SPOMIN MLADOSTI
MAKSA   SAMSA
Si cul, kako otožno pel je gozd nocoj, kako drevesa plakala so med seboj, kako so tožile tam vitke jele, ko veter stresal bukvam liste vele?! . . . Še hrast — ta trdosrčni kuštrogrivec, kako je stokal, ječal trdi sivec — in smreke k tlom prigibale so veje: vse ljubilo poletje je brez meje...
Sam šel sem skozi gozd .. . Ne vem, zakaj, spominov sila vlekla me nazaj...
Ni ječal hrast — ni tožil gozd rumeni,
mladost je davna vzdihala po meni...
I jaz po njej mož trdi sem zaplakal:
„Daj, vrni se, mladost!" — „Zaman boš čakal..."
NEDELJA NA JEZERSKEM
MAKSA   SAMSA
Od Grintovca pečin nedeljski zvon odjeka, za vdarom vdar drhte tišino gozdno seka . . . Od Kokre gor, od juga veter veje — gorak pozdrav iz krajev onkraj meje — čez Kočno vlak počasnih gre megla....
Glej, misel moja vsa je zdaj doma, kjer bivajo, ki srcu so preljubi. . . Ah strašen dan, ko bo po njih izgubi ta duša jokala, ki zdaj v spoznanju poti ne vidi druge — tisto samo, ki vodi v teme dom, nebitja jamo...
Veš, grozen je spoznanja tega glas: — „Umrje vse, kar kdaj srce je tvoje v spozabi kruti smatralo za svoje."