List izhaja vsakih štirinajst dni Uredništvo in uprava:
Trst, Ul. Capitolina 3 - telef. 44-046. 44-047 Dopisništvo za goriško pokrajino.
Gorica - Ul. XXIV maggio 18, telef. 24-36 Celoletna naročnina 1000 lir, polletna 550 lir. - Poštni tekoči račun: «Delo» - Via Capitolina 3 - Trieste 11/7000.
DELO
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
Obnovljena izdaja - Leto XX. - Štev. 3 (713)
TRST - 2. februarja 1968
Podprite borbo miljskih delavcev !
Posamezna številka 40 lir
Spedii, in abb> post. Groppo II
Solidarnost z delavci v ladjedelnici Felszegy
sleni pri zunanjih podjetjih, ki delajo za to ladjedelnico.
Poslanka Manija Bernetičeva je naslovila na ministra za industrijo in trgovino, za trgovinsko mornarico in državne udeležbe vprašanje, da 'bi zvedela kakšne Ukrepe so storili v zvezi s položajem v ladjedelnici Felszegy, ki so jo zasedli delavci, da bi zagotovili nadaljevanje proizvodnje, polno zaposlitev in o-hranitev vseh svojih pravic.	I
V vprašanju tovarišica Marija I Bernetičeva poudarja resnost položaja in opozarja na nevarnost stečaja podjetja, kar bi še bolj poslabšalo celoten položa;, gospodarstva na Tržaškem, zlasti pa na ladjedel-skem področju.
Istim ministrom je naslovil podob-
Pretekli teden se je kriza ladjedelske inclusi rije na Tržaškem še bolj zaostrila. Ladjedelnici Felszegy v Miljah preti stečaj. Delavci so bili prisiljeni podvzeti skrajne korake v borbi za svoje pravice. V četrtek, 25. januarja so zasedli vse ladjedelske obrate Ustanovljen je bil svét, ki upravlja podjetje. Z delavci v borbi so solidarne vse Milje.
Ladjedel.niča Felszegy se že dolgo časa nahaja v krizi zaradi pomanjkanja naročil. Zabredla je tudi v velike dolgove. Podjetje mi plačalo niti vseh zavarovalnih prispevkov zavodu INPS. Sedaj, kot je znano, podjetju preti stečaj. če bi do tega prišlo, bi se 500 delavcev znašlo na cesti brez pripadajoče odpravnine iri obenem tudi brez sleherne perspektive za bodočnost.
Toda to še ni vse, kajti z zapretjem ladjedelnice Felszegy bi izgubilo dele še drugih 1.000 delavcev, zaposlenih pri raznih podjetjih, ki delajo za ladjedelnico. Povsem razumljivo je, da bi vse 'to povzročilo zello hude poslece, saj bi bile močno prizadete vse kategorije prebivalstva.
Tajništvo tržaške federacije KPI, ki se je sestalo takoj po zasedbi ladjedelnice da razpravlja o položaju, tki je nastal in ki je rezultat vladne politike in CIPE, je v posebnem sporočilu med drugim poudarilo, da mora vsaka rešitev omenjenega vprašanja upoštevati, da je treba ohraniti proizvodnjo ladjedelnice, obdržati sedanjo raven zaposlenosti in zajamčiti pravice, ki si so jih delavci doslej priborili.
Za dosego tega obvezuje tajništvo federacije KPI vse svoje organizacije, naj podpro milj/sike delavce, svoje predstavnike v parlamentu, v deželnem, pokrajinskem in v občinskih svetih pa pooblašča, naj sprožijo najbolj primerne pobude za rešitev tega vprašanja.
V	Rima je odpotovala posebna delegacija, ki jo je vodil župan MHlo.
Do trenutka, ko to poročamo, še ne vemo, kaj je delegacija dosegla v Rimu.
Miljska občinska uprava bo objavila posebno 'spomenico o gospodarskem položaju. Uprava med drugim poudaria, da je zmanjkalo leta 1964, ko so zapri! ladjedelnico Sv. Roka, 600 stalnih delovnih mest v malih in srednjih podjetjih, ki so delala za ladjedelnico. Nad 2.000 oseb se je zaradi slabega gospora č rie ga položaja 'izselilo v druge (kraje in celo v tujino. Med njim so bili v večini mladi specializirani delavci in tehniki.
Okrepitev ladjedelnice Felszegy je predstavljala edino nadomestilo za izgubljeno ladjedelnico Sv. Roka in edino nadomestilo predstavlja še vedno, če pomislimo na stalno upadanje števila zaposlenih v tržaški pokrajini, kot je razvino iz uradnih statističnih podatkov.
V	zadnjih štirih letih je zmanjkalo na Tržaškem 9.370 delovnih mest, od teh 3.635 samo v lanskem letu, oziroma 1.208 zadnjih dveh mesecih 1967 leta.
Občin,ški svet v Miljah je na svoji izredni seji, ki je bila preteklo soboto soglasno odobril resolucijo, v kateri opozarja pristojne oblasti, da bi zapora ladjedelnice, oziroma stečaj podjetja še bolj poslabšala krajevno gospodarstvo, ker bi bilo ob delo in zaslužek ne samo 500 delavcev iz ladjedelnice Telszegy, ampak tudi nad 1000 delavcev, ki so zapo-
no vprašanje tudi senator Vidali. Tudi senator Vidali opozarja na nevarnost, da se poslabša gospodarski položaj na Tržaškem.
Tudi načelnik komunistične skupine v tržaškem občinskem svetu inž. Antonimo Cuffaro je predložil posebno vprašanje, naslovljeno na tržaškega župana. V vprašanju želi izvedeti, ali so ovire >'-’<■ posledica sklepov CIPE. Svetovalec Cuffaro vabi tržaški občimški odbor, naj se zavzame za ugodno rešitev ladjedelnice v Miljah in naj izkaže konkretno solidarnost s stavkajočimi.
Zadnja vest
Tržaško sodišče je v sredo proglasilo stečaj ladjedelnice Felszegi. Prišlo je torej do najslabše rešitve. Razglas stečaja kaže, da v Rimu niso bili doseženi stvarni rezultati. Sedaj se bodo akcije morale preusmeriti zato, da se najde rešitev za prizadete delavce.
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOJOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
■ ■
II
Američani so povzročili novo hudo provokacijo na Daljnem vzhodu. Njihova vohunška ladja «Pueblo» je priplula v bližino Severne Koreje. Vojiska LR Koreje je ladjo in vso njeno posadko zajela.
Nastala je nova afera. Ameriška vlada je nemudoma zahtevala vrnitev ladje. Zahtevala je tudi, naj se severnokorejska vlada opraviči zaradi te akcije. Ameriški kontraadmiral John Smith je na sestanku vojaške komisije za premirje mfed drugim poudaril, da si ZDA pridržujejo pravico zahtevati odškodnino.
Takoj po zavzetju «Pueblo» je največja ameriška vojna ladja-letalono-silka «Enterprise» odplula iz nekega japonskega pristanišča. Vojna oblast je izdala povelje, v katerem je bilo rečeno, naj bo «Enterprise» pripravljena za «morebitno nujno akcijo». Tudi nekatere druge ameriške vojne ladje so prejele enak ukaz.
Ameriška vlada je takoj vzela v
pretres nastali položaj. Med drugim zahtevala tudi nujno sklicanje Varnostnega sveta.
Položaj na Daljnem vzhodu je torej v hipu postal silno napet. Kljub temu, da je «Pueblo» kot vojaška vohunska ladja plula v bližini Koreje in kljub temu, da je bilo že to zelo jasen dokaz provokacije, je vlada ZDA že od vsega začetka zatrjevala, da je «žrtev». Moskovska «Pravda» je že prvi dan po ugrabitvi «Puebla» pisala o odmevih na provokacijo ameriške vohunske ladje v obalnih vodah LR Koreje. Londonski «Times» je zahteval od ZDA, naj ne store česa prenagljenega, saj je položaj že tako dovolj nevaren. Pariški «Figaro» je izrazil upanje, da se bodo izognili hudemo mednarodnemu zapletljaju; «Humanite» pa je zapisal: «Spet so, tako, kot v Vietnamu, kot na Srednjem vzhodu, kot na Kubi in v Santo Domingu, kot v Kongu, Američani -tisti, ki podtikajo požar.»
Akcija za reševanje dolarja
; —
Črna senca
vietnamske vojne
Nedavna turneja ameriškega posebnega odposlanca Katzenbacha po zahodni Evropi je razkrila neki novi vidik zunanjepolitičnih težav, v •katere je vojna v Vietnamu spravila Združene države Amerike. Gre za devizne restriktivne ukrepe, ki jih je na novo leto objavil predsednik Johnson, da bi obvaroval omajani položaj dolarja na svetovnem deviznem trgu. S temi ukrepi se v raznih oblikah skuša doseči temeljni smoter, da bi se zmanjšalo odtekanje dolarjev iz ZDA
Omajani tečaj dolarja je povzročil zaskrbljenost vlade v Washing-tonu ne le zavoljo tega, ker bi devalvacija povzročila skrajno nezaželeno reakcijo v državi. S tem bi nastale tudi velike motnje v celotnem svetovnem monetarnem sistemu.
Primanjkljaj v plačilni bilanci ZDA se je začel čedalje vidneje kazati kot trajna tendenca že pred leti. V zadnjem času pa je ta tendenca postala resnejša in je prisilila ameriško vlado k obrambnim ukrepom. Ti ukrepi prizadenejo hkrati interese drugih držav, zlasti tistih, ki imajo razvite ekonomske odnose v ZDA. To so predvsem države zahodne Evrope, zato je ameriška vlada tudi imela za potrebno, da pošlje t|a svojega kvalificiranega dipiomata, da vodi razgovore o ameriški devizni politiki.
V zadnjem času sta dolar ogrožala dva faktorja: inflacija v dr- ’ žavi in povečano odtekanje sredstev v tujino. Prvo in drugo se odigrava pod velikim, če ne^celo odločilnim vplivom izdatkov za vojno v Vif tnamu. Po eni strani se povečuje potrošnja za vojno v samih Združenih državah, zlasti proizvodnja vojnega materiala. Po drugi vzdržujejo ZDA zelo drag in obsežen vojni stroj na področju Vietnama, povrh svojih sil, raztresenih po vsem svetu. Kolikšno vlogo ima vojna v Vietnamu po eskalaciji v zadnjih treh letih, najbolje kaže to, da so ZDA v istem času zmetale na to državo več ton eksplozivnih in zaži-galnih bomb, kakor pa na vseh evropskih bojiščih med drugo svetovno vojno.
Zunanje težave v zvezi z vojno v Vietnamu se samo povečujejo, že doslej so se zahodnoevropski zavezniki ZDA bolj ali manj odkrito distancirali od te ameriške akcije, še več, kritizirana je bila celotna ameriška politika glede Azije, vključno stališča do Kitajske. Vendar pa se je to distanciranje pokazalo v glavnem tako, da te države niso posnemale intervenciji in se niso pridružile v Vietnamu.
Poleg te pasivne rezistence so se občasno slišali tudi glasovi odkrite kritike, medtem ko so nekatere evropske države, predvsem Francija in skandinavske države, dosledno kritizirale vojno. Javno mnenje v teh državah, kakor dokazujejo pred kratkim izvršene raziskave, kaže, da je večina zahodnih Evropejcev proti nadaljevanju vojne v Vietnamu in da je torej za mirno rešitev v vietnamskega vprašanja.
Razumljivo je zatorej, če so zahodnoevropske vlade med omenjenimi razgovori o deviznih ukrepih opozarjale, da bi bila najbolj učin-
kovita zaščita dolarja ustavitev vojne. Vlada v Hanoju je uradno sporočila, da je pripravljena takoj začeti pogajanja z ZDA, če ustavijo bombardiranje Severnega Vietnama. Zavrnitev pogajani, nadaljevanje vojne in sprejetje deviznih zaščitnih ukrepov je v taki situaciji moralo vzbuditi odločno reagiranje na tej strani Atlantika.
To reagiranje se ne omejuje na bolj ali manj javno izrečene graje Washingtonu. Sčasoma bo to postal čedalje bolj neprijeten spor med atlantskimi zavezniki. Podoba je, da so posamezne vlade v zahodni Evropi privolile na to, da olajšajo položaj z - nakupom večjih količin ameriških obveznic in tako na več časa razdele breme, ki jim ga ti restriktivni Ukrepi nalagajo. Bližnja prihodnost bo pokazala, koliko bo to odložilo večje neugodnosti in pretrese v teh državah.
Toda kakorkoli trenutno ukrepajo ZDA ne morejo nositi bremena vojne v Vietnamu, ne da bi še bolj ogrozile svojo notranjo in zunanjo stabilnost foziroma prvo in drugo). Evropski partnerji ZDA se zlasti boje zmanjšanja dotoka dolarjev iz turizma. To, postavimo, posebej zadene Italijo, ki z dolarskimi dohodki od turižma v veliki meri drži svojo likvidnost in konkurenčno sposobnost svoje izvozne industrije. Nazadovanje teh dohodkov bi v .prihodnji sezoni prizadelo Italijo tembolj, ker so devalvacija angleškega funta in ukrepi za njegovo obvarovan je že odprli črno perspektivo za angleški turizem.
Po drugi strani si Italija, tako kakor tudi druge evropske države, ns morejo želeti padca dolarja, ker bi to spet imelo hude posledice za usodo njene valute. Zahodnoevropske države se pravzaprav zavedajo, da bi padec dolarja povzročil verižne reakcijo, kakršne si ne žele. Zainteresiranost za to, da bi se tudi dolar «obdržal» in da ZDA ne bi sprejele ukrepov, ki bi prizadeli njihove plačilne bilance, sili te države k stališču, ki bi edino zavarovalo njihove interese, to pa je zahteva, da se dolar reši z ustavitvijo vojne v Vietnamu.
Razplet v Vietnamu ne bi odstranil z dnevnega reda tekočih problemov svetovnega monetarnega sistema in težav dolarja. To so problemi, s katerimi se bodo ZDA in druge države vsekakor morale spoprijeti. Toda zdaj so evropski zavezniki ZDA zainteresirani, da se prepreči nastanek akutne monetarne krize in pridobi na času. Če bodo ZDA ostale gluhe za to željo, se jim utegne to hudo maščevati, tembolj, ker je najnovejše stališče Hanoja pokazalo, da obstajajo realne možnosti, da se najde izhod iz slepe Ulice, v katero je Johnsonova vlada potegnila tako svojo državo kot svoje zaveznike.
Poleg novih težav v okviru zunanje politike občuti ameriška vlada hujši odpor tudi v lastni državi. Ta dva pojava sta tesno povezana tudi s tem, kako vpliva vojna v Vietnamu na ameriško ekonomijo. Ravno ekonomski faktor začenja čedalje močneje delovati v območju no-
(Nadaljevanje na 4. strani)
2 • DELO
2.2.1968
Italija in dolar
Denarna 'kriza, ki se je tako hrupno pokazala v zadnjih mesecih, je odslej nedvomno dejavnik, ki bolj kot katerikoli drugi pogojuje gospodarske perspektive celotnega kapitalisti onega sveta. Zaenkrat je še težko zagotovo trditi, kam bo ta kriza pripeljala. Kaj lahko Italija pričakuje od ukrepov, ki jih najavlja ameriška vlada?
Razen s povečano trgovinsko konkurenco drugih dežel, ki so razvrednotile valuto, se bo Italija morala spoprijeti tudi s konkurenco ZDA, ki bo mnogo hujša kot v preteklosti. ZDA hočejo, kljub ostremu pritisku mednarodnih zahtev, doseči izrazito izboljšanje v svoji trgovinski bilanci.
Če pomislimo, da se je rast italijanskega gospodarstva v vsem povojnem obdobju, in celo njegova obnova, ki je sledila v letih 196.3-65, lahko uresničila samo zaradi vedno večjega mednarodnega povpraševanja, postanejo jasne vse nevarnosti, ki grozijo prav Italiji zaradi inflacije na svetovni ravni. Te nevarnosti so še toliko večje zaradi gospodarske politike, ki jo vodi italijanska vlada.
Italijanska vlada se je tudi v zadnjem času omejila samo na potrjevanju dosedanjih smeri. Namesto, da bi z vso močjo razvijala učinkovitost in konkurenčnost na mednarodnem tržišču, je izbrala smer, ki prinaša izgubo pomembnih virov, in se s tem odpovedala uresničitvi tistega razvoja, ki je mogoč in potreben.
Kot je znano, zaradi ustavitve prelivanja kapitala ZDA v dežele Skupnega evropskega toga pričakujejo znaten porast davkov na tržiščih evropskih kapitalov. Takšna težnja se je pokazala v času, ko so osrednje banke nekaterih držav povečale obrestne mere. Toda zdaj bo ta težnja močnejša kot kdajkoli, ker se bodo podjetja v državah Skupnega trga za financiranje svojega razvoja zatekale samo k evropskim prihranikom. Spričo takšnega položaja pa italijanska vlada pozablja, da velika večina valutnih rezerv ni cilj politike mednarodnega goispo-danstva. Italijanski prihranki lahko v veliki meri odtekajo v druge države in Italija lahko prenese, da se bodo zaradi tega občutno zmanjšajo njene devizne rezerve.
Ob takšni izbiri se italijanska vlada ukvarja predvsem s tem, da bi ohranila kar največjo 'liberalizacijo gospodarskih odnosov med Italijo in drugimi kapitalističnimi državami in talko sodelovala pri premagovanju dolarske krize. Toda kakšen smisel ima še naprej biti prvi v politiki liebralizacije odnosov s tujino, ko pa največja kapitalistična sila deluje v nasprotni smeri? In kako je mogoče trpeti, da Italija z vsemi svojimi potrebami še nadalje daje ZDA na voljo velikanske vsote svojih rezerv, ki jih te potem uporabljajo za uresničevanje svoje napadalne politike?
Z raznih strani se sedaj slišijo glasovi, da bi spričo pomanjkanja podjetniškega duha, bilo škodljivo ovirati razvoj ameriških podjetij v Italiji in v Evropi, četudi bi se ta razvoj moral uresničiti z uporabo izključno italijanskih in evropskih prihrankov. Tisti, ki zagovarjajo to stališče, so prav isti, ki še nadalje pridigajo proti širjenju javnega sektorja gospodarstva, to je proti uvajanju novih industrijskih pobud pri podjetjih z državno udeležbo. Skratka, po njihovem mnenju bi Italija morala še naprej š tediti in delavci, naj bi bili še naprej slabo plačani, da bi potem lahko dovolili razkošje in s tako akumuliranim kapitalom podpirali krepitev ameriških monopolističnih podjetij v svoji -deželi. Toda takšna politika je danes bolj kot je bila nekoč nedopustna. In če potem še upoštevamo potrebo
po povečanju notranjega tržišča, če se hočemo z dejanji in ne samo z besedami sporjeti z zaostailim poljedelstvom in industrializacijo, potem nam postane jasno, da si Italija ne more dovoliti razkošja, da bi se njen kapital uporabljal v tujini ali da bi podpiral razvoj ameriških podjetij v svoji deželi. Prav tako je jasno, da Italija ne more in ne sme dati ZDA na voljo milijard lir, da bi pomagala nadaljevati dolarski imperializem.
(«Rinascita»)
Ob akcijah za posodobljenje zdravstvene službe
Bolezen je bila že od nekdaj hud sovražnik človeka. Zgodovina nam pove, da so zaradi bolezni izumrli razni narodi, drugi pa so bili močno prizadeti ter oslabljeni. Seveda se je človek v vseh časih boril proti bolezni. Boril se je pač kakor se je mogel in znal ter s sredstvi, ki so bila več ali manj učinkovita.
V prastarih časih so močno razsajale Zlasti hude kužne bolezni. Tudi jetika ni nikoli prizanašala. Menda je ta bolezen prav toliko stara kot človeštvo. Z razvojem civilizacije je tudi na področju zdravstva prišlo do velikih sprememb.
Naj se izpolnijo razna zagotovila !
Predlogi komunistov
Zanimive statistike in primerjave
Stavka kovinarjev v Trstu. Stavka je bila preteklo sredo. Na Trgu Garibaldi je bilo tistega dne zborovanje, na katerem so sindikalni voditelji obravnavali vprašanja, ki so v zvezi z načrti CIPE. Delavci zahtevajo, naj se razne obljube uresničijo ter izpolnijo tudi zagotovila o
ohranitvi zaposlitve
Z zadnjih petdesetih letih je bil dosežen večji napredek na področju zdravstva -kot pa v prejšnjih dvajsetih stoletjih skupaj. Statistike to potrjujejo, življenjška doba v stari Grčiji je trajala povprečno le 30 let. To je razvidno iz nagrobnih spomenikov z datumi rojstva in smrti, pa tudi iz raznih listin, ki so se ohranile. Dva tisoč let kasneje, to jc v osemnajstem stoletju našega štetja je povprečna življenjska doba trajala 35 let. To potrjujejo tudi matične knjige, ki jih hranijo starodavne župnije. Iz tega izhaja, da je človek v dvajsetih stoletjih boja proti bolezni napredoval komaj za pet let življerija.
Na začetku sedanjega stoletja je življenjska doba v deželah na Zahodu dosegla povprečje 60 let, danes pa presega celo 70 let. Isto velja tudi za Sovjet.sko zvezo, le da se tam vse hitreje razvija in da ni bistvenih razlik med tistimi, ki žive na dežeti :in onimi, ki žive v me-- stih.
' Kljub velikemu napredku v zad-| njih 50 Istih pa moramo priznati, da v mnogih deželah Azije, Afrike in Latinske Amerike življenjska doba še vedno ne presega povprečja 40 let. To velja predvsem za kraje, kjer gospodari lakota.
Francoski učenjak Villermé je leta 1823 ugotovil, da je bila v Lyonu umrljivost delavcev mnogo višja kot pa umrljivost drugih slojev prebivalstva. Po njegovih ugotovitvah je bila tudi življenjska doba delavcev in njihovih družin mnogo krajša od življenjske dobe dnužin vodikie-gčt sloja.
Leta 1905 je statistik Nicerofo dokazal, da je bila v siromašnih predelih švicarskega mesta Lausanne umrljivost mnogo višja od umrlji-
ooooooooooooooooooooooooooooooo ooooooooooooooooonooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Izpoved bivškega ameriškega vojaka,
ki je služil v Vietnamu
List «Le Nouvel Observateur» je objavil izpoved Petra Martinensa, bivšega amerišega vojaka v Vietnamu. Kot študent jezikoslovja -so ga bili izvežbali za zasliševailca vojnih ujetnikov .Skozi njegove roke je šlo na tisoče Vietnamcev. Opravil je na stotine zasliševanj, ki so se skoraj vedno končala s pretepanjem ali mučenjem z elektriko. Peter Mar-tinens je v Vietnamu ponorel, toda sedaj -je zdrav, zdi pa se, da ga še vedno mučijo spomini. Prišel je v Kopenhagen, da bi pričal pred «Russ-ellavim razsodiščem. Priobčujemo nekaj njegovih pričevanj.
«Kmalu potem, ko sem prišel v Vietnam, so predstavili naše oporišče v Lan Giao. Medtem, ko smo selili, je bil v zasedi ubit neki Američan. Vojaki so bili silno razdraženi. Aretirali so vse ljudi, ki so jim prišli v roke. Izbral sem enega. O -njem nisem vedel nič in začel cem ga zasličevati. Kekel mi je in potem večkrat ponovil, da ne pripada Vietkongu (tj. vietnamskim partizanskim enotam) in da ne ve, kje se Skrivajo v-ietkongovci. Kar prvo trditev zadeva, nisem vedel, ali laže ali govori resnico, glede druge pa sem natančno vedel, da laže. Končalo se je s tem, da sem ga udaril, toda brez uspeha. Kot se v takih primerih pogosto dogaja, me je zamenjal drug zasliševalec, ■neki poročnik. Storil je kot jaz: najprej mu je zastavljal vprašanja, in ko nanje ni dobil zadovoljivega odgovora, je ujetnika najprej pretepel, potem pa ga je podvrgel mučenju; pripel mu je elektrode na obe roki in na • spolovilo. Nisem
prenesel pogleda na mučenje take vrste in sem odšel.
Med ndko drugo operacijo smo ujeli enega severnovietnamskega kapetana. Ukazali so mi, naj ga zaslišim. Medtem, ko sem mu jaz postavljal vprašanja, ga je vodja mojega oddelka mučil na enak način kot prvega, tj. z elektrodi, pripetimi na obe roke in na spolovilo. Kapetan ni nič povedal. Poročnik je pobesnel. Zabil mu je bambusove trske pod nohte. Poveljnik naše enote mu je naredil opazko. Dejal je: mučenje z bambusovimi trsikami pušča sledove, medtem ko mučenje z elektrodi ne pušča nobenega sledu. Naročeno nam je bilo, naj delamo z ujetniki, kar hočemo, samo da ne bo sledov.»
Peter Martiosen pripoveduje dalje:
«Ujeli so nekega dezerterja iz juž-novietnamske osvobodilne vojske. K nam so ga pripeljali popoldne. Zvečer smo morali zasliševanje prekiniti, kajti naši šotori so bili tako prerešetani od krogel, da bi utegnila svetloba, ki je uhajala skozi luknje, privabiti ogenj sovražnikovega orožja. Jetnika smo izročili neki drugi skupini, ki je imela šotor v varnejšem zavetju. Čez nekaj ur je iz tega šotora prišel nekdo ter povedal, da so ujetniku dali okusiti «magnetofon» in da je pravkar umrl.
Po pravilniku je treba za vsakega ujetnika izpolniti kartotečni listek.
Med drugim je treba vpisati, kaj je z ujetnikom bilo in kje je. V tem primeru so poklicali brigadne-ga zdravnika. Diagnoza: ujetnik je umrl zaradi «srčne kapi». Morda je res imel ujetnik slabotno srce in ni prenesel mučenja z električnim tokom.»
Peter Martinsen je povedal tudi kako se je godilo, ko so «čistili» neko vas. Dejal je:
«V-se prebivalce so privedli skupaj -in jih potem prebirali. V jarku so našli skritega moža, ki je imel pri sebi orožje. Pripadal je osvobodilni fronti. Toda zvedeti je bilo treba, kakšen čin je imel. Začeli smo z -vprašanji. Med zasliševanjem ga je prevajalec tolkel z lesenim kladivom -po pogačici in podplatih. Jetnik ni ničesar povedal. Zato sem izvlekel pištolo, mu jo naperil na tilnik in ga prisilil, da si je sam izkopal grob. Po vietnamsko sem mu pripovedoval, kako bo umrl. Končno se je jetnik «omehčal»...
Velika večina ameriških vojakov odhaja v Vietnam v enakem duševnem stanju, kot sem odhajal jaz. Prepričani so, da odhajajo pomagat Vietnamcem, ko tja pridejo, hitro spoznajo, da jih Vietnamci sovražijo i-n tako začno tudi oni sovražiti Vietnamce. Američanu je kaj kmalu Skrajno neprijetno, saj je zanj Vietnamec navadna «opica».
Povedati moram tudi to, da mučenje v večini primerov ne služi ničemur.»
vosti v tistih predelih mesta, kjer so živeli imov-itejši meščani. Tudi preiskava, ki so jo izvedli v letih 1935-1936 v Združenih državah Amerike je pokazala velike razlike med razmimi plastmi državljanov. Zdravstveno stanje družin, katerih letni dohodki so znašali 1.000 dolarjev, je bilo mnogo slabše od zdravstvenega stanja družin, ki so imele več kot 5.000 dolarjev letnih dohodkov.
V	siromašnih družinah je bilo od dva do trilkrat več obolenj kot v premožnih družinah. Tudi sedaj je umrljivost otrok ameriških črncev mnogo večja od umrljivosti otrok belcev. Povprečna življenjska doba ameriških belcev traja 71 let, povprečna življenjska doba črncev pa 64 let.
Ker živino v okviru Italije bo zlasti zanimivo izvedeti nekaj podatkov iz >te države. Tudi v Italiji je povprečno življenje imovitejših ljudi daljše od življenja siromašnih. Zdravstveno skrbstvo ni povsod in za vse enako, povsod pa je pomanjkljivo. Delavska ali kmečka družina potroši povprečno po 13.500 lir za zdravstveno skrbstvo, družina svobodnega poklica (zdravnika, odvetnika itd.) pa povprečno 63.600 lir letno. Od tisoč otrok jih v Italiji umre povprečno 36 še preden dopolnijo eno leto življenja, toda podrobnejša analiza pove, da je umrljivost -mnogo višja v siromašnih družinah. Vidne so tudi razlike med severnimi in južnimi deželami, pa tudi med mesti in podeželjem.
V	Milanu in Rimu umre samo od 10 do 15 na vsakih 1000 otirok, na po dežel ju juga pa od 40 do 50. Po-vprečna življenjska doba Italijanov traja 65 let, toda življenjska doba tistih, ki delajo v nezdravem okolju, je mnogo nižja. Življenje delavcev, zaposlenih v plinarnah, je za 5 let nižje od življenja drugih delavcev; življenje rudarjev pa je celo za deset let krajše od življenja delavcev drugih kategorij.
Razvoj industrije je privedel do velikega in vsestranskega napredka, po drugi strani pa je prav industrija prinesla mnogo škodljivih posledic. Tu mislimo na nezgode pri delu. V Italiji se zgodi vsakih 20 sekun povprečno po ena nezgoda pri delu, vsakih 20 minut pa ena hujša poškodba, katere posledica je invalidnost delavca.
Nekaj podatkov o položaju v Sovjetski zvezi :
V Rusiji je bila pred revolucijo umrljivost zelo visoka, višja kot v drugih velikih evropskih državah. Danes je v Sovjetski zvezd umrljivost nižja kot v kateri koli drugi državi na svetu. Statistika daje naslednje podatke:
Leto	Umrljivost
1913	30,2
1926	20,3
1940	18,0
1946	10,8
1955	8,2
1966	7,3
V pol stoletja	se je -splošna umr-
Ijivost več kot šala.	za štirikrat zmamj-
Poglejmo še nekatero primerjave:	
Država	Leto	Leto 1913	1966
Sovjetska zveza	30,2	7,2
Velika Britanija	14,2	11,8
Italija	19,3	9,9
ZDA	13,2	9,5
Francija	19,0	11,1
Švedska	13,9	10,1
Pred revolucijo je v Rusiji trajala povprečna življenjska doba povprečno 32 let. Takrat je življenjska doba na Angleškem trajala povprečno 50 let, v Franciji 47 in v ZDA 49 let. Sedaj je povprečna življenjska doba v Sovjetski zvezi 70 (Nadaljevanje na 4. strani)
2.2.1968 ----------------------------
PeiMiemica Mie wnarjev » Beni Mi
Dne 1. februarja je poteklo petdeset let od zgodovinske vstaje mornarjev nekdanje avstroorgslke vojne mornarice v Boki Kotorski. V tej vstaji, ki je trajala tri dni in ki je bila v krvi zadušena, so sodelovali Hrvati, Slovenci, Srbi, Cehi in Italijani. V njej je sodelovalo 6500 mož s 40 večjih in manjših ladij. To je bil prvi veliki oboroženi upor proti avstroorgski monarhiji, prva velika alkcija za svobodo in mir, po vzgledu oktobrske socialistične revolucije v Rusiji.
------------------------ DELO • 3
______S tržaškega ozemlja_________
Jubilej zavarovalnice goveje živine v Bazovici
Zavarovalnica za govejo živino v j se je pokazalo kako koristno je to Bazovici je v nedeljo, 28. januarja združenje in v kolikšni meri je po-siavila 70-letniico svojega obstoja. I magalo živinorejcem, (ki so bili pri-
Šimun Ujdur Kotorski, eden od udeležencev vstaje se takole spominja dogodkov:
«Na križarki «Sankt Georg» sem služil kot mornar na 'krovu. Večinoma smo delali na krovu in kot
Iz spominov enega še živečega vstajnika in enega bivšega vojaškega kurata
kurjači. Pri stroju, v pisarni, pri torpedih, minah, krmilu, pri topovih in električnih napravah smo bili v manjšini.
Večina posadke so bili Slovenci in Hrvati iz Istre, Hrvatskega Primorja in Dalmacije ter prečanskii Srbi. Oficirji in podoficirji so bili domala izključno Nemci in Madžari. Mi navadni mornarji smo se razumeli ne glede na narodnostno pripadnost. Razumeli smo se, ker smo bili večjideJ kmetje, delavci in ribiči. Nemških in madžarskih predstojnikov nismo marali. Dobri smo jim bili samo ob močnem jugu ali nevihti.
Ko smo slišali o velikih dogodkih v Rusiji, kjer je Lenin popeljal delovno ljudstvo na pot zmage in razglasili prvo državo proletariata, so se .tudi pri nas zadeve začele drugače vrteti. Zelo hitro in čedalje močneje se je razvijala misel, da bi z orožjem v roki, z revolucionarnim prevratom uresničili težnje mornarjev in zatiranih narodov. Že konec 1917. leta smo napravili prve korake za uresničitev revolucionarnih zamisli : ustanovljene so bile ilegalne skupine z nalogo, da bi delale med posadkami posameznih ladij. Delal sem v neki taki skupini. Mornarje smo zbirali z gesli o koncu vojne. K splošnim pripravam je prispevala tudi novica o tem, da so dezertirale posamezne vojaške enote. To so bila znamenja, da se bliža^ konec avstroogrske monarhije, ječe narodov. V začetku januarja 1918 smo uneli domala na vseh ladjah po eno organizirano bojno skupino. Skupino je vodil revolucionarni komite. V tem času so nas podpirale ne le posadke ladij, temveč tudi kakih 2000 Črnogorcev, ki so bili na prisilnem delu ter prebivalstvo teh krajev. Sklenili smo, da bomo do začetka marca vse pripravili, v naslednjih dneh tega meseca pa napravili oboroženi prevrat, odvzeli oblast protiljudskim oficirjem, dvignili rdečo zastavo in zahteavli mir.
Revolucionarno vodstvo je na sestanku 31. januarja sklenilo, da se bomo uprli naslednji dan, 1. februarja opoldne. Znamenje za upor bo dal topovski strel s «Sankt Georga». | Na to znamenje morajo posadke 1 prevzeti poveljstvo, zapreti oficirje * in obesiti rdečo zastavo.
Hrupen «hura!»
Čeprav smo se pripravljali kar najbolj Skrivaj, je poveljstvo ladje zaslutilo, da se nekaj pripravlja. Prvega februarja ob 10. uri smo. dobili ukaz za zbor. V vseh jezikih so prebrali zakon, po katerem bodo kaznovani vsi kršitelji vojaškega reda in discipline. Po končanem zboru smo delali dalje kot po navadi, j in po ničemer ni bilo slutiti, kaj j se pripravlja. Oficirji so bili mirni Ì in prepričani, da so s tem, ker so prebrali protiljudski zakon, ubili v ' nas ponos. Oholi in samozadovoljni
so, kot po navadi, šli v svojo menzo ter se usedli, da bi ob zvokih salonskega orkestra použili dober zalogaj.
Natančno ob 12. uri so vsi revolucionarji na «Sankt Georgu» opravili svojo nalogo. Topovski strel je dal znamenje za upor drugim ladjam. Izobesili smo rdečo zastavo, sneli cesarsko avstroorgnslko zastavo in jo pohodili. Mornarji so s puškami pohiteli na krov, zadonel je hrupen «hura». Slišati je bilo Mice: «Živela socialistična republika!»
Oficinji so Stekli k izhodom, tam pa so jih zadržale bojne skupine. Na buržujske prsi smo namerili puške. Umaknili so se. Anton Grabar je stopil pred oficirje in vzkliknil: «Dovolj je vojne, pasji sinovi, ne vojskujte se za kapital. Hočemo mir pod rdečo zastavo in oblast delovnega ljudstva kot v Rusiji. Vaše poveljstvo prehaja v naše roke.»
Drugi dan upora je prinesel nova presenečenja:	pobegnili sta dve
nemški podmornici, križarka «Novara» ni izobesila rdeče zastave, «Csopol» pa se je pripravljala, da bo odpihala.»
Kot pravi Simun Ujdur Kotorski, revolucionarni komite ni bil dovolj gibčen, delal je prepočasi, medtem ko je vojaška komanda hitro ukrepala. Iz Pulja si prihitele druge vojne ladje, mornarji niso vedeli za kaj gre, in upor je bil zatrt. Voditelji vstaje so bili aretirani...
Niko Lukovič, ki je bil med prvo svetovno vojno vojaški kurat pri avstroogrski mornarici in je zato po dolžnosti tedanjega časa obiskal na smrt obsojene voditelje kotor-sBcega upora ter prisostvoval tudi njihovi ustrelitvi, je med drugim zapisal :
Odmev
oktobrske revolucije
«Vstaja mornarjev v Boki Kotorski pomeni eno najslavnejših revolucionarnih akcij, ki jih je sprožila velika Oktobrska revolucija. Toda vstaja ni dosegla cilja. Največ krivde gre pripisati dejstvu, da se revolucionarni odbor v Boki Kotorski ni povezal z mornarico v Pulju in Šibeniku ter s kopensko vojsko. K neuspehu je privedla tudi talk tika mornarjev, ki so v pogajanjh s poveljstvom vojne mornarice in bojne luke tratili dragocen čas, medtem ko je poveljstvo energično ukrepalo.
Vojaško naglo sodišče je spravilo v zapore okrog 800 mornarjev, mnoge je pognalo na italijansko fronto v sprednje jarke, več desetin obsodilo na ječo, štiri pa na smrt. Ti štirje uporniki so bili: Ceh Franjo Raš, Hrvatje Jerko šišgorič, Mate Brničevič, Anton Grabar, Slednji je bil Istran.
Ko sem stopil v celico obsojenih, me je Jenko šišgorič sprejel z besedami: «Ali nam tudi vi prihajate naznanjati smrt? Mi smo mladi, hočemo živeti. Bojevali smo se za pravično stvar, za svobodo in za človeško življenje vseh mornarjev i na ladjah.» Franjo Raš je rekel: «Jaz sem socialist. In moja javna spoved je tale: bojeval sem se za pravico, proti osvajalni vojni Avstrije in Nemčije. Trudil sem se med mornarji, da bi strmoglavili monarhijo. Pogum sem črpal iz dogodkov j v Rusiji. Tam je zasijalo novo sonce, ki ne bo segrelo samo Slovanov, marveč narode vsega sveta, sonce, ki bo prineslo pravico in mir. Zato protestiram proti obsodbi, ki jo imam za pravni umor.» Mate Brni-
čevič je mimo dejal: «Ni mi žal, da so me obsodili na smrt. Prepričan sem, da bo naša smrt prispevala k lepšemu življenju prihodnjih rodov. Zahteval sem človeško ravnanje z mornarji. Zato mime duše srečujem smrt».
Duhovnik Niko Lukovič svoj opis zaključuje takole :
«Pri streljanju so se obsojenci vedli hrabro. Franjo Raš ni dovolil, da bi mu zavezali oči: «Vedno sem gledal pravici v oči, pa bom še smrti.» Potem je spregovoril v nemščini, da bi ga razumeli oficirji: «Nad mane izvršujete pravni umor.» Zadnje besede pa so bile: Živela svoboda živela Rusija!» Jelko šišgorič se je obrnil k vojakom eksekutorjem rekoč : «Vojaki, tega dneva ne boste nikoli pozabili, zakaj mi smo se za vas potegovali, vi nas pa ubijate.» Mate Bmlčevič je bil miren in ni ničesar rekel. Anton Grabar je bil potrt. Bil je edini izmed obsojencev, ki je bil poročen in je imel dva otroka. S solzami v očeh je govoril : «Če se mene ne usmilite, usmilite se vsaj moje mlade žene in dveh malih otrok.» Njegove besede so na strelišču ustvarile mučen položaj. Neki vojak iz voda za -streljanje se je onesvestil. Na njegovo mesto je prišel drugi. Komandir je spustil sabljo, znak za strel. Nihče izmed osmih vojakov ni jaritisnil petelina na puški. Komandir je drugič zamahnil s sabljo, toda spet ni nihče ustrelil. Tedaj se je pognal med vojake in jim vpil nekaj v madžarščini. Potlej je tretjič dal znak s sabljo. Počile so puške... štirje mladi mučeniki za pravico in mir so padli. Trije so bili smrtno zadeti, Grabar pa je bil samo ranjen. Komandir je določil dva vojdka, da sta iz neposredne bližine sprožila krogle...»
Dramski oder prosvetnega društva i Ivan Cankar pri Sv. Jakobu v Trstu je priredil dve predstavi igre Alekseja Arbuzova Moj ubogi Marat. De-
V	sobo-to, 20. januarja je bil v Ljudskem domu v Križu skupni občni zbor -krajevnih prosvetnih društev «Albeft Sirk» in «Vesna». Na tem občnem zboru je bila potrjena dolkončna spojitev obeh društev. Novo enotno prosvetno društvo se imenuje «Vesna», njegov uradni sedež pa je v Prosvetnem domu «Albert Sirk».
V	novem odboru so naslednji pro-svetmi delavci: Viktor Bogateč, Drage» Sedmak, Emil Sedmak, Nadja Košuta, Aleksander Sirk, Vojko Devetak, Livij Košuta, Lucijana Košuta, Milena Sirk, Angel Tence, Drago Košuta, Mario Sedmak, Vladimir Tence, Emil Košuta in Francko Žerjal. Za predsednika odbora združenega prosvetnega društva je bil izvoljen Viktor Bogateč. Za -načelnika etnografskega odseka je bil potrjen Albin Maganja.
Slovensko prosvetno zvezo sta na
Jubilejnega občnega zbora so se poleg članov zavarovalnice udeležili tudi številni povabljenci. Potrjen je bil dosedanji odbor:	Zoro Grgič
(predsednik), Miro Križmančič (tajnik), Edvard Grgič (blagajnik), Andrej Križmančič, Andrej Metlika, Alojz Križmančič, Franc Skok, Ludvik Križmančič, odborniki iz Bazovico; Just Grgič, Rudolf Kalc, Rafko Grgič, Silvester Grgič, Josip Žagar, Milan Grgič, odborniki s Pa-dri-č; Viktor Križmančič, Franc Možina, Rudolf Gabrijelčič, Aleksander Možina, Avguštin Sosič, Stanislav Grgič, odborniki iz Gropade in Franc Gustinčič, odbornik z Jezera. Na nedeljski slavnosti so prejeli spo-m-ins-ke diplome naslednji zaslužni voditelji zavaroavlnice : Jože Marc, Vincenc Križmančič, Alojz Križmančič (prejel je tudi zlato medaljo), Zoro Grgič, Miro Križmančič in Edvard Grgič iz Bazovice; Rafael Grgič in Just Grgič -s Padrič, Franc Možina iz Gropade in Franc Guštinčič z Jezera.
Pobudo za ustanovitev zavarovalnice ogveje živine v Bazovici je pred več kot sedemdesetimi leti dal učitelj Josip Per-tot -iz Barkovelj. Kasneje so k zavarovalnici pristopili tudi živinorejci iz Gropade, s Padrič in Jezera. Že ob samen začetku
lo je poslovenil in režiral Sergej Verč, igrali pa so Ornela Čuk, Filip Fischer in Ivan Verč. Članom mladega odra gre topla pohvala !
združitvenem občnem zboru društev v Križu zastopala Mirko Kapelj in Drago Pahor.
Predsednik Viktor Bogateč je v svojem uvodnem nagovoru, potem ko se je zahvalil vsem prosvetnim delavcem, ki so v IKrižu držali in drže živo zavest slovenskega življa in ki so tudi z udeležbo na združitvenem občnem zboru potrdili težnje po enotnosti na prosvetnem področju, povabil zlasti mladino, naj vstopi v združeno prosvetno društvo, ter v njem aktivno deluje.
Tud-i razprava, v katero je poseglo večje število udeležencev, je pokazala, da je -kriškim vaščanom pri srcu razvoj na prosvetnem področju.
Prva večja kulturna prireditev, ki jo ob organiziralo združeno prosvetno društvo «Vesna», bo Prešernova proslava. Ta je napovedana za nedeljo, 11. februarja.
zadeti. To združenje je tudi spodbujalo kmete k vzorni reji živine, iz-boljšavanju -pasme, izboljšavanju travnikov itd. V letih, ko je zaradi hude suše primanjkovalo seno, se je odbor zavarovalnice zavzel za nabavo potrebne krme. Lahko rečemo, da je prav po zaslugi tega združenja živinoreja v Bazovici in v okoliških vaseh že toliko desetletij čvrsta in da je taka tudi danes, čeravno se je, zlasti v zadnjih letih, število glav goveje živine občutno zmanjšalo.
V	poročilu predsednika zavarovalnice Grgiča je prav v zveži s tem med drugim rečeno :
«Ako. se je v prejšnjih letih število goveda zmanjšalo'zaradi sušnih let in dveh vojn, se to danes v hujši meri dogaja zaradi prenizke cene mleka, oziroma previsoke cene krme. Jasno je, da dokler se ne bodo te cene uravnovesile, lahko predvidevamo še nadaljnje upadanje živinoreje in nadaljnji beg mladine z zemlje.»
Zavarovalnice goveje živine v Bazovici ni imela vselej rožnatega življenja, toda po zaslugi njenih odbornikov, po zaslugi privrženosti številnih živinorejcev, se je obdržala tudi v najtežjih letih in se, četudi s težavo, čedalje krepila.
Prvi sve-tovni vojni, ki je nedvomno prizadejala tudi na področju živinoreje velike izgube, je sledil fašizem, ki je tudi zavarovalnici v Bazovici stregel po življenju. In v poročilu, ki ga je na nedeljskem občnem zboru prebral tajnik Križ-man-čič je m-ed drugim rečeno, da je predsednik zavarovalnice na občnem zboru, leta 1933 poročal o delovanju nekaterih hujskačev in agitatorjev ter da na srečo niso uspeli i-n to po zaslugi zavednosti članov.
V	kroniki je tudi zapisano, da je «na občnem zboru leta 1942 predsednik opozoril odbor, da bo moralo društvo voditi vse knjige in zapisnike v italijanščini, naslednje leto pa je predsednik poročal, da je fašistična milica zaplenila vse društvene knjige in za določen čas pridržala ter izpraševala odbornike. Tedanja oblast je prepovedala vsako poslovanje v slovenskem jeziku in je bilo treba vse spise prevesti v italijanščino. Prav tedaj se je blagajna znašla v deficitu».
Rot smo že omenili, so' živinorejci v Bazovici, Gropadi, na Padričah in Jezeru močno zaskrbljeni. Cena mleka je prenizka, cena krme pre-visoka. To seveda ne velja samo za živinorejce v omenjenih krajih. V vsej deželi sta ti dve vprašanji na dnevnem redu. In treba jih bo rešiti. V nasprotnem primeru bo že itak vznemirljivo nazadovanje živinoreje zajelo še večji obseg.
Na srečanju kmetov v Bazovici smo slišali pritožbe zaradi škode, ki jo povzročajo nedeljski izletniki na travnikih in pašnikih. Ni prvič, da slišimo te pritožbe. Toda slišali smo tudi razna zagotovila na nekaterih pristojnih mestih. Moramo, žal, priznati, da dlje od zagotovil ni šlo. Tudi zato smo v nedeljo, ko smo poslušali nekatera voščila zavarovalnici ob njenem slavju, ostali skeptiki.
In vendar smo prepričani, da bi bilo možno naše kmetijstvo in živinorejo rešiti. In prav v Bazovici so bile sprožene nekatere zelo modre zamisli. Izrazili so jih ljudje, ki trezno mislijo. Te zamisli bi treba poglobiti in jih seveda uresničiti!
Prav zavarovalnica v Bazovici nam doqazuje, da je z dobro voljo, z vztrajnostjo in tudi odpornostjo moč marsikaj doseči.
< >ooo " ooonooooooooooooooocoooooo UOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOl
Združitveni občni zbor
prosvetnih društev v Križu
4- DELO
2.2.1968
Iz gorlške pokrajine
Gospodarska konferenca v Gorici
Prešernova proslava
v Kulturnem domu v Trstu
v nedeljo, 4.2.1968 ob. 16. uri
*	govor predsednika SKGZ Borisa Race ta nastop pevskega zbora «Slaveo, iz Ricmanj
H; nastop članov Glasbene matice
*	nastop članov Slovenskega gledališča
*	nastop pevskega zbora «Jacobus Gallus»
V	nedeljo, 11, februarja
V	Gorici, kjer bodo sodelovali pevski zbori iz gorlške pokrajine, Glasbena matica in Slovensko gledališče iz Trsta;
Na Opčinah, kjer bodo sodelovali pevski zbori iz Bazovice, Trebč in Repna, domača mladina ^1 bo recitirala Prešernove poezije, govoril pa bo prof. Josip Tavčar;
V	Križu, bo proslava kasneje.
Proslavi na Opčinah in v Križu bosta prvi prireditvi po združitvi krajevnih prosvetnih društev
Dne 19. januarja je bila v Gorici krajevna gospodarska konferenca. Uvodno poimčilo je podal ekonomist prof. Francesco Forte, Osi je svoj čas vodil podobno konferenco tudi v Trstu. V razpravi sta sodelovala tudi tovariša dr. N'ereo Battello in Renzo Meoichdno, ki sta zastopala goriško federacijo KPI.
Rezultat konference, na katero so se pripravljali več mesecev tudi na raznih srečanjih in študijskih sestankih, je pozitiven. Močno je bil poudarjen pomen mednarodne Vloge, ki jo dma Gorica kot prometno in trgovsko središče in stičišče z Jugoslavijo in drugimi socialističnimi deželami. Podčrtano je bilo tudi da se more dežela Furlanija-Ju-lijska krajina razvijati le ako se bo nadaljeval razvoj dobrih gospodarskih in političnih odnosov s socialističnim svetom.
Konferenca je brez obtavljanja ugotovila, da so vojaške služnosti poglavitna ovira .pri razvijanju dobrega sosedstva. Zato je bilo na njej še enkrat poudarjeno, da je treba brezpogojno spremeniti ustroj in značaj teh služnosti.
Še enkrat se je torej izkazalo, da je škoda, ki jo povzročajo vojaške služnosti goriškemu gospodarstvu izredno velika in da se more gospodarsko stanje spremeniti da bolje samo če bodo uresničena reforma vojaških služnosti, kar ja seveda po drugi strani zahteva spremenitev italijanske zunanje in vojaške politike.
Srečanje mestnih županov
V	soboto, 27. januarja so se v Gorici srečali predstavniki mestnih uprav iz Gorice, Nove Gorice, Ljubljane in Celovca. Namen tega srečanja je bil: učvrstitev prijateljskih vezi, ki že nekaj časa družijo uprave omenjenih štirih mtest.
Goriškega srečanja so se udeležili: župan iz Celovca Hans Aussen-winkler, predsednik ljubljanskega mestnega sveta Miha Košak, predsednik novogoriške občinske skupščine Vižintin, goriški župan Martina in še razne druge ugledne osebnosti.
Pomen tega srečanja je obrazložil goriški župan, Med drugim je dejal: «Mi ne delamo po dkonomiskih shemah, ne le zaradi skrbi za dobre sosedske razmere ali zgolj za reševanje skupnih vprašanj. To bi bilo premalo. Roke smo si stisnili za to, da se spoznamo, da se združimo v prijateljstvu, da delamo skupaj za novo prihodnost na tej zemlji, v Evropi in svetu».
Doberdob :
Proslava obletnice ustanovitve KPI
V	soboto 27. jan. je bila v provet-ni dvorani v Doberdobu proslava 47-letnice ustanovitve Komunistične partije Italije. Na sporedu je bil film režiserja Joris Ivens-a, ki prikazuje delo in borbo vietnamskega ljudstva proti ameriškim okupatorjem in govor poslanca R. Franca o sedanjih političnih dogodkih.
Proslavo je otvonil domačin, deželni svetovalec Jarc, ki je v kratkem uvodu prikazal zgodovino KPI in stoostotno Vključitev bivših slovenski socialističnih sekcij na Goriškem in Tržaškem v vrste nove delavske stranke. Govornik je tudi obravnaval nov položaj na Goriškem, ki je nastal z odstopom odv. Sfiligoja iz goriškega občinskega odbora. Dejal je, da je prišlo do te od stavke, ker ni koriški levi center začel reševati oroblemov slovenske narodne manišine ki ker ni bil sprejet noben zakon, ki bi dejansko zaščitil obstanek in razvoj slovenske narodne manjšine v naši deželi.
Poslanec Raffaele Franco, je svo-
jem govoru orisal nastanek KPI. Poudaril je, da je že sama zgodovina dokazala, da je KPI med antifašistično borbo in odporniškim gibanjem odigrala pozitivno in prvenstveno vlogo. Prav tako je pozitivna borba, ki jo je KPI vadila v povojnih letih za demokratizacijo javnega življenja v Italiji, za mir in svobodo v svetu. V tej borbi pa je stranka vedno iskala enotnost tudi z drugimi naprednimi silami. Prav zaradi tega je bilo mogoče v povojnih letih preprečiti razne poskuse reakcionarnih sil, 'ki so hotele zatreti demokracijo in vzpostaviti totalitarizem. Primer je Tambro-nijeva vlada, goljufivi zakon iz leta 1953 in poškus generalov in nekaterih osebnosti ZD. Prav ti zadnij dogodki nam pričajo, da je demokracija v Italiji še vedno v nevarnosti in da je danes enotnost vseh demokratičnih ljudi še toliko bolj potrebna.
Nove avtobusne proge
Na pobudo sindikalnih organizacij bo industrijsko področje Štan-drež-Sovodnje povezano z drugimi predeli pokrajine z medkrajevnimi avtobusnimi progami.	,
To vprašanje je bilo predloženo deželnemu odborraištvu za promet, pred kratkim pa je bil sestanek na pokrajinskem uradu za delo. Na tem sestanku so predstavniki sindikatov razpravljali o tem vprašanju s predstavniki dežele in urada za motorizacijo. Po tem sestanku je bilo sklenjeno, da bodo avtobusi vozili v Podgoro in v Sovodnje.
To je vsekakor zelo važno za delavce obeh industrijskrb središč. \
Zastopnik Slovenske demokratske zveze v občinskem odboru levega centra v Gorici je pretekli teden podal ostavko na mesto pomožnega odbornika. V pismu, ki ga je poslal goriškemu županu, krščanski demokraciji in združeni socialistični stranki opravičuje svoj odstop, češ, da bo z okrepitvijo SZD v Občinskem svetu kot svetovalec bolje branil program, za katerega so glasovali slovenski volitai. Obenem pa zanika, da bi obstoja! kak nesporazum z ostalimi strankami, ki sestaWijajo občinski odbor. V bistvu potrjuje to tudi pripis, ki ga je dodala SZD v pismu omenjenim strankam: «Ko vas o tem obveščamo znova potrjujemo obVezo Slovenske demokratske zveze, Sprejeto s podpisom programskih dokumentov levega centra. Obenem pa vas opozarpamo na posebna vprašanja, ki zanimajo slovensko skupnost». Prav iz te zadnje izjave je razvidno, da resnici ne gre za okrepitev svetovalske skupine SZD v občinskem svetu. V zadnjem času namreč prihaja na dan nezadovoljstvo tudi med tistimi Slovenci, ki so si delali iluzije, da bo levi center v deželi in sodelovanje s KD privedlo do reševanja problemov manjšine. V tej luči je treba torej gledati na ostavko odbornika SKD.
Sam odv. Sfiligoj namreč v Kat. glasu z dne 11. jan. 1968 obtožuje viado, da vodi do Slovencev sovražno paiitiko, ki teži po uničenju slovenskega življa. V istem članku je rečeno: «Svetovalci SDZ pa ne skrivamo, da zahtevamo predhodno zaščito slovenske jezikovne manjšine, ker večnim obljubam, ki jih predstavniki oblasti navadno nikoli ne izpolnijo, ne moremo več Verjeti, j Sami skočiti v jamo smrti, ali si
Iz tržaške kronike
Pomoč
sicilskemu ljudstvu
Naši tovariši z Opčin so dali pobudo za zbiranje denarnih prispevkov in oblačila za sicilske prebivalce, ki so bili hudo prizadeti zaradi potresa. Akcija krajevne sekcije komunistov je naletela na velik odmev pri domačinih. Darovali so v glavnem kvalitetne obleke.
Na prošnjo openske komunistične sekcije objavljamo seznam darovalcev paketov:
Giovanni Brusa, Marino Bullo, prof. Zora Rebula, Majda Malalan, Alojzija Grilanc, Slava Čebulec, družini Covelli in Delben, Stanko Lupine, Berta Sosič, Stanka Hrovatin, prof. Elza Antonac, Nada Wilhelm, Marija Malalan, Lado Bratoš, Nela Sosič, Lilijan! Savrin, Marina Kralj, Hermina Kalc, Marcelo Tavčar, Ana Košuta, Ddlfi Wilhelm, Rudi Vremec in družina Simič.
Denar so prispevali:
Danilo Danev, Justina Danev, Del-ka Ferluga, Ivan Kalin, Ivanka Danev, Rozina Sosič-Škerlavaj, Viktor Janšek, Franc Stopar, Repka Sosič, Julka Možina, Rudi Wilhelm, Štefanija Rebec, Slava čebulec, Lidija Malalan, Kati Gorup, Rudi Vremec, Ddlfi Wilhelm in Vaelik Tončka.
Skupna vsota denarnih prispev-kov znaša 35.000 lir.
Vsem darovalcem se pobudniki nabiralne akcije najtopleje zahvaljujejo.
Sveža grobova
V	'sredo z jutraj je umrla tovarišica Ida Kebar z Rocola. Bolezen jo je spravila v prerani grob. Pokojna, ki bi čez tri tedne dopolnila 58 let življenja, je bila zelo marljiva aktivistka. Odlikovala se je zlasti kot raznašalka tiska. Ko je v Rocchi še obstojalo prosvetno društvo, je bila ena izmed najaktivnejših članic tega društva.
Tovarišico Ido, 'ki jo bodo danes pokopali na Katinari, bomo ohranili v trajnem spominu.
* * *
V	nedeljo, 14. januarja je umrla Ana Martelanc, roj. Jež is Stare gore pri Barkovljah. Pokopali so jo na barlkovij anskem pokopališču. Pokojna je bila zavedna žena in mati. Naj ji bo rahla domača zemlja.
Vsem žalujočim izražamo občuteno sožalje.
(Južnem Vietnamu. Op. ured.) čedalje bolj moti politiko ZDA. Zdaj se maščuje to, kar so Američani vložili v volilno farso, ko so si v nekem smislu zvezali roke v odnosih s svojimi eksponenti v Južnem Vietnamu. Seveda ne gre za to, da ZDA ne bi mogle «disciplinirati» svojih lutk v tako imenovani «izvoljeni» vladi v Saigonu. Toda Washington to danes lahko naredi samo v škodo svojega ugleda. Politično in moralno propadanje vietnamskih kvislingov in razpadanje baze tega režima čedalje bolj prizadeva ugled ZDA.
(KOMUNISTj
Predlogi
let in je torej višja kot v kateri koli razviti kapitalistični državi. Važno je pripomniti še to, da v Sovjetski zvezi dejansko ni nobene razlike več med mesti in podeže^ Ijem in ne razlike med evropskimi ter azijskimi deželami.
Pa še kratek pregled o umrljivosti otrok v Sovjetski zvezi :
Leto	Umrljivost
1913	273
1926	174
1940	182
1946	87
1955	60
(Te številke se nanašajo na atro-	
ke, stare manj	kot eno leto. Leta
1913 je od 1000	otrok umrlo 273 ša
pred dopolnitvijo enega leta, leta 1955 pa le še 60.)
In sedaj še nekaj besed o stroških za zdravljenje :
Za javno zdravstvo Sovjetska zveza potroši sorazmerno toliko kot Italija ali Češkoslovaška ali Angleška, torej 4 odstotke od svojega narodnega dohodka.
Zakaj so torej rezultati tako različni? Zato, ker je italijanska zdrav-stevna služba v neprestanem kaosu. V Italiji prihaja do absurdnega položaja. Zaradi kaosa, so predvsem delavci oškodovani. Njihove dajatve so razdrobljene. Nekaj gre za po-kojninski sklad, nekaj za zavarovanje. In ta «nekaj» je tako velik, da prekaša druge države. Zavarovance končno slabo zdravijo. Čestokrat je zdravljenje prekinjeno in ko delavec stopi v pokoj se znajde pred minimalno pokojnino, saj sred-nia pokojnina znaša povprečno le 22.000 lir na mesec.
Leta 1943 je šlo od plače italijanskega industrijskega delavca 4,70 odstotkov za zavarovalnino, leta 1966 že 6.93, deset kasneje pa celo 12,61 odstotkov.
Kaj predlagajo komunisti?
Predlagajo: 1. Uvedbo zdravstvene službe, ki naj odgovarja zahtevam po ohranitvi telesnega in duševnega zdravja ter poevča obrambo pred naraščajočo obolelostjo.
2.	Zagotovitev diagnoze in zdravniškega posega, ki naj prepreči nastanek bolezni.
3.	Uvedbo zdravstvene službe na vseh deloviščih, sprejem ustreznih ukrepov za zaščito na delu itd.
4.	Uvedbo učinkovite zaščite materinstva in detinstva.
5.	Uvedbo učinkovite zdravstvene službe na šolah vseh vrst in stopenj.
6.	Uvedbo take zdravstvene službe, ki se bo tako pri diagnozi kot terapiji posluževala vseh sodobnih sredstev brez sleherne omejitve in brez razlikovanja.
7.	Uvedbo službe za rehabilitacijo okrevaincev in morebitnega nadaljnjega zdravljenja v klimatskih krajih.
8.	Uvedbo službe za morebitno prevzgojo invalidov, ki naj omogoči ustrezno dejavnost prizadetih.
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bemetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12
OOOOOOOOOUOoOOOOOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Protislovja !
Odstop odvetnika A. Sfiligoja iz občinskega odbora v Gorici
zadrgniti okoli vratu smrtno vrvico, pa nismo pripravljeni». Nadalje: «Fašizem nam je hudo škodoval, saj nas je neusmiljeno tepel in uničevali. Po petindvajsetih letih zloma fašizma in neštetih obljub, moramo Slovenci še vedno terjati vrnitev Paših pravic, kot na primer pravico uporabe slovenskega jezika v odnosih z vsemi političnimi, sodnimi 'in upravnimi oblastmi, kot smo jo že uživali pdd Avstrijo. Slišimo sicer lepe besede in obljube, ki so zapisane tudi v Ustavi, toda polne zaščite in vseh pravic, kot jih uživajo Francozi v Dolini Aosta in Nemici v Poadižju pa le nimamo še». Poleg tega pa našteva omenjeni članek še vrsto nerešenih vprašanj
Ti so toi’ej resnični vzroki ostavke odv Sfiligoja, ki so očividno v nasprotju z «razlogi» ki jih je sam navedel v omenjenem pismu. Dejstva sama dokazujejo, da smo pred popolnim polomom politike levega centra v zvezi z reševanjem problemov slovenske narodne manjšine in da se še vedno nadaljuje stara raznarodovalna politika KD. čeprav smo tik pred koncem 'sedanjega parlamentarnega mandata, ne samo, da se še ni bil izglasovan obljubljeni zakon za zaščito in razvoj manjšine, marveč ni o tem ne duha ne sluha.
V tem položaju ima svojo krivdo tudi združena socialistična stranka in Slovenci v tej stranki, če bodo še nadalje podpirali protislovensko politiko KD se bodo naprtili še večjo krivdo.
Nesmiselno je skrivati politično krizo, ki je nastala v goriškem občinskem in pokrajinskem svetu sklicu ioč se na meglene in dvoumne izjave gorlške SDZ.
**
POPRAVEK — V sestavku o proračunski razpravi v tržaškem občinskem isvatu se je vrnila neljuba netočnost. Svetovalec Lucijan Pado-van ni zahteval, naj se v Bazovici odpre urad občinske izpostave, saj je urad že odprt, pač pa je zahteval, naj urad bolje deluje, tako da ne bo treba prebivalcem iz Bazovice hoditi na občinske urade v mesto.
Poravnajte naročnino
Nadaljevanje
Črna
senca
tranje politike. Reševanje ali nere-ševan je akutnih ekonomskih problemov in skrb za stabilnost trga — zlasti pobijanje inflacije — to so dileme z zelo močnimi neposrednimi političnimi implikacijami..
Težave, ki jih povzroča vojna v Vietnamu, čedalje bolj omajani svetovni položaj dolarja, vse to se oglaša skupaj z vrsto drugih problemov, ki že več let čakajo na rešitev. Ob začetku svoje mandatne dobe je predsednik Johnson obljubil, da bo začel «veliko vojno proti revščini». Toda kar se vojne tiče, je tu samo eskalacija v Vietnamu, na domačo fronto so pozabili. Vlada trdi, da je zlasti v prejšnjih letih investirala dosti denarja v ekonomske in socialne akcije v državi. Pokazalo pa se je, da sredstva niso bila zadostna in da je nemogoče obdržati tempo vzporedno z naraslimi stroški za vojno.
Istočasno pa izzivalno obnašanje marionetskega režima v Saigonu