------    74    ------
Podučne stvari.
0  gluhomutcih.
Spisal ®.
Veliki dar, ki ga je rajnki dekan Holzapfel zapustil gluhomutcem kranjskim, daje mi povod, da govorim o gluhomutcih in njih izrevanji.
Obširno popisovati, kako nesrečni da so ljudje, ki so gluhi in mutasti, stalo bi preveč časa in prostora. Naj tedaj posnamem le nektere črtice z njihovega življenja, predno stopijo v hišo, kjer se izrejajo ti reveži.
Misli si, dragi moj, malo dete na maternih prsih — misli si, kako ga ona na srce pritiska, poljubuje, boža, kako mu lasce popravlja itd. Vsak materin pogled na mlado dete kaže ti iskrico onega švigajočega plamena, ki v njenem srcu za-nj neugasljivo gori. Misli na dalje na njeno pogovarjanje z nežnim otročičem, ki še ne more izgovoriti tako težko pričakovane „mame". Kaj pa vsaka mati, kaj vsak oče čuti, ako jih njihov otrok nikoli ne more poklicati po imenu, in kterim ne morejo dopovedati nobene stvarce, kterih ne morejo učiti moliti itd., to pripuščam bralcem samim v razsodbo.
Veliko teh nesrečnih, ki so med največimi reveži prvi, prebije svoja prva leta v takem stanu, kte-rega ne privoščim še neumni živini ne, tem manj človeku. Da so pa gluhomutci res ljudje, kakor mi, ne kažejo nam samo njihovi blagi čuti do pravega, temoč vse duševne moči, ki se dajo razviti na čudo stopinjo omike. Ubogi ti otroci ostanejo pa vkljub vsem zmožnostim, vkljub neumrjoči duši vendar le bolj žival nego človek, ako jim ni dano spoznati svojega stvarnika. Rekel sem o nekih blagih čutih do pravega; da, to je reč jasna ko beli dan, da mutci vedo, da treba jim je spoštovati svoje stariše, da ne smejo krasti, poškodovati svojega bližnjega itd. Tega pa ne vedo, ker jim nihče ne zna povedati; kar store, to store le po notranjem nagibu, ki ga je natora slehernemu vcepila v srce. Naj bi si zapomnili vsi stariši, kterim je dala nemila osoda tako nesrečnega otroka, da je treba ljubeznjivo ravnati ž njim, Jsajti vsak dobro ve , da iz ljubezni kali ljubezen. Se drugi dečki, kojim lahko povemo, kaj je prav in kaj ne prav, se razpasejo, ne marajo za opo-minjevanja svojih roditeljev ter se nič ne zmenijo za solze matere svoje, — kaj bodo še le oni, ki ne vedo, kaj in zakaj da so?
Naj veča nesreča so taki otroci gotovo sebi samim, ker, razun očesa, nimajo nobenega druzega čuta, s kterim bi zajemali zlatih naukov v rahlo srce. Samo z očesom razločujejo reči, ki se razprostirajo krog njih ter si jih zapominjajo po njih različnih lastnostih: barvi, podobi, velikosti itd. Veliko jih je pa še vrh tega kratkovidnih, da jim je bolezen, odvzemši jim sluh in govor, dva najdraža darova, tudi po tretjem raztegnila svoje pogubne kremplje; morebiti pa je tudi zanemarjenje tega krivo.
Zelo škodljivo bi bilo toraj, kar se pa žalibog pre-
-------    75    -------
pogostoma godi, prepuščati gluhe dečke vednemu spanju za pečjo, tako, da se po cele tedne ne vmijejo ter jim krmiželj in pepel oči skoro zamašita. Jako koristno je, vsej mladini šetanje po travnikih med blagodišečimi cvetlicami; pogled v zeleno travo krepčd vid vsacemu. Skrbeti moramo za ohranjenje oči pri gluhomutcih tem bolj, ker oko je še edini dar, ki ga še vvrstuje v človeško društvo;   ono jim   služi  mesto  našega  ušesa  in
jezika.
Med gluhonemi razločujemo take, ki so že gluhi se rodili na svet, ki tedaj vse svoje žive dni nikoli niso slišali nobene besede. Take prištevamo še srečnejšim, kajti oni saj ne poznajo velike z gube; ne vedo, kako velik dar božji da je uho. Njih odreja pa je najtežavniša. V to vrsto štejemo tudi one gluho-mutce, ki so zarad kake bolezni ali hudega udarka na glavo oglušeli, predno so še znali govoriti. Najloža je pa odreja tacih, ki so kdaj že govorili, potem pa zgubili sluh in govor. Oni se spominjajo poprejšnjih besedi, in zbudimo jim, ako primerno ž njimi ravnamo, zopet govor. Razločujejo se potem gluhomutci še v tem, da nekteri so popolnoma gluhi,   nekteri  pa več ali
manj slišijo.
Kako naj bi se mutci pripravljali za sprejem v gluhomutnico, povem prihodnjič.