William Shakespeare režiser Jaša Koceli premiera 24. januarja 2025 Slovensko ljudsko Slovensko ljudsko gledališče Celje gledališče Celje blagajna informatorka-organizatorka URŠKA ZIMŠEK direktor strokovna delavka MIHA GOLOB URŠKA PLANINC dramaturginja +386 (0)3 4264 208 TATJANA DOMA blagajna@slg-ce.si lektorica Blagajna je odprta vsak delavnik ŽIVA ČEBULJ od 9. do 12., ob sredah tudi od 15. do 18. ure, ter uro pred tehnična vodja začetkom predstave. ALEKSANDRA ŠTERN tajništvo vodja programa DAŠA SKRT vodja uprave LEA TOMAN +386 (0)3 4264 214 dasa.skrt@slg-ce.si telefon +386 (0)3 4264 202 centrala vodja marketinga +386 (0)3 4264 200 in odnosov z javnostmi MILANA SIMONIČ e-naslov lea.toman@slg-ce.si +386 (0)3 4264 205 +386 (0)51 651 821 milana.simonic@slg-ce.si svet SLG Celje ŽIVA ČEBULJ koordinatorka in organizatorka SIMONA POSINEK kulturnega programa BRIGITA TRATNIK URŠKA VOUK MARKO ZEBEC KOREN +386 (0)31 670 957 (namestnik predsednice) urska.vouk@slg-ce.si MAJA VOGLAR (predsednica) producentka MOJCA REDJKO strokovni svet SLG Celje +386 (0)51 241 173 MOJCA MAJCEN mojca.redjko@slg-ce.si ŽIGA MEDVEŠEK SLAVKO PEZDIR vodja pravne službe TJAŠA ŠULIGOJ dr. ANTON ŠEPETAVC 2+386 (0)40 815 110 tjasa.suligoj@slg-ce.si SLG Celje Gledališki list www.slg-ce.si sezona 2024/25 Zasedba 6 Intervju z režiserjem Jašo Kocelijem 8 Jure Gantar Teorije ljubezni 18 Živa Čebulj Ni konja, ki bi dirjal silneje od želje 30 Prvič v SLG Celje 36 Ponovno v SLG Celje 44 Nagrada Sklada Staneta Severja 50 Pripravljamo 54 Zasedba in vsebina 58 predstave v angleščini William Shakespeare igrajo Sen hipolita, kraljica amazonk, titanija, kraljica vil zaročena s tezejem in vilincev Manca Ogorevc Tanja Potočnik kresne tezej, atenski vojvoda oberon, kralj vil in vilincev Rastko Krošl Tarek Rashid noči škrat hermija, tezejeva hči, Andrej Murenc zaljubljena v lisandra Lucija Harum A Midsummer Night’s Dream klopčič romantična komedija lisander, fant, Damjan M. Trbovc zaljubljen v hermijo premiera 24. januarja 2025 Lovro Zafred prostovoljna izgnanka helena, dekle, iz krajine luči zaljubljeno v demetrija Jožica Avbelj, k. g. prevajalec Maša Grošelj Jernej Županič demetrij, fant, režiser zaljubljen v hermijo Jaša Koceli Urban Kuntarič scenograf Darjan Mihajlović Cerar glasbenika Wiyaala (vokal) kostumografka Jan Sever (klavir) Branka Pavlič Guček Bosonogo obutev je izdelala Tanja Sabol, Ritabarefoot. koreografka in asistentka režiserja V predstavi so uporabljeni še verzi iz Shakespearovih Tajda Podobnik sonetov št. 43, 44 in 45, 51, 76, 94 in 129 ter soneta 53 in 115 v celoti; v prevodu Jerneja Županiča. skladatelj Miha Petric oblikovalec luči vodja predstave frizerka David Andrej Francky Saša Kroflič Sibila Senica šepetalka garderoberki fotografka Maša Grajžel Nika Fartelj Mankica Kranjec Ducheyne lučni mojster Maja Zimšek lektorica Gregor Počivalšek krojačica Živa Čebulj tonski mojster Anita Kragelj Mitja Švener šivilja asistentka kostumografke rekviziterja Ivica Vodovnik Tina Hribernik Roman Grdina odrski mojster Ivana Matuzović Gregor Prah asistent oblikovalca luči Klemen Kuhar dežurni tehnike tehnična vodja Simon Koštric Aleksandra Štern oblikovalec in izdelovalec oslove glave oblikovalka maske in frizerka pomočnik tehnične vodje Gregor Lorenci Andreja Veselak Pavlič Rajnhold Jelen 6 SLG Celje Sen kresne noči 7 Zasedba Intervju z režiserjem Jašo Kocelijem Komičnost se mi zdi prepotrebna začimba skoraj vsakega odrskega dela Režiser Jaša Koceli prihaja v SLG Celje s samostojno režijo Shakespearove komedije Sen kresne noči. Z našim gledališčem Jožica Avbelj je sodeloval v sezoni 2011/12 kot asistent režiserja Janeza Pipana pri uprizoritvi Muhe Jeana-Paula Sartra. Od tedaj je minilo več kot deset let, Jaša Koceli pa je od takrat na različne odre doma in tujini postavil več kot dvajset predstav. Kot Celjan spremljaš SLG Celje že od mladih let. Kakšni so tvoji spomini na celjsko gledališče? Katere predstave ali režiserji so ti ostali v spominu? Žalčan! Celje pa je vedno bilo veliko mesto v bližini in v času srednje šole tudi moje mesto, tako je. Zgodilo se je proti koncu gimnazije. Na I. gimnaziji smo intenzivno ustvarjali v Fedrinem gledališču, v četrtem letniku pa sem vpogled in idejo v možnost poklicnega ustvarjanja v gledališču dobil med obiskovanjem gledališkega ateljeja v Plesnem forumu Celje, ki sta ga vodila David Čeh in Miha Nemec. Bila sta zelo zavzeta in resno smo se dvakrat tedensko spopadali z različnimi izzivi odra. Spomnim se, da sem igral prizor iz Razdejanih Sarah Kane, zelo zahteven, vendar briljanten tekst. Celoletno delo v ateljeju je bila lepa in zahtevna izkušnja. V tistih letih sem redno spremljal predstave na celjskem odru. Spomnim se Lorencijeve Kože, predvsem pa Blazinca v režiji Aleksandra Popovskega – monologa iz tega besedila Martina McDonagha sem se kasneje tudi naučil za sprejemne izpite na AGRFT-ju. Letos sem v Pragi gledal češko izvedbo (Pan Polštář) – ni prišla blizu. 8 SLG Celje Sen kresne noči 9 V zadnjih desetih letih si zrežiral petindvajset predstav mojih režij ni prišlo do tega, sem bil sicer s prejšnjo umetniško v različnih gledališčih v Sloveniji, Litvi, Srbiji, Romuniji in vodjo nekajkrat v stiku, ampak očitno je iskala nekaj drugega. na Madžarskem. Večinoma se lotevaš avtorskih projektov Vesel sem, da sva z Miho Golobom našla skupni jezik in da zdaj ali adaptacij obstoječih besedil. Kakšen gledališki jezik končno uresničujem svojo skorajda gimnazijsko dolžnost, in to razvijaš v svojih projektih? s Shakespearom. Priložnost je darilo, Shakespeare je zaveza in Ustvarjalno pot čutim kot precej organsko in hkrati ljubezen, zasedba mi je blizu in uživam pri ustvarjanju z igralci, nepredvidljivo stvar. Delo v tujini je po eni strani posledica vznemirjen sem tudi zaradi novega prevoda, Sen je na novo v precejšnje količine potovanj iz mojih študentskih let in mi je slovenščino prebesedil in prepesnil Jernej Županič. Dobro zveni. menjavanje kulturnih okolij potreba in nuja, po drugi strani pa nekaterih projektov nisem mogel izvesti v domovini in V slovenskem gledališkem prostoru je malo režiserjev, sem našel sogovornike zanje v radovednosti in odprtosti ki se z afiniteto in uspehom lotevajo komedij. Kakšen je tujih gledališč. Izkušnje so bile intenzivne, bogate in prijetne, tvoj odnos do komedije? obenem pa tudi ni enostavno biti zdoma daljša obdobja, saj Komičnost se mi zdi prepotrebna začimba skoraj vsakega se znajdem v začasni realnosti – moje intimno življenje je na odrskega dela, ki je kaj vredno, saj je del človeške narave. nekakšni pavzi, kadar delam v tujini. Kot žanr je komedija, ja, zahtevna, ampak nimam občutka, da se Ugotavljam, da smo ljudje isti povsod, gledališča se komedije v Sloveniji ne bi uspešno postavljale. Ali da se ne bi v pa razlikujejo med sabo od države do države. Kar je nekje drugih okoljih. Je pa res, da velikokrat v kombinaciji z žanrsko frivolno, lahko dobi drugje težo, kar je nekje sublimno, je oznako pride zraven občutek, da je projekt zastavljen bolj drugje plehko. Različni kulturni konteksti tvorijo različne komercialno. Nič narobe, zakaj pa ne. interpretacije in kot ustvarjalec v bistvu nanje nimaš veliko vpliva, lahko samo hvaležno potuješ skupaj z njimi. Zakaj se po tvojem mnenju komedija ne more otresti Tema projekta me mora fascinirati in mesti, pri oznake manjvrednega žanra v primerjavi s tragedijo ustvarjanju izhajam iz sebe in svojih sodelavcev, s katerimi ali drugimi resnimi žanri? skupaj potujemo že od samih začetkov s konca akademije. Zame žanri vendarle nimajo velike teže na odru, precej Naš gledališki jezik so naše predstave. manj kot pri filmu. Predstava deluje ali pa ne. Kar se mene tiče, lahko izbrišemo vrednostno lestvico po žanru, vsaj interno Kakšno moč ima po tvojem mnenju gledališče in kakšen med ustvarjalci. Predstavljam si, da je žanrska oznaka za prostor izražanja daje tebi? gledalce lahko pomembna, problem pa prej nastane pri Včasih se mi zdi čudež, da je gledališče kljub vsemu projektih, ki so že vnaprej producirani z namenom, da bodo danes še vedno vitalno, kot nekakšen prastari upornik, ki dostopni, zabavni, torej za širši krog ljudi. Slaba komedija je noče umreti. Moram verjeti vanj, gledališče je smrtno kot prej razgaljena od slabe drame. človek in lepo kot svetloba. Daje nam dovoljenje za sanjanje, priznanje napak, za spraševanja in refleksijo, za ustvarjanje Je režija romantične komedije Sen kresne noči tvoje prvo območja svobode in iskanje pristnosti. srečanje z režijo komedije? Zanimiva je ta besedna zveza – »romantična komedija«. V SLG Celje si v sezoni 2011/12 sodeloval pri uprizoritvi Ali je to dal nekdo iz gledališča? Je nisem še slišal za Sen, Muhe Jeana-Paula Sartra v režiji Janeza Pipana. Po več dokler nisem videl plakata za našo predstavo. Zveni precej kot desetih letih profesionalnega ustvarjanja boš na oder PR-ovsko, ampak v bistvu mi je všeč, celo duhovito se mi zdi. SLG Celje postavil Shakespearovo romantično komedijo Takoj pomislim na stereotip romantične komedije na filmu in Sen kresne noči. Kakšni so tvoji občutki ob prvi režiji v Hugha Granta in zaplete, nedoslednosti, pocukranosti, seks. domačem gledališču? V resnici je ogromno vzporednic. Čas leti, zelo dobro se spominjam Muh. Režirati v Ja, da bi se prav zavestno lotil žanra komedije, je to prvič, Celju vsaj enkrat v življenju se mi je vedno zdela nujna in ampak ne vem, kaj to sploh pomeni, ta situacija, da zdaj delamo najbolj logična stvar, ki jo moram narediti. V prvi dekadi pa komedijo. Delamo predstavo. Verjamem, da je treba pošteno 10 SLG Celje Sen kresne noči 11 odkrivati majhne resnice prizorov, ki to sami zahtevajo in potrebujejo. Kar je nekomu smešno, nekomu drugemu ni. Imam občutek, da je zelo pomemben tempo, hitre, ampak jasne misli, pogum, artikuliranost, virtuoznost, preskoki. Je zahtevno, je zabavno. Upam, da ne delamo na efekt. Poslušamo avtorja in se intenzivno pogovarjamo z njim. Kaj je bilo tvoje glavno vodilo pri priredbi besedila Sen kresne noči? In kaj si želel v svoji priredbi izostriti? Do začetka vaj sem samo želel odstraniti nekaj balasta, večina Shakespearovih dram ga ima, nisem pa želel preostro črtati, drugi val črt sem pustil za proces, kjer smo skupaj z igralkami, igralci, prevajalcem in lektorico intenzivno prevpraševali in ugotavljali, kaj je uporabno strelivo in kaj ne. V sebi sem želel predvsem začutiti, kaj se v resnici zgodi v petem dejanju, ko se po preživeti noči zgodi igralski nastop in na videz podčrtani srečni konec s porokami. Že ko ga bereš, se sliši malo narobe, kot naslov Shakespearove drame All’s Well That Ends Well, ko že sam naslov diši po ironiji in prevari. Bomo videli, Andrej Murenc kam nas bo pripeljalo. Igralsko skupino sem skrčil na enega samega igralca in se prek njega ukvarjal z odnosom do igralca kot popotnika, sanjača in delavca. Poudarjanje nerodnosti igralskih amaterjev se mi ni zdelo produktivno. Na splošno mislim, da je dobro in prepričljivo utelešenje slabega igralca na odru nekaj najtežjega – in to zmorejo res samo briljantni igralci. Želel sem tudi razširiti medgeneracijski zamah in se spominjati mladostne strasti iz različnih zornih kotov, ne samo prek mlade in srednje generacije, zato sem bil zelo vesel, ko je Jožica Avbelj sprejela povabilo. Skupaj sva ustvarila vlogo po naročilu, sestavljeno iz Shakespearovih sonetov. Ves čas ustvarjanja predstave nosim v sebi spomine iz otroštva na kresno noč, na želje, hrepenenja, romantiko, sanje. Zablode. Kakšen je tvoj odnos do dramskega besedila? Vsakič drugačen. Dramsko besedilo je lahko praktično karkoli in v tem je svoboda gledališča. Zame mora imeti dobra drama odprtost za interpretacijo, da ni že vse premišljeno, dognano in predvideno, da nam, ustvarjalni ekipi, da dihati, in nimamo občutka, da nekaj izvajamo. Shakespeare se je tega na primer dobro zavedal, saj je njegove drame skoraj vedno bolje gledati kot brati. 12 SLG Celje Sen kresne noči 13 Bliže mi je poezija kot proza, bolj diha, razpira več kontekstov in podob, je pa lahko tudi dlje od gledalca, včasih težje prebija nevidni obroč aktualnosti in prisotnosti. Do zdaj je bilo sicer tako, da kadar sem delal klasiko, Evripida, Gruma ali pa zdaj, sem želel obdržati osnovno besedilno strukturo nedotaknjeno, nisem čutil potrebe po dodajanju ali spreminjanju napisanega materiala. V resnici mi je seksi uporabiti nespremenjene besede, čeprav so se zaradi prevoda in časovnega odmika tako ali tako dodobra spremenile, ampak vseeno, najti rešitve za zapisano mi je izziv. Glede črt pa nikoli zadržkov, verjamem v brezkompromisno izostrovanje in črtanje. Drugače je bilo pri lastnih projektih, kjer sem oblikoval besedilo sam ali pa delal mozaik iz različnih besedilnih virov, pri slednjem sem si vzel dosti več svobode. Od kod po tvojem mnenju izhaja glavno komično gonilo igre Sen kresne noči? Shakespearu ni tuja nobena plat shizofrene človeške narave, vse si dodobra pogleda od blizu in vključi vse, kar mu pride na pot. Skozi besedilo se čuti njegova neobremenjenost Tarek Rashid pri pisanju. Banalnost in lepota, hiter tempo in čisti idiotizem potujejo drug z drugim do skupnega vrelišča. Lepota in drek, resnična čustva in pohabljeni vici, vse to je Shakespeare, vse to je človek. Seks in fantazija, lepota in plehkost, vratolomna mesečina tvorijo gosto tkanje kresne noči, ki nas oplazi in za vedno spremeni. V Snu kresne noči se prepleta dogajanje v realnem in fantazijskem svetu vilinskih bitij, hkrati pa se prepleta več različnih zgodb. Kaj se ti zdi največji režijski izziv pri postavljanju prepleta zgodb v realnem in fantazijskem svetu na oder? Sam oder že v osnovi dojemam kot območje speče fantazije, zato se mi zdi, da se ta preplet dogaja zelo organsko, ga sploh ne dojemam kot dva pola. Bolj kot možna fantazijskost vilinskega gozda se mi zdi zanimiva teza, da vstop v gozd pri ljudeh odstrani filter, ki ga imamo kot kultivirana in zmerno zadržana bitja – kakšni smo brez njega, kako zvenimo? Če čustvom pustimo, da gredo do konca, če se ne zadržujemo, kam nas vržejo? Življenje je sen in realnost je zgolj navidezna. Sen kresne noči je povabilo v ta odmik. V nas je precej več tega, česar ni možno razumeti. 14 SLG Celje Sen kresne noči 15 Kakšni so tvoji načrti v nadaljevanju sezone 2024/25? S Snom zaključujem intenzivno obdobje ustvarjanja v zadnjem letu in pol, ko sem skupaj z ekipo postavil pet predstav v treh državah, delali smo še na Češkem in v Srbiji, tako da sledi nujni predah. Nato bo na sporedu prva režija v turškem Državnem gledališču v Ankari ob koncu sezone. Razvijam več drugih projektov, drugače pa bo letelo sem in tja v naslednjih mesecih nekaj puščic iz tujine, naš praški Krasni novi svet prihaja spomladi v Mestno gledališče ljubljansko, srbske Amazonke pa bodo potovale na nekaj festivalov. Svet je gledališče. Pogovarjala se je Tatjana Doma Tanja Potočnik 16 SLG Celje Sen kresne noči 17 Jure Gantar sami sebe zavajajo, nadaljuje Gaspar, in so, ko gre za ljubljene osebe, dobesedno »slepi«. V njih vidijo le vrline in prezrejo vse Teorije ljubezni njihove slabosti. Da je ljubezen slepa, sicer ni izvirna ugotovitev – to so v svojih pregovorih opazili že stari Grki in Rimljani – je pa zato Gaspar precej bolj zgovoren pri svojem opisu razlogov za takšno zavestno zatiskanje oči. Slabih sedemdeset let kasneje Shakespeare ob koncu prvega prizora prvega dejanja Sna kresne noči v Heleninem monologu 1 ponovi Castiglionejevo hipotezo. Takole na glas razmišlja obupano Druga najpogostejša polnopomenska beseda v Shakespearovem dekle po svojem pogovoru s Hermijo in Lisandrom: besednjaku – takoj za izrazom »lord«, ki v angleščini ne pomeni le »gospod«, »gospodar« ali »gospodovati«, ampak je seveda Ljubezen vse – še to, kar je prostaško, nizko, tudi uradni plemiški naziv – je »love« oziroma »ljubezen« ali brez mere – preobrazi v lepo, dragoceno, »ljubiti«. V Snu kresne noči jo Shakespeare kot samostalnik in ne gleda namreč skoz oči, ampak skoz um: glagol uporabi kar stoenajstkrat, kar to komedijo postavlja na Kupída slikajo s prevezo čez oči; drugo mesto v avtorjevem opusu. O ljubezni razglabljajo skoraj pa še razsodnost je krilatcu čisto tuja, vsi junaki. Celo presenečeni rokodelec Klopčič, recimo, ki mu je da s krili in oslepljen nespametno hiti: ob Titanijinem zapeljevanju kar malce nerodno, samozavestno zato ga radi upodabljajo kot dečka – ugotovi, da »razum z ljubeznijo dandanes nima dosti opravka«, in ker dostikrat prav nepremišljeno izbere. potem še poduhoviči, kako je »škoda, da nimata dobrih sosedov, ki bi ju spoprijateljili«. Tako kot v Dvorjanu je tudi v Snu kresne noči (in potem še Precej zanimivejša razmišljanja o ljubezni pa so tista, ki v Beneškem trgovcu) ljubezen slepa. Če že gleda, »ne gleda […] jih v svojih monologih podajajo zaljubljenci sami, tako vsi štirje skoz oči, ampak skoz um«, kar pomeni, da pogosto občuduje mladi Atenci kot tudi njihovi nekaj izkušenejši sogovorniki. Ker zelo čudne lastnosti, v četrtem dejanju, na primer, oslovska vsi ti junaki pripadajo višjemu družbenemu sloju in se tudi sicer ušesa. V nasprotju z Gasparjem, čigar izvajanje je neprizadeto in obnašajo kot široko razgledani renesančni izobraženci, nas ne teoretično, se Helena pri svojem opisu resda sklicuje na osebno bi smelo prav posebej presenetiti, da se v svojih izjavah bolj ali izkušnjo in si pomaga z mitološko prispodobo, ampak o nečem manj neposredno sklicujejo na trditve, ki jih je o ljubezni v knjigi se oba govorca vendarle strinjata: ljubezen je iracionalna. Dvorjan zapisal italijanski humanist Baldassare Castiglione. Čeprav resničnost opazuje skozi um in ne skozi oči, to še Toda Shakespeare, ki je znamenito delo skoraj zagotovo ne dokazuje, da deluje (raz)umno, temveč prej, da ji ne uspe dobro poznal, saj je bil še pred prvo uprizoritvijo Sna angleški premostiti vrzeli med mišljenjem in čutno zaznavo. Ljubezenska prevod Dvorjana kar trikrat ponatisnjen, v svojih izvajanjih slepota je torej vzrok, ne pa posledica, spoznavne negotovosti. Castiglionejeve postavke ne le ponavlja, ampak jih na več A ne glede na to, kako pesimističen je Helenin pogled mestih zavestno razširi in tudi opazno presega. Poglejmo si, na ljubezen, ne smemo pozabiti, da se zaveda protislovnosti kako to počne. svojega položaja. Dobro ve, da ne »blodi« le Demetrij, ampak da je »zgubljena« tudi ona sama. Čeprav si o Demetrijevi zvestobi 2 ne dela prav nobenih utvar, se vseeno odloči, da mu bo dala Leta 1528 Castiglione grofu Gasparju Pallavicinu na prvih še eno priložnost. Popolnoma zavestno deluje proti lastnim straneh svoje knjige v usta položi naslednje besede: »Zdi se interesom. V tem pogledu je Helena torej prava novoveška mi, da naš duh tako kot o vseh drugih stvareh tudi o ljubezni posameznica: že zgolj to, da je sposobna razmišljati in razumeti, presoja na različne načine: zato se pogosto dogaja, da je tisto, ji zadostuje. Vse drugo so le nepotrebne podrobnosti. kar je nekomu izjemno všeč, drugemu popolnoma odvratno.« Z drugimi besedami, ljubezen je načeloma subjektivna in odvisna od miselnih procesov, ne pa od dejstev. Zaljubljenci pogosto 18 SLG Celje Sen kresne noči 19 Tarek Rashid, Tanja Potočnik 20 SLG Celje Sen kresne noči 21 3 Castiglionejev vpliv na Shakespeara lahko zaznamo tudi v prizoru iz drugega dejanja, ko se o ljubezni pogovarjata Lisander in Hermija. Sredi noči je in po dolgotrajnem begu skozi začarani gozd sta oba utrujena. Lisander predlaga, naj se uležeta. »Ista zaplata nama bo blazina«, pravi, »eno / srce, ležišče, ena zaobljuba v prsih«. Hermija nad to ponudbo ni najbolj navdušena in Lisandra prosi, naj se umakne malo stran. V naslednjih dveh replikah se razvije debata o ključnem vprašanju renesančne filozofije ljubezni: o pomembnosti ravnovesja med krepostjo in slo. Lisander najprej Hermiji zagotovi, da je bil njegov »predlog […] skoz in skoz nedolžen«, in jo potem poskuša prepričati, da fizična razdalja njuno ljubezen ovira. Njuna »zaobljuba«, ki je »dvoje prsi [zvezala] s prisego«, pravi, povezuje tudi njuni telesi in ne le njuni duši. Drugače povedano, za Lisandra je prava ljubezen hkrati sveta in čutna. Toda Hermija se ne da in vztraja pri varni razdalji. »Zavoljo najine ljubezni in bontona / pa vendar lezi malce vstran, da bo spodobno,« mu odvrne in nato nadaljuje: »razdalja, kot vsi pravijo, lepo pritiče / krepostnemu mladeniču in devici takšni«. Z njenega stališča ljubezen ostaja etični ideal samo, če se ljubimcema uspe izogniti vsakršnemu dvomu, pa čeprav gre pri tem samo za ugled in ne le za dejstva. Krepost in ljubezen se dopolnjujeta, ne izključujeta. Hermijin argument na koncu prevlada, ampak navsezadnje se izkaže, da je prav razdalja med spečima ljubimcema tista, ki povzroči Škratovo napako pri kapljanju čarobne rožne tekočine. Če ta prizor iz Sna kresne noči primerjamo s Castiglionejevim Dvorjanom, v Hermijinih besedah in obnašanju ni težko opaziti odmeva nasvetov, ki jih nadebudnim dvorjankam ponuja modri Giuliano de’ Medici. Idealna dama naj bi utelešala »prijetno Tanja Potočnik, Damjan M. Trbovc ljubeznivost«, pravi florentinski vojvoda. Česarkoli se loti takšna ženska, naj dela spodobno, toda »s prisebnostjo duha, ki ji je tuje kakršnokoli pomanjkanje takta«. In ko nekaj vrstic za tem idealnim dvorjankam svetuje, naj se omejitev ne bojijo, a da jih kljub temu »nikoli ne smejo prekoračiti«, se je težko izogniti občutku, da je imel Shakespeare prav ta nasvet v mislih, ko je pisal prizor med Hermijo in Lisandrom. Zgledna dvorjanka naj bo odprta in zabavna, a naj pri tem ne spravlja v nevarnost svojega dostojanstva. Hermija ta izpit opravi z odliko. Svojo ljubezen do Lisandra izrazi odkrito ter pogumno, toda z dovolj samoobvladovanja, da ji tudi kasneje ne more nihče ničesar očitati. 22 SLG Celje Sen kresne noči 23 Castiglionejevi nasveti za spodobno življenje, ki po Aristotelovem zgledu priporočajo izogibanje vsem skrajnostim, so vsaj tam nekje do osemnajstega stoletja predstavljali etično osnovo uglajene družbe. Nič čudnega torej, da tudi Hermija v pogovoru z Lisandrom ne pretirava. Njegov predlog, da se uležeta skupaj, zavrne razumevajoče in brez opazne sramežljivosti. Najprej mu polaska, in ko ga le prepriča, da se umakne na spodobno razdaljo, mu nežno zaželi lahko noč. Čeprav je po naravi vročekrvna, kar lahko lepo vidimo v tretjem dejanju, ko se resno sprička v prijateljico Heleno, se vsaj v ljubezni vseskozi uspešno kroti ter spretno lovi ravnovesje med brezhibno krepostjo in naravno čutnostjo. 4 Rimski filozof Lukrecij v svoji pesnitvi O naravi sveta ljubezen primerja z boleznijo: zaljubljenca obsede kot nekakšna vročica in mu vsaj začasno prepreči razumno obnašanje. Ker se le redko zgodi, da se ljubezensko razmerje ne konča brez nezaželenih posledic, je načeloma najpametneje, da se nikoli ne zaljubimo. Kajti če se, obstaja velika verjetnost, da nas bo nepotešeno hrepenenje privedlo v pravo norost. Lukrecijev opis patologije ljubezni, v katerem zelo nazorno našteje vse simptome zaljubljenčevega obupa in počasnega hiranja, je v renesančnih medicinskih učbenikih postal prava dogma, povezava med ljubeznijo in duševno stisko pa se je navsezadnje preselila celo v vsakdanji govor. Še popevkarji na primer dandanes prepevajo o tem, kako »noro« so zaljubljeni. Da gre pri ljubezni za obliko blaznosti, se strinja tudi Castiglione. Ljubezen povzroča bolečine, pravi cinični Gaspar, ki nikakor ne more razumeti, kako lahko nekdo »uživa v trpljenju Manca Ogorevc, Rastko Krošl svojega ljubimca«. Zakaj naj bi moral zaljubljenec svojo čustveno navezanost dokazovati s tem, kako zelo je pogrešal svojo ljubljeno? Vsakič, ko fant na zmenek pride z zamudo in potem po tihem uživa, ko posluša dekletove očitke, ker to pomeni, da ga ima vendarle še zmeraj rada, gre za obliko sprevrženega užitka, ki si svoj obstoj lahko dokaže le skozi bolečino. Nič čudnega torej, da opisi ljubezni vključujejo celo vrsto popolnoma fizioloških opisov bolečine: srce me boli, srce se mi trga, srce mi krvavi, zlomljeno srce imam in tako naprej. Čeprav v naslednji repliki Ottaviano Fregoso Gasparju očita, da pretirava, Emilia Pia pa se iz njegove zlovoljnosti celo ponorčuje, o samem obstoju ljubezenske norosti nihče ne podvomi. Gasparjevo misel postavijo na stranski tir, je pa nikoli ne zanikajo. 24 SLG Celje Sen kresne noči 25 V Snu kresne noči je Demetrij tisti, ki se najbolj očitno »pripušča vase / več, kot je hladni um sposoben razumeti«, zaveda bolezenske razsežnosti ljubezni. Ko ga v prvem prizoru opozarja na to, da zaljubljenčeva zanesenost ustvarja četrtega dejanja zjutraj zbudijo rogovi Tezejevega spremstva, se alternativno resničnost, s pomočjo katere intenzivna sla takoj zave, da spet ljubi Heleno. Ne ve sicer, zakaj si je v spancu vsakdanje spreminja v izjemno. Tako Tezej kot Lukrecij ljubezen premislil, ampak svoje prejšnje stanje opisuje kot škodljivo. dojemata kot mogočno, a pogosto nepredvidljivo silo; duha »In kot se ti v bolezni kakšna hrana upre, / potem pa se ti napolni s »praznim zrakom«, ki ga domišljija nato utelesi v zdravemu povrne tek po njej,« pravi, »tako zdaj spet si Helene predmet fiksacije ali obsesije. želim, jo ljubim / ter hrepenim po njej«. Njegova obsedenost A po Tezejevem mnenju tak pogled opisuje le eno plat s Hermijo je bila nezdrava in neobvladljiva; njegova čustva do ljubezni in pozablja na njen metafizični potencial. Prava, Helene so nasprotno veliko bolj zrela. V ponovitvi metafore, globoka, brezpogojna ljubezen namreč ni samo duševna stiska, ki jo je v prvem dejanju v svojem monologu uporabila Helena, ampak tudi notranji dar – oziroma, kot pravi Tezej, »ustvarjalna zdaj Demetrij sam sebe opiše kot otroka in svojo ljubezen do mrzlica« – ki posamezniku omogoča, da premaga telesno Hermije kot »spomin na igračko, / ki kot otrok [jo je] oboževal.« privlačnost in se osredotoči na idealno, poduhovljeno lepoto, Zdaj je končno odrasel in ve, kaj je dobro zanj. S tem ko je na »obliko« neznanega. S tega stališča se Tezej torej ne strinja premagal svojo zasvojenost s Hermijo in se povrnil v bolj samo z Lukrecijem, ampak tudi s Castiglionejevim Pietrom naravno stanje, je Demetrij sprejel Castiglionejev nasvet, da Bembom, ki ob koncu Dvorjana zaljubljencem priporoča, se je velikim strastem pametneje izogibati, in se hkrati približal »naj s pomočjo razuma popolnoma preusmerijo svojo strast s Lukrecijevemu idealu čustvene distance v ljubezni. telesa na lepoto samo«. Oziroma z nekoliko drugačnim izrazjem, s predmetnega v pojmovno. Šele ko se to zgodi, ljubezen ni več 5 intencionalna, ampak univerzalna. Znamenita retorična trojica Najpomembnejši govor o ljubezni v Snu kresne noči, v katerem »norec in zaljubljenec in pesnik« resda natančno opredeljuje Shakespeare v nekaj verzih na kratko strne vse dotedanje označevalec ljubezni, njen označenec pa se vendarle skriva argumente, pa je tisti, ki ga v začetku petega dejanja poda onkraj meja domišljije. Tezej. V pogovoru s Hipolito takole modruje: 6 Zaljubljenci so kakor blazneži pregretih glav Shakespeare v Snu kresne noči renesančne teorije ljubezni in bujne domišljije, ki pripušča vase natančno povzema, a jih hkrati tudi odločno nadgrajuje. S več, kot je hladni um sposoben razumeti. tem ko od ljubezni ne zahteva več zgolj preseganja telesnega Norec in zaljubljenec in pesnik – (z duhovnim) in blaznega (z razumnim), temveč prav tako vseh treh je ena sama domišljija. dovoljuje njihov soobstoj, se izogne stoletja stari epistemološki Če prvi, norec, vidi več demonov, kot jih je v peklu, dihotomiji. Ljubezen je zanj še zmeraj iracionalna in patološka ni drugi, naš zaljubljenec, prav nič manj blazen: ter razpeta med čutnostjo in krepostjo, toda obenem je eno lepoto Helene Trojanske vidi na Cigankinem obrazu. izmed redkih stanj, ki mu te razlike uspe izbrisati. Ljubezen ni In pesnikovo oko, ki bega v ustvarjalni mrzlici, več le nevarna strast ali filozofska vrlina, temveč tudi prostor, od zemlje k nebu in obratno pogleduje – v katerem se porajajo strasti in oblikujejo vrline. Ljubezen se kot domišljija tujemu, neznanemu prida obliko, začenja tam, kjer se neha razmejevanje. prav tako njegovo pesniško pero Čeprav se na prvi pogled zdi, da Helena, Hermija, Lisander mu da telo in nič, ki je kot prazen zrak, in Demetrij Castiglionejeve ideje le prestavljajo v novo okolje, postavi na konkretno mesto ter mu da ime. pa Tezej v svojem monologu vendarle dokaže, da gre pri Shakespearovi definiciji ljubezni za izviren in popolnoma Tezejevo razmišljanje o naravi ljubezni, norosti in domišljije moderen pristop. Njegovi junaki se v teku dogajanja ne le je prava prefinjena sinteza idej Lukrecija ter neoplatonistične zavejo svoje iracionalnosti, temveč jim tudi uspe najti srednjo tradicije Marsilia Ficina in Castiglioneja. Ko atenski vojvoda pot med platonično ljubeznijo in noro zaljubljenostjo. Ne omeni, da imajo zaljubljenci in blazneži bujno domišljijo, ki zaustavljajo se v moral(istič)nih razmejitvah, temveč iz ljubezni 26 SLG Celje Sen kresne noči 27 ne izključujejo niti spogledovanja, poželenja in ljubosumja, se pravi pojavnih oblik, ki so jih imeli v preteklosti za ljubezenske hibe. Končni razplet komedije, v katerem se vsi zaljubljenci dokončno spravijo s svojimi partnerji, je s tega zornega kota več kot le hvalnica ljubezni kot abstraktni vrednoti: Shakespeare jo slavi predvsem zato, ker ji uspe vzpostaviti družbeno ravnovesje. Ljubezni ne idealizira niti ne banalizira, ampak jo preprosto sprejema takšno, kakršna je: nepopolna. Še čisto slepa ni, prej malce kratkovidna. Damjan M. Trbovc 28 SLG Celje Sen kresne noči 29 Živa Čebulj Ni konja, ki bi dirjal silneje od želje Ob tokratni celjski uprizoritvi Shakespearovega Sna kresne noči smo dobili nov prevod te umetnine v slovenščino, prav za našo rabo, in to je praznik, ki vabi, da ga radostno obeležimo. Po prevodu Otona Župančiča (1920), Mateja Bora (1978), Milana Jesiha (1998) in Andreja Rozmana - Roze (1999) smo dobili še prevod Jerneja Županiča. Pa ne, ker bi bili prejšnji štirje prevodi zastareli, preživeti, zavoljo starinske patine nerazumljivi ali ker bi se v tem času prevodna načela spremenila do te mere, da bi bilo to potrebno; ne, danes ti prevodi niso nič manj umetnine, kot so bili takrat, ko so nastali. Pri takšni odločitvi gre predvsem za Lucija Harum, Lovro Zafred izbiro metode dela. Ena od metod režiserskega dela s prevodi za uprizoritev je v tem, da si režiserka ali režiser izbereta enega od že obstoječih prevodov, zaradi poetike, sloga, poudarkov, skratka, edinstvene interpretacije, edinstvene ubesedenosti posameznega prevoda. Druga metoda uprizoritvenega dela s prevodi (ali besedili nasploh), ki jo opažam, je kolažiranje: iz različnih prevodov enega besedila, pa tudi iz drugih besedil ali celo besedil drugih avtorjev (kot so analize, komentarji in interpretacije), sestaviti kolaž z bolj ali manj opaznimi medbesedilnimi šivi. Tretjo metodo, s katero je režiser Jaša Koceli s svojo uprizoritveno ekipo vstopil v Shakespearovo besedilo, izpostavi med drugim Boris A. Novak v monografiji Salto immortale o prevajanju vezane besede: Prevajanje z vnaprej določeno interpretacijo je pri poeziji relativno redko, pač pa je pogosto pri dramatiki. V sodobnem nemškem gledališkem prostoru se za vsako novo uprizoritev klasičnih dramskih besedil praviloma pripravi nov prevod, ki nastane v tesnem sodelovanju prevajalca z režiserjem.1 Tako je delo za nov prevod gledališče, skupaj z režiserjem, zaupalo prevajalcu Jerneju Županiču, med drugim Sovretovemu nagrajencu za prevod Melvillovega Mobyja Dicka. 30 SLG Celje Sen kresne noči 31 1 Boris A. Novak: Salto immortale I. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011, str. 60. Nekaj značilnosti Županičevega prevoda: Sen kresne noči ima urejen ritem, prevajalec si je namesto tesnega jambskega enajsterca izbral trinajsterce, kar je legitimen poseg, saj sledi jambskemu impulzu verza (prav tam, 57), obenem pa je podaljšava verza upravičena pri prevajanju iz analitičnih jezikov (brez morfologije) v sintetične (kjer ti sklanjanje »požre« kar nekaj zlogov). Takšna prostorska razrahljanost omogoča jasno pomensko razvezanost: misel se tako tudi v slovenščini lahkotno približa pomenskemu bogastvu angleškega verza. Izpostavljena mesta so izkoriščena za poudarek, besedni red pa je nezaznamovan, in takó besedilo ne sili v ritmično skandiranje. Rime so le na izbranih mestih, večinoma ob koncu prizora, a kadar jih na pričakovanem mestu ni, je tudi to napolnjeno s pomenom, na primer: iztek prizora v neriman par stihov namigne možnost drugačne interpretacije – trditvi, ki jo nosi, s tem omaje trdnost. Poleg teh značilnosti se proces prevajanja za uprizoritev še ni končal ob oddaji prevoda gledališču, temveč se je sodelovanje s prevajalcem Jernejem Županičem nadaljevalo tudi na vajah. Nekateri prevodoslovci poudarjajo, da je to sploh nujna prevajalska drža, ki jo uvrščajo med pravice in dolžnosti Urban Kuntarič, Maša Grošelj avtorstva (Ortrun Zuber 1980 ali David Johnston 2004), v takšnem procesu, kot je bil tokratni, pa je takšno sodelovanje ključno še v dveh vrstah situacij. Igralke in igralci že kmalu ob branju besedila začnejo po svoje naseljevati stihe, dih in ritem, ki ju ti prinašajo, in preverjati, ali bi šlo tudi z malo drugačnim besednim redom, s kako besedo manj ali več ali sploh s katero drugo: takrat je prisotnost prevajalca na vaji dragocena – ne ker bi dajal dovoljenje ali ob preverjanju pomena izvirnika dopuščal še druge izbire (kot izpostavlja David Johnston), temveč ker je prevajalčev dih in ritem jamstvo za enotnost, usklajenost, koherentnost sloga. V še zanimivejše lege se razpira prevajalska naloga, ko režiser v svojo priredbo besedila uprizoritve začne vpletati še Shakespearove sonete ali njihove dele. Čeprav so slovenskim bralcem že domači v Menartovem in Fišerjevem prevodu in je zato prevajalska naloga toliko zagonetnejša, so vsi soneti in njihovi deli, uporabljeni v tej uprizoritvi, delo Jerneja Županiča. Tako so verzi dveh različnih umetnin brezšivno pretkani v enovito in enorodno besedilo. Vem, de gustibus non est disputandum, vendar so avtorji, ki so preprosto okusni; glede Shakespeara se o tem strinja zahodna civilizacija približno petsto let. Then can no horse with my desire keep pace. Stih, ko ga prebereš na glas, v tem tujem jeziku, napolni usta s svojo zaokroženostjo, besede se skotrljajo po jeziku, glasovi se odbijejo od zob in v glavi 32 SLG Celje Sen kresne noči 33 se dogaja občutek, primerljiv s tistim ob slastnem sočno- hrustljavem in zraven prijetno eksotičnem grižljaju. Edinstveno je in neponovljivo. Then can no horse with my desire keep pace. Zgodi se ob tem, da naseljenci drugih jezikov včasih obžalujemo nedosežno lepoto izvirnika, saj svoj jezik utelešamo drugače – predvsem pa nam ne glede na uspelost prevoda tako redkokdaj še pusti eksotičen okus v ustih. Toda v izvirnem jeziku je samo en Shakespeare mogoč: vse, kolikor ga prirejajo, posodabljajo in prenavljajo, je poenostavljanje in siromašenje. Samo drugi, neizvirni jeziki si lahko privoščimo novega Shakespeara, ki je kompleksen in sočen, ob tem pa nujno že tudi posodobljen in svež, saj ga je ubesedil naš sodobnik, človek, ki živi v isti deželi in dobi jezika kot mi. Tako se verz iz 51. soneta v slovenščini zdaj sliši še v ritmu Županičevega diha: Ni konja, ki bi dirjal silneje od želje. V tem stihu se želja dvakratno požene in v za stopico razširjenem verzu razvije svoj polet do enakih višin. Tako kot pravi Novak, da Shakespeare ni povsem enak v Župančičevem ali Jesihovem prevodu, tako s tem novim Županičevim prevodom nismo dobili le novega besedila – novega Shakespeara smo dobili! In z njim vred novega člana Maša Grošelj, Lucija Harum, Lovro Zafred, Urban Kuntarič elitnega kluba Shakespearovih prevajalcev, ki z vsakim uspelim stihom dokazujejo, da je ta avtor človek, čigar dih še polje v nas. No, in zato se mi vsak nov prevod avtorja, kakršen je Shakespeare, zdi praznik. 34 SLG Celje Sen kresne noči 35 Jernej Županič Darjan Mihajlović Cerar prevajalec scenograf Foto Matic Bajželj, (c)LUD Literatura Foto Mankica Kranjec Ducheyne Diplomirani filozof in literarni komparativist Darjan Mihajlović Cerar (1984) je uveljavljen Med njegove vidnejše projekte Jernej Županič (1982) je pesnik, pisatelj, scenograf mlajše generacije z več kot 30 spadajo scenografija pri predstavah prevajalec in lektor ter nekdanji literarni kritik. scenografijami v Sloveniji, na Hrvaškem, Tri zime in Orlando v režiji Barbare Doslej je izdal dva romana, Mamuti so leta 2019 Madžarskem in v Litvi. Profesionalno Hieng Samobor (MGL, april 2016, april prejeli nagrado kritiško sito, Behemot pa je bil deluje od leta 2011. Sodeloval je z več 2018), scenografije pri predstavah Café leto zatem zanjo nominiran, in tri pesniške zbirke: režiserji in režiserkami, najpogosteje z Dada (MGL, december 2013), Trojanke Tatar, Orodje za razgradnjo imperija ter Navade Jašo Kocelijem, Barbaro Hieng Samobor, (SNG Nova Gorica, april 2018), Psiho in uzance. Orodje je bilo nominirano tako za Nejcem Gazvodo in Tijano Zijanić. (Gledališče Glej, marec 2019), 5fantkov Jenkovo kot za Veronikino nagrado. Županič Leta 2010 je diplomiral na Fakulteti (Weöres Sándor Színház, Madžarska, prevaja iz angleščine v slovenščino in obratno, za arhitekturo Univerze v Ljubljani z september 2019), Mojster (MGL, junij tako poezijo kot prozo; v slovenski jezik je mdr. diplomskim delom Razvoj gledališke 2022), Zaprta vrata (MGL, januar prevajal Hermana Melvilla, J. M. Coetzeeja, arhitekture od renesanse do danes. 2024), Krasni novi svet (Městská divadla Lydio Davis, Jonathana Franzna, Davida Fosterja Izhodišča njegovega arhitekturnega pražská, marec 2024) v režiji Jaše Wallacea itd. Za svoje prevajalsko delo je leta pristopa k oblikovanju scenskega Kocelija, scenografija za predstavo Tih 2017 prejel nagrado Radojke Vrančič za mladega prostora so struktura, tekstura in svetloba, vdih (MGL, november 2018) v režiji Nejca prevajalca, leta 2023 pa, za prevod Melvillovega v svoje delo pa pogosto vključuje Gazvode ter scenografija pri predstavi Ko Mobyja Dicka, Sovretovo nagrado, najvišje različne medije sodobne umetnosti se mrtvi prebudimo (SNG Nova Gorica, slovensko prevajalsko priznanje. in prvine sodobnega oblikovanja. marec 2024) v režiji Stiliyana Petrova. 36 SLG Celje Sen kresne noči 37 Prvič v SLG Celje Branka Pavlič Guček Tajda Podobnik kostumografka koreografka in asistentka režiserja Foto Rok Šuster Tajda Podobnik je leta 2014 uspešno Kot cirkusantka največ pozornosti Foto Mankica Kranjec Ducheyne zaključila študij sodobnega in jazz posveča zračnim disciplinam, kot so vrv, plesa na Akademiji za ples v Ljubljani. tkanine in obroč, kjer se njena tehnična Sodelovala je pri številnih avtorskih izurjenost prepleta z umetniškim izrazom. projektih, plesnih, cirkuških in gledaliških Leta 2015 je prvič sodelovala z predstavah. Kot plesalka je sodelovala režiserjem Jašo Kocelijem, sprva kot z različnimi uglednimi koreografinjami, plesalka, leta 2017 je prevzela tudi vlogo Branka Pavlič Guček je zaključila študij Kostume za različne gledališke kot so Jana Menger, Kjara Starič Wurst, koreografinje pri dramskih predstavah sociologije na Fakulteti za družbene vede uprizoritve, balet in opere je Vita Osojnik, Uršula Teržan, Veronika in operah, od leta 2022 pa tudi kot in nadaljevala v Ljubljani na AGRFT-ju oblikovala v vseh slovenskih poklicnih Valdés in Snježana Premuš. Prav tako asistentka režiserja. Z Jašo in njegovo na Oddelku za kostumografijo. Od takrat gledališčih in opernih hišah. Delala je sodelovala s koreografskim dvojcem ekipo je imela priložnost sodelovati pri je sodelovala s številnimi uveljavljenimi je tudi v gledališčih v tujini (Italija, De.not iz Hrvaške, kolektivom Bitnamuun mednarodnih projektih na Madžarskem, slovenskimi umetniki in režiserji. Leta Madžarska, Litva, Srbija). Ljubezen ter v improviziranih dogodkih umetniške Češkem, v Litvi in Srbiji. 2013 je prejela nagrado na Borštnikovem do umetnosti, lepote in oblikovanja skupnosti SZ3. Tajda je svojo akademsko pot srečanju v Mariboru, Borštnikovo jo je pripeljala do ustvarjanja Od leta 2015 je redna članica nadgradila leta 2021, ko je zaključila gledališko nagrado za kolektivno igro, izjemnih kostumov za baletno plesne skupine Fourklor, ki jo vodi magistrski študij, program Umetnost giba sledila je še državna umetniška nagrada predstavo Meso srca, Mozartovo Branko Potočan. V okviru skupine na AGRFT-ju. Njena interdisciplinarna Prešernovega sklada, največji študentski opero Čarobna piščal, The Sound, Fourklor sodeluje pri ustvarjanju praksa združuje ples, cirkus, koreografijo in dosežek na področju umetnosti za vse v SNG Opera in balet Ljubljana. cirkuških kabaretov in plesnih predstav režijsko asistenco, kar ji omogoča celosten kostumografijo v sodelovanju z vsemi Ustvarila je tudi kostume za priznano kot plesalka, cirkusantka, soustvarjalka pristop k umetniškemu ustvarjanju in tremi ljubljanskimi akademijami. opero Marpurgi v Mariboru. predstav ali asistentka koreografije. sodelovanju pri raznolikih projektih. 38 SLG Celje Sen kresne noči 39 David Andrej Mankica Kranjec Francky Ducheyne oblikovalec svetlobe fotografka Foto Osebni arhiv David Andrej Francky je priznan koncerte, plesne predstave, korporativne Foto Kevin Ducheyne oblikovalec svetlobe z več kot 20-letnimi dogodke, videospote, muzikale, operete, izkušnjami iz oblikovanja svetlobe za opere itd. Del njegove poti je zaznamoval Mankica Kranjec Ducheyne je in video podobe njegovih predstav raznovrstne odrske uprizoritve. tudi razcvet slovenskega glasbenega mednarodno uveljavljena fotografinja. v Sloveniji in tujini. Rada pove, da je Z gledališčem se je spoprijateljil gledališča s Cvetjem v jeseni, Veroniko Ves čas jo zanima odkrivanje novih izjemen privilegij ujeti minljive trenutke v srednji šoli, ko je začel delovati v Deseniško in drugimi muzikali. Danes umetniških idej in ustvarjalnih svetov. odrske lepote skozi fotografski objektiv. improvizacijskem gledališču. Leta 2002 še vedno oblikuje svetlobo za različne Prav to je združila s svojo nenehno A to je hkrati tudi odgovornost, saj želi se je udeležil tečaja gledališke tehnike produkcije, le da ima svoje podjetje za željo po iskanju dovršenih prizorov, ki s svojim fotografskim delom gledalcem v KUD-u France Prešeren in začel osvetlitev in produkcijo dogodkov, kjer s v gledalcu pustijo pečat. Vedno skuša približati tisto čarovnijo, ki se zgodi na spoznavati, kako svetloba spreminja sodelavci uživa v kreativnih izzivih, ki jih odkriti tisto, kar je mnogim pogledom odru, ko se v dvorani ugasnejo luči. prostor in vpliva na človeška čustva. prinaša delo v tem čarobnem poslu. zastrto, svojim fotografskim projektom Je dobitnica več mednarodnih Improvizacijsko gledališče mu je ponudilo Leta 2018 je prvič sodeloval pa rada vdahne nekaj drugačnega, prvih nagrad za gledališko fotografijo, nešteto možnosti za igranje s tem z režiserjem Jašo Kocelijem pri izvrstnega in svetovljanskega. podpisala pa se je tudi pod številne medijem. Leta 2009 je s komedijo Vsi uprizoritvi operete Hmeljska princesa, Njen fotografski opus obsega zlasti druge odmevne fotografske projekte moji moški gostoval v SiTi teatru BTC in s katerim od tedaj redno sodeluje kot portretne in dokumentarne fotografije doma in v tujini. Sodeluje s številnimi tam ostal zaposlen sedem let kot tehnični del Jaševe ustvarjalne ekipe. Sadovi s področja kulture in umetnosti, zadnjih tujimi fotografskimi agencijami, fotografije vodja gledališča ter hišni oblikovalec tega sodelovanja so opera Čarobna deset let pa se posveča tudi gledališki redno objavlja v domačih in svetovnih svetlobe. V tem času je imel možnost piščal leta 2019 v SNG Opera in balet fotografiji. Kot fotografinja je sprejela publikacijah in knjigah, predstavila pa oblikovati svetlobo za skoraj vse hišne in Ljubljana, tragedija Elektra leta 2020 angažma pri številnih predstavah v se je tudi na več kot 35-ih samostojnih marsikatero gostujočo odrsko postavitev. v Nacionalnem gledališču v Kaunasu slovenskem gledališču. Prav tako je in skupinskih fotografskih razstavah v Kmalu je prerasel domači oder in začel v Litvi, predstava Preblizu leta 2021 v članica umetniške ekipe režiserja Jaše Sloveniji, Združenih državah Amerike in svetlobo oblikovati tudi drugje. Oblikoval Cankarjevem domu in opera The Sound Kocelija, s katerim sodeluje kot stalna drugod po svetu. Trenutno živi in je svetlobo za televizijske dogodke, leta 2022 v SNG Opera in balet Ljubljana. ustvarjalka ter skrbi za fotografske ustvarja v Ljubljani. 40 SLG Celje Sen kresne noči 41 Lovro Zafred, Lucija Harum 42 SLG Celje Sen kresne noči 43 Ponovno Jaša Koceli režiser v SLG Celje Foto Mankica Kranjec Ducheyne Po končani I. gimnaziji v Celju je končal Posebne ustvarjalne vezi ima z študija sociologije in gledališke režije Mestnim gledališčem ljubljanskim in na Univerzi v Ljubljani. Ustvarjalno se Lutkovnim gledališčem Ljubljana, kjer je večinoma loteva avtorskih projektov ali ustvaril po štiri predstave: Zaprta vrata adaptacij obstoječih besedil s stalno (2024), Mojster, Café Dada in Do zadnjega umetniško ekipo, s katero razvija svoj diha: Zdaj v MGL-ju; v LGL-ju pa Amazonke, gledališki jezik. V zadnjih desetih letih je Male kraljice, Nellie ni več in Lezbos. zrežiral petindvajset predstav v različnih V Gledališču Glej je režiral več predstav, gledališčih v Sloveniji, Litvi, Srbiji, nazadnje Psiha Davorina Lenka (2019), pa Romuniji, na Madžarskem in Češkem. tudi svoj režijski prvenec Ni obale ni (2013). Med najodmevnejšimi predstavami Režiral je tudi v nekaterih drugih gledališčih: so Krasni novi svet v Praških mestnih Pomono v SNG Drama Ljubljana in ikonično gledališčih (Češka), Elektra v Narodnem slovensko dramo Dogodek v mestu Gogi dramskem gledališču Kaunas (Litva), v APT-u Novo mesto. Čarobna piščal in The Sound v SNG Kot oblikovalec luči je soustvarjal Opera in balet Ljubljana, Amazonke baletne predstave Simfonija otožnih v Lutkovnem gledališču Ljubljana in pesmi, Meso srca (SNG Opera in balet Gledališču za otroke in mlade Kragujevac Ljubljana) in Hazarski slovar: Lovci (Srbija), 5fantkov v Gledališču Weöres na sanje v Narodnem gledališču v Sándor (Madžarska) in Trojanke v SNG Beogradu. Kot asistent režiserja je Jaša Nova Gorica, ki so otvorile Mednarodni Koceli sodeloval v šestih institucionalnih festival grškega antičnega gledališča produkcijah s priznanimi režiserji Dušanom na Cipru 2019. Jovanovićem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom in Tomažem Pandurjem. 44 SLG Celje Sen kresne noči 45 Jožica Avbelj dramska igralka Foto Ivan Sergejevič Turgenjev Mesec dni na kmetih, režiser Mile Korun, premiera 10. 3. 1973 (SI_ZAC_0900_016_00208_003) Foto Mankica Kranjec Ducheyne Jožica Avbelj je na oder SLG Celje prvič stopila pred Za svoje vloge je prejela številna priznanja – nagrado za 52-imi leti v predstavi Mesec dni na kmetih v režiji Mileta življenjsko delo, Borštnikov prstan (2001), med pomembnejše Koruna. Dramsko igro in umetniško besedo je študirala nagrade sodijo še nagrada Prešernovega sklada, Sterijeva na AGRFT-ju v letniku dramskega igralca Poldeta Bibiča. nagrada, Borštnikova (sedemkrat), zlata ptica, nagrada MESS Leta 1975 je diplomirala in na povabilo Bojana Štiha (trikrat) in Župančičeva, leta 2022 pa je dobila nagrado postala članica Mestnega gledališča ljubljanskega. Združenja dramskih umetnikov za življenjsko delo, Marija Vera. V študijskem letu 1995/96 je postala profesorica dramske Njeni zadnji projekti so TV nadaljevanka Sekirca v med, film igre na AGRFT-ju, leta 2006 je bila izvoljena v naziv redne Tijane Zinajić Prasica (slabšalni izraz za žensko), Amazonke v profesorice, predavala je vse do upokojitve leta 2016. režiji Jaše Kocelija (LGL), komorna opera Ko sem še v režiji Saške Igrala je tudi v eksperimentalnih, klasičnih in Rakef (Cankarjev dom), Tekstura: Skrij me sneg v režiji Dragana alternativnih predstavah drugih gledališč in skupin doma Živadinova (Zavod Delak) ter šestdelni film Protagonistke – in gostovala v tujini, od Evrope do severne, srednje, 6 velikih slovenskih igralk v režiji Žige Virca. južne Amerike do Avstralije. Odigrala je 122 gledaliških, Pri Beletrini je leta 2022 izšel njen biografski roman Joži 29 filmskih, 35 televizijskih vlog, radijskih čez 150. Petre Pogorevc. Za Program Ars je posnela tudi zvočnico romana. 46 SLG Celje Sen kresne noči 47 Nagrada Sklada Lovro Zafred Staneta Severja Nagrada za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih za vlogo Nikite v Oblasti teme v režiji Maše Pelko, Kajuha v avtorskem projektu Juriš v režiji Žive Bizovičar, Kralja Riharda II., Neda, Vojaka 2, Kralja Henrika VII. v Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije v režiji Livije Pandur ter Artemide, Agamemnona in Menelaja v gledališko-glasbenem ambientalnem omnibusu 3JA! v režiji Matija Solceta. V uprizoritvi Oblast teme v režiji Maše V uprizoritvi 3JA! je Lovro Pelko v vlogi delavca Nikite izstopa z Zafred v središču radoživega igralsko zrelostjo in natančnostjo, snovalnega karnevala, ki ga zaznamuje ko suvereno oblikuje samopašno ansambelski pristop, pa vendar je vlogo antagonista. njegov prispevek v tem prostorsko Izjemen je njegov igralski prispevek kolektivnem »happeningu« prav v projektu Juriš. Njegov Kajuh je krhek posebej neumoren in angažiran. Ne in herojski, ljubeč in nedostopen, Nikita ne Kajuh ne Rihard in ne Henrik odločen in omahljiv, polnokrven človek ga niso izčrpali, da ne bi snoval vitalno, na začetku življenja. Ni samo tragičen odgovorno, vztrajno, pronicljivo padli pesnik v borbi za svobodo, temveč in enako koherentno kot prej. Z tudi nemočen posameznik v kolesju igralsko briljanco in skromnostjo. zgodovine, ki ne more premagati zla Lovra Zafreda vidno zanima drugače, kot da se sam zateče v nasilje. uprizoritvena umetnost v vseh V uprizoritveni kroniki o njenih segmentih in razponih, zato v Foto Aljoša Rebolj psihopatologijah neke monarhije Pet ustvarjalne procese vstopa kot predan kraljev pusti izjemen pečat kot Rihard in odgovoren sodelavec, misleč in II., ko z duhovitim in blodnjavim širokim intuitiven posameznik z izrazitim igralskim zamahom pred očmi gledalca občutkom za kolektiv in skupni cilj. Tudi suvereno uteleša narcisoidnega zato že zelo mlad zaseda karakterne, kralja, nato pa tudi z drugimi vlogami izrazite, opazne in izstopajoče vloge, bistveno prispeva h komentarju o njegovi liki pa živijo polnokrvno in samouničevalnem mehanizmu zgodovine. polno, vseskozi pa se zlivajo v celoto. 48 SLG Celje Sen kresne noči 49 Nagrada Sklada Miranda Trnjanin Nagrada za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih za vlogo Staneta Severja v uprizoritvi Norma Jean Baker Trojanska v režiji Nine Ramšak Marković (Mini teater), vlogo Susi v uprizoritvi Ljubimki v režiji Nine Ramšak Marković (Slovensko mladinsko gledališče), vlogo v avtorskem projektu Juriš po motivih življenja in dela Karla Destovnika – Kajuha v režiji Žive Bizovičar (SLG Celje) in vlogo Une v uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta v režiji Mojce Madon (Prešernovo gledališče Kranj). V uprizoritvi Anne Carson Norma Jean Baker V avtorskem projektu Juriš Miranda Trojanska kot ena izmed treh person Norme Jean Trnjanin prevzame več vlog, ki jih odlikuje izrazito Trnjanin izkaže svoje obvladovanje poglobljenih sodobna performativna igralska drža, ki bolj odrskih psihologizacij. Skozi drobce, razpete kakor identifikacijo in karakterizacijo v ospredje v nelinearni pripovedi, riše vzporednice postavlja pripovedništvo in prezenco. Trnjanin med trojansko Heleno in Marilyn Monroe in kot pripovedovalka v svet Kajuha in Balantiča izkristalizira izrazito nekonvencionalno, svežo in vstopa s krhkostjo in nežnostjo, nekakšno drzno odrsko upodobitev ženske. Trnjanin tu ne zgodovinsko spoštljivostjo. Pred gledalce igra po pričakovanjih, temveč z vsakim pogledom pričara svet partizanskega gibanja ne zgolj skozi spodnaša zatiralne sisteme, ki uokvirjajo vojno in ideologijo, temveč skozi življenje mladih protagonistki, s čimer implicitno ustvarja posameznikov, ki jim je bila mladost odvzeta. kritični dialog s položajem igralke v slovenskem Skrbno izoblikuje več odrskih oseb, za katere gledališču. Skozi prebijanje četrte stene, igro odmeri ravno toliko karakternih oznak, da pred v igri in petje se Trnjanin izkaže kot izrazito gledalcem polnokrvno zaživijo v hipcih, ki jim jih iznajdljiva igralka s širokim razponom, katere uprizoritev namenja. Najdlje od vseh pa ostane v velika odlika se kaže tudi v nemi prisotnosti na spominu njena upodobitev plesalke Marte Pavlin odru. Trnjanin v Norma Jean Baker Trojanska – Brine. Trnjanin je navdihujoča v posredovanju preigrava nekonvencionalne lege, s čimer njena Brinine odločnosti in presunljiva v ekspresivni odrska kreacija sočasno postaja območje bolečini prizora ozeblih stopal. Ples Marte Pavlin družbenega boja za emancipacijo in enakost. – Brine tako odzvanja kot eden izmed najbolj Radikalno nasproten je njen pristop presunljivih vrhuncev uprizoritve. k oblikovanju Susi v uprizoritvi Ljubimki. Miranda Trnjanin v uprizoritvi Kot vsa Tu se Trnjanin v skladu s subverzivno svobodna dekleta upodobi Uno, eno izmed sedmih naravo izhodiščnega romana in režijsko trinajstletnih deklet, ki na šolski ekskurziji zanosijo. konceptualizacijo uprizoritve svoje vloge loteva Trnjanin ostaja v svojem izrazu distancirana, z raziskavo stereotipnih podob ženskosti in emotivnost doživljaja v večji meri prepušča oblikovanja odrskega ideala moškega pogleda. občinstvu, pri čemer pa njen detajlno izgrajen Njena Susi je tako na odru vedno določena monolog navkljub navidezni statičnosti izredno Foto Jaka Babnik z moškim pogledom, a navkljub poseganju močno deluje v evociranju podobe trinajstletnega po stereotipizaciji in črpanju iz medijsko dekleta. Trnjanin je mojstrica odrskega govora, skonstruiranih podob ženskosti, njena Susi ni ki prizor gradi na predahih, nemih poudarkih, okarakterizirana le z nekaj potezami, temveč na s katerimi odrska beseda pridobi samostojno odru razgalja poglobljeno psihološko sliko, ki življenje. V odprti naravi uprizoritve, ki ostaja z opozarja na vdor patriarhalnega sveta v samo občinstvom v neprestanem stiku oziroma nagovoru, doživljanje sveta, skozi telo ideologija pronica Trnjanin ne zapade v koketnost, temveč vseskozi v notranjost in narekuje oziroma zamejuje ostaja osrediščena z zavestjo problematičnih dojemanje okolice in same sebe. družbenopolitičnih okoliščin vsebine. 50 SLG Celje Sen kresne noči 51 Lovro Zafred, Urban Kuntarič, Lucija Harum, Maša Grošelj 52 SLG Celje Sen kresne noči 53 sreda Iztok Mlakar torek Rok Vilčnik 5. 2. Pegule 11. 2. Kralj ulice 19:30 Avditorij Portorož – Portorose 19:30 Klub KGB Maribor, KUD Borza petek Michael Frayn sreda William Shakespeare 7. 2. Hrup za odrom 12. 2. Kakor vam drago 19:30 SNG Drama Ljubljana 19:30 Mestno gledališče ljubljansko sobota in pon. Matija Solce četrtek The Feminalz 8. in 10. 2. 3JA! 13. 2. Tatovi podob 17:00 SLG Celje 19:30 Emanat nedelja Goran Vojnović petek William Shakespeare 9. 2. V iskanju 14. 2. Mnogo hrupa za nič 19:30 izgubljenega 19:30 SNG Nova Gorica jezika Mittelfest, GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica, Vsaki tekmovalni predstavi bo sledil SNG Nova Gorica pogovor z ustvarjalkami in ustvarjalci. 54 SLG Celje Sen kresne noči 55 Pripravljamo Leea Klemola Leea Klemola (1965) je ena najbolj radikalnih in priznanih finskih dramatičark in režiserk. Svojo kariero je začela kot igralka in za Kokkola svoje delo prejela več nagrad, med drugim dvakrat nagrado jussi, najvišje finsko priznanje za igro, za filma Neitoperho (Zbiralka) in Kerron sinulle kaiken (Vse ti bom povedala). Njene zgodnje igre Kokkola Nore ženske, Seksualnost in Dnevnik Anne Krank zaznamujeta provokativen stil in namerna odsotnost dobrega okusa. Glavne arktična tragikomedija teme njenega opusa so sram, telo, seksualnost ter ljubezen in prva slovenska uprizoritev družba. V Helsinkih je ustanovila gledališče Aurinko (Sonce), v katerem je bila krstno uprizorjena večina njenih besedil. Besedilo Kokkola (2004) je prvo besedilo njenega Arktičnega cikla, prevajalka premiera kasnejše dele je napisala skupaj z bratom Klausom. Kokkola bo Julija Potrč Šavli aprila 2025 prvo njeno besedilo, ki bo uprizorjeno v Sloveniji. režiserka Kokkola je mesto na robu Finske, ob morju. Zanj je značilno Živa Bizovičar maloštevilno prebivalstvo, specifično narečje in hude zime. Tako na kvadratnem kilometru živi povprečno 33,4 prebivalca. Gre torej za majhno in izolirano skupnost, ki v mnogih ozirih spominja na obrobne slovenske vasi in mesta. V besedilu spremljamo tri mlade fante, Marttija Piana Larssona, Arijoutsija Zachariasa Prittinena in Harrija Lömmarka, ki skupaj vodijo posebno podjetje za osebne storitve. Po zapuščenih ulicah Kokkole se vozijo z avtobusom in iščejo ljudi, ki bi potrebovali njihovo pomoč, možnost hitrega zaslužka in konec koncev smisel življenja. Prek Piana in njegovih sodelavcev spoznamo nabor vaških posebnežev, od katerih ima vsak svoje skrite želje, ki pa so nedosegljive. Čeprav je njegova pomoč večinoma nezaželena, Piano s svojima zaposlenima poskuša reševati situacije in s tem skriti lastno praznino in nezmožnost polnega življenja. »Komedija Kokkola na duhovit, mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije, ki v mrtvilu vaške skupnosti težko najde svoje mesto ali smisel. Čeprav se dogajanje odvija na Finskem, me je tako ob branju konstantno spominjalo na moj dom, na čudno domačnost in nostalgijo po mojem rodnem kraju in tesnobo ter pomanjkanje možnosti, da bi si v njem ustvarila samostojno življenje. Besedilo je v izvirniku napisano v kokkolskem narečju. V slovenskih institucionalnih gledališčih so prakse igranja v narečju redke, kar bo eno od polj raziskave v tej uprizoritvi. Klemola v besedilo vpelje tudi elemente finske folklore, ki jih ironizira in z njimi kaže na absurdnost človeške potrebe po bližini, ustvarjanju skupnosti.« — Živa Bizovičar, režiserka 56 SLG Celje Sen kresne noči 57 Pripravljamo William Shakespeare musicians Wiyaala (vocal), Jan Sever (piano) A Midsummer Barefoot footwear manufactured by Tanja Sabol, Ritabarefoot. Lines from Shakespeare’s Sonnets 43, 44 and 45, 51, 76, 94 and 129, as well as Sonnets 53 and 115 in their entirety, all translated Night’s Dream by Jernej Županič, are also used in the production. Romantic comedy stage manager hairdresser Saša Kroflič Sibila Senica prompter wardrobe masters opening 24 January 2025 Maša Grajžel Nika Fartelj, Maja Zimšek lighting master tailor Gregor Počivalšek Anita Kragelj translator cast Jernej Županič sound master seamstress hippolyta, queen of the amazons, Mitja Švener Ivica Vodovnik director engaged to theseus property masters head of construction Jaša Koceli Manca Ogorevc Roman Grdina, Ivana Matuzović Gregor Prah theseus, duke of athens front-of-house technical manager set designer Rastko Krošl Simon Koštric Aleksandra Štern Darjan Mihajlović Cerar make-up artist and hairdresser assistant technical manager hermia, theseus’ daughter, Andreja Veselak Pavlič Rajnhold Jelen costume designer in love with lysander Branka Pavlić Guček Lucija Harum lysander, in love with hermia choreographer and assistant to director William Shakespeare (1564-1616), a playwright, theatre director, Lovro Zafred Tajda Podobnik actor and poet, was born in Stratford-upon-Avon to John helena, a girl, in love with demetrius Shakespeare, a successful glove-maker and tanner, and Mary composer Maša Grošelj Arden from an affluent landowning family. From 1568 to 1611 Miha Petric demetrius, suitor to hermia he lived in London, where he made a name for himself with lighting designer Urban Kuntarič his plays. He was an actor and director in various theatre David Andrej Francky companies and co-owned the famous Globe and Blackfriars titania, queen of the fairies Tanja Potočnik theatres. Shakespeare’s writing for theatre includes 36 plays photographer and is considered the pinnacle of Elizabethan and Renaissance Mankica Kranjec Ducheyne oberon, king of the fairies drama. It is divided into several genres: histories, based on Tarek Rashid historical chronicles of England’s past, comedies, tragedies, language consultant puck written during his second creative period (1594-1600), Živa Čebulj Andrej Murenc considered his masterpieces, and romances. 18 plays were assistant to costume designer published during his lifetime, the other 18 were published later nick bottom, a weaver Tina Hribernik Damjan M. Trbovc by two members of the King’s Men acting company, Henry Condell and John Heminges. His best comedies and tragedies assistant to lighting designer a willfull exile from light presented fundamental existential questions and paved the Klemen Kuhar Jožica Avbelj, as guest way for subsequent playwriters. His festive play A Midsummer designer and manufacturer Night’s Dream was written around 1595 and was first performed of donkey head and flower crown to celebrate the wedding of two ladies-in-waiting from Gregor Lorenci noble families, patrons of Shakespeare’s acting company. 58 SLG Celje Sen kresne noči 59 In A Midsummer Night’s Dream, a romantic comedy, Shakespeare drew inspiration from various sources, including medieval romances, Ovid’s Metamorphoses and Chaucer’s Canterbury Tales. The play is set in Athens in the run-up to the wedding of Theseus, Duke of Athens, to Hippolyta, Queen of the Amazons. The comedy consists of five interconnecting plots, four of which portray four couples who succumb to erotic temptation on a midsummer’s night when sexual desire is more formidable than emotional commitment to the person of one’s choice. The fifth story shows a group of amateurs putting on a mythical love tragedy of Pyramus and Thisbe. A focal point of the play is the dreamlike lust of love triggered by the potion made from a magical flower. In the real world, there are requited and unrequited loves: Helena loves Demetrius, Demetrius loves Hermia, Hermia loves Lysander, and he loves her. As the plot thickens, another story begins, set in a world of fantasy and fairy-tale imagination. The fantasy world is invariably linked to reality, which speaks in favour of the fact that fantasy is an important part of life. “With A Midsummer Night’s Dream, we will collect a ticket into the unpredictable world of our own instincts. I am intrigued to find out what happens when we are allowed to derail and drown in the sensual sea of sexual impulses. When we become our own experiment, riddled with unbridled fantasies and animistic outlets. I would like to unravel the rainbow of the rise and fall of love vows, first dates, debauched apprehensions, Jožica Avbelj longings, physical dependence, sex for a thousand and one nights, and then jealousy, pursuit, violence, deceit and the amusing fact that humans become bulls when they are struck by love. For a single night, the world of reality and the world of dreams merge. Dreams are made flesh, and the invisible forces of nocturnal magic mercilessly take their toll on the lovers. The consequences of a midsummer’s night lived to the full are liberating for some and devastating for others. I want to create a scene in which mortality, celebration, beauty, mourning, song and freedom are joined together. Love is blind. Love is glorious. A Midsummer Night’s Dream is a vision of the epic struggle for love.” — Jaša Koceli, director 60 SLG Celje Sen kresne noči 61 SLG Celje 1. dejanje, 1. prizor Sezona 2024/25 Tezejeva palača v Atenah Nastopijo Tezej, Hipolita in Filostrat ter drugi. William Shakespeare TEZEJ Poglej, Hipólita prelepa, bliža se, in to prehitro, Sen kresne noči dan najine poroke. V štirih srečnih dneh bo nova luna, ampak joj, kako počasno se mi zdi pojemanje te stare! Odlaga izpolnitev moje želje, kot včasih stara vdova ali mačeha predolgo uživa dediščino, ki pripada sinu. HIPOLITA Ti štirje dnevi se bodo kaj hitro pretopili v noč; štiri noči bodo prav kmalu izsanjale čas; Dramatis personae takrat bo luna, kot srebrn lok, komaj napet na nebu, priča nôči najinega slavja. TEZEJ, atenski vojvoda EGEJ, Hermijin oče TEZEJ LISANDER, fant, zaljubljen v Hermijo Hej, Filóstrat, pojdi DEMETRIJ, fant, zaljubljen v Hermijo zbudit mlade Atenčane k veselju. FILOSTRAT, Tezejev mojster za razvedrilo Prebudi v njih poskočni duh radósti TRAM, tesar in žalost pošlji, kamor spada – na pogrebe; SPAH, mizar gospa bledična ni prav dobra družba za naš pomp. KLOPČIČ, tkalec PISK, popravljavec mehov Filostrat odide. DULC, kotlar PREKLA, krojač TEZEJ Hipólita, osvójil sem te z mečem, HIPOLITA, kraljica Amazonk, zaročena s Tezejem tvojo ljubezen sem si priboril prek ran, HERMIJA, Egejeva hči, zaljubljena v Lisandra ampak ton najine poroke bo drugačen: HELENA, dekle, zaljubljeno v Demetrija radost in zmagoslavje, veseljačenje. OBERON, kralj vil in vilincev Nastopijo Egej in njegova hči Hermija ter Lisander in Demetrij. TITANIJA, kraljica vil in vilincev ŠKRAT oziroma ROBIN DOBRIČINA, vilinec EGEJ GRAHEK, vilinec Naj te sreča spremlja, slavni vojvoda! PAJČEVINA, vilinec PRAHEC, vilinec TEZEJ GORČICA, vilinec O, hvala, dobri moj Egej. In kaj je novega pri tebi? PIRAM, TIZBA, ZID, MESEČINA, LEV, liki v predstavi, ki jo igrajo zabavljači EGEJ Nadvse slabo je, vojvoda; prav ves sem posivel Vile in vilinci iz Oberonovega in Titanijinega spremstva zaradi svoje hčere Hermije: zato sem tu. Tezejevi in Hipolitini služabniki 62 SLG Celje Sen kresne noči 63 No, stopi sem, Demetrij. Moj gospod, HERMIJA to je možak, ki sem privolil, da jo poročí. Gospod, oprosti mi za te besede. Pristopi zdaj še ti, Lisander. Ta pa je, moj vojvoda, Ne vem, kaj daje mi to moč, da sem predrzna, na drugi strani v mreže ujel njeno srce. – in tudi ne, kako gre to s ponižnostjo, Da, ti, Lisander, ti – pošiljal si ji pesmi, da tu pred tabo, veličastnim, zagovarjam svojo misel; si z njo izmenjeval ljubezenske simbole. ampak rotim te, milostljivi, da povej, S sleparskim glasom si ji pel pod oknom v mesečini kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi, nič manj sleparske pesmi o ljubezni če zdaj Demetrija ne vzamem za moža. in si napravil dom v njenih fantazijah z okraski, prstani, zapestnicami iz svojih las, TEZEJ s pokloni in darilci, šopki in sladkorčki – z vsem, Lahko umreš, lahko pa se za vselej kar mlade in dojemljive vse premočno mami. moški družbi odpoveš. Z zvijačo si ukradel Hermiji srce, Zatorej, lepa Hermija, dobro premisli svoje želje, njeno ubogljivost – ubogljivost meni – svojo mladost, poglej v svojo kri, si spremenil v trdo trmo. Dobri vojvoda, ali bi – če se ne podvržeš odločitvi svojega očeta – tako naj bo: če tu pred Tvojo milostjo se zmogla z nunskim habitom pokriti in živeti zdaj ne privoli, da se omoži z Demetrijem, vselej zaprta v temnem kloštru, te prosim – sledi staremu atenskemu zakonu: za vse življenje sestra brez otrok, je moja hči, zato o njej odločam jaz, in tiho peti hvalo hladni luni, jalovi boginji. in izročil jo bom gospodu tu Tri blagoslove nosi ta, ki se ima tako v oblasti, ali takojšnji smrti, da preživi to večno romanje device, kakor zapoveduje zakon. a bolj tuzemsko srečna je roža, ki rodi parfum, kot tista, ki veni na steblu med deviškim trnjem, TEZEJ ki raste in živi in umre v samski blaženosti. Kaj rečeš ti na to, dobro dekle? Tvoj oče bi ti moral biti bog; HERMIJA iz njega je prišla tvoja lepota A raje bi tako, gospod – živela, rastla in umrla –, in zanj si kot figurica iz voska kakor da izročim svoje devištvo z njegovimi odtisi; in le on ima to moč, v oblast, pod neželeni jarem tega, da to figurico ohrani ali spremeni. ki nočem, da bi me dobil v last. Demetrij pa je častivreden mož. TEZEJ HERMIJA Par dni si vzemi za premislek, do naslednje nove lune Tudi Lisander je. (do dne, ko v zakon za na veke vekov jaz sam bom združen s svojo ljubo), TEZEJ in se dotlej pripravi bodisi na smrt, Sam zase že, ker ne spoštuješ volje svojega očeta, a tu, kjer gre za očetno privolitev, na svatbo s tem Demetrijem, kot bi on rad, je častivrednejši pač prvi. bodisi na oltar Diane, kjer se boš za vedno zavezála uboščini in celibatu. HERMIJA Ko bi vsaj oče lahko gledal z mojimi očmi. DEMETRIJ Prelepa Hermija, ukloni se; Lisander, ti pa odstopi TEZEJ od teh nesmiselnih zahtev po moji lasti. A morajo pač tvoje presoditi po njegovo. 64 SLG Celje Sen kresne noči 65 LISANDER LISANDER Ti si deležen že Egejeve ljubezni; Kaj zdaj, ljubezen moja? Saj si čisto bleda! prepusti meni Hermijino in se poroči z njim. Kako je to mogoče – da roža kar takole oveni? EGEJ HERMIJA Ne žali me, Lisander – ampak res: moje ljubezni je deležen, Že dolgo ni bilo dežja, bi rekla, ampak zdaj in iz ljubezni mu bom dal vse svoje. bi jo lahko zalil naliv iz mojih očk. In moja je tudi ona, in ves delež, ki ga imam na njej, bom prepustil Demetriju. LISANDER Ej, aj! Ampak saj tudi v vsem, kar sem doslej prebral, LISANDER (Tezeju) v vsem, kar slišal, zmišljenem ali resničnem, Moj rod, gospod, ni prav nič slabši od njegovega, prava ljubezen prav nikdár ni mirno tekla. prav toliko bogat, a je ljubezen moja večja od njegove; Ali je šlo za neujemanje po stanu – v vsem, kar šteje, sem Demetriju enak – ali pa ga celo presegam; HERMIJA ob tem pa – to je vredno več od vsega, s čimer se tu hvalim – Prekletstvo, ko je človek previsok, da bi se smel zvezati z nizkim. imam tudi ljubezen lepe Hermije. Zakaj naj torej ne bi uveljavljal te pravice? LISANDER Demetrij je, in ne bojim se tega mu povedati v obraz, Ali pač za razliko v letih – nekoč že dvoril Nedarjevi hčerki Heleni in ji srce osvójil; ona, lepa gospodična, se še danes HERMIJA prevztrajno žene, prav malikovalsko žene O, žalost, ko je kdo prestar, da bi se mógel zaročiti z mladim. za tem nezvestežem in vetrnjakom. LISANDER TEZEJ Naj za nasprotovanje bližnjih – Priznati moram, da sem res o tem že slišal in nameraval kakšno reči na to temo še z Demetrijem, HERMIJA pa mi je, z lastnimi skrbmi prezaposlenemu, O, pekel, ko je treba ljubega izbrati skozi tuje oči! ušlo iz glave. – Ampak pridi zdaj, Demetrij, pa tudi ti, Egej: pojdita z mano; LISANDER bom vsakemu povedal, kar mu gre. Pa tudi tam, kjer je bila ljubezen prosta, Ti pa se, lepa Hermija, pripravi, so jo napadale bolezen, vojna ali smrt, da svoje želje prikrojiš očetni volji, da je bila naposled bežna kakor glas, sicer te bo atensko pravo – minljiva kakor senca, kratka kakor sanje, ki ga ne moremo nikakor omiliti – odsekana kot strela v kakor oglje črni noči, predalo smrti ali pa zavezi k celibatu. ki z žolčnim gibom razodene zemljo in nebo, In pridi tudi ti, Hipolita. Kako si, ljuba? a ju, še preden bi kdo mogel reči »Glej!«, Demetrij in Egej, za mano: že spet pogoltne žrelo teme: za vaju imam delo pri pripravah tako gre v kaos prav vse, kar je na svetu lepega. na mojo svatbo, spregovóril bi pa tudi z vama o tej zadevi, ki se vaju tiče. HERMIJA Če so ljubezni, ki je prava, vedno usojene prepreke, EGEJ tedaj je očitno, da nama je usojena ljubezen. Z veseljem te ubogava, gospod. Soočiva se torej s preizkušnjo s potrpljenjem, saj kaže, da je to nadvse vsakdanja stvar, Odidejo vsi razen Hermije in Lisandra. ljubezni zvesta spremljevalka, kot sanjarjenja in vzdihi, kot želje in kot solze, ki gredo povsod za njo. 66 SLG Celje Sen kresne noči 67 LISANDER da bi se vate spremenila, Hermija! Dobro razmišljaš, Hermija. Zato prisluhni: Nauči me, kako naj bom kot ti, in tega ena od mojih tet je stara vdova, uroka, ki premikaš z njim srce njegovo! zelo premožna, vendar brez otrok. Njen dom je sedem ur hoda oddaljen od Aten, HERMIJA jaz pa sem ji pri srcu, kot da bi ji bil edinec. Grdo ga gledam, on me pa še vedno ljubi. Tam, draga Hermija, bi te lahko poročil, in strogi mestni zakon naju tam HELENA ne bo dosegel. Če me torej ljubiš, Ko bi se moj nasmeh le učil od teh pogledov! se jutri na večer odkradi iz hiše svojega očeta, in jaz te bom počakal v gozdu, HERMIJA tistem uro stran od mesta – Dajem mu kletve, on pa vrača mi ljubezen. prav tam, kjer smo nekoč še s Heleno opravili obred za prvi maj. HELENA Ko moje bi molitve takšno strast zbudile! HERMIJA Lisander, ljubi moj, HERMIJA prisežem ti pri najmočnejšem Kúpidovem loku, In bolj ko ga sovražim, bolj me zasleduje. pri zlati osti na njegovi najfinejši puščici, pri vseh nedolžnih Venerinih golobicah, HELENA pri vsem, kar veže duše in krepi ljubezen, In bolj ko ga jaz ljubim, bolj me on sovraži. pri ognju, ki pogoltnil je kraljico Dido, ko jo izdal je Enej in pustil v Kartagini, HERMIJA pri vseh prisegah, kar so jih možje zlomili, Jaz nisem kriva, Helena, za to norost. številnejših od vseh, kar so jih dale žene, prisežem ti: na kraju, ki si ga izbral, HELENA se v noči jutrišnji zares dobim s teboj. Ti ne, a tvoja draž. O, da bila bi moja! LISANDER HERMIJA Le drži to obljubo. In glej, Helena prihaja. Pomiri se: nikoli več me ne bo videl; z Lisandrom bova pobegnila s tega kraja. Nastopi Helena. Ves čas, dokler nisem spoznala ga, Lisandra, so se Atene zdele mi kot košček raja. HERMIJA O, kakšne čudeže ljubezen nosi v sebi, Bog s tabo, lepa Helena. No, kam pa kam? da se je takšen raj v pekel spremenil! HELENA LISANDER Ti praviš meni »lepa«? Kar nazaj to vzemi. Razkrila, Helena, ti bova svoj načrt. Demetrij ljubi tvojo – srečna ta lepota! Jutri ponoči, ko bo luna Fojba uzrla Tvoje oči so zvezde stalne in tvoj jezik srebrnkasti obraz svoj v ogledalu vode še lepšo melodijo poje kot škrjančkov, in z bisernato roso okrasila bilke – ki ga pastir posluša v še zelenem žitu. ko se godijo vsi zaljubljenski pobegi –, Ko bi bila lepota nalezljiva, tvoje sklenila sva odkrasti se skoz mestna vrata. bi se nalezla kot bolezni strašno rada; moje uho glasu, moje oko pogleda, HERMIJA moj jezik sladke glasbe tvojega jezika. In v gozdu, kjer sva tudi ti in jaz ležali In prav ves svet razen Demetrija bi dala, pogosto na gredicah iz nežnih trobentic 68 SLG Celje Sen kresne noči 69 ter si razkrivali globine svojih duš – 1. dejanje, 2. prizor prav tam se bom dobila z ljubim mi Lisandrom, od tam bova krenila dalje, stran od mesta, Atene novim prijateljstvom naproti, v družbo tujcev. Prijateljica, zbogom; moli le za naju Nastopijo tesar Tram, mizar Spah, tkalec Klopčič, in naj ti sreča podari Demetrija. popravljavec mehov Pisk, kotlar Dulc in krojač Prekla. Besedo drži, dragi; do takrat pa svoje oči bova oropala pogledov sladkih. TRAM Je vsa druščina tu? LISANDER Držal jo bom, obljubim. KLOPČIČ Bolje bi bilo, če bi jih izklical celokupno, drugega Hermija odide. za drugim, kot si sledijo na seznamu. Zbogom, Helena. TRAM Naj ti Demetrij vrača, kar mu daješ ti! Tu imam list papirja, na katerem so zapisana imena vseh atenskih mož, ki bi utegnili bit primerni za nastop v naši kratki predstavi Lisander odide. pred vojvodo in vojvodinjo na dan njune nočne svatbe. HELENA KLOPČIČ Kako neenakomerno je deljena sreča! Dragi moj Peter Tram, najprej povej, za kaj gre v igri, Atene imajo me za prav enako lepo – potem pa šele to zašpili z imeni igralcev. a kaj mi to? Demetrij se s tem pač ne strinja. On noče videti, kar vidijo vsi drugi. TRAM In kakor blodi on, zaljubljen v njene oči, Za prmejduš, naša igra je »Nadvse tragična komedija sem tudi jaz zgubljena, ki ga občudujem. o skrajno kruti smrti Pirama in Tizbe«. Ljubezen vse – še to, kar je prostaško, nizko, brez mere – preobrazi v lepo, dragoceno, KLOPČIČ ne gleda namreč skoz oči, ampak skoz um: Kar najodličnejše delo, sem prepričan, pravi balzam za Kupída slikajo s prevezo čez oči; dušo. Zdaj pa, dobri moj Peter Tram, pokliči igralce, kot pa še razsodnost je krilatcu čisto tuja, si sledijo na seznamu. Mojstri – na položaje. da s krili in oslepljen nespametno hiti: zato ga radi upodabljajo kot dečka – TRAM ker dostikrat prav nepremišljeno izbere. Oglasite se, ko vas pokličem. Niko Klopčič, tkalec. Kakor poredni fantje zlahka kršijo obljube, dane v igri, lomi on prisege: KLOPČIČ dokler Demetrij ni uzrl Hermije, Pripravljen. Povej, katero vlogo igram, potem pa dalje. je drl od njega snežni plaz priseg zvestobe – ko pa v ta sneg je prvič posijala ona, TRAM se je stalil, in vse obljube so odtekle. Ti, Niko Klopčič, boš igral Pirama. Povedala mu bom za Hermijin pobeg. Tako bo jutri šel ponoči v gozd za njo. KLOPČIČ Ne morem reči, da mi bo za to hvaležen – Kaj pa je ta Piram – zaljubljenec ali heroj? če bo, bo cena te hvaležnosti visoka; a naj me kar boli, še bolj, če to pomeni, TRAM da ga še vidim: ko gre tja in ko se vrne. Zaljubljenec, ki se kar najplemeniteje ubije zavoljo ljubezni. Odide. 70 SLG Celje Sen kresne noči 71 KLOPČIČ TRAM O, če bom to dobro odigral, bodo tekle solze; če bo to moja vloga, naj Ne, ne, ti moraš igrat Pirama – Pisk, ti pa Tizbo. občinstvo dobro pazi na svoje oči. Tako bom igral, da se bo stemnilo od oblakov, malo bom pa tudi usmiljenja vreden. No, naprej, k ostalim. – Ampak KLOPČIČ moj temperament je vseeno bolj primeren za heroja. Kot Erkl bi bil gotovo No, gremo naprej. izvrsten, v takih vlogah, kjer se trga mačke na pol. Da bi se vsi razpočili: TRAM Skale bobnijo, Slavko Prekla, krojač. vetrovi vršijo, razbijajo vrata PREKLA te sobe zaporne. Tukaj, Peter Tram. Fojba kočija od daleč prisíja, TRAM napravi, pobije Slavko Prekla, ti boš igral Tizbino mamo. – Tomaž Dulc, kotlar. nespametne Norne. DULC To je pa bilo nekaj, a? Zdaj pa povej še ostale igralce. To je bilo zdaj Tukaj, Peter Tram. po Erklovo, po herojsko. Zaljubljenec – ta se ti pa bolj zasmili. TRAM TRAM Ti Piramovega očeta. – Jaz Tizbinega očeta. – Mizar Spah, Franc Pisk, popravljavec mehov. ti vlogo leva. – In mislim, da je s tem igra popolnjena. PISK SPAH Tukaj, Peter Tram. Imaš levove replike kje zapisane? Če jih imaš, mi jih, prosim, daj že zdaj, ker se precej počasi učim. TRAM Pisk, ti boš moral prevzet Tizbo. TRAM Lahko ga boš improviziral – lev ne počne drugega kot rjove. PISK Kaj pa je ta Tizbo – nekak popotni vitez? KLOPČIČ Daj mi potem še vlogo leva. Tako bom rjovel, da bo duša TRAM zaplesala vsakomur, ki me bo slišal. Tako bom rjovel, da To je gospodična, v katero je zaljubljen Piram. bo vojvoda dejal: »Še naj zarjove, še naj zarjove!« PISK TRAM Ne, prosim, ne daj mi ženske vloge; saj mi že raste brada. Ampak če bo preveč grozovito, boš prestrašil vojvodinjo in gospe, in potem bodo vreščale, nas pa bodo zaradi tega pobesili. TRAM Nič ne de: med igro boš nosil masko, govoril pa VSI lahko s tako visokim glasom, kot boš hotel. Pobesili nas bodo, od prvega do zadnjega. KLOPČIČ KLOPČIČ Če si lahko zakrijem obraz, pa naj jaz igram še Tizbo, s pošastno Prav imate, prijatelji – če bi gospe tako prestrašili, da bi bile piskajočim glasom bom govoril. »Tizbi, moja Tizbi!« – »O vse iz sebe, tedaj ne bi imeli druge izbire, kot da nas pobesijo. Piram, ljubi dragi! Tvoja ljuba Tizba, tvoja ljuba dama!« Ampak jaz bom svoj glas tako očvrstil, da bo rjovel nežno kakor golobičji dojenček. Milo kakor slavček bom rjovel. 72 SLG Celje Sen kresne noči 73 TRAM 2. dejanje, 1. prizor Edina vloga, ki jo lahko igraš, je Piramova; Piram je čeden mož, mož na mestu, da na poletni dan ne najdeš boljšega, Gozd blizu Aten prav očarljiv in uglajen. Zato ga moraš igrat ravno ti. Z ene strani nastopi Vilinec, z druge Robin Dobričina (Škrat). KLOPČIČ No, potem ga pa vzamem. Kakšna brada pa bi ŠKRAT se ti zdela zanj najbolj primerna? Glej ga no, duh! Kam te nesejo noge? TRAM VILINEC Hja – kakršna hočeš. Čez griče grem, čez jarke, čez trnje in resavo, KLOPČIČ čez pašnike in parke, Odigral ga bom ali s slamnato rumenkasto brado ali z skoz ogenj in poplavo – rjavkasto oranžno brado ali s škrlatno brado ali z brado v potepam se zdaj tam, zdaj tod, barvi francoske krone, najpopolnejši rumeni, kar jih je. hitrejši sem kot meščev pot, kraljici z roso kot njen paž TRAM spreminjam trate v lep vitraž; Ampak nekatere francoske krone so čisto brez kocin, in bi torej visoki jeglič, njen stražar, igral golobrad. Kakorkoli že, mojstri, tu so vaše vloge (razdeli liste z od nje rubin prejel je v dar, besedilom), in prosim vas in ukazujem vam in rad bi, da se jih naučite na zlato uniformo dal do jutri zvečer, potem pa se bomo v mesečini sestali v palačnem si ga, da vedno bo dišál. gozdu tu blizu mesta. Tam bomo namreč imeli vajo, kajti če bi jo imeli Sem sem prišel, da bi nabral si kapljic rose, v mestu, se ne bi mogli izognit mimoidočim in vsi naši načrti bi se da jih dam jegličem kot bisere na ušesa. že vnaprej razkrili. Jaz bom medtem naredil seznam rekvizitov, ki jih Zdaj pa adijo, ti burkaški duh; odhajam: potrebujemo za predstavo. Upam, da se mi ne boste izneverili. kraljica in njeno spremstvo bodo kmalu tu. KLOPČIČ ŠKRAT Prišli bomo in korajžno vadili svoje obscene. Potrudili Nocoj bo tukaj veseljačil kralj – le pazi, se bomo. Na izust bomo. Zbogom. da mu kraljica ne zaide pred oči, saj Oberon do nje pestuje strašen bes, TRAM ker je gospa v svoje spremstvo vzela dečka, Dobimo se pod vojvodovim hrastom. fantiča, ukradenega indijskemu kralju – doslej še ni imela lepšega človečka; KLOPČIČ a ljubosumni Oberon ga hoče zase, Dovolj besed; kar bo, pa bo. za lastni dvor, ki šviga z njim gor-dol po gozdu; ampak kraljica mu ga noče izročiti, Odidejo. zasipa ga s pozornostjo in krona s cvetjem. Če zdaj se srečata, na jasi ali v gozdu, pod zvezd girlandami ali pa ob studencu, se strašno spričkata, tako da prav vse vile se v strahu skrijejo v kapice želoda. VILINEC Morda se motim in ne vidim čisto dobro, ali si ti ta zviti, malopridni duh, Robin Dobričina po imenu: mar nisi ta, 74 SLG Celje Sen kresne noči 75 ki vaške deklice plaši, ki včasih mast in v podobi ovčjega pastirja cele dni posedal, posname z mleka ali pa zadela mlinček, igral na trsno frulico in pesnil o ljubezni da gospodinja pinji in vrti v prazno, zaljubljeni si pastirici. In čemu si sem prišel in ta, ki s piva kdaj pa kdaj ukrade peno, z najvišjih indijskih gora, zavaja nočne potnike in se jim smeje? če ne zato, ker se bo čila Amazonka, Ki tistim, ki pokličejo te – »dobri škrat bojevniška ljubezen, tvoja ljubica v opankah, Zapečnik!« –, nosiš srečo in jim rad pomagaš: zdaj zdaj s Tezejem poročila, ti pa si se vrnil, Ali mar nisi to prav ti? da bi zažêlel srečo in bogastvo njunemu zakonu? ŠKRAT OBERON Da, prav imaš, Titanija, kako, da te ni sram soditi prav res sem ta veseli nočni vandrovec. o tem, kar sem imel s Hipolito, Zabavam Oberona in ga spravljam v smeh; ko vendar veš, da jaz vem zate in Tezeja? zahrzam včasih kot kobila in zapeljujem Mar nisi ga nekoč pod lesketanjem zvezd v noči konjiče debelušne in dobro hranjene, odvedla od Perigone, ki jo je ugrabil, se skrijem kdaj v vrček kake stare babe, in ga napravila nezvestega Antiopi prav tak na videz, kot pečena je lesnika, in Ajgli in Ariadni? ko dvigne k ustom ga, pa brž priplavam kvišku, da se ji pivo po podbradku dvojnem zlije. TITANIJA In modri starki, ki napleta otožno zgodbo, Same laži so to, ki jih poraja ljubosumje; se kdaj pa kdaj dam videti v podobi stolčka: in vse od samega poletnega začetka ko hoče sesti, se ji zmaknem izpod riti, se nisva srečala ne v gozdu ne na jasi, ne na hribu ne v dolini, ona pa pok na tla, »mejdun!«, in sope in kašlja, ob prodnatem studencu in ne v ločju ob potoku, da se ves zbor drži za trebuh krohotaje tudi na mivki ne, ki loči morje od kopnine, in vse žari od radosti in se priduša, nisva plesala enkrat samkrat kóla v vetru da veselejša ura tod še ni minila. brez tvojega jezljivega usajanja. Umakni se, vilinec. Oberon prihaja. Zaradi vsega tega so potihnili vetrovi in, kot bi se hoteli maščevati, z morja VILINEC prinesli kužno mèglo, ki se je spustila Moja kraljica tudi. Zdaj bodo težave! na pičle reke in jih ohrabrila, da so bregove prestopile. Z ene strani nastopi kralj vil in vilincev Oberon s svojim Zato je vol zaman potezal jarem spremstvom, z druge kraljica Titanija s svojim. in ves oračev znoj je šel v nič, in žito je še mlado, še zeleno zgnilo, preden bi mu zrasla brada; OBERON na potopljenem polju so ograde prazne Nelep pozdrav v tej mesečini, Titanija ošabna. in vrane so rejene od vseh kužnih čred; za kamenčkanje jamice so polne blata TITANIJA in labirint stezic po bujnih travnikih Saj to je ljubosumni Oberon! Vilinci, gremo. je zginil, ker po njem nihče ne hodi; Odrekam se njegovi postelji in družbi. ljudje so zdaj prikrajšani za zimo, v prekratkih dnevih brez kolednic koprnijo; OBERON zaradi vsega tega luna, vladarica plim, Ustavi se, neučakanka. Mar nisem tvoj gospod? od jeze prebledela moči zrak, da vsepovsod razsaja vodenica; TITANIJA narava je iz tira, razdražljiva, Kar naj pomeni, da sem jaz tvoja gospa? A spomnim se, sprevračajo se letni časi: zmrzal kako si se nekoč odkradel iz dežele vil leži v naročju rdeče vrtnice, ki se je ravno odprla, 76 SLG Celje Sen kresne noči 77 na krhki in ledeni kroni bele starke TITANIJA pa se šopiri venec letnih popkov, ves dišeč, Niti v zameno za kraljestvo ga ne dam. Vilinci, gremo. kot bi se norčeval. Pomlad, poletje, Če ostanemo še malo, se lahko še huje spremo. jesen velikodušna in jezna zima se oblačijo drug v drugega, medtem ko svet je zmeden, Titanija odide s svojimi vilami in vilinci. ne ve več, kdo je kdo, ob njihovih plodovih: vsi ti sadovi zla izhajajo OBERON iz najinega krega, iz prepira – Pa pojdi svojo pot. Iz tega gaja ne odideš, prav midva sva jim starša in izvor. dokler ne plačaš mi za to žalitev. – Dragi moj Škrat, pristopi. Saj se spomniš, OBERON kako takrat sedel sem na štrlini, Potem pa to popravi: to lahko storiš; poslušal morsko deklico, ki je jezdila delfina – zakaj se pač upiraš Oberonu? kako je pela, sladko, blagoglasno, Le za ukradenega dečka prosim, kako je njena pesem pomirila razgrajaško morje da bo postal moj paž. in je par zvezd v blaznosti skočilo s svojih sfer, da bi jo slišale od blizu? TITANIJA Ustavi konje, kralj: ŠKRAT za vso deželo vil mi ga ne odkupiš. Spomnim se. Njegova mati je bila zaobljubnica v mojem redu in v dišečem nočnem zraku Indije OBERON sva prav pogosto in zaupno klepetali, Tedaj sem tudi videl (ti pa ne) posedali sva na Neptúnovi rumeni mivki leteti tam med zemljo in hladno luno in spremljali s pogledi pot trgovskih ladij; Kupída v polni bojni opravi, ki precizno je nameril smejali sva se jadrom, ki so zanosila naravnost v vestalko, ki je kraljevala na zahodu, s šarmantnim vetrom in se vsa zaoblila – in púščica ljubezni mu je švignila dol z loka, s tekočimi in elegantnimi koraki kot bi hotela stokrat tisoč src prebosti; (in z mojim mladim pažem že v trebuhu) a jaz sem videl, kako so deviški žarki jih je posnemala in jadrala po kopnem, vodnate lune ugasili ogenj te Kupídove osti mi šla iskat darove in se spet vrnila in je pobožna imperatorka naprej živela prepolnega naročja, kakor s potovanja. nemoteno deviških misli in brez ljubezenskih skrbi. A ob porodu, človek pač, je umrla, Ob tem sem še opazil, kam je padla puščica: in jaz zavoljo nje zdaj vzgajam dečka na drobno rožico z zahoda – in on zavoljo nje ostal bo z mano. ta, mlečno bela do takrat, je zdaj poškrlatela od ljubezni in med dekleti se ji pravi ljubica. OBERON To rožo mi prinesi – nekoč sem ti jo že pokazal. Do kdaj pa nameravaš tu ostati, v gozdu? Komur kdo kane sok iz nje na speče veke – naj je to moški ali ženska –, ta se bo na smrt zaljubil TITANIJA v naslednje živo bitje, ki ga vidi. Vsaj do Tezejeve poroke ali še kak dan zatem. To zel mi pojdi iskat in vrni se, Če si pripravljen mirno zaplesati v našem kolu hitreje kakor leviatan preplava miljo. in bi rad videl naša nočna praznovanja, se pridruži; če nisi in nočeš, pa se me ogibaj, in tudi jaz bom tebi šla s poti. ŠKRAT Okoli Zemlje bom povlekel črto OBERON v le štiridesetih minutah. Le daj mi dečka, pa bom šel s teboj. Odide. 78 SLG Celje Sen kresne noči 79 OBERON DEMETRIJ Ko dobim ga, sok, Ne preizkušaj, no, sovraštva v mojem duhu, bom za Titanijo oprezal, dokler ne zaspi, saj ko te vidim, mi postane kar slabo. pa rožno tekočino kanil ji tedaj v oči. In prvo, kar bo videla, ko se zbudi – HELENA naj bo to medved ali lev, naj volk, naj bik, A meni je slabo, ko te ne vidim. naj nagajiva opica ali norčava afna – v to bitje se bo zaljubila s celo dušo; DEMETRIJ in tega uroka ji ne bom vzel z oči In misliti bi morala na svojo čast – (kar znam storiti z neko drugo rožo), ker kaj je vendar to, da greš iz mesta, da se prepustiš dokler mi dečka ne izroči za paža. na milost in nemilost možu, ki mu ni mar zate; A kdo gre zdaj? Neviden sem in bom skrivaj da položiš zaklad svoje nedolžnosti prisluškoval pogovoru med njima. v roke teme, ki je polna prilik in na samotnem kraju misli zle poraja. Nastopi Demetrij, za njim Helena. HELENA DEMETRIJ Zaupam pač tvoji dobroti. In ker zame ni Ne ljubim te, zato ne hodi več za mano. teme, če vidim tvoj obraz, Kje je Lisander in kje lepa Hermija – se mi ne zdi, da tukaj zdaj je noč; da ubijem prvega, medtem ko druga mene ubija. pa tudi sama nisem, prav nasprotno: Rekla si mi, da na skrivaj bosta prišla v ta gozd, ves svet je zame tu, ker ti si svet – in ali jaz med vsem tem drevjem sem čez les in če ves svet tu pazi name, kdo bi mogel ali pač moje Hermije zdaj sploh ni tu? trditi, da je to zares samota? Izgini torej tudi ti in mi ne sledi več. DEMETRIJ HELENA Zbežal bom stran od tebe in se skril v grmovju Ti sam me, trdosrčnež, vlečeš s sabo kot magnet; ter te prepústil milosti ali nemilosti zveri. a vendar ni železo to, kar vlečeš, saj moje srce je prekaljeno jeklo: odpovej se magnetizmu, HELENA pa bom ostala brez moči, da ti sledim. A tudi najbolj divja se po trdosrčnosti ne meri s tabo. Kar steci, kadar hočeš; bo pač zgodba obrnjena na glavo: DEMETRIJ Apolon bo bežal in Dafne bo lovila, Te zapeljujem? Ti mar sladko govorim? in golobica bo preganjala grifona; krotka srna Ali ti pravim pač kar najbolj jasno, se bo pognala, da bi ujela tigra; ampak kak nesmisel – da te ne ljubim in da te nikdar ne bom? korajža bo bežala, plahost pa lovila! HELENA DEMETRIJ Zaradi tega te imam zgolj še raje. Ne bom se več prerekal; grem, Demetrij, tvoj španjel sem, in če mi boš sledila, si nikar ne misli, in bolj ko me boš tepel, zvestejša ti bom. da sem predober, da bi ti tu v gozdu storil silo. Kar delaj z mano kakor s psom, odrivaj me, udarjaj, pozabi, da obstajam – le tole mi dopusti, HELENA četudi tega nisem vredna: da sledim ti. Povsod mi delaš silo: v templju, v mestu Ne morem te prositi drugega v ljubezni – in na polju. Sram te bodi! a vendar tudi to nadvse spoštujem –, Ves ženski rod je s tem ponižan, s tem, kar delaš: kakor da delaš z mano, kot bi s svojim psom. me nismo tu za to, da dvorimo možem – vi bi se morali boriti za ljubezen. 80 SLG Celje Sen kresne noči 81 Demetrij odide. ŠKRAT Le brez skrbi, gospod – naredil bom, kot hočeš. Za tabo grem in si iz pèkla raj ustvarim, četudi bom ob tem umrla od tvoje roke. Oba odideta. Helena odide. OBERON Bog s tabo; in še preden zapusti ta gaj, 2. dejanje, 2. prizor boš ti bežala, on pa te v ljubezni iskal. Drugje v gozdu Nastopi Škrat. Nastopi vilinska kraljica Titanija s svojim spremstvom. OBERON Torej imaš rastlino? Zdravo, ti popotnik. TITANIJA Le dajmo zdaj – rondel in pesem vil, ŠKRAT zatem pa urno vsak na svoje delo: Imam jo, ja. vi v boj proti gosenicam na popkih vrtnic, vi pa na vojsko s tičmiši za njihova usnjena krila, OBERON da bomo naredili plaščke drobnim vilam; vi odgnat No, prosim, daj mi jo. prehrupno sovo, ki ponoči huka in se čudi naši lepoti in veselju. Vsak k svoji dolžnosti, Škrat mu da cvetlico. le še uspavanko zapojte prej in me pustite v snu. Nekje tu blizu materina dušica Se uleže. cveti, pa zraven jegliči, vijolice, pod krošnjami razraščenega kosteničja, Vile in vilinci zapojejo. muškatnega in rdeče rjavkastega šipka: tam včasih rada noč prespi Titanija, PRVA VILA medtem ko zibajo jo v sen cvetlice in plesi; Progaste kače z jezikom preklanim, tam včasih kača odvrže kožo iz draguljev, slepci in trnovi ježi in pupki, dovolj veliko, da je za odejo vili. dajte ponoči no mir vsem zaspanim, In s temle sokom ji namazal bom oči, ne kratite spanca kraljici preljubki. da bo postala polna grdih fantazij. Še ti ga vzemi malo in preišči gaj: ZBOR Daj, Filomela, ti slavčica moja, Oberon da košček cvetlice Škratu. poj nam uspavanko, pesem spokoja; spavanko, spavanko, pesem spokoja: Neka Atenka tu je, vsa zaljubljena kletve in vse čarovnije, v oholega mladeniča; oči mu s tem vse naj od nje se odbije; namaži, a takrat, ko prvo, kar bo videl, zdaj lahko noč ti ob pesmi spokoja. bo zagotovo gospodična; zlahka ga boš spoznal: atenska oblačila ima na sebi. PRVA VILA Poskrbi torej, da bo slednjič ta mladenič Pajki pletilci, le stran ostanite, še bolj zaljubljen vanjo, kot je ona vanj; proč naj vas nesejo dolge nožice. in glej, da vrneš se pred prvim petelinom. Hrošči črnikavi, v luknje se skrijte; črvi in polži, čim dlje od kraljice! 82 SLG Celje Sen kresne noči 83 ZBOR HERMIJA Daj, Filomela, ti slavčica moja, Lisander dragi, ne; zavoljo mene lezi poj nam uspavanko, pesem spokoja; za zdaj še raje malo stran, ne čisto zraven. spavanko, spavanko, pesem spokoja: kletve in vse čarovnije, LISANDER vse naj od nje se odbije; O, ta moj predlog je bil skoz in skoz nedolžen. zdaj lahko noč ti ob pesmi spokoja. Ljubezen pač se najbolje plodi v bližini. Moje srce je, hočem reči, s tvojim speto, Titanija zaspi. to pa tako tesno, da zdi se, da sta eno, in če so dvoje prsi zvezane s prisego – DRUGA VILA so torej dvoje, a v njih ena zaobljuba. Gremo zdaj, saj prav vse dobro tu je, Zato ne odrekaj mi ležišča ob svoji strani – le eden naj ostane in jo varuje. obljubim, draga, le ležal bom, ne lagal. Vile in vilinci odidejo. HERMIJA Kako prefinjeno Lisander ovinkari: Nastopi Oberon in stisne nektar iz cveta na Titanijine veke. zdaj madež hud bi šel na mojo čast, manire, če bi trdila, da moj dragi je lagal. OBERON Zavoljo najine ljubezni in bontona Kar ti dano bo, ko se zbudiš, uzreti, pa vendar lezi malce vstran, da bo spodobno; temu se poslej ne boš več mogla upreti, razdalja, kot vsi pravijo, lepo pritiče ljubiti ga boš morala in zanj trpeti: krepostnemu mladeniču in devici takšni; risa, divjo mačko ali pač medveda – za zdaj torej na stran; pa lahko noč, prijatelj: kar tedaj uzreš, naj te poslej obseda, ljubezen tvoja naj le s smrtjo se konča! leopard ali pa grdo kosmat merjasec – kar nanese; s tem, da ti srčno privoščim, LISANDER da bo to kak čim bolj odvraten prasec. Le »amen, amen« lahko rečem k tej molitvi, in da se pokončam, če neham biti zvest! Odide. Tu ležem; naj ti sen prav ves spokoj prinese. Nastopita Lisander in Hermija. HERMIJA Ne – pol te želje naj poboža tvoje oči. LISANDER Ljubezen, pešaš že od hoje po tem gozdu, Zaspita. in če sem čisto iskren, sem se medtem izgúbil; spočijva se zdaj tu, če ti tako je prav, Nastopi Škrat. medtem pa nama dan prinese lepših ur. ŠKRAT HERMIJA Gozd preletel sem kot senca, Se strinjam, ljubi moj. Poišči si ležišče, pa nobenega Atenca, jaz pa bom glavo položila na ta breg. ki bi na oči mu dal, rožo, ki budi ljubav. LISANDER Ista zaplata nama bo blazina; eno Zagleda Lisandra. srce, ležišče, ena zaobljuba v prsih. Noč, tišina – kdo tam spava? To atenska je oprava. 84 SLG Celje Sen kresne noči 85 Ta, mi je gospod izdal, A kdo je to? Lisander, kar na tleh leži! punco je zasmehoval. Je mrtev ali spi? Ni ranjen, nič krvi ni. – Ona tu – na vlažno rjavo Lisander, moj gospod, če si še živ, se zbudi. prst je položila glavo; legla daleč dušica LISANDER (se prebudi) je od trdega srca. Seveda živ, in hodil bi po ognju zate. Za grobost ti dam zdravilo, O Helena, ti si kristal! Hvala naravi, ki povsem te bo uročilo. kiparki, da ti vidim skoz prsi v srce. Kje je Demetrij? – Kakšno gnusno ime je to, Z nektarjem namaže Lisandrove veke. a ravno pravšnje, da ga zbrišem s svojim mečem! Naj ljubav, ko se zbudi, HELENA mu vzame ves pokoj z oči. Lisander, ne govori no tako, ni treba; Zdramil boš potem šele se, pa kaj, če ljubi tvojo Hermijo? Pa kaj? ko dolžnost me h kralju odnese. Saj ona ljubi tebe: bodi zadovoljen. Odide. LISANDER Z njo zadovoljen – s Hermijo? Nikdar; in žal Pritečeta Demetrij in Helena. mi je za vsak hip, ki sem ga zapravil z njo. Ne ljubim Hermije, temveč le Heleno; HELENA saj golobica je pač vedno boljša od vrane. Ustavi se, Demetrij, pa čeprav me ubijaš. Človeške želje se podrejajo razumu, in tu razum mi pravi, da si boljša izbira. DEMETRIJ Kar raste, dozori, šele ko je sezona, Stran pojdi – to je ukaz; ne zalezuj me več! in mladec zdaj šele dozôrel sem k razumu; v trenutku, ko sem zdaj mentalno na vrhuncu, HELENA razum je poprijel krmilo moje volje Mar me boš kar v temi pustil? – Prosim, ne. in me pripeljal sem: k očem, v katerih berem najlepše zgodbe o ljubezni, kar jih je. DEMETRIJ Ostani tu, sicer … Sam bom šel naprej. HELENA Sem se zato rodila, da me žalijo? Demetrij odide. In s čim sem si zaničevanje prislužila? Mar ni dovolj, gospodič – ali ni dovolj, HELENA da nikdar nisem in nikdar ne bom dobila Brez sape sem že od tega zmešanega teka, prijaznega pogleda od Demetrija – in bolj ko molim, manj mi je naklonjeno. se moraš res smejati mojemu neuspehu? O, srečna Hermija, kjerkoli pač je zdajle – Zares se ne spodobi in ni prav nič lepo, kakšna mogočna sila so te njene oči. da me tu z dvorjenjem takole zasmehuješ. Kako se ji lahko tako leskečejo? Zdaj zbogom; in priznati moram, da sem te Zaradi solz že ne: teh imam več od nje. imela za bolj dobrosrčnega človeka. Ne, ne, vseeno je; le grda sem kot medved, Sramota, da se ženski, ki jo en zavrača, celo žival se ustraši ob pogledu name: še drug – in prav zato – nesramno posmehuje! nič čudnega ni torej, da tudi Demetrij kot pred pošastjo v strahu teče stran od mene. Helena odide. Katero podlo ogledalo mi je dalo idejo, da se z njenimi očmi primerjam? 86 SLG Celje Sen kresne noči 87 LISANDER KLOPČIČ Ni opazila Hermije. – No, kar naj spi Peter Tram? in naj Lisandru nikdar več ne pride blizu. Kot vsako preobilje, tudi sladkega, TRAM v želodcu porodi človeku strašen gnus Kaj je, kolega Klopčič? in kot med vsemi krivoverstvi, kar jih je, najbolj sovraži tisto, ki mu je verjel, KLOPČIČ tako naj tebe, moje obilje in krivo vero, V tej komediji o Piramu in Tizbi so reči, ki ne bodo nikomur v sovražijo prav vsi – med njimi najbolj jaz! zadovoljstvo. Prvič, Piram na neki točki izvleče meč in se ubije, Vse, kar je v meni, naj odslej vso ljubezen česar gospe prav gotovo ne bodo prenesle. Kaj porečeš na to? namenja Heleni in služi njeni časti. DULC Odide. Mejdun, to bi nas res moralo skrbet. HERMIJA (se zbudi) PREKLA Pomagaj mi, Lisander, daj, pomagaj! Vzemi Mislim, da bi morali smrt na koncu koncev izpustit. mi kačo s prsi, po katerih se mi plazi. O bog, uboga jaz! Kakšne grozljive sanje! KLOPČIČ Lisander, glej, kako se tresem od strahu: Kaj pa še: načrt imam, kako lahko vse uredimo. Nekdo naj napiše bilo je, kot bi kača žrla mi srce, prolog, in v tem prologu naj bo nakazano, da z meči nikomur ti pa si zgolj sedel in se smehljal tej grozi. nočemo nič hudega in da Piram v resnici ne umre. In da bojo lahko Lisander! Kaj? Ga ni? Lisander, dragi moj! še bolj pomirjeni, jim povejmo, da jaz, Piram, v resnici sploh nisem Kaj? Niti sliši ne? Je šel? Kar brez besed? Piram, temveč tkalec Klopčič: to bo pomirilo njihove strahove. Povej mi vendar, kje si in ali me slišiš. Saj padam skupaj od strahu – govori, prosim. TRAM Še vedno nič? Zdaj torej vem, da ni te blizu. Prav, bomo napravili en tak prolog, in spisan Ampak takoj te najdem – tebe ali smrt. bo v dvanajstercih in desetercih. Odide. KLOPČIČ Ne, naj bo raje za dva več. Naj bo v dvanajstercih in dvanajstercih. DULC Pa se gospe ne bodo bale tudi leva? 3. dejanje, 1. prizor PREKLA Gozd Se bojim, da prav gotovo. Medtem ko Titanija še vedno spi na odru, nastopijo KLOPČIČ zabavljači: Klopčič, Tram, Dulc, Prekla, Spah in Pisk. Mojstri, o tem moramo dobro premislit, kajti pripeljat leva – Bog nas obvarji – med gospe bi bilo pač nekaj kar najbolj strašnega. Na svetu ni KLOPČIČ grozljivejše divjadi, kot je lev, in v zvezi s tem je treba nekaj ukrenit. A smo vsi tu? DULC TRAM Torej potrebujemo še en prolog, v katerem bo rečeno, da to ni pravi lev. Tu-tu; in tole je prav čudovit kraj za našo vajo. Tale zelena jasa bo naš oder, tole glogovo grmičevje naša garderoba, in KLOPČIČ odigrali bomo točno tako, kot bomo potem pred vojvodo. Ne – le povedati mora svoje ime in v levovih ustih se mora videti njegov 88 SLG Celje Sen kresne noči 89 obraz, pa skoznje mora govoriti takole, ali nekaj na to vražo: »Gospe« ŠKRAT (sam pri sebi) ali »Prelepe gospe, rad bi« ali »hočem« ali »prosil bi vas, da se ne Kaj pa so to neki kmetavzarji, ki tu lomastijo, bojite, da ne trepetate! Pri svojem življenju vam prisegam, da ni nobene tako preblizu postelje kraljice vil? nevarnosti, in če bi mislile, da sem zares lev, bi bilo to lahko nevarno Mar bo predstava? Torej bom občinstvo – zame; prav nič takega nisem, kot je lev; človek sem, tak kot vsi ostali.« In morda pa tudi igralec, če se mi bo zdelo. na tem mestu naj kar naravnost pove svoje ime, češ da je Spah, mizar. TRAM TRAM Piram, govori. – Tizba, stopi naprej. Tako bomo storili. Imamo pa še dve težavi: prvič, kako v dvorano spravit mesečino – Piram in Tizba se namreč sestaneta v mesečini. KLOPČIČ (v vlogi Pirama) »Tizba, cvetic dišave in agrume sladke –« DULC Ali bo v noči, ko bomo igrali, sijala luna? TRAM Arome, arome! KLOPČIČ Koledar potrebujemo, koledar! Poglej v almanah. A bo sijala, bo sijala? KLOPČIČ »– arome sladke Tram od nekod povleče knjigo. ovijajo te, ljuba, kot opojen dim. A neki glas se sliši – kaj je to? Počakaj, TRAM obljubim, da takoj spet k tebi prihitim.« Ja, to noč bo sijala. Odide. KLOPČIČ No, potem pa pustimo eno od velikih oken dvorane, kjer bomo ŠKRAT (sam pri sebi) igrali, nekoliko odškrnjeno, pa bo luna posijala skozi režo. Tako čudaškega Pirama pa še ne. TRAM Odide. Ja – ali pa bi lahko eden od nas vstopil z butaro na rami in svetilko v rokah ter povedal, da reproducira oziroma predstavlja Mesečino. Pa PISK (v vlogi Tizbe) še ta druga stvar: v veliki dvorani bomo potrebovali zid, kajti Piram in Sem zdaj jaz na vrsti? Tizba, tako gre zgodba, sta se pogovarjala skozi razpoko v zidu. TRAM DULC Kaj ne bi bil, seveda; on je šel namreč pogledat, kaj Zidu pač ne moremo prinest noter. Kaj meniš ti, Klopčič? je tisto, kar je slišal, potem se bo pa vrnil. KLOPČIČ PISK (v vlogi Tizbe) Eden od nas bo moral igrat Zid. Malo ga bomo pregipsali ali namazali Sijoči Piram, lep si – si morda privid? z ilom ali ometali, da bo jasno, da je zid, pa takole bo podržal dlani, Bel si kot lilija in rdeč kot vrtnica, Piram in Tizba pa si bosta šepetala skozi režo med njegovimi prsti. mladenič čil si, trden kot obrambni Žid, zvest kot najboljši konj, ki se nikdar ne vda. TRAM Pri niničinem grobu te počakam, Piram. Tako bi šlo in torej je vse v redu. Pridite, vsi skupaj sedimo, in vsak naj zvadi svojo vlogo. Ti začni, Piram: in ko boš povedal svoj govor, odidi tja TRAM v grmovje, za tabo pa naj na svoje iztočnice enako storijo še ostali. »Ninosovem grobu«, človek božji! Ampak tega tako ali tako še ne smeš reči; to odgovoriš Piramu, ti pa si vse povedal hkrati, z iztočnicami Nastopi Škrat, ki pa je tem, ki so že na odru, neviden. vred. – Piram, pridi. Zamudil si iztočnico, se pravi »se nikdar ne vda«. 90 SLG Celje Sen kresne noči 91 PISK KLOPČIČ O! Vidim jaz, kaj se grejo. Za osla me imajo, na vsak način me hočejo prestrašit. Ampak naj kar počnejo, kar hočejo, jaz se ne premaknem od tod. Korakal (V vlogi Tizbe:) bom tule gor in dol in pel bom, da bojo slišali, da se nič ne bojim. »Zvest kot najboljši konj, ki se nikdar ne vda.« (Zapoje:) Nastopita Škrat in Klopčič v vlogi Pirama z oslovsko glavo. O črni kos, prečrn si, KLOPČIČ (v vlogi Pirama) tvoj kljun oranžno rjav, Četudi lep, o Tizba, sem za vedno tvoj. drozg nikdar tona ne zgreši, je stržka glas sanjav – TRAM O groza! O strahota! Pošasti so med nami. Molimo, TITANIJA (se prebudi) mojstri, bežimo, mojstri! Na pomoč! Kdo je ta angel, ki me je prebudil v postelji cvetov? Tram, Pisk, Dulc, Spah in Prekla odidejo. KLOPČIČ (poje) Škrjanec, vrabec, ščinkavec, ŠKRAT še kukavica gre, Za vami grem, v krogih vas bom gnal, čez blato, podtika jajca sem ter tja, po grmovju in skoz žive meje in trnje. nihče ne reče ne – Včasih bom konj in včasih drugič pes slednik, Kajti kdo neki bi pa bil tako neumen, da bi se šel prerekat s pa medved kdaj brez glave, ali veper, plamen, ptičem? Kdo bi ptici očital, da laže, pa naj še tako kuka? in hrzal, lajal, rjovel, krulil ter gorel bom kot konj, pes, medved, veper, plamen sem in tja. TITANIJA O, dobri smrtnik, prosim, še zapoj, še poj: Odide. uho se mi je zaljubilo v tvoj glas, oko pa prav nič manj v tvojo podobo; KLOPČIČ ob tej lepoti mi ne preostane drugega, Čemu bežijo? To je nekakšna potegavščina, da bi me prestrašili. kot da prisežem, tu in zdaj, da ljubim te. Nastopi Dulc. KLOPČIČ Rekel bi, gospa, da je to malce nerazumno. Ampak po drugi strani – razum z DULC ljubeznijo dandanes nima dosti opravka; in kakšna škoda, da nimata dobrih O Klopčič, spremenjen si! Kaj vidim to na tebi? sosedov, ki bi ju spoprijateljili. Hja, tu in tam se pač smem malo pohecat. KLOPČIČ TITANIJA Kaj vidiš? Nekaj, kar si si namislil v lastni oslovski glavi, a? Pa tudi moder si, prav toliko kot lep. Dulc odide. KLOPČIČ Ne eno ne drugo; če bi bil dovolj pameten, da bi našel pot iz Nastopi Tram. tega gozda, bi se pa tudi v drugem kar dobro znašel. TRAM TITANIJA Bog bodi s tabo, Klopčič! Ves si spremenjen! Ne želi si, da bi odšel iz tega gozda. Tu boš ostal, pa če boš hotel ali ne. Odide. Sem namreč duh, vendar pa ne navaden duh; glej, vselej v mojem spremstvu je celó poletje; 92 SLG Celje Sen kresne noči 93 in prav zares te ljubim: pojdi torej z mano; GORČICA vilince ti bom dala za služabnike: Zdravo! prinašali ti bodo bisere iz globin, ti peli, ko boš spal na postelji iz rož; KLOPČIČ iz tebe bom izpihnila človeško težo, Če mi velecenjeni gospod oprosti vprašanje – da boš poletal naokrog kot zračen duh. – mi lahko poveste, kako vam je ime? Hej, Grahek, Pajčevina, Prahec in Gorčica! PAJČEVINA Nastopijo štirje vilinci: Grahek, Pajčevina, Prahec in Gorčica. Pajčevina. GRAHEK KLOPČIČ Jaz sem pripravljen. Prav rad vas bom pobliže spoznal, dobri gospod Pajčevina. Če se kdaj urežem v prst, vas bom morda PAJČEVINA prosil, da mi ga povijete. – Pa vaše ime, gospod? Tudi jaz. GRAHEK PRAHEC Grahek. Jaz tudi. KLOPČIČ GORČICA Prosim, pozdravite v mojem imenu svojo mater, gospo Vitico, in In jaz tudi. očeta Stroka. Dobri gospod Grahek, tudi vas bom z veseljem pobliže spoznal. – Pa vaše ime, gospod, prosim? VSI Kam nas pošiljaš? GORČICA Gorčica. TITANIJA Do tegale gospoda tu boste prijazni in nadvse ustrežljivi; KLOPČIČ nenehno mu bodite za petami in pred očmi; Dobri gospod Gorčica, vaša umirjenost mi je predobro znana, in vem, marelice mu dajte jesti in robide, da so zastran velikanskih govejih zrezkov požrli že prenekaterega pa črno grozdje in zelene fige, murve; gospoda iz vaše družine: prisegam pa na tem mestu, da sem ukradite zanj čmrljem še iz mešičkov méd zaradi vašega rodu že tudi sam potočil kakšno solzo. Vesel bom, in sveče naredite iz njihovega voska če vas bom lahko pobliže spoznal, dobri gospod Gorčica. ter jih prižgite z ognjem iz oči kresničk, da mu bo vselej svetila moja ljubezen; TITANIJA potrgajte še krila barvastim metuljem Zanj poskrbite in ga privedite k meni. in mu spahljajte z njimi luno iz oči. Z očesi solznimi zre luna, to bi rekla, Vilinci, klanjajte se mu in ga spoštujte. in kadar joče ona, joče prav vsak cvet nad to vsiljeno ljubezensko askezo. GRAHEK Umolkne naj, in privedite ga v tišini. Pozdravljen, smrtnik! Vsi odidejo. PAJČEVINA Zdravo! PRAHEC Zdravo! 94 SLG Celje Sen kresne noči 95 3. dejanje, 2. prizor OBERON Izšlo se je še bolje, kot sem si predstavljal. Drugje v gozdu Ti je uspelo s to ljubezensko tinkturo namazati tudi Atenčeve oči? Nastopi Oberon, kralj vil in vilincev. ŠKRAT OBERON Opravljeno je – našel sem ga spečega, Me prav zanima, ali je Titanija že budna; Atenko pa ob njem, tako da prav gotovo in če je že, kaj ji je prvo padlo v oči bila je prvo, kar je videl, ko je vstal. in v kaj se je tako nesmrtno zaljubila. Nastopita Demetrij in Hermija. Nastopi Škrat. OBERON Aha, prišel je moj glasnik. Pozdrav, poredni duh! Ostani skrit in molči: to je ta Atenec. Povej mi, kakšne nočne vragolije se dogajajo v tem našem gaju. ŠKRAT ŠKRAT Atenka je taista, moški pa ni pravi. Naša gospa se je zatreskala v nakazo. Tik njenih posvečenih sob odmaknjenih Stopita vstran. se je par tepcev, neotesanih rokodelcev, ki delajo na ulicah Aten, sestalo, DEMETRIJ da bi vadili za predstavo za Tezeja, Ne vem, zakaj zdaj grajaš mene, ki te ljubim. ki naj bi jo igrali na njegovi svatbi. Strupeno sapo hrani za sovražnike! In najneumnejši iz te trapaste skupine, ki naj bi vlogo Pirama igral v predstavi, HERMIJA je s prizorišča tam odšel v grmičevje. Presrečen si lahko, da se samo hudujem, Tedaj sem izkoristil lepo priliko ko bi te upravičeno lahko preklela. in na ramena mu nadel oslovsko bučo: Če si ubil Lisandra v noči, kar med spanjem, zdaj je bil čas za Piramov odgovor Tizbi, si do kolen že v krvi – pa zabredi globlje in pride moj glumač na plan. Ko so ga uzrli, in pošlji v smrt še mene. so soigralci pobegnili kakor race, Lisander mi zvestejši je kot sonce dnevu ko lovca razpoznajo v visoki travi, in ne verjamem, da bi se v temi odkradel ali kot jata kavk, ki se v planinah zdrzne, od mene, speče Hermije. Prej bi verjela, zakraka vsa v en glas ob glasnem poku puške, da se lahko prevrta zemljo in gre luna in vzprhuta in poblaznelo stran frči; skoz luknjo skoz središče mešat štrene bratu eden od njih je padel vznak na moj poskok poldnevu na obrnjeni nasprotni strani. in strašno vpil in klical po pomoč iz mesta. Prepričana sem, da si ga umóril: tak si, Vsi so bili tako iz uma od strahu, kakor izgledajo morilci – trd, brezkrven. da jim je v umu vse mogoče zdaj grozilo: bodice in trni so jih grabili za obleke, DEMETRIJ vse se je trgalo, rokavi in klobuki. Tako izgledajo umorjenci, in jaz med njimi, In sem jih vodil dalje, slepe od strahu, ki mi srce prebada tvoja bridka krutost. a dobri spremenjeni Piram je ostal, Medtem pa ti, morilka, siješ in žariš, kjer se je prav takrat, tako je pač naneslo, kot tamle Venera na svoji krožnici. zbudila ona in se zaljubila v osla. HERMIJA In kaj ima vse to z Lisandrom? Kje je on? Demetrij, bodi dober, vrni mi ga, no. 96 SLG Celje Sen kresne noči 97 DEMETRIJ Usoda nam pač vlada; en ostane zvest, Z njegovim truplom raje bi nahranil pse. milijonom spodleti in se izneverjajo. HERMIJA OBERON Ti pes! Ščene! To je daleč onkraj vsega, Odpravi se po gozdu, hitro kakor veter, kar še lahko prenesem. Si ga torej ubil? poišči Heleno atensko; prepoznal jo Če si, odslej ne boš veljal več za človeka. boš po bledici od ljubezni in žalosti, O, daj, vsaj enkrat mi povej resnico, prosim! ker vzdihovanje od ljubezni kri ji pije. Si si mu upal budnemu pogledati v oči Sem jo pripelji, s čarovnijo, če je treba, ali si ga ubil med spanjem? – Res korajžno! jaz pa mu oči uróčil bom za njen prihod. Saj to bi zmogla tudi kača, tudi gad. Prav res: kačon ga je ubil, saj ni na svetu ŠKRAT dvoličnejšega gada, kot si ti, Demetrij. Že grem, in glej, kako hitim, hitreje od tatarske puščice letim. DEMETRIJ V zmoti si, po nepotrebnem se jeziš: Škrat odide. na mojih rokah ni Lisandrove krvi; pa tudi sploh ni mrtev, vsaj kolikor vem. OBERON (nanaša nektar na Demetrijeve oči) Rožnati so tvoji cveti, HERMIJA Kúpidovo nosiš rano, Povej mi torej, da je z njim vse v redu, prosim. veko moraš mu predreti, in ko mu ljubav je uzreti, DEMETRIJ sije naj prav razkričano, In kaj mi daš, če ti to vem povedati? kot Danica nebu sveti. – Ko zbudiš se in ona tu je, HERMIJA prosi jo, naj te ljubkuje. Obljubo, da me več nikdar ne vidiš žive. Zdaj grem, čim dlje od tebe, ki te ne prenesem: Nastopi Škrat. za vedno, da, pa naj je mrtev ali ne. ŠKRAT Hermija odide. Kralj, poglej in videl boš, Helena in napačni mož, DEMETRIJ tu sta zdaj – prišla v naš gaj, Brezplodno bi bilo, da ji sledim vsej besni, on zaljubljen do ušes. zatorej se bom malo tule še zadržal. Bi pogledal ta njun ples? Več ko je človek dolžan spancu, težja je Ti smrtniki – saj to ni res! na plečih žalost bridka, ki ga bremeni: zato bom sanjam zdaj poplačal del dolga OBERON in one mi bodo odvzele del te teže. Skrij se, no. Zaradi hrupa se Demetrij že prebuja. Se uleže in zaspi. ŠKRAT OBERON (Škratu) Ena punca in dva moža – O, kaj si storil? Prav pošteno si zamočil, ob tem se mi že zdaj smeji. ljubezni sok si dal na oči zaljubljenemu. Nič ni bolj zabavnega Iz te napake pa po nujnosti sledi, od reči, kjer smisla ni. da gre ljubezen v sovraštvo, in ne obratno. ŠKRAT 98 SLG Celje Sen kresne noči 99 Oberon in Škrat se umakneta. bi se gotovo lepše vedla do dekleta, mi ne prisegala ljubezni, ne laskala, Nastopita Lisander in Helena. medtem ko me, kot dobro vem, sovražita, ne bi postala, tekmeca za Hermijino LISANDER srce, še tekmeca v posmehovanju meni. Zakaj si misliš, da te zbadam, ko ti dvorim? O, sila plemenito je in prav možato, Posmeh pač ni stvar, ki bi jo škropile solze. da norce brijeta iz ubogega dekleta! Ko ti prisegam, glej, da jočem; in v prisegah, Pah! Če bila bi vredna svojega denarja, v solzah rojenih, je prav zmeraj vsa resnica. se ne bi na devico spravljala takole Kako se zdi ti, da se posmehujem ti, in se naslajala nad njeno žalostjo. ko pa vse moje ima pečat iskrenosti? LISANDER HELENA Demetrij, ni lepo od tebe to, kar delaš – Vse zvitejši postajaš. Ko resnica ena ti ljubiš Hermijo in veš, da jaz to vem; pobija drugo – o, peklenski boj! Prisegel in na tem mestu ti slovesno, prostovoljno si Hermiji. Ali boš to zdaj kar preklical? odstopam delež svoj na njenem srcu – Če stehtaš dve obljubi, boš natehtal nič. v zameno mi prepusti lepo Heleno, Prisege njej in meni so na tehtnici ki moja je ljubezen zdaj in bo za vedno. enako težke – toliko kot vse laži. HELENA LISANDER Še nisem slišala bolj praznega čvekanja. Ko sem prisegal njej, se mi je bledlo. DEMETRIJ HELENA Lisander, Hermijo obdrži: jaz je nočem; Pa tudi zdaj se ti, ko se ji tu odrekaš. če sem jo ljubil kdaj, je to zdaj pač preteklost – moje srce jo je na kratko obiskalo, LISANDER zdaj pa se k Heleni vrnilo je domov Demetrij je zaljubljen vanjo, ne pa vate. in bo pri njej ostalo. DEMETRIJ (se prebudi) LISANDER O Helena, boginja, nimfa ti popolna! Helena, ne bo. S čim naj se merijo oči ti, ti ljubezen? Kristal ni nič v primerjavi. Rdeče, zrele DEMETRIJ so tvoje ustnice, vabljive kakor češnje! Ni važno mi, ali razumeš mojo željo, Še najčistejši beli sneg v višavah Tavrov, samo spoštuj jo, ker sicer boš drago plačal. ki ga dviguje vzhodni veter, črn je Poglej, tu zdaj gre tvoja ljuba, tamle je. kot vran, ko za primero dvigneš dlan: poljubljam belo te princeso, to obljubo radosti! Nastopi Hermija. HELENA HERMIJA (Lisandru) O, pekel! O, sramota! Zarotila sta se Noč temna, ki očesu vzame zmožnost vida, oba v tej grdi smešnici na moj račun. na drugi strani dobro izostri uho Posmeh, žalitve takšne – to se ne spodobi, in delež, ki ga vzame od našega pogleda, od vaju bi pričakovala več manir. z obrestmi nam velikodušno plača v sluhu. Mar ni dovolj, da me sovražita – to vem – Lisander, niso me oči k tebi privedle, se morata prav res še družno norčevati? temveč uho, ki je zaslišalo tvoj glas. Ti in Lisander – če bila bi res moža, Ampak povej – zakaj si me skrivaj zapustil? 100 SLG Celje Sen kresne noči 101 LISANDER HERMIJA Čemu pa bi ostal, preslišal klic ljubezni? Res ne razumem tega tvojega izbruha. Ne žalim te – prej je obratno, in ti žališ mene. HERMIJA Ljubezen da te je odvedla stran od mene? HELENA Ne delaj se, da nisi ravno ti poslala za menoj LISANDER Lisandra, pesnit hvalnice mojim očem in mojemu obrazu, Ljubezen, res, prav ta mi ni pustila ostati, prepričala Demetrija, ki je tvoj drugi ljubček, do lepe Helene, katere žar je v temi medtem ko mene prej je brcnil stran od sebe kakor psa, močnejši od vseh ognjenih zvezd na nebu. naj kliče me boginja, nimfa, pa popolna in izjemna, Zakaj si me sploh šla iskat? Mar ti ni jasno, nebeška, dragocena? Le zakaj bi to govoril da te ne maram več in sem zato odšel? meni, ki me sploh ne mara, in zakaj bi zdaj Lisander zanikal, da te ljubi (vem, da te močno), HERMIJA ponujal pa ljubezen meni, kakor da iskreno, Ne misliš tega, kar mi govoriš. To ni res. če ne zato, ker si ju k temu napeljala? Zavedam se – nisem občudovana kakor ti, HELENA deležna tolikšne ljubezni in takšne sreče, Poglej jo, tudi ona je v komplotu z njima! temveč trpim, ker ljubim, ampak nisem ljubljena. Očitno so sklenili s skupnimi močmi Zakaj namenjaš mi sovraštvo, ne sočutja? pretvarjati se in grdo me sramotiti. – Žalivka Hermija, ti nehvaležnica, HERMIJA si s tema dvema skupaj mi napletla mrežo Sploh ne razumem, kaj bi rada rekla. laži, ki me ujeto v njej trpinčite? So res vsi najini pogovori, nadvse zaupni, HELENA pa sestrske obljube in vse skupne ure, Lepo, lepo, kar dalje hlini resnost ki so odtekale od naju vse preurno – in se spakuj, ko ti obrnem hrbet, mar je vse to nenadoma pozabljeno? mežikajte drug drugemu, naprej gonite šalo: Prijateljstvo iz šolskih dni, nedolžnost dveh deklet? ta hec – prav dobro z njim vam gre – bo šel v anale. Tedaj sva, Hermija, kot demiurginji Če bi bilo v vas kaj usmiljenja, manir in plemenitosti, na istem blagu vezli skupaj eno rožo, pa si me vendar ne bi na tak grd način privoščili. na isti deki sva sedeli druga ob drugi No, zbogom zdaj. Za stvar sem delno kriva tudi sama, in isto pesem v istem duru peli, popravila jo bom z umikom ali smrtjo. kot bi bili v enem telesu, s skupnimi rokami, boki, skupnim glasom in razumom. Rasli sva LISANDER kot ljubki češnji dvojčici na enem peclju, Ostani, dobra Helena; poslušaj moje pojasnilo, na videz vsaka zase, ljubezen moja, duša moja in življenje, Helena. ampak združeni v tej ločenosti; na videz v dveh telesih, a z le enim srcem, HELENA kakor na grbu: dvoje ščitonoscev, Prekrasno! toda oba pod eno samo krono. In zdaj boš to preteklost strgala na dvoje, HERMIJA (Lisandru) se pridružíla tema dvema v norčevanju? Dragi, no, ne žali je. To ni prijateljstvo, to se dekletu ne spodobi: sramoto delaš vsemu najinemu spolu, DEMETRIJ (Lisandru) čeprav sem jaz edina, ki zato trpi. In če te ona ne preprosi, te bom jaz prisilil. 102 SLG Celje Sen kresne noči 103 LISANDER LISANDER Prav toliko me boš prisilil, kakor me bo ona preprosila: Demetrij, držal bom besedo, ki sem ti jo dal. te tvoje grožnje niso nič močnejše od njenega rotenja. Z življenjem svojim ti prisegam, da te ljubim, Helena, DEMETRIJ z življenjem, ki sem ga pripravljen dati, Ko bi namesto tega imel tvojo podpisano zavezo … da vsakomur, ki dvomi v to ljubezen, dam dokaz, da se je zmotil. prešibke so vezi, ki te držijo – ne verjamem ti. DEMETRIJ LISANDER Jaz pravim, da te ljubim bolj, kot bi te mogel on kdajkoli. In kaj naj? Naj jo udarim, tepem, jo ubijem? Že res, da jo sovražim, ampak tega ne bom stóril. LISANDER Tedaj pa stopiva na stran in mi dokaži. HERMIJA Ali lahko storiš kaj hujšega kot to, da me sovražiš? DEMETRIJ Sovraštvo – ljubi bog, zakaj? Kaj je narobe, dragi? Z veseljem – greva! Mar nisem Hermija? In nisi ti Lisander? Enako lepa sem še vedno kakor prej. HERMIJA Sinoči si me ljubil – a odtlej si me tudi zapustil. Joj, Lisander, kam bo to privedlo?! Zakaj tako? – Bogovi, saj ni res! – Je možno, da si mislil resno? Zgrabi Lisandra. LISANDER LISANDER To lahko prisežem; Izpusti me, južnjakinja! in nikdar več te nočem videti. Zato opusti upanje, vprašanja, dvome: DEMETRIJ (Hermiji) resničnejše resnice ni na svetu Poglej ga – hlini, od te, da te sovražim, Heleno pa ljubim. da se te skuša otresti. (Lisandru) Delaš se, da rad bi šel za mano, ampak na koncu boš ostal na mestu, reva! Hermija ga izpusti. LISANDER (Hermiji) HERMIJA Dol z mene, mačka, klop! Izpusti me, grdoba, Moj bog! (Heleni) Sleparka, ti od znotraj gnili cvet, sicer te stresem s sebe kakor kačo. tatica, ki ljubezen krade! Sred noči si sem prišla in ljubemu Lisandru izmaknila srce? HERMIJA Od kod naenkrat ta surovost? Ves si spremenjen – HELENA kaj je to, ljubi? Ja, to bo. Ti ni ostalo nič spodobnosti, dekliške zadržanosti, LISANDER ti ni ob vsem tem nič nerodno? Mar bi rada mi zvabila Ljubi? Proč, ciganka, dvakrat zapečena! besede jezne z nežnega jezika? Proč, grenka pilula, napoj nagnusnega okusa! Sram, sram te bodi, ti lažnivka, lutka brez srca! HERMIJA HERMIJA Menda se šališ, ne? Kaj? Da sem lutka? Ah, saj vidim, kam s tem meri. Gotovo bi se rada z mano merila HELENA v višini; hvali se, da je visokorasla Seveda, kot se tudi ti. in da prav s tem, s svojo postavo, da s svojo visokostjo ga je osvojila. 104 SLG Celje Sen kresne noči 105 Si misliš, da tako visoko leta vajina ljubezen, DEMETRIJ ker sem v primeri s tabo majhna in pritlikava? Prav res, ne bo, četudi si na njeni strani. Se ti zdim majhna, no, povej, ti mlaj načičkani! Se ti zdim majhna? Ne dovolj, ti rečem, HELENA da moji nohti ne bi segli do tvojih oči. O, ko je jezna, je prebrisana in ostrega jezika in že ko sva hodili v šolo, je bila lisičje zvita. HELENA Že res, da je drobižek, zna pa biti tudi silno divja. Čeprav se mi smejita, fanta, prosim – branita me pred njo: ne znam se kregati HERMIJA in srboritost mi je čisto tuja; »Drobižek«, spet? Ves čas to – »majhna« in »drobiž«. prav plaha sem, kot pristoji devici. Zakaj ji dovoljujeta, da se mi posmehuje? Ne dopustita ji, da me udari, pa čeprav se vama zdi, Pustita me, da se je lotim. da bi bila ji, ki je dokaj manjša od mene, zlahka kos. LISANDER Spelji se, pritlikavka, HERMIJA ki kot otrok nisi dovolj pojedla, »Manjša«? Glej no – spet! frnikola, želodek – HELENA DEMETRIJ Ne bodi tako jezna, dobra Hermija, Vse preveč se trudiš ki vselej sem te imela rada za njo, ki vsega tega čisto nič ne ceni. in varovala sem skrivnosti tvoje, ti nikoli škodovala – Pri miru pusti Heleno in ne izrekaj njenega imena, edino s tem, da sem Demetriju iz ljubezni pa ne poskušaj se postavljati za njo; ker če ji boš povedala, da se boš skrila tu v tem gozdu. izkazoval ljubezen, ali tudi zgolj namigoval, Sledil ti je, jaz pa iz ljubezni njemu, bo imelo to visoko ceno. a on me je odganjal stran in mi grozil, da me bo udaril, brcnil, ja, celo ubil. LISANDER Zdaj pa te prosim, pusti mi, da grem; Zdaj me ne drži več. svojo naivnost bom odnesla s sabo v mesto Zdaj kar za mano, če si upaš, da izmeriva, in vam vsem skupaj nehala slediti; pusti me, da grem: kateri od naju je do Helene upravičen. saj vidiš, da sem le neumna trapa. DEMETRIJ HERMIJA »Za tabo«?! Ne – ob boku z bokom grem s teboj. Potem pa pojdi. Kdo te zadržuje? Demetrij in Lisander odideta. HELENA Nespametno srce, ki ga tu puščam za seboj. HERMIJA Ti, gospodična – vsa ta kolobocija je tvoja krivda. (Helena se umakne.) HERMIJA Ne umikaj se. Kaj, puščaš ga Lisandru? HELENA HELENA Prav nič ti ne zaupam, Ne, Demetriju. ne bom ostala v tvoji slabi družbi. Hitre pesti imaš, boljše za pretep, LISANDER jaz pa sem daljših nog in zlahka ti zbežim. Ne boj se, Helena, nič ti ne bo storila. 106 SLG Celje Sen kresne noči 107 Odide. ŠKRAT Vilinski moj gospod, z vsem tem se že mudi, HERMIJA saj zmaji teme hitro režejo oblake Prečudno je vse to – ne vem, kaj reči. in tamle že blešči Avrorina glasnica, ki njen prihod duhove, sem in tja blodeče, Odide. prežene spet v grobove; in uboge duše, ki večno spijo na križiščih in v rekah, OBERON (Škratu) so že odšle v svoje črvive postelje – Vse to je plod tvoje neskrbnosti; ves čas se motiš da ne bi dan uzrl njihove nesreče, ali pa se nalašč obnašaš kot falot. so prostovoljne izgnanke iz krajine luči, za družbo vselej jim je črnooka tema. ŠKRAT Verjemi, senčni kralj, bila je zmota. OBERON Ampak dejal si mi, da bom možakarja spoznal A midva sva duhova čisto druge sorte: po tem, da bo oblečen po atensko, jaz sem se dostikrat že z jutrom ljubkoval in v tem oziru sem nalogo dobro opravil – in kot gozdar sprehajam se lahko po gajih, v oči sem soka nakapal Atenčanu; še tudi ko skozi ognjena vzhodna vrata in všeč mi je, priznam, da se tako je izšlo, prelepi žarki že zalijejo Neptuna ker tole pričkanje med njimi me zabava. in mu v zlato zelene vode spremenijo. Vseeno pa pohiti, nič se ne obiraj; OBERON vse morava urediti, preden pride dan. Glej, tekmeca sta šla iskat si kraj za boj: pohiti, Robin, in napravi noč temnejšo; Odide. nemudoma ovesi zvezdni svod z meglo, ki bo bolj gosto črna kakor Aheront, ŠKRAT odvedi prepirljiva tekmeca vsaksebi, Sem ter tja, sem ter tja, da eden drugemu ne pride več na pot. vodil ju bom sem ter tja: Zdaj si spremeni glas, da bo kakor Lisandrov, strah, trepet Aten, poljá in z njim Demetrija z žalitvami razkuri, sem, vodil ju bom sem ter tja. spet drugič divje se razburjaj kakor slednji; Aha, eden že prihaja. narazen drug od drugega tako ju vodi, dokler ju ne ujame sen, kot smrt globok, Nastopi Lisander. sen s krili netopirja in nogami iz svinca. Zatem Lisandrovo oko premaži s tem (Škratu poda cvetlico): LISANDER sok te rastline ima čarobno namreč moč, No, kje si zdaj, Demetrij, važič? Daj, zakliči. da iz očesa spečemu povleče zmoto in naredi, da vidi spet kot običajno. ŠKRAT (z Demetrijevim glasom) Ko se bo zbudil, se mu bo celotna burka Tu, podlež, čakam z mečem v roki. Kje si ti? zdela kot prazne sanje, kakor tudi njej; zaljubljenca se bosta povrnila v mesto, LISANDER dosmrtno zvezana drug z drugim v ljubezni. V trenutku bom pri tebi. Medtem pa ko se s to zadevo boš ukvarjal, bom jaz odšel k Titaniji in odpeljal dečka, ŠKRAT (z Demetrijevim glasom) zatem odrešil ji oči zagledanosti Kar za mano torej, v nakazo in tako bo vse, kot mora biti. na čim bolj ravna tla. Lisander odide. 108 SLG Celje Sen kresne noči 109 Nastopi Demetrij. ŠKRAT (z Lisandrovim glasom) Le malo dalje: tukaj sem. DEMETRIJ Lisander, spet se oglasi! DEMETRIJ Ali bežiš, ti reva? Si mi mar utekel? Spet nič; smejiš se mi, in to boš drago plačal, Kam si se skril – v grmovje? No, oglasi se! če kdaj še tvoj obraz uzrem v svetlobi dneva. Po svoje pojdi zdaj. Utrujenost mi pravi, ŠKRAT (z Lisandrovim glasom) naj se iztegnem na tej hladni postelji. Ti sam si reva; važiš se pred zvezdami Ko vstane dan, pa kar verjemi, da te obiščem. in grmom praviš, da bi se z menoj spopadel, a se kar skrivaš. Pridi, mevža, ti mladiček, Leže in zaspi. da te nabijem s palico, ker meča si pač ne zaslužiš. Nastopi Helena. DEMETRIJ HELENA Kje si zdaj – ali si tu? O, dolga noč, o, mučna in naporna noč – daj, skrajšaj svoje ure! In zasij, tolažba, ŠKRAT (z Lisandrovim glasom) da se lahko po dnevni luči vrnem v mesto, Pridi: drugod se izkaže, kdo je več moža. čim dlje od teh, ki jim odveč je moja družba. In sen, ki kdaj pa kdaj zapreš oči tegobi, Odideta. za hip še iz moje lastne družbe me ugrabi. Nastopi Lisander. Leže in zaspi. LISANDER ŠKRAT Pred mano stopa in me kliče ter izziva, Trije le – to pa ne gre; ko pridem tja, od koder kliče, pa ga ni. štirje pač so dva in dve. Hitreje noge nosijo ga, lopova: sem hitro mu sledil, a je hitreje bežal, Nastopi Hermija. jaz pa sem na tej slabi, temni stezi padel. Tu zdaj počijem. (Leže.) Pridi kmalu, dobri dan, Tu gre zdaj, prav vroče glave. in mi posveti, pa čeprav le z bledo sivo, Lump je Kupid, da iz zabave pa našel bom Demetrija in se maščeval. spravlja deklice v težave. Zaspi. HERMIJA Izčrpana sem, nisem še tako trpela, Nastopita Robin (Škrat) in Demetrij. posuta z roso in opraskana od trnja, ne morem se več plaziti, ne morem dalje; ŠKRAT (z Lisandrovim glasom) ne zmorejo slediti noge moji želji. Ho, ho! Zakaj mi ne slediš, ti strahopetec? Tu bom počivala, dokler ne vstane zarja. Če se spopadeta – nebo varuj Lisandra. DEMETRIJ Pa bij se z mano, če si upaš – ampak vidim, Leže in zaspi. da tu bežiš pred mano, ne da bi si upal ustaviti se in pogledati v oči mi. No, kje si zdaj? 110 SLG Celje Sen kresne noči 111 ŠKRAT PAJČEVINA Le mirno sanjaj Na uslugo. sredi rož. V oko ti kanem, KLOPČIČ dobri mož, Monsieur Pajčevina, dobri moj monsieur, pograbite svoje orožje in zdravila. mi uplenite v rdeč telovnik odetega čmrlja z osatovega cveta ter mi, dobri monsieur, prinesite njegov medni mešiček. Ampak kar počasi Robin nanese nektar na Lisandrove oči. in mirno, monsieur, in previdno, da se mešiček ne razpoči, dobri moj monsieur; prav žal bi mi bilo namreč, če bi se utopili v tovoru Ko prebudiš se, medu, signor. (Pajčevina odide.) Kje je monsieur Gorčica? spet vesel boš te, ki jo je GORČICA kruto vzela Na uslugo. čarovnija. Prastar pregovor govori, KLOPČIČ naj vsak se svojega drži – Roko sem, pa stresiva, monsieur Gorčica. Prosim, in ko zbudiš se, to se potrdi: kar sproščeno, brez formalnosti. Janezu gre Mica, kot veli pravica; GORČICA ona se bo vrnila k njemu, in vse bo, kakor mora biti. Kaj lahko storim za gospoda? Odide. KLOPČIČ Samo tole malenkost, dobri moj monsieur – pomagajte kavalirju Pajčevini praskati. K brivcu moram, monsieur, dozdeva se mi namreč, da imam že prav neverjetno kosmata lica. Veste, mogoče 4. dejanje, 1. prizor je vse skupaj oslarija, a sem res strašno občutljiv – ena sama dlaka me zaščemi, pa si že ne morem kaj, da se ne bi praskal. Gozd TITANIJA Medtem ko na odru še vedno spijo štirje zaljubljenci, Bi rad morda poslušal glasbo, dragec moj? nastopijo vilinska kraljica Titanija, zabavljač Klopčič in vilinci, za njimi pa, ne da bi ga ti videli, še kralj Oberon. KLOPČIČ Za glasbo imam kar precej posluha. No, pa naj TITANIJA zaigrajo na pokalice in kravje zvonce. Daj, pridi, sedi na cvetlično posteljo, jaz pa bom božala tvoja prelepa lica, TITANIJA ti vdevala dišeče vrtnice v lase Še to povej mi, ljubi, kaj bi rad prigriznil. in ljubkovala tvoja imenitna ušesa. KLOPČIČ KLOPČIČ Ne vem, kaj bi – izgubil sem krmilo: ampak recimo presen oves, Kje je Grahek? ta bi mi mogoče teknil. Prilegel bi se mi najbrž tudi snop sena: ničesar ni, kar bi se moglo meriti z dobrim sladkim senom. GRAHEK Na uslugo. TITANIJA Poslala bom katero od korajžnih vil, KLOPČIČ da najde veveričino zalogo in oreščkov ti prinese. Popraskajte me po glavi, Grahek. Kje je monsieur Pajčevina? 112 SLG Celje Sen kresne noči 113 KLOPČIČ Bodi, kot bila si prej, Raje bi prgišče ali dve suhega graha. Ampak prosim, naj me glej, kot gledala si prej. tvoji zdaj ne motijo; spati moram, ves liturgičen sem že. Roža ta Dianina bo Kupida premagala. TITANIJA Zdaj se, kraljica Titanija, zbudi. Torej zaspi, jaz pa te bom objela. Vilinci in vile, stran, vsak v svojo smer. TITANIJA (se prebuja) Moj Oberon, kakšne reči sem videla – Vilinci in vile odidejo. in mislila, da sem se zaljubila v osla. Objela te bom, kot se slak ovije nežno OBERON okrog kovačnika, kot se bršljan Glej, tam leži tvoj ljubi. nadene v prstanih na veje bresta. Kako te ljubim in kako te obožujem! TITANIJA Le kako se je moglo to zgoditi? Klopčič in Titanija zaspita. Kako mi je zdaj gnusen ta njegov obraz! Nastopi Robin Dobričina (Škrat) OBERON Le tiho zdaj, in Robin, vzemi mu to glavo. OBERON Titanija, naj takšno glasbo zaigrajo, Pozdravljen, dobri Robin. Vidiš, kakšen lep prizor? da jih vseh pet utone v sen, ki bo kot smrt. A zdaj se mi že smili v tej zatreskanosti; le malo prej sem srečal jo v gostem gozdu, TITANIJA kjer je iskala rož za svojo trapasto nakazo, Igrajte glasbo, takšno, ki začara v spanec! pa sem ji jih napel in sva se skregala. Kosmata senca mu je namreč okrancljala Zasliši se tiha glasba. s prekrasno kronico iz svežih in dišečih rož, in iste rosne kapljice, ki so bile poprej ŠKRAT (odstranjujoč oslovsko glavo s Klopčiča) cvetovom njihovim kot orientalski biseri v okras, Zdaj spet boš z lastnim maloumnim vidom zrl. so zdaj se v njihovih očescih lesketale kot solze objokovanja lastnega ponižanja. OBERON Še malo sem si jo privoščil ter jo zbadal Naj zazveni. (Glasba postane glasnejša.) In daj, kraljica, primi me, in ona mi je milo prigovarjala, naj neham, in s plesnimi koraki bijva tla, kjer spijo. (Titanija in Oberon zaplešeta.) takrat pa sem ji rekel, naj mi izroči ukradenca, Zdaj obnovljeno je prijateljstvo med nama in res mi ga je dala, in to takoj, in neki vili naročila, in jutri bova opolnoči lahko slovesno naj ga odnese v moje sobe v deželi vil. ter zmagoslavno zaplesala pri Tezeju Zdaj ko je deček moj, ji bom odvzel in v hišo z blagoslovom priklicala srečo. slepoto strašno iz oči, in poleg tega, Škrat, Kar tri poroke se bodo takrat slavile: še odstranil spremenjeno bučo Tezejeva, ob njej pa teh dveh naših parov. z ramen tega atenskega obrtnika, da ko se bo zbudil skupaj z ostalimi, ŠKRAT se bodo vsi lahko vrnili v mesto Slišiš, kralj, napni ušesa, in se dogodkov te noči spominjali klic škrjančka dol z drevesa? le še kot hudih sanj. A najprej razpustim urok nad vladarico vil. OBERON Jutro gre, Titanija, Stisne sok v njene oči. in midva spet pod plašč noči, 114 SLG Celje Sen kresne noči 115 urno zdaj okrog sveta, EGEJ še luna naj nama sledi. Gospod moj, ta, ki tule spi, je moja hči, ta je Lisander, ta Demetrij – TITANIJA in tole Helena, od starca Nedarja. Greva, spotoma, gospod, In le zakaj so skupaj tu? pa vendarle razloži mi, kako da si me našel tod, TEZEJ na tleh ležečo med ljudmi. Očitno so že navsezgodaj vstali in obhajali majsko obredje, pa nekod izvedeli za naš načrt Oberon, Robin in Titanija odidejo. in sem prišli, da bi ga zdaj še skupaj z nami. Toda povej, Egej: mar ni prav danes dan, Zazvenijo rogovi. Nastopijo Tezej s svojim spremstvom, Hipolita, Egej. ko mora Hermija povedati, kako je izbrala? TEZEJ EGEJ Naj gre nekdo poiskat oskrbnika gozda. Res je tako, gospod. Majsko obredje je končano, in ker je z nami še predstraža dneva, TEZEJ naj moja draga sliši pesem mojih psov. Ti, reci lovcem, naj z rogovi jih zbudijo. Spustite jih v dolini na zahodu, pa naj stečejo. No, kaj sem rekel? – Brž po oskrbnika. Eden od služabnikov odide. Vpitje. Zvok rogov. Vsi speči vstanejo. Eden od služabnikov odide. No, dobro jutro, vi. Gregorjevo je mimo – Kraljica, šla bova na vrh te gore, se take sorte ptički tako pozno ženijo? od tam poslušala to glasbeno zmešnjavo pasjih glasov in njihovih odmevov. Demetrij, Helena, Hermija in Lisander pokleknejo. HIPOLITA LISANDER Nekoč bila sem s Herkulom in Kadmom, Opravičujem se, gospod. ko sta obkolila medveda v nekem kretskem gozdu s špartanskimi mastifi: nikdar prej še nisem slišala TEZEJ bolj plemenitega tuljenja: ne le gaji, Ah, prosim, no, vstanite. tudi nebo, studenci, vse naokoli – vse se je zdelo, kot da laja v eno: nežen grom, Vstanejo. kakofonija blagoglasna, kakor je še nisem čula. Vidva sta tekmeca in sovražnika, to vem – TEZEJ od kod zdaj torej takšen mir na svetu? Špartanski pasmi so podobni tudi moji psi, Mar ni več med sovražnikoma sumničavosti, enako gubasti in peščene barve, z dolgimi ušesi, da brez skrbi ležita drug ob drugem? ki brišejo jim roso z glav; so močnih nog, s podbradki kakor pri tesalskih bikih, LISANDER počasni, vendar vztrajni lovci, njihovi glasovi Gospod, le zmedeno lahko odgovorim, pa v harmoniji kot zvonovi vsak z vsakim – napol sem buden, a napol še spim. Resnica je, bolj milozvočen lajež se še ni razlegal prisežem, da ne vem, kako prišel sem sem. po Kreti ne po Šparti in ne v Tesaliji. A zdaj, ko o tem premlevam – res bi rad No, saj boš slišala. – Hej, stop! Le kaj so to za neke nimfe? povedal po pravici –, se mi zdi, da je bilo takole: Prišel sem s Hermijo. Hotela sva 116 SLG Celje Sen kresne noči 117 oditi iz Aten, zbežati daleč stran HERMIJA pred dolgo strogo roko mestnega zakona – Kakor bi gledala s priprtimi očmi, bi rekla, in je zato vse podvojeno. EGEJ Dovolj, gospod – dovolj smo slišali. HELENA Pravico hočem – naj zgodi se, kot zahteva zakon. Prav imaš. Zbežati sta hotela in s tem, Demetrij, In kakor izgubljen dragulj me našel je Demetrij, oba naju grdo ogoljufati: če kdaj prej ni bil moj, zdaj je. tebe za ženo, mene za besedo, ki sem ti dal jo, da bo tvoja žena. DEMETRIJ Pa ste prepričani, DEMETRIJ da smo sploh budni? Meni se dozdeva, Gospod moj, Helena mi je povedala skrivnost, da morebiti še kar spimo in sanjamo. Ni bil mar tu za njun načrt, da prideta v ta gozd, zdaj vojvoda in nam naročil, naj gremo za njim? in jaz sem besen jima sem sledil, prelepa Helena pa iz ljubezni meni. HERMIJA Ne vem pa, dobri moj gospod, katera sila – Ja, pa moj oče z njim. vsekakor pa bila je silna – je stalila ljubezen mi do Hermije kot sneg, HELENA da danes zdi se kot spomin na igračko, In še Hipolita. ki kot otrok sem jo oboževal, medtem ko zdaj vso svojo vero in dobroto LISANDER posvečam Heleni, ki želja je, In res je rekel, da naj mu sledimo k templju. veselje mojega srca. Prav z njo, gospod, sem bil v zaroki, preden sem se srečal s Hermijo. DEMETRIJ In kot se ti v bolezni kakšna hrana upre, Potem smo torej budni. Kar za njim pojdimo potem pa se ti zdravemu povrne tek po njej, in spotoma drug drugemu povejmo o svojih sanjah. tako zdaj spet si Helene želim, jo ljubim ter hrepenim po njej in večno ji bom zvest. Zaljubljenci odidejo. TEZEJ KLOPČIČ (se zbudi) Zaljubljenci, prav dobro, da smo tu se srečali, Ko pride moja iztočnica, me pokličite, pa se bom oglasil: naslednja je ampak o tem se bomo dalje pogovarjali pozneje. »Prelepi Piram«. Hej-ho! Peter Tram! Mehar Pisk! Kotlar Dulc! Prekla! Za zdaj, Egej, ravnal bom proti tvoji volji, O moj bog! Odšli so in me pustili tu spečega! Pa prav neverjetne sanje v svetišču pa se bosta kmalu skupaj z nama sem imel. Sanje tako daleč onkraj človeške pameti, da jih ne bi znal nihče za večno zvezala še ta dva para. – opisat. Kdor bi hotel razložit takšne sanje – ta bi bil pač navaden osel. Ker se je jutro vmes malce postaralo, V sanjah se mi je zdelo, da sem – ampak tega se ne da povedat. Zdelo bomo načrtovani lov nekoliko odložili. se mi je, da sem – in da imam – ampak kdor bi skušal povedat, kaj se mi Vrnimo se v Atene, tri in trije, je zdelo, da imam, ta bi bil pač tepec. Človekovo oko ni slišalo in uho z gostijo bomo tole proslavili. ni videlo, človeška dlan še ni okusila in jezik še ne mogel razumet, srce Pridi, Hipolita. pa ne opisat, kakšne so bile te moje sanje. Petra Trama bom prepričal, naj o njih napiše balado. Njen naslov bo »Klopčičeve sanje«, ker so Tezej odide, z njim pa tudi njegovo spremstvo ter Hipolita in Egej. bile zapletene kot klobčič; in zapel jo bom proti koncu predstave, pred vojvodo. Ali pa jo bom morda, da bo še bolje, zapel ob Tizbini smrti. DEMETRIJ Vse je nekako majhno in nerazločno, Odide. kot daljne gore, ki se stapljajo z oblaki. 118 SLG Celje Sen kresne noči 119 4. dejanje, 2. prizor TRAM Klopčič! O, kakšen okrasen dan! O, srečna ura! Atene KLOPČIČ Nastopijo Tram, Pisk, Dulc in Prekla. Mojstri, nekaj neverjetnega se mi je zgodilo – ampak nič me ne sprašujte, kaj; ne bom naj več Atenčan, če vam izdam. Ma TRAM vse vam bom povedal točno tako, kot se je res zgodilo. Ste poslali koga h Klopčiču domov? Se je že vrnil? TRAM PREKLA No, da slišimo, dragi Klopčič. Nihče ni slišal od njega. Gotovo so ga ugrabili. KLOPČIČ PISK Za zdaj niti besede. Vse, kar bom rekel, je, da je vojvoda že povečerjal. Če se ne vrne, je z našo igro konec; brez njega Poiščite svoje preobleke, močne vrvice za brade in nove trakce za ne moremo nadaljevat, kajne? svoje čevlje, potem pa pridite k palači – tam se dobimo; vsak naj ponovi svojo vlogo; da ne okolišim – naša predstava je bila izbrana. TRAM V vsakem primeru poskrbite, da bo imela Tizba čisto obleko, tisti, ki Ne, nemogoče bi bilo: v vseh Atenah ga ni moža, igra leva, pa naj si ne postriže nohtov ravno zdajle, da bodo videti ki bi mogel Pirama zaigrat tako kot on. kot levji kremplji. In še, dragi moji igralci, ne jejte česna ali čebule, saj mora biti naš dah svež, in če bo vse tako, sem prepričan, da se PISK jim bo zdela komedija odlična. Dovolj besed. Gremo! Gremo, brž! Res je, Klopčič je pač najbolj bister med vsemi atenskimi rokodelci. Odidejo. TRAM Ja, in še najlepši med njimi, pa pravi tiran med mestnimi pevci. PISK 5. dejanje, 1. prizor Reče se »titan«: »tiran«, naj mi Bog oprosti, pač ni nič dobrega. Tezejeva palača v Atenah Nastopi mizar Spah. Nastopijo Tezej, Hipolita in Filostrat, gospoda ter služabniki. SPAH Mojstri, vojvoda se vrača iz templja, poleg njega pa so se poročili HIPOLITA še dva ali trije pari gospodov in gospa. Če nam predstava ne Čudaško je, Tezej, kar govorijo ti zaljubljenci. bi propadla, bi se vsi skupaj kopali v slavi in denarju. TEZEJ PISK Čudaško prej kakor resnično: ne verjamem Joj, dobri Klopčič! Tako je izgubil šest penijev na dan do konca tem njihovim grotesknim bajkam in tem zgodbicam o vilah. življenja; teh šest penijev na dan mu pač s predstavo ne bi ušlo: Zaljubljenci so kakor blazneži pregretih glav glavo stavim, da bi mu dal vojvoda za vlogo Pirama vsaj toliko; in bujne domišljije, ki pripušča vase in zaslužil bi si jih: šest penijev na dan za Pirama, ali pa nič! več, kot je hladni um sposoben razumeti. Norec in zaljubljenec in pesnik – Nastopi Klopčič. vseh treh je ena sama domišljija. Če prvi, norec, vidi več demonov, kot jih je v peklu, KLOPČIČ ni drugi, naš zaljubljenec, prav nič manj blazen: Kje so zdaj ti fantje? Kje so moji tovariši? lepoto Helene Trojanske vidi na Cigankinem obrazu. In pesnikovo oko, ki bega v ustvarjalni mrzlici, 120 SLG Celje Sen kresne noči 121 od zemlje k nebu in obratno pogleduje – FILOSTRAT (izroči Tezeju list papirja) kot domišljija tujemu, neznanemu prida obliko, Tu je seznam zabavnih točk, ki so na voljo. prav tako njegovo pesniško pero Gospod naj sam odloči, kje začnemo. mu da telo in nič, ki je kot prazen zrak, postavi na konkretno mesto ter mu da ime. TEZEJ (bere) Prav zvita tica je prebujna domišljija: »Spopad s kentavri, o katerem bo zapel če si nečesa lepega močno želi, atenski kastriot ob glasbeni spremljavi harfe«. si brž izmisli kaj, kar to prinese; Ne, tega ne bi: svoji ljubi sem o tem že pravil, in če v temi jo v mreže strah zapreda, ko sem ji hvalil drznost svojega rojaka Herkula. ti zlahka grm spremeni v medveda. Bere. HIPOLITA Vseeno pa se zdi, da cela zgodba te noči »Razjarjene bakhantke v pijanosti in ta izkrivljenost dojemanja, ki vsem je skupna, raztrgajo tračanskega rapsoda«. nam pričata, da ni šlo le za utvaro domišljije, Ta je že stara – že takrat so jo igrali, temveč za nekaj bolj resničnega in gotovega. ko sem nazadnje zmagovit prišel iz Teb. Je pa zares vse skupaj čudno in čudaško. Bere. Nastopijo zaljubljenci: Lisander, Demetrij, Hermija in Helena. »Pogrebnica devetih muz za Učenostjo, TEZEJ ki je umrla brez prebite pare«. Poglejte, tu so zdaj zaljubljenci, vsi srečni. – To je gotovo pač satira, kritična in ostra, O, radost, dragi moji! Radost in zaljubljenost vsekakor nekaj neprimernega za svatbo. naj bosta v vaših srcih! Bere. LISANDER A še več kot tam In še za konec: »Dolgovezen kratek skeč o Piramu naj se ju najde v tvojih dnevih in nočeh, o knez! in Tizbi, skrajno tragično zabaven«. »Zabaven« in še »tragičen«? Pa »kratek« in obenem »dolgovezen«? TEZEJ Saj to je kot vroč led ali pa črn sneg! Pridružite se zdaj, in skupaj se odločimo, Kako gre vendar eno z drugim skupaj? kako si bomo, s kakšnimi predstavami in plesi, pokrajšali tri dolge ure med poobedkom in nočjo. FILOSTRAT Kje se zdaj skriva naš načrtovalec razvedrila? Predstavica je to, gospod, kakih deset besed je dolga – Kako nas bo razveselil? Ne bo nobene igre, ne vem, ali sem kdaj že videl krajšo –, ki nam bi omilila muko dolgočasja? a hkrati že za teh deset predolga Filóstrat, pridi sem! in torej dolgovezna; v igri namreč ni ne besede ne igralca, ki bi bil na mestu. FILOSTRAT (stopi naprej) In tragična je prav gotovo, moj gospod: Na uslugo, najmogočnejši Tezej. tam proti koncu se naš Piram pokonča, in ko sem gledal vajo, so mi, to priznam, TEZEJ v oči ob tem privrele solze – ampak solze smeha, Povej – kako nas boš nocoj pokratkočasil? debele, kot jih nisem še nikdar potočil. S predstavo, glasbo? Ker kako drugače naj ukrotimo dolgčas, če ne z lahkim razvedrilom? TEZEJ In kdo so ti, ki naj bi jo igrali? 122 SLG Celje Sen kresne noči 123 FILOSTRAT da dobrodošlico sem našel tudi v takšnem molku, Par obrtnikov iz Aten, ki se preživljajo z rokami in učenjakov strah ob preveliki odgovornosti in ki doslej še nikdar niso delali z možgani, mi ni povedal nič manj, kot bi mi namazan jezik, zdaj pa so si sklenili pretegniti zakrnele ume spretno opletajoč s prelepimi besedami. s to igro, ki so jo pripravili za tvojo svatbo. Jaz najbolj cenim prav redkobesednost in iskrenost, tudi če kdo trdi, da nista dosti vredni. TEZEJ Oglejmo si jo torej. Nastopi Filostrat. FILOSTRAT FILOSTRAT Ne, Tezej, nikar – O, milostni Tezej, Prolog je zdaj pripravljen. to pač ni igra zate. Sam sem si jo že ogledal in lahko rečem, da ni v njej ničesar; TEZEJ no, razen kolikor se ti pač zdi zabavna sama ideja Naj torej nastopi. predstave, ki je slaba, a vseeno s trudom ustvarjena na tvojo čast. Nastopi Prolog (Tram). TEZEJ TRAM (v vlogi Prologa) Prav to bi gledal, ja, Z žalitvami in neokusnostmi pred vas. saj nič ne more biti slabo, Ne stopamo nalašč. Temveč le po nesreči kar je ustvarjeno z iskrenostjo in po dolžnosti. prišli nocoj smo vam pokazat stas in glas Pokličite igralce – ve pa sedite, gospe. in upamo, da vam predstava bo povšeči. Resnica je, da smo vas vse prišli jezit. Filostrat odide. Ne, to že ne, pač pa se vašim željam klanjat, zavoljo vas vse to. Če sem povsem odkrit, HIPOLITA podit stran tèmo. Žalosti veselje zganjat. Prav nič mi ni do tega, da bi gledala, Igralci so pripravljeni – zdaj bodo peli, kako se mučijo, ne da bi jim v resnici moglo uspeti. in vi boste vse, kar je treba, razumeli. TEZEJ TEZEJ Ne skrbi, draga, sem prepričan, da ne bo tako. Tale pa ni kaj preveč pikolovski. HIPOLITA LISANDER A saj je rekel, da ne bodo iz sebe spravili nič dobrega. Prolog je povedal, kot bi jezdil neujahano žrebe – pike kot da sploh ne pozna. Neka modrost je v tem: ni dovolj zgolj govoriti, treba je govoriti prav. TEZEJ Toliko boljši bomo torej mi, hvaležni za ta nič. HIPOLITA Nam bodo pač napake njihove za razvedrilo, Ta prolog je res odigral kot otrok na flavto – zvok, to že, a čisto neobvladan. in kar ne bo ustrezalo kriterijem, to bomo plemenito sodili po trudu, ne po rezultatih. TEZEJ Zgodilo se je že, da sem obiskal kako mesto Njegov govor je bil kot zavozlana veriga – res nepretrgan, in mi je hotel kak lokalni učenjak a hkrati čisto zameštran. Kdo je naslednji? povedati pozdravni govor, ki ga je vnaprej pripravil, a je potem bledel in drgetal, se zaustavljal, Nastopijo Piram (Klopčič), Tizba (Pisk), Zid (Dulc), njegova govorica pa se je dušila v strahu, Mesečina (Prekla), Lev (Spah) in Prolog (Tram). tako da je naposled obmolčal, preden bi me zares pozdravil. A verjemi, draga, 124 SLG Celje Sen kresne noči 125 TRAM (v vlogi Prologa) TEZEJ Se kaj sprašujete, gospodje plemeniti, Od apna čez žimo bi človek težko pričakoval boljši govor. za kaj gre tu? Resnica bo prav kmalu jasna: ta mož je Piram, to zdaj moram vam razkriti, DEMETRIJ in torej Tizba tale gospodična krasna. Najbistroumnejši razdelek je to, kar sem jih kdaj slišal govoriti, gospod. Ta poapneli, ometani mož igra hudobni zid, ki mlada dva drži narazen, Nastopi Piram. skozi razpoko v njem si par le šepeta: več se ne da – ta zid je strašno neprijazen. TEZEJ Možakar s psom, ki luč in snop vejevja nosi, Zdaj pa tišina. Piram stopa k zidu. je Mesečina, če bi radi vedeli – namreč prav v soju lune Piram Tizbo prosi, KLOPČIČ (v vlogi Pirama) naj se pri Ninosovem grobu z njim dobi. O mrka noč! O noč, ki čista si črnina! Ta grozovita zver, ki Lev se imenuje, O noč, ki vedno si takrat, ko dneva ni! gospe, ki prva na kraj zmenka prihiti, O noč! O noč! Gorje, gorje, ta bolečina, nažene – o podoba grozna – strah v kosti, očitno Tizba obljube svoje ne drži! a v begu zdrsne Tizbi ogrinjalo z rame In ti, o zid, o lepi in predobri zid, in Lev takoj ga v krvavi gobec vzame. ki si med njihovo in našo zemljo vmes, Zatem že tu je Piram, mlad, visok in zal, ti zid, o zid, o lepi in predobri zid, in najde Tizbin ogrtač, ves rdeč, krvav. daj mi razpoko, da lahko pokukam čez. Nemudno nase nož nasilniški naščuje, na neustrašne nedri bridko to bodalo, Zid podrži prste kvišku. a Tizba, ki tam v senci kožo si rešuje, ga vzame in še sebe ubije. Vse ostalo O, hvala, zid! Naj ti bo Jupiter prijazen. vam Lev in Zid in Mesečina razložijo, A kaj je to? Za tabo vendar Tizbe ni. ko spet pozneje tu na odru se zglasijo. Pogled moj skozte, ti hudobni zid, je prazen! Prekleti kamni, ki ste me prevarali! TEZEJ Me zanima, ali bo tudi lev govoril. TEZEJ Glede na to, da je zid živ, bi ga najbrž moral prekleti nazaj. DEMETRIJ Nič čudnega ne bi bilo, gospod, če bi ob tolikerih oslih tudi en lev. KLOPČIČ Pravzaprav ne, gospod. »Me prevarali« je iztočnica za Tizbo. Zdaj Piram, Lev, Tizba, Mesečina in Prolog odidejo. mora nastopiti, jaz pa jo moram ugledati skozi zid. Boste videli, da se bo zgodilo točno tako, kot sem rekel. Glejte, že gre. DULC (v vlogi Zidu) V tem interludiju na oder se postavi Nastopi Tizba (Pisk). zid, ki ga jaz, po imenu Dulc, igram v predstavi; a zid, ki v njem si zdaj predstavljajte, veljaki, PISK (v vlogi Tizbe) prav ozko režo, ki poteka med zidaki – Nemalo joka slišale so tvoje skale, skoz njo zaljubljenca si mlada kdaj pa kdaj ker si od Pirama me lóčila, o stena, besede lepe šepetata na skrivaj. in ustnice so moje te poljubovale, To ilo, ta omet in kamen: vse to kaže, na kamne, usta ometana in apnena. da prav zares sem zid – tu vam nihče ne laže; in glejte, tu med prsti režo zdaj odpiram, KLOPČIČ (v vlogi Pirama) skozi katero šepetata Tizba in Piram. Glas vidim! Tule skoz pogledam zdaj takoj, pa morebiti slišal bom obraz njen blagi. 126 SLG Celje Sen kresne noči 127 Hej, Tizba? TEZEJ Tudi najboljši v tem poklicu so zgolj podobe; in najslabši PISK (v vlogi Tizbe) niso nič slabši, če jih dopolni predstava. Zdi se mi, da je to ljubi moj. HIPOLITA KLOPČIČ (v vlogi Pirama) To mora biti torej tvoje predstavljanje, ne pa njihovo. Naj se ti zdi, kar hoče, tu sem res tvoj dragi; in kot Limander, ljuba, večno zvest sem ti. TEZEJ Če si jih predstavljamo enako dobre, kot si sami sebe, tedaj jih imamo PISK (v vlogi Tizbe) lahko za imenitne. Glej, dve plemeniti živali gresta, človek in lev. Kot Heron jaz, dokler usoda dopusti. Nastopita Lev (Spah) in Mesečina (Prekla). KLOPČIČ (v vlogi Pirama) Še svoji Prekridi je manj bil zvest Kefol. SPAH (v vlogi Leva) Gospe, ki še najmanjše miške se srca PISK (v vlogi Tizbe) bojijo vaša, ko sem-tja po tleh drobi, Jaz tebi toliko sem in še mnogo bolj. se boste tresle, trepetale zdaj morda, ko divji lev tu v silnem besu zarjovi. KLOPČIČ (v vlogi Pirama) A prosim vas, gledalke, naj ne bo vas strah, Poljubi me skoz luknjo v zidu tem pošastnem. saj grdi lev sem jaz, mizar po imenu Spah; ker če bi res kot lev prišel na dvor, med dame, PISK (v vlogi Tizbe) bi to gotovo se slabo končalo zame. Poljubljam te, a vsakič le po apnu hlastnem. TEZEJ KLOPČIČ (v vlogi Pirama) Prav vljudna zver je to in čisto vest ima. Bi se na grobu niničinem zdaj sešla? DEMETRIJ PISK (v vlogi Tizbe) Zvrhunska zver, gospod, da takšne še nisem videl. O Piram, glej, na vrat na nos že tečem tja. LISANDER Klopčič in Pisk odideta. Res, ta lev je pogumen kot lisica. DULC (v vlogi Zidu) TEZEJ Tako se zdaj je dovršila moja vloga, Tako je, in pa obvladan kot gosak. in Zid odhaja stran, na oder več ne bo ga. DEMETRIJ Odide. To pa ne, gospod, saj nima dovolj poguma, da bi ta lahko nosil njegovo obvladanost, medtem ko lisica zlahka odnese gos. TEZEJ Pa je padel zid med sosedoma. TEZEJ A bi rekel, da po drugi strani ne premore dovolj obvladanosti, da DEMETRIJ bi ta nosila njegov pogum, kakor tudi gos ne odnese lisice. Ampak Ne gre drugače, moj gospod, ko pa so zidovi tako prepustimo to njemu, te reči gotovo obvlada, in prisluhnimo Mesecu. samovoljni, da kar na lastno pest poslušajo. PREKLA (v vlogi Mesečine) HIPOLITA Svetilka ta rogati mesec vam predstavlja – To je največja traparija, kar sem jih kdaj slišala. 128 SLG Celje Sen kresne noči 129 DEMETRIJ TEZEJ Na glavi bi jih moral nositi, roge. Dobro si zbežala, Tizba. TEZEJ HIPOLITA On pač ni krajec, zato se njegovih rogov na krogu ne vidi. Dobro si sijal, Mesec. Resnično, ta mesec prav šarmantno sije. PREKLA (v vlogi Mesečine) Lev strese ogrinjalo. Svetilka ta rogati mesec vam predstavlja; in jaz sem torej človek na njegovem licu. TEZEJ Dobro si ga zmečkal, Lev. TEZEJ To je še največja napaka doslej: v svetilko bi ga morali dati, Nastopi Piram (Klopčič) človeka – kako naj bo sicer na mesečevem licu? DEMETRIJ DEMETRIJ In prišel je Piram. Zaradi sveče si ne upa zlesti noter; poglejte, se že bolj smodi, kakor gori. Lev odide. HIPOLITA Dovolj imam že tega meseca; naj se vendar premeni! LISANDER In lev je izginil. TEZEJ Glede na to, kako slabotno sveti njegov razum, bi rekel, da KLOPČIČ (v vlogi Pirama) pojema; a vendar – bodimo vljudni in razumni in počakajmo. Hvaležen sem ti, mesec, za briljantni dar, za sončne žarke, ki jih daješ nam veliko, LISANDER saj njihov plemeniti, svetli, zlati žar Nadaljuj, Mesec. razkrije, upam, moje ljube Tizbe sliko. O, groza pred menoj! PREKLA (v vlogi Mesečine) Ubožec, glej, postoj, Vse, kar vam imam povedati, je, da je svetilka mesec, jaz človek kako prestrašna je resnica! na njegovem licu, ta butara moja butara in ta pes moj pes. Mar vidite, oči? Lahko pogled vzdrži? DEMETRIJ O moja ljuba golobica! Hej, vse to bi moralo biti v svetilki, saj je vse to na Je mar tvoj lepi plet mesečevem licu. Ampak tišina! Prihaja Tizba. s krvjo napit, prežet? Sèm, Furije, in me vzemite, Nastopi Tizba (Pisk). prerežite to nit, zdaj sem življenja sit, PISK (v vlogi Tizbe) uničite me, Mojre, ubijte! To stari grob je niničin. Kje je moj ljubi? TEZEJ SPAH (v vlogi Leva) Ta izbruh obupa in pa smrt dobrega prijatelja – to O! dvoje skupaj bi človeka skoraj že užalostilo. Lev zarjove. Tizba zbeži in pri tem izgubi ogrinjalo. HIPOLITA Mene pa boli srce; možak se mi resnično smili. DEMETRIJ Dobro si zarjovel, Lev. 130 SLG Celje Sen kresne noči 131 KLOPČIČ (v vlogi Pirama) HIPOLITA Narava, le zakaj si leve naredila? Mislim, da za takšnega Pirama ne bi smel biti prav Saj lev hudoben mi raztrgal je gospo, dolg. Upam, da se ne bo preveč razgovorila. najlepšo, ki živi – o ne –, ki kdaj je žila, ljubila, pela in smehljala se sladko. DEMETRIJ Dež solz se zdaj ulij; Zrnce prahu na tehtnici bo odločilo, kateri je bil boljši: on kot naj meč se zapodi, moški, Bog pomagaj, ali ona kot ženska, Bog obvarji. zabode, in umre naj Piram; zabode kam, se ve – LISANDER naravnost v srce: Ga je že ugledala s temi svojimi lepimi očmi. Se zabode. DEMETRIJ In zajavkala bo, kot sledi – to je moj konec, zdaj umiram. In zdaj sem že mrlič, PISK (v vlogi Tizbe) odletel kakor ptič; O ljubi, ali spiš? gre duša v nebeški vrt: Mar mrtev tu ležiš? naj jezik potemni; Daj, vstani, prosim, ljubi Piram! naj mesec obmolči: No, reci kaj – si nem? O, mrtev si – zdaj vem Mesečina odide. in lepe ti oči zapiram. Ta usta kot jasmin zdaj le še smrt, smrt, smrt, smrt, smrt. in nos kot par malin, pa lica, kakor jeglič zlata – Piram umre. vse to mi nič je vzel: moža, ki je imel DEMETRIJ oči, zelene kot solata. Če bi jih bilo šest, bi pokril celotno kocko, potem bi bil čisto zagotovo mrtev. Hej, sestrstvo Usod, kar k meni zdaj, na pot, LISANDER ki ste mu žitje odrobile; Vseeno – tudi s petimi je dobro vrgel in je nič. belino teh dlani zdaj pomočite v kri, TEZEJ ki s škarjami ste jo prelile. Morda pa bi si ob pomoči dobrega zdravnika še Umolkni, jezik – mir! vseeno lahko opomogel in iz nič postal oslič. Ti pa v rokó, rapir, da tudi jaz bom šla po zlu! HIPOLITA Kako to, da je Mesečina odšla, še preden se je Se zabode. Tizba vrnila in tu našla svojega dragega? Prijatelji, zdaj to TEZEJ je Tizbino slovo. Našla ga bo v soju zvezd. Že gre, in z njenim obupanim Adijo, zbogom in adieu! govorom se bo igra tudi zaključila. Umre. Nastopi Tizba (Pisk). TEZEJ In zdaj bosta morala Mesečina in Lev pokopati mrtve. 132 SLG Celje Sen kresne noči 133 DEMETRIJ Mi vilinci, ki smo člani Ja, pa še Zid bo pomagal. moštva trojne Hekate, ki bežimo stran od sonca (Klopčič vstane.) in kot sen sledimo temi, plešemo zdaj: niti miš KLOPČIČ v ta posvečeni dom ne vdre. Ne, zid, ki je ločeval njuna očeta, je padel, to vam Jaz, predstraža z metlo v roki, zagotavljam. Bi si radi ogledali še epilog ali ples bergamskih bom pometel izza vrat. klovnov, ki bi ga izvedla dva iz naše druščine? Nastopita Oberon in Titanija, kralj in kraljica TEZEJ vil in vilincev, s svojim spremstvom. Prosim, brez epiloga. Vaši predstavi se ni treba za nič opravičevati. Nikoli se ne opravičujte. Ko so vsi igralci mrtvi, ni več nikogar, ki bi bil OBERON lahko za kaj kriv, in če bi torej Pirama igral ta, ki je igro napisal, ter se Naj po hiši se razlije obesil s Tizbino podvezo, bi bila to prav sijajna tragedija. In tudi res luč utrujenega ognja. je bilo vse skupaj kar tragično – nedvomno nam bo ostalo še dolgo v Vsak vilinec, vsaka vila spominu. No, da vidimo zdaj še bergamski ples; epilog pa preskočimo. sem ter tja kot ptič naj šviga in za mano ponovi Ples, igralci nato odidejo. tole pesem in zapleše. TEZEJ TITANIJA Železni jezik polnoči je odbil dvanajsto. Kar na pamet se naučite Vsi v postelje: napočila bo ura vil. melodije k tem besedam. V vsakem primeru se bojim, da bomo jutri dolgo spali – Z roko v roki, po vilinsko, predolgo smo ostali tu nocoj pokonci. hiši damo blagoslov. Ta štorasta predstava je učinkovito odganjala težaško noč. No, spat, prijatelji. Oberon vodi vilince in vile v pesmi in plesu. Dva tedna bo še trajalo to slavje in vsak večer nam bo postregel z novimi veselji. OBERON Vse do zore zdaj po hiši Odidejo. naj sprehajajo se vile. Blagoslov na postelje Nastopi Robin Dobričina. vseh mladoporočencev: naj otrokom, ki rodijo ŠKRAT se iz njih, gre sreča vsa. Zdaj zarjove lačni lev Tudi trije pari bodo in zavija volk v luno; vselej zvesti si v ljubezni že orač smrči, utrujen in Narava jim otrok po predolgem dnevu dela. nikdar ne bo skazila: Le žerjavica žari še, bradavic ne bodo imeli, sova uka, njen glas kliče zajčjih ustnic, brazgotin, revi, ki ne more spati, niti materinih znamenj, pred oči bele mrliče. ki prinašajo nesrečo. Zdaj je tisti čas noči, Vsak vilinec – pot pod noge: ko grobovi so odprti, s sveto roso s tega polja ven duhovi zdaj zletijo, vsak svoj prostor poškropite, letat po pokopališčih. mir palači prinesite. 134 SLG Celje Sen kresne noči 135 Njen lastnik, blagoslovljen, prav tako bo vselej v miru. Hop v poskok, ne čakajte, že ob zori se dobimo. Vsi razen Škrata odidejo. ROBIN Če smo vile vas žalile, tole si zamislite: da ste vi tu vsi zgolj spali, ko vizije so se pletle, in prismojena ta zgodba ni bila nič več od sanj. Ne očitajte, gospoda, raje oprostite nam: in ker Škrat sem poštenjak, vam obljubim, da se bomo, če zaslužili smo žvižge, ampak nismo jih dobili, za to dobro oddolžili – Škrat, prisežem vam, ne laže. Slednjič torej lahko noč. Zaploskajte, če ste še vedno dobre volje, sicer pa poskrbim, da bo naslednjič bolje. Odide. 136 SLG Celje Sponzorji in partnerji Gledališki list SLG Celje v sezoni 2024/25 letnik 74, sezona 2024/25 številka 4 glavni medijski pokrovitelj glavni radijski pokrovitelj medijski pokrovitelj partnerji izdajatelj SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izdajatelja MIHA GOLOB urednica TATJANA DOMA lektorica ŽIVA ČEBULJ Artoptika, Broadway NYC Fashion Mladinska knjiga Celje fotografka predstave Caffe studio Oaza 2.0 MANKICA KRANJEC DUCHEYNE Celjski mladinski center Osrednja knjižnica Celje oblikovalci Studio Ljudje Evita gostinstvo d.o.o. SVB, d.o.o., PE Domača štacuna Lekarna Apoteka pri teatru Turistično informacijski center Celje Vse pravice pridržane. Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala! Sen kresne noči Celje, Slovenija januar 2025 139 s1l4g0 -ce.si SLG Celje