Pulj '83 - ocene
ekran @
Mah na asfaltu
(Mahovina na asfaltu)
scenarij: Veroslav in Jovan Rančič režija: Jovan Rančič kamera: Milivoje Milivojevtč scenografija: Miodrag Mirič glasba: Arsen Dedič
igrajo; Dragomir Felba, Duš ko Janičijevič, Alenka Rančič, Vladan Živkovič, Nadežda
Vukičevič, Mirko Lazič proizvodnja: Avala film, Beograd - Croatia film, Zagreb
Medeni mesec
(Medeni mjesec)
scenarij in režija: Ni kota Babič kamera: AndrMa Pivčevii scenografija: Zeljko Sonočii glasba: Alfi Kabiljo
igrajo: Slobodan Milovanovič, Biserka Ipša, Nada Abrus, Ljubiša Samardžič, ToSo
Jelič, Zvonko Lepstič, Pavle Vujisič, Fabijan Šovagovič proizvodnja: Adria (iim, Zagreb - Croatia film, Zagreb, Radna zajednica filma
Film Mah na asfaltu je namenjen otrokom. Tematsko se dotika najbolj perečih problemov otrokovega bivanja, predvsem pa odnosov v sodobni družini, ki so podrejeni zagotavljanju ekonomske gotovosti in prizadevanju za uspešnost. Zgodba otroka, katerega starši so na začasnem delu v tujini in ki zato živi na deželi pri dedku, nosi v sebi elemente resničnega. Situacije, ki se kažejo, so avtentične in jugoslovanske. Dramski konflikt pa ponuja tolikšno količino bla-gotvornih rešitev, da se odmev filma v zavesti gledalca izgubi v občutju nemogočega, neresničnega, Temu v veliki meri prispevajo vsebinski in oblikovni klišeji, za katere se je avtor odločil. Ti zagotavljajo otrokovo pozornost na površini pripovedi zgodbe in vživlja-nja vanjo prez premisleka. Prav zato lahko film odpira otroku upanja, ki jih ni moč uresničiti in ki otroka lahko vodijo v še večje konflikte z okoljem. Poudarek je na prikazovanju nasprotja med odnosi v družini zaposlenih staršev, ki so površno obarvani, in v domu gasilca, kjer njegova nezaposlena žena ustvarja domačo atmosfero v načičkanem okolju. Otroku se ponuja alternativa, ki je v jugoslovanskih družbenih in socialnih razmerah prej utopija kot realen predlog za izhod iz stiske, ki je nastala zaradi neprilagajanja odnosov v družini ekonomskim spremembam družbe v celoti in ne samo jugoslovanske. Prikazovanje avtentničnih problemov postane v takšnem primeru samo sebi namen. Temu osnovnemu konceptu se približuje tudi opisovanje potrjevanja glavnega junaka v njegovem okoiju, ki se realizira skozi uspeh (osvojeno prvo mesto) na svetovnem tekmovanju pesnikov-otrok. Melodramski način pripovedovanja zgodbe, za atraktiven konec, uporaba izraznih sredstev in ritem filma usmerjajo k pasivni identifikaciji, ki mladega gledalca predvsem poteši. Na tem nivoju je film prav gotovo uspel. Vprašanje pa je, če opravlja tudi svojo vzgojno funkcijo. Pri tem se ne misli na deklarativno prikazovanje vrednot, za katere menimo, da so temelj naše morale in etike, temveč na estetski in s tem tudi vzgojni učinek.
Mirjana Borčič
Medeni mesec je sicer gotovo mogoče na hitro odpraviti kot kratko-malo »neumen film« še zlasti, če govorimo o njegovi «obrtniški« plati. Vendar pa se ob podrobnejšem premisleku že kar tipična lepljenka »folklore« v topoumni zmešanosti z anahronizmi urbanizacije začne kazati v konturah, ki »lahko zabavni« karakterfilma še kako ideološko obeležujejo in tako tudi omajujejo udobno neskrbnost zgolj »estetske« nezadovoljenosti. Potrebno je uvideti osnovne »strukturirajoče« poteze tega gotovo diletantsko zmontiranega in niti ne skrajno slabo režiranega in posnetega filma. Če izhajamo iz ugotovitve, da se bedni humor tega filma naslanja na tipizacije ju-go-bulvarske novinarske reprezentacije vsakovrstnih ekscesov, smo že korak bliže orisu omenjenih potez tega filma. »Prikrito« politično koketiranje tega filma je razvidno iz dveh glavnih elementov, ki se v filmu spajata. V središču legla »pokvarjene« družbe se namreč gibljejo seksualno lačne bogate privatne podjetnice. Tako dobimo čisto jasnega »Žida« razvijajoče se samoupravne družbe v boju za obstanek proti birokraciji in »neupravičenemu bogatenju«. V okolju pokvarjenih babnic se znajde zastopnik ljudstva, ki je svoji Ijudskosti primerno potenten, Kršiteljice dveh kodov represivne in primitivne politične logike so obenem »neupravičeno obogatele« dame in še ženske. Kršitev je tako »neupravičeno bogatenje«, kakor dejstvo, da ženska zavzame pozicijo moškega, čeprav je jasno, da to pozicijo lahko pridobi šele z izkoriščanjem slabosti odpadnikov v političnem sistemu, ki so odpadniki zaradi svojih slabosti, zaradi katerih postanejo odpadniki ob zapeljevanju nemarnih butika-ric in gostilničark. Niti najmanj ni slučajno, da razlog, zaradi katerega milica končno priklešči vso »pokvarjeno bando«, ostane neizrečen, kajti na osnovi dispozltlva časnikarske kritičnosti je kar jasno, da so bogate dame krive. Kakorkoli že, končno se potrdi funkcija milice, ki je upravičena uporabiti tudi prevaro, da ujame nepridiprave. Srh, ki te mora ob gledanju tega obupnega filma spreleteti, je pač v tem, da se film ponuja kot čisti primitivni ideološki humor z neko celostno metaforično tendenco. »Celostnost« te tendence je razvidno podana z razdelavo pozicije »Židov« samoupravno policijsko kontroliranega občestva. Da je represivna poanta filma lahko razumljena kot »lahka zabava«, pa bi utegnilo biti celo zaskrbljujoče, če že ne zadošča dejstvo, da komu sploh pride na misel sestaviti »film za široko publiko« iz zgoraj nakazanega.
Darko Štrajn