Ob prvem decembru Prvi december je praznik naše domovine in. države. Domovina ni samo zemlja, na kateri živi naš narod, ampak je tudi vse življenje, ki je na tej zemlji. Temu ži\ljenju je tudi posvečena misel prvega decembra. Da je to življenje realno in trdo, neusmiljeno do mnogih slabih in ponižanih in radodarno mnogokrat darov nepotrebnim — vemo vsi. Vemo tudi, da je to življenje naše domovine razcepljeno v neštevilne nijanse in kontraste, katerih ,spozna\anje je mnogim v bridkost, mnogim v očitanje, nekaterim v vzpodbude za novo delo, nekaterim pa tudi delo nepotrebno. Zivljenje naše domovine se za to ne meni mnogo in gre svojo zakonito pot dalje v bodočnost. Misel, ki danes druži življenjske sile naše domovine, je skrb za to, da se obranimo pred močnimi silami drugib narodov, ki se žele poslužiti naše domovine kot kruha, ki ga ukrademo beraču. Jasno je, da bomo mooni le v slogi in ugledni le po vztrajnem smotrnem delu, a kdo danes še stvarno in resno urejuje življenje naše domovinc in ublažuje veličino njegovih kontrastov? Primimo za novi plug in storimo kar rfioremo in znamo, da bo življenje naše domovine napredujoče v slogi in moči ter v dosegljivi sreči večine l.judi. Nikogar ne izključujmo iz področja našega dela, tudi tistega nebogljenčka ne, ki ne premore čevljev pozimi, kruh bolj redko, a ljubezni drugih nikdar. — Tudi pri brezposelnih tovariših se mora danes, ko napredek domovine rabi delavce\, ustaviti naša misel. Ali niso oni bolečina velike rane naše domovine? Kake misli so v njih danes, ko vsi dajemo svoje sile z lju- beznijo domovini, a njihove zmožnosti, njihovo voljo do napredujočega dela, njihov mladi čas ona odklanja, ker nima za nje črnega kruha ob sicer obilnih pekah belih zamesi. Nima samo posameznik dolžnosti do skupnosti, tudi skupnost jih ima do posameznika. Delajmo po prvih, a zahtevajmo tudi izvrševanje drugih. Danes je praznik države. Danes se morajo predvsem utrjevati in poglabljati pri vseh slojih našega naroda tiste temeljne misli, na katerih sloni naša državna skupnost. Vedeti moramo, da se te misli in ideje nad idejami in mislimi slučajnih nosilcev oblasti, da so globoko utemdjene v zgodovinskem dogajanju in vredne, da se jih vsak zaveda. Sitemu človeku boš kmalu lahko dopovedal, kako nujna je naša dolžnost: čuvati našo državno skupnost, lačen bo boli mislil na prazen želodec in te ne bo mnogo poslušal, brezposeln bo razmišljal po svoje, a človek s tisočaki bo mislil, da je storil dovolj za drža\o, ko si je pripravil denar, in ostal boš sam ob zavesti, da je za krepko državno skupnost potrebna vrv, spletena iz številnih tanjših vrvic, ne pa kup nerazmotanih klobčičev niti ob na\idezno krepki vrvi. — Nekateri bodo tiho, nekateri pa v preživelih oblikah govorili o naši državi, a vsi bodo imeli svoje smotre. Mi učitelji — ki nismo Ijudje tisočakov, a vidimo v duše sitih in lačnih ter dejanja ljudi, ki ne dajejo Bogu kar je božjega in ne carju kar je carjevega, ampak \se sebi in svoji žlahti — bodimo nositelji in utrjevatelji prave zavesti življenjske in državne skupnosti. Ne v besedah, ampak v vztrajnem klesanju mladine in Ijudst\a za boljšo bodočnost države bodi naše skupno delo.