221 1.25 Drugi sestavni deli Slavnostni govor Predraga Novakovića, predsednika Slovenskega arheološkega društva, ob 50. obletnici SAD © Predrag Novaković Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; predrag.novakovic@ff.uni-lj.si Naš jubilej je primerna priložnost, da se ozremo na pre- hojeno pot in jo skušamo premisliti. Samo tako se bomo zavedali doseženega in tudi nekaterih napak ter pomanj- kljivosti, kar nam je lahko dober kažipot za naprej, pred- vsem pa bomo bolje razumeli pomen našega društva v razvoju slovenske arheologije. Učene družbe in društva imajo na Slovenskem dolgo tra- dicijo. Ta sega od številnih akademij v primorskih mestih od 15. do 18. stoletja, prek Akademije operozov v Lju- bljani do Zoisovega kroga in Zgodovinskega ter Muzej- skega društva Kranjske, če naštejem samo najbolj znane. Ne smemo prezreti tudi manjših, lokalnih učenih društev, ki so se oblikovala ob pomembnejših ustanovah, najpo- gosteje ob muzejih, kjer so pričele nastajati prve arheo- loške zbirke. Toda do prave strokovne organizacije je slovenska arheo- logija morala počakati vse do konca druge svetovne voj- ne, sprva v članstvu v Arheološkem društvu Jugoslavije (ADJ), ustanovljenem leta 1950, nato v slovenski podru- žnici tega društva in leta 1971 z ustanovitvijo Slovenske- ga arheološkega društva. Nekateri slovenski arheologi so bili v prvih povojnih letih tudi člani drugih sloven- skih strokovnih društev, npr. Zgodovinskega društva za Slovenijo, ustanovljenega leta 1946, Društva muzealcev Slovenije, ustanovljenega leta 1952, prav mogoče pa tudi Umetnostnozgodovinskega društva, ki je leta 1951 ob- novilo svojo dejavnost, toda v nobenem od njih niso bili organizirani kot posebna strokovna skupina. Za odgovor na vprašanje, zakaj ni bilo Slovensko ar- heološko društvo ustanovljeno še pred nastankom Slo- venske podružnice ADJ, moramo bolje poznati takratne društvene razmere na Slovenskem. Poleg že omenjenih društev, zgodovinskega, muzealskega in umetnostnozgo- dovinskega, je v petdesetih letih na področju arheologiji bližnjih ved delovalo še Geografsko društvo v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno leta 1922 in se je v poznih petde- setih letih preimenovalo v Geografsko društvo Slovenije v Ljubljani. Leta 1954 je bilo ustanovljeno še Arhivsko društvo Slovenije, ki je izšlo iz zgodovinskega društva. Gre torej za društva, ki so bodisi nastala še pred drugo svetovno vojno ali pa so za neposredne predhodnike ime- la eno od predvojnih društev; npr. zgodovinsko in mu- zealsko društvo sta za neposrednega predhodnika imeli Muzejsko društvo za Slovenijo. Druga strokovna društva na humanističnem področju so bila ustanovljena šele v sedemdesetih letih: Sloven- sko arheološko društvo (1971), Slovensko konservator- sko društvo (1971), Slovensko etnološko društvo (1975) ter Društvo za antične in humanistične študije Slovenije (1976), kar jasno kaže na postopnost razvoja teh ved pri nas ter na rast števila njihovih strokovnjakov. V prvih povojnih letih so bili arheologi, etnologi, konservatorji in še marsikateri drugi strokovnjaki maloštevilni, zaradi česar so težko uresničevali pobude za ustanavljanje la- stnih strokovnih društev. Šele z bolj razvito kadrovsko in institucionalno infrastrukturo je lahko nastala dovolj ve- lika kritična masa, da so se ustanavljala nova strokovna društva. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da strokovnjaki iz omenjenih ved niso bili brez strokovne društvene or- ganiziranosti, številni slovenski strokovnjaki so bili v pr- vih povojnih desetletjih društveno organizirani v skupnih jugoslovanskih strokovnih društvih oziroma zvezah, kot npr. v že omenjenem Arheološkem društvu Jugoslavije, Muzejsko-konservatorskem društvu Jugoslavije, Zvezi muzejskih društev Jugoslavije, Zvezi društev za antične študije Jugoslavije ipd. Sedemdeseta leta je označevala federalizacija številnih jugoslovanskih oziroma vsedržavnih organizacij, med drugim strokovnih društev, med katerimi je bilo tudi Ar- heološko društvo Jugoslavije. Do oblikovanja posebne, slovenske skupine arheologov v ADJ je prišlo postopoma. Leta 1959 je bila ustanovljena Slovenska podružnica ADJ, ki pa še ni bila povsem formalno del skupnega društva, saj statut ADJ takrat takšnih podružnic še ni predvideval. Nacionalne oziroma republiške podružnice so bile v statut vključene tri leta pozneje na kongresu ADJ v Ljubljani. Kmalu zatem, leta 1966, se je pojavila pobuda za preobli- kovanje podružnice v Arheološko društvo za Slovenijo, kot neke vrste predhodna etapa do pravega in samostoj- nega Slovenskega arheološkega društva. Do te pobude ni prišlo samo znotraj podružnice, nanjo so vplivala tudi gi- banja v drugih republikah, predvsem na Hrvaškem, kjer je bilo leta 1967 obnovljeno Hrvaško arheološko društvo, ustanovljeno že v 19. stoletju, a je bilo prepovedano s šestojanuarsko diktaturo leta 1929. Leta 1971, ko je bil sprejet dogovor o preoblikovanju Arheološkega društva Jugoslavije v Zvezo arheoloških društev Jugoslavije, so bila najprej ustanovljena republiška društva, da bi nato stopila v novo zvezo. Arheo 39, 2022, 221–224 222 Slavnostni govor Predraga Novakovića, predsednika Slovenskega arheološkega društva, ob 50. obletnici SAD V obdobju hitro spreminjajočega se jugoslovanskega so- cialističnega režima, ko petdeseta leta niso bila podobna sedemdesetim ali osemdesetim, so imela strokovna dru- štva poseben status. Upoštevati je treba, da je bilo vsedržavno arheološko strokovno društvo v povojnih letih zamišljeno kot po- memben del skupne institucionalne infrastrukture na področju arheologije. Njegova naloga je bila povezovati arheološke in sorodne strokovnjake iz različnih ustanov, usmeritev in specializacij ter predstavljati arheološko vedo v odnosu do različnih organov oblasti in javnosti. Vsa društva so pravno gledano civilna združenja, ki se morajo registrirati pri ustreznih organih, da bi lahko pri- dobila določene pogoje in pravice za delovanje. V soci- alistični Jugoslaviji (in tudi Sloveniji) je bila strokovnim društvom, kot je naše, podeljena še posebej pomembna vloga uradnih zastopnikov stroke. Da je arheologijo teda- nja oblast dojemala kot pomemben družbeni servis, veli- ko bolj resno kot katera koli predhodna oblast, je očitno že iz dejstva, da so prav različni državni organi finančno in organizacijsko pomagali tudi pri zagonu strokovnega arheološkega društva. Društva so bila, kot že rečeno, uradni predstavniki strok v razmerju do vladnih ustanov oziroma koordinatorji svojih strok navznoter; njihova naloga je bila zagotavlja- ti izvajanje programov in drugih dogovorjenih dejavnosti pri izvajanju vladnih politik. Država je potrebovala kom- petentne sogovornike in hkrati zagotovilo, da bodo na- loge izpolnjene, zato je reprezentativnim društvom dala razmeroma široka pooblastila in velika finančna sredstva. Sodeč po rezultatih in dosežkih v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, je arheologija imela precej moč- no skupno jugoslovansko društvo. Kot že povedano, predhodnica Slovenskega arheološke- ga društva je bila Slovenska podružnica ADJ. Z delom je pričela napol formalno leta 1959, dokončno pa je bila formalizirana leta 1962. Takrat je veljalo, da imajo po- družnice predvsem družabni in izobraževalni program, niso pa mogle samostojno delovati pri objavljanju in na mednarodnem področju. Slovenska podružnica je bila zelo aktivna. V svojem dobro desetletje dolgem delovanju je organizirala več kot trideset plenarnih sestankov, osemnajst strokovnih ekskurzij, petinsedemdeset predavanj in vrsto pomemb- nih znanstvenih kolokvijev, kot so bili Zgodnja antika v Sloveniji, Zgodnji srednji vek, Kelti in njih dediščina na Slovenskem ter Paleolitik v Sloveniji. Ti kolokviji, ki so bili kmalu zatem objavljeni v Arheološkem vestniku, so se kmalu izkazali za ključne razvojne postaje, na kate- rih so reflektirali dotedanji razvoj arheologije in njena konceptna orodja ter določali razvojne smernice za pri- hodnost. Med najzahtevnejše naloge podružnice je sodila koordinacija jugoslovanske udeležbe na 1. kongresu slo- vanske arheologije leta 1965 v Varšavi, ki je za takratno jugoslovansko arheologijo pomenil prvi velik nastop na mednarodnem prizorišču, zaradi česar mu je bilo name- njenih veliko sredstev. Takrat je jugoslovanska razstava Materialna kultura Slovanov od 6. do 13. stoletja prejela posebno nagrado kongresa. V šestdesetih letih je bila Slovenska podružnica ADJ aktivno udeležena v vseh najpomembnejših slovenskih projektih, mnoge med njimi je tudi sama predlagala, kot npr. projekt osrednjega kataloga arheoloških in zgodo- vinskih knjig in revij v slovenskem jeziku ter anketo o pomenu Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije; razpravljala je o načrtu poučevanja arheologi- je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter sode- lovala v pripravah projektov Claustra Alpium Iuliarum, Arheološka topografija Slovenije in Arheološka karta Slovenije. Predvidela je tudi t. i. referativni pregled arhe- oloških zbirk v slovenskih muzejih. S hrvaško in srbsko podružnico je oblikovala sistem medsebojne pomoči in sodelovala pri pripravi novega statuta Arheološkega dru- štva Jugoslavije, skupaj z osrednjo jugoslovansko arheo- loško organizacijo pa je sodelovala tudi pri podeljevanju štipendij za študij v tujini. Na začetku sedemdesetih let je pričela izdajati bilten društva, iz katerega je desetletje kasneje nastala revija Arheo. Iz naštetega postaja povsem očitno, kako pomembno ko- ordinacijsko vlogo je imela podružnica oziroma kasneje društvo. Danes seveda kaj takega ni mogoče. Toda to so bili vendarle drugačni časi, ko so bile posamezne usta- nove manj samostojne in so se pri pripravi programov pogosto usklajevale na republiški, včasih celo na državni ravni. Naloga usklajevanja pa je bila namenjena strokov- nim društvom, v katerih so bili načeloma včlanjeni vsi profesionalni arheologi. Takšno delo je bilo zahtevno, a nujno, saj je bilo treba presegati notranje institucionalne okvire takrat še vedno mlade arheološke organizacije. Glede na velikost projek- tov in njihovo odmevnost so imeli prednost projekti, ki 223 so imeli pomen na nacionalni ravni, in to praktično na vseh področjih, od selekcije ter podpore primarnim raz- iskavam in dejavnostim do objavljanja in predstavljanja rezultatov strokovni in širši javnosti. Osemdeseta leta so dajala slutiti veliko družbeno krizo in številni projekti Slovenskega arheološkega društva so se izkazali za preveč ambiciozne, da bi jih lahko uresničila slaba stotnija takratnih arheologov v Sloveniji. Postopo- ma so tudi posamezne ustanove vse bolj neodvisno od društva izvajale svoje programe. Na mednarodnem po- dročju je bilo v šestdesetih in deloma tudi v sedemdese- tih letih prav društvo pogost posrednik med domačimi in tujimi partnerji, v osemdesetih letih pa te vloge ni imelo več. Zadnje veliko dejanje Slovenskega arheološkega društva je bila organizacija 13. kongresa arheologov Ju- goslavije leta 1988 na Bledu, ki se je kasneje izkazal za zadnji kongres skupne jugoslovanske arheološke zveze. Nekaj let pred tem je slovensko društvo prevzelo založbo Zveze arheoloških društev Jugoslavije in celotno skupno, a takrat že močno skrčeno založniško dejavnost. Vsebin- sko in grafično prenovljena revija Arheološki pregled je pod uredništvom Bojana Djurića pomenila vrh takratne- ga znanstvenega objavljanja, a je iz razumljivih razlogov po letu 1991 ugasnila. Prvo desetletje po osamosvojitvi je bilo za Slovensko arheološko društvo krizno obdobje, saj je SAD izgubilo vrsto nalog, ki jih je do tedaj opravljalo več desetletij, predvsem pa je prenehalo biti skorajda obvezno koordi- nacijsko telo slovenske arheologije. S stališča društva se je slovenska arheologija pričela močno drobiti, saj so po- samezne ustanove samostojno izvajale svoje raziskoval- ne, muzejske in publicistične projekte, brez poprejšnje koordinacije na društveni ravni. Društvo je tudi izgubilo pooblaščen status pri vladnih strukturah. Če je bilo po- prej predstavnik celotne arheologije, je poslej postalo samo eno od prostovoljnih civilnih združenj. Sistemskih finančnih sredstev iz državnih virov ni bilo več in SAD se je moralo zanašati na lastne prihodke in morebitne raz- pise za posamezne projekte. Če je SAD v 70. letih pri- pravljalo Srednjeročni arheološki program, tega poslej ni več počelo. Močno skrčen delokrog SAD je izrazito načel njegovo identiteto in vlogo v strokovni skupnosti. Razmere so se delno izboljšale leta 2002, ko je SAD pri ministrstvu za kulturo dobilo status društva v javnem in- teresu na področju kulturne dediščine. Kriza v devetdesetih letih je bila predvsem kriza za dru- štvo, toda ne za slovensko arheologijo. Ta se je na tako velike izzive, kot je bil avtocestni projekt, izjemno učin- kovito odzvala ter v zelo kratkem času reformirala vrsto praks in načinov dela. Kmalu je sledila prava eksplozija zaposlitev v arheologiji in obsega arheoloških raziskav, zlasti preventivnih; nastajati so pričela zasebna podjetja in, kar je še posebej pomembno, močno so se povečale aktivnosti na mednarodnem področju. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je ustvaril odlične pogoje, v katerih se je lahko realiziral velik potencial domačih strokovnjakov in strokovnjakinj. Slovenska arheologija danes potuje po več tirih, ki se kri- žajo, tečejo vzporedno in tudi divergirajo. Ne potrebuje več enega koordinatorja, ki bi usmerjal vlake. Razvila se je v zelo robusten in hkrati vitalen sistem, ki je dokaza- no sposoben preživeti različne krize, kot sta bili finanč- na kriza pred slabimi desetimi leti in nedavna epidemija COVID-19. Naša arheologija ni več odvisna od velikih mojstrov, njihovih ambicij in načrtov ter ne nazadnje osebnih usod, kot je bilo še pred dobrimi petimi desetle- tji, ko je npr. smrt Josipa Korošca in Josipa Klemenca ko- nec šestdesetih let močno spremenila razvoj arheologije na Univerzi v Ljubljani in v marsičem preusmerila razvoj slovenske arheologije. Iz povedanega se zdi, kot da je društvo v družbi moč- nih samostojnih javnih in zasebnih arheoloških ustanov in raziskovalcev postalo nekako odveč, kot odmev sta- rih časov. Jasno je, da se ti časi ne morejo ponoviti in da mora društvo najti nov način, kako delovati v sedanji strokovni skupnosti. Toda ne smemo pozabiti, da je v ve- liki meri prav društvo s svojo dejavnostjo močno prispe- valo k stanju, kot ga imamo danes. Društvo so ljudje in iste ljudi srečujemo na različnih mestih, vodilnih in nevodilnih, v sistemu arheologije in arheološke prakse. V tem smislu se SAD spreminja v fo- rum komunikacije, katerega naloga je predvsem preseči aktualno razpršenost interesov in medinstitucionalno raz- drobljenost. SAD je organizacija, ki združuje arheološke strokovnjake z vseh področij, delodajalce in delojemalce, različne generacije, od začetnikov na arheološki poklic- ni poti do upokojencev, tiste, ki predpisujejo, kaj se sme početi in kako, ter tiste, ki temu sledijo. In ne nazadnje, kar smo še posebej občutili v času COVID-19, ponudi lahko prijetno družabno okolje vsem, ki imajo podob- ne strokovne interese. Na slednje ne smemo pozabiti in Arheo 39, 2022, 221–224 224 jih moramo še posebej negovati. Vsako vodstvo društva mora vedeti, kakšno dodano vrednost lahko društvo po- meni za člane in članice. Če tega ne bomo znali poiskati in ustvariti, so naši obeti skromni. Svet arheologije se je nepovratno spremenil v skoraj vseh pogledih. Vse več komuniciramo po spletu in objavljamo v digitalnih formatih; arheologija je, kot nikoli poprej, prisotna v različnih medijih, ne nujno vedno v pravilni podobi. V zadnjih dveh desetletjih smo ravno z izjemno velikim številom terenskih raziskav, kar 2300 jih je bilo samo v zadnjih štirih letih, jasno pokazali svoj družbeni pomen in kompetence, a še vedno nismo gospodarji la- stne podobe in tudi ne bomo mogli biti. Nikomur ne mo- remo zapovedati, kako naj razume pomen arheološkega znanja in dediščine, a lahko ga prepričamo – najboljši načini so predstavljanje naših dosežkov, odgovornost do stroke in osebna integriteta. Obeta se nam svet tako imenovane postresničnosti, ki najbolje učinkuje ravno v fragmentirani družbi, kjer je težko uveljaviti skupne vrednote in referenčne točke v fluidni vsakdanjosti brez trdnih opor. Arheologija je rav- no tako odprta oziroma podvržena tovrstnim učinkom, a zavedati se moramo pomembnega dejstva: arheologija je bila za vse ali vsaj večino nas karierna odločitev, ki moč- no zaznamuje naša življenja. Zavedamo se, da so različni interesi na področju arheologije povsem legitimni, in ni- mamo iluzij, da med našimi člani ni protislovnih oziroma nasprotujočih si mnenj o marsikateri temi. Tudi to spreje- mamo in celo podpiramo, saj je v okoliščinah monopola ene misli razvoj zaustavljen. Če je bilo nekoč samoumevno, da je vsak arheolog član društva, danes ni tako. In ravno tu vidim nove izzive za Slovensko arheološko društvo. Danes je v Sloveniji pri- bližno tristo aktivnih arheologov in drugih strokovnjakov na arheološkem področju. Mogoče ne zveni tako veliko, a za hollywoodsko prikazovanje preteklosti je to kar re- sna številka, če se nekoliko pošalim. Niso vsi arheologi aktivni člani društva, a zato jih ne izločamo iz komu- nikacije. Upamo pa, da jih bomo prepričali, da se nam pridružijo. Moramo najti način, da vsakemu ponudimo nekaj, kar bi drugje težko dobil: izobraževanje za tiste, ki se zara- di različnih razlogov težje usposabljajo ob vsakdanjem delu, mednarodne povezave za tiste, ki nimajo izkušenj in mrež na tem področju, ker so zaradi dela pretežno pri- klenjeni na domače okolje, informacije o pomembnih arheoloških dosežkih doma in po svetu za tiste, ki težje pridejo do njih ali se zaradi preobilice informacij težje znajdejo med njimi, družabne dogodke za vse tiste, ki si jih želijo in jim manjkajo v vsakdanjem strokovnem ži- vljenju. In na koncu moramo dodati še našo odgovornost do širše javnosti. Čeprav si številne javne in zasebne usta- nove v zadnjih dveh desetletjih močno prizadevajo širšo javnost seznaniti s svojimi dosežki, pa je ravno društvo tisto, ki lahko in pravzaprav mora predstavljati celovito podobo slovenske arheologije ter njenih strokovnjakov in strokovnjakinj. Upam, da sebi in bodočim vodstvom Slovenskega arheološkega društva nisem naložil preve- likega bremena. Slavnostni govor Predraga Novakovića, predsednika Slovenskega arheološkega društva, ob 50. obletnici SAD