najraje tiho in molče užival in prenašal, bil je sedaj posebno zamolkel. Mrzelo ga je, da je končala ta gospodičina tako nena¬ doma prasko, ka se nista mogla zahvaliti prevzetnim Ba¬ varcem za lepi vsprejem, kakor gre. To bi v Čehih nikdo ne napravil niti Židu, niti ciganu, kakor oni krščanskim in dobrim ljudem! Ko pa se je končno malo po poti svojih mislij otepel, pričel se je čuditi svojemu gospodu, kako' je nekako nenavadno zamišljen. Gotovo i njega to mrzi. Seveda, kako bi tudi padlo Plamenaču v glavo, da misli gospodič tako dolgo in globoko na tujo gospodičino, katero je on preje prav malo blagoslavljal! Res, mislil je, spominjal se. Vedno prihajala mu je na misel, kako se je pojavila tako nenadoma pod nebno dogo, s čepico, okoli katere se je vil pajčolan, v krasni, z baržunom opremljeni obleki, v tesnem životku temnorjave barve, vsa sveža, zardela cd nagle jeze. Videl jo je, kako upira vanj velike modre oči, in slišal je njen zvočni glas, kako izpituje črnega, njega samega pa, uljudno. Slišal je še vedno nekoliko njenih laskavih besed s katerimi je opravičevala svoje spremstvo. Nasmehnivši, se, je odjezdila. Kam? Samo to je vedel, ka ne proti Landshutu, ampak ka se je podala v drugo stran. Kdo je? Kje se je vzela tu v tem osamljenem kraju? Ni vedel. — 55 — Oživel je zopet in se streznil, ko je zagledal v zarji zapadajočega solnea nad širno, ravno krajino šibki, tanki stolp mesta Landshuta, nad katerim so sedaj za¬ žarela na prostrani višini, poleg reke Izare se razpro¬ stirajoči, okna gradu mladega falcgrofa Ruprehta. K njemu šel je iskat viteške službe in sreče. Solnce je ravno zapadlo, ko je vjezdil gospodič s Plamenačem skozi temna vrata v starodavno mesto. Va¬ bila ju je takoj stara, visoka gostilnica z oglatim ar- kirjem, stoječa v prostrani ulici nedaleč od reke. Do¬ zdevalo se je, da se je Plamenaču posebno priljubila po svoji sliki na zidu predstavljajoči velikana Golijata, ka¬ teri je segal stoje tik nad vhodom svojim šlemom do prvega nadstropja pod samo strmo streho, a s krivo sabljo pretil maličkemu Davidku. V. Pri lalegrolu Ruprehtu. Ko se je drugega dne gospod Mikulaš kar najskrb- neje spravil, zapustil je orjaka Golijata, a spremljan po Plamenaču zameril gor na grad, vspenjajočega se nad mestom. Solnce stalo je uže precej visoko. V jasnem njegovem svitu, kakor da so se rešila i poslopja staro¬ davnega gradu svoje zamračenosti, kakor da so veseleje gledala doli na zelenkasto Izaro, na mesto, a dalje na širne krajine, katerim so vladala. Tudi v gospodičev! duši se je razjasnilo. Včeraj, ko je legel po celodnevni ježi utrujen v svoji sobici, ravno poleg Golijatove glave, dolgo ni mogel zasnuti. Napadla ga je neka tesnoba. Nevede zakaj, mislil je, da je to ozkosrčnost, kakoršna mu je tlačila misel prve dnove. Saj vre vsakemu srce po svojem jeziku. A čudno zopet, da se mu ni sanjalo to noč o domačiji, da ni zablodil celo na trdnjavico Uhersko, katero je sedaj videval često v sanjah. — 56 — Sanjal je, toda o črnem Bavarcu in njegovih obo¬ roženih dečkih, ob katere se je iz nova spotikal, o krasni gospodičini, katera je včeraj tako nenadoma prasko končala. Sen bil je lepši, ni mu izginila takoj, nego po- davši gospodiču roko, vodila ga je po nekem cvetnatem logu, vonečem in osveženem po ravno minuli burji. To bilo je uže proti jutru. Radi tega je tudi go¬ spodič veselo vstal, a duša se mu je razjasnila. „Dobro znamenje 1 ', pomislil je, ko se je podajal na pot v grad. Tam na dvorišču bilo je silno živo. Služabniki begali so sem ter tja, mezdniki v orožju in brez njega so šetali, ali pa stali v skupinah. Brž ko je vprašal gospodič ne¬ kega slugo po falcgrofu in povedal na slugino, ali kar je bil, vprašanje, svoje ime, takoj ga je vedel prijazno v grad. Stopala sta po zasukanih stopnicah, potem po ozkem hodniku, kateri se je naglo razširil v jasno, pro¬ strano vežo, iz katere je držalo nekoliko vrat v razne sobe. K jednim, a to k največjim, hodilo se je po neko¬ liko širokih stopnicah, obrobljenih z lepo izdelano oporo. Gospodičev vodnik odšel je pokazavši na te duri skozi druge Gospod Mikulaš stopil je tako v precej prostrano sobano, visokega stropa. Tremi okni, bolj širokimi nego visokimi prodirala je svetloba, ozarjajoča jasno hrastovo podlago, lepo skladano, a nasprotno steno, pokrito z dra ■ gocenimi progami, v živih barvah predstavljajočimi nek viteški turnir. Izloženi leseni strop bil je precej temen, zato pa so se še jasneje odbijale in blestele pozlačene proge na kasetah in izobčene rezbe sredi njih, istotako bogato pozlačene. Ko je gospodič bil vstopil, ni nikogar tu zapazil. Stal je sam tu in tem bolj se mogel ozirati. Globoka tišina vladala je v širni tej sobani — samo iz zunaj je prihajal sem oglas tam vladajočega hrupa, a prodirali — 57 — so jasno solnčni prameni, žareči zlatimi, tresočimi se progami na podlagi, na temnih stolih okoli rdečim suk- nom prevlečene mize in na dragi preprogi. Gospodič uprl je svoje oči pred sebe na konec so¬ bane, kjer je stala v kotu velika zelenkasta peč, polna ubočenih kotičkov in alegoriških kipkov, a v duri, kamur e vedlo takisto nekoliko stopnic, čakal je sedaj, da se odpro. Hkratu pa se je ozrl na desno. Zapazil je še, kako so v preprogi duri tiho zapadle, potem pa po njih niti sledu več ni bilo. Skozi nje stopil je stasit mož v črni, baržunasti suknji in korakal premo h gospodiču Mlad, a vendar častitljiv. Visoka postava, svetlih las, lepe svetle brade, katere se gotovo niste še dotaknile niti britva, niti nožiče. Plemenito lice, malo zakrivljenega nosu, svetlih očij, posebnega zanimivega izraza. Gospod Mikulaš se je uljudno priklonil. Slutil je, da je to sam falcgrof. A ko je mladi knez, bližje pristopivši, izprego- voril, stresel se je gospodič z Uherskega, in lice mu je zardelo. V tem trenutku je pozabil, da je takšen kos sveta izven svoje domovine. Slišal je zopet slova mate¬ rinskega jezika, tu, kjer bi se jih najmanje nadejal. Falc¬ grof Rupreht ogovoril ga je češki, a tako gladko in pra¬ vilno, kakor da bi bil rojeni Čeh. Nasmehnil se je, ko je zapazil milo presenečenje češkega viteza. »Ne čudite se, da slišite tu svoj jezik", je nadaljeval, »bil sem uže na polovico čeh, a rad se spominjam teh časov, ko sem se mudil na dvoru svojega kraljevskega strica, posebno rad pa mislim na Prago, na krasno to mesto. Rad imam Čehe, posebno pa češke bojnike." A sedaj vprašal je po gospodičevem domovju in po njegovi poti. »K meni ste prispeli, pomagat mi? Vojne sicer šej ni, toda — bode", pridal je važneje. »Pogajanja se za¬ vlačujejo, a med tem nabirata i vojvoda i car vojsko. — 58 — Govo e o prijateljski razpravi, a pripravljajo se na mene! Saj me najdejo pripravljenega!" A jasne falcgrofove oči so se zabliščale. „Bodite mi radi tega pozdravljeni. Vsako krepko rame mi je sedaj milo, a češko posebno. To je povsodi dobro znano." Gospod Mikulaš bil je tem prijaznim, češkim nago¬ vorom že njegov. Ko bi ga zval nemara sedaj sam Mni- hovski vojvoda ali sam cesar, a mu nujal boljšo službo, gotovo bi je ne sprejel. „Med tem račite ostati tu v Landshutu. Saj vedno tu ne bodemo žedeli, drugje bode dosti dela", dodal je lalcgrof smehljaje se. „Radi najemnega lista —", v tem je umolknil, naglo so ogledal, a ne dogovcrivši šel hitrim korakom na konec sobane, kjer so se odprle duri. Šel je gospej naproti, katera je stopivši skozi nje, stala pred njimi na stopnicah, kakor da se ozira. „Si uže tu!“ vskliknil je mladi falcgrof in ji podal uslužno roko. Gospodu Mikulašu zastalo je v tem hipu srce. To je ona! Njegov sen! Aj tu se bliža tisti njegov angelj miru! Gospodiču bilo je, kakor da gleda prikazen. Svojim očem ni veroval. Je to ona? Čepice nima, niti vejočega pajčolana, toda lice — da, to je tisto ljubez¬ nivo lice! V tem hipu pozabil je na falcgrofa in na to, čemu je tu — gledal je samo njo. I falcgrof, gotovo potešen po prihodu te gospe, pozabil je v tem hipu, kakor se je dozdevalo, na svojega gesta. Njegova družica pa ga je takoj zapazila in — spoznala. Gospod Mikulaš se ji je sedaj globoko priklonil. „Aj, naš hrabri vitez!" vskliknila je zvočnim gla¬ som, kateri mu je zvenel včeraj po tistem srečavanju vso pot v duši. „FaIcgrofinja vas pozna, gospod z Mečkova?" „FaIcgrofinja! Njegova soproga! Udana!" to bila je prva gospodičeva misel, ki se ga je močno dojmila. — 59 — — Vspametovavši se, hotel je takoj sinočni dogodek povedati, a falcgrofinja povzela je uže besedo, čelo nje¬ nega soproge se je zamračilo, oči so se mu zaiskrile. Še ko je kneginja govorila, zatleskal je dvakrat s prsti, a nemški ponavljal: „Ta Rohrbek! Ta Rohrbek!" »Ne rači se vaša milost radi tega gnjevati“, oz val se je Mikulaš prostodušno, odkritosrčno. »Jasna kneginja poravnala je uže včeraj ta spor!“ Te besede dejstvovale so dobro. Falcgrof, kakor se je preje hitro zamračil, tako hitro je sedaj razjasnil svoje lice. Podal je gospodu Mikulašu roko in pravil: „Dobro je tako. Ne pozabite, kar sem preje rekel u , a cbrnivši se h kneginji dodal je: »Gospod z Mečkova prišel nam je iz čeh na pomoč." „Radi jo prejemamo od tako hrabrih mož. A sedaj ostanemo uže, gospod z Mečkova, dobri prijatelji!“ do¬ dala je falcgrofinja, a na njenih ustnicah pojavil se je dobrohoten nasmeh. Gospodič se je priklonil. V licu, v očesu bilo mu je čitati, kar se mu je ozvalo v notrajnosti, a kar bi bil najraje, navdušeno sedaj zaklical: »Jaz ostanem!“ Kmalu na to stopil je gospod Mikulaš iz sobane. Hitrimi koraki stopal je po dvorišču k vratom, a ni slišal niti takoj Plamenačevega glasu, kateri je klical za njim. Šele pod gradom dohitel je svojega gospoda in zastavil. »Gospod Mikulaš, tu je!" to bila je prva mezdni- kova beseda. »Kdo?" „Inu, ta črni, ta Bavarec, ki se je tako neslušno pri tistem poslopju zapikaval. Od dvora je —.“ »Vem že." »Takisto? Rad bi bil pital, kdo je ta zarobljenec, a bili so tu okoli sami Nemci. Račiš nemara vedeti.—“ — 60 — „Tega ne vem“, odvrnil je iz kratka gospodič in šel dalje. Plamenač se je čudil in pomislil: „Kaj se mu je pripetilo? 8 Popoludne pak je uže zmajal z glavo. Uvaževal je zopet, kar se je gospodiču dogodilo. Tu mu je tudi pri¬ padlo na um, ka je ravno takov, kakoršen je bil včeraj, ko sta jezdila po tistem tepežu proti Landshutu. Aj — verujem — a razum mu ni zadoščeval. „Ha hoj — pri vseh kramarjih — brate krajane, kje si? 8 ozvalo se je zunaj na stopnicah. Gospodič, ki je sedel v sobici ravno poleg Golijatove glave, a zamiš¬ ljeno gledal oknom ven na grad, skočil je po koncu. Češke te besede, klicane hrapavim glasom, so ga seveda izvabile iz mislij. Posluša! je. Ozvali so se težkopadni koraki, slišal je rožljanje ostrog in sedaj zopet. — „Pri vseh norim- berških lecetarjih — črtove stopnice — kedaj jim bode konec? 8 klical je neznan glas. Gospodič odprl je duri, ka bi neznanemu krajanu pustil več svetlobe na zasukane strme in temne stopnice. Ta pa stal je v tem hipu težko sopihaje ravno poleg njega, in uže je spustih, kakor da se spoznata od mladih nog. „To čepiš kakor kakšen dijak — školomet tu v tej luknji. Čemu ne stopiš doli? In na suhem? Kaj vendar delaš? Bog te pozdravi, gospod krajane!“ Podal je gospodiču roko, ki je ves začujen upiral oči v moža v rdeči suknji z belemi prevlakami, pod belim, velikim peresom, a z dolgim rapirom. „čudiš se ! A to vedi, ka bi vstal za krajana tudi o polunoči in vse tu na Bavarskem pustil. Takoj ko mi je falcgrof pravil o tebi, takoj sem vstal in tečem. Nesem ti najemni list. Tu ga imaš in poglej. Lepo zapečačen, vse kakor mora biti — mezda znamenita — ni li res? — 61 — Si zadovoljen? Moraš biti, to se ve! To je nekaj dru¬ gega, nego pri teh norimberških kramarjih. Ti lisjaki, ti so me — no torej, si zadovoljen?" A nečakaje na od¬ govor nadaljeval je v svojem tekočem govoru. „Imam te zavesti gor na grad in ti nakazati čisto sobico in vse drugo. S kolikimi konji — ah dobro — sam. Ti šele začenjaš. Jaz spravil sem to uže enkrat na trideset, razumeš, na trideset, toda ti norimberški lecetarji so me spravili na led. Pojdiva torej." Pri durih pa se je obrnil. Mogla bi postati malo spodaj. Postojva, imajo tamkaj poštenega ogrskega." „Uže dovoliš, brate krajane", ozval se je sedaj gospod Mikulaš, uporabivši molk. „-Rad sem, da sva se sešla, a povej vendar, kdo si?" M Jaz ? Haha — mari ti ni povedal falcgrof? Mikat Brada, Oguljeni, tako me imenujejo.« Toda poglej to-le suknjo, iz lepega perniša*) je, v naših barvah — rdeča in bela. — Ljubi se ti? To dal je napraviti falcgrof i mojemu moštvu. In kako govori češki, kaj ne?" Tu prišel je uže v vežo. Stopnice, njemu tako ne¬ ljube, zajezile so malo tok njegovega govora, samo da so ga zopet silile, ka bi počel iznova kleti in tožiti. Hote ali nehote moral je gospod Mikulaš doli za njim, v pritlično veliko gostilniško sobo. Tam zavedel je Mikat Brada Oguljeni mladega krajana v kot pri oknu, kjer je stala hrastova mizica širokih, prekrižanih nog, ravno tako za dva. „To je kotiček, kaj? Kakor gnezdice", ljuboval si je gospod Mikat in si gladil rjave brke. Skozi široko, nizko okno, z mnogimi čipicami, s svincem obrobljenimi, padalo je več svetlobe na novega gospodičevega znanca, nego tam gori v sobici. Mikat Brada bil je mož v naj- *) Blago iz mesta Bern. — 62 — lepši starosti, tako nekako okoli štiridesetih let, rdečih lie, modrih, odkritosrčnih očij, katere pa so bile vedno kalne in kakor z meglo po silnem pitju zakrite. Verujem, da je bilo to v zabavo in veselje pogledati, kako je vzevši mogočno stekleno kupo jo dvignil proti luči, kako je gledal z znalčevim očesom in objednem poželjivo njeno penečo se vsebino, kako jo je nagnil in se napil. Kmalu govoril je več nego prvlje. »Pij brate! Na dobro prijateljstvo. Krajan krajanu kakor močen stolp!“ Uže razjarjen, pričel se je šaliti. — Hkratu je vprašal: »In kako, gospod Mikulhš? Ni dolgo, kar si iz Ceh — kaj je tam novega, a kaj dela moja žena? Nisi je videl, dobre prepeličiee ?“ »Ti si oženjen, gospod Mikat ?“ Mikat Brada se je zasmejal. »Oženjen? Seveda, i sina sem imel — a ta mi je, siromak, umrl." Tu je mahnil z roko. »Tega si niti mi¬ sliti ne moreš, kaj ne, ako me tako pogledaš, da sem bil takisto pokojen vlastelin. Ti Lazovegadvora ne poznaš, kako tudi! Tam sem vladal, a Silieki dvor bil je tudi moj, ako ga poznaš. Iz katerega kraja si?" „Iz hrudimskega." »Ah, kako bi potem poznal! Na Taborskem je to, razumeš. Dosti sem tam gospodaril, ribnike lovil, skrbel za blago, vsakega oblačka se bal, haha, a vedno iz vsega tega nič in nikamur. Človek niti oditi ni smel, niti na¬ piti se, niti zaigrati — a žena še vedno prigovarja in prosi, da nisem skrben, da ne sedim doma, da zapravljam in preti s slabim koncem. »I da bi te!" pravim si: »V svet pojdeš z mečem zasluževat. Dobra ježa vse popravi! A ženi rečem: »Najmileja soprožica, roža ljubezni nam — 63 — veni, a tako bi usahnila do korena. Zato pojdem. Saj nama ona zopet ozeleni, ko se vrnem. Silicki dvor sem prodal a tako sem — no — prispel sem v tuje službe. Začel sem s petimi konji — a imel sem jih tudi uže dvajset da, trideset — razumeš. Trideset biričev, svojo banderico — kar mi je vrag zapiskal, ka bi šel v Norimberg. Najeli so me, obljubljali — in potem me ovarali. Kakšna pravda pa bi bila s temi lecetari? Oropali so me za nekoliko sto ranjskih. Jaz pa tudi nisem mogel svojih ljudij izplačati, in tako se mi jih je mnogo izne¬ verilo. Pa saj sem jim pokazal!" A Mikat Brada zapretil je stivnivši pest v vzduhu norimberškim »Kramarji, Židi, dogovarjali so se, da je sramota. Mari sem kakšen rajtarski rotmojster? Naj gredo k rajtarjem, ti jim po- služijo za boljšo ceno — toda jaz tukaj, dober človek!" Bil bi še dalje ošteval norimberške leeetare, toda gospodič segel mu je v besedo. »A potem odšel si ravno k falcgrofu?" »Šel, ne šel —razumeš, brate krajane — niti sam nisem vedel, kam bi se obrnil. A tu ti jezdimo — noč noč nas je dohitela — nikjer ni resnice niti koče. Rav¬ nina širna in pusta — in noč. Moji dečki pa so si za¬ peli. V tem zagledamo v daljavi luč, jedno, dve, mnogo, mi pa smo peli dalje. Tu pa poročim, ka bi molčali — uže smo slišali nek ropot in drdranje, a takoj na to četa jezdecev proti nam. Zakričim na svoje — seveda češki — a v tem iz te čete nekdo tudi češki, kdo smo in kam gremo. A jaz ravno tako na njega — tu on, da je falcgrof Ruprecht — razumeš, brate krajane?" — In Mikat Brada se je zasmejal. »Takoj sva se dogovorila, o polunoči nas je najel, a v tem hipu pričeli smo služiti. Za to četo peljali so voze, sedemdeset jih je bilo — slišiš, sedemdeset, a ne z jelom ali prahom, marveč s — 64 — samimi dragocenostmi! Tedaj prevažal je zaklad raje- nega kneza landshutskega, svojega tasta.“ „In kam?“ »Na grad Purkhausen. Bil sem takisto tam; grozno gnezdo nepridobljivo. Toda, srebrne in zlate ploče, dra¬ gocenosti, dvanajst zlatih apostolov, posode iz zlata in srebra, a koliko uže kovanih novcev in čudnih rečij! To vse je prevažal, a mi pomagali smo stražiti. Dragi moj — oko ni videlo še kaj takega! To je služba! In kakšen gospod! Hvali Boga, da si nanj naletel, a ne na kakšnega kcetarja ali nogovičarja. Rad nas ima in kako hvali Čehe! »A falcgrofinja? —“ ozval se je Mikulaš. Lice, uže zardelo, polilo se je še s temnejšo rdečico. »Ta, no, kako bi rekel — inu — vojačka. Zapalim tarasnico*), ona niti z očesom ne trne. Toda zala, kaj ne? Si-li jo videl? Mikulaš povedal je, kedaj v prvljein tudi o tisti praski z Bavarcem. „Ta?“ kriknil je Mikat Brada in čudo, da ni skočil pokoncu. »Ta črni kancelar, kakor mu pravimo? I da si mu! Tega se čuvaj. Bodemo-li nekega dne vsi Čehi tu otrovani, vedi, da nam je en namešal to laško juho. To je kneginjin pisar. Rajni knez imel ga je silno rad, a radi tega drži ga i ona, mislim pa, da mu falcgrof vsega v pero ne pravi. To verujem, da te je hotel raz¬ sekati. — I ti črni vrabček! Da mu nisi lobanje pre¬ sekal! — Toda čemu ki nama radi tega vino se ski¬ salo!" „Kje pa je bila kneginja ž njim, da sem jo srečal pred Landshutom?" pital je gospodič. »Kje bi bila! Gotovo pri starši sestri Noni, katera je bila tam nekje za lesom v samostanu. Toda pijva! — Čemu bi se, gospod Mikulaš, ne veselil? Usta k licu, a meč k boku! Ti moreš to še praviti — a kaj pa imam — 65 — jaz na svetu, nego kapljo vina! Ah moja Katarina, ah moja najmilejša Katrica! Včasih mi je tesno po njej, ve¬ ruješ? Ah kaj pač sircta, moja prepeličica sama dela. Štiri leta, pomisli! —“ Vino dejstvovalo je že vidno elegiški na gospoda Mikata. Mikulaš poslušal ga je potrpežljivo, čakaje na primerno priliko, ka bi dalje izpitaval. Pričel je nekoli- kokrat, a vedno o falcgrofinji, bodisi premo ali po ovin¬ kih — toda Mikat. Brada se ni dal držati in uskočil je brzo v govoru ali na Lazovski dvor h gospej Katarini, ali k norimberškim lecetarjem, ali pričel o novih topih, znamenitih kartavnah in tarasnicah, katere je dal falc- grof uliti in katere pre imenitno neso. Solnce je uže zapadlo, ko je Brada Oguljeni konečno vstal in zavedel mladega krajana gor na grad, kamur je uže preje poročil zavesti gospodičeve konje. Tam ločil se je tudi za dan ali to noč od njega. Gospodič je osa¬ mel. Njegova ne velika, a*lepa sobica nahajala se je v zadnjem dvorišču v prvem nadstropju poslopja zobatega visokega slemena blizu grajske palače. — Nevelikim ok¬ nom videl je gospodič na visoko glavno poslopje, biva¬ lišče falcgrofovo, iz katerega je držal mostovž k mogoč¬ nemu okroglemu stolpu mračne zunanjosti, stoječ blizu na samini. Vsa poslopja stala so tu drug tesno poleg drugega, dvorišča med njimi bila so majhna in malo svetla. Dvorišče pod njim bilo je uže v temni senci; strehe okoli stoječih starih zgradb so potemnele, in samo za njimi v zapadu lesketala je še svetla proga po ugašenem dnevu. Iz prednjih dvorišč prodiral je temen hrup, a spodaj, iz mesta ozval se je glas zvonov. Mračilo se je — od modrikastega neba odbijali so se črna slemena hiš in zobci močnih zgradb s številnimi stelnicami. Zvo¬ novi so umolknili. V nasprotnih oknih, kjer je bival falc- 5 — 66 — grof, zardel je žar. Tja upiral je gospodič svoje oči, a mislil — na falcgrofinjo. * * * Mlada falcgrofinja mudila se je v tem času v svoji sobi. Žar voščenih svečic, na triramnem, srebrnem svečniku plamenečih, ni zadoščeval, ka bi ves prostor razsvetil. Strop, z deščicami pokrita stena, skrinja in omara, umetno izrezljani, poleg nabrane temne portijere — vse to tonilo je v svitu in v senci. Samo stasita po¬ stava krasne kneginje, stoječa pri sami krasno izrezljani mizi. Bila je v polni svetlobi. Ako se je le malo pripo¬ gnila, zabliščalo se ji je zlato izšivanje na lepi čepici iz črnega baržuna, nekrijoči popolnoma plavih las posebne krasote in obilja; zalesketal se je tudi tok nevelikega bodeža na dragem pasu, s kamenjim okrašen. — Kneginja obrnila se je sedaj k durim, skozi katere je vstopil sedaj širokopleč mož, gotovo petdesetih let, ves črno oblečen; samo neveliki ovratnik belel se mu je kot ozka proga okoli vratu. Plavi lasje, v tilniku daljši, bili so vzadaj kakor tudi nad čelom ravno pristriženi. Bil je to Viljem Rohrbek, črni kancelar, kakor mu je pravil Mikat. — Njegov pogled bil je resen, skorej zamračen. „Veš, čemu te kličem?" ogovorila ga je kneginja. „Ne vem, milostna gospa, toda slutim. —“ „Falcgrof se močno gnjeva na tebe. Tisti češki vitez —“ „Je tu, vem, in je tožil —“ ^Nikakor. Jaz sem povedala, kar se je dogodilo, saj bi drugače še gorje bilo. Pomiri se vendar!" „Hvala na vaši prijaznosti, milostna moja gospa. Toda ne račite se jeziti. Nisem mogel inače. Gnjev me vedno hvati, kadarkoli te tujce vidim. Prihajajo, ka bi tu otolsteli, ka bi tu obogateli, a dežela v tem trpi in bode trpela —“ — 67 — „Ne hodili bi sem 1 ko bi tu ne bilo posla —“ „ Žal!“ „Da, žal! Toda toži drugje! Reci to vojvodi, carju! Čemu nam odrekalo naše dedščino, prirojeno pravo? Mari ne misliš? Mari kriviš nas?“ „0 milostna gospa, privoščil bi vam ne samo Lands- hutsko, marveč tudi vojvodstvo — vse, celo Bavarsko, ka bi imela dežela jedno vlado in jednega gospoda in — sveti pokoj, ka bi Bavarci ne prelivali lastne svoje krvi, a tujcev ne potrebovali!" Važni, mirni mož govoril je sedaj živeje, da z go¬ rečnostjo, katera se mu je javila tudi v očesu. Falcgro- finja ga je presenečeno pogledala. Vrnega in nekdaj mi¬ lega tajnika svojega očeta v tem hipu ni razumela. Nje¬ gove besede so jo ganile; imela jih je za izraz najvročje udanosti. „Vem, da dobro misliš z nami. Zato in radi svo¬ jega rajnega gospoda očeta zagovarjam te vedno “, pre¬ govorila je ljubeznivo. B Falcgrof ne vidi rad tvoje velike nenavisti napram tujcem. Pomiri se vsaj radi mene in pametuj, kar sem ti rekla. Lahko noč!“ Gledala je še za njim, ko je že odšel, a ko so se njegovi koraki že izgubili v dolgem hodniku, že se je obrnila, že je segala po svečniku, kakor bi hotela oditi v tem odprle so se stranske duri, a vstopil je falcgrof, nese v roki neko listino. Falcgrofinja pozdravila ga je z ljubeznivim po¬ gledom in nasmehom. Iz njenega pogleda, kakor je po¬ čival na mladem, lepem knezu, bilo je poznati, s kakšno gorkoto mu je udano njeno srce. B Ravnokar prispel je sel iz čeh — od gospoda Šternberka."*) ♦) Albrecht z Šternberka in na Zeleni gori. 5* — 68 — »No torej, kako?" vprašala je z živim zanimanjem kneginja, segaje po razprostrtem papirju. Soprog podal ji je list, toda dostavil je: »češki je. — Vse v vsem dobro. Kralj se nagiblje bolje k vojvodi in se protivi vsaki pomoči za nas. Vojske ne dovoli zbirati po Čehih. Tudi novi kancelar, gospod z Kolovrat bode proti zbirki vojskov, seveda, mora biti — a tu se je falcgrof na¬ smehnil. »Samo da Šternberk naznačuje takoj svoto zanj, ka bi zatisnil oko; da prš gotovo zameži, a ne z jednim, z obema, če bo treba — Šternberg je dober pogajaš, samo da je drag.“ »Na sebe gotovo ne pozablja." »Da. Toda češka pomoč nam je potrebna. Na njo se močno, silno zanašam. Izborni vojaki in radi me imajo. Samo češki ž njimi govoriti. Videl sem to zopet danes, kako to na nje dejstvuje, ko sem nagovoril mladega z Mečkova —“ »Zal mož.“ »I meni se ljubi. Saj ga Mikatu ne prepustim. Ta ostane pri strelbi. Ta človek strelja iz tarasnic in kar- tavn, kakor iz kuše*)! O, ko ura bije, se vsi moji moči začudijo Inače pričnem — Kar imam to imam, a če ne bodo zadovoljni, naj si pridejo —“ »In prideta-li cesar in vojvoda vkupe?“ »Naj. Vem, kje je moja sila, Falcgrof sem in bodem a če Bog da, ostanem tudi landshutski knez! In ko bi tudi vsi, vsa država proti meni bili — ne bojim se. Samo ti bodi z mano, ti moja junakinja! Objel jo je gorko. Pordevši izvila se mu je lahno iz naročja, a gledaje mu v oči, rekla je: »Da, bodem! Vkupe bodeva stala in bojevala. Saj je to za najina otroka!" ♦) Armbrust. — 69 — A vzevši svečnik v jedno roko, odgrnila je z drugo kolter. Zakonska stala sta v neveliki sobici, a vpirala svoje oči v posteljo, čije odgrnjeno nebo počivalo je na izrezljanih stebrih. Na snežnobelih blazinah snivala sta dva zala dečka, katerih staršemu niti tri leta ni bilo- Spala sta trdo in ljubo otroško spanje. Ležala sta tako blizu sebe, da so se razpoložili zlati kodri staršega lahno na teme in čelo mlajšega. Obličja so se jima rdela. Buc- lata ročica mlajšega objemala je lesenega konjiča. Mlada mati priklonila se je k njima, a njen soprog gledal je, objevši jo okoli pasu, ž njo na mila otročiča. V tem trenotku pozabila sta na boj in spor za kne¬ ževino, pozabila nad najdražjim svojim zakladom, nad svojo srečo. VI. Prvi boji. Sirota, stara vladika na Uherskem, koliko je sedaj naštevala časa! In namolila! Drugekrati bil je dan kakor dan, nobeden ni prinašal nič novega, posebno, ne rečem li veselega. Niti pomislila ni na kaj takega. Sedaj bila je vselej, kedar se je rano probudila, prva njena misel: „Danes li?“ A vročo svojo rano molitev končala je ta¬ kisto vselej: „Gospod Bože, daj, ka bi danes prišle dobre novice? Vedno jih je čakala, dan na dan, i v noči se ji je često sanjalo, da je odšel sinov poročilni list. Početkoma si je še izgovarjala: „Brzo je še. Kako bi tudi že !“ In zopet je obžalovala v duhu Mikulaša. n Ta siromak se spominja doma! Kako mu pač je ? Je-li zdrav ? Gospodu soprogu ni smela dostikrat o tem praviti, niti mu raz¬ krivati svojega strahu in svoje bojazni. Ni imel rad takšne mehkote srca, če tudi je mislil gotovo mnogokrat na Mikulaša. Dobro, ka je še Veruška bila. S to razgovar- — 70 — jala je stara gospa, kedar je osamela, srčno rada. Toda katero srce ljubi tako, kakor materino, a kdo ga razume ? In posebno tako mlada deva, kot Veruška, a to še, kedar ji prihaja prva ta, srčno pomlad, kedar ji oteka misel nehote drugam — ne sicer daleč, a često, često, k B or- šicki trdnjavici, k mlademu Bo ršickemu, kateri je sedaj včasih na konju prihajal na Uhersko, bodisi premo ali pa se je tu stavljal s čudnimi razlogi. Dosti govora bilo je tudi, ako sta se sešla gospa vladika in stari Filip Romenec, ki je o gospodu Miku- lašu ravno tako rad in obširno razpravljal, kakor o raj¬ nem dedu, gospodu Jeniku. Gospodiču zvenelo je gotovo često in glasno v ušesih, ker so o njem govorili tako često na Uherskem. Zato pa se je kucalo onim tam gotovo malokdaj — gospod Mikulaš se ni tako često spominjal, kakor se je o njem govorilo. Ne zato, ker se mu je dobro godilo, toda on sam ni vedel, da zanemarja domovje v svojih spominih. čas mu je mineval, hitel v novem stanu Iz daleka se je dozdevalo, da grozeča burja ne prihrumi, iz obličja pa je mogel videti i slepec, da trešči. Mladi falcgrof Rupreht pogajal je še vedno z voj¬ vodo in cesarjem, ob jednem pa je nakupičeval vojne potrebščine in najemal vojsko. Ž njim bila je navzoča povsod i njegova-soproga. Videti jo je bilo v uradu, kjer so sestavljali odgovore cesarju, njej je prečitaval falc¬ grof dopise svojih prijateljev, njej poveril je tudi svoje vojne načrte. Izjezdila sta tudi mnogokrat vkupe, a tu bil je v njunem spremstvu vselej gospod Mikulaš. Bilo je poznati, da se je falcgrofu priljubil. Falcgrof mu je zaupal. Mnogi so to že zapazili, a nekoč povedal je to Mikat Brada gospodiču kar v oči. Tedaj pregledaval in poskušava] je na prvem velikem dvoru novo tarasnico, 71 — katero so pripeljali pred jednim dnevom s štirinajstim konji. Mladi z Mečkova, ki je šel mimo, zastavil se je pri krajanu. Mikat Brada pogladil je medlo se lesketajoči top in ga pričel hvaliti. V svojem navdušenju mu niti maral ni za to, da so se ozvali na drugem dvorišču glasi in peket kopit, a da je izjezdilo skozi svod velikih vrat ne¬ koliko jezdecev, a za njimi na svojem krasnem, v krasnem koltru ponosno stopajočem belcu mlada falcgrofinja. Zato pa je slišal in videl gospod Mikulaš. Niti z očesom ni trenil. Spremstvo prijezdilo je na dvorišče, šlo mimo, a ko je zagledala falcgrofinja klanjajoča se češka viteza, se je vljudno nasmehnila. Takoj na to pričel je zopet svojo o tarasnici in naboju; h kratu pa je po¬ gledal ostro mladega krajana. „Pravim ti, gospod brate, ti me ne poslušaš! Uže zopet zamišljen? Kaj za vraga, kaj ti je? Gledam touže lepo dobo. Doma svojih mislij nimaš. Gotovo v Čehih, pri nevesti, kaj ne? O, samo ne žaluj!" Mikat je zahehtal: „Saj se, golobčka zopet vi¬ dita! Naj le ona stoka, a ti! Sramota! In tu, kjer se sreča nanj smeji! Da sem jaz na tvojem mestu! Falcgrof te ima rad, a ona takisto. Mari misliš, da se je prvlje na mene tako smehljala, na mene starega puškarja? Pa se še čemeri! In takšna mezda! To veš, jaz nimam novcev, ker so me tisti lecetarji obrili, obiram se, kakor uboga žena po preslici — a vendar se nadejam nekaj drugega. — Kaj bi povedal! To ta brezdelica. Kaj meniš, ti preje poduhneš k tem praskačem v kancelariji, za- svira že ta muzika! Kaj pa mi je do tega lenarjenja!" Stoprav sedaj je nehal. Mikulaš vede, da ga je treba pustiti, ako Mikat prične, ka dogovori, sedaj niti z besedico ni segnil v njegov govor. Šele sedaj je odvr¬ nil: „Tudi jaz bi bil rad, nemara speje to uže res h koncu. — čul sem, ka falcgrof pričakuje od cesarja od- — 72 — govor. To bode poslednji, je rekel. Torej se to že ne¬ kako odloči." „Slava Bogu!" vskliknil je Mikat in jel gladiti ta- rasnico. »To se pogovorimo, ko pričnem tu s to prija¬ teljico", a zatleskal je po topu, da je iz temna razvonil. — A ti, gospod brate — oblake proč!«Saj i ti pozabiš!" Gospod Mikat Brada. Oguljeni se je seveda motil. Gospodič z Uberskega ničesar ni imel, kar bi pozabil. — Ni pustil doma golobice. Odjezdil je s prostim, ne- zaljubljenim srcem. A inače pričel je tu pozabljati, na domovje in na vse. Početkoma samega sebe ni umel potem pak je že čutil, da se dogaja v njegovi notra¬ njosti velika prememba. Sedaj odhajaje v svojo sobo, nesel je s seboj sliko mlade falcgrcfinje na konju jezdeč — dosihdob imel jo je v mislih, kako jo je videl danes za svežega jutra iz svojega stanovanja nasproti na balkonu, gledajočo zamiš¬ ljeno pred sebe v daljavo, z zlato svetlobo ožarjeno. Stala je tako zlatolasa, ljubezniva, kakor prvlje vznešena, čast vzbujajočo. A sinoči zasnul je gospodič misle na njo, kako jo je bil videl za gradom pod starimi lipami z nje¬ nima dečkoma, nežno prikupljivo . . . Že je samo koprnel in si želel, ka bi je mogel zopet videti, približati se ji, ji poslužiti. Takoj pri prvem sestanku uklonil se je rad njenemu vplivu, a na njen pogled in besedo sklonil je orožje, s katerim bi bil ne¬ izprosno kaznoval bavarske mezdnike, posebno pa niče- mnega njih relitelja, črnega kancelarja. Odjezdil je od tega mesta, misle na svobodno devo, a ko jo je drugega dne spoznal in izvedel, kdo je, zaobljubil je vendar vznešen po njenem pojavu, ji svojo verno službo. A verujem, da je bil rad, kedar je njega nekaj želela, kedar je njen pogled počival na njem, kedar se je nasmehnila. In bil je srečen, kedar je mogel hoditi v njenem spremstvu. — 73 — »Često jo je videval, često se je mudil v njenem obližju, a vendar se je često zapiral, kedar je somrak nastal, v svoji sob ! ci, ka bi ga ne izvlekel od todi Mikat Brada v družbo ali na vino, a sam sedel pri oknu in gledal čez temno dvorišče na nasprotno staro grajsko poslopje. Tam, kjer je tisti balkon na mogočnih stebrih, žari luč v dveh oknih — tam biva falcgrofinja. Često legla je na okno senea — poznal jo je — često se je tudi odprlo okno, a letnim večerom zazvenel je včasih spev in prijeten zvok lavte. Včasih je prepevala kneginja, včasih ozval se je facgrcfov glas, često bilo je slišati njegov smeh in hrup otrok. Mikat Brada mislil je, Bog ve kako ugodi mla¬ demu krajanu, ko mu je nekoč pri vinu prerokoval, ka ne bodeta dolgo tu vkupe, ka pošlje falcgrof Mikulaša gotov vsled zaupnosti na nek grad za grajskega grofa. Toda gospodič mu je odgovoril takoj brez pomiselkov, da bi tega ne prejel, ko bi ne bilo potrebno, a raje ostal tu v Landshutu. Mikat je skorej oči izvalil, tako se je začudil. »Gflej ga, on neče, a jaz tega niti dočakati ne morem. Tu si vedno gospodov služabnik, a zunaj na gradu, bil bi gospodar vse krajine. Tu bi mogel po teh Bavarcih teptati. O drugem niti ne govorim." Saj je gospodič imel uže dovolj izkustva, kako je zunaj. — Bil je s falcgrofom samo nekoliko dnij na nekem osamljenem gradu v leseh — a uže, uže hrepenel je samo proč odtodi. Ni imel tu nobenega stanja, čudna tesnoba ga je napadala. A ko se zopet bližali Landshutu, bil bi svojega ugnal, da je bil sam. Verujem, da niti falcgrof ni tako hitel, kateri je jezdil domov k soprogi in rodbini. A že je razumel, že je vedel, zakaj ga nič ni te¬ šilo, zakaj je i na domovje pozabljal, zakaj je tako hitel — 74 — od osamljenega grada k landshutskem dvoru, zakaj je vzdihoval in imel trenutke blaženega vzhita. A ko je to spoznal, ozval se mu je glas: »Poslovi se, odidi z Go¬ spodom Bogom in pozabi, dokler je čas 1 Pozabi! Toda kako?“ A zopet: „Kam misliš? Kaj si želiš, blodniče! Falcgrofinja!“ A tu si je takoj trdno v mislih odgo¬ varjal: »Ne — samo v njeni bližini bivati, ji služiti!“ Tako so hiteli tedni, a že prišla je jesen. Tu go¬ spodič z Uherskega niti bojeval več ni v svoji notra¬ njosti, še pomislil ni več na odjezd. »Prepozno je — ostanem.. Ni mogoče inače —“ A sedaj stoprav je razumel,, kar je stari pleban*) na Uherskem menil, ko je nekoč rekel: »Svoja misel peklo in raj!“ * * * Jesenski, vlažncmrzli veter je šumel in žvižgal po dvorišču starega landshutskega gradu, okoli njegovega stolpa, zidovja in zgradbe, a gonil goste oblake, hiteče nad njim v temno daljavo. Mesec se je le včasih pojavil iz njih valovja, a problesknivši se zopet skril v njih. Neprijaznega tega večera je potrkal nekdo močno na duri Mikulaševe sobice, a ko je gospodič odprl, je vstopil kakor se je tudi nadejal, česti gost v tej dobi, gospod Mikat Brada Oguljeni. Bilo je čutiti, ka je bil dolgo na vetru, da mu je kožuh precej propihal. Iz njega se je širil mrzel, svež vzduh — navadno je bilo čutiti bolje vino. »Da nisi šel z menoj dol v mesto, kakor sem te zval! To sem imel sedaj lepo kratkočasje. Gonil sem, gospod brate, in sicer pošteno zverino — lepega ptička — kosa. Človek, ako hodi od orjaka Golijata — vrag ve, da ta hoja tako utruja. — Gotovo bi ga bil ulovil." »Toda koga?" ') Župnik. — 75 — „Razumeš-li, tako je to bilo, gospod brate. Hodim torej od orjaka Golijata navkreber — na grad — veter je tulil in žvižgal — ravno proti meni — da sem za¬ mižal. Toda ko dvignem glavo, nekakšen mož nad mano, proti meni, on po stezici dol — jaz po stezici gor. To pa pogledaš, si mislim, kdo hodi tako pozno iz grada v mesto. Čudno mi je to bilo. Itak jaz sam — a tu na¬ enkrat ta dečko izgine, kakor da ga je pogoltnila zemlja ali kakor sam bognasvaruj. Prekriževal sem se — v tem moli za staro brezo kos kožuha. Skočim tja — tcda dečko se je ognil v stran. Jaz za njim — a sedaj je nastala ta gonja." „Ti ga nisi dobil?" „Kaj bi — kakor zajec je skakal— dokler se nisem ugnal. Pak mi pride na um: Glupec, kaj se mučiš ? Saj vratar gori ve, kcga je pustil sedaj." „A če ne pove? Jeli pustil tajno?" „Hm, tudi to mi ježe palo v glavo. Zato pa pravim, da si imel iti z mano." „A ga nisi poznal?" „Inu, ko bi prisegel, ne morem, a vendar bi dal prst od desne roke za to, da je bil to tisti črni kancelar." „Ta? In čemu bi se skrival?" „Zato, ker je ničemnik, a ničesar dobrega ne kuje." „Tcda v mesto. —“ „Hoho, gospod brate, še ne umeš? Falcgrofinja mu še vedno zaupa in marsikaj pove. A to je gospodom upraviteljem*) doli silno ugodno, a gotovo dobro plaču- *) Po smrti kneza Jurija so upravljali kneštvo landshutsko, dokler ni bil spor radi njega popolnoma odstranjen, upravitelji, izvoljeni iz dež. stanov, a ti so vladali v mestu Landshutu. Po svojem prepričanju sklonili so se bolje k Albrehtu, vojvodu Mni- hovskemu, nego k falcgrofu Ruprehtu in njegovi soprogi. — 76 — jejo takšne novice. A tudi nam Čehom pripravljajo zanjke. Sedaj je dalj časa miroval — a ta črni lisjak zopet leze iz dupla. Danes bi mu bil stopil skoraj na rep. Mrzi me to.“ Mikat Brada je pljunil. „Imeti ga v roki. — Da sem jaz falcgrof, ne bi ga trpel tu!“ »A jaz bi u , — ozval se je Mikulaš — »končal to ■še hitreje. Biti tu gospod na gradu in gledati dol na gospode upravitelje, kako vladajo in gospodarijo — ne, nagnal bi jih. In če bi ne šli — “ »Položil bi Mikat Brada nekoliko tarasnic k strel- nicam — te brblje bi poslale z grada dol v mesto ne¬ koliko železnih besedic za dobro jutro — a gospodi me¬ ščani bi kosili opoldne že pod falcgrcfovo vlado. — Drugega dne sta poizvedovala i Mikulaš i Mikat, je-li bil Rohrbek včeraj zvečer zunaj grada — toda niti eden niti drugi ni mogel ničesar izvedeti. Stražnik, vratar in pozidni*) nista vedela povedati, da bi bil kdo razen gospoda Mikata odšel v mesto. »Pri vseh! Je-li bila to včeraj resnica, ali ni bila ?“ se je vprašal Mikat končno samega sebe. »Je-li to bi duh, ali ti je to izvedel orjak Golijat? A ne — vendar ne!“ Gospodič pa je sklenil, da bode Rohrbeka še na¬ tančneje opaževal, a to tem bolje, ko ona črnemu kan- celarju zaupajoč niti ne sluti, kaj ji pripravlja pogibelj. Zato je poročil Plamenaču, ki ni mogel pozabiti Rohrbeku prvi pozdrav njegov, ka bi črnega kancelarja dobro opaževal in ga tudi skrbno zasledoval. Tudi gospod Mikat si je izbral nov posel, postal je, kakor je sam s smehom priznaval, dvorski spletkar, to je, hotel je biti in zlasti, kakor se je izrazil, hoditi po sledovih črnega kan celarja. “ *) Straša na zidu. 77 — Samo da je ta tako oprezno hodil, ka po njegovi stopinji niti sledu, po njegovem delovanju niti spomina ni ostalo. Mikata Brada je to tudi kmalu utrudilo. „Zvijal bi se kakor lisica! To ni zame. Ko pride premo name, ubijem ga z jednim mahljajem. Toda smel je! Inače se je samo umikal in mračil, sedaj se samo posmehuje, če me sreča. To se mi smeje, kako me je onega večera ugnal. Toda čakaj, ti črni, saj! —“ Tudi Plamenač, če tudi je bil stanovitnimi in bolj pazljiv, ni mogel poročati svojemu gospodu ničesar. Rohrbek se niti ganil ni iz gradu. Bodisi da je sedel v svoji izbi pri starih knjigah in proučaval, ali pa je bil v sobi falcgrofovih otrok, katere mu je mlada kneginja po¬ verila. Sama je bila takisto njegova gojenka in rada se je hvaležno spominjala onih dni. — Zima je že nastala, a snega je mnogo zapalo. Na landshutskem gradu pa je bilo v tej dobi živeje nego poleti, četudi so bile ceste sedaj zavete in nehcdne, so izposlali vsak čas nekakšnega jezdnega sla, a vsak čas je prisopihal zopet nekakšen v grad. — Tu pa so ga zavedli vselej premo k falcgrofu. — Tudi gospod Mikat je bil že mirnejši, a veselo si je mel roke, ko je nekega jasnega dne zazvenela na dvorišču landshutskega gradu fanfara cesarskih glasnikov, na čijih suknjah se je črnel veliki državni orel. Za glasniki je vjezdilo skozi temna, zvodena vrata poslanstvo cesarja Maksimilijana, gotovo s tridesetimi konji. V čelu sam gospod sel, grof z Hohen- ebsa, obdan z nekolikimi žlahčiči. Mladi falcgrof jim je skazal vso čast in pozdravil gospode sle prav srčno. Tudi Mikatu Bradu so bili v veliko potešenje. „Saj že davno čakam nanje. Sedaj nemara to go¬ tovo neso. Samo ka bi ne čakali na škrjančke ali docela na lastavice!“ — 78 Drugače se je vedno pazno izogibal kanceliji. Čr¬ nilo mu je smrdelo, a peresa se je čuval. Sedaj je hodil okoli knežje pisarne. Rad bi bil že zvedel, kaj so go¬ spodje tam ukrenili. Kmalu pa ga je to utrudilo in oziral se je po svojem mladem krajanu, ki je vedel v takšnih slučajih več sveta. Toda po gospodu Mikulašu tega dne ni bilo ne sluha ne duha; niti njegov znameniti birič se ni pokapal. Vse to je gospoda Mikata počelo mrzeti, šel je na dvorišče, a tu mu je padlo na um, ka bi šel po¬ gledat spremstvo gospoda sla; čemu pa bi pisarje obkro- ževal, v spremstvu zve tudi marsikaj, a poleg tega ne pogleda samo moštva, ampak tudi njega orožje in konje. Ko je tako krenil v to stran, kjer je bilo nastanjeno poslanstvo, je zagledal mladega visokega moža v krasnem kožuhu, znamenito raslega, ramatega, ki je pazno upiral vanj bistre svoje oči. Gospod Mikat, poznavši, da je izmed poslanstva, je krenil takoj k njemu, a pričel brez vsega obotavljanja ž njim govoriti. Nemščina mu ni posebno tekla — a vendar je javil tuji vitez iz spremstva cesar¬ skega poslanstva vidno potešenje, da je gospod Mikat začel ž njim. Ni dolgo trajalo, a že sta sedela v Mika- tovi izbi pri polnih bokalih. Brž sta se seznanila, a njiju govor je črez dalje bolj oživel. Mikat Brada je nadaljeval tu svojo diplomatiško akcijo, a vprašal nemškega viteza brez ovinkov, s kakšno novico so prispeli. »Mislim, da z dobro. Sploh vem samo toliko, da bi cesar ne imel rad vojne." »To je glupo!" je vskliknil nehote Mikat. »Takisto mislim tudi jaz. Jaz bi tudi imel rajši vojno — a — zlate ostroge! »To je zopet moder govor. Na vaše zdravje!" »Ka bi se tako zdrava sešla!" »Menite na polju. Naj pa bo! Ne bodem ostajal za vami, kakor tu pri bokalu ne!" A Mikat Brada zasme- — 79 - javši se, je trčil hrupno z novim svojim znancem na njegovo zdravje. ,, Torej se že pripravljate ?“ pričel je Nemec. Gospod Mikat je malo zamižal, se nasmejal in pravil: „Kakor vi. Vi se ne bojite, jaz se ne bojim, vi ne poveste, jaz ne povem, a pijmo torej!“ Porazumela sta se. Pila in pila sta še, ko že ni bilo več noge v knežji pisarni, a pila sta še, ko je nastal temni večer, a mrzel veter rožljal z okenskimi šipicami. Mladi nemški lanckneht se je pošteno vedel, tako, da ga je krepki češki hejtman pohvalil: „Zname- nito prenašaš! Iz tebe bode fant, gospod s Frundsberka !“*) Tretjega dne je cesarsko poslanstvo zopet odšlo iz Landshuta. Odločilnega ni bilo slišati, s kakšno odhaja in kaj nese cesarju. O vsem se je hranila globoka tajnost. Samo toliko se je govoričilo, a močno, da bi se cesar rad izognil vojni, a da je falcgrof Rupreht odposlal pomirljiv odgovor. Takisto se je tudi dozdevalo. Vojni hrup je potihnil v Landshutu, a falcgrof sam je izjezdil sedaj često na lov; preje je malokdaj tako storil, če tudi je ljubil lov nad vse, ker mu vidno ni dostajalo časa. Gospod Mikat bil je jezljiv, a tudi mladi njegov krajan se je prepuščal nekakšni zamišljenosti. Gospod Mikulaš je sedaj malo izhajal, a često zopet postajal pri svojem oknu, gledajoč tja k balkonu; tu pak se mu je pojavljala za zimskih večerov, kadar se je pokrilo nebo z iskrečimi zvezdami, v migljajoči njih luči kakor dušna prikazen vznesena kneginja njegovih sanj. Oa pa je vzdihal in se moril z breznadno, blaznivo ljubavjo. Toda sedaj, ♦) Juri s Frundsberka, pozneje slavni vodja nemških lancknehtov. — 80 — ko je cesarsko poslanstvo odšlo, pridružila se mu je nova skrb. Hrepenel je, koprnel po priložnosti, ka bi mogel s falcgrofinjo govoriti na samem. Težko je to bilo. Kadar ni bil njen soprog pri njej, bila je pri svojih otrocih, a tu je zopet sedel tisti črni kancelar. Sreča pa mu je bila le mila. Za zimskega popoldne je zvedel, da se falcgrofinja mudi sama v grajski kapeli. Vstopil je za njo. Gosta tema razložila se je pod visokim gotiškim zvodom. Pri oltarju je mrkala samo večna luč. Strani, v izboku, pod velikim lesenim križem, je poklek¬ nila falcgrofinja in se vtopila v vročo molitev. Žar dveh voščenih sveč je ozarjeval migaje njeno zalo obličje, ple¬ menite bele roke, katere je sklenila v molitev. Mikulaš, stoječ pri sohi, je jedva dihal. Njegove oči so nepremično zrle na mlado gospo, čije pojav je pod začrnelim kipom Križanega posebno dojemal. Gospodič ni vedel, kje je, čemu je prišel semkaj, ne opazuje-li kdo zopet njega samega. Stresel se je, ko je falcgrofinja vstala. Dobro je zapazil, da je oblaček nevolje preletel čez njeno čelo, ko je zagledala mladega viteza. Postala je, kakor bi čakala, da se opraviči. On ta¬ kisto pristopivši, jo je spoštljivo, ne brez jecljanja s te¬ žavno svojo nemščino poprosil, ka bi mu dovolila tajen posluh, ker bi ji rad nekaj važnega povedal. Gledajoč v odkritosrčno gospodičevo oko, je razjasnila svoje lice in z nasmehom pravila: „Ali je nujno?“ „Mislim, da je! 1 Za hip se je zamislila. Potem pa je rekla: „Danes ni možno. Pridite jutri popoldne! 1 Ko pa je ob tej dobi stopil po utihlem hodniku k njenim sobam, se mu je zdelo, da sliši glas svojega srca. Pri durih, vodečih v sobo mlade falcgrofinje je za hip postal, ka bi si oddehnil. Tako se mu je srce razburilo. — 81 — Falcgrofinja je bila sama in je že čakala. Mir se je javil na njenem licu. Gospod Mikulaš, stopivši na njeno pozvanje naprej, je jel govoriti. Najpreje je prosil, ka bi oprostila, ako se moti, da je vse to storil vsled vdanosti do nje. »A zakaj niste šli k falcgrofu?“ je vprašala. »Zato, ker vem, jasna kneginja, da ste Rohrbeku naklonjeni." „Zaradi njega?" »Ne račite misliti, da ravnam vsled gneva proti njemu, ali vsled maščevalnosti. Saj sem dosti dolgo pre¬ mišljeval, imam-li tako ravnati." In potem je povedal, kar se je prigodilo Mikatu Bradu z Rohrbekom. »Od te dobe je vznikel v meni sum. Opažaval sem ga — toda dolgo zaman. Šele tedaj, ko je bivalo cesar¬ jevo poslanstvo pri Njegovi Milosti, sem zasledil Rohr- beka, kako se je priplazil tajno iz svojega stanovanja, a ravnotako tajno in pazno vkradel v stanovanje cesar¬ skega sla! 1 Gospodič je dobro zapazil, da se je falcgrofinja na stolu živo genila. »A grof ga je sprejel?" »Da, Rohrbek je samo potrkal, nekaj izpregovoril. Kaj, tega iz svojega skrivališča nisem slišal! 1 »Je-li bil dolgo tamkaj?" »Precej časa." »Vi ste, gospod z Mečkova, nanj čakali?" »Da, jasna kneginja, s svojim slugo." »Je tako zanesljiv?" »Verujem mu. Ne račite se bati — a ničesar nem¬ škega ne ume." »Ve-li kdo o tem?“ »Nikdo.“ 6 — 82 — »Torej še dalje molčite o tem. Niti falcgrofu se ne zmenite/ »Zato sem Vaši Milosti naznanil —“ »Hvala vam za to in za vašo udanost. Nemara se to razjasni v dobrem je dodala zamišljeno. A zopet se je vzdramila in pogledala gospodiča. »Toda dobro ste ravnali. Sem vam hvaležna 1 *, je pravila laskavo, srčno. Podala mu je snežnobelo roko, ki jo je on spoštljivo poljubil. Gospodič z Uherskega se je zopet nahajal v svoji sobici. Je-li potoma koga srečal, je-li šel ravno ali po ovinkih, tega ni vedel. Bil je ves vzburkan. Mislil je na svoj poset, na kneginjo. Bil je v njeni sobici, na čije okna je tako često in dolgo gledaval, kakor na kakšno svetinjo. Kako si je želel, ka bi mogel tam nevidno stati! Sedaj se vrnivši od tam gotovo nikomur ne bi mogel povedati, kako je tamkaj. Predstava krasne sobice se mu je v duši megleno pojavljala — to pa je jasno čutil, kakor bi bil tam drug vzduh, prijetniši, divne vonjave sit, krv razčiljujoč. Najjasneje pa se je odbijala od vsega, njena postava. Slišal je še vedno, kako se mu zahvaljuje z zvočnim, srčnim glasom, še vedno je videl to belo lepo roko, čutil nje dotik na svojih palečih ustnicah. Ko je grofinja osamela, je stala nekaj časa, zamiš¬ ljeno gledajoč pred sebe. Toda kakor bi se naglo odlo¬ čila, je segnila po plašču, ka bi ga vrgla čez ramena. — Hotela je oditi, hotela Rohrbeka presenetiti v nje¬ govem bivališču, govoriti ž njim, toda opreznost je zma¬ gala čut, naklonjenost. Ni sicer doslej verovala, da bi bil zmožen nekdaj verni tajnik njenega očeta in njen učitelj kakega izdajstva; to pa, kar ji je povedal ta češki vitez, jo je sililo, ka bi uvaževala, ka bi dvomila. Odlo- živši zopet plašč, je sedla na stol in nagnila v zamiš- Ijenju glavo. — 83 — V tem — čudni to slučaji! — je vstopil ta, na ko j ega je ravno mislila, Viljem Rohrbek. Falcgrofinja ga je začudenjem nekaj časa gledala, potem pa ga je vprašala, čemu prihaja tako iznenada, Rohrbek ves resen, da žalosten, se je trpko nasmehnil. „Nemara je budalost, kar storim — upam pa na vašo ljubezen, saj me ne vede ničesar drugega sem, nego vdanost do vas, milostljiva kneginja in — do naše zemlje. Malo pomolknivši je nadaljeval: „Račili ste me onkrat vprašati, zakaj sem sedaj tako zamišljen in žalosten: Odvrnil sem, da nimam vzroka. Legal sem, milostna. Tedaj tega nisem hotel povedati, mislil sem, da ne smem. Toda to mi ne da miru, premišljeval sem, imam-li molčati ali govoriti. Danes pa sem se odločil. Naj se zgodi volja božja." „No torej?" »Enkrat sem že govoril z Vašo Milostjo o tujih mezdnikih in o mogočni vojni." Falcgrofinja je zamračila čelo. »Danes se zopet osmelim. Priznavam, vedno sem upal, da se oblak razpodi. Ko je cesarsko poslanstvo odšlo, utihnil je ves vojni ropot, priprave, preje tako hrupne, so oslabele — a vendar je to dušljiva tišina, kakor pred burjo. Vse zapazim — čutim, da je vojna pred durmi." »Mari se je tako bojiš?" »Da, bojim, zaradi vas, milostljiva kneginja in za¬ radi vse zemlje. Vem, da je Nj. M. gospod falcgrof ognjevit, postaven, da ga goni v boj. Toda kaj bode ta boj koristil, kakšne bodo njegove posledice? Monakovski vojvoda se ne vda, cesar se ž njim spoji, a za cesarjem pojde vsa država. Sovražnikov bode od vseh strani." „Ne bojimo se jih." 6* — 84 — „Da, vem, milostna — toda konec koncev ? Vojna dolgo potraja, gotovo tako dolgo, da bode veliki zaklad Nj. M. gospoda očeta izčrpan, da bode vsa zemlja opu- stošena, da bode povsodi groza in vničenje. O milostljiva kneginja — vidim to bedo, katera zasegne našo zemljo!“ vzliknil je Rohrbek z ganjenim glasom. „Račite, za Boga, prosim, gospoda falcgrofa brzdati! Vi morete mnogo, vse, moja milostna gospa!" Falcgrofinja je vstala. Njeno lice je javilo resnobo, da, strogost. „Aj, Rohrbek! Tako moreš ti govoriti? V čigar službah si?" „Vem verni vaš sluga — a veren Bavarec! 1 „Tako bi mi svetoval veren sluga? Vedi, Rohrbek, ko bi i moj soprog ne hotel vojne, bi jo začela jaz sama, sama jo vedla!" Oči mlade kneginje so se zalesketale, a ljubke njene nozdrvi se razširile. „Jaz vedem vojno, jaz, za svojo dedščino. Ni-li to moja dolžnost, ubraniti jo sebi in svojim otrokom?" „Milost, slutil sem, da bode moja prošnja zaman. Toda izpolnil sem svojo dolžnost. Da, bode ta boj za deščino. — Vojvoda Albreht se sklicuje na stari rod¬ binski red. V. M. na prirojena prava. O, da vas je knežji vaš oče bolje ljubil, nego svojo zemljo!" „Dosti, smelče! Tako kakor, ti govore naši sovraž¬ niki. Ne sramotuj spomina svojega gospoda. Dosti na tem, da govoriš tako z njegovo dedščino. Da ni minulih let in tvojih služb! — Sedaj že verujem —“ Tu pa je razčiljena kneginja postala. Potem pa je zopet začela. Razgnjevani njen glas je upadel, vendar je bilo še vedno na njem poznati, kako se ji trese notranjost. „Sedaj pojdi, Rohrbek. To je bila naša poslednja beseda o teh stvareh. Sedaj samo izpolnjuj, kar ti gre !" — 85 — Kneginja je hodila še nekaj časa po sobi. — Mi¬ slila je na to, kar ji je povedal ravnokar nekdanji vzgo¬ jitelj in na to, kar je o njem oglasil tisti češki vitez. Ima-li to povedati soprogu? Vedela je, danima Rohrbeka posebno rad, da bi ostro ga kaznoval za to ravnanje in to zadrževanje. A tedaj bi ji bilo starega služabnika žal. Oprezna, razumna kneginja je pripoznavala, da je nepra¬ vično ravnal, a vendar je razumno opreznost zopet pre¬ magalo žensko srce. Rchrbek je pri oknu stoje gledal v temno noč. — V duši so mu zvenele poslednje kneginje besede: »Samo izpolnjuj, kar ti gre.“ Da, izpolnjeval bode. Svaril jo je. prosil — za Boga prosil. Kaj more on več? In vendar se je vkradalo v srce vernega, strogega Bavarca tudi so¬ čutje z mlado kneginjo, katero je vzgojil. »Ne, to je on, to je falcgrof ž njo govoril", je mislil Rohrbek dalje. »On je tisti hudi duh, ki žene njo in vso zemljo v boj, ka bi zadoščeval svoji častilakomnosti in vladohlepnosti!" VIL Landsiiutska deščina. Sneg je skopnel, napeta voda reke Izare je upadla. Pomlad se je oglašala. V tem času je sprejel landshutski župan Scharsacher nekoč pozno zvečer pisemce, v katerem je bilo napisano v tem smislu: »Veste, da je falcgrof odjezdil s .trumo mezdnikov iz grada proti Ambergu. To je samo zvijača. Stoprv sedaj sem zvedel, da nekaj namerava. Kaj in kako, ni možno povedati, ne vem. Bodite oprezni; mislim gotovo, da je na vas naperjeno. Več ne vem. Sem sedaj vedno pazno zasledovan. Verni Bavarec." To pisemce je prinesel nekakšen neznan človek. Toda župan Scharsacher je dobro poznal pismo in besedo — 86 — tega vernega Bavarca. Kakor on je bil tega mnenja, da je pravi dedič landshutski Monakovski vojvoda, zato se je že davno bal z ostalimi upravitelji nastalega spora in različnosti mnenj iz njega se rodečih. Sedaj je premiš¬ ljeval. Bilo je že pozno, ka bi sklical shod. Toda vstal je zarana, a že zgodaj zjutraj so se sešli vsi upravitelji katere je pozval. Silno živo je bilo v stari gotiški svetovalnici. Med tem, ko je župan izpregovoril, svetujoč, ka bi se brambna moč gospodov upraviteljev pomnožila, a ta, ki je v mestu, naj bi bila vedno v orožju pripravljena, oglasili so glas¬ nika gospe falcgrofiinje Elizabete. Prinesel je list, vsled katerega je župan, ko ga je odprl, kar odrevenel. Takoj je zapazil, da to ni znana mu pisava Rohrbekova, ki je navadno vse pisma kneginji sestavljal in pisal. Preletel je z očesom vsebino usodne listine in vzkliknil: „Raziti se nam je! Kneginja to zahteva, ker je de- dična mesta in dežele pre ona, ker sama prevzame vlado. Svarilo je prišla prepozno!“ je dodal. B Čitaj, čitaj!“ ozivali so se glasi iz zmesi burje, ki se je na to proglašenje razvila v svetovalni sobani. Toda preden je Scharsacher dočital, vdrlo je nekoliko bi- ričičev v sobano. B Vojska gre! Z grada prihajajo v mesto!“ V tem se je ozval zunaj hrup in šum. Prestrašeno ljudstvo je begalo po ulicah, premnogi so drli k sredo- valnici. Upravitelji in svetniki so skočili k oknom. Schar¬ sacher je šel z nekolikimi drugimi vun pred svetovalnico, na stopnice. Ves bled je bil od razčiljenosti, ko je gle¬ dal na grajski vrh, po čigar brdu se je valilo dobrih tisoč mezdnikov. Praporci so jim veli v vetru veselo nad glavami, dolge helebarde so se lesketale in blestelo v zarji ranega solnca. Strašna zmešnjava je nastala pred svetovalnico. Ljudstvo se je kopičilo in zopet raztekalo — 87 — mezdniki so prihiteli in kričali, kje so hejtmani. Schar- sacher je samo pregledal, kaj se godi, a brž se je zopet vrnil s svetovalno sobano. „Kaj tu, gospoda, stojite? K orožju!“ je kričal. Pak drl je vun. V tej dobi sta se valili dve vojni trumi z grada na Landshut. Ena v smeri k novemu mestu, druga na staro mesto. Tolpa strelcev je stopala naprej, a pred njimi praporec jezdecev, na čigar čelu je jezdil na svojem vrancu gospod Mikulaš z Mečkova. Na šlemu se mu je zibalo perje, a po strani mu je vel bel, na levo rame privezan trak. To je bilo znamenje falških. Po jasnem, ožarjenem vzduhu, po katerem je časih zazvenel bojni krik kneginjih tolp, ozval se je sedaj glas landshutskih zvonov, bijočih na plat. Tudi iz mesta se je oglasil krik, a sedaj so se tam na zgradbi, katerim se je Mikulaševa tolpa znatno približala, ozvali streli, a belkast njih dim se je širil po čistem vzduhu. Gospod Mikulaš, bližajoč se prvi s svojo tolpo mestnim vratom, se je sedaj ogledal nekolikokrat po gradu. Tam na zgradbah se je bliskalo orožje, v strelnicah pa je bilo še vedno tema. Toda sedaj se je tam zablisnilo, zakadilo, a gro¬ movit strel je stresel vzduh. Eden, dva, a že pokajo po vrsti. To ti Mikat Brada odgovarja na ta trkanja z mestnih zidov. Glej, kako učikuje ta njegova beseda! Most pri vratah starega mesta se spusti rožljaje ■— že doni pod kopiti Mikulaševe konjiče. Že je vjezdil gospodič brez pomislekov v temna, zvedena vrata. Jezdeci za njim. Na ulici za vratami pusto. Krami so zaprti, oknice takisto — toda sedaj se bliža peket, krik in hrup a z bojnim krikom se vali tolpica mezdnikov iz stranske ulice. To je župan Scharsacher, ki je zgnal trumico obo- rožencev in se osmelil na brambo. Gospod Mikulaš je stisnil svojemu vrancu boke in že je vjezdil v sovražno — 88 — trumo; za njim njegovi jezdeci. Pešci niso odoleli temu navalu. V kratkem času je njih vrsta predrta; v tem hipu je izbil gospod Mikulaš županu meč in ga zajel. Mestni mezdniki so se razpršili. Boj je bil končan. Malo pozneje je stal gospodič s svojo tolpo pred svetovalnico, katero je, kakor je imel naročeno, posadil. Ostala vojska posajala je mesto. V svetovalnici je bilo tiho. Upravitelji in svetniki so se razpršili. Mesto, ne¬ pričakovano in naglo prevladano, bilo je kakor brez za¬ vesti. Ljudje so se skrivali — samo kneginje vojske bile so vse ulice polne. Včasih se je ozval mogočno doneč pok iz tarasnic, namerjenih v to stran novega mesta. Potem so i ti potihnili; v tem pa je zazvenel zvon na svetovalnici, po katerem so se oglasili tudi oni po stolpih a od vrat se je ozval nov hrup in krik. To je bilo ra- dostvo klicanje ne samo vojske, ampak tudi ljudstva. Ko nikjer niso vlomili in plenili, ko je nehalo tudi grobo streljanje raz grad, so odpirali meščani oknice in vrata. Gospod Mikulaš je sede na konju čakal pred sve¬ tovalnico in gledal vedno v to stran, od koder se je ozival in bližal hrup. Vedel je, kaj je. Tu glej, truma krasno opravljenih jezdecev, — to je kneginja straža, za njimi trobci fanfare trobeč — a tu sama falegrofinja zmagovalka. Njen belec ve gotovo, koga nosi v škrlatnem sedtu, ker tako bujno trese z glavo. Ona! Takšne je še gospo¬ dič ni videl. Na prsih se ji leskeče blesteč oklep divno- krasnega dela, a zlate lase ji krije namesto lepe čepice srebrnolesketajoč šlem, ovenčan na vrhu z zlatim vencem V desnici drži kneginja palcatek — verujem, pristaja ji kakor žezlo. Mladi falegrofinji na levo je jezdil stari in postavni Juri z Rosenberga, vrhovni voditelj vojne trume, katera je premagala staro mesto. Za kneginjo so jezdili žlahčiči — 89 — njenega spremstva, a za njimi so stopali s težkimi, do¬ nečimi koraki falcgrofovi lancknehti, čijih ogromno dolga kopja in helebarde so jim molele nad glavami kakor gost les. Drugekrati je hodila falcgrefinja po mestnih ulicah ob boku svojega rajnega očeta — a povsod so hiteli tedaj vedno na cesto, ka bi videli lepo vljudno prince zno. Sedaj je jezdila todi, ka bi se utrdila v svoji oblasti. Upravitelji so bili proti njej — toda ljudstvo, meščanstvo, ko je spoznalo, da ne gre za njega škodo in uničenje, ko je zagledalo kneginjo, ki se je tako mo¬ žato potegnila za svojo dedščino, samojedina, brez so¬ proga svojega hodi v sredini vojske vznesena, važna, a vendar ljubezniva, ter se ozira okoli in smehlja, kakoi - navadno, je odpiralo ne samo oknice*), ampak tudi duri in hitelo vun. V ravnokar mrtvih ulicah je odmeval ne samo vojni hrup, ampak so tudi zveneli navdušeni vzkliki pozdravljajoči kneginjo, a za njo sedaj niso stopale samo trume mezdnikov, ampak tudi silne trume raznega ljud¬ stva. Njena vojska' je premagala upravitelje in mesto, ona pak prebivalstvo. Gospod Mikulaš je skočivši sedaj raz svojega konja vrgel njega uzdo Plamenaču, sam pa se je postavil na stopnice svetovalnice, pred katero je zastavila falcgroflnja svojega konja. Ko je zagledala mladega viteza, uprla je za hip svoj pogled v njegovo zalo postavo, koji je polno orožje in šlem s perjem dobro pristajal, ter se je laskavo nasmehnila. Gospodiču se je zaiskrilo zaradi tega oko. Ker je bil v tem hipu upravitelj svetovalnice, spremil je lalcgrofinjo v svetovalno sobano, kamor se je podalo ta¬ kisto prvo komorništvo. Prihajali pak so tudi že očetje mesta, ki so se preje tako naglo razpršili in nekateri iz med upraviteljev, ka bi se poklonili novi gospe. — ♦) Balken, Laden. — 90 — V tem času je hodil Rohrbek po svoji sobi. Ko se je zopet oglasil doneč pok tarasnice, je pristopil k oknu in gledal dol na mesto, koje je mogel pregledati. Rohr- bekov obraz je bil zamračen. Sedaj se je vznesel glas zvonov po jasnem vzduhu celo k njemu gor, a z dvora in zgradbe je zazvenel radostni krik knežje družine in posadke, ki je z vrha dobro videla, da se njih veliteljki doli dobro godi. A tu je Rohrbek vzdehnil: »Uboga kneginja! Ob¬ žalujem te!“ Zato pa si je gospod Mikat Brada stoje pri grobi strelbi koji je zapovedaval, gladil brke in vskliknil : »Kaj sem povedal! Nekoliko železnih besedic na dobro jutro a danes že obedujejo meščani pod vlado Njegove Milosti! Že so se tam vdali! Halo, grmite dečki, da bodo doli vedli, ka se i mi veselimo!" Drugega dne se je zahvalila falcgrofinja Elizabeta na gradu vsem gospodom, ki so ji bili najbolj pomožni pri posedanju Landshuta. Gospod Mikulaš je same blaže¬ nosti kar drevenel, ko ga je kneginja poklicala posebič k sebi. Zopet je stal sam proti njej v njeni sobi. »Gospod z Mečkova, vam sem dolžna posebno hvalo. Razumete me. Falcgrofa bode tešilo, ko zve, kako je šlo vse brez napora, a gotovo vam ne pozabi. Od mene pa prejmite v spomin na včerajšnji dan darček, ki sem ga vam poslala." Blažen, presenečen po toliki ljubeznivosti se je za¬ hvalil gospodič z ganjenimi besedami. Ni se mu dozde¬ valo, da je kaj tako posebnega izvršil. Bilo mu je vsako delo milo, saj je služil njej. Še več, o še več bi bil storil, dal in žrtvoval. Vrnivši se, niti Mikata ni poslušal s posebnim in vidnim zanimanjem, ki mu je navdušeno pravil, kako se — 91 — ga je spomnila kneginja z znamenitnim ‘gmotnim darom za to njegovo včerajšnjo uspešno muziko. Gospod Mikulaš je zagledal kneginjin dar, brž ko je vstopil v svojo sobo. Stal je na hrastovi njegovi mi¬ zici proti oknu v zlatem pramenu solnčnega svita. Ah, dragocen ta oklep dela silno mojsterskega. Tako krasne- nega kosa gospodič še nikdar ni videl. Ves oklep je bil prevlečen z dragim baršunom višnjeve barve, v katerem so se blestele spodaj, tam, kjer je prilegal k pasu, okrasne glavice zlatih žebljičkov in se vile od tod po obeh straneh više poleg roba, v katerega je iztekal spredaj oklep, le¬ sketajoč se gosto drug poleg drugega od spodaj do gor. Poleg oklepa se je lesketal kovan pas, a na njem dragoceno bodalce v še dragocenejšem toku. Mladi vitez jel je radosti navdušen oba kosa pre- gledavati, tešila sta ga sama po sebi in pak ker sta bila od nje. Toda ko je na to kakor v poskušnjo položil oklep okoli svojih prs, je nehote vzdehnil. O da bi mu dal pokoj in ga ohranil pred burjo ki je nevarniša od vseh neprijateljskih puščic! VIII. Doma. Led je že davno stajal na ribniku pred trdnjavico Uhersko; že so ozelenele na njegovem obrežju ne samo vrbe, temveč tudi stare olše, ki so posamezno sklanjale temna svoja debla nad vodo. V svežem, sitem zelenju lok so razcvetele marjetice in za njimi potočnice, od čijih cvetov je bil pokrit tudi porasli nasip stare trdnjavice. Tudi tista gosta dobrava za njo, katera si je najdalje ohranila lanjsko šumeče listje, se je iztrgala iz svoje otrpnelosti in okrasila svoje čelo s svežim, zelenim vencem. — Povsod je bilo veselo — 92 — vsled tega prerajanja in glasno po grgljanju jarih vod, šumenju omladlih koron in radovanjn vseh ptic. VSruški, hčeri vladikini na Uherskem, je prispela ta pomlad preje, a trajala in cvetela neprenehoma. Mladi Boršicki je mogel za te dobe lažje prihajati nego za ostre zime, a če ne on, je vsaj njegov sel lažje prišel. Sedaj so poročila med Boršicami na Uherškem često pre¬ hajala, kar doslej nikdar ni bilo. Bili so to razni sli. Kakor so se ravno namerili, sluga, žena korenarka, časih tudi deček; kakoršno jo bilo poročilo, časih listič, časih poročilo, bodisi tudi samo nekoliko besedi, Starši bi se jim nemara posmehovali, kajti razumeli ju niso, toda mladima bilo je to čez vse. A najmileje je bilo gospo¬ dični Veruški, kadar je mladi Baršicki poročil: »Pridem ob tem in ob tem času“, ali »tedaj in tedaj pojdem mimo" — kar je bilo prav za prav vse edno. Med tem, kar je Veruška pričakovala pri oknu milega, je gospa mati v samoti premišljevala in gledala skozi okno čez ribnik, dlje v ožarjeno, mlado krajino, kakor bi takisto pričakovala nekoga. Lani, pozno v jeseni, je poročil sluga gospoda Pern- šteinskega s Kunčtiške Gore, da je prejel gospod novice od gospoda Šterberka Zelenogorskega in tudi to, da je gospodič z Uherska v Landshutu, a da se mu tam dobro godi. — To je bilo za staro gospo uteha na dolg čas. Pomladi pak je jezdil gospod soprog v Prago, od koder je prinesel poročilo, da je vojna na Bavarskem že nastala. Mladi faclgrof je pre sam začel, posadivši mesto Lands hut — a to je bil tisti, v čigar službah se je Mikulaš mudil. Stari vladika pa je zvedel še več, da se je ta vojna za dedščino Landshutsko razvnela po vsej bavarski zemlji, od čeških mej so jo pre zanesli do Rena na Falško, od vzhoda do zahoda, od severa na jug — povsodi zbi- — 93 — rajo vojsko proti mlademu falcgrofu, ki ga je dal cesar v prekletstvo^ Niti povedal ni vsega tega svoji soprogi, bila bi sirota v samih straheh in skrbeh povenela. Potem pa se je že govorilo splošno o tej vojni, a tudito, da ra- čenja gospod Šteruberk zanjo najemati, da se sam pri¬ pravlja na pojezd, a da sta brata Henrik in Jetrih z Gutštejna že odšla na Bavarsko. — Končno pa so prišle novice od Mikulaša, ki je po¬ slal list, a ta je prišel zopet po posredovanju gospoda Šternberka na Uherska. Stara gospa bi ga bila vsak čas brala, da je grbančil nad tem vladika že čelo. Kakor danes. Otvorivši okno je pogledala na dvorček, a zapa- zivši tam Romenca, ki se je ogreval sede na stopnicah starega, očrnelega stolpa na gomladnem solncu, je kli¬ cala, kam je šel vladika ? Pre na pristavo, je odgovoril stari sluga; tu je po¬ tegnila vladika svojo glavo hitro zopet v sobico in prigo¬ varjala pri mizi šivajoči Veruški, dobrotljivo se smeh¬ ljajoč: „Gospod oče je odšel, rada bi zopet slišala, veš — Vedno imam to v mislih, marsikaj mi pride na um, a nečem vprašati gospoda očeta, godrnjal bi. — Mili Bože, kakšno srce imajo pač možje!“ To je govorila že bolje sama sebi, kajti Veruša, razumevši mater, je takoj vstala in odskočila v bližnjo sobico. Tam poleg postelje pod nebesi je bil v zidu ko¬ tiček z lesenimi vratci. Ta odprši je vzela od todi zložen list, povit s trakom. „Tako, tako, duša moja, pojdi in prečitaj mi to u , jo je pozdravila matka. „Ah, mili Bože, ka bi ti ne bilo prebirati, ka bi ne bilo pojezdov in listov!“ je vzdeh- nila in že je sela na trdi stolček proti hčeri, željno pri¬ čakuje vsebino milega pisma, četudi jo je dobro poznala. Sklenivši roke na kolenih je gledala stara vladika na — 94 — svojo hčer, ki je razloživši list na jesenovi mizi pričela čitati z zvočnim glasom. — Niti napisa ni 'izpustila. „Blagorodnemu gospodu Zdeslavu Jeniku z Meč- kova in na Uherskem, mojemu milemu očetu! Dam vam vedeti, kako smo hodili z mladim falcgrofom Ruprehtom bojevat v dežele, ki leže pri Dunavu. Hvala Gospodu Bogu se nam godi dobro, srečo imamo in povsod hodimo brez škode. Gospod Henrik z Gutšteljna ima že dvainpe- deset jetnikov, a med temi je šest vitezov, a sami viso- korojeni ljudje, a sedlanih konj smo vzeli devetinpedeset, a med temi nekaj krasnih. — A najpreje smo prispeli k mestu imenovanemu Neuburg, pridobivši ga s topovi in drugače. A ko nam je pomogel Gospod Bog to mesto prevladati, speli smo odtod k mestu imenovanemu Rain. Toda prav trdno je, z nasipi in globokimi vodnimi jarki, samo zidovje ni pripravljeno. Ako bi nam Bog pomogel to mesto premagati ali po dogovoru vzeti, takoj bi speli na kneza Albrehta Monakovskega in ga podili. Drugih novic sedaj nimam pisati, nego da se imam hvala Bogu dobro. A često se spominjam tudi tebe, mili oče, in mile matke in Veruške! 1 V tem hipu, ko je hčerka umolknila, bilo je slišati vladikin glokoki, tresoči se vzdih, a v tem hipu proskočil je skozi okno tudi žarek pomladnega solnca in preletel čez jesenovo belo mizno ploščo, čez mlado glavo Veru- ščino in zatrepetal na vladikinem licu, ganjenem po teh srčnih besedah sina bojnika. Veruša pa je čitala dalje: „Mili oče! ta list je pisan pri tem mestu Rainu, a predno je bil končan, smo s sovragom imeli silno prasko a v tej praski smo razbijali po njih vratah, a v tej praski sem obstreljen, toda hvala Bogu brez škode, za¬ radi tega se ni treba bati ne mili materi ne nobenemu izmed vas. Toda nekoliko Čehov, dobrih, ubogih dečkov — 95 — nam je že palo, a posebno pešcev gospoda Gutštejna. — Rad bi tudi slišal, mili gospod oče, da se ti dobro godi in gospe materi in Veruški. Rad bi če«to poslal poročilo toda težko je dobiti sle in tudi prehajati dobro ne mo¬ rejo. Ako Gospod Bog da — — “ Veruška je iznagla umolknila in pordela. Zunaj se je ozval rezget m peket konja. „Prišel je! je bila prva Veruščina misel. „Boršieki se je zastavil A zategadeL je kar pordela radost. V tem je spustil na dvorišču tudi Romenčev Kulišek, a ostri njegov lavež je * preglušil moške glase, ki so se ozvali zunaj. Veruška je pozabila že popolnoma na bratov list. Vstala je, kakor bi hotela iti naproti, toda ostala je pri mizi, gledajoč pred sebe, k durim. čutiia je, da ji bije srce hitreje in močneje. Tudi stara gospa se je obrnila tja — a že so se vrata odprla, a v njih je postal mlad mož v krasni suknji, z baržunasto čepico, s koje se je zibalo krasno pero. Jedva se je ozrl, že se je ozval od mize klik, a za njim drugi, a tu se je sklanjal mladi vitez že tudi k stari gospe, objemal jo in poljubljal. Radostnega prestrašenja se je tresla, da se niti ga¬ niti ni mogla, potem pak je iztegnila svoje roke in obje¬ mala svojega Mikulaša, ki je tako iznenada, ravno kakor čudovito se pojavil. Jasne solze veselja so kanile čez velo lice materino. Iz težka se je izvil sin iz njenega naročja, ka bi objel tudi svojo presenečeno, razradoščeno sestrico. Zunaj je med tem stari Romenec, zmešan po pri¬ hodu gospodičevem, res radosten se pozdravljal s Plame- načem, ki vidno svojega gospoda ni mogel dohitevati ter je stoprv zdaj vjezdil v trdnjavico, a ž njim dva tuja jezdna hlapca, vsak izmed njih je vodil za uzdo lepega konja s tovorom. — 96 — Jedva je vse to konjstvo imelo v nevelikem dvo¬ rišču prostora. Romenec je menil, da vidi prikazni. Tako,, naglo se obrnivši, je stopil hitro v sobo, ka bi pozdravil gospoda Mikulaša. Stari vladika je stopivši iz pristaje zagledal med valovitim čitom, koder je držala cesta k trdnjavici, dvigajoče se belkaste oblake prahu, a v njih nekoliko jezdecev. Takoj si je mislil, da gredo k njemu na trdnjavico, i bilo mu je to dosti čudno. Toda tedaj se je stoprv začudil, ko mu je sredi ceste prihitela na¬ proti rasopljena deklica iz trdnjavice, ka bi šel brž domov, da je prišel gospod Mikulaš. Stari vladika je pri tej novici postal,- se zamračil — ni hotel verjeti — toda ko je dekle vse povedalo — je seveda jel verjeti, pospešil korake, lice pa se mu ni razjasnilo radosti. »Kaj je?“ je pomislil, da se je tako iznenada vrnil. Nemara mu je postalo tako tesno, da je vse tam¬ kaj, nemara ga je počela tujina mrzeti, da se je povrnil vsem na smeh po kratkem času k materi?" Zato je mračil gospod Zdeslav čelo. Toda ko je prišel domov, uvidel sina, vse preslišal in pregledal, raz¬ jasnjevalo se mu je čelo bolje in bolje, a redki gost, spokojen smeh, se je pojavil na ustnah strogega vladike. A čimbolj se mu je lice jasnilo, tem globokejša senca je podala v dušo njegove soproge. Bile so to grenke kap¬ ljice, od katerih je kupa današnje radosti zagrenila. Mi¬ kulaš se je tu zastavil samo kakor ptič v letu, zagle- davši svoje rodno gnezdo, a meni zopet kmalu dalje, zopet v svet. Ta nesrečna, nemila vojna! Prišel je zganjat za njo v Čehih oboroženega ljudstva in najemat, a sam takisto zopet odide. Samo za kratek čas, za tisti prvi hip je bil njen, sedaj je zopet očetov. Kako mu pravi o falcgrofu, o vojni! — 97 — Stara gospa ni pustila očesa od svojega sina. Pre¬ meni! se je. Krasno je oblečen, a kakor da je vitkejši. Toda materino oko je dobro zapazilo, da njfgovo lice ni tako polno, kakor je bilo, niti tako zardelo; to je gotovo vsled te nedavno zaceljene rane tako pobledelo. Toda tudi v očeh! Bože, kako ta svet po kratkem času pre¬ meni človeka! Bujnosti in veselja so mu kar igrale, sedaj, četudi so jasne in iskrave, vendar kakor da bi na njih počivala nekakšna senca. Ta čas pak, kar je šel z očetom vun, ka bi mu pokazal nove konje, kar jih je pripeljal s seboj — plen iz mesta Raina — je prinesel Romenec s Plamenačem nekoliko zavojev, nad katerimi je Veruška, ko jih je potem gospodič razvezal, same radosti skorej zakriknila. Bil je tu baršun, gladek in mehek, in perpiš in kos ba- tista, tudi pajčolan, nežen kakor deh, in široki traki živih barv in iz težke svile. »To, Veruška, tebi, to je tisti obljeni svatbeni dar“, je pravil Mikulaš, kažoč na draga sukna. »Imaš-li pak tudi ženina?" »Saj ga je danes pričakovala zagotovo, mladega Boršickega, veš? Ko je zaslišala konja, takoj je poskočila, a v tem ti —“ Veruška je pordela, ker je mati tako izdala. »In kako ti, Mikulaš? Sam o sebi nič?" oz vala se je veselo, hoteč si tako pomagati. »So-li Bavarke zale? Ali imaš srce še vedno pod oklepom?" Gospodič se je samo smehljal; na te besede pa se mu je pojavila na licu iznagla rdečica, čutil je to — in molčal. — Danes so zopet enkrat svetili na stari trdnjavici Uhersko v noč. Vsa rodbina je sedela za mizo, poslu¬ šajoč pripovedovanja gospodičeva. Saj je imel celo kro¬ niko, a še tako površno je pripovedoval in risal. Ve- 7 — 98 — ruška še nikdar ni videla starega vladiko tako spoko- jenega, da, veselega, a stara gospa je jedva pamtila. Takšno uteho je po svojem postavnem sinu. Danes se je tudi vesel s vsemi razšel, ko so se spravljali v posteljo. Veruška je takoj zaspala in nič ji ni nagajal svit polne lune, kateri se je lil skozi okno v njeno sobico. Sanjalo se ji je o baršunu, zlatoglavu, o lepem migajočem se vencu v laseh, s katerega je padal kakor proga megleni, beli pajčolan; o mladem Boršickem, ki je prišel po njo, tako okrašeno in opravljeno na svojem konjiču, čigar griva je bila eden sam trak. A staremu vladiki se sanjal gotovo veselejši sen: kako vstaja iz nova stara, pobledela slava in moč njego¬ vega rodu in se prenavlja z njegovim Mikulašem. Samo stara gospa ni spala. Vedno je mislila na sina. Srce ji je okrevalo, a vendar bi zopet najrajši vi- dila, ka bi se dan zopet probudil. Toda takisto se ji je prikradalo na um, da je Mikulaš nekako resnejši, zmenjen. Začela je zanj moliti, potem pa naenkrat vstala in po¬ slušala. Povsod tiho. Mesec je svetil s polnim svitom v sobico, oblivajoč jo z migajočo, srebrno zarjo. Po tej bode jej odprla stara gospa bližnje duri, vedoče v sobo, v kateri je stala Mikulaševa postelja, Hotela je pogle¬ dati sina. Toda ko je tiho odprla, je presenečena postala na pragu. Postelja je bila nedotaknjena, a tam pri od¬ prtem oknu sedi Mikulaš, niti slišal je ni, niti se ozrl, tako je bil vtopljen v misli. Gledal je vun v jasno noč. Bilo je slišati šum stare dobrave; in prostrane olše nad gladino ribnika so kimale jasno ožarjene s črnimi koro¬ nami. Iz lok je vsak čas bilo slišati sem hripavi glas hareža. Gospodič pa vsega tega ni slišal, niti gledal, obču¬ doval harmonijo te pomladne, vlažne noči. Tako se je tešil vso pot na domovje, a čimbolj se je bližal, tem ži- — 99 — veje — sedaj mu zahaja njegova misel daleko do tujih mej, h staremu landshutskemu gradu. A ta nesrečna strast zaradi koje postaja tujina zemlja želja, a rodni kraj ga napolnjuje s tesnobo in togo! „Ne moreš spati?" se je ozvalo poleg njega mirno, ljubeznivo in skrbno. Mati je stala pri njem. Prestrašil se je. Segnila mu je na čelo. „Telo te pali — je li ti kaj?“ »Nič, nič, matka“, smehljal se je. »Samo gledam tako vun. Ne morem spati — to je tisto. 1 * »Mislila sem, da te nekaj muči. Ali ti je nemara kdo urekel, spanec ti prepodil? Idi, lezi. Gospod Bog s teboj in vse zlo proč!“ a blagoslovila mu je gorko čelo s križem. A on, ganjen po skrbnosti in ljubezni materini, ji je poljubil vele roke. »Nič mi ni, matka, nič. — Pri tebi mi je dobro!" IX. Priprave k pojezdu. Stari Filip Romenec sedaj že ni več klel, niti za¬ vidljivo poslušal, kako je tu in tam. Od rana do večera je bil jasnega, veselega lica, časih je tudi žvižgal, a dolgo časa stal v durih vladiškega hleva, pregledaje konje in njih sedla in remenja, sploh ves ta plen, ki si ga je pripeljal gospodič iz Bavarskega. Stari bivši mezdnik je imel s vsem otroško radost a to tembolj, ker si je pripisoval tudi kos zasluge. — Kdo je učil gospodiča jezditi, kdo se boriti, kdo mu je razlagal toliko o vojništvu in rajnem dedu? — A Romenec tudi ni več gledal skrbno za svojim gospodom, kajti vladika se sedaj nikdar ni zastavil sredi dvorišča, ne zamislil se in ne stal precej časa kakor brez duha, niti takisto, hodeč iz dvora, se oziral zamiš¬ ljeno okoli. 7* — 100 — Staremu gospodu je vendar enkrat prosijalo solnce plašč megle dolge toge. Obradostil se je nad svojim sinom Mikulašem, kakor staro drevo pomladi še ozeleni. Romenec si je ljuboval, kako je sedaj lepo živo na trd¬ njavici Uhersko, kako veselo, da se vrnejo nekdanji časi gospoda Jenika. Vsak čas je nekdo prikljusal na konju — toda mnogo jih je hodilo tudi k njemu — k Romencu. Bili so to podložni ljudje iz vladikinih vasi ali iz okolnih, junaki, možje in starejši dečki, katerih se nobeden ni bal ogoljenega orožja, ampak katerim se je vsem hotelo bolje do prostega vojnega življenja nego do poljskega dela in služb na dvorih. Tedaj je bilo tako v Čehih, da je mnogim postalo tesno po vojni, ako je ni bilo. A tem ljudem je sedaj RomSnec važno in dostojno odgovarjal in podajal poro¬ čila, s kakšno se je povrnil gospodič iz Bavarskega, kakšna je tam vojna, a da ima gospodič polno moč na¬ jemati, da ga je poslal sin kurfiršta od Rejna, a tu je kakor nehote potegnil srebrn novec in takemu ubogemu dečku posvetil ž njim v oči in pravil: „Si-li videl ba¬ varski novec? Vidiš, dva dečka, kako odpirata in trgata temu levu široko šapo. Iz čistega srebra — a ima jih ta falcgrof! Saj toliko jih je že samo naš gospodič s sabo prinesel!“ „k bi me vzel?“ Kako je kdo izmed ljudij tako vprašal, ga je zmeril Romenec z znalčevim očesom, kakor bi sam najemal, je li bil tujec, poprašal je natanko po vsem, a bodisi da ga je pognal takoj s smehom, ako se mu ni dopadal, ali obljubil, da ga naznani gospodiču. A kakor k Romencu, tako so hodili drugi premo k mlademu vladiki na trdnjavo. Kakor blisk se je razširila po vsej okolici novica o gospodiču z Uherska, kako zna- — 101 — menito se je povrnil iz Bavarskega, kaj je konj, baršuna in penez s seboj pripeljal, a da je tu samo za kratek čas, samo ka bi najel ljudi, da si je pridobil takšno za¬ upanje pri falcgrofu. Prišel je ta in oni vlastelin iz zvedavosti — naj- preje najbližji in najbolj znani, pozdravit gospoda sina sosedovega — potem pa so prišli tuji povpraševat, kako in kaj. Ta je upal na mnogo dobička, oni je hrepenel po vojni in dobrodušnem življenju. Bili so to vlastelini, kateri so pomišljevali v prvlje na pojezd, in taki, kateri so prehodili pred leti v vojnih službah kos sveta. — Gospod Mikulaš v krasni suknji, imajoč svoj bar- šunasti oklep in drago orožje na zidu obešeno, je vse pozdravil, vsem podal poročila, vsakemu pravil o bogatem podvzetnem falcgrofu, kakšno moč ima, a kako ima Čehe rad. — Stari vladika je počaščeval goste z vinom, pivom, dobro hrano, a gladil si dolge kodraste brke. Skoraj vsak je ponudil po pripovedovanju se ula- konivši svojo vojno službo; ta sam, ta še z dvema, s pe¬ timi jezdimi hlapci, kakor se je kdo, in kdaj se je po¬ godil za mezdo za sebe in svoje ljudi, udaril je v des¬ nico gospodičevo na reden in pošten dogovor. Gospod Mikulaš se je z vsakim pobotaval in sploh vedel, kakor nekakšen stari hejtman, ki je izposlan, ka bi najemal. Sam vladika se mu je čudil, posebno njegovi veliki gorečnosti, s katero se je trudil za najemanje. A uboga mati je gledala s tajno muko nanj, zapazivši, s kakšno silo vse poganja, kakor bi stal neprijatelj pred nasipi, a kako tu vse sina kar pali, kakor se ne bi mogel dočakati, ka bi spet odjezdil na to Bavarsko. Kaj da se je tako vdal tej službi? Vso krivdo prilagajoč vojni, seveda ni slutila, kaj poganja sina h gorečnosti, da bi se rad ohranil in uslužil tej, na katero je pomiš- — 102 — Ijeval, kadar se je pogajal z ljudmi, a katera mu ni šla iz misli, kadar je osamel. Gospodič je gorečno se pogajal, zapisaval in štel. Ž njim je vedel račune, ne da bi vedel o tem gospodič, stari Romenec. Kad arkoli so si podajali tam v vladiški sobi desnice, kadarkoli je potrdil Mikulaš najetemu vla- stelinu najem ni list po dogovoru, že je popraševal stari Romenec, kaj je dogovorjeno, a šel je takoj zaznamovat. Kakor danes — v svoji sobici je vzel s police, pribite nad posteljo, dvoje protov, koja si je urezal nalašč za to najemanje v primerni dolgosti v gaju za trdnjavico — a začel je spokojeno „zapisavat“. Vzel je nož in vrezal novo zarezo poleg precej dolgo vrsto zaznamovanih, poluglasno pri tem godrnjaje: „Gospod Andel z Ronovca voz“ — tu je napravil ležeč križec — »s trinajstimi hlapci — jeden, dva — trinajst, tako —“a trinajst četrt je stalo poleg sebe kakor žebljički; in zopet nov ležeč križec, a zopet pri tem spokojeno mrmranje. „GIej — glej — tudi meščani. Matej Rosa z dese¬ timi hlapci — ima novce — to ti je takšen hrudimski meščanek kakor vlastelin, — štiri pet — meni več in lažje pridobiti — šest, sedem, osem — nego pri kotlih devet, deset — “ A odloživši tu prot, na katerem je beležil voze in pešče, je vzel drugega; na tem so se belili v temni skorji stoječi križci, zaznamujoči jezdece. Ni jih bilo to¬ liko, kakor pešcev in voz. Vrezaje nov križec, je mislil Romenec: „In vendar mi je eden takšni jezdni vlastelin milejši nego teh deset. To so časi 1 Ta Hrudimčan deset, Mitski Lastovica jih ima tu dvanajst, a vse predobro spravljeni mezdniki — a tukaj gospod Peter Pečina z Miličina, dober vlastelin, sam in sam. Hm — danes po¬ vzdiguje meščanek nad vlastelina brado, a pod njo se mu trese druga." — 103 — Dorezavši stoječi.križec, ki je pomenjal ubogega a postavnega viteza gospoda Perina in njegovega sina, hotel je zopet položiti oba prsta na deščico nad posteljo, kjer sta mu ležala meč in opasanje; v tem je pala v sobo senca. Romenec se je ozrl. V durih je stal sam vladika. „Kaj delaš, stari prijatelj ?“ „1, beležim —“ a pokazal je zareze — jezdece, pešče in vozove. “ Gospod Zdeslav se je nasmejal. '„No, sed in pripiši še tukaj, tu, dva voza in šest¬ intrideset hlapcev —“ Romenec je vprašaje pogledal svojega gospoda. „Ali sedemintrideset — ako bodeš hotel. “ „A koga — kdo je to s tema vozovoma ?“ # Jaz, stari, a tisti sedemintrideseti, hočeš-li to za¬ beležiti sebe.“ Romenec je izbulil oči. „Ti tudi račiš — in jaz? Seveda, gospod Mikulaš — ti, mili gospod! — In kako bi jaz tu ostal?“ čudno, da ni medlevica hvatala starega jezdeca. Da bi se tudi stari vladika podal na pojezd! A on ž njim! Še enkrat bi naj slišal torej bojni hrup. A kaj, čemu se čuditi? Saj je vladika sin gospoda Jenika in ne iz babjega rodu. A on — to se ve, kakšno premišlje¬ vanje. Heja! * * * Blizu trdnjavice Uhersko je zelenela gosta dobrava. Po robu proti trdnjavici so širili stoletni hrasti svoje mogočne koše kolenčastih vej, dalje pa se je odlikovalo jasneje zelenje belkastih bukev. V bukovju, bujno zelenem, bilo je prijetno in veselo. Zelenkasta polutema se je tu povsod razpolagala — samo tla so se belela nežne vo- neče marjetice, gosto tu rastoče. Ves gajec je zvenel vi- kajočega ptičjega petja. — 104 — Po bukovju se je vila suha, precej široka stezica. Bila je zapuščena. Nikjer niti ljudske stopinje. Tu je nekje v gošči zarezgetal konj. A ravno tam je prodrl solnčni žarek venec stare bukve, za kojo stoji lep belec za uzdo privezan. V svitu so zalesketale spetle ploščice na sedlu in na uzdi. Konj koplje nepokojno z nogo, a vrti bujno glavo, miga z ušesi. Toda gospoda nikjer. Dalje med bukvami se je ozval sedaj ljudski glas — a sedaj drugi, milejši mu odgovarja. Zaradi grmovja pa ni mogoče nikogar videti. Toda bližata se. »Ne jezdi, prosim te — 8 ozval se je proseče de¬ kliški glas; tresel se je. »Zopet so tam — “ je nadalje¬ vala — »a govor vedno samo o tej nesrečni vojni. Vem, da te bodo pregovorili. 8 „Ne boj se, mila, saj bi se zopet zdrav vrnil 8 , je odgovoril moški glas. »Ti tudi hočeš! Oh, mislila sem si! 8 „Res — rad bi — saj gredo vsi. Samo jaz bi ostal tu? 8 „ Aj, to bi bila sramota, ni-li res. A kaj gospa mati? 8 »To je, to. Ta zadržuje in brani — tudi oče. A navzlic temu bi vendar šel — 8 „0 ostani! Zavoljo njih in zavoljo mene! Ti ne veš, kakšno žalost — 8 Ni dogovorila. Tresoči se glas, poln vročega čuv- stva, proseči pogled temnega, v solzi se lesketajočega očesa, sta gospodiča z Bošic tako genila, da ni pustil Veruški dogovoriti in jo privil vroče k sebi. Preje sta se podala dalje v gaj, ka bi bila sama; sedaj niti zapazila nista, da sta stala, vračajoč se, na prostejšem mestu brez grmovja, kamor se je sipal skozi redkejša drevesa svit pomladnega solnca. Potem sta zopet — 105 — počasi korakala dalja, drug se drugemu privijala. Njun glas je postal vedno tišji. Še sta se pokazala tam med bukvami, a že sta izginila; po gaju pak se je razlegalo radostno belčevo krzanje, a kmalu na to je izjezdil mladi Borsicki iz do¬ brave in krenil proti bližnji trdnjavici Uherskem, Pod širnimi koši bukev je stopala po stezici Ve- rušča sama zamišljena. Včeraj je prejela poročilce, da pride danes tisti, na kojega se je že dolgo tešila. Danes mu je šla sama, a tajno, naproti, Vedela je, da pojde skozi dobravo. Skrbi so jo k temu prisilile in bojazen za milega. Sedaj na trdnjavici ni bilo o ničimer slišati, nego o vojni in pojezdu, a vsak, kdor je prispel, se je odločil zanjo. Mnog je prišel samo vsled zvedavosti, samo popraševat, toda kakor je slišal Mikulaša -- že ni odolel in se dal takisto zapisati. Zato se je Veruška posebno bala za Boršickega. Poznala je njega in brata. Sedaj se je veseleje vračala domov. V duši ji je odleglo. Mladi Boršicki ji je obljubil, da ne pojde, da ostane, zavoljo nje, njej na ljubo! — Na trdnjavici je bilo živo in veselo. Matej Rosa, bogat in bojevit meščan hrudimski, tolst, mogočen, v suknji iz holandskega sukna, gospod Hinek Andel z Ronovca, zagorel in obrastel skoro do oči, a mladi, suhi vlastelin Pečina z Miličina so sedeli v veliki izbi pri polnih kupah in vsi razjarjeni napijali bližajočemu se pojezdu, i poslušali z začudenjem pripo¬ vedovanje Mikulaševo, ki je z zardelim obrazom in le¬ sketajočimi se očmi pravil o mladi falcgrofinji, kako je premagala Landshut, a kako je v šlemu in oklepu ob- jezdila vojsko v bojnem redu, ko je prispel Mnihovski vojvoda jo z vojsko iz Landshuta izganjat. Vesel, hrupen krik je prekinil njegovo pripovedo¬ vanje. Pozdravljali so vlastelini mladega Boršickega, ko- — 106 — jemu so vsi v svoji razjarjenosti podajali kupe in čaše svoje na »villikum". Potem pak je zopet pripovedoval gospod Mikulaš in risal dalje. Ko se je dan že nagibal, je opustil za nekaj svoje hrupne goste in krenil v sobo žensk, kjer je sedela mati, kjer je nestrpno čakala Veruška „Sestrica, nesem ti novico." Veruša se je živo zgenila. Izrazite njene oči so se uprle v brata, v ujegove ustne. Dimilo jo je, ni vedela zakaj, ko je brat izpregovoril. “ „Kaj se je pripetilo?" se je ozvala mati in pri¬ stopila. »Mladi Boršicki tudi pojde — “ Kakor da je strela udarila. Mlada deva je poble- dela; nekaj časa je stala nepremično, kakor brez moči. Potem je naglo zakriknila: »Ti si ga pregovoril! Mikulaš je smehljaje se začel sestro miriti in te¬ šiti. Ona pak se je odvrnila in zakrila lice z dlanmi. Plakala je. A ko se je Mikulaš sklanjal k njej in ji pri¬ govarjal, je naglo dvignila glavo. »Nimaš-li na teh dosti, katere si že pregovoril in izvabil? Ti bodeš vseh, tudi lastne sestre nesreča!“ Oblak je zagrnil gospodičevo lice, oko mu je ne- volje vzplamtelo. Ostro se je vzklonil. »Govoriš, kar te uči ženska glava!" je pikro od¬ govoril. Takšno je imel odpoved na sestrino žalost, a ni čutil, kako ravna. Falcgrofinja je vse premagala. Tačas je vstopil stari vladika. Presenečen je po¬ gledal na plakajočo hčer in na Mikulaša, vidno razžalje¬ nega. A ko je gospa Bohunka povedala svojemu možu, kaj se je pripetilo, se je vladika zasmejal. »Neumno dekle, kaj plakaš? More li Boršicki ostati doma, ko vsi pojdejo, i stari, kakor jaz?" 107 — Hipoma je vzklonila Veruška glavo. — Pogledala je očeta, a takoj na mater, ki je stala tu, kakor da jo je grom ošinil, nobene besedice zmožna. Veruša je bila z jedni skokom pri njej in objela slabotno, suhljato gospo, čije pogled je počival sedaj na Mikulašu; ta je pred njim nehote pobesil oči. Bilo mu je, kakor bi i ta materin pogled, poln gorja in tihih očitanj mu rekel: „Ti bodeš vseh nas nesreča!“ * * * Na večer tega dne je poročil Mikulaš Plamenaču, ka bi jutri rano vstal in pripravil konje na pot. Sam se je vzbudil še preje, zateme, ko so na trdnjavici še vsi spali. Probudil! Saj je jedva zaspal. To, kar se mu je sinoči prigodilo z materjo in sestro, tešilo mu je dušo in potem se je zopet zamislil. — — O da ga je opozoril Mikat Brada na onega kance- larje, o da je tega Bavarca tako zasledoval in tako si našel in pripravil stezo k njej! O, da bi raje ostal priprost, služeč vitez, ki iz daljave upira na svojo milostno gospo v hrepenenju svoj pogled. Gotovo bi ne prišlo do vsega tega. In vendar! Kadar mu je zopet prišel v spomin lju¬ beznivi pogled, hvaležni nasmeh mlade kneginje, kadar je pomislil, kako se mu je zahvaljevala, ko je premagala Landshut, o zaradi teh blagih trenotkov je pozabljal vse drugo. Od te dobe mu je bila vidno naklonjena in mu zaupala, kakor tudi njen soprog. Mladi falcgrof mu je potem zaudal trumo jezdecev, često se ž njim razgovarjal o čeških razmerah, o gospodih, o mezdni vojski, a zlasti odsihdob, kar' se je Mikulaš v drugo odlikoval s svojo trumo pred zgradbami landshutskimi, koje je prispel Mnihovski vojvoda pridobit z znamenito vojsko. Kmalu potem zmagoslavnem boju poklical je faicgrof Mikulaša v svojo sobo, kjer se je mudila v tem hipu tudi falc- grofinja. — 108 — Mladi knez je pravil gospodiču, da gre vedno trje, da bode treba še več moštva, a tožil gospoda Albrehta Šternberskega v Čehih, da leno zganja bojno ljudstvo, a da vedno zahteva le novce in novce, Tu da sta se spo¬ mnila s falcgrofinjo njega, gospoda Mikulaša, ko bi ne¬ mara ne odrekel iti v Čehe. Kako ji odreči, kako odkloniti takšno zaupanje? Šel je, četudi bi bil ostal rajši blizu nje. A sedaj, ko je vzel to zadačo nase, se je potrudil, ka bi bila ona z njegovim delom zadovoljna. Potrudil se je tako, da je celo samega starega očeta razvnel za daljni vojni pojezd. Še predno je prišel, se je v njegovi krajini kakor po vsej češki zemlji mnogo govorilo o tej landshutski vojni — toda kakor je prispel on na rodno trdnjavico, so se vzburkale misli vseh vlastelinskih in podanih mož, kakor če v kodravo gladino vode dune h kratu vihar. Po vsej okolici in dalje na izhod in sever do gra¬ škega so proslule novice, da se pripravlja veliko bojno pobratimstvo, velik pojezd na Bavarsko, kakor ga pri¬ pravlja na zahodu gospod Sternberk Zelenogorski. Saj je bilo na Uherskem takoj poznati, kako so te novice dejstvovale. Za kratkega tega časa imel je gospod Mikulaš lepo število voz obljubljenih in znamenito trumo pešcev. Začetek je bil srečen. Sedaj se je pripravljal sam na pot k nekaterim gospodom na Hrudimskem in pak dalje do Gradca. Včeraj je zvedel od gospoda Pečina z Miličina, da se mudi Hospod Jan z Boskovic ravnokar na svojem gradu Svojanovskem. To poročilo mu je bilo silno ugodno, a tembolj, ker bi mu bilo trapno po sno- čujem gledati sestro in mater. Zato je zarana vstal in odjezdil s Plamenačem in mladim Perinom. — Gospodič je bil zamračen, a niti nasmejal se ni, ko je stari Romenec drže mu konja iz- pregovoril: B Račiš, gospod Mikulaš, gospoda iskati ? Zakaj — 109 — greš tako daleč, celo na Svojanov, a čemu ne tja, h go¬ spodu najvišjemu dvorniku?“ a pokazal je v tisto smer, kjer je bilo videti v jasnem, ranem vzduhu zardeli vrh Kunetiške gore in ponosni grad gospoda s Peruštejna. Samo mladi gospod Perina se je nasmejal. „Kako bi pustil gospod s Peruštejna svoje ribnike!“ Ko je Mikulaš z gosti odšel, zavladala je na trd¬ njavici zopet tišina, a žalostnejša, nego preje. Gospa Bohunka je trepetala pri misli, da jo zapu¬ stita soprog in sin, da gresta v vojno; razen tega se ji je srce krčilo, kadar je pogledala Veruško. Vesela, v svoji ljubezni srečna deva, je hodila sedaj kakor brez misli, žalostna, zamolkla, često je iskala samote, bodisi v kakšnem osamljenem kotičku ali pa v sencah goste dobrave. Gospod Zdeslav vsega tega ni videl. Ves čas je imel sedaj mnogo dela in skrbi. Malokdaj se je po dnevu mudil na trdnjavici, večji del je bil na pristavi, ali pa zahajal v mesto. Tudi z Romencem že ni bilo mnogo besedi. Bil je sedaj skoro neprenehoma pri starem gospodu, ki se je često ž njim pesvetoval in razgovarjal. Kakor da je vse prešinil bojni duh. V gosposki pristavi je stal pod manjšo kolarnico star velik voz. Bil je tu že leta, nikdo ga niti premeknil ni, niti se brigal zanj. Oje je imel strto, kolesa so se zarila v zemljo in porasla s travo, tolste železne obroče je žrla rja, a na njegovih močnih brunih je ležalo seno in slama ; tudi so tam gnezdile kure in je spaval oskrbnikov veliki kosmati pes. Ta voz je stal tu za spomin. Bil je to eden izmed tistih, na katerih je vladikin oče, rajni gospod Jenik, hodil na vojno, a na katerem se je ranjen in — 110 — bolan vrnil iz ogrske vojne na izpaljeno in izbito svojo trdnjavico. — Nekolikokrat je že hotela služabnica pristave stari voz razsekati in spaliti, toda gospod Zdeslav je strogo ukazal, ka bi ga pustili. Tako je stal tu stari, začrneli spomenik stare vojne slave, ki je prehodil mnogo krajin in prevozil in zdrobil mnogo palih in ranjenih bojnikov na bojišču, kakor po¬ zabljen, dokler ni naenkrat pometala na vladikin ukaz služinčad vse, kar je bilo na njem, na tla in ga z ve- lihim naporom potegnila v sredino velikega dvorišča. Sedaj je stala okoli njega cela tolpa — vsa dru¬ žina pristavska, stari in mladi, gledaje na ogromno to kolarsko delo, njim že malo znano. Pri samem vozu je stal sam vladika z Romencem, a poleg njih kolar in kovač iz vasi, kojima sta bojni voz natanko pokazala in razlagala. „To je bil znamenit krajni voz —“ je menil Ro- menec. — »Glej, kolar, sem, tu so bili obroči, pomni to, ko bodeš delal ponjavo*), a tu na brunak je‘ležišče za houfnice**." »Nič večjega, kakor je ta, ti pravim", je ukazal vladika. »A tu, kovač, dva kavlja — 0 je poučaval Romenec se sklone in kažoč pod voz. »Tam se obesi na lanec deska in se lepo spusti, kadar je treba, ka bi ne mogli raniti ljudi in konj takisto ne.“ »A na dober žleb ne pozabi", je govoril vladika kovaču, »takole po dolgem se priveže z dobrimi vrvmi, toda močno, ka bi ne prenesel samo krmo za konje, ampak tudi kamenje, ako bi bilo hudo." *) Streha. ♦♦) Topi. 111 V tem se je ozval od vrat močen konjski rezget Dva dečka sta vedla šest velikih konj, a pred njimi je jahal na manjšem Jira Vlahov iz Hrudima, konjar, ko- jemu so nastali z namerjenim pojezdom dobri časi. Takoj je zjahal in častito nujal vladiki prave voznike češkega plemena*), mlade in zdrave. Na pristavi so imeli sicer lepo število konj, a izmed teh so bili samo štirje pri¬ pravni za bojni voz, a gospod Zdeslav je pripravljal dva, zato je takoj štiri močne voznike od Jira si izbral in kupil. Gospa Bohunka je žalostno vzdehnila, ko je slišala, da daje vladika delati vozove in da je kupil nove konje. Poznala je, da se ta pojezd vedno bolj vresničuje. Zaradi njega je vzdihala in zaradi velikih troškov za voze in vse, kar je k njim in nanje pripadalo, na konje, na orožje in opravo. Saj je vladika često jezdil sam v mesto k rokodelcem ali — si izposojat denar. Breme dolgov je na trdnjavici samo raslo. Zato je skrbna vladika bila vsa v skrbeh in se ni tešila kakor njen soprog z nado, da ta pojezd na Bavarsko vse popravi in poplača. * * * Šestega dne po odjezdu Mikulaševem izUherska, ki je šel, ka bi pridobil gospoda Jana z Boskovic in na Svojanovi, je bilo na Visoki Mili silno šumno. Sešlo se je tam, kakor je bilo preje z gospodičem na Uherskem dogovorjeno, mnogo vladik iz širne okolice, Prijezdili so sami in s služabniki, a bilo jih je toliko, da v največji gostilni, kjer so se v veliki pritlični sobi zbrali, niso imeli v hlevih dosti mesta za vlastelinske konje. Ej, bil je to pogled na postavne vlasteline v suknjah tu kratke in tesnih in po modi provlečenih, tu v daljših in širših *) Po Balbijevem svedoštvu izmrlo v 17. stoletju. — 112 — bolj staroveških. Vsem so se pasi kar lesketali, kakor tudi bodalca na njih ali ročaji mečev v krasnem opa- sanju. Ti so prispeli v čevljičkih z velikimi svetlimi zobci, ti v škornjih ali črevljih. Ostroge so brnele, rož¬ ljanje mečev se je ozivalo v zvodenem vhodu, kjer so sedeli hlapci in sluge pri vrčih, a v izbi, za čijih mi¬ zami je bilo povsod polno. Tu je bilo videti sere glave, osmedla lica, brazdata in bradata, nad kojimi je ne samo enkrat se zalesketal pogubni ocel, tam so sedeli jari možje iskravih oči, ondi mladeniči gostih, kodrastih las, bujne, vesele glave, ki še niso v svojem življenju slišali bojnega hrupa toda na katerega so se že tešili kakor ne¬ strpni otroci. Večinoma sami vladike, sami izkušeni boj- niki in njih sinovi so tu sedeli, premožniši in siromaš- niši — kakor je bilo poznati že na suknjah in na bloku *) tu in tam pregrajenem čez stol. Hrupna zmes raznih, mnogokrat globokih glasov je zvenela po širni izbi, a dalje ven skozi odprti dve okni, skozi kateri je bilo vi¬ deti na zaprašeni trg in na jasno modro nebo. Tu pri tej mizi so se trije starši vlastelini, utrakvisti, resno, da zamračeno pogovarjali: Groh z Medlesic, Bošinski z Bo- žejeva in Nenkovski z Medonos; poleg so dvigali njih gospodiči veselo svoje kupe, tam zvenel je smeh, iz kota pri durih kletva — a tu sta govorili od mize do mize dve družbi. Strani so sedeli bojaželjni meščani, Matej Rosa, Mitski Lastovica in Mikulaš mlinar, izmed katerih je vsak se zavezal opraviti po en voz, a godrnjali čez go¬ spoda Svojankega, da se pre, ko so ga srečali, ni po¬ sebno gosposki vedel proti njim. K njih besedam je pri¬ dal pri sosedni mizi vlastelin Ujezdski, da je to silno *) Plašč. — 113 — trd utrakvist, a da bi vse brate*), če bi bilo treba, na¬ enkrat snedel. »V tem bi ga ne karal, to bi mu celo pomagal!" se je ozval poleg dolg in suh vlastelin. »Poznali so ga, Orka z Gologlav, trdnega katolika." »Pustite to!" je veselo vpal Matej Rosa. »Že zopet začenjate kakor bakalarji in mojstri**)! Kaj s temi prepiri! Veste li, da pojde z nami tudi gospod Matej Libak z Radovesic?" „Ta?!“ se je ozval Orek z Gologlav. „ Gospod s Peruštejna pravi, da z Rimom veruje, s Čehi drži in s temi krivoverci, z brsti umira. Toda Libak, ta že ž njimi sedaj, za živa drži." »Kaj nam je do tega!" se je ozval čez dve mizi gospod Pečina z Miličina, od pitja že zardel. »Toda tesak je — a biti se ume in voze kladati. Ta bi zopat Rimu in Nemcem posvetil, ko bi prihajali na nas kakor za Žižka! Ne karajte mi gospoda Mateja!“ Gori, pri steni, kjer so sedeli vladika z Uherska s sinom in gospodom z Boskovic, a stari Kdulinec z Ostromerja, so začuli, ta prodirljivi, ostri glas Pečinov. Že je Mikulaš vstajal, ka bi šel prijatelje mirit, v tem se je ozvala zunaj fanfara. Hrup je potihnil, vladike so se ozirali po oknu ali pristapljali k njemu, pogledat, kaj se godi. Ti, kateri so bili v ozadju, so videli čez glave svojih drugov, da sta se zunaj zalesketali helebardi dveh biričev; med njima se je gibala suha postava mestnega pisarja v črni obleki — pak h kratu so vsi umolknili kajti zunaj se je ozval v jasnem vzduhu predirljiv glas, kateri je propovedniški takole razklicaval: *) Češki bratje, verska zadruga. O. pr. **) Univerzne časti. Op. pr. 8 — 114 — B Vladislav, z božjo milostjo ogrski in češki kralj in mejni grof moravski i. t. d. Blagorodnim, postavnim, slavnim, opreznim gospodom in vsemu prebivalstvu če¬ škega kraljestva, našim vernim milim, poročimo svoje kraljestvo milost in vse dobro! Mili naši verni! Ne bodi vam tajno, da nam je oznanjeno, kakor bi nekateri v češkem kraljestvu hoteli začenjati vojno zunaj dežele: če tudi smo ostro takšnim pisali, ka bi vsekakoršne takšne stvari prestale, a ka bi nič bojnega nameravali. In takisto veste, da je v občnem sestavu to zname¬ nito napisano, ka bi nihče brez naše volje vojne zunaj zemlje začenjati, niti vzdigati nema; a če bi se to zgo¬ dilo kljubu temu, da so na to znamenite globe ustanov¬ ljene in na deskah zapisane. Tudi ko bi kateri izmed vaših podložnikov hoteli iti ali jezditi na mezdo, ali na kakšno pobratimstvo, tem povemo, kdor bi proti naši volji boj zunaj zemlje dvigniti hotel, da tega ne pripu¬ stimo; a je-li bi kateri nemara že odšli ali odjezdili, da te zopet odzovete. A zato vedoč v tem takšen ukaz in našo končno voljo, zadržujte se tako, kakor vam pišemo dru¬ gače tega ne store. A ta naš ukaz dajte razklicati po mestih in takisto po mestecih. Dano v ponedeljek po materi —“ Hrup, kakor bi ga bil preje zaklel glas izklacateljev se je razvezal v izbi iz nova. Dalje niso poslušali. Na mnogih straneh se je ozval glasen, ‘da bujen smeh, a jedva pri dveh, treh mizah so zresneli po kraljevskem ukazu, vsled katerega je i ta njih shod nasprotoval za¬ konu, kajti sešli so se, ka bi v njem dogovorili čas ba¬ varskega pojezda in vse, kar je bilo k temu bojnemu podvzetju potrebno in v čem so se mnogostransko po¬ godili. Sedaj so imeli vse pustiti, raziti se. A oni so se smejali. Vedeli so že pred tem, da je kralj in vlada — 115 — proti temu, ka bi se pomoglo Ruprehtu Fališkemu — a tudi vedeli, da kancelar gospod s Kolovrat to tako zlo ne misli, kakor je dal v kanceliji napisati in po kralju potrditi, da je z darovi omehčan. In ko so zdaj iz nova in glasneje govorili o man¬ datu in se veselili in smejali, so preslišali peket neko¬ liko konj, ki so se pred gostilno zastavili, kojih iz izbe ni bilo videti. — Toda hkratu je zopet potihnil smeh in krik, samo glasovi presenečenja so se ozivali od vseh miz. Mnogi so tudi vstali, sklanjaje se, ka bi bolje videli, gospod z Bo- skovie je bil hitro vstal in šel nepričakovanemu gostu naproti, ki je postal na stopnici pri durih in se mirno oziral. Bil je gospod bele glave in močno procvetlih, krasnih brk in brade. Fini, ravni nos, jasne oči in krasno čelo, od koder je govoril duh, so dodajali njegovemu obrazu neobično plemenitost, ki se je tudi javljala v vi¬ sokorasli postavi. — Stari gospod je bil nekdaj gotovo neobično krasen mož. Na temnorjavi njegovi suknji iz finega holandskega sukna ni bilo nobenega okrasa razun baršunaste proge spodaj na robu, a razen zlatega novca s sv. Vacslavam, ki se mu je blestel vise na zlatem lončku na prsih. Vsa zunanjost starega gospoda je bila priprosta, toda dostojna, kakor i vsak njegov korak in gib. Šel je neprisiljeno, iz lahka se priklanjaje in vljudno se na- smehljaje, med vladiškimi mizami, dokler ni postal pri mizi gospoda z Boskovic, kjer so mu podajali na pozdrav. „ Naj višji kamernik!“ je šlo šepetom in poluglasno od mize do mize. „ Gospod Viljem s Peruštejna/ „ Katolik, toda naklonjen pikatom*) 0 , je mrmral gospod Orik z Gologlav. *) Krivoverci. 8* — 116 — »Kaj hoče ta polovični meščan in kupee!“ so se tu in tam grohotali. »Veseli se z radujočimi 8 , izpregovoril je srčno pri mizi gospod s Peruštejna. »Slišal sem vaše veselje." „Ne vem, se vam priljubi ali ne, gospod kamernik 8 je odgovoril zamračeno vladika z Uherska, kojega to srečavanje z gosposkim svojim sosedom vidno ni preveč tešilo. B Imamo radost z gospodom kancelarjem! se je ozval razjarjeni Perina. „Takšen oster mandat — Gospodu s Peruštejna se je pojavil oblak na čelu. „Aj — zato ?“ je izpregovoril resneje. »To je ukaz Nj. M. kralja, katerega smo vsi za gospoda sprejeli — a tu je treba slušati, kakor pristaja dobrim in visoko- rodnim in starodavnim vladikam. “ »čemu pa nam račite to pripominjati? 8 —vprašal je nekam razdražen gospod Zdeslav z Mečkova in na Uherskem. B Zato, ker hočete, kakor je obče znano, proti ukazu Nj. M. ravnati, a to z bavarsko vojno nove neprilike osnovati. 8 »Aj, kakšne neprilike ?“ se je ozval Mikulaš, vide, da je prišel gospod s Peruštejna gotovo vlastelinom od¬ svetovat. B Vsak išče sebi vojne službe; časi in — 8 „ Jaz se tega bojim, mladi gospodič, da za svojo korist škodujete vsemu kraljestvu, kajti iz male iskre postaja velik ogenj. Dovolj je že teh domačih prepirov, a ne vem, kaj se more hujšega goditi v tem kraljestvu nego se godi. A temu hočete še pridajati. Zato prihajam prosit, svarit — 8 je dodal vroče in z jasnim očesom pregledaval zbrane, potihle vladike. »Privoščite nam, gospodje, ta dobiček, ko nas doma revne vlasteline z ribiniki uničujete 8 , ozval se je v ozadju Grkov glas. — 117 — »Aj, moje dobro gospodarstvo vas bode v oči. — To more vsak imeti! Ka bi Bog dal, da bi ga vsakdo imel in se zanj brigal, a ne za vojno in mezdo. Potem bi pri nas bolje bilo! Samo za kratek čas sem še tu in dobro vidim, da je na času, ka bi nastal v deželi mir in red, ako nečemo to kraljestvo, v katerem smo se na- rodili in kojemu, Gospod Bog ve, vse dobro privošim, slabo urejeno imeti. Tudi naši očetje so imeli pobra¬ timstva, jezdili so tudi v sosednje dežele, kot zmagovavci in so kaznovali poškodovavca in neprijatelja te naše zemlje. A vi — vi hočete biti sluge teh, ki so pred vašimi očeti bežali? Račite se spomniti Švicarjev, v kaj so zabredli in od kateri dob tako bistvujejo, vsakemu služeč za mezdo. Malo je krajev okoli, ki bi jih ne po¬ trebovali. A tako bi imeli tudi mi služiti samo tujim, a tako ima ta češka zemlja kruha, kakor so stari pravili, postati zemlja mezdnikov in »knehtov"? O tako pride gotovo na nas nesvoboda, ako služimo tujcem, ako bo¬ demo nesložni, ako se ne bodemo brigali za svoj red in svojo čast. A kratko in malo mi verujte, kakor niti v Ogrih tudi niti v Nemcih ne imejmo niti nade, da bi nam privoščili kaj dobrega, ali z nami kaj dobrega na¬ meravali. Ne časti, ne koristi vam tam ne bode. Kmet pravi: »Gospoda se tepe, kmetje, posodite lase!" a jaz pravim: »Nemci se tepo, Čehi, posodite lase!“ Zato, mili gospodi in visokorodni vitezi in vladike, prosim vas pomislite in popravite voz preje, nego se kolesa razteko !“ Že na zvočnem glasu govornikovem je vsakdo poznal, da prednašane besede prihajajo globoko iz srca. Tudi je genil ves obraz starega gospoda, na čigar licih se je pojavila rdečica, odsev notranjega žaru. Učinek njegovih besedi je bil viden. Ko je začel govoriti, se je začelo tu in tam za mizo godrnjaje, a gospod Pečina je pronašal poluglasno posamezne besede. Potem pa je — 118 — umolknil vsak glas in vsi so tiho poslušali. Ti so gledali v zemljo, drugi so upirali svoje oko v govornika, tu z izrazom žalosti, tam razjasnjenim. Stari trije vladike, Groh z Medlesie, Bošinski z Božejova a Nenkovski z Medonos so pobožno poslušali, gologlavi Groh z Medlesie je pokimal nekolikokrat z glavo, da se mu je lesketala lisina. Stari bojnik, gospod Kdulinec z Ostromerja, gla¬ dil je sedb poleg govornika ročaj svojega velikega meča, gospod z Boskovie se je smehljal, stari gospod Zdeslav z Mečkova je sukal urno svoje dolge, na koncu ko¬ drave brke, a sin njegov, gospod Mikulaš, je pordel, a več razčiljen, nestrpno gledal brzo na govornika, brzo na bor, kako dejstvujejo nanj besede. Stari gospod je dogovoril, a še je bilo tiho. Povsod so čutili težo resničnih besed govornikovih. — Nihče si ni upal tako premo izpregovoriti proti njemu a vsakemu se tudi ni hotelo po njih se ravnati. Ko bi bil tu učeni gospod z Lob kovic, ki je ravno nemara zlagal na Gasištejnu nakakšno latinsko elegijo, bi rekel, da je to klicanje Kassandrino. Stari z Božejeva je to tudi izrazil, ko se je naklonil k Ninkovskemu, kojemu je pošepnil: n Glas kličočega v puščavi!" a oba, kakor premnogi, sta uprla oči v go¬ spoda Svojanovskega. Čutili so vsi, da je treba na ta oponašanja gospoda kamernika nekaj reči, a pričakovali so to od gospoda z Boskovie. Ta je gospodu s Peru- štejna tudi odgovoril, a ni vstal pred vsemi, ampak bolj zasebno, da rači to gospod Kamernik preveč strogo uva- ževati, da je ves pojezd samo bolje plemenitiško kratko¬ časje, a da mladi Falcgrof Čehe ljubi. „A račite V. M. dovoliti —“ dodal je Mikulaš s povištnim, nekam tresočim se glasom. „Že smo mu tudi vsi, kakor smo tu, razen V. M., s častjo in vero zavezani Vsi smo mu obljubili pomoči. — 119 — Po sobi se je ozval hrup soglasja, zlasti mlajših. Gospodič z Uherska je vsaj potrkal na durice, skozi ka¬ tere so mogli po besedi gospoda kamernika vsaj nekako častno uteči. Stari gospod je Mikulaša važno pogledal in pravil: „Slišal sem o tvoji veliki gorečnosti — v tujih službah. Tvoj ded je takisto goreče, a znamenito služil — toda svojemu kralju!“ Vstal je in hotel oditi, nič ni maral zato, kako so učinkovale te besede na oba z Mečkova — starega in mladega. Ko pa je jezdil s svojim spremstvom iz mesta in zopet krenil proti Pardubicam, je slišal pri vratih pisarja ki je po biričih in trumi ljudi obkoljen v drugič iz¬ krcaval : „— — a zato vedoč v tem takšen ukaz in našo končno voljo, zadržujete se tako, kakor vam pišemo, drugače tega ne storeč —“ A stari gospod se je silno razžalostil v svojem srcu, domovju vdanem. V duhu se mu je ozval tisti ve¬ seli hrup in tisto hehtanje, s katerim je slišal preje od¬ govarjati plemenitaše na kraljev ukaz. Sedaj so se tam v gostilni veselili iz nova. Vsem je odleglo, ko je odšel gospod najvišji kamernik, a go¬ voreč o bodočem pojezdu, so si hrupno in veselo napi- jali na njega zdar in na slavno zmago. X. Na vozovih. Dolgo v noč so goreli ognji doli pod trdnjavico Uhersko pri vrsti bojnih in proviantnih voz, kateri so prispeli sem včeraj iz okolice, ka bi se pridružili po¬ jezdu Zdeslava z Mečkova in na Uherskem. Na trdnja* vici je bilo danes toliko gostov, da izbice in kamrice niso — 120 — zadoščevale za prenočišča vladikam, ki so prišli sem s svojimi vozmi in ljudmi. Dolgo v noč so goreli ognji, a nemara še dalj je zvenel po tihi, vlažni noči spev in hrup iz pristave, k trdnjavici pripadajoče, kjer se je bojno moštvo vladikino veselo pripravljalo na odjezd. Dolgo pa se niso krepili s spanjem. Romenec tega ni pripustil. Bil je za danes njih nadzorovatelj in je spal v pristavi. Rano ob zori je vstal in obšel vso pristavo. Na njenem dvorišču sta stala na¬ mesto starega bojnega voza, nekdaj gospoda Jenika, dva popolnoma nova, lepo okovana. K njima je pristopil zdaj Romenec in poslednjič pregledal, je-li vse v redu. Bilo je: bruna trdna iz močnih hrastovih debel, žlebi, vzdolž brun dobro obešeni, a pod njimi spodaj mogočne deske, katere je bilo možno spustiti na obrambo nog, i močen lanec, s katerim se pripnč v času potrebe vozovi k osta¬ lim. — Sedaj je odprl na vsakem vozu skrinjo in pre¬ gledal nje vsebino. I tu vse kakor gre, dve motiki, dve lopati, dve sekiri in nekoliko vrvi. Tudi na luknje, gori okovane, spredaj v brunah za prapor niso rokodelci po¬ zabili. Romenec sam jim je to ukazal, ker se'je močno nadejal, da njegov gospod ne bode samo desetnik*), ampak da mu bode poverjeno gotovo, bodisi ka bi vedel vrsto, ali ka bi bil pri „zavoru“ voz. To bi bilo, ka bi mečkovski voz ne imel prapora, ako bi ne dajal ž njim znamenja in ukaze drugim, ampak kakor vsak obični krajni voz samo slušal! Potem je stopil v sobo za sluge, a že je nastal po vsej pristavi hrup in šum. Biriči, najeti iz daljnih vasi, so vstali in se pripravljali, a v tem času so stopali tudi k pristavi že oboroženi ti, ki so bili iz vladikine vasi: mlajši in starši, a vsi neprestrašeni in bojaželjni. Dve *) Oskrbnik 10 voz. — 121 — mladi podkosani ženi, z najpotrebnišimi rečmi v na hrbtu privezani culici, sta korakali poleg svojih mož, ka bi i vojno ž njima prestali. Ostale žene in znanci so sprem¬ ljali svoje može, sine in sorodnike do pristave. Tam so že zapregah v dva proviantna voza: tudi k bojnima vozovoma so vedli osem mogočnih, visokih konj, k vsakemu po štiri. Ves dvor je bil poln ljudskih glasov, konjskega rezgeta in rožljanja orožja. Pri vozeh je stal sam vla¬ dika, vse priprave z bistrim očesom motril, klicaval, ukazoval. Že je skočil vozataj s šlemom na glavi in ščitom na levi roki, v sedlo osedlanega konja v prvem paru pri vozu, drugi, njegov zastopnik, ako se bi morda kakšna nezgoda pripetila, je skočil iz med vseh prvi na voz in tam vteknil beli prapor z dvema navzkriž položenima črnima mečema*), katerega mu je Romenec podal. Za njim so vzlezli na voz štirje ščitonoši, vsak z velikim podolgastim lesenim ščitom, ki mu je segal do prs in ki je nosil mečkovski grb, na robu okoli pa lep rek. Za ščitonoši strelci s šlemom in samostrelci. Ostali možje z železnimi klobuki, oboroženi s kušami**) in sulicami, in meči so se uredili pri vozu, a njim sta se pridružila dva mlada piskača v usnjenih suknjah in z bireti, za kojimi je bil pripet velik šopek živih in pe¬ strih cvetlic, tresočih se zdaj v ranem vetru. Povsod živo, povsod veselo, samo na obrazih vaščanov, ki so prišli spremljat svojce, javili sta se tesnoba in žalost. Vse je bilo pripravljeno na odhod. Romenec, ki .je bil že v sedlu, ko je zajahal vladika konja, je jezdil k vratom pogledat, ni-li zunaj kakšna baba ali drugo zlo *) Grb vitezov z Mečkova **) Armbrust. — 122 — znamenje. Ko ni ničesar zapazil, se je vrnil in napravil pred vozovi tri križe, kakor so to delali za njegovih dob. Vladika je pomignil, možje so postopili, konji po¬ tegnili, a že so se pomikali mečkovski vozovi iz dvora, ven v svet. S kakšno se vrnejo? In vrnejo-li se? Vaški sorodniki in pristavska služničad so postopali za vozovi in poleg njih. Spredaj je jezdil vladika. Bil je ves inačen. Obličje se mu je razjasnilo, oči so postale bistre, postava je postala zopet prožna. Četudi so mu lasje in dolge brke procvetale, je sedel v sedlu kakor mladenič, a bilo je poznati, da je izvrsten jezdec. Za njim Romenec, zardel, vesel; čudno, da se staremu jez¬ decu ni zavrtelo v glavi. Mlada doba, sila, kakor bi se mu povrnila, tako se mu je dozdevalo, tako je dejstvoval nanj ta bojni hrup. Gospod Zdeslav je pomignil, a njegovo moštvo in vozovi so se podali od pristave navzdol skozi vas po zmerno se nižajoči cesti, ka bi se postavili v čelo bojnih voz, v dolini že čakajočih. Ravno jih je uravnaval in vrstil gospodič z Uherska, a sedaj je zopet podil svojega vranca navkreber k cerkvici, kamor je tudi oče zavil in kjer so se zbrali vsi vladike in vitezi, a med njimi mladi Boršiski, ki ž njimi pojezdi na boj. Pobožen, resen spev se je že glasil od todi. — Že je stopilo solnce nad obzor. Nastal je krasen poletni dan. Kakor je bilo rano na trdnjavici v pristavi, potem pri cerkvi živo in hrupno, tako je tam povsod zavladala globoka tišina, katera se je dozdevala po tem šumu žalostna in pusta. Toda največji žal je legel na črni, okrogli stolp uherske trdnjavice, kjer so stali gospa Bohunka in njena hčer Veruša, gledajoč skozi okno vun v krajino. Pobledeli in zajokani gledali sta z rosnimi očmi za vrsto voz, rožljajočih po hrudimski cesti. Še sta videli poslednje in trumo pešcev, a za temi tolpo jezdecev — 123 — — še se jima je tu in tam pojavil prapor, ki se je dvignil in zaplapolal — izginili so vozovi, izginili pešci, za njimi jezdeci in prapori, a samo jutranji veter je za¬ našal k njima čez valovito žito na trdnjavico zvoke pre¬ dirljivih piščalk in glas bobnov. Potem je tudi to vtih- nilo — a gori na stolpu se je ozval h kratu zopet jok stare gospe. Ihte je oprla sivo glavo ob Varuškino ramo in vzkliknila: »Kaj naju čaka!“ Veruška ni tešila, ni mogla. Odgovorila je takisto z bolnim jokom. — * * * Tam na cesti, v polju je bilo veselje. Bojni proviantni vozovi so rožljali in škripali, zmes glasov je zvenela okrog njih v vrstah oboroženih mož, še vedno doma, počasi stopajočih brez strogega vojnega redu. Mnogemu bradatemu biriču je stopala po boku njegova žena z zvežnjem na hrbtu in s kolom v roki, veselo se mešajoč v govor in jedrnate dovtipe bradačev, ali spretno odgovarjajoč družicam, ki so se bile spravile zadaj na proviantne vozove. Tu in tam se je ozvala pes¬ mica ; zvenela je osamljeno, dokler je niso ulovili na kakšnem vozu, a že je zvenel zbor moških glasov po širni krajini. Tam so razgetali konji, tu je zalajal pes nekakšne vojačke, včasih, posebno kadar so stopali mimo vasi, se je ozval tudi petelin, na enem iz med proviantnih voz. Ščitonoši so oprli svoje ščite ob vozove stranice, a stoje ali sede bodisi so se razgovarjali ali ozirali po širni kra¬ jini, po ogonih valovitega žita, ki je hitro zorelo v par¬ nem solncu, a nad kojim so poletavali igravi metulji in božajoč vetrič. Prapori, tu in tam zasajeni v vozove, so veselo veli in trepetali, orožje in oklepi so se lesketali, blesteli v solnčnih pramenih z nebrojnimi bleski. — 124 — Hodili so po polju in gozdu, hodili skozi vasi, mimo bleščečih ribnikov, nad kojimi so se belile vladiške trd¬ njavice, a tu in tam so se ponašali na vrhovih mogo¬ čnejši gosposki gradovi z začrnelitni zgradbami in belimi pa vlačami, arkirji, a visokih, okroglih stolpov. L ; udje po polju so postali v svojem delu; v vaseh pa so hiteli iz hramov na gričke, ka bi vse videli in vsi vse pogledali, kakor gre. Zrli so na tolpo jezdecev spredaj na vozove v dveh dolgih vrstah se pomikajočih in tru¬ dili so se, jih prešteti. Vzkliki, mnoga voščila, zlasti na , srečno vrnitev so pozdravljali in spremljali povsod malo to vojsko, ki se je očividno jačila, čim bliže je prihajala češki meji pri Domažlicah. Tu se jim je pridružil že čakajoč vitez z vozom, tu vladika sam na konju, ali siromašni pešec — a ko 50 pred nekakšnim mestom čez noč se utaborili, ali dan počivali, sililo je k njim v ostrog dosti prostovoljcev, meščanskih sinkov in vsakovrstnih lenuhov in starih bi¬ ričev, da je bilo treba mnogo jih pognati. Tedaj, ko se je razglasilo po Čehih, „da bode vojna“, bilo je, kakor bi zaigrala najlepša godba. Kakor hitijo na piskačev glas junaki v kolo, tako so silili sedaj v vojno, kakor h kakšnemu kvasu in ljubeznjivi muziki. Zdeslav z Mečkova, a na Uherskem jezdil je pred vrsto voz, katero je vodil. Mlajši vladike in vitezi poleg njega, a za njimi Romenec, drže se Plamenača, s katerim je bil drug razgovor nego z Zavornikom, tem rufijanom. Toda i ona sta se nekoč sprla, a to je bilo, ko sta za toplega večera privezala konja za količek, a sama 51 dala sedlo pod glavo in ležala, imajoč pri nogah do¬ gorevajoči ogenj. Že prej enkrat se nista sporazumela zavoljo te stvari, sedaj, ko sta nehote nanjo naletela, je Romenec zopet nasprotoval Plamenaču, ki je pravil, da so pobrali — 125 — tam v bitvi pri Landshutu ranjenega bavarskega viteza, a temu, da so v Landshutu urezali roko in mu dali zanjo drugo, železno, tako mojstrski s kolesci in peresi oprav¬ ljeno, da je rabila vitezu kakor živa. Romenec ni verjel in ni verjel, niti ko je Plamenač iznova zatrjeval, da je tega mladeniča sam videl in da se je imenoval Kec*) — radi te nevernosti se je dolgi mezdnik gospoda Mikuiaša tako razgneval, da sta mu menji na čelu in licu posiveli. Toda predno so prispeli k Domažlicom, je bil že davno spet dober. Tu se je tudi od svojega starega druga ločil. — Gospod Mikulaš je namreč vzel s seboj sto jez¬ decev in hitel naprej na Bavarsko, ka bi tu naznanil svojim veliteljem, kako je opravil, a tudi, ka bi prejel daljna povelja, čemu je še tako hitel, a čemu najbolj, to je samo njemu samemu bilo znano. Plamenač je jezdil seveda ž njim. — Solnce je pražilo, posebno sedaj, ko je nastalo poldne. V tem času je prijezdil gospodič z Uherska s svojo trumo h gozdu, ki je stal pri cesti vrh gore nad Klenči na sami meji. Konji so se potili od utrudljive ježe in jezdecem takisto ni bilo prijetno. Na vkreber se vijoča cesta je vse utrudila. Gozdna senca, ki je pala sedaj nanje, je bila v tem trenutku nad vse ljubeznjiva in nihče ji ni odolel, niti gospodič, če tudi je tako hitel. Na njegovo znamenje so jezdici zjahali in pričeli v hladu počivati. Jedva so legli v bujni mah, že je zazvenelo od parobka gozda, kjer je bilo postavljenih nekaj jezdecev na stražo, znamenje z rogom, da se nekdo bliža. Gospodič je skočil na noge in naglo tja hitel. Nič mu ni bil mar krasen razgled od tod v češke krajine, na Domažlice, Hodske vasi, na holme in vrhe, gosto po- ♦) Gotz z Berlichingen. — 126 — rasle z gozdom, na loke in zopet dalje na temnomodre šume, razprostirajoče se do samega obzora. Njegov pogled je bil uprt v kamnato cesto, ki se je vila po kopcu na vkreber, kjer se je migalo na sto bli¬ skavih bleščev. To je bilo orožje, pike*) ki so tam molele kvišku gosto kakor šuma. Tudi se je že ozvala temna zmes glasov; jasneje zveni, že je slišati peket konj in ropot kamenja. Po tre¬ sočim se vzduh napolnjenim z vonjem materne dušice, tu povsod gosto rastoče, se je sedaj ozvalo doli v trumi — jezdiei so to bili — glasen krik. Gospodič je dovolj napenjal oči, toda ni mogel poz¬ nati, kdo se to bliža. Ukazal je straži, ka bi jezdila košček naproti in se osvedočila. Toda še predno se je vrnila, je zvedel vse. Ko je bil ukazal jezdecem v gozdu, ka bi bili pripravljeni, in se zopet vrnil na parobrek, je zapazil, da se žene eden izmed tujih jezdecev naglo k njemu, mu pomiguje in kriči. Gospodič je skočil na svojega konja in pojezdil nekoliko korakov, toda tu je že postal. „Hahoj, vražji sine! Konja zaradi tebe ugonobim in pljuča izderem, a ti nič!" kričal je iz daleka tuji jezdec. A sedaj je podajal ves zardel, z znojem pokrit s konja gospodiču roko. Eliaš Trnka, nekdanji rotmojster kralj Matjaževe črne vojske, sedaj rajtarski hejtman. Bilo je poznati, da se srčno veseli, ko sta se sre¬ čala z gospodičem. »Mislil sem, da si nekje na bavarskem najmanje hejtman — a ti si tu v Čehih! Kaj vraga tu iščeš? Po¬ bratimstvo stoji, kakor sem slišal, pri Domažlicah. A ti nemara najprej — *) Kopju podobno orožje. O. pr. — 127 — Gospodič je povedal. „Torej s tolpo. — Moja, vidiš, se že bliža. Ne¬ mara se ne pobijemo. I mi gremo pomagat“, a stari rajtar se je zahehtal. „Si li pri vojvodu?" je vprašal gospodič. »Kako bi pri vojvodu? Na stara kolena sem šel h kramarjem v službo. Z Norimberškimi sem se pobotal. A ti si pri falcgrofu sem slišal. — A mene se niti spo¬ mnil nisi! Čudno se to plete. — Imava se rada, a ti tu in jaz tam; ka bi še zavoljo Nemcev bila. — Toda veš-li da ima moj dečko lastno trumo? Že dela na Bavarskem. Izletel je iz gnezda čisto izjasna — niti dočakati ni mogel." »Takisto k vojvodu, ali k Norimberškim?" »Takisto pri njih. Ah, tu so moji dečki", a obr- nivši se, je gledal na prihajajočo trumo svojih rajtarjev. »Sedaj jih morava še pustiti vkupe?“ je vprašal z nasmehom gospodiča. Potem se je obrnil k trumi, na¬ znanil je z gromovitim glasom, kdo je v lesu, in ukazal, ka bi ohranili pokoj in ne začenjali s krajani nekakšne svade. Kmalu na to je nastal v lesu večji hrup in šum nego preje. Jezdeci, kateri so jezdili na Bavarsko proti sebi bojevat, so počivali tu vkupe na najkrajniši progi rodne zemlje, veselo in edino. Še ni bilo razločka med falškimi in vojvodskimi, ali cesarskimi. Sedaj so si podajali in posojevali stekle¬ nice, a nič niso marali, da morda v kratkem poženejo proti sebi s pikami in meči. Strani pod starimi bukvami je sedel rotmojster Eliaš Trnka z gospodičem in nekoliko vlastelini iz nje¬ gove trume, a vsi so bili dobre volje. Ko pa je vstal po¬ poldne gospodič in se pripravljal na odjezd, mu je podal Trnka roko in smehljaje se pravil: — 128 — Rad bi te še, mili gospodič, videl. — Toda na Bavarskem ne — tam bi te nerad srečal, veš — a ti nemara tudi mene ne. Sedaj bodeva sovražnika, toda Gospod Bog ti daj srečo, a nam vsem doma — veselo svidenje/ * * * Pobratimstvo iz vzhodnih Čeh, v katerem je bilo dvatisoč bojnikov, večinoma pešcev in strelcev, taborilo je poslednjič na čeških tleh pri Domažlicah pod gradom Risenberkom. Sem prispelo je nekoliko bojnih voz nekaterih ple¬ mičev iz sosedstva, tako da so našteli sedaj vseh voz okoli poldruge kope. S vsem so bili preskrbljeni, samo s topi ne, te je imel poskrbeti po dogovoru z gospodičem z Uherska mladi falcgrof. Pred samim odjezdom sta pri¬ spela tudi naročena dva brivca*) iz Prage. Silno dostojno in važno ju je sprejel njiju predstojnik, veleučeni Matija Tafinuš, doktor zdravilstva, ki je imel za sebe in svojo lekarno cel voz. Tu so se sprli tudi pred samim odjezdom Bošinski z Božejova, Nenkovski z Medonos in lisoglavi Groh z Medlesic z nevkrotljivim Orkom z Gologlav, a to zaradi tega, ker so se imenovani trije utrakvisti ostro izjavili o rimskem duhovniku, ki je pred samim odjezdom prispel v tabor. Menili so, da pretežna večina, vojske so sami utravisti, ki imajo samo enega svečenika, a za to pest katolikov prav za prav duhovnika ni bilo treba, da bode itak tu samo seme nesložnosti razsejal. Peter Pečina z Miličina je jedva Orka z Gologlav pomiril, tako se je razsrdil zaradi teh besed utrakvisti- ških vlastelinov. Ta svada je prešla kakor oblak, samo *) Ranocelnika. — 129 — da oblak izgine i s svojo seneo, a ne zapušča sledu, taka kislost pa kar tako brez spomina ne mine. Vojska je imela tisti dan pred svetim Vidom sto¬ piti od Risenberka na Bavarsko, toda tu je naznanil doktor Tafinus v prognostiki veleizkušenim staršim vojske in upraviteljem, da je to nesrečen dan. Takoj sta prelo¬ žila dva hejtmana. Kdulinec z Ostromerja in Zdeslav z Mečkova in na Uherskem pohod na prihodnji dan, četudi je temu silno nasprotoval tretji hejtman, Matej Libak z Radovesic. A tako so se pripravljali od Risenberka stoprv prihodnjega dne, na dan svetega Vida, menili so se po¬ dat po starodavni cesti čez Tšerube na Bavarsko, po ka¬ teri je marsikatera nemška vojska udrla v Čehe, a po kateri je zopet bežala domov. Pred solnčnim vzhodom so zaropotali po taboru bobni, a trobke so pele kvišku. Kmalu je bilo vse mo¬ štvo v orožju, a vozni konji vpreženi, Ko so stali mezd- niki še v redu, pojavil se je pred njimi svečenik s ke¬ lihom, a vsi so pali na ukaz hejtmanov na kolena. Sve¬ čenik je molil, potem pa zapel pobožno pesem, a v tem se je že znašal po ranem vzduhu spev vse vojske močno in genljivo. Na to je blagoslovil bradati svečenik vso vojsko, a že so zapeli na ukaz hejtmanov trobke in bobni. Najpreje se je genila truma jezdecev, potem pa je mignil gospod Zdslav z Mečkova, ki je veleval vozovom, a na prvem njegovem vozu je zaplapolala v višini prapor kakor bela perut, znamenje dolgi vrsti bojnih voz — za njim so dvignili takoj drug prapor na srednjem vozu, a že so pognali vozotaji konje tudi na koncu vrste. Vozna zgradba se je začela gibati, a moštvo poleg nje je postopilo, Del pešcev je stopal tudi na koncu, za vozovi, a zadnja je bila tolpa jezdecev v oklepu. 9 — 130 — Solnce je vzhajalo, a zlatordeča njega zarja se je razlivala po širnih in gostih gozdih krasne Šumave. Osamljene njene krajine v soteski všerubski so danes bile polne vojnega hrupa. Ropot voz, peket konj in hrup glasov so se širili po ranem vzduhu, moteč sveti mir gozdnate krajine. Filip Romžnec je stal danes na najprednejšem „njih“ vozu, pri „njihovem" praporu, ka bi mogel ž njim tolmačiti in naznanjevati ukaze svojega vladike, v čem je imel stari sluga veliko izkustvo iz minulih let. Sedaj je z vozove višine gledal zadovoljno pred sebe na svojega gospoda in na tolpo jezdecev, ki so jezdili znaten kos pred njimi, in nazaj po vrsti voz, na ščito- noše in strelce, stoječe na njih, na prapore tu in tam plapolajoče, na pehoto, tako postavno stopajočo, na ta hrup in vso zmes. Doslej je bil njih pohod po češki zemlji podoben izprehodu, a to silno prostemu. Danes pa je bilo poznati, da vlada strožji red, da nastaja vojna. A tako se je to Romeneu stoprv ljubilo kakor gre! Tešil se je. Saj gotovo dobro opravijo, oni, a tudi falcgrof. Takšno moštvo in takšni hejtmani! Vladika Zdeslav tako izkušen h kladanju voz, dober sin gospoda Jenika, a go¬ spod Ostromerski Kdulinec se je takisto vrgel po očetu. Saj jabolko ne pade daleč od drevesa! Romšnec je poznal i njegovega rajnega očeta, dobrega spomina, ki je s kraljem Jurijem Ogre srečno podil. Moštvo so po¬ verili Libaku. Tega Romenec ni poznal, toda po tem, kar je poslednje dni videl, ni mogel nič proti njemu reči, bilo mu je celo v duhu priznavati, da tisti niso le¬ gali, kateri so gospoda Mateja tako hvalili, kako je zna¬ menit in si ve povsod dober svet. Pokazal je danes., kako ume hitro urediti trume in jih vesti. Je res videti, da je hodil k staremu Volčku*) v šolo. *) Vacslav Volček s Čenova slaven bojnik češki 15. stol. — 131 — Odvrnivši pogled od voz in vojske se je oziral po gozdnati, gorski krajini, katere doslej ni poznal. Za njimi je stal na češki strani kakor stražnik soteske na visoki gozdnati gori Risenberški grad. Bolj in bolj so se odda¬ ljevali od njega, cesta se je po malem vila sredi vrhov na desno in levo se vzpenjajočih, večinoma z lesom po¬ raslih, dokler niso zapazili, ko so vozi najviše se naha¬ jali na cesti, nov kraj pred seboj, deželna vrata, dolgo dolino, plitvo in znatno široko, toda le deloma obdelano. Vrhi in holmi sc se vzpenjali po obeh straneh, a od njih vznožja do vrhuncev se je raztela povsodi obleka gostega, šumnega gozda. Stopali so navzdol. Ta čas je prijezdil gospod Matej Libak h gospodu Kdulinco in pokazal z roko na desno višino nad cesto, kjer se je belela osamljena, nevelika cerkev. Gospod Matej je pripomnil, da je to spominek na tisti čas, ko so tu porazili Čehi za kneza Bretislava nemško vojsko cesarja Henrika. Gospod Kdulinec je pogladil sive brke, zakimal z glavo in nehote, niti mislil ni na to, mu je zvenelo iz globokih prs: »Sveti Vacslave!" Matej L ; bak je pomagal, a ko je vladika z Uherska zaslišal te svete zvoke, ni odolel — a predno so se hejtmani nadejali, že je pela njih družina ž njimi. Spev je rasel čimdalje bolj, od voza k vozu, od tolpe k tolpi, a po gozdnatem dolcu je zvenela mogočnim glasom starodavna pesem: »Sveti Vac- slave, je vojvoda češke zemlje!" Vsi so peli, stopajoč mimo priproste cerkvice, ki je naznanjala junaštvo in slavo davnih prednikov, ki je pametovala ne samo eno njih zmago, a ki je videla njih potomce, ko gredo služit Sedaj so se pojavili za holmi in vrhi velikani: na levo v ozadju Prša matere božje, na desno gozdnati, za- mračeni Čerhov in njegovi mogočni sosedi, spredaj je 9* — 132 — bilo videti Všerube, pred njimi blestečo se gladino šir¬ nega ribnika in tam v ozadju, ravno njim nasproti, kakor mogočen zapah bavarske zemlje, dolga Osja gora. Nad njenim temenom se kupičijo sivi in črnosivi oblaki, kakor bi ta stražnik svoje zemlje mračil in gubal kamnato svoje čelo, ker gredo tujci gubit te mile njegove kraje. Vojska odhaja. Jezdeci so že izginili, tudi predni vozovi v senci, v krilu gozdnatih vrhov; koral se odda¬ ljuje z vojsko, a samo teme ropot in šum prodira iz da- leka po potihlih deželnih vratih. XI. Črni kancelar. Viljem Rohrbek je stal na visokem holmu in zrl po krajini. Povsodi okoli je bilo videti grozo opustošenja. Dolgo brdo samega holma, kjer je še nedavno hmelj bujno zelenel, je bilo kakor posjano s hmeljevimi drogi, kojeje nekakšna zlobna roka izdrla, prevrnila, tu in tam tudi prelomila. Tla okoli njih so bila poteptana, hmeljevina pohojena in požoltela, porjavela, a samo tu in tam je še zelenela vejica. In dalje! Kar je bilo nekdaj obdelano polje, to je sedaj pusta praha ali tako poteptano, da ni mogoče po¬ znati, kakšno žito je tu še pred kratkem zelenelo. Vse pusto, barve rjave ali umazano zelene. Nikjer ne človeka, ne živali na polju, a bil je čas, ko se je bližala žetev. Smrt in poguba sta želi. Tu pod holmom dalje je vas. Niti košata drevesa ne skrivajo nje bede. Kar jih je bilo, jih je večinoma ogorelo in žalostno štrle nad še žalost- nejšimi ostanki mirne nekdaj vasi, sedaj popaljene. A nad vsem se je širil zvod oblačnega neba. Bilo je poletnega dne, toda dan je bil hladen, temen in ža¬ losten. Veter je vel okoli holma in razvejal lahki popotni Rohrbekov plašč, ki mu je visel čez ramena, črni kan- — 133 — celar je upiral sedaj svoje oči pred sebe, kjer so se dvi¬ gali za temno progo nekakšnega gaja velikanski, belkasti stebri dima, slovestno znamenje velikega požara. Rohrbek je dolgo časa opazoval s temnim obrazom kraj in požar, dokler ni njegov pogled nehote postal na cesti pod hol¬ mom, kjer je čakalo nanj njegovo spremstvo, tolpica jezdecev. Kakor je bil preje naglo splezal navkreber, tako počasi je sedaj stopal navzdol. Ko se je osvedočil, kje divja požar, čigar dim je preje že s ceste zagledal, je sedel na konja. Toda že na koncu puste vasi ga je ustavil. Iz spaljenega hrama jim je prihitela naproti razca¬ pana, polunaga žena, suhega žoltega lica, nesoč v uma¬ zani, revni blazini dojenčka. Nekoliko mršavih otrok, raztrganih in suhih je priteklo za njo; postali so, ko so zagledali tujce. Žena, gladna mati še gladnejših otrok, je bila živa slika neizmerne bede. Polna obupne odločnosti je pala pred Rohrbekom v prah in prosila s hripavim glasom za kos kruha. „Mezdniki so nam vzeli poslednji grižljaj. Mezd- niki vrnite nam ga, sicer poginemo — moji otroci —“ Rohrbek je segnil v mošnjo in ji nujal novec. „Ne, ne, o za Boga, gospod — s tem se ne nasi¬ timo. Samo kos kruha, kar bi otrokom dala, za novce ne kupim nikjer ničesar. .Usmili se!“ Na Rohrbekov ukaz je vzel eden izmed jezdecev iz vreče hleb kruha in ga podal ženi. Ta je z radostnim krikom hitro segla po njem in kakor volčiča z ukra¬ denim plenom odbežala ž njim v pogorišče, kakor bi se bala, da ji ravno tisti mezniki, ki so ji dali kruha, ga zopet vzamejo, za njo njena jokajoča in ihteča drobnjad. — 134 — »Hahoj, starec!" je klical Rohrbek v tisto stran, kjer se je v sosedstvu gladne žene pojavil sedaj pod po- lupodrto hišico star kmet, kateri je bil doslej gotovo skrit pred jezdeci, in se je stoprv sedaj osmelil in iz¬ stopil. „To so vam Čehi zapalili, ni-li resnica ?“ je vpra¬ šal Rohrbek pristopivšega starca. »Bili šo Čehi tu, toda zapalili niso. Vzeli so živino. Potem pa so prišli za njimi naši, Bavarci, a ti so se razljutili, ker niso ničesar več našli. Zapalili so.“ „Bavarci?! Falški ali vojvodovi?“ „Ah, velerodni gospod, tega ne vemo, samo to, da so nas mučili in uničili. “ „Vendar! — Koga torej pripoznavate za gospoda? Falcgrofa ali vojvoda? „Oh, blagorodni gospod, to je vse eno — »Kako to, vse eno? u »Ta oničuje in oni. Ko bi le imeli že gotovega samo enega gospoda! Ka bi bil že sveti pokoj. Toda tako — dva kokota na enem smetišču. Preje ne bode miru, dokler eden ne izkrvavi, a mi ta čas — poginemo. Lačen sem, velerodni gospod, videl sem, kako ste —“ Rohrbek mu je podal takisto hleb in denar, a ni maral za nevolje obraze svojih mezdnikov; pobodel je konja in jezdil zamišljeno dalje. Jezdili so po pusti vasi. Povsodi mrtva tišina, samo tu in tam je zalajal ali zatulil s hripavim glasom gladen, medel pes. Tu in ondi so zagledali skrčenega človeka, ki pa je takoj izginil, brž ko je zagledal oborožene jez¬ dece! Mislili so reveži, da so to novi mučitelji. Že preje je drobno kapljalo, sedaj je padel dež go¬ steje raz zaoblačeno nebo. Ko je prijezdil Rohrbek sred vasi, je ustavil konja in zjahal; krenil je proti neveliki — 135 — cerkvici, čije duri so bile na strežaj odprte. Jezdici so tačas iskali podstrešja za konje. Cerkev je bila oplenjena. Njen tlak je bil poln oglja, ogorelega lesa, posušenega blata, otolčenega ometa; stene začrnele od požara, ki je tu notri divjal in vse uničil, kar je bilo gorljivega; klopi, dva stranska oltarja in glavni oltar, od katerega ni nič drugega ostalo nego darovalni kamen in kamnate stopnje k njemu vedoče. Notranjost Rohrbekova se je vzburkala, ko je zagledal sveto hišo onečaščeno. Nekaj časa je stal nepremično in s srepim očesom pregledaval kričeče sledove surovega nasilstva in samovoljnega barbarstva. Potem pa je sedel kakor bi omedlel, na stopnje glavnega oltarja in uprl čelo v dlan. Zunaj je vršel dež, a posamezne kapljice so kropile, kadar je potegnil veter, znotraj cerkvene stene. Gotiška okna so bila pobita, a samo posamezne šibice živih barv so spominjale na njih vjemajoči se sklad. V cerkvi je vladala polutema, skozi katero je včasih zatre¬ petal blišč svetlikajočega se bliska — a se je oglašal tudi temen grom. Kaj je danes Rohrbek po kratki poti vse videl, ka¬ tero je nastopil, ker ga je poslala falcgrcfinja v hohe- navski samostan, ka bi tja 'zanesel list mladi opatinji, njeni sestri, takisto njegovi nekdanji gojenki. Srce se mu je krčilo, ko je zapazil to grozo bratomorne vojske. Že od pomladi divja po vsej Bavarski, a povsod je že, kakor bi se bližal sodnji dan, Kedaj bo konec temu divjanju? „Dva kokota na smetišču 1 *, je pravil tisti stari kmet. „ Preje ne bode miru, dokler eden ne izkrvavi — a mi tačas poginemo." To meni kmetska pamet, a prav ima. „0 ko bi imeli že gotovega, samo enega gospoda!" je vzkliknil tudi tisti obupani starec, a tako kliče, kriči vsa zemlja. Samo enega, gotovega gospoda, ka bi bil že sveti pokoj! Ta falcgrof, ta je odveč. A uboga Elizabeta! To — 136 — je obupen, blazni v boj zoper vojvodo in cesarja. Prava nima in vendar ne popusti, naj pogubi tudi sebe, ženo, otroke in vso zemljo. Ko bi njega ne bjjo! ... Ko bi njega ne bilo! .... Duša Rohrbekova se je dalje zaprejala v čudne, grozne misli, koje so ga že večkrat napale, a ki so se čim dalje, tem gosteje vračale, a mu niso dale spati. Sedaj tu, v tem kraju opustošenja, so se iz nova močno oglasile, iz nova močno napadale njegovo dušo, a tako, da je izgubavljala ves prevdarek. — V zemljo uprto oko mu je čudno plamtelo, a telo mu je izpreleta valo mrzlično trepetanje. Da zunaj prši dež, zato ni maral a grmenje je preslišal. V njegovi duši je besnela druga burja. Hkratu je dvignil glavo in začuden poslušal. Da — res — ni se motil. Zunaj je bilo slišati peket mnogo¬ številnih konjskih kopit, kako zvene po mokri cesti. Mimo gredo — a že je slišati takisto ljudske glase. — Kdo je tu? Rohrbek je vstal, ka bi se prepričal. Sedaj so se ozvali glasi pri sami cerkvi! Nekdo je skočil s konja. „ Sedlo je dočela popustilo. Pritegni pas in po¬ pravi levi strmen, ukazal je znan glas, a v tem je stal Rohrbek pri samim vratih onemu nasproti, ki je tako klical in na katerega je ravnokar mislil. Mladi falcgrof Rupreht! Vstopil je v nagubanem mokrem plašču, v visokih jezdiških škornjih, ki so bili poškropljeni z blatom. Bil je presenečen, ko je zapazil nekdanjega vzgoji¬ telja svoje soproge, kojega ni takoj spoznal. „Aj Rohrbek, kje si se tu vzel?“ Na glasu mladega kneza ni bilo poznati posebnega veselja. „ Vračam se iz samostana, V. Milost — “ — 137 — »Falcgrofinja mi je o tem pisala**, je dejal gospod in mračil čelo. »Kako je z opatinjo?** „Prišel sem prepozno. Ves samostan je bil že za¬ puščen. Nune so pobegnile s častitljivo opatinjo, kakor sem slišal, po drugi cesti v Landshut.** »Kaj, se jim je tako mudilo ?“ »Bežale se pred neprijateljem. A bilo je na času, jedva so odšle, a že je bil samostan oplenjen in zapaljen —“ »Mati Božja!** je prestrašeno vzkliknil knez. »Celo do sem so se upali! In zapalili so, praviš, a nemara tudi cerkev, kakor tu? Tako se vojskuje vojvoda. Ni¬ čemur ne prizanaša, ničemur. O pri samem Bogu, po¬ plačam vse, poplačam!“ »Milostljivi gospod! Ne rači V. M. tako govoriti. Dosti je že zla. Kaj sem vse videl po poti. Kakor v tej vasi povsodi, daleko in široko požgane, žetev je proč, a kar ni pokarila vojska, to je uničil dež. Ljudstvo blodi po pustinah in lesih kakor ljuta zver, a gladuje. Že po¬ čenjajo bolezni,^če počenja „mož“ divjati. Videl sem mnogo mrtvih po cestah in sredi vasi — ** »Dovolj! O, vem to! Toda kdo je temu kriv ? Kdo me je pognal v vojno ?“ »Najgorje je, da inozemci —“ »Molči Rohrbek! Misliš Čehe. Da, žive se mezd- niški, toda pri samem Bogu, meni so milejši nego na- šinci. Cerkva vsaj ne plenijo in ne požigajo, kakor naši mili Bavarci. To je gotovo. — Razumeš? Rohrbek je zamračil čelo ter odgovoril: »Po poti sem slišal, da so Norimberški se podali v polje zoper V. M. 1 * »Haha, jaz ti povem, da cesar že stopa proti Marchsheimu.** »Mejni grof braniborski, sem slišal, se je takisto že odpravil na pomoč vojvodu —** 138 — »Aj, in knez brunšviški, ta je že prispel na Ba¬ varsko, seveda, proti nam. In vojvoda virtemberški. Re¬ snico so ti pravili, vsi so se zjedinili proti nam. — »A V. M. se ne boji toliko mučnih sovražnikov? Vojna bode dolga, strašna. — O, ko bi bila sprava mogoča?" »Blazniš? Sedaj sprava? Sedaj se pomiriti, ko zma¬ gujem? Do smrti ne!“ A mladi falcgrof je stresel bujno glavo. »Sedaj, ko se mi smehlja zmaga! Hoteli so, naj meč odloči — bodi! Naj se združujejo. Imena knezov me ne pobijejo. Jaz imam vojske! Zopet je nova prispela iz 'Čeh in še pride. Prava svoje žene in svojih otrok bodem branil, ko bi tudi poginil, jaz — in vse! Oči falgrofa Ruprehta so plamtele. V svoji navdu¬ šenosti in gorečnosti, kateri je tako lahko podlegal, ni zapazil, kako dejstvujejo njegove besede na Rohrbeka, kako se mu je obraz spreminjal. Sinji blisk je razsvetil pusto cerkev in temen grom jima je zaropotal nad glavo. »Ti pojdeš nazaj v Landshut. Kneginje ni že več tam. Pisala mi je, da se je podala proti Amberku, kamor pride nova vojska iz Čeh. Takisto hitim tja.“ „Rači-li V. M. se vrniti v Landshut “ »Ne — Sulcbach mi klubuje. Tja pogledam s tvo¬ jimi ljubljenci, z gospodi Čehi. — No torej, z Bogom in srečno pot!“ Falcgrof je hotel oditi. V tem je Rohrbek ostro vzklonil glavo in naglo stopil za njim. »V. M. račite me vzeti s sabo —“je prosil. »Haha — Rokrbek, knjigomolj, neprijatelj vojne! Ravnokar si njeno grozo risal a že po nje hrepeniš.“ »O ne hrepenim. — Ravno ker se je bojim in pa — pa bi rad bil blizu Njene Milosti — a cesta je sedaj tako nevarna — kdo ve, kako bi s to peščico — prispel v Landshut —“ — 139 — „Aj, junak se boji! Bodi torej! Bodem imel vsaj kakor Aleksander modrijana pri sebi. Napišeš vsaj zgo¬ dovino te vojne, ali rimovano kroniko. 1 * Tako je veselo govoril facgrof, ko je stopil vun in sedel na konja. »Pospeši, danes moramo imeti še lepše prenočišče nego je ta spaljena vas!** Viljem Rohrbek je jezdil v družbi mladega falc- grofa ob kraju ceste poleg močnega oddelka vojske, jez¬ decev in pešcev, ki so stopali po zmočeni, blatni cesti, vsi zaviti v plašče, s sklonjenimi halabardami in meči. Malo je bilo govora, nič petja, zato pa dosti kletve. Pi¬ skači in bobnarji so umolknili. Dež je malo jenjal, toda oblaki ki so se podili po vlažnem vzduhu, a nad črnimi gozdi so se dvigale goste bele megle. Grom je včasih zaropotal med korake lancknehtov, kateri so zmočeni in utrujeni gledali željno pred sebe po cesti, ki se je sve¬ tilo samih kaluž, ne vznikne li kmalu stolp bližnjega mesteca. Rohrbek je jezdil v plašč zavit poleg njihovih vrst, in ničesar ni opazoval. Glavo je povesil na prsi. Na pobledelem njegovem licu se je pojavil mir — mir trdnega sklepa. On, mladi knez, on sam ga je potrdil v njegovem groznem namenu. — XII. V taboru. Gospodič z Uherska, kojega so spremljali bodoči mu svak, mladi Boršicki in Perina z Miličina in nekoliko drugih mladih vladik in vlastelinskih sinov, je silno hitel s svojo tolpo proti Landshutu. Še predno je prispel tja, je srečal na poti znatnejši oddelek falcgrofove vojske, spremljajočega grobo strelbo, lepo število tarasnic in težkih hufnic, in njih vrhovnega — 140 — poveljnika — premilega Mikata Brada Oguljenega. Ta se je veselil iz dna srca, da se je sešel s krajani, a po¬ sebno z mladim z Mečkova, ki se mu je silno priljubil. »In kaj pa moja najmilejša soproga? Si-li slišal o moji Katruši?" je vtipkoval, ko je popraševal, kaj je doma, v Čehih novega. Toda gospodiču ni bilo do vtipkovanja. »Falcgrofinja je odšla, si pravil, Mikate — “ »Odjezdila je v Amberk. — I ti pojdeš z nami tja“. »Kaj je v Amberku?" »Falcgrof pride takisto tja. Prišle so novice, da se mu je zopet posrečilo. Vzel je Teisbach. Vse znamenito. Sedaj se snidemo vsi pri tem Amberku. Saj vam je kne¬ ginja takisto poslala naproti sla, ka bi krenili naravnost tja. Zgrešil vas je torej. No, a sedaj to stoprv začne. Sedaj je ta vojna povsod in nikjer. Povsodi malo, povsodi tru- mica — zapali vasi in mesta a nikjer vsevkupe nič. Toda ko se zberemo vsi pri Amberku, gospodi bratje! Najpreje odtod na Suicbah. Te tope tu vzamemo s seboj nanj. Poznam to gnezdo — je lepo na vrhu, na pečini. Toda tačas pridejo ostali. Verujte, takoj se drugače bije, so-li sami krajani. Človek more se zanašati — toda tu bi vsak Bavarec, naj je tudi s falcgrofom, vendarle vsakega Čeha rad vtopil ali požrl." In Mikat Brada, obdan od novih znancev, mladih vladik, je razlagal svoja mnenja o vojni in Bavarcih, o pivu in vinu, o tarasnicah in strelbi, a to hvaležnišim in veselejšim poslušalcem, nego je bil sedaj mladi z Meč¬ kova. Tega to vidno ni tešilo, vgljabljal se je v misli in bil zopet nestrpen ter želel svojemu konju peruti. Jezdil je sam in ni maral za glasni govor in grohot svojih drugov. Tem so prijale šale Mikata Brada, zardelega, komur so se zalivale sedaj modre oči, kakor po lahki — 141 — pijanosti, vedno kalne, s solzami vsled glasnega moč¬ nega smeha. Toda ko je le malo okoli njega bilo prostora, pri¬ družil se mu je gospodič in vpraševal po falcgrofinji. A ni se mu posrečilo. Mikat Brada je sicer odgovoril, toda že se je zopet k vsem obrnil: »Mili gospodi — to vam ni kneginja, to vam je vojačka — vselej pravim. Toda ne, nemara — vsa čast — dobra, pravična, a svoja otroka ima rada, toda ra- čite razumeti — moškega srca. Tu gospod Mikulaš ve, kako je sama premagala Landshut. A imeli bi jo videti, kako jezdi mimo vrst, lepo v oklepu in s členom — radost jo pogledati! In človek bi dal dušo zanjo. Ni-li resnica, gospod Mikulaš?" — Toda namesto da bi odgovoril, naznanil je gospod Mikulaš, da pohiti s svojimi jezdeci naprej proti Am- berku, kajti težki topovi Mikatovi se le po malem po¬ mikajo. A tako se je Mikat Brada ločil od njega in od novih svojih drugov, seveda srčno se tešeč na kmalno svidenje in skupni život v taboru in v polju. „To bode kakor doma" — je veselo pomislil. „Med samimi krajani, to je inače življenje!" * * * Gospodič z Uherska je zopet videl krasno ženo, zaradi koje je vse storil, za kojo mu ni bilo nič prete- žavno, a h koji so se vračale vse njegove misli. Njemu, nebojazljivemu, so se skoro tresla kolena, ko jo je prvič zopet zagledal, svežo, milo, krasnejšo, nego jo je hranil v svČji duši. Falcgrofinja ga je prav laskavo sprejela in srčno se mu zahvalila, ko ji je naznanil, kako je doma opravil, da so njegovi krajani že na pohodu, a drugi iz Morave da prispejo vsakčas pod vostvom gospoda z Boskovic, — 142 — Tudi njegove rodbine se je spomnila, vpraševala po ma¬ teri in njegovi sestri, ko ju je omenil. »Toda vam“, je dejala hkratu in uprla pogled v njegovo lice, »ta pot nekako ni teknila. To vam je po¬ znati na obrazu. “ Njegovo bledo lice je po teh besedah pordelo. »Trudili ste se preveč. Nemara vam je pri nas tesno?" »O nikakor, Vaša Milost — “ »Morda kakšna druga tuga“ — je smehljaje se dodalo. „0 ne, milostna kneginja!" je živo odgovoril. „Ne hrepenim po domovju, niti po kom drugem. Samo eno misel imam in eno željo; ka bi vam verno, vdano in ves služil. —“ Na plamtečem pogledu, na obrazu in vročem glasu je bilo poznati, da govori iz dna duše. Njen pogled ni brez presenečenja počival po teh besedah na njegovem licu, a stoprv čez nekaj časa je prijazno se smehljaje odgovorila: „ H vala vam—“ in po¬ dala mu je roko, ki jo je on poljubil. Odhajajoč je čutil, da inače, srčneje, bolj zaupljivo ž njim občuje, nego v prvem času, a čutil se je vsled tega srečnega blaženega. Preje je koprnel, da bi jo mogel samo videti, ji biti v bližini, a želel je, ka bi takisto njen pogled počival na njem, ka bi ga nagovorila. In godilo se je tako. Bil je zadovoljen in tudi blažen, a vendar se je zopet oglašal v njegovi notranjosti čut ne- pokojnostij, čut čudnega hrepenenja, sam po sebi trapen, mučen. Preje je hrepenel, ka bi zvedela, kako ji j^vdan iz dna srca, danes je to že označil, njej sami. Pomiri-li se sedaj njegova duša? Drugega dne, kar se je mudil Mikulaš v družini mlade falcgrofinje, prispel je njen soprog s svojo vojsko, — 143 — ki se je utaborila pred mestom. Jedva je videl falcgro- finjo in ž njo govoril, je ukazal pozvati gospodiča, ka bi slišal njegovo poročilo. Tačas, ko je bil mladi z Mečkova pri falcgrofu, je premišljevala falcgrofinja novico, ki jo ji je bil poročal soprog. Rohrbek tu! Ko bi falcgrof tako p njem vedel kar je ona od mladega z Mečkova slišala, jedva bi ga bil vzel sedaj s seboj. — Nikdar se ni mogla odločiti, ka bi mu to povedala, ka bi izpostavila njegovi nagli jezi starega vzgojitelja, kojega je imela rada, a ki ji je, o tem je bila prepri¬ čana, iz vse svoje duše vdan in jo ljubi kakor hčer. Nočni, tajni svoj poset pri cesarjevem poslancn je tajil, ko je sama govorila ž njim o tem. In vendar je zopet govorilo svedoštvo mladega z Mečkova, kojemu je zaradi odkritosrčne, požrtvovalne službe verjel^ proti Rohrbeku, kakor tudi nekatere lastne njegove besede. Verjeti v hudobni namen njegov, temu je nasprotovala njena notranjost. Zagovarjala ga je v duhu, a vendar je postala oprezna, ne zaupajoč mu vsega kakor nekdaj Sedaj je tu! On, ki je sovražnik vojne in te posebno! Da se vsled strahu ni hotel povrniti v Landshut — aj to je tako čudno zvenelo o njem, ki je radovoljno in brez strahu se podal na pot v hohenavski samostan. „Falcgraf ga ima za blasnivega — toda ona pozna Rohrbeka bolje. Čemu je torej prispel v vojni tabor? Nemara ima kakšno namero ? In kakšna bi to mogla biti ? No torej! Saj sam pove. Dala si ga je poklicati. Ko je prišel se je prestrašila. Bil je nekako prepaden, njegove oči, preje tako jasne in odkritosrčne, so plaho počivale na njej. Povpraševala je po njegovi poti, po samostanu, po sestri. Pomiril jo je, ko je rekel, da je opatinja o 144 — pravem času pobegnila, in da je sedaj gotovo že v Landshutu. „Pri mojih otrocih 1“ je vroče in živo dodala, »pri mojih dragih dečkih! O kako mislim nanje in po njih hrepenim ! In kakšne skrbi me popadajo zaradi nje! Toda mene je tu .treba. Kar storim, storim zanje, da jim po- morem obraniti njih dedščino. To življenje v polju me tako ne utrudi, kakor želja po njih. Toda tedaj — ko bode dobojevano! A danes verujem trdno v zmago. Naše trume povsod zmagujejo, koliko mest in gradov se je že vdalo. In nova vojska pride. Tu vso silo spojimo, od tukaj udarimo poslednjič na sovražnika in boj je odločen. Ako Bog da, nas več ne poženejo iz posestva mojega očeta. “ Oči njene so žarele, a lice se ji je rdelo radosti in navdušenja. „Aj, kaj povesuješ glavo, Rohrbek!*Ti še ne ve¬ ruješ! Jaz upam, trdno upam. Naj je neprijatelj močan, toda v svoji vojski nima nobenega falcgrofa Ruprehta!" Rohrbekove oči so počivale na navdušeni, zali kne¬ ginji. Čutil je, da se mu krči srce. Ljubil jo je, to svojo gojenko — tako krasne nade neti, tako trdno zaupa. Ljubi tako svoje otroke in svojega moža, kakor občuduje,, a on je prispel, ka bi njej, nedolžni, vzel moža, kogar storil njene otroke sirote in njo vdovo. Takoj jo zopet povesil oči, a niti vedel ni, da odgovarja njenim besedam z molkom. Naglo pa je vzklonil glavo in se stresel, ko ga je hkratu vprašala z mirnim glasom, po kaj je prišel. Odgovoril ji je, kakor njenemu soprogu . . . Stopivši vun na ulico je čutil, da mu v glavi vre in buči. Šel in šel je, nevede kam. V mestu je vladal povsod živ šum. Vsak čas je prispel kakšen oddelek lancknehtov v pestrem prevlečenem oblačilu, oboroženih — 145 — i ogromnimi helebardami ali velikanskimi meči, vsak čas so je ozval ropot mezdniškega bobna in stokajoči zvoki piščalk. Tu je posamezni jezdec hitel k domu, kjer je prebival falcgrof, tam se je nekoliko z oklepom ob¬ danih gnalo k vratom. A ljudstva povsod, v durih, v ar- kirjih, v oknih podstrešnih kamer in na ulici. Rohrbek je hodil po tem vzetju in hrupu, a ničesar ni opazoval — kar se je h kratu probudil iz svojih mislij. B čehi gredo! češka vojska že prihaja!" Tako je šinilo kakor blisk po vseh ulicah, a večji hrup je nastal. Ljudje so hiteli kar trumoma k vratom. A v tem se je prignalo nekoliko jezdecev iz falgrofovega bivališča in podila iz mesta vun. V njih čelu gospodič z Uherska. Pero na čepici in široki traki falške barve na levem njegovem ramenu so veli v naglem diru, a meč mu je zvonil ob stremen. Rohrbek je takisto krenil k vratom, Na polju pred samim Amberkom je bil hrupni vojni tabor. Tu so postavile trume svoja stanovanja, katere je privedel falcgrof sam, a med katerimi je bilo nekoliko čeških tolp, a to jezdnik pod poveljem bratov z Gutštejna. Število te vojske se je povečalo po moštvu, ki je pri¬ spelo s houfnicami in tarasnicami in katere je vedel Mikat Brada. Povsod živo pod navadno tihem polju, hrup od rana do v noč. Toda tedaj stoprv je bilo povsod kakor na mrav¬ ljišču, ko so priropotali češki bojni vozi, ko so na njih prispele trume postavnih tuezdnikov, izmed katerih pre¬ težna večina ni prvič korakala pod bojnitni prapori. Na ukaz gospoda Zdeslava Mečkovskega so vozovi postali in prednje in zadnje krilo sta se spojili. To je izvedel go¬ spod Kdulinec. Konji so bili kmalu izpreženi: oje vsakega voza so porinili na bruna prednjega voza, deske so spo¬ daj spustili, pripeli močne, rožljajoče lanec od jednega 10 — 146 — voza k drugem, a vozi tako nagrmadeni so se izpreme- nili v pravokotno trdnjavo, ki je objemala velik prostor, krila proviantne voze in moštvo, ki je v njej taborilo. Samo nekoliko vrzeli so pustili med vozovi, ka bi se lahko hodilo. In mnogo so hodili iz tabora v mesto in iz mesta v tabor. Prvi je pridirjal v tabor gospodič z Uher- ska, ka bi pozdravil očeta in njega in vse starše pozval k falcgrofu. Drugega dne so se odpravili, vzevši najlepšo obleko, k njemu v mesto, Zdeslav z Mečkova. Kdulinee z Ostromerja in Matej Libak z Radovesic. Ko so se vrnili, niso vedeli drugega o mladem falc¬ grofu nego samo hvalo; pravili so vladikam okoli njih se skupivšim, kako vljudno jih je sprejel, kako ljubeznivo le občeval, češki govoril kakor čeh, a to prav razumno o vojni, ki se gotovo konča s porazom njegovih neprija- teljev. Takšno prepričanje so si prinesli stariši iz Am- berka s seboj, ko so tamkaj slišali, kako je v polju do- sihdob, naznanjali so tudi, da pride falcgrof s soprogo pogledat vozove in vojsko. »Videli smo tam tudi gospoda Jetriha z Gutštajna", je pripovedoval gospod vladika z Uherska Grohu z Med- jesic, ko je hodil ž njim in z Libakom po taboru. »Toda veruj mi, knez je nas tujce laskaveje sprejel, nego on nas, svoje krajane. “ »Saj je to Gutštejn — ponosna, gospodska, slavo¬ hlepna kri — in pa rači pomisliti, ti si podobema*), husit, a on trden Rimljan**). Za kristjana nobenega iz med nas nima." »Pustimo to, prijatelji", je tolažil Libak. »Sedaj smo v vojni in v tujini. Nemara bi se še tu ščipali in grizli. Dosti imamo tega doma. Sedaj pojdita raje pre¬ gledat tope in houfnice, koje nam izročijo." *) Utrakvist. Op. pr. **) Katolik. Op. pr. *- 147 • „Toda to si zapazil, gospod Matej, kako sem go¬ spoda z Gutštejna dostojno povabil, ka bi takisto prišel k nam pregledat, a kako se je namrgodil in me kratko odbil, češ, da bode jedva časa — je pravil vladika z Uherska in mračil čelo. -,Aj, seveda zapazil —“ je odgovoril Libak z na¬ smehom; „toda pusti ga — on je gospod — ti si mu samo vlastelin/ „Toda plemenitaš!“ mu je padel ostro v govor stari vladika in si gladil brke. „M">j rod je gotovo tako dober, kakor njegov, če ne boljši — vsaj ni Bog ve od¬ kod se preselil/ „Sreča, da si pri vozih“, mu je odgovoril Libak in se nasmejal, „preje sem čul, da je imenoval falcgrof gospoda z Gutštejna poveljnikom vseh jezdecev. To bi dolgo pod njegovim praporom se ne mudil/ Tačas so stopili skozi vrzel iz svojega tabora in se bližali drugemu, kjer je stala falcgrofova artiljerija, a kjer je pozdravljal Mikat Brada, nje poveljnik, svoje znance, mlade vlasteline, s kojimi se je bil srečal na potovanju. * * * Viljem Rohrbek je samo trenutek dvomil in prev- darjal, a to, ko je bil pri svoji dražestni gojenki. Toda ko je potem šel vun in se našel v vojnem hrupu, ko je prišedši pred mesto videl celo vojsko teh nenavidenih Čehov — je že minila sila onega dojma, a njegov zmajani sklep je postal zopet trden. Ko se je vračal v mesto ves zaglobljen v mračne misli, ga je došel pri vratih mladi z Mečkova. Rohrbek se je ozrl nanj. Njuna pogleda sta se srečala, grozeče, zlobno, črni kancelar je dobro opazoval prijatelja Mikata Brada, ki je temu mlademu vitezu gotovo vse povedal. Saj je od onega večera, ko je na svoji tajni poti v mesto 10* — 148 — « srečal tega puškarja, je Rohrbek čutil, da je zasledovan ne od Mikata, ampak od njegovega prijatelja — a ta je gotovo zasledil in poročal kneginji nočni poset pri cesar¬ jevem poslancu. Od one dobe ni falcgrofinja ničesar več zaupala Rohrbeku, še mu ni dala vsega pisati. Zato pa je ta češki fantalin pridobil njeno zaupanje. Sedaj mu je zopet na poti. O saj je trajalo veselje njemu in vsem njegovim krajanom najdalje! Toda treba je hiteti. Rohrbek je zvedel, da se vrne falcgrofinja zopet v Landshut, a gotovo tudi njega vzame s seboj. Falcgrof odide z vojsko dalje gubit in vničevat krajine svoje rodne zemlje. Kje bi ga zopet srečal, kje bi se mudila zopet takšna priložnost? Kako se mudi knezu na to pogiteljno pot! V taboru so se vršile na njegov ukaz goreče pri¬ prave k odločilnemu vojnemu pohodu češke vozove so oskrbeli « potrebnimi topi, a kar je nedostajalo orožja in oprave, so dopolnjevali iz falcgrofovih zalog. Rohrbek je bil takisto v spremstvu. Moral je tja, sama falcgro¬ finja je to zahtevala. Videl je grozne te češke vozove, z veselo plapola¬ jočimi prapori, videl je bradate ščitonoše in strelce na vozovih, a pri njih urejeno pehoto. Njej se je pridru¬ žila na ialcgrofov ukaz truma čeških pešcev, ki so že dalj časa bili v njegovih službah, a koji so bili vse enake obleke češke barve, v rdečih suknjah, belo prevlečenih. Solnce je jasno svetilo, a v njegovih pramenih je blestolo orožje urejenih trum in sta bleščala pozlačeni oklep in srebrni šlem dražestne falcgrcfinje, ki je jezdila na okrašenem belcu poleg svojega častitega moža. Bila je radost, pogledati knežja zakonska, kako sta pregledo¬ vala vrste, spremljana po dotični družbi. A ko je sedaj falcgrof konja ustavil in iz njega z jedrnatim, daleko zvonečim glasom govoril vojski po češki — 149 — in vse poživljal, ka bi bili dobrega srca in se moško bo¬ jevali, da jim on tega ne pozabi, tu je zagrmel navdu¬ šeni krik, ki je zvenel od trume do trume, po vsej vojski in šumel po jasnem vzduhu kakor burja za polet¬ nega dne. Bandere so bile po vozovih visoko vzdignjene, pra- pomiki posameznih trum so majali s svojimi prapori, a v tem so zagrmele tudi kakor v pozdrav Mikatove hauf- nice. V tem hipu je vladala povsodi radost, navdušenje in vera v zmago. Samo Rohrbek, ves žolt v licu, s tesno stisnjenimi ustnicami, je upiral svoj paleči pogled v mla¬ dega kneza, ki bi, kakor si je priznaval v svoji duši črn kancelar, nemara i samo peklo za seboj potegnil. Ves tisti dan po ogledu vojske je bilo v taboru, zlasti med vozovimi zgradbami češkimi silno hrupno in veselo. Mladi knez je dal vsem tolpam dovolj pijače, ka bi se poslednji dan počitka kakor gre pokrepčali. Jutri gredo naprej, z jutranjim dnevom nastane prava muka in beda vojne. Dude in piščalke so cvilile, mezdniki so plesali z vojačkami, kar jih je tu bilo, ali pa pili, igrali, peli. Danes bilo je vse prosto, danes vojni sodnik marsikaj ni videl, kar bi inače karal in kaznoval. Veselje je trajalo vse popoldne in ni umolknilo, ko seje sklonil večer na krajino. Minula je noč. Posadka, ki je bila v samem Am- berku, je korakala zgodaj ob ropotu bobnov in zvokih piščalk skozi temna vrata vun, ka bi se spojila s taborsko vojsko. Tolpa jezdecev v oklepih, straža mladega kneza je čakala urejeno, nedaleč od njegovega doma. Tam pod stopinjami pri vratih stali so tudi vojaki, držeči za uzdo osedlane konje, falcgrofovega in njegove plemenite dru¬ žine. Tudi Mikulašev vranec je tu nestrpno čakal, kopal z nogo in stresal bujno glavo. — 150 — Bilo je krasno, poletno jutro. Solnce je že izšlo. To so si pravili tudi gospodi bavarski, čakajoči v veži na svojega kneza. Rekel je, da se dvignejo ob solčnem vzhodu. Bil je vedno prvi na mestu ob času, ki ga je določil. A solnce je že precej visoko. Plemiči, sedeči in hodeči, so se že spogledavali, a s pogledi in besedo po¬ vpraševali: „Kaj je, zakaj ne pride?“ — »Kneginja od¬ haja, poslavlja se od nje“, je rekel nekdo. Mnogi so po¬ kimali z glavo, ta in oni se je nasmehnil. Potem so čez nekaj časa zopet pogledali vun na nebo, a zopet na vrata, ki so držala k kameram knezovim. Oboroženi gospodi, doslej sedeči, so vstali in se sprehajali po veži, po ka¬ teri je zvenelo rožljanje ostrog in zmes glasov. ,,Gospod z Gutštejna 1 *, je pravil stari belolasi Juri z Visbeka, »tisti mladi vaš krajan, tisti z Mečkova je vstopil rano k falcgrofu, a doslej se še ni vrnil. — Ali bi se motil?® Gospod Jetrih z Gutštejna in na Hišah, visok in suh mož, ponosnega vedenja, je hotel odgovoriti, v tem je nastal okoli hrup in šum. Vsi so gledali k bližnjim durim, skozi katere je vstopil mož v črni obleki, žoltega, prepalega obraza, plahega pogleda. „To je tisti tajnik kneginjin! 1 * „Gospoda“, oznanjeval je s temnim glasom, »velika nesreča se je pregodila. Mor je v hiši — knez je v tem hipu — umrl . . .“ Burja glasov in vzklikov je bil odgovor. Vsi so planili k zlo vestnem možu, toda na njih zmotana, zmešana in kakor blisk si sledeča vprašanja je od¬ govoril z nekolikimi besedami, katerih zaradi hrupa ni bilo razumeti; predno so se nadejali, je odprl na hodnik vedoče duri in izginil. Njegove besede so bile podobne resnici, a njegova prikazen, važni način, s katerim je izpregovoril tako — 151 — osodno novico, sta vzbudila grozno presenečenje in raz- Siljenje. Stari Visbek in druga vedno vdana plemiča so hoteli planiti skozi duri, vedoče h knežjim sobam — a v tem hipu so se same odprle, a skozi nje je vstopil Mikulaš z Mečkova, bled in kakor poln groze. Takoj so ga vsi obklopili, takoj so planili vsi s vprašanji nanj,— a ko je slišal, kar jim je bilo javljeno, a kdo jim je po¬ vedal, se je silno prestrašil — toda takoj je rekel s po¬ vešenim glasom. „Gospoda, to ni resnica — knez je samo obolel Gospod z Visbeka, prihajam po vas — knez vas kliče. “ Te besede so pomirile veliko razčiljenje vseh. Stari go¬ spod s Visbeka je vstopil, a takoj za njim gospodič z Uherskega, ne marajoč zato, da so ga klicali gospodi, ga zadrževali, da je gospod z Gutštejna čez vse po češko kričal nanj, ka bi povedal vendar natančneje. In zopet so bili sami tu, nevedoč dobro, kar se je prav za prav zgo¬ dilo, kako je knezu, kakšna je njegova bolezen, in je-li nevarnosti. Stari gospod z Visbeka je takoj, ko je zaprl go¬ spodič za njim duri, ga vprašal, kaj se je prigodilo. „Ah, gospod — knez umira — otrovan je. — “ Belolasi plemič je za hip postal, kakor da je strela pred njim vdarila. „Za Boga, pospešite — kneginja vas kliče — obupa“, je silil gospodič. Te besede so vernega plemiča vzbudile. Skokoma je preletel tri sobe, a že je stal v tej, kjer je ležal na postelji mladi falcgrof in se zvijal v bolesti. Zdravnik je stal pri njem; nad knezom se je sklanjala obupna falc- grofinja. V tem ko je gospodič z gospodom z Visbeka pristopil, se je ozval njen prestrašen vzklik: „Umira! u Pala je na posteljo . . . — 152 — In zopet je dolgo časa minilo, kar so gospodi v veži že nestrpno čakali. To je gotovo nekaj groznega, kar je kneza zadelo. Tisti mož je govoril o moru — kakšno čudo, ka bi grozni ta gost, ki zdaj povsod po¬ haja, i sem zablodil? Toda da bi ravno kneza, v tem hipu — o ne. — Pa da tudi Visbek ne prihaja. Stari gospod se je sklanjal v tem hipu nad uni¬ čeno, mlado gospo. Bolestni udarec je i njega zasegel, toda ni ga oropal vseh dušnih moči. »Milostna kneginja — gospoda čaka — a vojska je urejena. Kaj je storiti ? Ako izvedo, da je knez mrtev — o Bože, Bože, kaj si to dopustil“, je zabedoval starec. H kratu se je vzklonil in poslušal. »Trkajo — gospodi so nestrpni — ha, slišim ko¬ rake in orožje. Že gredo sami.“ In res je nekoliko najvažniših bavarskih gospodov, katerim se je pridružil tudi gospod Jetrih z Gutštejna, odprlo duri in vstopilo že v prvo sobo. Tu pa so postali. Stopila jim je naproti sama kneginja, ko jo je sprem¬ ljal gospod z Visbeka. Bila je bleda kot smrt in na očeh i je bilo poznati, da je plakala. »Gospoda”, je izpregovorila in njen glas se je tresel. »Neprilike imam. Falcgrof je naglo obolel — omedlevica se ga je lotila. Sedaj je že bolje — samo da še ne sme dosihdob iz postelje . . . Toda neče takisto, ka bi se zaradi njega odprava zakesnila. Ukazuje, ka bi se takoj, brez zadržka — podali nad Sulcbah. Pride hitro za vami“. Vsi so se oddehnili, vsem je odleglo. »No torej, gospoda nad Sulcbah !“ Stala je trdno, njen glas se ni več tresel — toda ko se je vračala, so si ji šibela kolena, a ko je vstopila medla in uničena v sobo, kjer je ležalo falcgrofovo mrtvo telo, je pala na zemljo kakor podsekana, a mrak je za¬ stri njeno dušo. — 153 — Tačas se je že podil Mikulaš na svojem vrancu iz mestnih vrat in zbadal nujno žival brez usmiljenja v strani, da ste krvaveli. Vranec se je gnal v divjem begu, z zardelimi, rasširjenimi nozdrvi sope, proti češkemu ta¬ boru. Že je bilo videti vozovo zgradbo k odjezdu priprav¬ ljeno, a nad vozi plapolajoče bandere in prapore, trume so obile urejene, a rani veter je zanesel sedaj do gospo¬ diča spev, zvoke znane pobožne pesmi. „Na kneza čakajo 11 , je pomislil mladi vitez ves ga¬ njen. „Hočejo zanj bojevati. O, ko bi vedeli!" XIII. Taj ena smrt. „Glej, glej naš gospodič! 11 je vzkliknil Romenec, stoječ na prednjem vozu pod vihrajočim praporom. „Poglejmo, s kakšno prihaja! Vranec je ves ugnan, uzda bela od pene, samo kadi se od njega. Kaj se je dogodilo ? Ah, že je zagledal gospoda Kdulinca, k njemu je krenil — a ta že pošilja jezdeca nekam. Po koga?" Kmalu na to je imel odgovor. Videl je, kako sta se pripodila Matej Libak in stari vladika z Uherska h gospodiču in h Kdulincu. „Odidemo brez kneza! 11 je naznanil Kdulinec svo¬ jima prijateljema, a mračil čelo. „To je čuden začetek.. Ravno v tem hipu! 11 Tu je že jel gospodič staršim češke vojske praviti, da je falcgrof danes zgodaj zjutraj h kratu obolel, toda da je dal povelje, ka bi vojska vendar le odšla proti Sulcbahu. Lice gospodičevo, od nagle ježe pordelo je za¬ čelo sedaj bledeti. Govoril je hitro, površno, kakor v silnem dušnem vzhitu . . . „ Ne mara pa bi vender počakali —“ je menil Kdu¬ linec gledaje od Jenika na Libaka. „ Je-li bolezen huda ?“ je vprašal oprezni Libak. — 154 — »Omotica — a takoj je vznikla govorica, da je grof umrl —“ »To bode dolgo živ“, se je nasmehnil Libak. »V ostalem —“ »In kaj je rekel zdravnik? Govori, Mikulaš! 8 je vpadel važno gospod Zdeslav. »Da knez brzo ozdravi —“ »Aj, sinek, kako to izgledaš! Barvo meniš — ne¬ mara si takisto bolan ?“ je vzkliknil stari vladika. »Nič mi ni — ta nagla ježa — Toda sedaj že morem nazaj/ »Kako to! Ti ne pojdeš z nami ?“ »Kneginja je želela, ka bi se vrnil — saj itak pridemo za vami pred Sulcbah — “ »Podal je očetu, podal hejtmanom roko, a že je obrnil konja in odjahal. Hitel je od tod, kakor bi zakrivil kakšno zlodejstvo. Vsa njegova duša je bila zavzeta. Eno je sledilo danes drugemu. O to jutro! Ti dogodki! Kako se spametovati, kako premisliti ? Samo to je bilo gospodiču jasno, da je zadela falc- grofinjo velika nesreča in da se ji bliža še večja. A to je bil pravzaprav razlog vsemu temu, kar je v mestu, kar je sedaj storil. Kar je storil v svojem razčiljenju in svoji skrbi zaradi knjeginje ravnokar pred obličjem svojega očeta in svojih krajanov, to mu je leglo na dušo kakor velika teža, čutil je, da ni prav ravnal. Toda kdo bi se obotavljal, ko ona, ona — Ah samo njo je imel v mislih! — Knez je bil ž njim vedno ljubezniv in ga je rad imel, zlasti v poslednji dobi — toda njegova smrt je razžalostila gospodiča zato, ker je takšno gorje in ne¬ srečo prizadela falcgrofinji. Sedaj jo je zopet videl uni¬ čeno same bolesti, a zopet junaški močno, kako je v — 155 — največji dušni boli so vzravnala in stopila naproti go¬ spodom oznanit, da falcgrof ni umrl, ka bi le odšli nad Sulcbah. O, bil bi pred njo pokleknil, bil bi poljubil rob njenega oblačila in ji ponudil vse, vse v njeno uteho, z radostjo umrl zanjo! A še ni vsa nesreča odstranjena. Je-li se bi v nemškem taboru razneslo, kar so si že pravili v mestu po ulicah, postala bi grozna zmešnjava, a vse je izgubljeno. — Smrt falcgrofovo je treba tajiti — vssj v tem hipu ... Kar dalje, tega gospodič ni premišljeval — Kakor v mrzlici se je tresel in bil napet do skraj¬ nosti, ko je vjezdil v drugi tabor falcgrofove vojske, kjer so bile večinoma trume nemške konjiče in topničarsta. Gospodič se ni tega bal, da najde ves tabor na nogah, polnega zmešnjave in groze. Globoko se pa je oddehnil, ko je videl tolpe večinoma že urejene, ali se ravno uvr- steče a gospode, ki so ravno prišli iz mesta, iz falegro- fove veže in se pripravljali, ka bi odrinili v polje. Ver¬ jeli so, slušali, a zlovestna novica še ni prodrla v vojsko. Gospodič se tu ni dolgo mudil. Hitel je v mesto, ka bi poročal knjeginji, kar je videl. Ko je prijezdil do vrat, je zaslišal za seboj predirljive glase vojnih trobk in temen ropot bobnov. Vojska se je podala v pohod. Bilo je odločeno. Medtem je nastal v mestu mir. Ulice že niso bile polne rožljanja orožja, konjskega peketanja in ropota bobnov. Vojska, kar jo je bilo tam, razen knežje straže, je odšla za ostalimi v polje. Inače pa je bilo v meščanskih sobah. Povsod živi govori, povsod velik vzhit. Takoj zjutraj se je raznesla po mestu čudna novica, da je mladi falcgrof naglo umrl. Mnogi tega niso verjeli, večina pa se je bala, in močno. — 156 — Eni so pomislili take j na umor a na vse njegove groze, druge je dimila pred vsem smrt mladega kneza, kojega so ljubili zaradi njegove vljudnosti, radodarnosti in posta vnosti. „Štirindvajset let!“ je marsikatera ustnica v tena hipu šepetala. „Tako mlad in krasen! In ravno sedaj, ko se mu je posrečilo, ko je zmagoval!“ Toda hkratu, kakor če zaduje veter, ali če se pri¬ vali iznenada nov tok je zopet zazvenelo: „To ni resnica! Falcgrof je živ — Zbolel je samo, toda umrl ni!“ Poročilo o njegovi smrti se je naredilo Bog ve kje. Ta veselejša novica je imela gotov izvor; prihajala je iz knežjega doma. Tudi svedoke so imenovali, ki so pri¬ hajali odtod a pripovedovali, kako je kneginja pred ne¬ kolikimi hipi naznanila gospodom da je knez zbolel. In potem pa, ko je vojni hrup pred vrati se razlegal v mesto, ko se je ozval vzklik: „Vojska je odšla — knez je tako ukazal in sam pojde zanjo!" toda so verjeli že tudi tisti, ki so dvomili do posledjnega hipa. V domu, v kojem je prebival falcgrof Rupreht s svojo soprogo, je vladala globoka, žalostna tišina. — Pred vrati sta stala dva laneknehta s širokimi bi- reti, a odganjala vsakega, kdor se je tu pred stopnicami zastavil. V prvem nadstropju na hodniku, kjer so bile knežje sobe, sta stala takisto dva, a to sta bila češka mezdnika v rudečih suknjah z belim prevlečeniem. V veži se je razgovarjal s pridušenim glasom stari gospod Juri Visbek zlo v skrbeh in žalosti, z dvema zdravnikoma. Brž ko pa so se odprle hkratu duri in je vstopil gospod Mikulaš, je pomignil stari gospod obema doktorjema, ki sta stopila v bližnjo sobo. Tam je ležal mrtvi falcgrof Rupreht. — 157 — „Kako je?“ je je vprašal nestrpno stari plemič. Glasneje kakor to vprašanje pa se je ozvalo njegovo: „Hvala Bogu!“ ko mu je povedal gospodič, kako je v vojski in da je že odšla. „In kako je falcgrofinji? — Kaj dela?“ je vprašal mladi vitez. Vedno enako. Sedi v svoji sobi kakor uničena. — Ne plaka. — Se ne meni več, sirota. — Preje je vpra¬ šala, kje je Rohrbek. — Ko smo ji povedali, da ga tu nikjer ni, je glasno zajeknila — u „0, da se je šele sedaj prepričala!“ „Vi veste!“ je vzkliknil Visbek. „Da je ta Rohrbek izdajica in — morilec. Ste že račili preiskava ti ?“ „Deček je nesel rano knezu zajutrek, tako je sam povedal. — Na hodniku je srečal Rohrbeka. Ta ga ja ustavil in rekel: Knez bode zajutrkoval s kneginjo. Teci to naznanit. Jaz ti tačas držim zajutrek. “ Predno se je deček vrnil — “ „Nasipal je ta zločin strupa. — „Zato je tudi hitro smrt razglaševal, ko se je knez še žnjo boril. On je go¬ tovo razširil to novico tudi po mestu — “ # In širi jo gotovo dalie. O, da ga ne moremo za¬ sledovati javno kot trovitelja! V tej zmešnjavi je lahžo ušel a le Bog ve kje — “ „Da nisem vsaj za trenutek preje prišel! Knez mi je ukazal, ka bi o solčnem vzhodu prišel k njemu. Ko sem vstopil tedaj k njemu, se je že zvijal bolesti. O da bi ga bili videli in kneginjo, ko je gledala kneza! Samo nekoliko hipov preje, a nemara bi — Ta ničemurnež učeni!“ -Pustimo tarnanje, postavni gospodič. Hvala vam — mnogo ste danes kneginji storili. Pomozite, prosim i nadalje. Storimo, kar moremo — Kneza tu ne moremo — 158 — pustiti. — Tu bi dolgo ne tajili smrti. V Landshut mo¬ ramo. Zdravnika pripravljata sedaj mrliča/ „A moremo to storiti, midva sama in zdravnika?’ „ Gospod Juri Rosenberški že takisto ve, rekel sem mu, a grajski grof landshutski je takisto zanesljiv. — Samo vernega, dobrega spremstva je še treba — “ »Tega priskrbim. Vzemem krajane in telesne straže, kar jih je še tu. Malo kdo izmed njih ume nemški, in jamčim zanje — “ »Torej skrbite zato, jaz pojdem sedaj h kneginji. O so to grenki poseti! a stari gospod Visbek je žalostno zmajal svojo belo glavo. * * * Falcgrofinja je ostala predpoldne tega neblagega dne sama v svoji tihi kameri, sedela v naslonjači s po¬ vešeno glavo in gledala s kalnimi očmi pred sebe. Bila je v bogati obleki, katero je oblekla rano, nič hudega ne slute. Saj je bledo, žalostno lice bolj pričalo o njeni tugi, nego bi to javila črna, vdovska obleka. Udarec, kateri je zasegel tako iznenadoma, jo je početkoma popolnoma uničil. Da ni bilo Visbeka in go¬ spodiča, bila bi žalosti v prvem hipu kričala, a ne uta¬ jila smrti dragega moža. Potem pa se je vdala takšni medlosti in toposti, da ni plakala, ni stokala. V tem hipu ni marala za ves svet, kaj ji je za kneštvo, za katero se bojuje, kaj za vojno, zmago ali poraz? Mož ji je umrl, to, kar je imela najdražjega, je ginilo. Teda ko jo je stari gospod Visbek s tresočim se glasom tolažil a ji srčno prigovarjal in jo spominjal na otroke, tu se je spomnila tega, kar bi rajni soprog rekel, ki jo je rad imenoval bogatirko*). »Saj je to za naše *) Junakinja. Op. pr. — 159 — • otroke!" O ubogi otroci! Uboge sirote! On je za vas umrl, za vas kajti za vas je vse storil! Tu je zopet oživel mladi kneginji vir solza. Hotela je zopet k mrtvemu možu. Niso je pustili. . Potem je sedela sama, a zopet so jo obhajali trenutki obupnega gorja; vila je roke in glasno zastokala, ko se je spomnila, da je dragi mož umrl, tako bedno in ža¬ lostno! In Rohrbek! O zakaj ga je branila, o zakaj ni povedala vsega soprogu! Rohrbek bi gotovo ne smel semkaj — knez bi ga ne pustil semkaj. O je-li mogoče, da on — on, njen učitelj! In ako je temu tako, potem je ona tudi kriva — o — In zagledala je starega Visbeka, ki je nekolikokrat prišel sem. Vprašal je, odgovorila je nekako, odšel je in prišel zopet, a z zdravnikoma in gospodičem. — Nekaj so pripravljali v najbližjih sobah; potem se je zopet po¬ javil Visbek ter prosil kneginjo, da bi se pokrepčala z jelom, da se podajo na pot. Jelo je odklonila a samo vprašala, kakšen čas je. »Popoldne je. Gorkota, „bolnemu" sitna, je minula —“in vprašal jo je, ni-li slaba ter oprezno dodal, da bode treba na konju jezditi. „ Zaradi ljudstva, ka bi ne imelo suma", je razjasnjeval. »Dovolj sem krepka. — Je-li se vrnil Rohrbek?" Stresla se je, ko je Visbek odgovoril: „Morilec se ne vrača." — Kmalu nato pomikal se je iz knežjega doma mnogo¬ številen, toda tih sprevod. Najprej je jezdila truma je¬ zdecev, za njimi nekoliko pešcev, a za temi so nesli štirje knežji lancknehti, ramati in bradati, nosilnico, poleg katerih je jezdila na konja kneginja, spremljana po gospodu z Visbeka, gospodiču z Uherska in zdrav¬ niku. Za njimi korakala je zopet truma pešcev a za temi so prišli trije vozovi. Na enem izmed njih sta sedeli dve — 160 — kneginji strežnici in drugi zdravnik, na ostalih je bila druga nosilnica in potrebne malenkosti. Za vozovi jezdil je nevelik oddelek jezdecev. Amberški ljudje so se ustavljali, tu posamezno, tam v trumah. — Nihče se denes ni brigal za jezdece in pešce, pogledi vseh so izkali nosilnico, ki je bila dobro zastrena, a mlado kneginjo. Bila je bleda, skrb se ji je brala z obličja. Vsi so jo pomilovali, vsi ji želeli, ka bi knez brzo ozdravel. Povsodi so tiho pozdravljali. Nikjer vzklikov, nikjer šuma. S spoštljivo tišino javili so povsod svoje sožalje. Kneginja je tu in tam pokimala z glavo kakor v pozdrav in zahvalo. Srce se ji je krčilo, a čudno, da ni zaplakala še preje, ko je stopala iz doma. Prešinilo ji je dušo, kako je radostna gledala iz arkirja v to ulico, po kateri je prihajal knez pred nekolikimi dnevi z vojsko. Videla ga je krasnega na konju, videla ga, kako je skočil raz njega ter hitel k njej, kako radostno jo je pozdravil po daljši ločitvi. I tako sedaj odhaja, tako se loči od Amberka, kojega je pomladi sam premagal. Tih sprevod se je pomikal po tihih ulicah in med molčečimi trumicami, dokler ni bil za temnimi vrati. Ko so bili v širnem polju, je zapadlo solnce. Tu je vstavil tudi g spod Visbek sprevod in prosil kneginjo, ka bi zjahala in se dala nesti. Mikulaš ji je pomogel, a pri tem občutil, kako se trese po vsem telesu. Vsa medla je sela v nosilnico. Zastrli so zarese. Tu se že ni več pre¬ magala. Zopet jo je napal krčevit jok. Ubogi otroci! Pri¬ našajo jim očetovo mrtvo truplo. O da ni na soprogovem mestu! Nastal je večer, a po večeru tiha zvezdnata noč. Sprevodu pa ni prinesla počitka. Pomikal se je dalje in — 161 — dovolj hitro. Zdravnik je vsem ukazal, ka bi zaradi bol¬ nika mirovali. Tako so stopali in molče se premikali, k večjemu, da je tu in tam izpregovoril drug z drugom besedo za¬ molklim glasom. — Samo včasih je zacinkal meč jezde¬ cev, ali udarila podkova ob kamen, iz" kojega je prikre- snila naglo iskro. Samo malo plamenic so prižgali. Stari gospod Visbek je tako ukazal. Dve so nosili pred nosil¬ nico, ka bi mezdniki, jo noseči, videli dobro svojo pot. Kadarkoli pa so se ustavili, a je zdravnik odgrnil od nosilnice zastor, in se sklonil k bolnemu knezu, je bilo nosilcem plamenic se postaviti strani, kajti močna svetloba plamenič je delala medlim očem bolnega falc- grofa, kakor je pravil doktor, težavo. Gospodič z Uherska je jezdil poleg kneginjine nosilnice. Po trudu in napetosti današnjega dne je že med- leval; tiha noč s svojim svežim delom in mirom mu je nujala osveženja. Očesa pa ni zatisnil. Misli mu niso pri¬ puščale tega. Vsakčas se je ozrl po nosilnici, v koji je sedela falcgrofinja, Spi li ? Ali se dalje žalosti! O da bi mogla zadremati in za nekaj časa pozabiti! In potem se je h kratil spomnil svojih krajanov in svojega očeta. Sedaj nemara leže pred Sulcbahom. Go- spodičeva vest se je oglasila iz nova. On, samo on jih je zavedel tja — s svojo lažjo. Bi se bili tudi tja podali, ko bi vedli, da je falcgrof umrl? — Saj so mu prisegnili vernost. Toda samo njemu! Smrt je prisego uničila. Ah, njim je to vse eno, je-li živ knez ali mrtev. Prišli so se samo bojavat, a kneginja boja ne pusti. Tako se je gospodič tolažil — toda pra¬ vega miru ni občutil. V duhu je videl Veruškino ogor¬ čeno lice, iz nova je čul njene trde, oponašajoče besede „Ti bodeš nas vseh nesreča!" — A poleg nje tisti bledi, skrbni obraz starikave matere! 11 162 — Mikulaš je naglo vzklonil povešeno glavo in se oziral po zvezdah, hote tako, niti tem težkim mislim. — Toda zvezde so mu prinašale v spomin ono tiho nož, ko je sedel sam pri oknu v rodni svoji trdnjavici, hrepeneč po teh tujih krajinah, ko je pristopila mati k njemu, ko je bil tako ganjen, od te vdanosti in ljubezni. Sedaj nemara misli nanj in na starega očeta, a zanju moli. Očeta in Boršickega jima je odvedel on sam — V tem je pomignil gospod Visbek k oddehu, a no¬ silnico so spustili na zemljo. Najbližji okoli so se vsi ostavili. Bilo je to na parobku gostega gaja. Jezdici in pešci so že bili pod njegovim šumnim zvodom, proti ka¬ teremu se je dvigal dim nekolikhi plamenic. Njih ruda svetloba se je migaje tresla po deblih dreves in v gostih koših. Gospodič je takoj pozabil na vojsko krajanov svojih, na domovje in svojo krivdo, katero si je priznaval, a takoj je pomignil enemu izmed nosilcev, Kojega je tiho, češki vprašal, spi-li kneginja. „Ne spi“, odgovoril je bradati mezdnik, „Pa do¬ zdevalo se mi je preje, da plaka. Slišal sem njeno ihtenje.— u V tem se je gospodič stresel. Nosilnica se je odprla in iz nje je stopila falcgrofinja. Postala je bleda, resna, se je ozrla, a ko je zagledala soprogovo nosilnico blizu pri starem dobu, poleg katere je na vzpeti korenini dre¬ majo sedel zdravnik, zavit v temen plašč, je premo sto¬ pala proti njej. Zdravnik se je vzdramil in z grozo gle¬ dal na gospo bledih lic, ki je počasi kakor z nego¬ tovimi koraki se približala in se sklanjala k nosilnici, S tresočo se roko je odgrnila zastor. — Doktor ji je hotel zabraniti, toda premislil se je, jo pustil, a samo bliže pristopil — a že je tu bil trdi Visbek, ki je kneginji nekaj tiho povedal. 163 — Gospodič je videl, kako so se ramena mlade kne¬ ginje, močno stresla bodisi od joka ali krčevitega, bole¬ stnega ihtenja. Toda že je vstala, že odhaja, ne plaka! „Ne smemo se več ustaviti", je rekel Visbek go¬ spodiču. „Kneginja je močna, premogla se je, toda v drugo — ne vem. Da bi le že bili v Landshutu. To je zanjo križev pot. Toda nazaj že ni več možno —“ XIV. Pred Sulcbahom. Mikat Brada Oguljeni je imel sedaj pred Sulcbahom glavno besedo, t. j. njegovo „brblje.“ Jedva so prispeli od Amberka semkaj brez vsake nezgode, že so se podali na delo. Tu so morali vse motike, lopate in krampi iz vozovih skrinj vun, a del vojske, od vsacega bojnega voza po dva, je začel z njimi delati. Ni bilo treba, ka bi popravljali ceste ali jih delali, ampak ka bi krajne vozove, ki so varovali tabor kakor zgradba, na katerih manje pripravnih mestih zakopali, a tope, ki so bili ugodno zunaj tabora razpoloženi, z na¬ sipom obdali, a visoke koše na njem z glino in peskom napolnili. Najbližje k topom so potegnili one vozove, ka¬ teri so bili naloženi s krogljami, prahom, ognjenimi stre¬ lkami, lestvicami in kavlji. Tu je stalo nekoliko konj neprestano pripravljenih,' ka bi se z težjimi topi, ko bi potrebno bilo, moglo tako z mesta na mesto B potr¬ ga valo.“ Pri topih je bilo živo, v taboru pa med voznimi zgradbami kakor na mravljišču. Stavili so si mezdniki hrame iz kolov, slame in hrastja, staršim in rotmojstrom so postavljali njih šotore iz piatna, a sredi tabora, na severni strani, kjer so večinoma sami Nemci ležali, so zbijali visoke vislice za grobe hudodelnike vse vojske, 11* — 164 — za katere je bilo vklenjenje v železo pred vso vojsko ali „pračata“ že malenkost. Po naredbi bavarskega gospoda Rachenburka, ko- jega je imenoval falcgrof najvišjim vse vojske, so legli Čehi na jugu. Pred njimi se je vzpenjala za rečico Vislo dolga višina, na koji se je dvigala zelenkastosiva skala, kjer je stal Sulcbah, dobro z zgradbami in s tolpi utrjen. Dalje proti vzhodu in severu okoli vsega mesta se je utaborila ostala vojska na ravnini in po višinah. Bavarci in konjiča, izmed katere je bilo mnogo češke, ko jo je vedel gospod z Gutštejna. Še si ni upravila oblegajoča dobro svoje gnezdece, že so jele tarasnice in druge »br- blje“ grmeti in biti in tepsti po zidovih, da se je kar kadilo iz njih. To je Mikata Brada srčno veselilo. »Gospod Matej 1“ je nagovoril veselo Libaka z Ra- dovesic, ki je objezdil tope in opazoval njih učinek, »ta¬ kole naučimo one tam prositi —“ a pokazal je proti mestu. »Odgovarjajo sicer, a še mi niso ubili niti enega dečka. Mečejo kroglje pred koše na zemljo —“ »Toda ponoči popravijo, kar jim razderete po dnevu —“ »Naj, kako dolgo namjodole? Razderemo jim zi¬ dovje tako, da za nekoliko dni pričnete z Gospodom Bogom jurišati, — 8 »Da to Gospod Bog! Čim preje, tem bolje. Samo ka bi prispel ta čas brzo falcgrof — “ »Ne ljubijo se vam ti Bavarski gospodi, ni-lires?“ je hitro vprašal Mikat. Libak je zmajal z rameni. »O jaz jih poznam, gospod Matej. — Ne smatrajo človeka kot pomočnika in sebi enakega — saj bode dru¬ gače, ko falcgrof pride. Ta jim ne da, ka bi nas —“ »A mi jim tudi ne damo“, je dodal z nasmehom Libak, a pomignivši krajanu pobodel konja in jezdil da¬ lje pregledal in opazovat. — 165 — V češkem taboru je bilo prvi čas dosti veselo, če¬ tudi služba in življenje nista bili lahki. Del vojske je moral bit neprestano v orožju in pripravljen tudi po noči kajti obleganci so že nekolikokrat iznenada izpali iz mesta a nemarali takšne izhode vidno tudi za naprej. Poleg te bile stražna in pomožna služba silno obsežna. Okoli voz in v taborskih vratih so prehajele mno- gobrojne straže a gospod Matej Šibak je pošiljal še po¬ samezne manjše tolpe po okolici, ka bi ne bili presenečeni nemara po neprijatelju. Ko so prispeli pod Sulcbah, je bila že vsa krajina okoli od neprijatelja navlašč opusto- šena a bivališča popaljena. Zategadelj je obleganje tr¬ pelo. Bilo je treba močnejše oddelke odpošiljati po hrano. Razen tega so mislili starši češke vojske, ka bi bilo na času, najurišati mesto. Toda najvišji vse vojske gospod z Rachenburka a bavarski gospodi in ž njimi gospod z Gutštejna so menili, da bi se naskok gotovo ne posrečil, da je treba še počakati, dokler ne pridejo Moravani, ki so že oglašeni. Srdito so se vrnili po tem posvetovanji češki starši v svoj tabor. Gospod Kdulinec je glasno zaklel. »Imeli smo zahtevati, ka bi se na juriš sploh ne pomislilo — a ukazali bi ga takoj za na jutrašnji dan —“ A Kdulinec je mahnil z roko. „Da nas je vpregel knez ž njimi!" se je ozval vla¬ dika z Uherska. »Verujem, da bi bili sami takisto tako daleč. A videli ste-li gospoda z Gutštejna, kako se je obnašal? Kako je bil povsod in v vsem z Nemci proti nam in kako se je smehljal, ko so odbili naš svet? — “ je dodal živeje stari vladika. četudi je bilo poznati na glasu, da besede niso bile brez strasti in mržnje, je vendar pokimal oprezni — 166 — Libak z glavo, toda molčal je. Zato pa je gospod Kdu- linec živeje dejal: „Ko umejo ti Bavarci vse bolje! Ka bi se učili od njih baha — Nalašč — saj bodemo videli; gospoda. — A ta Gutštejn! — Prav imaš, gospod Zdeslav. To je slavni hejtman, kakor rajni njegov oče Burian, čigar se spominjajo bolje zaradi njegovih porazov, nego zmag. Onih je bilo več, saj vemo. A gospod Jetrih nadomestuje tam, kjer mu nedostaja dovtipa in vojnega izkustva, z oholostjo in gosposkim obnašanjem. — Ker nas vladike ne more oviti okrog mezinca, zato pa drži z Nemci." Rorrenec je začel v tem času takisto nabirati čelo. Doslej je bil vedno vesele misli in veselih besed. Nič mu ni kljubovalo začetkoma, tudi to ne, da jih je zasledoval, ko so odšli iz čeh, često dež, da so hodili po ravninah, dostikrat pustih in peščenih, samo bogatih borovja in leskovja. Tešil se je, da bode čimdalje bolje. Pri Am- berku je začel to verjeti. Sedaj se je zopet zagrinjalo nebo često z oblaki in močno je prešlo. Razen tega ni imel Plamenača, kojemu se je silno privadil in ki je ostal pri gospodiču. Oborožena služinčad z Uherska pri meč- kovskih vozih, katere je upravljal v gospodovi odsotnosti Romenec, je slišala sedaj čestokrat godrnjanje in često grmenje starega bojnika. Preklinjal je deževje, opustešeno krajino, leno življenje, bavarsko gospodo, kakor je ravno prišlo. Prvič se je zopet razveselil, kakor gre, ko ga je gospod Pežina vzel z mečkovskim moštvom in drugimi s seboj na plembo, a ko so se vrnili z znamenitimi vzetki, z drobnjadjo in živino, katero so jim morali prignati bavarski kmetje. Ta večer so plapolali pri vozovih Mečkovskega, Groha z Medlesic, Božinskega, Hrudimskega Rosa in Mitskega Lastovica (vsi ti vozi so stali drug poleg dru¬ gega) veselejši ognji nego navadno, a okoli njih so se — 167 — veselili mezdniki. Romčnec že ni več preklinjal, ampak se je razgovoril in jim je pripovedoval marsikaj, kako je bilo v polju za njegovih mladih let, za kralja Jurija, ko se je zanj bojeval z gospodom Jenikom proti Ogrom. V noči se je krasno razvedrilo, a po jasni noči je nastal jasen dan. Solnce je jedva vzšlo, a v tabor je pri¬ dirjal posel, da gredo Moravani in da bodo opoldne pred Sulcbahom. Bila je to v češkem taboru novica, kakor če pade na režajoča tla dež. Vsi so se razveselili, najbolj pa starši češke vojske. „ Končno!** je vzkliknil nato novico gospod Libak z razjasnjenim obličjem in že je jel vse pripravljati na pozdrav krajanov. »Sedaj počnemo!" je veselo kriknil gospod Kdulinec in pogledal na mesto. „S čim se bodo izgovarjali sedaj Nemci in polovi¬ čarski Nemec z Gutštejna," je zagodrnjal vladika z U- herska. Rano popoldne je prispela željena pomoč, pet- najststo pešcev pod vihrajočimi prapori in štiristo jezdecev, samo izbrano moštvo in dobro oboroženo. Trobke so pele, ko so se podajali na jim odkazana mesta, ravno poleg Čehov. Na čelu je jezdil gospod Jan z Boskovic in na Svojanovi, s kojim je dogovoril in sklenil pogodbo go¬ spodič z Uherska za to pomoč, poleg gospoda Svoja- novskega so jezdili Jan mlajši Medreški z Lomnice gospod Vaclav z Žerotina z dvema mlajšima bratoma, ter Jan in Juri, brata s Tetova in z Malenovic. Starši češke vojske in vladika so jih sprejeli radostno in z vso častjo; a moštvo je pozdravljalo mezdnike moravske bratski in odkritosrčno. »Sedaj nas je precejšna pest", je štel Romenec, »dobrih tritisoč. Sedaj to začne! —“ — 168 — Tega dne proti večeru se je vrnil vladika z Uherska veselejši v svoj šotor. Romenec je to takoj zapazil, a domislil se je tudi, da so pritešili stari tako Moravani. „Ko bi tu še bil falcgrof —“je začel sam vladika. „In gospod Mikulaš —“ „Takisto na dečka mislim večkrat, zakaj ne pride.® „Knez ga ima rad. — To bode njegova sreča —“ »Zdi se —“ je spokojeno pritrjeval stari vladika, sede na koltru, svojem priprostem ležišču.. „Ah“, je po- vzdehnil, se nategnil in položil glavo na otep sena, svoje zglavje. Po jutranjem že začnemo stiskati tiste tam v mestu. To bode dovolj težko delo. — Rad bi bil, ka bi bil Mikulaš tu. Iz njega bode preje dvornik nepo vojak — In kaj stari, ti je-li kaj tesno? Sedaj se to popravi — Rano me zgodaj vzbudi. —“ In predno se je Romenec nadejal, je že spal utru¬ jeni vladika. Zaspal je spokojen in z dobro nado, probu- dil pa se je za veliko jezo. Vesel je vstal in odšel, a opoldne se je vrnil ves zamračen in srdit. Niti izprego- voril ni. Romenec je kmalu zvedel vzrok tega. Vladika je bil s Kdulincem. Libakom in gospodom z Boskovic v nemškem taboru, kamor jih je sklical najvišji, a tam jim je naznanil v prisotnosti gospoda z Gutštejna in nekoliko bavarskih gospodov, da je prišel ravnokar iz Landshuta brzi sel. Tu jim je pokazal falcgrof list pod pečatom, s katerim je naznanil knez, da se mu je bilo zavoljo bo¬ lezni podati iz Amberka v Landshut, a da prepusti, ker sedaj ne more takoj v polje, vrhovno povelje kakor do¬ slej gospodu z Rachenburka in nad Čehi, ka bi imeli krajana za svojega vodja, da ustanovi gospoda Jetriha z Gutštejna in na Hišah, temu ka bi bili poslušni v vsem dokler on, knez drugače ne ukrene in ne ukaže. Nikogar ni to potešilo v češkem taboru. Bolezen mladega falcgrofa je bilo nemilo znamenje, a gospoda z — 169 — Gutštejna ni ljubil niti revni oboroženi deček, niti me¬ ščani, ki so bili tu z oboroženimi vozovi, niti vladike. Niso radi videli, ida je najvišji vojske ali kdo drugi iz¬ med bavarskih gospodov vsak čas prihajal v češki tabor pregledavat in ukazovat, a večinoma brez potrebe, a da je vedno bilf ž njimi Gutštenjski, kakor bi bil i on Bavarec. „Saj je napol, po materi Nemec, a z drugo polo¬ vico je k njimfprirasel“, so pravili. „A ta oholi, ponosni gospod je sedaj naš upravitelj. Imamo svoje starše in hejtmane." „To se z vladikami kmalu poprime 11 , so menili. „A z mojim najpreje", je dodal Romenec. „Kdo je to zapiskal v Landshutu knezu!“ .Proti večeru tega dne, ko je prišel z Landshuta sel, je prišlo v tabor pred Sulcbah nekoliko jezdecev, spremljanih od krajinih straž bavarskih. Ustavili so se pred najvišjim šotorom, pred kojim je vihral v zemljo zasajen veliki prapor falcgrofov, kojega sta stražila dva lancknehta. Ko je stopil gospod z Rachenburka iz šotora, je bil nemalo presenečen po nenadejanih gostih, izmed katerih je dva poznal, grofa Hohenembsa, ki je bil po zimi v Landshutu kot cesarski sel pri mladem falcgrofu, a njegovega vodnika, Rohrbeka, nekdanjega vzgojevalca kneginjinega. Prihodnjega dne so vsi pričakovali v češkem taboru da bode gotovo ukazano, ka bi se pripravljali na juriš. Toda zaman so čakali ta dan in prihodnji dan. Po vsem tem ni mislil najvišji vojske tako hitro na odločilni na¬ skok. V bavarskem taboru se ni nič gibalo. a Ha, že se niti ne izgovarjajo več, ne mirijo —“ je pravil gospod Kdulinec Libaku, a pristavil: „To ni samo po sebi. V tem tiči nekaj. A vidiš li, gospod Matej, kako so naši biriči nepokojeni, kako bi že radi imeli, — 170 — ka bi to valjanje že končalo. Gorje pa je, da nimajo dosti jesti. — Že je nedostatek v vsem, že godrnjajo. <5as je, da bi se genili, sicer se nam samega glada raz-, teko." Libak z Radovesic je pritrdil ves zamišljen, toda rekel ni ničesar. — Nastala je noč. Bilo je v avgustu, Vlažni duh se niti genil ni. Na temnomodrem nebu, tu in tam z oblaki zakritem, je migljalo nekoliko zvezdic. Ognji po taboru so že večinoma ugasnili. Simo tu in tam po krajih je še kateri gorel. Med šotori in vozovi je bilo tiho. Včasih se je oglašalo prkanje konj ali klicanje straž pri vozovih in topih. Praporci posamaznih trumic, ki so bili zasajeni pred šotori prapornikov v zemljo, se niti genili niso, a marsikateri mezdnik je dremal na straži, ker nevarnosti ni slutil, a pregledovalcev ni pričakoval. V tem poznem času se je bližal Mikat Brada po poteptanem travniku obleganemu mestu. Bilo je dobro, da ni nebo žarilo nočne svetlobe. Vidno je imel gospod Mikat naperjeno k visokemu drevesu, ki je širil v samoti svojo mogočno korono. Včasih je postal in vzklonivši se, se je malo ozrl po taboru. Tam so se črnele vozovne zgradbe, a samo tu pa tam je probleskovala med njimi zarja stražnjih ognjev Klic ponočnih straž bilo je slišati do sem, a dalje pak se je mešal njih temni oglas z glasi raz mestnih zgradb zvenečih in v njih se izgubljal. Ko se je prepričal, da je samo on na prostoru med taborom in mestom, plazil se je dalje. Z mestnih zgradb ga gotovo niso videli niti vi¬ deti mogli. — Hkratu se je Mikat Brada ustavil, a to že nedaleko starega, košatega drevesa iz čigar sence je vzkliknil nekakšen zamolkel glas: n Stoj! Geslo!" 171 — »Izdajstvo je ravno tako in urno odgovoril Mikat in že je stal v senci, kjer mu je podal Libak z Rado- vesic roko v pozdrav — „V svojih šotorih niso, niti v taboru — vsega sem oprezno prehodil — je naznanjeval Mikat z zamolklim glasom. „Pa tudi zvedeli ne bodo, da sem jih iskal.“ „ Torej so gori. Počakamo jih", je pravil Libak. Nekaj časa sta oba molčala. Skozi nočno tihoto je zvenel do njih skozi temo šum rečice, ki je tekla blizu pod mestom. Potem se je oglasil nekje laveč pes in dolgi klic straže. Hkratu je potegnil gospod Libak Mikata za suknjo in pravil: »Si-li slišal?" Nočni vetrič je prinašal s seboj odjek hrupnega speva in veselih vzklikov. Ozivali so se iz mesta. „Ti tamkaj se veselijo, prepevajo — “ „A mi se grizemo in trpimo glad — “ „A naši jim pomagajo in krasijo ž njimi!“ „0 ničemniki, gorji nego kramarji in lecetarji!“ In zopet sta molčala, zopet sta čakala. Včasih sta izpregovorila kakšno besedico, ali hodila sem ter tja, a zopet pod drevo. Minula je gotova ura, kar sta h kratu ostala oba češka hejtmana iz svojega skrivališča in gle • dala napeto proti mestu. Od todi spuščalo se je po ste¬ zici, držeči od vrat nizdol, nekoliko mož, ki pa so se oprezno pomikali dalje, v smeri k staremu drevesu. Mikat Brada in Libak sta pala brž na zemljo in se potegnila v senco. Možje, koje sta opazovala, bilo jih je pet, so prispeli za nekaj časa do drevesa, a hiteli mimo njiju, nikogar ne zapazivši. Veselo so govorili in se sme¬ jali. — Tako so izginili, oprezno se približujoč taboru, nemškemu oddelku. Ko so izginili, je skočil Mikat Brada Oguljeni kvišku in pravil srdito — 172 — „Si-li videl, gospod Matej? Naprej gospod najvišji s svojimi Bavarci, a ta izdajica Gutštejnski ž njimi. Si-li slišal, kako se je zasmejal, ko je eden iz med teh Ba¬ varcev omenil, ka bi poslušal, kako kličejo na straži njegovi krajani in kako stražijo. Ej, v mesto hoditi kvasit a nas prodajat! Kaj drugega! Zato danes niti streljat nismo smeli, zato se branijo naskoka!“ »Vrana vrani ne izkljuva oči!" je mirneje odvrni Libak. „To se samo mi grizemo in davimo. Pojdiva!" Oprezno, kakor sta prišla, sta zopet odšla. Pred taborom sta se ločila, vsak je šel v drugo stran. Vzrok tega nočnega izprehoda je bil sam Matej Libak. Ko je jel Kdulinec izgubljavati zaupanje in vzkli¬ knil: „To ni samo po sebi! V tem tiči nekaj!" je Libak že davno to mislil in opazoval stvari. Ni mu ušlo, da je mesto tam, kjer so stali Nemci, samo slabo obkoljeno, da so tam straže brezskrbne. Tako je vznikel v njem sum, da vlada tu nekakšno sporazumljenje med obleganci in vodji taborov. Ker je bil sam na drugi strani in imel tu svoje dolžnosti, ni mogel vsega pregledati. Zato je poprosil Mikata, ki je na tisti strani stanoval in urejeval falcgrofovo strelbo. — A Mikat Brada je stvari dobro zapazil; prinesel je potem čudne vesti. Libak ni hotel niti vsega verjeti; v denešnji noči pa se je osvedočil. Takoj ko se je vrnil sedaj v tabor, je ravnim potom se ustavil pri vladiki z Uherska, a vzbudivši ga, šel ž njim v šotor Kdulinca z Ostromerja. Tam so sedli hejtmani in se tiho in tajno posvetovali. Dan se je že probujal in rani mrzli veter je vel po taboru, ko sta stopila Libak in Zdeslav iz Kdulinče- vega tabora. Predpoldne je prišel iznenada v češki tabor gospod z Gutštejna, takrat sam brez nemških hejtmanov, a zjahal — 173 — pred Libakovim šotorom, kamor sta prispela tudi Kdu- linec in z Mečkova, ki sta bila sem pozvana. Že so se tam nekaj časa posvetovali, kar je pridirjal od nemške strani tudi Mikat Brada, ves pordel, ki je glasno zaklel, ko je slišal od straže pred Libakovim šotorom, da je tam gospod z Gutštejna, a da sedaj nikdo ne sme v šotor. Prepustil je konja najbližjemu mezdniku ter se izprehajal blizu šotora; nestrpno je upiral često svoj po¬ gled na hejtmanov šotor. — Končno! Glej, že se je pri vhodu genil, a sedaj je nekdo izstopil — to je gospod z Gutštejna, ves nekako razvnet, prepaden, osinel — že je skočil na konja. S kakšnim divjim pogledom se je to obrnil poslednjič proti bejtmanskem stanovanju. „Idi, idi, čisti gospod, k Nemcem, ki so ti milejši!“ je pomislil Mikat in stopil v šotor. Takoj je spoznal, da se je tukaj nekaj posebnega dogo¬ dilo. Vladika z Uherska je hodil sem ter tja, grozno se mračil, a gospod Kdulinec je sedel in hitro gladil ročaj svojega meča. Samo Libak je stal tu vdjmo in mirno, s sklonjeno glavo, kakor bi premišljeval. Ta je takisto Mikatu povedal, kaj se je dogodilo. „Bil je tu nam oznanit, da ne počnemo jurišati, četudi dobro ve, da bi sedaj mesto ne odolelo. Toda ni prej za koga se bojevati, ko je talcgrof umrl — da je prispel sel — “ „Aj! Aha!“ se je oglasil Mikat in pljunil. „A nadalje, ka bi se spomnili svojega dobička in zagotovili mezdo, novce in ves izdatek za voze, orožje in moštvo. —“ „In vse pustili in šli k cesarju, ni-li resnica?" „Naravnost, premo to ni rekel, toda bilo je razu¬ meti — izkušal je —“ „A kdaj da je prišel ta sel?" je vprašal Mikat. n Danes je prispel, premo iz Landshuta —“ — 174 — »Laž! — A nisi ga vprašal, gospod Matej, kako da so hodili že pred tem po noči v mesto, ko še niso ničesar vedeli, ko jih je še vezala prisega —“ »Ničesar nisem rekel, kar vemo, v to je še dosti časa. — A kaj ti, da si rekel —\ »Da laže! Da laže! Ta sel ni prišel danes, ampak je tu od predvčerajšnjega dne, a ne iz Landshuta, ampak iz cesarjevega tabora! Zato sem hitel k vam — Gut- štejn me je prehitel, sedaj vsaj veste —“ „ Slišite -li!“ je vzkliknil sedaj hkratu stari vladika ter se naglo ustavil, a oči so se mu kar svetile. »Sliši gospod Mikat, on, Gutštejn, je tu pravil, da smo vsi va¬ rani, da je falcgrof umrl takoj v Amberku, a ko sem rekel, da je to nemogoče, da nas je zagotovil onega jutra moj sin — tu on, ha, pravi, da je to vendar res, a ko mu je pomagal v tej prevari moj sin, da on, Gut¬ štejn, ni lažnik. — Ha, ti gosposka oholost lažnjiva! u Libak je miril razgnevanega druga ter iz izpra¬ ševal Mikata, ki je pripovedoval, da je stoprv danes videl Rohrbeka in cesarskega sela; koja je poznal iz Landshuta, četudi se mudita, kakor je zvedel, od pred¬ včerajšnjega dne tu. In povedal je, kar je vse o Rohr- beku vedel in od gospodiča z Uherska o njem slišal." »O kako ničemno to izkoriščajo, da je falcgrof bolan, da ne more semkaj! Lepo družino ima tu!“ vzkli¬ knil je Kdulinec. »Sploh — izdajstvo pripravljajo!" je kriknil ob jednem ž njim Brada. Libak je molčal in si gladil samo teme sklonjene glave kratko pristriženih las. Proti večeru tega dne izjezdil je iz češkega tabora tajno mladi Boršicki, kojega sta spremljala dva jezdeca. Ž njim sta jezdila dober kos pred tabor Matej Libak in oče neveste Boršickega, Zdeslav z Mečkova. — 175 — Ko sta se od njega ločila, podal mu je stari vladika roko in pravil: »Gospod Bog s teboj, ka bi srečno pri¬ spel tja. List oddaj in povej knezu vse. Mikulaš ti bode v tem svetoval in prigovarjaj mu, naj pride s teboj!“ Pak so se vrnili hejtmani v tabor, a mladi vlastelin je jezdil proti Landshutu, nese tja posebno poročilo in zahteve čeških hejtmanov. XV Tajna vdova. Falcgrof Rupreht se je povrnil za poznega večera na landshutski grad. V mestu so zvedeli jedva o tem. Tu in tam so zagledali sprevod v temi, ki je tiho stopal h grajskim vratom, zagledali mezdnike, nosilnico in je¬ zdece. A kdo bi slutil, da se to vrača mladi falcgrof — mrtev, ki je nedavno izjezdil iz grajskih vrat poln za¬ upanje in gotovosti v končno svojo zmago. Tega večera so ga odnesli kot bolnega v oddaljeno tiho kamero, kakor je to zdravnik glasno ukazal, in dodal v dokaz, da je treba bolnemu najstalnišega in največjega miru. Navzoči so bili pri tem gospodič z Uherska in dva stara, verna služabnika z grajskim grofom. Stari gospod Visbek je spremljal falcgrofinjo v njene kamere. Krenila je naravnost k otrokom Nekaj časa pozneje je stopil vun, ka bi pogledal k mrliču. V tem je srečal Mikulaša, ki je naznanil, da je knez že položen, a da sta se zdravnik in star kamernik nastanila v sosednji sobi. Stari grof je molčal. Ni mogel izpregovoriti samega, genjenja. Gospodič mu je pogledal osupnjen v oči. Bile so zalite s solzami. Stari plemič je prijel s svojimi ro¬ kami mladeničevo desnico, a ozrši se po sobi je izpre- govoril z zamolklim, tresočim se glasom: „Plakam — Kdo bi odolel — O da ste videli kneginjo, ko se je bližala otrokom, ko jih je zagledala! — 176 — Vsa njena mož jo je zapustila. Tu je bila mati sirot. O to svidenje! Ko so se vili ti mili dečki k njej, kako so vpraševali po očetu, kje je, kdaj pride, a čemu ni tu ž njoj. Toda upam, da ji bode tu pri teh dečkih vendar le bolje —“ Drugega dne proti večeru je bila falcgrofinja po¬ slednjič pri svojem mrtvem soprogu. Sama se je mudila v sobi, kjer je počival, a dolgo. Potem pa je stopila s sklonjeno glavo iz sobe, krijoč si obraz s svojim pajčo¬ lanom. — Stari gospod Visbek jo je spremljal in pod¬ piral. Ko pa je nastala noč, odnesli so isti verni, ki so mrliča prinesli sem, truplu tiho v grajsko kapelo, kjer so ga položili pri skromni luči vošče nih sveč na kraj rake nedaleko velikega oltarja. Grajski župnik, kojemu je bilo možno zaupati, je pokropil krsto in tiho nad njo molil Potem pa so polo žili mladega ialcgrofa, ki se ni vstrašil smelega boja zoper cesarja in vso državo, in ki je srečno počenši tako bedno končal. — Mali tajni sprevod mrliča je tiho odmolil in vstal. — Ko so zavaljevali kamen, je stiskal stari gospod Vis¬ bek krčevito svoje ustnice in grajski grof in župnik, ta sta plakala. Potem pa so tiho in tajno odšli po hodnikih po kojih so preje šli in koje je strašilo nekoliko zane¬ sljivih mezdnikov. Še predno je posvetil dan, zavladala je v teh straneh globoka tišina. Toda izmed onih, ki so bili pri sprevodu, je malokdo zasnul. Tačas je še klečala mlada falcgrofinja na klekalu pred sliko Križanega. Poleg nje sta spala mirno na po¬ stelji njena dva krasna, kodrava dečka, nikakor ne sluteč, da so jima v tem hipu pokopali očeta. V prostranih prostorih starega landshutskega gradu je zavladala sedaj stalna tišina. Najtiše pak je bilo tam kjer je prebivala falcgrofinja in kjer je ležal »bolni* — 177 — njen soprog. Malokdo je tja prispel, a kdor je tja vstopil, ta je oprezno stopal in hitel od tod. Straže so stale molče na temnih hodnikih, kakor okamenele. Včasih se je tu prikazal stari falcgrofov komornik, včasih je tu hodil zdravnik, žoltega, zamišljenega obraza, oblečen s črnim oblačilom. Drugod ga niso videli. Tako skrbno je opazoval bolnega in mu stregel. Včasih je po¬ stal tu ž njim belolasi Visbek, a vsakdan se je poka- zoval gospodič z Uherska, zamišljen in resen, ki je pri¬ hajal pregledavat straže. V gradu in doli v mestu so si pravili, kako falc- grofinja sama pridno streže svojemu možu, kako bedi tudi po noči ob njegovi postelji. Začetkoma je ni bilo niti videti. Potem je sedela včasih nekaj časa s sinčkoma na balkonu, ali pa šetala ž njima po vrtu. — Kdor jo je videl, se je skoro prestrašil, tako se je spremenila in prepala. Nikdo pa se ni čudil temu. Niti ene listine niso izdali v knežji pisarni, da bi je ne videla falegrofinja, da bi o njej ne vedela. Vsak dan je delala nekaj ur z grofom Visbekom. Koliko slov je izjezdilo iz Landshuta v vsa verna mesta in verne gradove i v takšne, katere je premagal falcgrof v poslednji dobi. Vsem in povsod je razpošiljala ukaze v imenu kneza, a v njegovem imenu je tudi sprejemala poročila slov, prihajajočih od vseh strani na grad Landshut. Mlada kneginja, kakor da bi bila neumornih moči. Samo Visbek in Mikulžiš sta jo razumela, kakšnega pre¬ magovanja je treba. Taječ globoki žal nad soprogovo smrtjo, je kazala trdno nadejo v njegovo okrevanje, a izpolnjevala poleg tega vladarske dolžnosti. Bila je resna, toda vdana, mirna in trdna. A ta mir na bledem, zalem obličju, v katerem se nikdar ni pojavil odsev veselejše misli, te 12 — 178 — oči, bodisi kalne in žalostne, ali plameneče, kakor v mrzlici, so ga žalostno genili. „Milostna moja gospa!“ je prosil belolasi Visbek. — „Račite se čuvati. Takole se ugonobite. Račite se spominjati sinov!“ „Da, spominjam se ju. Ko sem se ločila od Ru- prehta, sem pri njegovi raki prisegala, da to dopolnim, za kar je umrl, ali — On je umrl za nas! O pustite me, moj dragi prijatelj — ne morem inače. Še ni nič zgubljeno. Ali mislite? —“ „0 ne, nikakor!“ je goreče odgovoril, če tudi so ga obhajali, njega moža, trenutki, ko se je bal, kako bi bilo možno to dedščino obraniti proti tako močnim so¬ vragom. Tako je dejstvovala odločnost mlade gospe. Kdor jo je videl tako trdno, ne bil bi verjel in slutil, kako je včasih se zaprla medla, kakor ugnana v v svoji sobi, kako je včasih pala premagana žalosti in skrbi v svoj stol, kako je često plakala za svoja otroka in ju poljubovala, proseč Boga, ka bi ji dal moči zanja, za ta nedolžna otroka! — Gospodič z Uherska niti posebno opazil ni, da je zbežal iz starega landshutskega gradu nekdaj hrup. Da bi bilo zdaj življenje tako šumno, kakor za facgrtfa, mladi vitez bi se bil gotovo od njega odstranil. Dan za dnevom je minil počasi in žalostno. Ničesar ni bilo, kar bi potešilo gospodičevo dušo. A nad to čutil se je dolž¬ nega, krivega. Kadarkoli se je spomnil očeta in krajanov, kadar¬ koli je zaslišal besedo o Sulcbachu, mu je bilo vselej neprijetno. Zavedel je svoje sorodnike in krajane. Rado¬ vedno je opazoval, je-li prišel kakšen sel v Landshut, a je-li bil od Sulcbaha, ni mogel niti poročil dočakati, koje je od tamkaj prinesel. — 179 — Prva poročila so se glasila dobro. Poslednja so na¬ vajala, da se Moravani že bližajo in da se more že go¬ tovo pričakovati kmalni pad Sulcbaha. Tako je naznanjal najvišji vojske, Rahenburg. Od teh ni prišlo nobeno po¬ ročilo. Že tretji teden je začel, kar so se podali pred Sulcbach. — „Ta Sulcbach! Ta Sulcbah!“ je ponavljal često pred MikuJašem gospod z Visbeka, nestrpno je pričakoval, da se vda to utrjeno mesto. „Od tega je mnogo odvisno", je dodajal. „Bode-li Sulcbah naš, pa moremo če bi bilo treba, tudi naznaniti falcgrcfovo smrt. Vera v zmago se ne omaja več. Toda ako se podaljša oblega — ali nemara, ko bi — Bog ne daj! — .morali naši brezvspešno oditi, o potem bi bilo hudo! Toda upajmo, da Sulcbach pade. Kneginja se zanaša silno na vaše krajane, kakor rajni." In zopet: „Bil bi čas; falcgrtfovo smrt ni mogoče več dolgo tajiti. Sama grajska služinčad se že ozira nekako čudno, a v mestu več ne verujejo, kakor slišim." Gospodič je povzel te besede. „Ta izdajiea Rohrbek ima tam prijatelje — a go¬ tovo se je potrudil, ka bi zvedeli o tem, kar je storil. Zato poskrbi —“ „Da, stranka Scharsachrova, vojvodska, to je nje¬ gova stranka in ta se pričenja gibati. A tega zlosina tam ni. Pridno ga iščemo. Kakor bi ga zakrila zemlja." „Vem, kje bi ga našli. V cesarjevem ali vojvodovem taboru Tem je poslužil, k tem je gotovo najprej bežal s to novico." — — Mikulaš se je bal poročil od Sulcbaha, toda bilo je zopet takšnih hipov, ko bi bil raje tam, pred obleganim mestom se mudil, ko je pomislil, ka bi odšel tja in bo¬ jeval. Kakšno je to življenje? A kako tukaj sedaj falc- grofinji poslužiti? čutil je ž njo, obžaloval jo iz vsega 12* — 180 — srca, a vendar se je dotikalo njeno veliko gorje trpko njegovega srca. Tako je stal nekoč zamišljen pozno popoldne v prednji sobi falcgrofinjinega stanovanja in gledal skozi okno vun na osamljeno dvorišče, obkoljeno z zamračenimi grajskimi poslopji. Ravnokar je mislil, kako •je falcgrofinja gotovo svojega soproga ljubila, kako zaradi njega popolnoma pozablja na ves svet, čutil je sam to najbolje. Dozdevala se mu je skoro nepravična v svoji nesreči. Sedaj se je jedva ozrla nanj, prejemaje vse njegove službe hladno, malcmarno.^Bolje bode, ako odide. Toda že je prijenjal, že jo je zagovarjal. Zapustiti jo sedaj, ko je negotovo, kar jo čaka in kako vse izteče! — V tem se je stresel in se obrnil. Pred njim je stala vznesena postava mlade falcgro- finje v temnih oblačilih, toda ne vdovskih. Pogledal je v njeno obličje, sedaj suho in bledo, toda nežno in ljubko, kakor list bele rože. Senca žalosti je na njem počivala in v vljudnem pogledu, ki se je uprl v gospodiča. Njene ustne so se lahno in laskavo smehljaje. Ta smehljaj, že davno ne zapažen, ga je posebno ganil. „Tako zamišljen, gospod z Mečkova? Gledala sem vas, a niti zapazili tega niste. Žalostni ste. Ah, pri nas je sedaj žalostno. Ne čudim se, ako vam je postalo tesno — “ „0 nikakor, milostna kneginja, mislil sem ravnokar na Sulcbah Uvaževal sem, da me ni treba več tako tu v Landshutu, tam bi mogel V. M. bolje poslužiti.“ Odkritosrčne te besede, polne verne vdanosti, so vidno milo genile kneginjo. „Tako plemeniti ste! In jaz — jaz tako nehvaležna. Kaj ste že vse storili za mene! In jaz se vam še nisem zahvalila niti z besedico.® Gospodič je hotel dalje prositi, ka bi o tem ne go¬ vorila ; a kneginja je nadaljevala: — 181 — „Ah, izkusila sem mnogo; v teh dneh ni bilo sveta zame. Zato mi odpustite. O nikdar ne pozabim, da ko bi vas in vernega grofa Visbeka ne bilo — “ „0 milostna moja gospa, kako rad sem storil vse to! Ženam v Amberku sem rekel, dalje V. M. služiti je moja edina skrb. Vam sem vse žrtvoval, meč, dušo, srce. Takoj v tistem hipu, ko sem vas zagledal prvič — O ne račite se ogorčiti, da to povem. Nikdar bi ne bil iz¬ javil tega, nikdar — toda sedaj —“A ne hote pripo gnivši v svoji razvnetosti koleno, je pokleknil pred njo. „0 ne račite mi tega šteti v zlo — Bodi to v moje edino plačilo, ka bi smel to izreči. Ničesar ne zahtevam, ničesar, samo Vam služiti. Ukažite, da dam življenje za Vas — vse storim — “ Njegov govor je bil nagel, strasten — oči in lice so mu gorele. Prve njegove besede so osupnile falcgrofinjo. Senca je preletela čez bledo njeno obličje. Potem pa k je nehote poslušala in ni branila mlademu možu. Tako davno jo ljubi, tako se je premagoval in ravnal plemenito! Čutila je to, ni ga mogla odbiti. „ Vstanite gospod z Mečkova, vstanite!" Iz njenega glasa je govorila ganjenje. „Oba sva nesrečna — “ je dodala bolj tiho in topleje. „ Milostna moja gospa, ali se ne gnevate?" n 0, da vežete v svojo nesrečo svojo osodo k moji osodi ! Drugod bi bili srečnejši — “ „Samo tu, moja gospa! Ali nemara ukažete, ka bi šel?" — je dodal prestrašen, kakor bi šele sedaj ra¬ zumel pomen poslednjih besed. Odkimala je z glavo. „Nikakor, toda tu je sama nesreča, — tu ne cvete nikakršna sreča, a vi morete biti še srečni. — Prema¬ gujte se.“ — 182 — Tu so se oglasile stopinje na hodniku, rožljanje ostrog, a že je vstopil stari gospod z Visbeka. Zapazivši kneginjo v prednji sobi, kjer se je ni gotovo nadejal, je ne malo osupnil. »Kaj hočete, mili Visbek ?“ Grof je uprl svoj pogled v mlado kneginjo. Bilo je vidno, da nese nekaj nemilega. »Dva sela sta prispela ravnokar,“ je resno poročal. »Eden od Sulcbaha. Prinašata vesti — “A tu je kar umolknil. »Kakšne? Govorite, prosim. Ah, vidim, da slabe, čakam, pripravljena sem, samo ne odlagajte ! u — je hitro govorila kneginja. Grof je vzdehnil. »Gotovo je že, milostna kneginja, da se je spojil cesar z vojvodom; pristopil je k njima tudi mejni grof braniborski, oba njegova sina sta ž njim, takist brun- šviški knez in Norimberški. A knez virtemberški ni da- leko. Vsi so krenili proti Reznu — “ »Ah, jaz sem mislila, da sem, proti Landshutu I Mili Visbek, to smo mogli pričakovati — “ »Da, milost, tega bi se tudi ne bal, toda žalostneje je, da Sulcbah še doslej ni naš, a da nemara tudi ne bode." »Kako? To poroča Rachenburk? Toliko je zago¬ tavljal — Ali bi nemara sam se majal? — Ni možno, ka bi bilo tam tako zlo!“ Kneginjina postava je bila vzravnana, iz oči ji je sevala odločnost. »Prigodilo se je nekaj nepričakovanega, milost — ** a stari grof je pogledal Mikulaša. »Gospod z Mečkova, vaši krajani se vstavljajo in nečejo poslušati — tako po¬ roča najvišji velitelj. Ne more jih brzdati, nemirni so in žele, ka bi prišel sam falcgrof — “ — 183 — Mikulaš se je zgenil. Kneginja se je v prvem hipu prestrašila. »čemu to želijo? je potem vzkliknila in njen pogled je nehote počival na gospodiču. »In zakaj so nepokojni, tega v tem poročilu ni?“ je odgovoril Mikulaš. Kneginja je preletela iz očmi podani ji list. »Nič, samo kar je povedano. Nemara bi — “in umolknila je. »Milost, poznam svoje krajane, najel sem jih veči¬ noma sam. So-li nepokojni, ima to gotovo svoj povod. Svaril sem pred gospodom z Gutštajna, ko ste ga ime¬ novali upraviteljem. Vem, nimajo ga radi, a on — “ »Nemara, nemara, je odgovoril nestrpno Visbek. »Imeli smo tako mogočnega gospoda s takšno pomočjo zavreči? Sedaj gre za Sulcbah — za vse gre tu — 8 »Glave, glave ni!“ je vzdihnila kneginja. »Kaj je storiti? Sama pojdem tja poravnam vse — “ »Milost I- 1 sta vzkliknila oba plemiča. »Ni mogoče!“ je dodal grof. »Cesar z vojvodom stopa proti Reznu. Vse ceste bodo s sovražniki prepla¬ vljene in nevarne. Vi bi s spremstvom ne prišli tja. In pak, ako ne bode V. M tu v gradu, ne jamčim, ka bi se naša tajnost dalje prikrivala. Vas je tu bolje treba. 8 Falcgrofinja je naglo pritisnila sklenjene roke k ustnam in gledala pred sebe k zemlji. »Milostna kneginja, še ni nič odločeno. Kdo ve, kako je vse. Račite-li dovoliti in mi zaupati, pojdem jaz, kar najhitreje, v štirih dneh najdalje prinesem. V. M. gotovo poročilo od Sulcbaha — a račite mi pridati enega izmed bavarskih gospodov. Upam, da vse poravnamo. 8 »Kneginja je vzklonila glavo in njen pogled se je uprl v gospodiča. — — 184 — „No torej, pojdite a daj Bog, ka bi se kmalu po¬ vrnili. Gotovega in hitrega poročila je treba pred vsem drug. Potem bodemo se ravnali — “ Ko je gospodič odšel se pripravit, pc gledal je grof skrbno na kneginjo. „Vi torej vse verjamete? 8 je vprašala. „Bojim se, da je to resnica. “ »Falcgrof je vedno Čehom zaupal in hvalil njih zanesljivost. “ „Da, Njegovi Milosti so storili vse. Toda sedaj so sami. —“ n Nemara je v vojski že dvom, nemara tudi vest, da knez —“ „Sel ni nič omenil —“ „Naj vstopi.“ — Somrak je že nastajal, ko je gospodič z Uberska izjezdil hitro s Plamenačem s vsemi potrebnimi listinami v žepu iz landshutskega gradu. Mlada falcgrofinja je stala pri oknu in gledala za odhajajočim. „Verna duša!“ je v duhu vzdehnila. „Ubogi! In vendar je srečnejši nego jaz.“- XVI. Izdajstvo. Pred Sulcbahom je bilo tiho. Tarasnice in topiči so prenehali grmeti In so izginili s svojo vojsko, s Čehi in Nemci, ki so oblegali vojvodu verno mesto. Vojska falcgrofova se je pomikala brez vspehov nazaj proti Am- berku, c d kcder je prispela, a mimo Amberka dalje na jug v smeri proti Reznu. V čelu je kljusala skoro vsa konjiča, Čehi in Nemci, vedeni po gospodu z Gutštejna. Za konjico so ropotali bojni vozovi, češke pehote, iz čeh in iz Morave; hejtmani teh trum so bili Matej Libak z Radovesic, Zdeslav z Mečkova, Kdulinec z Ostromerja — 185 — in gospod Jan z Boskovic. Za Čehi so se valile ostale vrste falcgrofovih mezdnikov, a tu so peljali tudi tope, grobo strelbo, prah, sploh ves naboj in potrebščine arti- Ijerije. Tam je jezdil tudi gospod z Rachenburka, naj- višji vse vojske, ki je štela dobrih desettisoč mož. V čeških vrstah in na vozovih ni bilo veselo; me- zdniki in ti, ki so jih na svoj račun in svojo roko najeli in pripravili voze, so začeli nezadovoljni in razgrevani godrnjati. Ti, ki so se podali na vojno zaradi dobička, so se ozirali po vozovih, po katerih je bilo doslej še malo dobička, vsaj toliko ne, kakor so se bili nadejali. A ti, ki so izjezdili na dobrodružnosti, ka bi se nažili bojev, so se utiudili vsled dolgega brezdelnega obleganja. Vsi pa so godrnjali, ko je h kratu, ko bi mesto gotovo dolgo več ne odolelo, bil izdan ukaz, ka bi podrli šotore in se pripravili na pohod. Bilo je to drugega dne potem, kar so hejtmani češke vojske se pogajali z gospodom z Gutštejna, a mu dali spoznati, da mu ne zaupajo mnogo, in ko je na večer odjezdil mladi Boršicki v Landshut, ka bi svaril falcgrofa pred izdajstvom in prejel potrebne ukaze. Ukaz, da je treba šotore podreti, so češki hejtmani pričakovali. Dogovorili so se, da slušajo. Bilo je gotovo, da najvišji pripravlja s svojimi hejtmani nekaj nepravega proti falcgrofu, toda pokornosti mu niso mogli odreči. Proti Sulcbahu so bili sami preslabi, zlasti, ker je bila vsa strelba v bavarskih rokah. A upreti se? Kako bi mogli začeti, ka bi ne zvalili na sebe vse krivice? Tako je razložil Libak v posvetovanju in vsi so so¬ glašali ž njim, kakor je sploh veljala in odločevala sedaj njegova beseda pred vsemi drugimi. Ostali so se radi vdali izkušenemu hejtmanu. Upravljal je doslej češke trume tako, da bolje ni bilo možno, povsod je javil opreznost, v vsem si je vedel sveta. Najbolje pa mu je — 186 — provspelo, da je zasledil po svoji previdnosti in vstra- janju nočne posete hejtmanov nemških in samega velitelja in gospoda z Gutštejna v obleganem mestu. Libak je takisto, še predno so zapustili tabor, prosil najvišjega z Rachenburka, ka bi povedal, kaj na¬ merava in kam meni, a ne povede li jih k nečemu, kar bi bilo proti falcgrofu. Radi tega mnenja se je poveljnik razljutil (Libak je ta gnev dobro umel), a h koncu pak zatrjeval, da ne prične ničesar, dokler ne prejme odlo¬ čilnih poročil iz Landshuta, a da meri proti jugu, ka bi bil bliže temu mestu. S tem je bil češki hejtman zado¬ voljen. Ko je že odhajal, ustavil ga je najvišji in mu naznanil, da gospod z Gutštejna neče uprave nad češkim oddelkom, ker krajani niso ž njim zadovoljni. „Da, nismo — je priznal L ! bak odkritosrčno. „No, torej, dam vam torej za vrhovnega hejtmana Nemca, Bavarca. Ako bi vam dal enega izmed vas, po¬ reče gospoda, da vitezi ne bodo poslušni, a vi zopet go¬ spoda nečete. In ko bi vzeli tudi gospoda, prvo vaše vprašanje bode, kakšne vere je? Vi utrakvisti nečete katolika, a kar je rimskih, bi ne videli radi utrakvista ali moža druge vere, niti ne vem, koliko jih je pri nas. Imejte torej Nemca, ki bode vsem prav“, je dodal naj- višji in se nasmehnil. »In ta nas ne prevlada!" si je povedal v duhu od¬ hajajoči L : bak in mračil čelo. »Žal, da nas je tu samo peščica, v tujini — a še sami se prepiramo kakor doma, če tudi tu vsak pazi, kako bi nas pogubil.“ B:lo je začetku septembra. Vreme je bilo nevztrajno kakor sploh v tem letu. Dni so bili temni, često je pr¬ šelo ali se pripravljalo k dolgemu deževju. Redkokedaj je prisvetilo solnce izza megel. In kakor nebo, bila je žalostna tudi zemlja. Krajina, okoli Sulcbaba še brego- vita in lesnata, postala je čim dalje ravnejša. Pusto je — 187 — bilo okoli; vasi, skozi katere so stopali, ali katere so zagledali strani, so bile opustošene, požgane. V desno in levo se je razkladala od dežja nabrekla zemlja ali črne, razorane, neosojane njive in mokri travniki. Nikjer človeia delajočega, nikjer čede se pasoče. Samo tu in tam so se dvigale jate vran in gavranov in se nesle težkim letom nad lokami pod oblaki nizko se gonečimi k gajem in lesom, ki so se tam črneli. V čeških vrstah se sedaj ni oglasil veseli spev, am¬ pak vprašanje je sledilo vprašanju, zakaj so h kratu ' odšli od Sulcbaha, a kam jih vedejo ti Bavarci. Najvišje uprave niso blagoslovili. Romenec je ležal na ogromnem ščitu, spodaj z ostjo okovanem, a sedaj v vozu ob stra¬ nice oprtem, a gledal pred sebe. Nad njim je visel meč- kovski praporec zmočen in zmečkan. Ščitonoši in strelci na vozu okoli so takisto molčali. Stari bojnik je uvaževal in se spominjal, kako je bilo nekdaj za kralja Jurija slavnega spomina. „Tedaj smo bili mi gospodi v vojski, povsod sami našinci, od najvišjega do najnižjega — a sedaj. Ko bi tako vstal gospod Jenik in videl, kako vsak teh Bavarcev pride, a samo zakrikne — tam in tam — to in to — a že mora to biti." In zopet so počivale njegove oči na starem vladiki, ki je zavit v plašč jezdil poleg vozov na konju. Že se ne ozira več tako veselo in tako radostno ne suče brkov kakor tedaj, ko so izjezdili in začenjali. Glavo sklanja in mrači se kakor nekdaj, ko je bilo zlo. Vse je dal na ta pojezd, upal je korist in slavo — sluti nemara Čuden konec. Da bi ga videla tako stara vladika na Uherskem — a ta Mikulaš, Črtov gospodič, kje se poteplje s Ple- menačem ? Kadar se je vojska ustavila, ka bi počivala ali pre¬ nočevala, razporedli so češki hejtmani v«e tako, kakor — 188 — bili sta pred neprijateljem. V noči so se menjali, pridno vse zaupajoč in mnogoštevilne straže in ponočne paznike pregledujoč. Toda nikjer se ni nič genilo. Konjiča je bila vedno nekoliko pogonov naprej in taborila sama, zadnji pak bavarski voj s svojo strelbo je počasi stopal dalje in se mudil, kjer se je le dalo. Pri drugem preno¬ čevanju se je silno razljutil Matej Libak, ki je imel to noč upravo nad vojsko, a čudno, da se je premagal. Pozno zvečer se se ti svadili pri svojih šotorih nagli Ofek z Gologlav z gologlavim Grohom z Medlesic in z njegovimi prijatelji Božinskim z Božejova in Nenkovskim z Medonos. Spor je začel sam Groh, ki je govoreč o Gutštejnu nelepo se o njem izrazil zaradi njegovega ču¬ dnega obnašanja napram krajanom, a pri tem zlasti na to opozarjal, da je Gutštejn rimske vere, iz čigar pa je sledilo, da drže katoliki zaradi svoje vere, če je treba tudi z neprijatelji Čehov. A nato Ofek Gologlavski ni molčal. Še o pravem času je prehitel sam Libak, a vla- stelinom ostro pripomnil, vedo li, da morajo prestati po redu vse kislosti na sovraštva in mržnje, vznikle pred pojezdom (vedel je o njih sporu, kako so se pograbili še na čeških mejah) ali sedaj v polju. »Sedaj ni na času, ka bi pričeli s prepiri, ampak ka bi si vsi vzajemno pomagali, a takšnjih zlih mrženj nikakor ne pričenjali. Kdor pa bi ne bil tega mnenja in ne ravnal tako, tisti bode kaznovan po bojnem pravu!" Vlastelini so prenehali, pak se razšli, toda ne¬ poravnani. »Nesrečni spori in svade!" je pravil Libak meč- vladiki, ki je prišel po naključju semkaj. Ko bi ne bilo teh, ne bili bi denes takšni. Mi in Gutštejn s svojo in gosposko konjieo, to bi toliko izdalo, da bi ti Nemci ne vlačili tako z nami." — 189 — „A Gutštejn, a gospoda, bi-li bili drugači?“ je od¬ govoril Jenik, trdovraten nasprotnik gospode. Tako so hodili tretji dan. Prispeli so k mestu Kalmincu, pred kojim so prenočevali v polju. Rano pak so se pozneje podali na pohod, a ko so se dvignili, ni bilo niti sledu po Gutštejnovi konjiči, ki je jezdila ne¬ prenehoma pred njimi in s katero so ostali v spojenju. Mislili so, da jo srečajo za reko. Prebrodili so Naabo, toda niso zapazili pred seboj nikogar. Libak ki je jezdil naprej, je obrnil hkratu konja in se gnal k bavarskemu hejtmanu, ki je bil njih upravitelj, in ga vprašal po konjiči. „Ne brigam se zanjo — to ni moja dolžnost. Ne¬ mara je tako daleč naprej — “ „Ah’ pa je izginila v noči todi!“ je vzkliknil Libak in pokazal na cesto, ki je od te, po kateri so stopali, se odstranila proti izhodu. Bavarec je samo zmajal z rameni. Libak je hotel, ka bi se vojska ustavila, a Nemec je kakor začuden pogledal nanj. „čemu? Ni možno. Imam določen čas, kedaj je treba prispeti do W6rtha. Ne smemo se muditi. Izgovo¬ rite to z najvišjim. Jaz sam ne morem ničesar — “ Nato je že pomislil Libak tudi, a zato je jezdil proti vrstam nazaj, iskajoč svoje sohejtmane. V tem se je že gnal proti njemu vladika z Uherska, ki je upravljal vozove, a naznanil, da po nemški pehoti vzadaj niti sledu ni, da je nemara pobegnila. n Prosiui te, gospod Zdeslave, ustavi takoj voze, a ne oziraj se na Nemca!“ je vzkliknil na to poročilo Libak, a že je šel njegov ukaz od trume, vrste so usta¬ vile korak a nad njimi so zaveli prapori na vozovih v znamenje, ka bi postali. Takoj je umolknil ropot voz, rožljanje lancev in ropot konj. Pogledi vsega tega moštva so se obračali proti hejtmanom, ki so se nekaj časa po- — 190 — svetovali, potem pa se razjezdili na razne strani. Vla¬ dika z Uherska je zbral nekoliko jezdecev, kolikor jih je bilo pri zadnjih vozeh, a se spustil ž njimi v diru nazaj po cesti. Kdulinec se je podil na nasprotno stran, naprej, Libak in gospod z Boskovic so ostali pri vojski. Tako so stali voji v orožju za dolgo dobo, a nihče ni smel odložiti orožja. Nemški hejtman je preklinjal in silil v Libaka, kaj je to, zakaj so ustavili vojsko. „Takoj vam povem. “ Tako je nastalo popoldne a kmalu na to se je vrnil Kdulinec s poročilom, da po GutŠtejnovi konjiči niti sledu ni. „Temu je že tako. Pobegnili so.“ A v tem je pridirjal vladika z Uherska, ves pordel od nagle ježe. »Izdajstvo!“ je vzkliknil. „Po tej cesti proti izhodu mimo katere smo šli, se je podala strelba, vsi topi, z vozovi, prahom, krogljami, s vsem — “ »Z vojsko?’ »Z vojsko. Zato so tako počasi stopali. Izdani smo! O ti — “ »Sami srno!" je rekel počasni Libak. „Varali so nas — tega se nisem nadejal. Ker nismo hoteli ž njimi.“ Hejtmani so bili vsi razkačeni. Kleli so, najbolje pa Gutštejna, ki je izdal krajane Nemcem. Spomnili so se tudi bavarskega hejtmana in hoteli v svojem gnevu, ka bi bil obešen. Libak jih je jedva zadržal. V tem je prijezdil sam bavarski hejtman k njim. »Hotela sta preje vedeti, kaj se je zgodilo. No torej dajte mi svoj meč. Naš jetnik ste, a ne več upra¬ vitelj. Stopite s konja; tam na vozu bode vaše mesto—“ je ukazal Libak. — 191 — Bavarec se je hotel braniti, toda za nekaj hipov je že sedel s svojina slugom na bojnem vozu kot jetnik sredi čeških ščitonošev in strelcev. »Konjice nimamo 8 , se je ozval Kdulinec „Kdobode za gonjača in prednjo stražo?“ »Zberemo, kar imamo 8 . — Vsi jezdni vlastelini naj gredo spredaj in zadaj, a pridamo jim še konje pod- hejtmanov in kar jih preostaja pri vozovih. Seveda jih bode malo, a vsaj ne bodemo brez straž. 8 Najžalostneje pa je bilo hejtmanom, ko so pogledali na vrsto voz. Med njimi niti spredaj, niti zadaj niti enega kosa poljske strelbe — a kaj pomaga houfnica tu in tam na vozu, ko so Nemci odpeljali prah ? »Ti Bavarci! Poraz so nam prizadeli brez boja! 8 je vzkliknil ogorčeni Kdulinec in gladil ročaj svojega meča. »Temu so se hoteli ravno izogniti. Mi smo jim bili na potu, a tako so se nas iznebili brez bojev. Ničemniki!“ je menil Boskovski. Vladika z Uherska je zamračeno molčal. »Zlo je“, je izpregovcril Libak, »toda bodimo do¬ brega srca. Imamo vozove, imamo meče. Pride-li kdo nad nas, ga srečamo moški. Upam pa vendarle, da ni¬ kogar ne srečamo. Cesar z vojvodo je še daleč, a tako pridemo z božjo pomočjo brez škode v Landshut. 8 — Tega dne že niso več stopali naprej zavoljo pre¬ vidnosti in priprav za daljni pohod. A utaborili so se tako, ka bi bili pripravljeni, ko bi prišel neprijatelj od nekod iz nenada nadnje. Drugega dne so se podali na daljši pohod. Pred pešči in vozi jezdila je majhna tolpa jezdecev. Tega dne so prebredli reko Regnico. Razvedrilo se je. Solnce je milo svetilo, a jasno je blestelo orožje in oprava in ve¬ selo so zopet vihrali v vetiu praporci pešcev in bandere — 192 — na vozih. Stopali so po krajini, ki ni bila več tako pusta in ravna. Pred seboj v daljavi so videli pase bregov, dostikrat lesnatih. Veselje se ni vrnilo v vrste mezdni- kov. Vsakemu se je vsiljevalo vprašanje: „Kako bode?“ Mnogokateri je seveda vzdehnil in rekel: „ Bolj e je tako — Smo vsaj sami, med seboj/ Vsi pa so se tešili, da prispejo brez velikih ovir v Landshut ali njemu v bližino, na varnejša tla, kjer počne, ko bode njih število dopolnjeno in oskrbljena strelba, ako Bog da, srečnejše delo. Po neprijatelju ni bilo niti sledu. Tudi se ga ni nadejal nihče, niti vodji. Ko so krenili od Sulcbaha, so prišla poročila, da sta se sicer spojila cesar in vojvoda mnihovski pri Do- nauwbrtu, in da sta krenila proti Reznu — toda predno prispeta, bodo hejtmani, kakor so upali, s svojim moštvom že za Reznom in prebredejo Dunav, a potem bode že igra dobljena. Proti večeru pa so postali nepokojni. Zapazili so pred seboj, če tudi v daljavi, velik krvav žar, ki se je grozeč razlil nad črnimi holmi po nočnem nebu. Ogašal je požar. Kdo je zapalil? Nemara nekakšna potepajoča se falcgrofova truma ali neprijatelj? Ni bilo možno! — In vendar so gledali hejtmani skrbno tega zlovestnega sla. In še z eno skrbjo se je mučil Libak. Kje je Mikat Brada? Kaj se je pri- godilo ž njim? Je-li moral presenečen s strelbo, ali je šel prostovoljno? O nikakor, to ne. — Hejtman je ve¬ roval v njegovo poštenost. V tem času prelagal je vladika z Uherska glavo od strani na stran, a ni mogel nikakor zaspati. Skrb mu ni dala. Danes je posebno često mislil na svojo trdnjavico ženo in hčer, i na sina in mladega Boršickega. „Ka bi Gospod Bog dal, da bi ostala mladeniča tamkaj, ka bi — 193 — vsaj ona — Saj itak-“ A globok vzdih se je vil iz prs starega moža. Prihodnjega dne se je rano popoldne vrnil mladi Pefina, ju je vjel v vasi, kjer sta pustošila s svojimi drugi. — Ostali njih drugovi pa so ujezdili. »To so Čehi, rajtarji, iz trume mladega Trnka. Stari je takisto tu s svojo tolpo, in Norimberških", je naznanjal Pefina. Rajtarja sta povedala svojim krajanom vse brez mučenja. Povedala sta, da sta bila v gonjačih, da so jo poslali naprej, glavna vojska cesarjeva, vojvodova in ne¬ koliko drugih knezov iz države, vseh dobrih dvajset tisoč, da je ne daleč od Rezna »Prehiteli so nas. Ne uidemo več!“ je vzkliknil Libak, ko so odvedli jetnika. »Bodisi da že od nas vedo, ali danes gotovo zvedo. Gospodje bratje, ta Rachenburk in Gutštejn sta vedela o njih. I v tem smo izdani. Lepo so to dogovorili s tem cesarskim slom in nas prodali. Nalašč so nas zavedli sem!" »V pogibelj", je dodal Kdulinec. »Dvajset tisoč — pa mi! Nič ne preostaja nego se vdati ali — “ »Ho, vdati!“ — je kriknil hkratu stari vladika z Uherska. »Jaz se ne dam zajeti, ka bi me morala od¬ kupiti soproga. — S takšno sramoto se ne vrnem domov!" Oči so mu vzplamtele, kakor da ga je stresla mrzlica. »Ej, saj nas še ne vedejo!“ je vzkliknil gospod z Boskovic. — »Gospod Matej, bili se bodemo. Ramen bode mnogo treba, glave pa samo ene. Za ojem mora voz, za vodjem stoji mož. Vedi ti moštvo v boj, razpo¬ redi nas in stori, kar se storiti mora." 13 194 — Podal mu je roko, a Kdulinec in Zdeslav Jenik sta storila drage volje isto, stresajoč srčno Libakovo desnico. „Bogu hvala, da je ena volja med vami. Mnogo mi nalagate, a z božjo pomočjo se probijemo, ako bode zlo.“ Ta dan so krenili še dalje. Libak sam je jezdil med gonjači, a pregledaval pridno in gorečo krajino, iskajoč kakšno pripravno mesto. Pozno popoldne so dospeli na prostrano višino. Tu je Libak ukazal, ka bi ustavili voze in zgradili brž tabor. V tem hipu pojavila se je tudi spredaj močna truma jezdecev, ki je objezdila iz daleka tabor, potem pa se zopet zbrala in iznagla obrnila konje ter kmalu zginila. XVII. Boj pri Schonberku. Libak je izročil kladanje voz in njih izpremenitev v taboru vladiki z Uherska, ostalo vojsko pa Kdulinec sam pa je izjezdil v polje, pregledat krajino. Gospod Svojanovski z Boskovic gaje spremljal z nekolikimi jezdici. Ravna višina, po kateri so počasi jezdili, je pred njimi očividno zoževala proti jugoshodu. Sedaj v začetku septembra, so zapazili povsod sama Strniša, kojih se pljug niti doteknil ni. Povsod pusto, nikjer človeka, ki bi je obdelava!. Strani od tabora, so zapazili veliko vas — zapaljeno, zapuščeno. To je bil Berhardswald. Toda glej, tam pred njimi je skočil izpod gostega grmovja na meji nekakšen človek, kakor splašen zajec. Gospod z Boskovic je samo pomignil, a že sta se spu¬ stila dva jezdeca za begunom Videč, da bi neušel, se je ustavil, a ko so prišli jezdeci .do njega, je padel na kolena. Gospoda sta tudi videla, kako dviga proseče roke. Bil je to kmet, ki se je hotel vidno vrniti v iz¬ puljeno vas. Libak ga je začel strogo izpraševati. Kjer — 195 — ni njegova nemščina zadoščevala na kmetov dialekt, tam se je potrudil gospod Boskovski, ka bi pomogel. Vpra¬ šala sta najpreje, kako daleč so še od Bežna. „Tri ure.“ Hejtmana sta se spogledala, a gotovo sta si mislila oba isto: „Tako blizu! Ta Nemec nas je lepo zavedel!“ Dalje sta izpraševala po cesarski vojski. Kmet je samo toliko vedel, da je v Reznu in okoli Rezna, da je silno mnogo, da posamezne tolpe do sem prijezdijo, kakor danes in včeraj, ko so jim zapalili vas. Potem je Libak vprašal po cesti, ki drži od Rezna sem, po vaseh in po stezah. Kmet, ki je krajino dobro poznal, je natanko povedal, a vsled strahu tudi radovoljno. Nato sta mu ukazala, ka bi šel ž njimi. Tresel se je iz nova in prosil, ka bi ga pustili, da ima ženo in deco. Toda niso ga izpustili. Samo s tem so ga potešili, da se mu nič ne zgodi. Daleč niso jezdili. Ravna višina se je tako zožila od obeh strani, da je bila kakor mogočen jezik, konču¬ joč z dosti strmo ostjo. Pod njo leži vas Wencenbah. Na desno so imeli hejtmani, gledaje pred sebe v smeri proti Reznu, strmo brdo, poraslo z lesom; pod njimi je tekel v ozki in glo¬ boki strugi potok, za kojim se je zopet vzpenjala višina. Na tej je stal nekakšen grad. Njegove zidine so strmele nad gozdom. „To je grad Schonberk", je razlagal kmet. „Pod njimi je mala vas in mlin." Na levi strani ni bilo brdo te mogočne osti, na kateri so stali tako strmo. Brez gozda, poraseno samo s travo, vresjem in mahom, iz kojega je strmela tu pa tam skala na dan, se je znižalo v znatno široko in plitvo ■dolinico, ki je bila večinoma pokrita s travniki, ki je 13* — 196 — bila na drugi strani opremljena z vrsto kolmov, ki so se držali drug drugega in bili večinoma porasji z lesom. Med njimi se je nižal tu in tam travnat, podob govat dolec v dolino. Po tej prosti dolini se je vil po levi strani tudi potok, ki se je spojeval s tem, ki je od desne strani pritekal iz dolca, pod imenovano ostjo, od todi pa je močnejši tekel po že prosti, razširjeni, če tudi ne prostrani ravnini. — V njenem ozadju so se vzpenjali neveliki holmi, ki so omejili s pasom svojih modrikastih gozdov obzor. Zavoljo njih tudi ni bilo vi¬ deti proti Reznu. Osamljena krajina, zlasti v tem jesenskem času za¬ molkla in tiha, ni veselo dejstvovala na gledalca. Oba hejtmana sta ustavila konje in molče gledala pred sebe po razširjeni krajini proti Reznu. čez ogone okoli je vel mrzel veter, v kojem so se tresle vresje, metlica in revna, pobledela trava. »Todi pridejo 11 , je izpregovoril gospod z Boskovie in ukazal pred sebe. »Pripravno cesto imajo. 11 »Imajo. A od tod nas bodo pritiskali 11 , je odgovoril Libak in pogledal v dolino, kojo so imeli po levi roki. — »Naj in ko bi jih še toliko bilo, bi se ne bal — toda takole, brez konj, strelbe!“ Samo malo je molčal potem pa spet nadaljeval: »Bili se bodemo, moramo se biti. Ako ne tu, pa drugod. Spustijo-li nas danes, dogo- nijo nas jutri. Že vedo o nas. Jaz bi se najraje tukaj bil. Pripravno mesto imamo. 11 »Toda — gospod Matej — glej! u je vzkliknil bkratu ge spod z Boskovie in pokazal hitro pred sebe tja na ravnino, kjer se je razkladala na brdu poslednjega gozdnatega holma mala vas in se vspenjal stolp s štirimi stopnjastimi slemeni, med kojimi se je dvigala stoprv visoka, strma streha. — 197 — Dvignil se je tam bel oblak, ne visoko, ampak pri zemlji in se gnal naprej; že je poleg njega drugi, tretji, a spojivši se v en sam velik in svetel oblak, se valijo proti njim, proti osti. Že so so videli hejtmani v v tem oblaku črne lise, ki so zrasle v sence, sedaj se je v oblaku zabliskalo, bliska se in blesti samega orožja. a Nenrijatelj,“ je menil Libak in ni odvrnil pogleda od oblaka prahu. Že je bilo natančno spoznati konjico, ki se je bli¬ žala v teh številnih trumah, že je bilo videti tudi pra- porce nad njo vihrajoče. Ko so se bile znatno približale so se trume ustavile. Nekoliko manjših tolp se je od njih odločilo in razjezdilo posamezno naprej, na desno in levo proti dolini. n Prispeli so nas stražit. Nečejo nas pustiti! O, ko bi bilo gonjačev in konjebercev!" „Mogla bi krikniti nanje in jih prašati,“ je odvrnil ;z nasmehom Boskovski. b Bs, seveda bi naju razumeli. Gotovo je tam med njimi mnogo Čehov —“ Hejtmana sta še nekaj časa ogledovala neprijatelja in kraj, potem pa sta obrnila konje in se vrnila v tabor. Tiha noč se je sklonila čez ves kraj in češki tabor. Povsod je zavladal mir. Mnogoštevilne straže so bile raz¬ postavljene pri vozovih in v taborskih vrzelih. Libak je takisto izposlal nekoliko tolp pešcev opazovat neprijatelja. Vsaki trumi sta bila pridana s težkočo dva jezdeca. Ostala vojska je počivala po utrudljivem pohodu in utr¬ jevanju tabora. V taboru ni bilo, kakor običajno, hrupno in veselo. Piščalke se niti czvale niso, po smehu, po spevu bilo je jedva kje sledu. Niti toliko ognjev ni danes vzplamtelo, kakor navadno. — Premnogi so legli takoj na svojem stališču, pri vozih ali pa v njih ali na taborskem prostoru, da bi odpočili. Toda jedva je kdo — 198 — takoj zatisnil oči. — Vsakemu so se vsiljevale čudne misli. Vsi so vedeli, kako so jih Bavarci in nekateri Čehi izdajski zapustili, na čem so sedaj, in nikomur tudi ni bilo tajno, da je neprijatelj, in to mogočen, v bližini. Bojazljivcev ni bilo v češkem taboru; a vendar se je marsikateri zaglobil v žalostne misli, uvažujoč, da so sami, zapuščeni, daleko v tuji zemlji brez potrebne ko¬ njiče in strelbe. Mnog je tudi mislil na jutranji dan in od¬ daljeno domovje. Razširila se je vest po taboru, če tudi ni bilo to naznanjeno od hejtmanov, da se razvije jutri boj. Zato je bilo tam pri ognjih vse zamolklo, zlasti pak pri tistih, kjer so od bojazni vojaških žen zresneli njih bradati možje, inače nikakor ne plašljivi. Kdo ve, bode li jutri tako vkupe, in koliko izmed njih jih bode! Pretežna večina pa je bila v svoji duši razjarjena vsled verolomnosti Nemcev in Gutštejnove. Ta gnev je vzbudil v vseh trmoglavost in željo po maščevanju. Povsod, kjer so sedeli mezdniki vkupe, je bilo sli¬ šati v naglem govoru, v številnih kletkah in samozavestni tolažbi odjek teh jeznih čutstev. Najhuje se je ozival pri tistih ognjih, kjer so se sešli najsmelejši, najtrdnejši me¬ zdniki, ki so se v vojni postarali. Vsem je tudi pridalo srčnosti oprezno in izkušeno vedenje hejtmanov, zlasti Libakovo, a takisto je krepila vse nadeje, da se ž njimi srečno prebijejo, iz zaupanje v svojo moč in silo. — Trije prijatelji, Groh z Medlesic, Bašinski z Božejova in Nenkovski z Medonos so sedeli dolgo vkupe pri ognju. Razgovarjali so se o bližajoči se bitvi in važno drug drugemu pravili in polagali na srce, kaj bi v do¬ movini prijateljevi rodbini poročal, ko bi srečno iz boja prispel, a prijatelj v njem ostal. Potem so obmolknili. Lisoglavi Groh je v mislih kimal z glavo, dokler se ni hkratu ozval: — 199 — »Glej, da je govoril gospod s Pernštejna resnico. Nemci se tepejo, Čehi posodite lase! Da, da." »Saj si jih kar tako ne damo izpuliti®, je zavrnil Bošinski. V tem hipu so sedeli hejtmani v šotoru in se pridno posvetovali. Ni bilo nikakoršnih nasprotij med njimi. Vsi so soglašali v tem, kakor je bil gospod Matej povedal, da je potrebno, ka bi bitvo sprejeli, če tudi je bil ne- prijatelj močnejši, — Vdati se, nato nihče niti mislil ni. Potem so se pogovarjali o vrejenju bojnih vrst in bojnem črtežu, kakor ga je Libak nasvetoval, sprejeli so tudi geslo za jutranji dan, v tem se je vzbudil zunaj pred šotorom hrup. Nekdo je hotel gotovo k hejtmanom, a straže so ga zadržavale. Kdulinec je stop'! vun, a ko se je brž vrnil, stopil je ž njim v šotor Mikat Brada Oguljeni. Hejtmani so bili s tem silno milo presenečeni, zlasti Libak. »Že sem jemal slovo od tebe“, mu je pravil z na¬ smehom in stresal prišlecu desnico. »Verujem, skoro bi se ne bili več videli. Jaz sem pobegnil — pustil sem puške, strelbo, vse — ti so nas dobili! I tebe, gospod Matej, so prevarali. Ti — a kako sramotno!" »Kam so odšli Bavarci, a Gutštejn?" »Mislim, da proti Konbi. Prepozno sem stoprv spoznal, da smo se ločili od vas. Takoj sem vedel. A ta¬ kisto tole : takoj, ko smo vas pustili, sta se ločila od nas cesarjev sel in tisti črni kaneelar, tisti Rohrbek. Pravim, da gredo z novico k cesarju in vojvodu, ka bi pospešili. Izdajice! Bil sem med volki. In ka bi še skri¬ val jezo nad takšnim dejanjem! To bi nemara niti ne storili tisti norimberški lecetarji! »Kako da si prispel k nam?" — 200 — »In kako bi mogel ostati tamkaj? Silno me je grizlo. Mikate, si pravim, tvoj ded je bil Žižkov hejt- man, oče je služil pošteno kralju Juriju, o tebi pa po¬ reko : Zadrževal se je neodkritosrčno napram svojim krajanom, zapustil jih je, ko so jih izdali, in držal s tujci. Kaj poreče gospod Matej in vsi dobri ljudje? Pa- lilo me je to kakor smrtni greh, četudi sem bil nedolžen in sam zapeljan Tu ne ostaneš, si pravim — a tako sem pobegnil, brž ko sem mogel. Sam sem prišel — drugega nisem mogel nikogar vzeti s seboj. Ah, ti topi in puške, kako mi je bilo žal zanje, a sedaj še bolje! Vi tu nimate ničesar — niti topiča. “ »Nemara se nisi do cela odvadil sukati meča", je pravil z nasmehom Kdulinec. »No, saj se kmalu zopet naučim — toda ves dan potujem, sedaj vas prosim, nemara imate vsaj kapljico vina." Ognji so večinoma pogasnili. tabor je potihnil. Noč je minila mirno. Straže so se menjale. Vzduh je bil za to dobo neobičajno vlažen. Filip Romenec je imel pod glavo sedlo, ležal pred vladikinim šotorom in spal. Ne¬ kakšne zle sanje so ga mučile. Stari bojnik je težko dihal, prevrgaval se od strani na stran — potem je hripavo zastokal, dokler se ni naglo vzravnal in kakor bi bil iz sebe se oziral. Neka temna postava je stala pred njim. Bil je to vladika, ki se je vračal iz Libakovega šotora. »Kaj blazniš, človjk?" »Ah, mili gospod! — Takšne grde sanje! To pa zato, ker me je liska prestrašila —“ »Liska? Kaj se je zgodilo?" »Predno sem zasnul, sem šel k njej pogledat, a tu zapazim, da se trese. In nič ji ni bilo. — Ležem, hočem — 201 — spati, a ni mi dalo. Zopet grem pogledat. Konj se je še tresel in ko me je zapazil, je zarezgetal, toda nekako čudno, kakor žalostno. Prestrašil sem se, verujem, a po¬ mislim si, slabo znamenje. In nato zaspim — Bog mili ve. — Bil sem zopet na Uherskem, kakor sedaj često v snu. In zdelo se mi je, da smo bili vsi na trdnjavici, gospa vladika in gospodična Veruška, vsi razen gospoda Mikulaša. Stali smo na nasipu nad ribnikom. Lepo je bilo, kakor pomladi. Hkratu je nebo postalo oblačno, toda do dežja ni prišlo. Oblaki so se kar gonili in vel je takšen veter, da nas je skoro vrgel raz nasip. Hoteli smo na trdnjavico, pa nismo mogli, bili smo kakor pri- mrzli — a v tem se je vihar tako razljutil, da se je za¬ čela valiti voda iz ribnika na nas. Val za valom je hitel, a vsak se je penil in bil kalen; čimdalje, tem bolj so rasli in močneje se gnali. — Voda je rasla s vsakim hipom, že je pljuskala više nego do pol nasipa, pak je že močila noge, v tem je gospa vladika zakriknila in pokazala na ribnik, ki je vse okoli in okoli preplavil in bil sedaj podoben živemu jezeru. Tam na valovih pa se je zibal čoln, a v njem je stal gospod Mikulaš in veslal proti nam. Počakajte, je kričal, pridem po vas! A v tem se je prevrnil čolniček in že je tudi prinesel nekakšen velik val neko telo, ravno tebi pred noge, mili gospod — bil je to gospod Mikulaš, mrtev, vtopil se je. ... A v tem hipu sem se prebudil —“ Romenec je med pripovedovanjem vstal. Sedaj se je oddehnil. Kje drugje, doma, bi mu vladika nemara ne dal dopovedati, a sedaj je molče poslušali niti genil se ni. „čuden sen“, je zamrmral in razlagal: „Povodenj nemara pride, jutri, na nas. Hvala Bogu, da ni Miku¬ laša tu “ — 202 — Ni krenil premo v šotor, ampak okoli njega, tja, kjer je stala za kol privezana njegova hoka. Brž ko je pristopil, je obrnila po njem glavo in zarezgetala. „Pri mojem duhu, čudno to zveni, vladika!“ je vzkliknil Romenec. — „Slišal sem od starih, da daje konj pred bojem znamenja. Glej, že preje sem jo pokril, a še vedno se trese. In mrzlo ni. Gospod Bog nas čuvaj!“ Vladika ni nič rekel na to, samo ukazal je Ro- mencu, ka bi zgodaj vstal in pripravil orožje. Potem je odšel v šotor. * * * Jedva se je pokazal bledi svit dneva na vzhodu že so trobili v češkem taboru „ kvišku®. Kmalu je oživel ves prostor med voznimi zgradbami in samimi vozi. Tabor je bil postavljen v čveterokotu, s čelom proti Reznu. Tam in na levi strani proti prosti dolinici so stali tudi najlepši krajini vozi, z bruni. Vsi so bili nagrmadeni, spojeni z verigami, spodnje deske spuščene. Vrzeli v vrsti, skozi katere so imeli mezdniki hoditi, so bili varovane z mogočnimi tarasi*.) Samo nekaj je manj¬ kalo, niti pri vrzelih niti pred nasipi, niti na vozovih samih ni bilo grobih številnih kosov, ki bi najbolje po¬ magali braniti tabor. Zato so mezdniki vozne žlebe s kamenjem napolnili, ka bi ž njim pozdravili ob času sile neprijatelja. Ker ni bilo dovolj dobrih, krajnih voz na razpolago, morali so pomagati i proviantni. Vladika z Uherska jih je takoj postavil na desno stran, tja, kjer je zijala glo¬ boka, strma dolina, a od koder se ni bilo nadejali ju¬ riša. — Kar je teh voz ostalo, so postavili s tovorom in z jelom sredi velikega prostora med bojnimi vozi. Tja Bojni kavlji — spanischer Reiter. — 203 — so se takisto, ko so se začele priprave na boj. spravile vojaške žene, samo kratko so se poslovile od mož. Tam so stali tudi izpreženi vozni konji, toda tako, ka bi mogli v slučaju sile vsak hip jih zapreči. Tam je stal i doktor Tafinus s svojima brivcema pomagačema, ves pripravljen, ka bi nudil ranjenim prvo pomoč. Med tem živim središčem in voznimi zgradbami je bilo na vseh štirih straneh dovolj prostega prostora, če¬ tudi so se pri vozih rote mezdnikov urejevale in se de¬ lile v prapore, toda ne polnoštevilno. Od vsake trume peljal je gospod Libak znaten del vun, pred tabor. Tu pod krajnimi vozi nekaj niže na brdu je ukazal kopati mezdnikcm jarek, opominjaje jih, ka bi. pridno delali ker je od tega dela mnogo odvisno. Nekoliko sto lopat in motik je začelo zveneti, blesteti v ranem vzduhu, iz- metana prst je kar žvižgala. V tem času je Romenec že opravil svojega gospoda. Na leneno srajco okoli grla mu je položil blesteč ovratnik, na ramena podpazdušnik. na prsi prednji kos, a k njemu nadnjeda, k oklepu je pripel trdno jekleni „šorč“ na noge plošče, roke mu je zavaroval z železnimi rokavicami. Potem se je stari vladika še enkrat ozrl po šotoru, po¬ tem pa uprl pogled v Romenca. „Dragi tovariš, ali me bodeš še kdaj opravljal! — Ko bi po božjem dopuščenju poginil, a ti prispel domov, izroči moji soprogi i Veruši i Mikulašu moj blagoslov, ka bi zame molili. Naj se takisto drže moje poslednje volje, o koji se moja soproga, zlasti otroci napram svoji dobri materi. A ti, dragi prijatelj. Gospod Bog te pozdravi —“ In podal je roko staremu, vernemu slugu. „Ne rači tako, gospod, govoriti. Kar tebi i meni. Nerad bi se vrnil sam.“ V tem je zahrzala zunaj liska — toda bujno in veselo. — 204 — „Glej“, je pravil Romenec, držeč gospodu stremen. »Kako je iskra, kako sveti z očmi! Nemara je bila to včeraj samo strahopetnost.® Vladika je jezdil od šotora po taboru, ka bi iznova pregledal vozove. Tu se je srečal s Kdulincem z Ostro- merja, ki je takisto jezdil v polnem orožju proti njemu Veselo je pozdravil starega druga. »Prihaja od doktora Tafina. Danes imamo četrtek, jutri je povišanje sv. Križa. Doktor je čital, da bode danes srečen dan 1“ je dejal Kdulinec. »Veter vsaj lepo veje. Samo ka bi se ne obrnil proti nam. Straža je pridirjala, da se počenjajo v dolu gibati, a zavoljo megle še ni daleko videti. Pojdem k jarku. Škoda, da je zanj tako malo časa.® Razjezdila sta se. V tem hipu so si podajali takisto trije prijatelji, vladike. Groh z Medlesic, Bošincki z Bo- žejova in Nenkcvski z Medonos razidoč se k svojim rotam roke in si jih stiskali dalj nego navadno. Molčali so, toda razumeli so se. V tem so se ozrli po Oliku, ki je čudo čudovito — ravno proti njim stopal in sedaj se pri njih ustavil. »Gospodje bratje, da ne uidemo s kislostjo v boj in ž njo nemara ne umerjemo. Kar smo si pravili, od¬ pustimo si —“ Groh z Medlesic mu je podal prvi roko, potem pa ostali, vsi radovoljno in radostno. »Krajani smo, ena kri, Orek — ® In veseleje so se razšli. Bilo je hladnega, ranega jutra dvanajstega septem¬ bra leta 1504 pred samim solčnim vzhodom. Svež veter je vel in razganjal megleni zastor. Ves češki tabor je zvenel v tej dobi rožljanja orožja, zmesi glasov, iz ka¬ tere se je včasih jasneje čulo trobenje in tu in tam rezget konj. Sredi taborskega prostora so stale rezervne — 205 — trume, ka bi se ž njimi megli okrepiti bojujoči na ka¬ teri si bodi strani taborja. Bliže voz stale so takisto že urejene trume, ščitonoši, kopljeniki, strelci. V vsaki trumi je molelo kviško razen dolgih sulic takisto nekoliko kraljev, ka bi ž njimi potegnili jezdece raz konj in nekoliko okovanih čepov, s kojimi so tvorili očetje čudesa. Moštvo je še stalo v polnem orožju na vozih pripravljeno. Nad njimi so veli veselo prapori, tu in tam na vozih zasajeni za znamenja. Mezdniki na vozovih so bili ščitonoši, zlasti pa strelci, oboroženi večinoma s kušami. Ročnega palnega orožja je bilo le malo , a še manj zanj prahu in krogelj — Vladika z Mečkova je objezdil voze in njih pogledoval. V čelu, gledaje proti Reznu, so stali Moravski vo¬ zovi, po bokih, proti dolcu, od koder je bil pričakovan glavni naskok, so bili postavljeni češki vozovi. Na koncu kjer so se stiskali z moravskimi, je tičala zgradba iz Graškega. Tu so bili vozovi nekolikih graških meščanov, tu je stal Čenšk Višegnevski, Mikulaš Sendraški, Ofek z Gologlav, Hašek Strežek, dva jaromerska meščana, Peter Popel in mečar Juri, dalje Peter Tčnvaški, Sraka z Ne- dabilic in ž njim Kokumen z Gronova, Jan Ratiborski in mnogo drugih dobrih vladik in vlastelinov, a poleg Gra¬ škega vedno mu verno Hrudimsko, gospod Boguš Kostka s Postupic in na Ljutomisli, čenek Dašicki, Matej Rosa s Hrudima, poleg njega Lastovica z Mita, zarasli Angel z Ronovca, stari vladika. Mikulaš Bahovec, a takoj za njim verni trije prijatelji Greh z Medlesic, Bošinski Bo- žejova, Nenkovski z Medoncs in dalje mnogo drugih dobrih mož iz vseh krajin češke korone. Tu meščani Parizek z Lonu, Šimek Pavel, Boguslav Loški z Babštejna, Jirik Slovak z Jilave in Mikulaš Valjar z Jindrihovega Gradca in tu gospod Jan z Vait- — 206 — mile in na Homutovi — sami dobri ljudje in postavni, z dobro oboroženim in nevstrašnim moštvom. Ko je vla¬ dika z Uherska jezdil mimo vrst, je pozdravljal znance, jim pokimaval z glavo. Mrak mu je izginil iz duše, pozabil je na Romenčev sen in nekakšno čudno slutnjo, ki mu je še zjutraj tešila vso misel. Sredi teh bojevitih mož, polnih poguma in smelosti, ničesar se ne boječih, se mu je vračalo staro zaupanje. Jezdi pred voji dalje in dalje, že izginja v moštvu, samo čop njegovega šlema še vihra tam v ranem vetru. Sedaj je zazvenel po jasnečem se vzduhu predir¬ ljivi glas bojne trobke. Na vozih in v trumah je zavla¬ dala hkratu tišina, v tem je zvenel od čela dalje mimo vseh vojev, od voza k vozu, od trume k trumi temen glas 5' letel kako brenčanje. To se je raznašalo geslo in se glasilo: n Gospod Bog z nami in sveti Vacslav!“ Solnce je že vzšlo, nastal je krasen jesenski dan. Megla je izginila. Po jasnem vzduhu sedaj ni vzvenel samo bojni hrup iz Češkega Tabora, ampak pričel ga je napolnjevati še drug šum. Zvenel je temno, postajal vedno mogočnejši in se bližal — z neprijateljam. Že so vzdolu dirjali oddelki neprijateljske konjiče vzpričo češkega tabora — a novi in novi so prihajali, kakor če se žene velika voda — Najbolje so to pregle¬ dali Kdulinec z Ostromerja, Perina z Milična in Mikat Brada, ki so kar nadalje jezdili od tabora proti osti, kamor jih je bil odposlal sam Libak, ka bi prejel gotova in verjetna poročila, Vsa krajina, kamor so mogli le dogledati, je bila preplavljena z neprijalelji in se premenila po njegovih pestrih barvah in blesku orožja. Krasen je bil pogled — 207 — na veliko vojsko cesarja Maksimiljana, vojvoda Mnihov- skega in njegovih zaveznikov. Najprej je dirjala lahka konjiča v odelkih drug vštric drugega pod vihrajočimi praporci, za njo so vlekli mnogoštevilni konji obilo kosov grobe strelbe, koje je spremljalo moštvo; za topi so se bližali landsknehti v v svojih pisanih, čudno krojenih oblekah, oboroženi s hakovnicami, ogromnimi meči za obe roki, večinoma pa z ogromnimi kopji, dolgimi josemnajst čevljev. Kakor gozd so molela kvišku, oprta ob ramena, med njimi pak so trepetali dvignjeni praporci živih, najčešče rdečih barv. Za landsknehtsko pehoto je bilo videti konjico 4 viteštvo, čigar oklepi so se lesketali in blesteli po jasnem solncu. — Konca niso dogledali: truma poleg trume, voj pri voju, glava za glavo, tu v lesketajočih se šlemih, tam v operjenih čepicah, a nad njih pestro, živo gladino tu in tam praporci in Standarde, označujoče rote in tolpe. Doneč odjek tisoč in tisoč korakov, ropot bobnov stokajoči zvoki piščalk, včasih tudi glas trobke so zveneli čimdalje tem jasneje. „ Kakor megla jih je — to bode kos dela!“ je vskliknil mladi Perina. »Dvajset tisoč jih ni. Mnogo pa jih ne manjka”, je menil Kdulinec. »Nič bi ne štel”, je pristavil Mikat, »samo ko bi imel tu svoje brblje.” Dalje se tu ni bilo svetovati. — Jezdici so se obr¬ nili proti bližnjemd taboru, ki se je vzpenjal tu nad so vražnikom se napolnivšo dolino, kakor prestran mogočen grad. Jarek in nasip, kojo je dal Libak zarana niže pod vozno zgradbo na brdu kopati, nista bila dogotovljena. Ko se je bližal sovražnik so morali vojaki lopate in mo- — 208 — tike odložiti in se podati na vozno zgradbo. Urejene trume so stopile na njih mesta. Izvedel jih je Libak skozi vr¬ zeli niže na brdo k jarku, ne ka bi ga dodelali, ampak ka bi bili sami prva, živa zgradba vozni trdnjavici. Veselo je bilo, pogledati na vrhovnega poveljnika nevelike postave, kako je v polni opravi, z operjenim šlemom, sede na konju urejeval trume in dajal ukaze. Na levi rami mu je vel v vetru širok trak rdeče in bele barve; v desnici je držal ne velik, a zato težek palcat. Vse lice Libakovo, kratko pristrižene brade, je bilo mirno, bistre, sive oči so vse videle. Resno je gledal na neprijatelja, kako se je vdulu urejeval, in zopet, kako delijo rotmojstri na njegov ukaz moštvo na rote. Takoj za jarkom v prvih vrstah so stali ščitonoši, ki so zasa- jali svoje velike, lesene, a okovane, spodaj z železno ostjo oskrbljene ščite v zemljo. Tu so za ščitonoši taki¬ sto stali skriti strelci, kojim so rotmojstri iznova pripo¬ minjali, ka bi, ako se jezdeci bližajo, jim najpreje stre¬ ljali konje o pravem času, da konji tako spravijo nered v vrste. Med strelci so stali tudi skriti za ščitonoši ko- pjevniki, ki so imeli svoja dolga kopja čez ščitoše sklo- njenje v pozdrav sovražnih jezdecev. Z večjim tem oddelkom, ki se je opiral vzadej ob vozovo zgradbo in kojega so podpirali strelci na vozovih, je obsadil Libak gornji del brda. — Glej, tam v dolo so že pripeljali tope in topiče !“ V tem je prijezdil Kdulinec s svojimi tovarši in poročal, kar je videl. „To so Norimberški! A mi jih moramo molče gle¬ dati, kako se urejujejo, kako nabijajo za nas!“ vzkliknil je Mikat, gledaje v dolino in pordevši v obrazu. — „Danes sem kakor brez rok! I ka bi vam vsi topi po¬ pokali, vi Jecetarji “ — 209 — „Gospodi bratje, na mesta!" je vzkliknil Libak, pobodel konja in jezdil mimo trum. Nemara v sredini se je ustavil. Obrnivši se proti vojski, jo je nekaj časa pregledaval in potem je jel govoriti z mogočnim, daleko zvenečim glasom: „Mili gospodi, vitezi, meščani in vsi pobratimi! Neprijatelj stoji pred nami in že začenja boj. Veste, s kakšnim izdajstvom smo predenj zavedeni. Tako so se obnašali napram nam Nemci in brezvestni krajani, ker smo ostali verni gospodu falcgrofu, kojega so oni izdali. Zato bi se nas radi iznebili. Hočejo nas uničiti, ker se nas bojijo, radi bi bili, ka bi nas ugonobili tukaj vse do enega. Danes se maščujemo za to izdajstvo! Bijte se moški! Ako se vdamo, nikdo ne vidi več izmed nas očetnjave. Pokažimo jim, da smo pravo češki pobratim¬ stvo, da se umejemo biti, kakor vsi naši krajani in naši prednamci, slavnega spomina. Nič ne vpoštevajte, da je več sovražnikov. „Po številu smo slabši, toda ne po srcu. Veste, kako so za Žižka porazila peščica Čehov cele vojske Nemcev. Bodimo možatega srca in bijmo se, kakor se dobrim ljudem spodobi. A sedaj pokleknite in prosimo milega Gospoda Boga, naj nam rači pomsgati do zmage. In tako se, ako Bog da, zgodi!" Bojni, burni krik, ki se je tresel vsakemu na ustnah, premenil se je v navdušen spev. Blizu tritisoč bojnikov je pokleknilo in jelo peti starodavno pesen. — B Gospodine pomiluj ny!“ je zvenelo po širnih vrstah po brdu, po vozovih in za njimi po taboru, a veličastni ta spev je zvenel močno, mogočno po jasnem vzduhu v ši¬ rino in daljavo. V tem hipu se je pojavil visoko na bojnem vozu poleg vihrajočega belega prapora svečenik v črnem ta¬ larju s kelihom v roki. Dvignil je pred sebe sveto le 14 — 210 — sketajvčo se posodo, blagoslovil ž njo vso vojsko pred vo¬ zovi, na njih in za voznimi zgradbami. Vejoči veter je razvel svečniku lahki talar, dolgo brado, ki mu je padala na prša, in lase odkrite glave. Spev je končal. Mezdniki so razjarjeni in navdu¬ šeni ostali, a gromoviti njih bojni krik je stresel vzduh. V tem je Mikat, ki je stal s Pefinom na strani gospoda Mateja in uprl sedaj svoj pogled dol na norimberške tope, nehote švignil z mečem, kakor bi dal svojcem zna¬ menje, a vzkliknil je: „Sedaj! A v tem se je v dolu zablesnilo, zagrmel je strel, za njim drugi, tretji, a osem topov je začelo svoje delo. V tem hipu nemara se je prigodilo v češkem ta¬ boru na prostroiu blizu rezervne trume, koji je zapove¬ doval vladika z Uherska, nekaj čudnega. Ravno ko je hejtman po spevu potegnil za uzdo in obrnil konja, je zapazil, da prijezdita od zadnjih vrat dva jezdeca, vidno tuja, prednji na vrancu. Kako, da so ju tam prepustili brez dovoljenja? — Vladika jima je jezdil nasproti, a ko je prispel k njima, se je prestrašil. Na potnem, ugnanem vrancu je sedel njegov sin, za¬ prašen, truden, bled. Za njim se je ustavil Plamenač. Oče se je sina vstrašil. — Prva misel njegova je bil včerajšni večer. Kakšna zla osoda mu prinaša sina sem. — Ko mu je podajal roko ga je takoj vprašal, odkod prihaja. „Iz Landshuta. Jezdil sem za vam proti Sulcbahu —- toda potoma sem slišal —“ »Si li govoril z Boršickim?“ Mikulaš ni vedel ničesar o njem. Stari mu je kratko razložil, zakaj so ga poslali na Landshut. „0 tako je to!“ vzkliknil je gospodič. „ Slutil sem to. O da ni prišel preje! Zgrešila sva se — a sedaj je že —“ — 211 — »In kaj falcgrof? Zakaj ne pride? Jeli hudo bolan ?“ Mikulaš ni takoj odgovoril. Je-li imel v drugo la¬ gati svojemu očetu? In sedaj tukaj?" »Ne more — hudo je — umrl je.“ Vladika se jo stresel. „Umrl? In kedaj?" „Ne gnevaj se oče, za Boga, že dolgo —“ „ Nemara ne tam v Amberku —“ »Da — “ Vladika je pobledel. »Lažnik!“ je kriknil in nehote je udaril z desnico po svojem sinu. A ta se je ognil, tako, da ga ni zaseg- nila železna očetova rokovica. »Spametuj se oče!" je vzkliknil. »Tu pred vsemi!" »In kaj zaslužiš drugega, ti zviti dvornik? Last¬ nemu, staremu očetu lažeš v oči pred hejmani! A ta Gutštejn je resnico govoril —“ »Nisem hotel pojezda preprečiti. In falegrcfinja se bojuje kakor knez —“ »Kaj hočeš tu?“ »Prispela so v Landshut poročila, da ste se uprli. Rachenburk je tožil —“ »Ta izdajski pes! Vse je tu zlagano. — O da bi falcgrofinja videla, kam nas je zavedla vernost. Ha ha, slišiš ?“ Streli iz houfnic so začeli grmeti. Stari je gledal zamračeno pred sebe, kakor bi po¬ slušal, I Mikulaš je molčal, ne brigajoč se kakor oče za gromenje topov. Gospodič je bil ves osupnjen po očeto • vem pozdravu, po poročilih, katere je že slišal potoma, in po tem, kar je videl sedaj. Uboga falcgrofinja! Lastn ljudje so jo izdali, a tujci, ta peščica Čehov tukaj, pre¬ liva zanjo svojo krv ? — Sedaj nemara že ve od Bor¬ il* — 212 — šickega, kaj se je pred Sulcbahom zgodilo. Uboga, kaj sedaj ? — V tem je vzdramil stari vladika sina iz mislij, ki so kakor blisk sledile druga drugi. Vprašal ga je osorno: »Kako se sedaj opravičiš pred hejtmani ?“ To vprašanje je dokazavalo, kako močno teži si¬ nova laž vladiko. »Opravičim!“ je vzkliknil Mikulaš in potegnil iz baršunastega višnjevega toka po prednikih proslavljeni meč, na kojem je stalo: „Gospod Bog za vse, a moj meč za mene. 8 Vladika kakor da ga je umel. Trdi izraz je izginil z ebličja. »Idi! 8 je pravil mirneje. »Veš, kje je tvoje mesto. »Tam stoje našinci!" in pokazal je v tisto stran vozne zgradbe, kjer je plapolal mečkovski prapor. Gledal je za sinom, ki je jezdil tja, a lice mu je bilo zamračeno vsled — skrbi. Dotaknila se je njegove duše sedaj pri¬ kazen, ki se je rojila v Romenčevem snu, in ga v spanju strašila. Videl je pri svojih nogah mrtvo truplo edinega svojega sina, poslednjega z Mečkova, nago, prebedeno, s krvjo polito. Neprijateljeva strelba je postala ta čas močneja in ostreja. Dol se je pokrival z belkastim dimom, a kadar je veter megle razgnal, je bilo videti urejeni voj jezde¬ cev. Trobke so zapele, jezdici so se gnali v polnem redu v naskok. »Ne morejo dočakati! je pravil Mikatu na strani blizu voz, od koder je bil lep razgled. Sovražni jezdeci so se gnali po brdu navzgor proti češki pehoti. Bilo jih je dobrih pet sto, samih odbranih, težko oboroženih. V njih čelu je jezdil mladi markgrof Kazimir Branihovski z visokodvignjenim mečem. Jezdici so se podili pod vihrajočim praporom kakor viharni — 213 — oblak. Blesk njihovega orožja je bilo daleč videti, a že jih je bilo tudi slišati. V prednjih čeških vrstah so slišali, kako doni zem¬ lja pod kopiti težkih konj, ki so z razširjenimi nozdrvi ostro sopli, a v tem so divje kriknili bojni svoj krik. Že so bili blizu, jih je bilo dobro spoznati v ozkem redu konj poleg konja, meč na meču — tu so odgovorili mol¬ čeči Čehi. Zagrmeli so poki iz nekoliko topov, a s krogljami je švignil v jezdece oblak ostrih pušic iz vrst in z voz. —- Nekoliko konj je takoj padlo, mnogo se jih je divje vzdelo, jezdeci so padali s konja in pod nje. Toda dalje se je podil oblak čez ranjene in mrtve. Vojna trobka je stokala, rotmojstri so divje silili jezdece naprej, konji so rezgetali, ljudje so kričali, kleli. Jezdeci so postali redkeji, in niso prišli daleč. Brž ko so nastavili kopjevniki svoja dolga kopja, je bila zlomljena sila naskakovalcev pred ježato vrto. Nekoliko konj se je obrnilo, nastala je divja zmes, zmešnjava. Češki kepjevniki so zbadali, cepniki so pobijali jezdece, koje so jim drugi potegnili s kavlji raz konj. Boj ni dolgo trajal. Ostanek neprijateljske konjiče se je podal v beg. Tu ženejo se jezdeci po brdu navzdol v tolpah, tam posamezno. Divja je ta ježa po brdu nizdol. Tu je zletel jezdec konju čez glavo, tu se je spotaknil konj, pal in ž njim jezdec, tam se žene podivjan konj brez bojnika dol čez ranjene, mrtve in mrhe. Na gori je slišati v voju in na vozih vriskajoč, zmagoslaven krik in radi bi se podili razgreti kopjevniki za poraženim neprijateljem, toda rotmojstri jim tega na Libakov ukaz ne dovoljujejo, jim branijo. Kmalu je bilo brdo prazno, a samo ranjeni jezdeci in konji, mrtvi in mrhe so tu ležali. — 214 — Izmed Cehov ni bil i^bit nihče. Niti strelba ni preje, ker je bila slabo postavljena, storila nobene škode. Stoprv sedaj, ko so poraženi jezdeci divje in zmešano begali, je pričela bolje streljati in kroglje so žvižgale že nevarno. V tem času, ko je bil odbit prvi naskok, odvajal je Plamenač svojega in gospodičevega konja na srednji prostor k vožnjim konjem in se vračal k vozom peš, brez ostrog, koje je bil sebi in gospodu odpel za peš boj. Stari Romenec, čudno da ni zavriskal, ko se je po¬ javil iznenada njegov zaznamovani prijatelj z gospodičem, a kričal je tem radostneje, ko se je raznesla vest, da Nemci beže. Ta krik se je raznesel po vseh vozovih in v notranjost tabora, do proviantnih voz, kjer je ležalo nekoliko bolnih in so se mudile vojaške čete. Mnoge iz med njih, ki so molile za zmago, so tudi zakriknile. druge so pošiljale tem vročje molitve proti nebesom, Samo stari vladika z Uherska je molčal. Bilo mu je, kakor bi se začel njegov sen in Ro- menčev vresničevati. Pozabil je že nanj rano pri pregle- davanju, a ko je sedaj prispel Mikulaš, ne da bi se ga nadejali, tedaj vladika ni slutil dobrega Konca. Mislil je na to, čemu se je podal na ta pojezd, zakaj je toliko, vse, žrtvoval zanj. Hotel je meč, slavo svojega rodu — a danes! — On je videl izmed vseh hejtmanov najbolj črno ... Tačas, kar je bil prvi naskok jezdecev odbit, je prispela vsa vojska cesarjeva v dol in se tam uredila. Velikanski voj je stal sedaj proti češkim zgradbam. Na krilih je ostala konjiča, v sredini trume lancknehtov. Na desnem krilu je vodil konjico sam cesar Maksimiljan v polni viteški opravi z zlatim zmajem na operjenem šlemu, na levem Albreht, vojvoda Mnihovski. — 215 — Libak je opazoval z višine vsako gibanje neprija- teljske vojske. Za hip je zavladal povsod krik — tre¬ nutek največje napetosti. — Srce je burno bilo, oči so mrzlično gorele, marsikatero lice je pobledelo netoliko strahu kakor razvnetosti. „Poklekavajo, molijo“, je vzkliknil Mikat, „a metali bodo glino. “ Trume lancknehtov so ]5ale na kolena in res, vsaki mezdnik pobira po starem običaju pest zemlje in jo meče na sebe, ka bi se blagoslovil z rodno materno zemljo. Sedaj so pražno vstali, državni prapor je v sredini dvi¬ gnjen, praporci so zaplapolali, trobke stokajo, bobni ro¬ počejo, sedaj se je stresel vzduh in ves dol, višine in lesi zvene, čez petnajsttisoč grl je pognalo bojni, divji krik. Vojska je postopila, voj se je zgenil, nastal je občni naskok. Bilo je okoli jednajste ure predpoldnem. Topi Norimberških so sedaj po višinah hudo gr¬ meli in njih kroglje so padale sedaj pogibelno v češke vrste. M'kat Brada je kar škripal z zobmi, a krčevito stiskujoč težki meč je neprenehoma godrnjal: „In mi moramo molčati. Niti houfniške, niti hakovnice! In gle¬ dati, kako silijo brez zadržka na nas! — Ničemni Gut- štejn! Imeti njegovo konjico. Libak je pojezdil vrste, prigovarjal, vzpodbujal. Zopet je zemlja donela in se tresla, zopet se je pripodila konjiča, ne v enem oblaku, ampak v tolikih in velikih, na desno, na levo. Čehi pozdravljajo jahače s strelicami, sulicami in cepi. Vrste neprijateljske posta¬ jajo redke, ne morejo prodreti češke trume, ne morejo prodreti do voz. A zadaj jim prihaja neprenehoma nova pomoč. Pri¬ hajajo kakor komarji. Sam cesar maja z visoko dvignje^ nim mečem naprej, kriči, spodbuja. Sedaj so tudi pri¬ speli landsknehti v sredini. — 216 — Strašna bitva. Dolga njih kopja so se zadrla kakor živ jež v češke trume za jarkom, že polnim ranjenih in mrtvih. Landsknehti čez nje dalje v ogromni premoči, kakor divje valovje. Kopja od obeh strani proti sebi. Sulice pokajo, se lamajo, cepijo v treske, kakor bi pu stošil najdivjejši vihar po gozdu; a v tem gozdu drogov blišči ogromni m tč, in češki cep. Šlemi praskajo, pestra oblačila landsknehtov se barvajo s toplo krvjo. Veliki, težki češki ščiti v zemljo zasajeni se na¬ gibajo in padajo na ranjene in mrtve češke mezdnike. Prvi njih voj je prodrt. Libak pošilja Mikata na pomoč, a že so zapreke dvignjene, a skozi vrzeli se pode rezervne trumice, kojo vede Kdulinec. Neprijatelj je za trenutek ustavljen, da že počenja se umikati, toda sveže trume mu hite na pomoč, a Čehe nikdo ne izmenjuje. Kdulinče, tu stoj — na levo je zlo!“ je vzkliknil gospod Libak, a že se obrača proti levemu krilu, kjer pritiska ostro nemška konjiča. Čehi se že tu majajo, ne¬ varnost se bliža, da pridejo Nemci do voz. Sredini je sedaj zapovedoval Kdulinec, med tem ko je Libak na levo krilo urejal trume. Mikat Brada se je bojeval v sredini. Kmalu je padel pod njim konj. Mikat je sekal peš tako znamenito, kakor na konju, a imel je okoli sebe vedno nekako dovolj prostora. Landsknehti so se pred njim umikali. V tem strašnem krvarem metežu je zapazil blizu sebe landsknehta velike postave, ki je vse okoli sebe pobijal. Mikat si je klestil brez pomisleka k njemu cesto. Toda predno jo prišel do njega, se je Nemec obrnil proti njemu, lice v lice. „Ho, Juri Frundsberk, ogni se! To ni pri bokalu!“ je kriknil Mikat, spoznavši nekdanjega svojega gosta v Laudshutu, s katerim je bil postavno pil, ko se je tam — 217 — mudil s cesarskim poslanstvom, a katerega je mislil sedaj pustiti. „Hoho, gospod Mikate, urnem se biti kakor piti. Sem pojdi!“ In Nemec je skočil ves besen proti Mikatu. Mikat je prestregel udar njegovega meča, a že je zamahnil s svojim mečem po njem, tu mu je sunil nekakšen lands- kneht kopje v bok, a pestavni Mikat se je zvalil s krvjo polit na zemljo. Kakor bi padel v vodo. Moštvo se je nad njim zopet zgrnilo, se spoprijelo v nov, divji klopčič in bol je besnel naprej. Pri vozih proti desnemu krilu nemškemu je bilo v tem hipu res zlo. Ker ni bilo grobe strelbe, je mogla nemška konjiča dosti blizu se prehoditi. Ker je bila v premoči, začela je kmalu potiskati češke trume, ki so branile vozove, če tudi so se bojevali Cehi kakor levi. Najdalje je prodrl iz nemške konjiče jezdec na konju v jeklenem oklepu in z bogatim orožjem z nekolikimi vi¬ tezi. V tem je zbol češki mezdnik njegovega konja tako srečno, da se je vzpel, pal in ž njim njegov jezdec, na čigar oklep je pal težko češki palcat. »Cesar! cesar!" se je ozval krik tu in tam, češki in nemški. Čehi so se pognali na palega kakor ose, a tudi Nemci so hiteli na pomoč. Vitezi, ki so bili ž njim so padali drug za drugim v obrambi svojega gospoda Že je pal Henrik z Dawenecka, poleg njega Hans Vei- ling, češki čep je tresnil Lochingera, da je pod udarcem se zvrnil — že sta Jork Sehenck in Hans z Hetzendorfa potegnjena s kavlji s konja — v tem je priskočil bum- šviški knez Erich, sam ranjen, s številno trumo, a ta potiska čehe in oprošča cesarja. V tem pojejo trobke na češki strani k umikanju. Nazaj, nazaj za vozove, zveni povsod po vsem voju. Libak je tako ukazal. Videl je, da so prispeli Nemci tem huje. — 218 — pritiskajo. Češke trume, ki so postale redke, so srečno prispele do samih vrzeli in so se imele dovolj braniti, ka bi neprijatelj ne stopil ž njimi skupno v tabor. Nemška strelba je že precej časa potihnila. Sedaj je veljalo le krvavo sekanje, mož proti možu, nikakor, čeh proti petim, šestim. Vozovi so vzeli sedaj svojce v obrambo. Oblake strelic so pošiljali strelci iz njih v nemške vrste, a tam, kjer so prispeli jezdeci v bližino, tam so jih pozdravili s kamenjem. Čehi so dvigali svoje „strele“ iz žlebov — kamenje je letalo in padalo na Nemce, da 50 jim padali in praskali oklepi in šlemi. Toda kako dolgo je trajala zaloga? Pred vozno zgradbo se kopiči nov nasip; nasip mrtvih in ranjenih. Izmed teh, ki so stali pred vozno zgradbo, se jih ni mnogo vrnilo za njo. Sedaj je nastal boj zaradi nje. V tem hipu se je veter obrnil in pričel ostro veti Čehom v lice, nesoč sohe in oblake prahu. „Že jih ne razčešemo niti nepobijemo. Toda damo se takisto ne!“ je kričal Plamenač ves bled. Samo zna¬ menje na čelu in na licu mu je še bolj potemnelo. Oči je izbulil, tako divje je klestil okoli sebe. Rumenec ni odgovoril. Še preje se je spomnil svojega sinu in dobro 51 ga razložil; ta velika voda so ti brecštevilni Nemci. Sedaj se je ozrl po gospodiču. „Gospod Mikulaš. rači se rešiti — zlo je —“ Gospodič niti odgovoril ni, ampak sekal po nepri- jatelju pri vozih. Že so landsknehti tudi prodrli na voz. S sekirami svojih helebard so presekavali tudi lance in zapreke — a glej trdna zgradba se že začenja majati — a že pada nekoliko voz, koje je prevrnil neprijatelj. Oglušujoč krik je nastal tamkaj, a landsknehti so drli kakor velika voda skozi vrzeli v tabor. Tu so pali tudi trije prijatelji Groh z Medlesic, Bošincki z Božejova, Nenkovski z Medonos, — 219 — tu so izkrvaveli nasprotujoč neprijateljski povodnji z ju¬ naško močjo, Kokumen z Gronova, Ceneč Višegnevski, Štaka s Nedabilic in mnogo drugih iz Graškega, a čez težko ranjenega Orka z Gologlav so se valile tolpe Nemcev v notranjost tabora. »Z voz, z voz, k rezervni trumi!“ se je glasil ukaz. Toda povsodi ga niti niso mogli izpolniti, tu in tam niti slišali niso, niti ne hoteli, tako divje so branili vozove. Pri vničeni vozni zgradbi se je še vedno bojevalo. Na prevrženih in neprevrženih vozovih so se branile pe¬ ščice čeških in moravskih bojnikov navalu ne vseh strani nanje se deročemu. Posamezni vozi so moleli nad povodnjo neprijateljsko, kakor stolpi — toda z enega po drugem je izginila v orjaškem boju češka posadka, a kjer se je še stresel prapor, padal je i drug za drugim. Gospod Matej Libak z Radovesic je prispel s Kdu- lincem, s Perinom in z ostankom trum srečno za zgradbo in izkušal iz nova jih spraviti v red in se združiti, a re¬ zervno trumo gospoda Jenika. Toda ni bilo možno. Ne- prijatelj je pridrl za njimi tako hitro in silno, da jih je odrinil, a ni preostajalo drugega nego se bojevati in svoj život drago prodati. Tam sredi tabora so prispeli lands- knebti do poslednjega zadržka. Še je tu stala rezervna truma urejena, s ščitonoši v čelu, vodil jo je stari vla¬ dika z Uherska. Tu je nastal tudi poslednji boj. V čelu so udarili landsknehti, a ta čas je prodrla i nemška ko¬ njiča moravsko zgradbo, ki se je vrgla sedaj ostanku češke vojske v bok. Poslednji češki voj je bil zaplavljen, razbit. Cesar in vojvoda sta zmagala. Bitva je bila nujna, a še ni bil boj končan. Na širnem taborskem torišču se je bojevalo dalje v trumah, posamezno. Tu in tam je od¬ lagala truma mezdnikov in vitezov, obkoljena po premoči — 220 — svoje orožje in se vdajala. Toda mnogo jih ni bilo. Ostali so se bili dalje, do smrti. Po štirih, s hrbti vkupe, so se vzajemno krili, ter se bojevali proti premoči. Bili so to otoki v vzburkanem morju, ki je pogoltnilo drugega za drugim. Tam, kjer se je bojevala rezervna truma, je silil iz neprijateljske tolpe stari vladika z Uherska, brez konja pokropljen s krvjo, obkoljen z nekolikimi bojniki, Klestil si je cesto pred seboj, izgubljal enega mezdnika za drugim, dokler ni prispel sam na prostejše mesto; tu je zapazil češkega viteza, ki se brani samojedini proti trem lancknehtom. „Mikulaš, že pridem!“ kriknil je nanj vladika, a tu je takisto zapazil, da je padel sin na zemljo kakor mrtev, kjer sta mu ležala pri nogah Romenec z rano na prsih in Plamenač z razsekano glavo. „Pojdite, pojdite!“ je kričal stari oče, besno sekajoč po Nemcih. — Nekaj časa pozneje je bilo zopet za eden bojujoči otok češki manje. Sin gospoda Jenika je ležal mrtev poleg svojega krvavečega očeta. Poldanje solnee je jasno svetilo na krvavo bojišče, polno ranjenih in mrtvih in palih konj. Zmagovalci so pregledavali prevržene in še stoječe krajne in proviantne voze, razbirali ranjence in mrtvece, drugi pa se še vedno zlasti lahka konjiča, jezdili sem ter tja po širni višini in zasledovali Čehe, ki so iz boja pobegnili. Mnogo jih ni bilo. Tisočesto Čehov in Moranov je ležalo mrtvih in ranjenih na bojišču. — Izkrvaveli so v tujih službah v orjaškem boju, niso bili neprijatelju jednaki ne po orožju ne po številu, toda po svoji postavnosti vredni svojih husitskih prednikov. — 221 — XVIII. Pri falcgTOfinji. V prednji sobi mlade falegrofinje v landshutskem gradu je stal stari gospod Visbek. Gledal je skozi okno na dvorišče, često pa se ozrl po durih, ki so vedle v sobane mlade falegrofinje. Bil je mračen jesenski dan in žalostna njegova tmina se je udomačila takisto v tihi sobi. Stari grof s je sedaj naglo obrnil, da mu je meč udari po steni. Pomignil je vstopivšemu grajskemu z roko, ka bi tiše govoril, sam pak je k njemu pristopil in tiho iz- pregovoril: »Kaj nesete?" »Tisti češki vitez želi, ka bi ga že odpustili, ker bi se rad vrnil k svojim krajanom,“ »Saj je sam pravil, da počaka, dokler ne pride mladi z Mečkova.“ »Da, toda rekel mi je, da bi že imel tu biti, da se mu je nemara kaj prigodilo —“ »Res, bojim se, da ima prav. Toda naj ta dan še počaka. Ako ne pride danes, potem —. In kakšne novice prinašate iz mesta ? “ »Ne vesele — Nekaj tam vre in godrnja. Videl sem, da so me povsod drugače gledali, kakor doslej. Po¬ vsod so me vprašali, kako je falegrofu, toda tako, da sem njih nezaupnost videl. A to so bili našinci, kneginji vdani. Drugod se očitno govori, da je falegrof umrl. — To so podpihovalci — in res je, da prebiva Rohrbek pri Scharsacherju. —“ »Rohrbek?® »Da — zapazil sem ga pri oknu — a slišal sem takisto iz zanesljivih ust —“ »O ničemnik! Nima dovolj na tem, da je umoril kneza, še ščuva in podpihuje — A zakaj, zakaj ? Kaj mu je storila uboga kneginja?® — 222 — „Kako ji je?“ »Ravnokar čakam zdravnika. Tam je — kmalu pride. Ne pozabite straže pomnožiti.® „Sem že pomnožil.® Grof in grajski grof sta umolknila in čakala zdravnika. Falegrofinja je zbolela. Razčiljenje poslednjih tednov, neobičajno napetje sil, toliko toge, premaganja samega sebe, a poleg tega skrbi in preveliko dela, kojega ni bila vajena, vse to je premagala junaško, mlado gospo. Ko pa je prehitel mladi češki plemič, Boršicki in pri¬ nesel poročilo o tem, kar se godi pred Sulcbahom, kakšna nevarnost preti vsemu njenemu podjetju, kako jo njen lastni podložniki varajo in izdajajo, tedaj tej kruti rani ni več odolela. Tresoč se po vsem telesu, z mrzlično plamtečim očesom je legla na postelj. Stari gospod Visbek jo je tešil, da nemara ni re¬ snica, kar je ta češki vitez prinesel, ali vsaj ne v tej meri — a kneginja je gledajoč pred sebe kakor zase od¬ govarjala : „0 vem, da je vse resnica. — čutim to — Torej vse zaman! O Ruprehte!® A tu je zastokala, da se je stari gospod stresel. Duri so se odprle, a iz kneginjine sobe je stopil v prednjo sobo zdravnik v temni obleki, tisti, ki je bil ta¬ kisto pri umirajočem falcgrofu. Takoj sta ga vprašala oba plemiča, kako je falcgrofinji. »Enakomerno — nič se ne poboljša. Bolezen pa tiči bolje v duši nego v telesu. A nasledki tega bi mogli biti nevarni. Tačas samo pokoj, največji mir! Ničesar ji ne račite povedat, kar bi ji razjarilo dušo.® »Mir — ah, ko se burja približuje!“ je pravil starj gospod z Visbeka in tiho naznanil zdravniku, kar je pri¬ nesel grajski grof. — 223 — »Za živega Boga, o tem molčite, gospoda, — niti besede. S tem bi imela dovolj. Ona se peča, kakor se mi vidi, edino le s Sulcbahom. Že je to za njo dosti. Danes me je dvakrat vprašala, je li prišel mladi z Meč- kova.. Drugič pa je sama tiho pristavila: Zlo je, ako se on ne vrne —“ „1 mene je vprašala po njem", je pristavil Visbek. „MiIi Bog ve, kaj se godi tamkaj. A če se ta Čeh tudi vrne, prinese jedva dobra pore čila." »Pripravimo se na vse“, je pravil grajski grof — »toda najraje bi imel v svoji pesti tega Rohrbeka in Scharsachra!“ Jedva je odšel grajski grof in ž njim zdravnik, ka bi odšel k »bolnemu" falegrefu, ki je ležal na drugem koncu temnega hodnika, se je oglasilo poslanstvo iz mesta zahtevajoč, ka bi mu bilo dovoljeno izpregovoriti s falc- giofinjo. Stari gospod Visbek, kojemu je oglasil sluga meščane, se je ves osupnjen stresel . . »Kdo je med poslanci?" je vprašal služabnika. »Nekdanji župan Scharsacher in nekoliko drugih, koje ne poznam." Stari gospod Visbek jih je šel sam pozdravit. Ko pa se je vrnil v sobo, iz katere so odšli odpuščeni me¬ ščani zopet dol v mesto, je ukazal takoj pozvati graj¬ skega grofa. »Resnico ste govorili. O ti naduti, smeli meščan. Da ste jih slišali! Ob drugi priliki bi jih dal pometati v ječo, a danes — vse mesto bi se zvalilo na nas. Go¬ tovo je tam Rohrbek. Vse so vedeli. Da so pre iz do¬ brega in gotovega vira slišali, da je falegrof že v Am- berku umrl za kugo “ »Seveda, kako bi govoril Rohrbek o strupu!" je vzkliknil grajski grof. — 224 — „Da tu mrtev leži, a ne bolan, to prej ne verujejo — lisjaki! — a, ker je vsled tega vse mesto vznemirjeno da bi prosili, ka bi smeli falcgrofa posetiti in to potem v mestu razglasiti. “ „Ta smelost! Veter se obrača, ker so poslali Scbarsachra." „Jaz sem jih seveda odvrnil. Poklical sem zdravnika a ta, to se razume, takisto ni dovolil. „So se na to pomirili?" „Niso dalje silili, toda razvidel sem iz njih besed, da ne verjamejo. Imajo poročila preveč zanesljiva. Sedaj pa pojdite, pogledamo stolpe in strelbe, je-li pripravljena. Jedva sta stopila na dvorišče, se je spel k njima rotmojster grajskih straž, „V mestu se nekaj godi. Veliko ljudstva se zbira na grmadi. “ „Kako to! Saj je poslanstvo jedva prispelo v mesto, Ha!“ In vsi so umolknili in poslušali polni groze. Spodaj v mestu so zvonili. „To zvonijo v mestni hiši!" je vzkliknil grajski grof, „ Pojdimo na črni stolp, tam vidimo najbolje. “ Stopili so tja, i rotmojster. Po zagrnjenem nebu so se podili temni oblaki v divji naglosti. Mrzel veter je bril okoli stolpa in dalje nad jesensko, žalostno kra¬ jino, ki je bila vsa premočena in dalje proti obzoru po¬ krita z belimi parami. Povsod pusto, samo doli v mestu neobični hrup, po ulicah, po uličicah. Povsod so se na¬ kopičili ljudje .in zopet hiteli dalje, a vsi v isto smer, proti svetovalnici. Tam je bil ves prostor okoli in okol poln. Zvon je še vedno zvenel, a sedaj, čuj, prišel je i drugi, tretji a njih glas se širi do gradu. Tam je počivala v bogati, tihi sobi na postelji pod nebezi mlada falcgrofinja. Ves prostor je bil temen, samo — 225 — skozi okno je med razgrnjenima zavezana sipala svetloba itak temnega dne. Blizu postelje je sedela pri mizici, na koji je stalo nekoliko steklenic in posod v izrez¬ ljani naslanjači mlada opatinja, sestra kneginjina. Pri sami postelji je sedel lep rusolas deček, nemara star dve leti, na kosmati, blesteči se medvedovi koži in se igral, a njegov starejši bratec se je naslanjal ob posteljo, gle- dajoč mater, čije suha, bela roka se je igrala z njego¬ vimi gostimi, svetlimi kodri. Vpale, notranjega žaru raz¬ širjene oči mlade matere so se uprle v ljubo, drago gla¬ vico cvetočega dečka. Ta pa ni razumel niti ta Ijubezni- polni pogled, niti nevarnega stanja svoje nesrečne rodi¬ teljice. Še pred kratko dobo je jezdila v oklepu in s Šternom mimo vrst bradatih bojnikov. Sedaj teži tu slaba bolna. Nad snežnobelim, čistim čelom in okoli bledega lica so se vili njeni krasni plavi lasi. Tedaj, koje bodisi sama ali ob strani svojega soproga pregledavala vojsko so jo tisoči navdušeno pozdravljali — sedaj že tako glo¬ boko ranjenem srcu nastaja strah, da pripravlja črno iz¬ dajstvo ravno istih bojnikov njej in njenemu rodu pogibeli V sobi se je ozval slab, tih glas, kakor bi se slišal iz neizmerne daljave. To je kneginja prosila sestro, ka bi ji podala mlajšega sina Otona. Opatinja, ki je tiho mo¬ lila, je takoj vstala. V tem, ko se je falcgrofinja v po¬ stelji vzravnala, je prodrl v sobo doneč zvok — in zve¬ nel je, glasil se dalje, iz temna, važno in veličastno, »Slišiš, sestra, zvonovi pojejo. Kakor tedaj, ko sem vjezdila v mesto*. Kaj je to? Nemara so prišle novice, nemara zmaga! O, prosim te, pokliči grofa." — Opatinja je srčno, proseče prigovarjala, ka bi sestra le pokojno ležala, da vse pozve. Pomignila je kamerni, ki se je mudila v bližnji sobi, ter šla same opreznosti sama govoriti z gospodom z Visbeka. čas je počasi tekel — temni glas zvonov je donel dalje. Falcgrofinja je ča- 15 — 226 — kala z mrzlično nestrpnostjo. Dozdevalo se ji je, da se mudi sestra predolgo. Sedaj se je ozval takisto zunaj, bliže hrup, toda takoj je nehal. Kamerna je stopila na ukaz svoje gospodinje k oknu ter naznanila: „Truma oboroženih biričev krene hitrim korakom iz dvorišča. Gospod grajski grof sam jih vede. Hite k glavnim vratom. “ Falcgrofinja. vsa razvneta, je sela na postelj in uka¬ zala služabnici, ka bi šla po opatinjo. „Milost, račite biti sama —“ je skrbno prigovarjala kamerna. „Idi!“ je strogo ukazala kneginja in pokazala veli- teljski proti durim. Oči so ji gorele. Kamerna je vsa v strahu slušala. Ko je kneginja osamela, je nekaj trenutkov napeto po¬ slušala, a na to se je hkratu sklonila k dečkoma in ju strastno pritiskala k sebi, kakor bi ju hotela braniti ali se imela od njiju ločiti. — Tačas je vedel stari gospod z Visbeka, ves zamračen v obličju, nekoliko ravno došlih landshutskih meščanov v najbližje sobe, ka bi slišal njih vesti. Poznal jih je, bili so kneginji verno vdani. Drevenel je, ko so mu vse po¬ vedali, zakaj se zvoni, zakaj se steka toliko ljudstva. V mesto je prispel nagli sel z gotovo prevestjo, da sta cesar in vojvoda Mnihovski falcgrofovo vojsko pri Reznu popolnoma pobila in jo takorekoč uničila. Ta novina je Scharsacherjevi stranki, ki je bila vdana vojvodu, pomno¬ žila pogum. Že je pripravljala vstajo, javljajoč, da je falcgrof že davno umrl. Sedaj so se polastili v času ob¬ čnega osupnjenja in nereda mestne hiše in vse vlade. Samo to so prestrašeni meščani izpovedali, a že je stala tu pred njimi sama knjeginjina sestra, opatinja, iskajoč Visbeka. Vest jo je presenetila kakor njega, vest, koje ni bilo mogoče tajiti pred njo. — 227 — »In kneginja vas pričakuje — o Bože, Bože! Kako ji to povedati!" je vzkliknila. »Ni mogoče ji to povedati!" je pravil grajski grof. „To bi jo umorilo. Kdo ve, je li ta novica resnična?" »Kneginja se ne da potolažiti. Slišala je zvonove." „0 nesreča! Ne, tega ne sme zvedeti! Povedali bodemo samo, da vstaja mesto, Scharsacher in njegova stranka —“ »Pospešite, gospod z Visbeka — kneginja je skrajno nestrpna. — samo čuvajte njeno zdravje, za Boga!" Stari plemič je stopal vštric mlade opatinje hitro h knjeginjinim sobam. Grajski grof je med tem hodil ob zgradbah landshutskega gradu, pregledaval razstavljene straže in tope, pripravljene v strelnicah. Zvodeni most v mesto je bil dvignjen, vrata močno zaprta, kakor bi pri¬ čakovali vsak hip neprijatelja. Grajski grof bi bil dal najrajši streljati neverno mesto, toda prepovedal mu je to grof. Tačas je nastal hkratu pri vratih hrup, a nekaj hipov nato je naznanjal mezdnik grajskemu grofu, da je prijezdil k vratom samcat jezdec, Čeh, mladi z Mečkova. Grajski grof ni ničesar odgovoril, ampak hitel k vratom in ukazal, ka bi spustil viteza brž v grad. Stopil je potem hitro z nasipov in čakal doli nestrpno, da vjezdi tisti, ki prinaša gotovo najzanesljivejša poročila. Ko je prvič pogledal vhajajočega viteza, je pomisli grajski grof: »Za Boga, to ni ta češki vitez!" Že konj ga je varal. Gospodič ni jezdil na krasnem vrancu svojem, ampak na temnem rjavem konju. A on sam! Od nagle ježe po mokrih cestah je bil njegov plašč ves blaten, oblačilo v mezdu Gospodičevo lice je bilo bledo, kakor da je bil bolan, izraz obličja žalosten. Ta gotovo ne prihaja z veselo novico. Grajski grof mu je hotel pomoči, ko je videl, da gospodič iz teška leze s 15* — 228 — konja, a ko se je doteknil njegove levice, se je vitez stresel in same bolesti zasikal. »Ranjen sem“, je rekel. Noge so se mu tresle, tako, da je nehote se oprl ob grajskega grofa. Ta ga je vedel v grad. Šele na hod¬ niku se je oglasil mladi z Mečkova. »Je moj krajan še vedno tu?“ Grajski grof je potrdil in vprašal, kaj prinaša. »Da je vaš Rachenburk iz vsega grla legal, da je zdajica in vsa njegova vojska, da so edino le moji kra¬ jani ostali verni in tudi poginili. Skoro do enega. Kje je kneginja ?“ »Bolna je. — Torej vendar resnica —“ »In gospod Visbek? Moram ž njim govoriti —“ »Je ravnokar pri kneginji. Počakajte in počivajte.* »Vedite me, prosim vas, k mojemu krajanu - “ Grajski grof je hotel to storiti in je zavil v hodnik, kjer je imel mladi Boršicki svojo sobico. »Tam tiste duri. — Toda kako, prosim vas, je ta boj — “ Še predno je izgovoril vprašanje, prihitel je mezdnik in naznanil, da se bliža iz mesta truma jezdecev, nemara kakšno poslanstvo. »Postreljajti jih!“ je zagrmel grajski grof in hitel na nasipe. Medlim korakom se je približal gospodič z Uherska sobici, kjer se je mudil bodoči soprog njegove sestre. O, prav je ! mela! Sedaj bode Bošickemu povedal, kaj se je prigodilo! čutil je že težo te ure. A kako tedaj, ko se vrne domov, ko bode stal pri sestri in stari materi svoji? O da takisto ni ostal na tistem osodepolnem, ne¬ srečnem polju, kakor je hotel in si želel! O da bi se bil rajši vresničil tisti sen, o katerem mu je pravil stari Romenec na vozu, predno se je bitva pričela, proseč ga — 229 — ka bi čuval! Ni se čuval, a vendar je ostal živ — go¬ tovo samo za kazen, ka bi videl vso to grozo, ka bi ne umolknila njegova vest, Skozi neveliko okno, čigar šipiče so bile obrobljene z olovom, se je sipala popoldanska svetloba v sobico na dva mlada vlastelina. Na stolu pri oknu je sedel Bor žički, njemu nasproti pa gospodič z Uherska z obvezano levico, ki je visela v širokem belem pasu. Na bledo čelo so mu padali nepoglajeni lasje. Pripovedoval je v ulomkih o bitvi pri Scbbnberku, ter mu razsvetljeval, kako se je sam rešil. Povedal je, kako se Romenec niti genil ni od njega, niti Plamenač, kako je ta postregel, ko so se že sami trije blizu voz branili, smrtni udarec nanj, za go¬ spodiča naperjenega in kako se je pod udarcem zvalil na tla, kako je nato padel verni Romenec k njegovim nogam kako je še zagledal očeta, ki se je probijal do njega, a tu da je padel sam v nesvet. Ko se je probudil iz omed¬ levice so ga ravno preiskavah in slačili. Bili so to Čehi jezdici iz trume starega Trnka. Eden izmed rajtarjev je spoznal gospodiča in poklical hejtmana, a ta se je skrbno pobrinil za ranjenega. Dal mu je izmiti rano in ga hotel spraviti v Rezno — a Mikulaš ga je poprosil, ka bi ga izpustil na besedo, da se vrne na Trnkovo zahtevanje z zavetje. Stari hejtman se je samo zahehtal. „Tvoj ded mi je dvakrat rešil življenje," je pravil „Zato me je Trnka izpustil in mi še dal konja za potovanje. Hitel sem, ka bi kneginji vse poročal in jo svaril. Predno sem odšel, smo pokopali očeta a poleg njega Romenca s Plamenačem. Bajtarji so jim izkopali grob. Trnka na mojo prošnjo ni dovolil, ka bi jih slekli; pošteno so bili v orožju pokopani, o mili prijatelj!“ Gospodič je umolknil. Potem pa je pravil dalje in odgovarjal na vprašanja, katera mu je stavil mladi pri¬ jatelj, kojega so te novice razžalostile. Skoro vsa vpra- — 230 — sanja so bila enaka; odgovori so si bili tudi skoro vsi enaki. »In Groh z Medlesic?“ »Padel." „In Bošinski ?“ »Takisto." In tako je šlo po vrsti z vsemi vladikami in kra¬ jani, sedaj že mrtvimi, a za vaakega je bil odgovor:: »padel 11 , ali »gotovo je takisto padel.“ »In Mikat Brada ?“ »Kakor sem čul, je stal v prvem voju. Med jetniki ni. Gotovo je tudi padel, ali pa se probil z Libakom in Kdulincem. A težko. Mnogo jih niso izvedli, jedva ne¬ kako sto." »In kaj stari Trnka?“ »Hvalil je, da imajo tu na Bavarskem marsikaj vzeti — a pristavil je: Bili ste se znamenito, Nemci sami so vas hvalili in se vam čudili — toda vrag me vzemi, ako me tolaži ta njih zmaga," Nekaj časa je bilo tiho, kar je hkratu dvignil mladi Boršicki glavo, uprl svoje oči v Mikolaša in vpraša ; »Kaj pa sedaj ?“ To vprašanje je gospodiča pretreslo. »Domov se vrneš — “ je odgovoril. »In ti?" Gospodič ni odgovoril . . . ! * * * Stari gospod Visbek se ni dolgo mudil pri falcgro- finji. Bal se je njeni razčiljenosti in zato ji je samo kar najbolj oprezno razjasnil, zakaj so doli v mestu zvonili. O pravem povodu tega zvenenja, kakor tudi o Rohrbeku ni izpregovoril besedice. Kakor bi se ne bal vstaje, je n. gotovostjo trdil, da z grajsko pomočjo že prihodnjega dne. zopet prevlada v Landshutu falegrofiinji vdana stranka. — 231 — Nato pa se je treba pripravljati a zato se je odpravljal, proseč kneginjo, ka bi se čuvala, Falcgrofinja je uprla sedeč na postelji svoje oči trdno in presunljivo v pošteno lice starčka in rekla: »Samo ta vstaja je — nič drugega ni, mili go¬ spod Visbek? Tako prestrašeni ste, tako polni skrbi—“ Te besede so starega gospoda osupnile. Takoj pa se je vzpametoval in odgovoril: »Dovolj je tega, milost — nam pred očmi so se osmelili! Poln skrbi sem — da, toda zaradi vas, moja gospa — saj se ne brigate sama za sebe, za svoje zdravje, od tega je vse zavisno — vse. Račite se spo¬ minjati —“ Njegov pogled je počival na dečkih. Knjeginja mu je podala roko, zahvaljujoč se mu ž njo in s pogledom. »Ravnala se bodem po vaših besedah 14 , je tiho djala. Sedaj'je segnila v besedo i sestra opatinja. »Nemara bi bilo bolje, ko bi odšla dečka za nekaj časa vun, nemara v vrt.“ Knjeginja se ni zoperstavljala, četudi bi ju imela najraje pred očmi. Bila sta edina njena tolažba. Nekaj časa potem je bilo v sobi zopet tiho. Knjeginja je kakor utrujena položila bledo glavo na zglavje, a sestra opa¬ tinja, verna strežnica, je jela zopet tiho moliti. Spanje jo je kmalu premagalo — že dve noči ni spala. Temen glas zvonov je prodiral do semkaj — včasih ga je pre¬ magal bližnji hrup iz grajskega dvorišča, ali pa od vrat. Kamerna je tiho pogledala v sobo, a ko je videla, da sta knježinji sestri zasnuli, je tiho zopet odšla vun, ka bi pogledala, kaj se zunaj godi. Hkratu se je stresla falcgrofinja, ki je bdela z za¬ prtimi očmi, po celem telesu. Odpre oči — posluša — a čuj! drugič! Temen pok kakor iz topa je zadonel. In — 232 — sedaj tretjič. Knjeginja se je vzravnala na postelji, sela je. To ni samo vstaja, kakor je povedal Visbek, to je še nekaj drugega. Legali so, prikrivajo ji nekaj. Njene noge so zdrknile s postelje. Tako sedeč je gledala na trdno spečo sestro. Uboga, tako je utrujena po bdenju! Knjeginja je tiho vstala in pristopila k oknu. Videla je, kako vleko biriči čez dvorišče bruna k vratom. Čemu to ? Zavoljo te vstaje ? Ni možno. Kako bi se mogli osmeliti meščani nad grad? To je nekaj drugega. Ob¬ lekla se je. Na stolu je ležal temen plašč. Zavila se je vanj in stopila proti durim. Čutila je, da se ji noge sla¬ bosti tresejo, da se je slabost lotila vsega telesa. Toda duša je bila močnejša. Odprla je duri in tiho stala pred njimi v prejšnji sobi. Na klopi pri zidu proti oknu je sedel nekakšen mož s povešeno glavo. Temni lasje so mu padali na čelo, lice mu je bilo bledo in leva roka mu je visela ranjena v pasu. Gledal je na zemljo in bil tako zamišljen, da niti zapazil ni vstopivšo gospo. Knje ¬ ginja se je prestrašila. Za Boga, to je mladi z Mečkova! Ta je bil zapustil pred nekaj časa svojega krajana in šel sem čakat gospoda Visbeka, o katerem je slišal od grajskega grofa, da se mudi pri knjeginji. Čakal ga je‘ ka bi mu naznanil, kaj se dogaja, ka bi verni, stari plemič pomislil po teh poročilih na daljnje stvari, pred vsem na to, kako bi knjeginjo rešil. Samo zato si je iz¬ prosil gospodič od starega Trnka svobodo, samo zato je ranjen in slab hitel tako sem, da je proti koncu jedva izdržal v sedlu; vedel je, da cesar z vojvodom kar naj¬ brž sama sem prihitita ali pa pošljeta vojsko, ka bi vzela Landshut, kjer je bila knjeginjina poslednja opora. Dru¬ gega nima ničesar. Koliko pa so vredne posadke po po¬ sameznih gradovih, a je-li mogoče po takšni nesreči se zanašati na nje? Glavna vojska jo je izdala, verni kra¬ jani so poginili v njenih službah — preostaja samo po- — 233 — sadka na gradu, A proti tej vstaja mesto, kakor je ravno zvedel. O, knjeginjin boj je že dobojevan! A ona bolna! Kako je hrepenel po njenem pogledu a sedaj je ne vidi! Globok vzdih je stresel njegove prsi. Bolna, zapuščena — tam leži uboga v mučni negotovosti — Ozrl se je po durih a kakor bi mu bil blisk oslepil oko. Skočil je na noge, uprl svoje oči v gospo, ki je po¬ stala pri durih, prostolasa, v temnem, lahkem plašču, izpod katerega se je svetilo belo oblačilo. Falcgrofinja! Srce se mu je krčilo. To je ona, o Bože! Tako bleda in vendar tako krasna. Samo za hip je postal, potem pa je sklonil koleno. V tem hipu je pozabil, s kakšno novico se je vrnil. „0 ne žalujte, milostna mojo gospa!" je vskliknil premagan po čuvstvu. „Vi ste že prispeli 1“ je vzkliknila knjeginja, vzdra- mivši se iz svojega presenečenja. »Kdaj? 8 »Pred nekaj časa —“ Tu se je gospodič silno prestrašil. Knjeginja bode izpraševala — o grozni bi tvi gotovo doslej še ni slišala. Toda ni mu več preostajalo časa na razmišljanje, kajti falcgrofinja ga je že vsa razvneta vprašala: »Torej, kako je? Je-li resnica, kar je prinesel tisti vaš krajan sem, ko ste odšli —“ »Žal, milostna knjeginja — Rachenburk je legal. Sebe je imel obdolžiti —“ »Ranjeni ste!“ je vskliknila hkratu, a njen pogled je počival na njegovi obvezi. »Nemara po poti, ali —“ »V boju“, milostna knjeginja —“ je polagoma od¬ govoril gospodič. »V boju! Pred Sulcbachom? Govorite, za Boga —“ »Do Sulcbaha nisem niti prispel! — Rachenburk je bil sporazumljen s sovražnikom in odšel odtodi z večjim delom vojske proti Koubu — O, milostna moja — 234 — gospa — račite oprostiti — To vas dirne, to vam škoduje —“ »Ne, ne, samo govorite, prosim — ukazujem!“ je strastno odgovorila mlada kneginja. »Je-li bil poražen,, ali —“ „Rachenburk nikakor. Samo moji krajani, ki so vam ohranili vernost, — Rachenburk jih je izdajalski zapustil. — Dohitel sem jih ne daleč od Rezna —“ Mikulaš je umolknil. Videl je, kako je knjeginja za hip pordela, kako ji je polila nato smrtna bledost vse lice. Videč, da gospodič molči, je s temnim glasom ukazala: »Dalje — dalje — dovolj sem močna —“ »Bilo jih je tritisoč — Konjico in vse tope je od¬ vedel Rachenburk — Zavedeni krajani so stali proti pre¬ moči — proti cesarju in vojvodu — “ »Kedaj je bila bitva?" »Predvčerajšnjem — začela je prepoldne — Mi¬ lostna knjeginja, račite se odpočiti! 8 je prosil prestra¬ šeni gospodič. »Končajte! Poraženi, ste rekli — strti, — da-li? Vi molčite — o Bože, Bože! Siromaki so zaman krvaveli!" In prijela se je v obupni boli za glavo. Mikulaš je videl, kako se trese, kako se je nehote oprla ob duri, Pristopil je hitro k njej, jo nežno prijel in vedel h klopi. Mladi Boršicki je spravljal, ko je odšel iz sobe Mikulaš ves zamračen vse svoje stvari, ka bi mogel takoj drugega dne odpotovati v svojo domovino. Tu, kjer je vladala sama nesreča, so ga palila tla pod no¬ gami. Krajani, ki so s tako nado na korist in slavo iz- jezdili, so poginili, a on sam je kakor po čudesu ušel pogibeli. Kaj tu dalje ? Boj falcgrofov je itak končan, a — 235 — vse tu kakor zasledovano po kletvi. In tudi koprnenje po domovju in mili nevesti ga je podilo proč od tod. Iz nova se je začudil mladi vlastelin, ko se je vr¬ nil bodoči mu svak in ves razvnet naznanil, da je v tem hipu obolela falcgrofinja na smrt. Kakor bi bila njegova lastna sestra ali najmilejša! Sam jedva stoji na nogah in mrzlica ga trese! Le s težavo je pripravil Boršieki Mikulaša, ka bi legel. To je bilo zvečer. A samo kra¬ tek čas je ležal gospodič in že je zopet vstal in navzlic vsemu prigovarjanju svojega krajana odšel z negotovim korakom v kneginjino sobo. Tam je sedel, čakal ves razvnet, v skrbeh; šele po dolgem času je stopil zdravnik iz sobe in mu naznanil, da je hudo, da se je bolezen kneginjina naglo in hudo razvila, da ji je stopila v glavo. »Govorila je strašne stvari", je pridal zdravnik. »Nikogar ni poznala. Sedaj leži zopet v nezavesti, kakor mrtva. — “ »Je-li nade?“ je vprašal mladi vitez in tajil deh in upiral skrbne oči v žolto, hladno zdravnikovo lice. Doktor je sklenil roke in pogledal molče proti nebu Odšel je. Gospodič je zopet padel na klop in sedel tu na prsi s klonjeno glavo. »Ti si mero napolnil. Ta poraz jo uniči!" mu je zvenelo iz duše, a obupni žal mu je razrival srce. Tako je tu sedel, dokler ni prišel ponj mladi Bor- šicki, ki ga je odvedel v svojo sobo in tamkaj zopet spravil v posteljo. — Tačas je že nastal večer in po njem je prišla noč. Pršelo je, veter je žalostno tulil nad starim lands- hutskim gradom. Danes prvič ni gorela luč v sobi, kjer je ležal »bolni" falcgrof. Zato pa je rdel žar vso noč v oknih njegove nesrečne soproge, pri kateri sta bdela zdravnik in mlada opatinja. — 236 Mladi Boršicki se je zgodaj zjutraj probudil. Ko se je ozrl po sobi, je videl, da je Mikulaševo ležišče prazno. O, da je i v noči vstal in odšel! Boršicki je čakal, a ko krajana ni bilo, se je hitro oblekel in stopil vun, in kakor bi gotovo vedel, kje najde svojega prijatelja, je krenil k sobam kneginje. Svitalo se je. V polumraku je sedel Mikulaš zavit v svoj plašč na ravnotistem mestu, kakor včeraj. Gotovo se je tu mudil že nekoliko ur, nemara vso noč od ti¬ stega trenutka, ko je Boršicki zaspal. Nagovoril ga je. Gospodič je medlo obrnil glavo proti njemu in pogledal krajana, gotovo ni vedel, kaj ga je vprašal. Toda ko ga je vprašal Boršicki, kako je kneginji, se je Mikulaš stresel in čez njegove goreče suhe ustnice je šla jedina beseda: „Zlo ..." In zopet tiha, trapna tišina. Polumrak je izginil, mrzla dnevna svetloba se je vkradala v sobo. Sveča, ki je stala v kotu v sobi, je dogorevala. V tem hipu so se odprle duri, a stari doktor v črni obleki je izstpoil. Mikulaš je hitro stopil k njemu. Še predno je vprašal, je naznanil zdravnik s temnim glasom : „Kneginja je pred nekolikimi trenutki umrla. “ Mikulaš je stal za hip kakor okamenel, potem pak je naglo .sklonil glavo in zakrivši obraz z zdravo svojo desnico, je jel plakati. — — * * * Ves stari landshutski grad je bil v bedi in joku, vsi so iz vse duše žalovali in jokali za nesrečno mlado kneginjo, kojo so ljubili. Večinoma jim je bil to dvojni udarec: zvedeli so stoprv zdaj, da je falcgrof že davno mrtev, da je resnica, kar je o njem v poslednji dobi iz mesta prihajalo v grad. Novica o smrti mlade falcgro- finje je zgodaj zjutraj prispela dol v mesto, a bilo je malo takšnih, ki bi ji ne obžalovali. — 237 — Najhujši protivniki so se oddehnili in rekli: »Hvala Bogu. Vojna je minila. Grad bode naši brez boja. Zaman se je nesrečna kneginja trudila, zaman je vse žrtvovala!“ — Na gradu se je udomačil žal, strah in zmešnjava. Stari gospod Visbek, imajoč od joka rdeče oči, ni maral za svojo starost ne za utrujenost, bil povsod, zapovedujoč in pregledajoč. Prva njegova skrb je bila, ka bi pripravil opatinjo na pot. Branila se je, ni hotela od mrtve sestre, a ko ji je stari gospod povedal, da je to potrebno za¬ voljo otrok, dečkov, ki ne moreta tu ostati, ka bi ne pala v oblast sovražnikov, je ubogala, in se podala še to dopoldne z mladima princama na pot k njiju dedu, staremu ranjskemu falcgrofu. Znatni del posadke je spre¬ mila nesrečna otroka. Vsi so plakali zaradi njiju, ko sta odhajala od matere, ko sta izjezdila skozi vrata lands- hutskega gradu. Solze so tekle čez lice gospoda Visbeka in se mu lesketale na belih brkah. „Revčka! tu bi naj bila vladala, zato so poginili rajni stariši, a vidva sedaj od tod bežita in ne vrneta se več v svojo dedščino! u je pomislil verni starec, gle¬ daje za žalostnim sprevodom. Vrnivši se v grad, srečal je na hodniku gospodiča z Uherska, izstopivšega iz Boršickega stanovanja. Oba verna sta se spogledala in si molče podala roke. Oba sta bila ganjena. Najpreje je stari plemič povzel besedo. »Zaman je bil ves trud. Kar smo mogli, smo sto¬ rili, Bog vam to povrni, kar ste storili za kneginjo. Toda sedaj mislite na sebe. Veste, da vojvoda in cesar kar mogoče hitro prispeta. Vse je minilo. Ničesar ne preostaja, nego da se rešite. Pojdite raje preje. “ ,,Še danes pojdem zaradi svojega krajana. Inače bi tu ostal.“ — 238 — „Idite mili prijatelj. Česar vam bode treba na pot, to vam dam. Sedaj to še morem storiti. Jutri bode tu drugi gospod. 11 Tačas so zazvonili zopet zvoni spodaj v mestu. Po¬ zdravljali tamkaj močen oddelek vojvodove vojske, ki je v naglem pohodu prispela od Rezna v Landshut. Predno so zvonovi dozveneli, se je pomikala znatna truma jezdecev iz mesta proti gradu. Grajski grof je na¬ znanil Visbeku, da je prišel grof Hohenebs se pogajat v cesarjevem imenu. Stari gospod ga je spustil brez po¬ mislekov v grad. Sel in poveljnik gradu sta se brž spo¬ razumela. Cesar je obljubljal vsem milost [in oproščenje, a zato je zahteval, ka bi grad in vsa posest bila izro- čera vojvodu Mnihovskemu. Stari gospod se že ni več zoperstavljal, ni mogel. Iz spremstva cesarskega sla se je odstranil mož v temni obleki in šel v notranji grad, nikjer se ni ustavil, nikjer se ni ozrl. Spovnal se je tu izvrstno. Bil je to Rohrbek. Njegovo lice je bilo temno in zamračen pogled je uprl v zemljo. Šel je z upognjenim tilnikom, poča¬ snim, kakor negotovim korakom, dokler se ni zastavil pred durmi, ki so držale v kneginjine sobe. Tam sto¬ ječa straža ga je hotela zadržati, Rohrbek je uprl v njo svoje strogo, zamračeno oko, ter rekel: ,.Sem iz cesar¬ jevega poslanstva. 11 In vstopil je v prednjo sobo. Tu ni bilo nikogar, kakor tudi naslednji sobici ne. Toda tam, na ležišču pod nebesi! Rohrbek je pobledel in se stresel. Postal je, kakor da ga je ošinila strela, potem pa je stopil nekoliko bliže in zopet dostal. čutil je, da se mu tresejo noge. Sklenil je nehote roke in gledal na posteljo, kjer je počivala mrtva falcgrofinja, Njegovo ožoltelo obličje je bilo neme bolesti vse skriv¬ ljeno. — 239 — Zaradi pokoja zemlje, ka bi ohranil domovino pred bratomorno vojsko, se ni prestrašil niti — umora. Vni čil je moža in blagor te, kojo je vzgojil, kojo je ljubil kakor svojega otroka. In sedaj je vničil i njo! Sedaj žele, ko jo je videl tako brez vsega življenja ležečo, ko je videl njeno lepo obličje osinelo, oči vpadle, zatlačene, a okoli njih globoko senco smrti — rau je njegov zločin padal s vso silo na dušo. Zgenil se je,-hotel se je do- tekniti čela zasnule, ka bi se prepričal, je li resnica, kar se je danes zjutraj razneslo po mestu, zgenil se je, toda položiti roke na čisto njeno čelo, tega si ni upal storiti. Padel je na kolena in si zastri z rokama lice. Mrtva! Mrtva! O to je najdražja žrtev, kojo je on poklonil oet- njavi. Ta plemonita, draga mlada gospa. Tako je klečal v mukah, a niti vedel ni, da so se odprle duri, da je vstopil skozi nje mladi vitez z Meč- kova, ki je bil pripravljen na odjezd in prišel po slovo k svoji mrtvi svetnici, a ko je zarožljala ostroga, se je Rohrbek hitro obrnil. Oko se mu je izbulilo in uprl ga je v mladega viteza, kojega ni takoj poznal. Oba moža sta se molče spogledavala nekaj trenutkov. Gospodič je nehote segnil z desnico po bodalu. Lice obeh je bilo bledo vsled vzburkane notranjosti. Gospodičev pogled je divje zaplamtel. Rohrbek kakor da je okamnel. Dvignil je koleno, kakor da bi hotel vstati, toda ni mogel. Čutil je, da so mu udje odreveneli, da mu je duša bila brez moči. „Izdajica! Morilec! 11 zasiknil je gospodič, a v nje¬ govi desnici se je zasvetilo bodalo. „Ti še prideš sem, ničemnik.!“ Rohrbek je hotel izpregovoriti, toda njegovo grlo je bilo kakor zaprto. Razprostrl je tresoče se roke, kakor bi hotel zadržati gospodičev udarec, ali pa mu širiti v naročje v pozdrav. Kri mu je briznila visoko iz prs. — 240 — Brez glasu se je zgrudil črni kancelar na zemljo. Tla so otlo zadonela, ko je udaril z glavo po njih. — Ura je minila za uro. Na gradu je vladal hrup in zmešnjava, Vseh misli so se bavile s cesarjevim poslanstvom in s tem, kar se bode dalje godilo. Grof Hohenebs je prosil Visbeka, ko sta se dogovorila o najpotrebnejših zadevah zaradi pre¬ daje gradu, ka bi se smel malo ustaviti pri mrtvi kne¬ ginji in moliti tamkaj za njeno dušo. Kakor da jih je ošinila strela so stali vsi v sobi, kjer je blizu postelje na koji je počivala mrtva falcgrofinja, ležal Rohrbek v kaluži lastne krvi. Kdo je morilec, so kmalu vedeli po bosedah straže, ki je povedala, kdo je bil poslednji v sobi. „Bog blagoslovi tega češkega vitezu! je pomislil v duhu Visbek. „Maščeval je ubogo kneginjo . . . Grof Hohenebs pa je zahteval, ka bi morilca zusle- dovali. Visbek je seveda privolil, i svoje moštvo ponudil. Oddehnil se le, ko je to cesarski sel vsprejel in takisto dovolil, ka bi grajski grof, ki se je sam ponudil, vedel zasledujočo trumo. Tačas je bil že gospodič z Uherska z mladim I|or- šickim čez uro daleč iz Landshuta, Na to, da ga bodo nemara zasledovali, nato niti mislil ni. Njegova duša se je bavila s poslednjim trenutki, koje je prebil na gradu. V misel mu je prišla mrtva kneginja. Videl je vedno to obličje i v smrti krasno in snežnobelo, mrzlo čelo, koje je odhajajoč poljubil prvič in poslednjič v večno slovo. XIX. Nazaj v domovino. Zmagoslavni krik nemške vojske in Rezenskega prebivalstva je dozvenel, zvonovi, ki so peli pri slavnem vjezdu cesarjevem, i pri „Tedeumu‘ - so umolknili. — — 241 — Po radostnem opojenju so se spomnili i tistih, ki so to zmago drago plačali z življenjem svojim, ki so ostali na polju pri Schonberku, katero se še danes ime¬ nuje: das Haferfuter Feld. In ni jih bilo malo. Mnogo čez tisoč jih je ubila ta obupna peščica Čehov. Dovolj bode žalosti po širnih nemških krajinah, ne samo v vaseh in mestih, ampak i po gradih in gosposkih grajščinah. Palo je v tej bitvi premnogo dobrih ljudi, plemičev, izmed kojih so nekatere prenesli v Rezno, ko bi jih tu pokopali in njih spomin ohranili s kamnom. Bili so to: Jbrg Sehenck z Neidecka, gospodje z Wei- linka in Hetzendorfa, Zigmund z Dovenecka in drugi, ki so pali ob strani svojega cesarja in ga ubranili s svojo smrtjo od pogibeli. Položili so jih v starodavni gotiški dominikanski cerkvi. Zanje in za vse pale krajane so služili tu in po vseh cerkvah starega Rezna žalne maše in prepevali ža- lospeve. Palih nasprotnikov, Čehov, se nikdo ni spomnil. Že četrti dan je tekel, kar so izdehnili svoje življenje v junaški smrti, a še doslej jih je ležalo večina nepokopana na bojišču. Samo nebo se je nad njimi razžalostilo in nizki oblaki so hitro in plaho hiteli nad krvavim poljem v daljavo. Tam, kjer se je še nedavno dvigalo in premetavalo valovje divjega boja, tam je sedaj mirno. Od voznih zgradb ni ostalo skoro ničesar. Tuintam je še stal v sa¬ moti s krvjo poškropljen in zalit češki bojni voz,, kojemu so segala trupla mrtvih bojnikov do čez koles; večina voz pa je bila prevržena, s zlomljenemi ojesi, a poleg njih in na njih v zmesi mrtvih braniteljev in naskako- valcev je molel k višku raztrgan in umazan prapor. — Palih povsod, kakor da bi jih posejal. Tu v vrstah kakor so pali bojujoč se, tu v skupinah, kakor so se naposled branili po četvero do smrti, v raznih legah: 16 — 242 — ta z obrazom k zemlji, ta gledajoč proti nebu s stekle¬ nim, izbuljenim očesom, oni z orožjem v otrpnelih pesteh a ta je zaril same bolesti prste v zemljo. Mnogo jih je tu, ki so pali takoj mrtvi, a mnogo tudi takih, ki so tu stokali noč in dan v mukah brez pomoči, dokler se jih ni usmilila sama smrt. Med mrtvimi bojniki leže tu pa tam konjske mrhe z otrpnelimi nogami, ki so molele v vzduh, s popokanim jermenjem, s sedli ali brez njih. Po groznem tem polju, kjer je takrat žela smrt, stopajo sem ter tja raztrgani kmetje in njih žene. Iz okolice so: vojna jim je vničila stanovanje in pridelke. Ka bi se odškodovali, slačijo in preiskavajo mrtve, toda plaho in tatinsko, kajti ogniti se hočejo lancknehtom, ka hodijo po bojišču in pazijo na vjete že kmete in jih si¬ lijo, ka bi kopali jame in zagrebali mrtve. Mrzel veter veje po bojišču. Vresje, trava i lasji i brada v njem zibljejo. Tiho povsod. Samo tu pa tam zavrešči ptica roparica, ki se dviga preplašena od te grozne paše k višku, ka bi se pridružila blizu krožujoči jati. Po polju zablešči tu in tam v zraku lopata, potem zazvnel ob kamen in ob jednem se oglasi kletev lanc- knehtova, ki zarezuje na protu zarese in šteje tako trupla teh kletih Čehov, koji že leže v jami. Svojcev ne šteje. Tam nekoliko njegovih tovarišev razbija s sekirami prevrnjen krajni voz in polaga odsekana drva na ogenj, ki je za tega vlažnomrzlega dne prav prijeten. Njegovi zublji, koji netijo drva, premočena z ljudsko krvjo, se jasno dvigajo, a njih dim se vleče kot nizek, plazeč ste¬ ber čez pusto bojišče, kakor vejoča mrtvaška rjuha. Toda nikjer niti znamenja žalosti. Tam doma za šumavskimi gozdi se krči marsika¬ tero srce bolesti, marsikatera žena, draga in mati vije roke, ko prispeje ta strašna vest. V tem hipu se tam še vse tešijo z nado, še tudi bolno se spominjajoč, da se — 243 — jim vrnejo Ijubci, možje in sini zdravi k rodnemu og¬ njišču, od koder so svojevoljno odšli; — a glej, oni le¬ žijo tu brez duše, oropani, polunagi, ali pa že meče brezčutna tuja roka nanje s krvjo napojeno glino. Takšna je osode, takšen je konec mezdnikov. Niti tovariši, niti prijatelji jim niso mogli izkazati poslednje časti. Sami jedva odnesivši življenje iščejo spasa v naglem begu. Tam, glej, jih počiva trumica, ostanek bojnega pobratimstva. Vsi so utrujeni, slabi in mnogi izmed njih še zraven tega ranjeni. Okoli in okoli širna krajina, tam travnik s pobledelo travo, tu peščena tla, porasla z metličjem, in vresjem. Redki borovi gozdič sredi njiv je sedaj podstrešje in stanovanje blodnih boj- nikov. Utaborili so se pri malem ribniku ali jezereu, od čigar temne, skoro črne gladine se tim natančneje raz¬ ločuje žolti, jasni pesek nevisokega obrežja. Sem, pod rdeče stare bore so zavili z nekolikimi vozi, katere so rešili iz bit ve pri Schbnberku. Gladni vozni konji se pa¬ sejo po revni travi, po metličju in vresju. Okoli voz so polegli pod drevesa bojniki k plapolojočim ognjem, mnogi izmed njih so se jedva doteknili zemlje, a že so pali na smrt utrnjeni v globoko spanje. Nekoliko jih napaja konje .mnogi pa so poseli k sami vodi in si izpirajo in obve¬ zujejo rane Vlažnomrzel veter je vel po krajini in tulil med kolenčastimi vejami starih borov. Jesenski dan se je nižal k zapadu; žolta njegova svetloba je prodirala v gozdič ter se tresla po rdečih deblih. Njih zakrivljene serce so padale na revno, ožarjeno podrast*) in čez belo peščeno obrežje, ter se izgubljale tam na črni gladini tihega jezerca. *) č. podrost — to, kar pod drevesi raste, op. pr. 16* — 244 — Danes nemara odpočinejo v tem pustem, osamljenem? kraju varneje, danes nemara prebijejo vso noč v miru^ Koliko so že prestali, predno so prispeli semkaj, teh par milj! — Kako je bilo, predno so se probili skozi sovražnike iz bitve! V precejšnjem številu, v tesnem redu so si klestili pot skozi goste vrste brezštevilnih sovražnkov. Predno se je tej peščici pot odprla, koliko dobrih postavnih tovarišev je poginilo. Bridko je, se spominjati te nadčloveške borbe ! Ko pa so se probili iz boja, se je manjšalo njih število iz; nova. Bilo jih je okoli sedemsto od polnih tritisoč, a še teh sedemsto ni ostalo. Mnogi so se razpršili pred sov¬ ražnikom v razne stvari, mnogi so ostali pri trumi, toda niso odoluli. Ta se je krvaveč zvrnil na cesto, ker ni mogel vsled rane dalje, ta je padel oslabljen po dolgem boju in gladovanju, roteč svoje tovariše pri Bogu, ka bt se ga vsmilili in ga ne puščali tu. Groznih teh prošenj in vzklikov je bilo čimdalje več. Toda vsak je najpreje mislil na sebe in se ni brigal' za mezdniško pravilo: Reši drug druzega. Kako bi pre- stregali padajočega brata, ko so mnogi sami zamotavali težke ščite in dolge sulice, ka bi le mogli hitreje in laglje stopati! Srečen je bil še tisti, ki je padel pri vozovih. Tega so naložili; kmalu pa so bili vozovi polni' slabih in ranjenih. Močno treskanje vozov jim je priza¬ devalo grozne bolečine, a nikdo se ni brigal za njih stok. Nikdo ni mogel pomoči. Tako so begali vse popoludne in dolgo v noč. Hkratu je nastala grozna nevihta, a iz oblakov, ki so včeraj zagrnili nebni zvod, je jelo liti. Tu so jih največ izgubili. Nekateri so ostajali v trumicah za glavno trumo. Dež in vihar je oglušil njih krike in klice, črna noč jih je pogoltnila, a v njej so izginili, kakor da so se spojili nad njimi valovi. — 245 To noč je tudi gospod Kdulinec poslednji sedel na konju. Dolgo se je premagoval, hkratu pa je podlegel bolečinam — bil je ranjen — in kriknil svojemu poleg jakajočemu tovarišu. „Gospod Matej, že ne morem več. Naložite me, ako morete, ali pa padem tu in ostanem." Libak se je seveda pobrigal za postavnega hejt mana. Dal ga je naložiti na voz, a več mu ni mogel pomagati. Ta nočna burja je bila begunom v korist, kajti za- državala je neprijatelja od daljnega zasledovanja. Ko se je o tem Libak prepričal, ukazal je ustaviti. To je bil počitek po nočni burji za čutnega zgodnjega hlada v širni, mokri krajini. In vender so spali mezdniki tamkaj, kjer so legli, pod vozi, na sedlih, na ščitih, v blatu, kakor ubiti. Žalostno pa so se probudili in prešteli. Ne¬ mara štiristo jih je vseh ostalo, a da ni bilo hejtmana Libaka, bi jih ne bilo niti toliko ostalo vkupe. In kakšno je njih stanje. Gladni so vsi, v mokri obleki, blatni in mnogokrat raztrgani, brez zalog, brez vsega. Ničesar niso imeli, samo nekoliko teh rešenih voz, a ti so bili polni ranjenih. Tako so stopali dalje, dokler niso pali na revno vas, kakor jata kobilic. Kjerkoli je kaj bilo po stanova¬ njih jela, vse so pobrali, ne brigajoč se za bedovanje in krik ubogih Stanovnikov. A še jim to ni zadoščevalo, jedva da so utešili glad. Potem pa so se padali na daljni pohod, proti vzhodu, kakor jih je vedel hejtman. Mislili so, da se dalje v varnejšem kraju obrnejo proti jugu in prebredejo Donavo, ka bi prispeli od Landshuta, ali vsaj blizu njega. Nada, da kmalu prispejo tja, je vse tešila in krepila. Mnogo so sicer izgubili, a v Landshutu se jim vse povrne; tam bodo počivali, tam ozdrave. Ko je mineval tretji dan njih težkega pohoda, so zagledali je- — 246 — zdeea, ki je nedaleč od njih podil svojega konja čez: polje proti severu. »Gospod Pečina", je vzkliknil hejtman Libak, »to je gotovo nekakšen nagli sel — ne škodilo bi nemara, razumeš — samo ako tvoj serec izdrži. Juri Slovak bi jezdil s teboj." Samo to je rekel, a postavni jezdec, mladi Pečina se je podal na gonjo. Nedolgo potem se je vrnil s tistim tujim jezdecem. Res, hejtman se ni motil. Nesel je no¬ vice in kakšne. Nekatere so bile Čehom dobro znane, da jih je premagal cesar pri Schonberku. Drnge pa so dej- stvovale kakor blisk, mesto Landshut se je vdalo in se pridružilo cesarju. »In kaj pa falcgrof Rupreht", je kriknil Libak, ki je takrat pozabil na ravnodušnost. »Je mrtev — že davno." Zavoljo tega so imenovali sla ležnika. A ko je hotel priseči in vzeti i hostijo na to, ko je vse povedal kako je bilo, tedaj pa so verjeli. Gospod Matej tem bolje ker je sedaj razumel izdajstvo Raehenburkovo in ravna¬ nje gospoda Gutštejna. Ta lisjak je vse ovohal in tako obrnil plašč proti vetru! Toda Jenikov sin je vse vedel in vendar je svoje krajane varal! Pri vozu ranjenega Kdulinca se je na to vršilo kratko posvetovanje. Stari hejtman je segal po meču, ki je poleg njega ležal, a ni mogel gladiti njegove ro¬ čaja, kakor bi bil gotovo storil same bolesti in sedaj razčiljenja, a takoj je bil z gospodom Matejem ene misli. Rekel je ne brez presledkov: »Dobro je tako, proti Landshutu ne moremo, ker je v cesarjevih rokah. Ničesar ne preostaja, kakor domov — a hitite, kajti Nemci nas bodo zasledovali. Hitite — zavoljo mene že ne več — mene itak pustite tu — “ — 247 — Vsi imenitniši plemiči in meščani, katerim je to Libak naznanil, so takisto soglašali. „Ako pridemo ob vse, vsaj življenje branimo!" je pridal Matej Rosa Hudimski, upirajoč oči v severoizhodo stran v oddaljene meje rodne zemlje. Bilo je to za vse trapno spoznanje in kakor drug poraz. Vsi so odšli iz čeh radi dobička in zavoljo njega so mnogi vladiki in bogatejši meščani žrtvovali mnogo in mnogo kop za bojno vozove, za biriče, konje in vso opravo. Scbonberška bitva jim je vse vničila. Toda kar je cesar pogubil, to falcgrof povrne, tako so se tešili — a sedaj! Niti vse mezde za poslednjo dobo niso prejeli. Še je takisto ne prejmejo več a jedva kakšno drugo po¬ vračilo. Kakor plemeniti možje, tako so tudi priprosti mezdniki si hoteli natlačiti mošnje z bavarskim srebrom a še bolj revni, kakor so odjezdili iz domovine, se v njo povrnejo. Vrnejo - li se! Sedaj počivajo tu v borovem gozdiču pri črnem je- zercu po vesdanjem, utrudljivem pohodu. Ti speti silijo k ognjem a tisti, komur je kaj vstalo od tega, kar je po dnevu vlovil, ta pojeda. Tam šeplje ranjeni mezdnik oprt ob tovariša k vodi, oni nese na hrbtu drugega od voz k bregu, kjer še marsikdo sedi z obvezano glavo, roko ali nogo. Mnogoteri se tu krčijo popolnoma bledi in gle¬ dajo izmučeni s kalnim očesom topo pred sebe — tega stresa mrzlica, onega oko plapola v mrzličnem žaru. In nikjer prave pomoči, nikjer leka in postrežbe. Doktor Trafinus je ostal s svojim apotekarskim vozom Bog ve kje, a ž njim i svečenik. Samo eden brivec se je rešil a ta tukaj ne zadostuje. Zato pomaga drug drugemu kakor more. Duh dru- žnosti se je tu udomačil v bedi na pustem kraju, a bratska, kranjiska ljubav tvori čudesa. Ta se trudi, ka bi postal njegov sirovi mezdniški glas nežnejši, ka bi utešil, oni — 248 — tam dela svojo roko lahko, roko, ki je še pred kratkem širila s težkim orožjem smrt, ka bi se nežno dotikala bolečih ran. A tam se je roka tudi stresla, ko je zatis¬ nila ugaslo roko nesrečnega tovariša, ki je ravnokar umrl za svojo rano. Položili so ga na stran v vresji in mu pokrili obličje z njegovim plaščem. Toda angelj smrti ne odhaja. Postal je tam pod starim, nagnjenim borom, kjer so napravili v mahu in vresju iz plašča revno ležišče, a nanj ponesli s trdega voza gospoda Kdulinca z Ostomerja. Hejtman Libak se sedaj niti genil ni od njega, a blizu ležišča takisto sede mladi gospod Pečina, nag# jezdec, zarasli Andel z Ro- novea z obvezano glavo, Matej Rosa Hudimski in neko¬ liko drugih vladik. Ta gleda na zemljo, oni je zaril prste v gosto brado, večina pa upira žalostni pogled v gospoda Kdulinca, ki umira za svojo rano. Že ne sega po svojem meču, brez moči in zavesti leži, a grgljanje naznanjuje poslednjo urico. Gospod Matej je z zamračenim čelom gledal na vernega druga. Gospod z Boskovic nekje v za¬ jetju ali mrtev, stari vladika z Uherska ta je gotovo že pred božjim sodom, a ta tukaj odide za njim. Škoda po¬ stavnega hejtmana in vernega druga. Dan je že ugasnil, a v Somraku se je sedaj tresla ognjena zarja po deblih ter padala do žalostne skupine pri smrtni postelji, kjer je ravnokar utihnilo v resnici možato srce. Gospod Matej je pokleknil, za njim vsi, kjer je kdo mogel in pričeli so glasno moliti za kasnulega Po borovju.se je razlegala mezdnika molitev, marsika¬ tera solza je takisto polezla v brke. Potem pa so pri žaru gorečih ognjev izkopali grob, a še to noč položili vanj gospoda Kdulinca z Ostromerja i s težkim njegovim mečem, a poleg njega mezdnika, ki je pred njim umrl Zgodaj pak, ko so igrali zlati solnčni žarki po črni gladini jezerca, se je udomačila zopet globoka tihota — 249 — t borovem gozdiču. Po mezdniškem taboru ostal je tu samo pepel ugaslih ognjev, ki so popalili okrog sebe gosto vresje, a tam pod starim, nagnjenim borom je vi¬ deti sveže nasipan grob. Rani veter je šumel nad njim v temni koroni starega drevesa, a ko je zableščal solnčni žarek na njegovem deblu, so se zasvetili jasno v rdeči skorji trije beli križi, nedavno vrezani, a v njih so se za lesketale kapljice dehteče smole, kakor zlate solze. — Takšen je bil grob in spomenik gospoda Kdulinca. Po ravninah za gospodičem je stopal ostanek če¬ škega bojnega pobratimstva dalje, trdnim mestom se iz¬ ogibajoč. Speva ni bilo slišati kakor nekdaj — molče gredo, žalostni, zamračeni, tu in tam preklinjajoč, v ne posebnem redu okoli voz z žalostnim tovorom. Njih hejt- man se danes čsšče kakor navadno ozira s konja nazaj, a vselej počiva njegov pogled na gozdiču, ki se črni v pustinji, na šumnem grobišču gospoda Kdulinca z Ostro merja. — * * * Gospodič zllherska, gopod Mikulaš, se je mudil v nizki, siromašni sobici osamljene lesne koče. Sedel je pri oknu na nepobarvani klopi, ki je bila le sirovo ste¬ sana, v suknenem, temnem oblačilu, brez pasa, v suk- nenih, tesnih hlačah. V sobici ni bilo skoro nič oprave. Samo ena po¬ stelja, s katere je bil pred nekaj časa vstal a na koji je dobrih štirinajst dni preležal, je stala v kotu poleg panja in mize. Na tej mizi je stal ilovnat vrč, poleg je ležalo na črni, glinasti zemlji vitežko sedlo in jermenje nad njo je visel na leseni steni plašč. Jenikov rodbinski meč v višnjevem toku, šlem in dragoceni oklep, prevlečen z rdečim baršunom in okrašen z zlatimi žreblji. — 250 — To je bilo vse, kar si je gospodič odnesel kot za¬ služek iz Bavarskega za verno, vdano službo; to in po¬ trto misel, nesrečno srce. V tihi, kakor izmrli sobici je širila polutmina. Hkratu je sunil gospodič z zdravo desnico — levo je> imel še vedno obvezano — v nizko, z mahom zalepljeno okno. Razletelo se je in strnja zlate svetlobe je pala v sobico. Gospodič je videl premo v gozd. Bil je jasen, jesenski dan početkoma meseca oktobra. Javori, jeseni in breze so že premenili barvo, a njih zlato in pordelo listje je padalo v lahkih krogih v solnčni zarji k zemlji, v mah, v gosto podrast, na čije grmovju so se živo rdele goste jagode ptičjega bezga Proti tej strani je bilo vse drevje, listnato in iglasto, v globoki senci, toda naprej kamor je gledal gospodič, je strujila med debli zarja zlate luči, oživljajoč njih zelenje i njih zlato in purpur. Šum jesenskega vetra je zvenel iz lesnih globin. Svit solnca in glas vetra sta budila v gospodičevih mislih sliko širne krajine za solnčnega, veternatega dne v jeseni, — in kakor listje zunaj so se mu zavrteli v duši čudni spomini, tu zlati, tu temni ali pa rdeči kakor kri . . . Plaho se mu je pojavil v misli rodni kraj. Videl je gozd pri rodni trdnjavici, kakšen je bil teko isto v tem jesenskem času, a kako je begal po njem s Starim Romencem in streljal s pušo, ali izpuščal zunaj v širnem polju sokola na seleče se ptice. A že je videl starega Romenca kje drugod — na Schbnberški planjavi .... Bilo je takisto tako solnčno — videl ga je, kako pada poleg Plamenača ... In mrtvi so vstajali iz groba in se pojavili pred gospodičevim pogledom, kakor tiste plahe sence tu pred njim v lesu, žalostnejša slika, mlada falc- grofinja. Videl jo je žarečo in krasno, stopajočo v svet- — 251 — lobi pod starimi drevesi landshutskega vrta, potem pai zopet v temni sobici na postelji pod spuščenimi nebesi mrtvo ... Gospodičevi prsti so se zarili v temne, goste lase. Njegova zamišljena glava se je živo zgenila, veka oči, hkratu se skalivšib, so naglo zatrepetala, a jasne solze vso polzele čez pobledelo gospodičevo lice . . . Zunaj v veži se je oglasil čez nekaj časa klopot ogromnih lesenih črevljev, toda gospodič ga ni opazil, niti tega ne, da je vstopila v sobico revno oblečena baba, z robcem na glavi, a da je vrgla k ognjišču, ki je stalo v kotu, dva zvežnja suhega račja. Ta starka je bila go¬ spodinja, pri kateri sta našla oba češka gospodiča dru¬ gega dne svoje nagle poti iz Landshuta pribežališče. V lesu sta zablodila, proti večeru pa, ko sta zima in bo¬ lezen pretresali telo gospoda Mikulaša, sta prispela h koči. Prenočila sta tu. Rano pak, ko sta hotela iti dalje, ni mogel Mikulaš iz postelje Rana, preveliki trud in razčiljenje poslednjih dni so ga oslabili. Neradovoljni ta počitek in bivanje v odstranjeni gozdni koči je bil obema mladima vitezoma v srečo. Ti, ki so ju, zlasti gospoda Mikulaša, zasledovali zaradi Rohrbekove smrti, so izgubili ves sled in so se vrnili brez vspeha na veliko radost grajskega grofa in starega gospoda Visbeka. Stara kočarica, vdova po oglarju, ko¬ renine je pobirala in slula v vaseh pod gozdom gotovo kot močna čarovnica, je negovala svoja nenadejana gosta dovolj ljubeznivo, vsled strahu, malo takisto vsled usmi¬ ljenja, a najbolj gotovo zaradi srebrnikov, kojih ji je mladi Boršicki, nekoliko podaril, a še nekoliko drugih obljubil. Ta je ves ta čas jedva zapustil ležišče svojega bo¬ dočega svaka, tako verno mu je stregel in ga negoval. Dovolj je ž njim izkusil. Bujni nekdaj in veseli Mikulaš — 252 — se je popolnoma premenil. Malo je govoril, bil vedno zamišljen, žalosten in siten. Prosil je nekolikokrat Bor- šiekega, ka bi ga zapustil, ka bi ga pustil tu, saj pride za njim. A ko ga je tovariš često vprašal, čemu ga tako odganja in pošilja proč, je molčal dokler ni nekoč rekel: »Zavoljo sestre in matere. Vse sem jima vzel — rad bi vrnil vsaj tebe. Potem pak je Boršicki izvedel, kaj še muči njego¬ vega prijatelja. Nekoč zvečer, ko je prodiral skozi tmino potihlega gozda bledi mesečni svit k njima v sobo, odprl je Mikulaš svojo notranjost in se doteknil najobčutlji¬ vejše rane. Povedal mu je o svoji vroči, strastni ljubavi o krasni falcgrofinji. To mu je bilo v uteho. — Sedaj končno je povzdignil zamišljeno glavo ter se ozrl. Na drugi strani koče se je ozval konjski ropot. To se je Vrnil mladi Boršicki, ki je včeraj izjezdil iz lesne samote v deželo, ka bi pozvedel, kako je, in ka bi, kar svojemu tovarišu ni naznanil, mu prinesel boljših jedil in pijače. Peljal je konja pod streho, kjer je stal i Mi- kulašev konj, in stopil v sobo. Njegovo lice ni bilo ve¬ selo. Sedel je Mikulašu nasproti in pravil, kako je pro¬ drl do najbližjega mesteca, kako je tu i pozvedoval za pot. »Kako je v Landshutu 8 , je vprašal Mikulaš »Je v oblasti vojvodski. Kneginja je že pokopana. Položili so jo poleg falcgrofa. Povsod jo obžalujejo, kakor tudi njega, povsod, kar sem slišal —“ „In njena otroka? 8 „Sta nekje pri dedu, ali pri stricu/ Mikulaš je tajil globok vzdeh. »In kaj dalje? Kako pa kaj stari Visbek in krajani ?“ »O Visbeku nisem ničesar slišal. Gotovo ga je vojvoda pomilostil. S cesarjem se je že dogovoril in sedaj — 253 — vlada povsod. Nemara dva grada sta mu še nasprotovala niso hoteli tam verjeti, da sta falcgrof in njegova mlada gospa umrla. Sedaj je že vse končano —“ „In kaj gospod Eachenburk, gospod z Gutštejna?“ „Pa še vprašuješ! Ko so preje odšli, ka bi ne bili napoti — Kako pa sedaj. In naši —“ „No torej —“ »Grozne stvari pripovedujejo. Večina je gotovo pala. Vprašal seui, koliko je vjetih. Samo okoli sto, a to so gotovo še povečali število, Nekoliko stotin se jih je pre¬ bilo. Libak ž njimi — kje so, ne vem — a mnogo se jih je razpršilo, a sedaj se zbirajo in ropajo. Povsod se pritožujejo zavoljo njih, da grozno gospodarijo — a raj- tarji še huje. Vojvoda in Norrmberški so jih pustili iz službe, toda le počasi se vračajo domov. V vsaki vasi so ustavijo in gospodarijo. Že je pre poslal vojvoda zoper nje nekoliko trum, a sami kmetje so prijeli za orožje zoper Čehe in druge mezdnike. Videl sem, kako so povsod razljučeni, a tu dalje nekje je pre že tekla kri. Nikjer ni varno. Čim dalje tem huje bode. Ako moreš, Mikulaš ako le izdržiš?" — Gospodič je dvignil zamišljeno glavo vstal in krenil proti zidu, kjer je imel meč in oklep. Jedva pa je stopil dva-, trikrat, zašibele so se mu noge, a bil bi ne mara pal, ko bi se ne zgrudil na trdo ležišče. »Idi brate, za Boga, idi, dokler je še čas. Idi sam — “ »Že zopet?“ »Kaj zaradi mene . . . Samo idi zavoljo Veruše — “ »Brez tebe ne pojdem. Samo leči — tu naju nikdo ne najde. Samo oba dva pojezdiva od todi!“ — Solnčni žarki so že redkokedaj popolnoma in jasno se razlili po sedaj pustem gozdu, po katerem so se po¬ dili mrzli viharji, ter trgali poslednje listje z drevja. Po 254 — lesu in po osamljeni koži je šumelo često deževje, ali pa jih je krila megla. V tem negostoljubnem času sta se podala oba gospodiča iz svojega pribežališča na pot. Mikulaš je nekako ozdravel, toda še bolj pa se je pre¬ magoval pred svojim prijateljem. Baba, njih strežnica, je stala pred svojo kočo in gledala za odhajajočima. Okoli koštrave glave je imela robec in na nogah lesene črevlje. »Slabo cesto bosta imela, a zlasti tisti ranjeni. — Naj tudi pravi, da mu je dobro —“ je mislila. „Saj vem, — a povsodi ne najdejo moje koče! —“ XX. Vrnitev. Globoka senca zamračenih nebes se je razpoložila od osamljenih, lesnatih krajinah Vserubskega prehoda. Temena Osje gore, Čerhova in vseh višjih vrhov so se odela s temnosivimi oblaki. Vzduh je bil vlažen, a mr- zlovlažen veter je vel. Cesta, ki je držala skozi tihi prehod je bila zapuščena. Okoli in okoli globoka tišina. A sedaj hkratu se je ozval tam v gozdu više na holmu nad cesto lavež, a od tod je pritekel velik, kosmat pes ovčarske pasme. Za njim je stopil na rob gozda deželni stražnik. Hod, visok, ramat, s čepico iz ovčjega ruma na glad in v plašču iz belkastega, domačega sukna. Pod njim je nosil ta postavni graničar jsekiro v trdem ko- pnatem toku, v desnici je držal močen čakan. Veter je tresel dolge temne lase Hodove, ki so mu padali iz pod čepice do plašča. Z bistrim očesom je gledal pred sebe proti bavarski meji. Pes, ki se je postavil poleg njega kakor da straži i on, se niti oglasi ni več. Nekaj časa potem pa so se zopet razdelile veje goščave na robu gozda, a na stezo je stopil drugi Hod, prvemu kroju, po vsem podoben. Samo starši je bil. — 255 — pokleknili na tla iz opek pred oltarjem ter se zahvaljevali Bogu za vso obrambo, da jih je privedel na rodna tla. Gotovo so se spominjali v tem hipu onega jutra, ko so stopali tod in prepevali svetova cslavsko pesen, da se je razlegalo po gozdih, spominjali se i vseh teh, ki so bili ž njimi, a ki sedaj počivajo v tuji zemlji tam. pri Schonberku in drugod v tej nesrečni bavarski zemlji. Jenik z Uherska, Kdulinec, Orek z Gologlav, Groh z. Medlesic, Neukovski z Medonos, Bošinski z Božejova in drugi dobri ljudje, postavni bojniki . . . Potem so jezdili v dolino in truma spremljana pc hodih, je stopal naprej. Vsaki, če tudi utrujen in slab, je pospešil korake, in nekoliko teh vojaček, ko so se rešile iz bitve na vozih, a se vlekle sedaj za njimi, vsakdo se je tešil, da pride že v češke vasi, kjer se od- počine prvič po dolgem času varno in kakor gre. Potem se razidejo, vsaki v svojo očetnjavo, a svojim pojavom, in z besedo potrdijo to, kar se je že pred njimi razneslo po vsej kronovini o nesrečnem pojezdu in nesrečnem, osodnem dnevu pri Schonberku. Truma izginja. Praporci nad njo ne vihrajo, brez speva, molče, tiho izginja med poraslimi holmi. Globoka senca zamračenih nebes leži na osamelih, gozdnatih kra¬ jinah osebskega prehoda. Temena Osje gore, Čerhova in vseh višjih vrhov so zagrnjena v temnosive megle. Vzduh — 257 — je vlažen in mrzel veter brije. Cesta, ki drži po tihi soteski, je zapuščena. Nad njo se beli na holmu osamljena cerkvica sve¬ tega Vacslava ; ozadje ji tvorijo temni gozd in divji oblaki, ki se podijo po nebu. Že do'go stoji tu in mnogo mnogo pametuje. Mnog takisto [češki pojezd, slavnega in znamenitega, toda nobenega tako tihega in žalostnega iz katerega se ravnokar vračajo. Saj je bil samo za tujce, v tujih službah, a ne v obrambo proste vesti in maternega jezika. * * * Oba gospodiča, Mikulaš in mladi Boršicki, sta kre¬ nila iz svojega gozdnega pribežališča proti severu, proti domovju. Njuna pot začetkoma ni bila tako nevarna, če tudi je bilo treba vsakovrstnih opreznosti. Šele, ko sta prispela srečno čez Donavo, jih je zasledovala povsod nevarnost. Tam v teh krajinah sta videla stoprv istinite sledove strašne vojne, ki je nedavno končala. Jezdila sta po pustih krajih, skozi požgane vasi, opustošene nasel¬ bine. — In vendar še ni vladal niti tukaj pokoj. Trume odslovljenih mezdnikov, Čehov in Nemcev, so se potepale po krajinah, ropajoč, kjer se je še dalo kaj vzeti. Kmetje in meščani so se razljučeni takisto zbirali in preganjali telovaje. Zato sta tudi bila gospodiča v vedni nevarnosti, a čim bližje sta prihajala češkim mejam, tem večja je bila opasnost. Cesto sta morala po velikih ovinkih naprej, ka bi se ognila kakšni tolpi maščevalcev, ki so posebno pa¬ zili na češke mezdnike, a zaradi tega sta takisto mlada vlastelina trpela mnogokrat nedostatek, ona in njuna konja. In potem je deževje z nalivi nehalo in pritisnil je mraz. 17 — 258 — Tako sta jezdila po poljskih stezah, gozdih, ali pa po zmrzli cesti, prenočujoč v zažganih vaseh ali pa na samoti, čestokrat gladna. Često sta takisto zablodila, marsikaterokrat sta morala jezditi v gozd, ka bi se skrila pred trumo oboroženih kmetov, ki so z divjim krikom korakali nedaleč od njiju. Mnogokrat sta naletela na mezdnike, krajane, ki so v malih tolpah hodili po kradežu. Zaman so silili gospodiča s seboj in jima po¬ nujali, ka ju radi privzamejo za svoje rotmojstre. Dosti¬ krat sta jezdila takisto zavoljo varnosti po pusti krajini vso noč. Zvezde so jima svetile v tem poznem jesenskem času v nebrojnem številu in prejasno, a krvavi žar po¬ žarov, tu na desno, tu na levo, tu bliže, tam dalje, je oznanjeval pot, kateri se jima je bilo ogibati. Mlada vladiki sta si vsem bratski pomagala. — Drugače, če sta jezdila mirno drug vštric drugega in se ni bilo bati nevarnosti, sta si malokdaj kratila pot s pogovorom. Mikulaš je malokdaj sam izpregovoril ter se popolnoma vdal svojim mislim. Gledal je hladno, kakor brez¬ brižno pred sebe, in gotovo bi se ne brigal niti za ne varno pot, ko bi ne bilo mladega Boršickega. Zaradi tega je imel vidno mnogo skrbi. Ta pak je že štel dni, kedaj tako pač prijezdita k češkim mejam, a željno je gledal temena mejnih gor. Nekega popoldne sta ustavila svoja utrujena konja na nizkem holmu, pod katerimi se je širila mala požgana vas. Nič se tam ni gibalo; bila je popolnoma pusta. Zato sta jezdila v njo, ka bi tu nekje za zidovjem počivala. Doli stoprv sta zapazila vso pustoto. Vas je bila nedavno okradena, a za nekim poslopjem sta videla nekoliko ljudi — na drevesu. Bili so to mezdniki. Gospodiča sta vse razumela, Ti tukaj in nemara še drugi takšni slabi gospodarji so bili po maščevalcih presenečeni in takole kaznovani. — 259 — »Ostaneva-li tu, ali je menil Mikulaš »Počakaj, tam tiste poslopje se mi vidi ohranjeno —“ je odgovoril mladi Boršicki, a že je med govorom obrnil konja ter krenil proti domu, hoteč ga pregledati Poslopje je stalo pri sami cesti proti drugemu, okoli ka¬ terega se je vila cesta. Mikulaš je čakal, da se vrne pri¬ jatelj. Ta pa je jedva prijezdil za poslopje, iskajoč njega vrata, je že kriknil. Nato se je tam oglasil divji krik nekoliko glasov. Mikulaš je hitro pobodel konja in bli¬ skoma potegnil meč. Jedva je prijezdil, a že je bil v boju. Štirje raztrgani možje, dva s šlemi, dva pa s če¬ picami prikrita, oboroženi s cepi in koso, so se podili nad Boršickeda, a že je eden izmed njih prebol s svojo koso konju prsi. Žival se je vzpela in potem pala na zemljo. Ni- čemniki so se tuleč vrgli na Boešickega, ki je ležal pod konjem. V tem pak je prijezdil Mikulaš in skočil med nje, da so odskočili. Tako je ohranil Boršickemu živ- jenje. a sedaj se je moral boriti za svoje. Ničemniki so vsi skočili nadenj; kakor ose. Toda že je enega tako za¬ segel, da je padel njegovemu konju pod noge, drugi je zpustil cep in se prijel za glavo. V tem se je oglasil blizu na cesti krik mnogih glasov. Pred gospodičevim očesom se je pojavilo nekoliko novih bojnikov, a hkratu se mu je v očeh zatemnelo, a krvaveč je padel brez za¬ vesti s konja. Nato je izpregledal — toda ni jnogel se spomniti kar se godi ž njim. Ni ležal na zemlji pod širnim nebom ampak v nekakšni sobi, na postelji, a poleg sebe je za¬ pazil nekakšno žensko. Ne pozna je — a tu Boršicki! Sklanja se k njemu, a hvali Boga, da je prijatelj izpre¬ gledal. Ta ženska prinaša vodo, namaka rjuho in mu jo poklada na glavo. Oh da, to tam boli .... 17* — 260 — V kmetski hiši je gorel na ognjišču ogenj, a okoli njega je ležalo nemara deset mezdnikov. Vsi so trdo spali. Nič jih ni budil vihar, ki je zunaj divjal in jim ravno nad glavami žvižgal »kozi razdrapano streho ter včasih pihal v sobo sneg, ki je začel zunaj padati. Ti mezdniki so bili poslednji in trume mladega Trnka, ki je nedavno v nekem mestecu ropal, a bil napaden od močne trume kmetov, spojene z oddelkom vojvodovih mezdnikov ter tu poginil z večjim delom svoje tolpe v hrabrem boju. Ostali so se le iz težka probili in sedaj na svojem naglem pohodu ravno prispeli v pravem hipu ko je gospodič z Uherska padel ranjen s konja. Eni so osvobodili Boršickega, ki še leže pod ko¬ njem se ni mogel geniti, drugi so takoj pristopili k nje¬ govemu ranjenemu drugu. Za mezdniki je priropotal težek voz, kcjega sta vlekla dva konja, a z voza je skočila ne¬ kakšna žena, ki je zakriknila, ko je zagledala Mikulaša. A že se takisto ni več genila od njega. Boršicki, ki je bil le malo oblečen, a nikakor ranjen, bi ne mogel bolje skrbeti za ranjenega prijatelja, kar čudil se je tej milo¬ srčni Samaritanki. Vojačka je to bila, da — pametna, povsod zna pomagati, a kako pazno se dotika rane, kako je v vsem skrbna, s kakšnim zanimanjem gleda in opa¬ zuje ranjenca! Večer je nastal, potem se je sklonila noč nad pusto vasjo. Vojaki so zaspali, samo Boršicki je bdel s to mlado vojačko pri postelji. Sedaj jo je končno izpraševal Povedala je, da je bila pri mladem Trnku, da se imenuje Alena, da pozna gospodiča z Uherska že od lani, ko je pal med rajtarje in prebil noč na zapuščeni Jarošovski trdnjavici starega Eliaša Trnka. „Kaj ti ni pravil o tem, gospod ? “ »Pravil. “ O meni tudi? — 261 — „Ne, ne spominjam se.“ In mladi Boršicki je podlegel utrujenju in zaspal. Samo Alena je bdela in izdržala vso nož pri ranjencu. Sela mu je k nogam in z na koleni sklenjenimi rokami „Bog te pozdravi!“ in brez premislekov je podal Boršicki vojački roko. Rano pak so zapregli dva mršava konja v voz, ki so ga vzeli na bojišču pri Schbnberku. Alena je položila nanj slamo in rjuhe in na tako pripravljeno postelj so položili Mikulaša. Potem pa so spustili ponjavo, tako da ni mogel padati sneg na Mikulaša. „Bolje mu bode tam, nego tu v izbi. V snegu se voz vsaj tresel ne bode“, je pravila Alena, ko so odhajali. Sela je na kraj voza, dalje ni hotela, gotovo za¬ radi ranjenca ne. Mezdniki so hodili okrog voza. Mladi Boršicki je jezdil na Mikulaševem konju naprej in žesto jahal k vozu nazaj, ka bi povprašal, kako je prijatelju. Sneg, ki je začel po noči padati, se je sedaj sipal. Ne brez skrbi je gledal mladi vlastelin pred sebe na lesnato krajino. Gore, mejne gore so se nad njo vzpenjale, kakor velikanske sence. Sedaj se jih je začel ravno tako bati, kakor je preje hrepenel po njih. Mezdniki okoli voza so šteli, koliko dni še imajo do Čeh v takšnem vremenu in za koliko dni je še hrane zanje in za konje. Ta račun ne¬ kako ni dobro izhajal. Ostajala je samo nada na kakšno vas in na vretek. — * * -X- Gorske krajine na šumavskem brdu proti Bavarski so zaspale v sneg; in še vedno več ga naletava. Veje dreves se pripogibajo pod njegovo težo. Ceste so zavele, ves kraj kakor izmrl. Vetra ni, a tu v gostem gozdu se začenjajo povežene vejice gibati. Šipki sneg se siplje sedaj v belkastem rekel bi močnatem oblaku z njih, a iz tega oblaka moli sedaj črna konjska glava; že je konj trkaje — 262 — prispel z jezdecem iz goščave na prostejše mesto, za njim drugi, tretji, a dalje že drug za dragim. Kletva se razlega po mrtvi tihoti pustega lesa; jezdeci stresajo sneg raz ramena, z obličja. V plaščih so, v krznih, šlemi, dobro oboroženi. Večina jih ima pike, ki so lahno nag¬ njene od stremena nazaj. Kopičijo se okoli jezdeca, ki pripogiba kosmati ovratnik svojega jezdeškega kožuha nazaj in najbolj kolne. Ko stresa sneg, se plašč odpre in izpod njega se zablišči žičasta srajca in ročaj sablje. Ta jezdec z belkastimi brkami je stari Eliaš Trnka nekdanji rotmojster črne vojske, poslednjič v službah No - rimberških, sedaj na potu domov, ves jezen in razgnevan. Mezda je bila poštena, a vse vzetke, ki jih je pridobil po poti, je moral pustiti nekaj zaradi vzburkanih kmet¬ skih trum, nekaj zaradi slabih cest v tem slabem zimskem vremenu. Hotel je lepo na Bavarskem prezimiti, a ti bebci s kosami ga silijo, ka bi se brž pobral proti če¬ škim mejam. Nikjer varno, povsod vse na nogah, povsodi gonijo in zaledujejo človeka kakor zajca. In sina tudi ni srečal. Vražji deček — vedno ga je zadrževal, ka bi se tako daleč ne spuščal, da ga vjamejo. Šel je, a doslej se še ni vrnil. Naj sedaj gleda, kako bi prispel iz pasti in domov! In ko bi stari še vedel, kje je! Kako mu po¬ moči ? Sedaj se malo oddihujejo in tresejo sneg raz sebe, potem pa zopet dalje. Bilo jih je nemara trideset. Več jih ni ostalo iz velike tolpe Trnkove. Takisto Zavornika nekdanjega nevernega sluga gospodiča z Uherska, ni bilo med njimi. Na poti proti domovju je poginil. Kmetje so ga v praski ubili. Rajtarji so jezdili sedaj po redkejšem gozdu. I sneg je nehal padati. Jezdili so molče ter po¬ tegnili plašče čez obličje: bilo je kruto mrzlo. Hkratu so prijezdili na rob gozda, a stari Trnka je zopet zagrmel. — 263 — »Koliko smo se trudili v teh goščavah! In vendar jezdimo vedno poleg ceste!“ Vsi so se ozrli na desno, kamor je pokazal. Tam je držala, kakor je bilo tudi v snegu videti, cesta iz gozda in vedla čez prosto paseko, sedaj vso zasneženo zopet v temni gozd, ki se je pred njimi širil. »Tam se nekaj črni!" je vzkliknil hkratu eden iz¬ med rajtarjev ter pokazal pred sebe z roko. Da, črnilo se je tam. Na zasneženi paseki je stal pri cesti zapuščen krajni voz, čigar ponjava je bila zapuščena. Dva v jer- menje zamotana konja sta ležala mrtva pri ojesu v snegu kamor sta pala vsled utrujenja in gladu. Iz snega so molele njih trde noge, nad kopiti okrvavljene od utrud¬ ljive hoje po ostrem, zmrzlem snegu. Na eni strani, na jugu, od koder je vel veter, bil je voz ves zasnežen. Sneg se je nasul kakor nasip okoli voza čez kolesa. I na ponjavi je ostalo nekoliko plasti snega, ki se je od tam¬ kaj prašil, ako je le malo potegnil veter. Nekoliko stebel slame je molelo iz voza in kos nekakšne rjuhe se je pri zadnjih kolesih tresel kakor samega mraza. Drugače se ni nič genilo, niti na vozu, niti okoli njega Gozd, ki se je črnil tam v ozadju, je globoko šumel, a ti glasi so se nesli do semkaj, kakor temni žalostni vzdehi. Bila je to silno žalostna slika, zasneženi voz in pala konja pri njem, blizu črnega gozda, za gozdom temni obrisi šumavskih velikanov in nad vsem oblačno, svinčeno nebo. Sedaj je to pusto mesto oživelo. Rajtarji so prije¬ zdili semkaj in takoj so začeli pregledavati voz. Eden izmed njih je odgrnil ponjavo in zakriknil, a stari Trnka ž njim, ki je bil pogledal voz. Na njegovem koncu je vsa skrčena ležala nekakšna ženska ter se opi ala ob strani voza in trdih desek, zavita v rjuho tako, da ji aii bilo videti lice. Dalje je ravnotako skrčen sedel ne- — 264 — kakšen mezdnik, zavit v plašč, poleg drugega moža, ki je ležal raztegnjen, tiho in ne da bi se genil. Snežni prah se je belil v gubah obleke žene in moža. Brž, ko so ji potegnili rjuho z obraza, že je stari Trnka same groze temno zagrmel. „ Zlata mrha!“ je vzkliknil ter rajtar poleg njega, obrnivši se k tovarišem ki so nestrpno čakali — „Dalje, dalje!“ je ukazal stari hejtman nestrpno. »Kdo sta druga dva?“ Mladi rajtar, ki je bil stopil na voz, je naznanil prestrašenim: „Komarik!“ Nagnil se je in odgrnjeval dalje mrzlo rjuho, kojo je imel drugi mož, ležeči, ovito okoli glave. »Pri vseh — ta je ranjen!" »Kdo je to?“ »Ne vem, rajtar ni — in tu poleg krasen oklep in meč v višnjevem toku. Nekakšni gospod in še mlad. —“ Tačas se je že dvignil Trnka v stremenih in po¬ gledal na voz. Zapazil je bledo, osinelo obličje mladega, viteza, ki je tu mirno ležal z obvezano glavo, kakor bi bil spal. Stari Trnka se je stresel. To ni njegov sin, kakor je mislil. Spoznal ga je, mladega Jenika z Uherska. »Diha-li ?“ je kriknil. Rajtar se je iz nova sklonil k Mikulašu in potem k ostalim. »Ta vitez je mrtev — toda Komarik diha — a gospodična Alena mislim takisto —“ Kmalu na to se je genil težki voz, škripaje in ro- potaje v snegu. Dva rajtarska konja so zapregli k njemu na ukaz Trnka, a ta ga vlečeta h gozdu. Dva stara, iz¬ kušena bradača sta klečala na vozu pri Aleni in mez- dniku, da bi nadaljevala svoje prizadevanje, ju spravili k življenju, Počasi in iz težka se je pomikal voz naprej Trnka je ostal pri njem. Nekoliko jezdecev pa je hitela — 265 — naprej, ka bi poiskali kakšno poslopje. Jedva so prijez¬ dili v gozd, že so ustavili konje. Strani od ceste je mo¬ lelo med debli treh ogromnih bukev nekaj iz snega. Bila sta to dva velika lesena ščita tako noklonjena drug k drugemu, da sta tvorila strešico. Jezdeci so pristopili tja. Med debli, pod slikano lahko strešico, ki bi naj bila zadržavala veter in sneg, so našli tri skrčene, zmrzle mezdnike. Dva izmed njih so dobro spoznali, bila sta iz rote mladega Trnka. Tretji je bil gotovo nov njih tovariš. Bajtarji so to vse razu¬ meli. Ti tukaj so šli z vozom, a ko sta konja pala, so hiteli sami naprej, a utrujeni in brez moči so iskali tu pribežališče vred burjo in pred metežem, a našli so — grob. V tem se je ozvalo dalje v gozdu nekoliko glasov. Bajtarji so seli na konje, a ko so pojezdili ne¬ koliko korakov, zo zapazili nekoliko mož, najbrž so bili kmeti, ki so korakali proti njim. — Bilo je po večernicah. Ljudstvo je že davno zapu¬ stilo leseno cerkvico na Uherskem. Samo tam v vladiški klopi kličita dve pobožni gospe, stara vladika iz trdnja¬ vice in njena hčerka Veruša. Črn kožuh ju ogrinja od grla do čevljičkov. Samo bele roke, k molitvi priprav¬ ljene, je videti. Z Veruškinega lica je izginila rdeča barva, a senca žalosti se je tu udomačila. Stara gospa je zaglobljena v vročo molitev, ter sklanja s črnim paj¬ čolanom, ki pada ob črne čepice zakrito glavo. Leto je preteklo, a stara gospa je še bolj drobna, še bolj suha, kakor je bila. Pobledelo lice ima več gub, ,a oči, sedaj sklopljene, so od čestega plakanja skaljene in so še glo- bokeje vpadle. Plakala je v samoti, v skrbeh, ko sta odšla mož in sin na vojno, ko se je še vedno tešila z nado, da ju zopet vidi. Toda ko so se širile vesti, kako se godi slabo vsemu pojezdu, vsemu vojnemu pobram- stvu, v kašni morilni bitvi so bili uničeni, tedaj že stare — 266 — gospe nikdo ni več mogel utešiti, četudi še ni bila po¬ polnoma vsa nada. V pozni jeseni, ko je že bilo po graškem. Hru- dimskem in drugod po Čehih in Moravi mnogo bedo- vanja in žalosti, ustavila sta se nekoč pozno popoldne stari Andel z Bonovca in gospod Matej Libak z Rado- vesie na Uherskem, a kar sta vedela, sta povedala ter tešila staro gospo, kakor sta mogla. „In kje je moj sin?“ je vzkliknila, ko je zvedela o gotovi smrti svojega moža. O Mikulašu nista vedela ničesar. Tu sta še mogla tešiti vsaj z žarkom nade, kakšno sta tudi nudila ne¬ hote Veruši, pripovedujoč, kako je bil poslan mladi Bor- šicki še pred bitvo v Landshut. — Jesen je minila, sneg je zapadel. Na trdnjavico se nikdo, nikdo ni vrnil. Samo novice so prihajale, kako je na Bavarskem hudo, kako so se Nemci sedaj poravnali in kako besnijo nad Čehi, kako jih tamkaj zasledujejo in uničujejo. V mnogih krajih so se sedaj spominjali naj¬ višjega kamornika, starega gospoda s Pernštejna, ki je v Visokem Mitu svaril gospode in vladike pred pojezdom in odsvetoval, in ponavljali so njegove besede: „Nemci se tepejo, Čehi posodite lase.“ Stara gospa na Uherskem je pokopala vso nado. Samo v molitvi je iskala nado. Molila je za vladiko, za sina in za Romenca in vse njih prijatelje. Toda često je kakor sedaj v cerkvi se zamislila in hkratu povesivši glavo na roke je pričela gorko pla¬ kati. Stari župnik je že stal nekaj časajpri durih žagrada in molčeč gledal in čakal, da vstaneta, — a sedaj je šel premo h klopi in pomagal gospodični Všruški, ki je mirila plakajočo mater, ter pazno in nežno ji pravil, ka bi šla, da sami že davno čakajo. Vedla sta jo iz cerkve in posadila v sani. Bile so to tiste na lepo izrezljanih — 267 — stebercih, lepo barvane, čijih nos je kil gori okrašen s turško glavo, pestrim vejočim perjem v turbanu. Ma¬ lemu Mikulašu so bile vedno tako ljube, a ko je zrasel v gospodiča, vozil je na njih mater in sestro za nedelj¬ skega jutra v cerkev. Stari gospod je gledal za odhajajočim in sočutno vzdehnil, in kakor je že imel za vsak slučaj nekakšen pregovor, je zamomljal: „Mali otroci stopajo materi po krilu, a veliki po srcu/ Vrata v trdnjavico so se odprla, sani so bile v dvorišču. Mati in hčerka sta molče izstopili, ter molče odhajali po izglojenih stopnjicah 'mimo kamnate klopice v grad. Okoli tiho in žalostno. Oh, že ni več tukaj tako, kakor je bilo. Nekdaj je odpiral stari Romenec in veselo pozdravljal, sedaj je tu, kakor pusto . . . Mati s hčerko sta hodili po ozkem, temnem hodniku; hkratu je postal hodnik jasen. Duri na njegovem koncu so se odprle ka¬ kor same od sebe, svetloba iz izbe je posvetila sem. A v durih senca nekakšnega moža. Kdo je to, saj služinčad spodaj ni naznanila gosta! Toda že je Veruša, brž ko je tujec izpregovoril, glasno kriknila, a že je počivala v na¬ ročju Boršickega, svojega ženina.- Tih večer je oklonil nad zasneženo krajino. — V prijazni sobi v uherski trdnjavici je sedel mladi Boršicki z staro gospo in z Verušo. — Odgovarjal jima je na njuna vprašanja, pripove¬ doval o tem, kar sta slišali že sami deloma, kako je bil poslan v Landshut, kaj jse je tam godilo, kako je srečal po bitv’ Mikulaša, kaj je ta pripovedoval, kako mu je stregel bolnemu v gozdni koči, kako sta se podala na pot, a kako je bil Mikulaš, ki se je zanj žrtvoval v pusti vasi, ranjen, a kako so ga nato vozili na vozi do čeških mej v vedni nevarnosti, da jih napade kakšna nemška truma. — 268 — Pripovedoval je o Aleni, kakor nežno, kako požrt¬ vovalno je stregla Mikulaša ter pazila nanj, kakor na lastnega brata. Četudi je sedaj mladi Boršicki silno oprezna pripovedoval, čutili sta ženski srci vendarle grozo onih dni, ko so blodili vladika in njegovi tovariši po pustem, gozdnatem kraju, ne imajoč kaj jesti, v metežib in v mrazu, ko so se jim zgrudili utrujeni konji. Že preje je došlo nekoliko mezdnikov od voza iskat pot in nekakšno ljudsko stanovanje. Toda nobeden se ni izmed njih vrnil. Na tej grozni poti je umrl Mikulaš. Poslednji dan svo¬ jega življenja je bil brez zavesti. Toda še preje — tako je pripovedoval Boršicki, ter včasih samega ganjenja umolknil, stara gospa in Veruška sta jokali — se je Mikulaš zahvaljeval njemu in Aleni, je zopet pošiljali proč, ka bi se rešila, ka bi Boršicki prosil zanj pri ma¬ teri in sestri odpuščanja . . . Ta večer že gospodič ni več pripovedoval dalje. Šele drugega dne je dopovedal, kako je končno sam na svojem opotekajočem se konju zapustil mrtvega pri¬ jatelja, ko so končno našli cesto in so pali konji, ka bi poiskal ljudsko stanovanje in pomoč, kako je prišel končno do nekoliko koč, kjer je moral pustiti konja, a kako se je vrnil z nekolikimi kmeti k vozu in srečal na robu gozda nekoliko rajtarjev starega Trnka in njega samega. Z njegovo pomočjo so prispeli k bližnji vasi, kjer so pokopali Mikulaša in šli dalje na Češko. „In tista deva?“ je vprašala Veruša. „ Ohranili so jo pri življenju. Odšla je zopet z raj- tarji. Čudil sem se, da se je tako žrtvovala in kako je ta trda vojačka plakala za Mikulašem. Stari Trnka mi je posodil konja za pot in ni obdržal niti meča niti oklepa, ki je bil ranjkemu tako mil. Vrnil mi je vse za gospo vladiko, ka bi imela spomin po sinu, kakor je rekel. — 269 — Mladi Boršicki je še ta dan odšel, toda potem je večkrat prijezdil v trdnjavico, češče nego nekdaj, dokler ni po leti, ko je stari župnik njega in Ve ruško v cerkvi blagoslovil, se preselil za vedno na Uhersko. Postavni rod Jenikov z Mečkova je izmrl pri ne¬ srečnem pojezdu na Bavarsko. Veruša, njegova poslednja vejica, se je tešila, toda stara gospa ni nehala po njem žalovati. Še po letih, ko je zavedel Boršicki, ne več mlad, svojega sinka Mikulaša, glavno uteho stare vladike, v črni, okrogli stolp in mu pokazal v gornji sobi rodbinski meč Jenikov in dragoceni oklep, kojega je rajni stric prejel od krasne bavarske kneginje, a ko je na to sinček doli pred babico poln navdušene radosti o tem pripove¬ doval, se je solzila stara, belolasa gospa. * * * In gospod Matej Libak, Pečina, Jan z Baškovič in na Svojanovi in vsi ostali iz med bojnega pobratimstva, ki so se vendarle vrnili iz falške vojne in iz zajetja? Kaj pa s temi ? Že niso več pripravljali nobenega velikega pojezda za meje. Oni nesrečni pojezd na Bavarsko je bil po¬ slednji. Toda čitajte kroniko onih žalostnih, vzburkanih časov za kraljevanja Vladislava, a čitali bodete njih imena in osodo v marsikateri verski burji, v marsikaterem do¬ mačem boju, v katerih se je prelivala, kakor v tujih službah, tedaj in pozneje, postavna, moška kri, v katerih so se ugonabljale in tratile najbolje naše moči v slabrst in končno vničenje vse češke kronovine. Vsebina. Stran. I. Odhod. 1 II. Med jezdici.19 III. Poslednji rjtmojster <črne vojske».32 IV. V pozdrav.48 V. Pri falcgrofu Ruprehtu.55 VI. Prvi boji.69 VII. Landshutska dedščina.85 VIII Doma.91 IX. Priprave k pojezdu.99 X. Na vozovih.119 XI. Črni kancelar.132 XII. V taboru.139 XIII. Tajena smrt.153 XIV. Pred Sulcbahom.163 XV. Tajna vdova.175 XVI. Izdajstvo. ... 184 XVII. Boj pri Schbnberku. 294 XVIII Pri folcgrofinji.221 XIX. Nazaj v domovino.249 XX. Vrnitev. .254 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA