V  GOZDU MOJE ŽALOSTI France Onič
I
Mnogo sem pel o tem,
kar sem ljubil.  Mnogo.
In zdaj  sem  tolikokrat sam
v gozdu  moje žalosti.
Toliko dreves je v  njem  ranjenih,
nagrizle so jih gosenice
neodzivnosti v šotorih tržišča.
Govoril sem jim: Kako?
Je brez cene že moja ljubezen
na starih čolnih hrepenenja
pod  antenami sanj?! —
Toda v šotorih tržišča
niso rekli ne na to ne na ono stran.
Vendar ves tak, kakor sem, moram iti pod zvezdami, kadar gredo in se utrinjajo. da zbiram njihove odseve kakor tople kaplje krvi v gozdu moje žalosti.
II
V gozdu moje žalosti
se proti priliznjencem mraku
borim za to, bolečina.
da bom smel nekoč nazaj
tih, tih med stvari
in bolj  čist nazaj
v ljubezni, ki grenko poteši.
na tisti nepoznani kraj,
kjer posrkajo žile zemlje
s temno močjo prav vse:
meso in srce in kri.
In vendar poslej
me polnega žeje
vabijo v mraku zemlje skrite luči.
699