narodna in univerzitetna knjižnica d "7
117 9861997
laledi Trieste-giugno 1997
L. 4000
COBISS
3701403,5/5
MLADIKA 5/6
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLI.	1997
KAZALO
Strah, strahovi in strašila. .	. 97
Marko Kremžar: Misli za slovenski narodni program . 98 Zora Tavčar: Slovenci za danes: Rozalija Knez Saule ... 99 Ivo Jevnikar:
Zadnja odprava - II. del Tragična pot domoljuba
M. Boštjančiča.............107
Martin Jevnikar:
Umrla je Milka Hartman .	.112
Bruna Pertot:
Zelen in dišeč hlad.	.	.	.113
Aleksander Furlan: Mati zemlja. 114 Mogoče vas bo zanimalo
zvedeti, da..................114
Magda Jevnikar:
Umetnik Lojze Spacal.	.	.115
Radijski oder: Po proslavi v Kulturnem domu .	.	.	.116
Antena.........................118
Ocene: Knjige: S srcem pisana knjiga (A.R.); Razstave: Zoran Mušič v Moderni galeriji
(M. Jevnikar)...............125
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (A. Kosmač; Ivan Tavčar). .	.	.127
Na Platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh
Priloga: RAST 112-97
Zunanja oprema: Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
4.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 35.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo
35.000	lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 40.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 50.000 lir.
Tisk in fotostavek:
“graphart", Trst, Drevored D’Annunzio 27/E
ZBOGOM,
SLOVENSKE TABLE!
Prva leta po vojni so v tržaškem okraju pri Sv. Jakobu na nekaterih trgovinah visele table s slovenskimi napisi: mesnica, mirodilnica, pekarna. Kdo se še spominja teh napisov v skoraj samem središču mesta? V okolici so slovenski napisi vzdržali daljšo dobo. Tudi tod pa so počasi začeli izginjati. Pred dobrimi dvajsetimi leti so zato na Opčinah dr. Robert Hlavaty, Ubald Vrabec in nekateri domačini sprožili akcijo: slovenski napis na vsako trgovino. Akcija je bila tako uspešna, da so se ji pridružili celo nekateri sovaščani italijanske narodnosti. Danes, po dveh desetletjih, so nekatere od teh tabel propadle. Nekatere so zamenjali, nekatere so izginile. Najbolj žalostno pa je, ko domačin Slovenec obnovi lokal in izkoristi to priložnost, da odstrani slovenski napis. GOSTILNA - TRATTORIA postane tako samo TRATTORIA. Gostje, tržaški meščani, so vedno isti: prihajajo zvesto v gostilno, ki jim postreže solidno in dobro. Samo napis na gostilni ni več isti. Nihče ni pritiskal, nihče ni grozil. Sami smo se uklonili tujčevi peti, povsem brez potrebe, povsem odveč. Kam naj se izselim, da tega ne gledam?
(Podpis)
POJASNILO
V majski številki Mladike sem prebral pismo g. M. Štoke v zvezi z nagradnim natečajem “Iskre”. Ker me je že več prijateljev povprašalo, ali mi je kava Illy všeč, bi rad pojasnil, da nisem avtor omenjenega pisma. Istočasno predlagam gospodu M. Štoki, naj se odslej podpiše s celim imenom, da ne bi v bodočnosti prišlo do neljubih zamenjav.
Z odličnim spoštovanjem,
Marko Štoka Prosek 522
Prosek, junij 1997
POZDRAV
Zedinjena Slovenija Eslovenia unida
Buenos Aires, 27. aprila 1997 Cenjeno uredništvo mesečnika MLADIKA!
Člani društva Zedinjena Slovenija pošiljamo s svojega rednega letnega občnega zbora vam in vsem vašim bralcem iskrene pozdrave.
Želimo vam veliko uspehov in božjega blagoslova pri vašem delu.
Prav lepo pozdravljamo.
Marija Ivana Tekavec Marjan Loboda tajnica	predsednik
SKUPINA ZA POMOČ SLOVENSKIM AU-PAIR Skupino za pomoč slovenskim au-pair sestavljajo slovenske žene, ki živijo v Londonu in okolici in ki prostovoljno pomagajo slovenskim au-pair (dekletom in fantom), ki rabijo nasvet ali pomoč med bivanjem v Angliji.
Skupina za pomoč slovenskim au-pair ni au-pair agencija.
Pričakovanja slovenskih au-pair se pogosto ne ujemajo s pričakovanji družine gostiteljice. Zato je Skupina pripravila list z osnovnimi informacijami o delu v družini, prostem času, legalnem položaju itd. Kopijo lahko dobite od Sestre Agnes, če pustite svoje ime in naslov na telefonski tajnici.
Prav tako Skupina lahko omogoči vzpostavitev stikov med au-pair, ki se v družinah počutijo osamljene in občasno organizira razna družabna srečanja.
Sestra Agnes Zuzek +44 (0) 181 998 9305 Breda Gajšek 0171 372 4104 Alenka Marsh 0171 738 3277 Doroteja (severni London)
0181 444 5576
SUKA NA PLATNICI: Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade na večernem koncertu v Prečniku ob sklepu sezone (foto M. Maver).
UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Ester Stereo, Tomaž Simčič, Breda Susič, Marko Tavčar, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomlra Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Nadja Roncelli, Peter Rustja, Andrej Zaghet in člani uredniškega odbora.
Strah, strahovi in strašila
lil 1 79 8i
O
Naša manjšinska skupnost se že nekaj časa dobesedno pogreza v stanje, v katerem prevladuje občutek strahu pred nekim razvojem, kakor da gre z nami neizbežno lahko samo navzdol. Ne moremo zanikati, da nas marsikaj skrbi in tare in tudi ne moremo vzrokov za tako skrb odpraviti z običajnim “bo že tako”. Ta občutek prodira v vse plasti naše družbe in se ne omejuje samo na enega izmed taborov, v katere se razvrščamo in s katerimi se ločujemo. Občutek poloma je splošen in vodi v demoraliziranost celotne naše skupnosti, kar je še bolj nevarno od poloma samega. Preprosto ne vidimo trdne točke, na katero bi se naslonili, če pa že skušamo za kaj prijeti, se nam izmuzne iz rok. To stanje najbolje ponazarja počasno reševanje Primorskega dnevnika. Zavestno smo ga sprejeli v množičnost, ki ni prepričala vseh naših ljudi in je zato ostala omejena in še taka je samo deklarativna, ker je bilo s tem zbranih mnogo premalo sredstev, da bi ta lahko odigrala pomembnejšo vlogo. Zaupali smo, da bo zadeva šla hitreje, da bomo nesorazmerno veliko luknjo zapolnili s posojilom in s pomočjo iz Slovenije. Toda v domačih krogih se je zataknilo z jamstvi, osrednje slovenske oblasti pa ne kažejo več tiste naklonjenosti, katere je bil Pdk deležen v preteklosti.
Odtod občutek negotovosti in neperspektivnosti, ki se nevarno širi. Vendar pa zadev ne gre posploševati: če bo manj sredstev kot doslej, bomo pač redimenzionirali Primorski dnevnik, kakor bomo redimen-zionirali vse druge profesionalne ustanove, če bo potrebno. Zavestno in načrtno bomo morali kreniti na pot varčevanja in zmanjševanja stroškov z vsem tistim, kar to pomeni: to ni samo klestenje, skrčevanje in omejevanje, pač pa tudi zagotovitev prihodnosti. Glejmo stvari tudi v pozitivno. Če pa bomo samo tarnali in se prepustili toku dogodkov, ne bomo posegali v razvoj, v katerem smo in moramo biti aktivni akterji in ne bomo odločali o svoji prihodnosti.
Podvrženi pa smo tudi strahom, ki se pojavljajo v politični stvarnosti tu pri nas kot v Sloveniji. Zamejski Slovenci smo na zadnjih dveh volitvah jasno pokazali, za kakšne rešitve se potegujemo. Volili smo, kolikor se je dalo, za skupne kandidate na skupnih listah. Pripomogli smo k zmagi naprednih sil, čeprav se v marsičem od njih tudi ločujemo. Toliko bolj nas je seveda prizadelo, da se naši problemi v tem novem, naprednejšem okolju ne razrešujejo, kot smo pričakovali. Ta občutek je stvaren, ker ga spremljajo jasni znaki. Naj zadostujejo tisti s šolskega področja in drugi s sodnega, kjer Samo Pahor po vrsti izgublja na procesih. Naša vodilna levica, ki je zavestno šla na pot zmernosti, pa se boji pokazati, da si slovenska manjšina vendarle čaka dokončen razplet manjšinske zakonodaje. Ta levica je postala tako zelo “vladna”, da si ne upa na dan z zahtevo po zajamčenem zastopstvu in bo zadevo pustila nerešeno tudi zdaj, ko se spreminja zakonodaja, ko bi bil tak poseg lažji kot sicer. Ne samo to, zaradi tega tudi polemizira s Slovensko skupnostjo in utemeljuje svoja stališča na način, ki postaja za manjšino že nesprejemljiv. To terja preverjanje, ne da bi določali, kdo je bolj Slovenec od drugega, pač pa, da bi pošteno povedali, kaj mislimo s to manjšino. Nihče izmed nas noče v geto, toda dejstvo je, da pripadamo neki manjšini, pa naj je to komu všeč ali ne. To bi morali jemati kot prednost in ne kot drugorazrednost. Kot manjšinci veljamo več, ker več znamo (s tem soglašamo, ali ne?) in imamo, konec koncev tudi več možnosti, da se uveljavimo kot posamezniki, ne glede na to, da v javne ustanove nimamo lahkega dostopa. Zajamčeno zastopstvo pa avtomatično pomeni celo verigo pravic, ki dajejo manjšini dostojanstvo in enakopravnost. Manjšina ni sindikat, stanovsko združenje ali strokovno društvo, ki se povsem naravno izražajo preko strank transverzalno. To je manjšina, ki se od večine ločuje vsaj po jeziku in kulturi in živi na svojem teritoriju. Jezik in kultura sta vrednoti, ki zaslužita posebno zaščito, kakor teritorij, na katerem manjšina živi. Zato je potrebno specifično zastopstvo, ki se ne bo oziralo na strankarske politične interese, ampak bo skrbelo, da manjšina ne bo zapostavljena na zakonodajni ravni.
Filozofiranje o formalnem ali psihološkem državljanstvu in o srčni ali psihološki pripadnosti pa je danes povsem odveč. Danes govorimo dosti bolj konkretno o plačevanju davkov in o pričakovanju javnih storitev v zameno. Zamejski Slovenci plačujemo davke, spoštujemo zakone in zato pričakujemo,da nam bo država ustvarila razmere, v katerih bomo lahko ostali to, za kar smo se v preteklosti zavestno in svobodno odločali. Če je drugačnost - drugačen jezik, drugačna kultura, drugačne navade - vrednota, potem to vrednoto spoštujemo ne samo s frazami, čeprav jih plemeniti sama ustava, pač pa tudi s konkretnimi dejanji. Če smo taka konkretna dejanja terjali od prejšnjih vlad v Italiji, ni razumljivo, zakaj ne bi tega počeli s sedanjo, ki je izraz naprednih sil.
Misli za slovenski narodni program
Ze leta čutim živo potrebo, da Slovenci ponovno izpovemo svoje narodne cilje in se zanje zavestno opredelimo v obliki narodnega programa. Pobuda, ki jo je na lanski Dragi v tem pogledu izrazil dr. Peter Jambrek, je to prepričanje še utrdila. Ker nanjo nisem zasledil odmevov tam, kjer bi jih smel pričakovati, naj bodo naslednje misli na podlagi idej iz let 1848 in 1933, skromen doprinos k veliki, vsenarodni nalogi.	** ^
Na pragu tretjega tisočletja se Slovenci zavedamo, da sta obstoj in rast našega naroda odvisna predvsem od lastne volje. Zato potrebujemo trdnih, skupnih izhodišč, na katerih bomo, v medsebojnem spoštovanju, zavestno gradili narodno prihodnost. Te bomo dosegli z razčiščeno preteklostjo, prosti neporavnanih krivic, v zavesti, daje objasnili skupnih ciljih, svobodna in odgovorna različnost med rojaki tista lastnost, ki omogoča narodu, da najde primerne izhode in poti tudi ob nepredvidenih izzivih.
Slovenci vztrajamo na zgodovinskih, programskih zahtevah po Združeni, Svobodni in Samostojni Sloveniji. Dosegali jih bomo, v skladu s spreminjajočimi se razmerami, na kulturnem, na gospodarskem in na političnem področju. Slovenska država, ki je najpomembnejše sredstvo pri uresničevanju tega programa, naj bi bila po svoji pravični ureditvi, kulturni sili in gospodarskem razcvetu ponos vsem Slovencem, pa privlačno ter dobrohotno središče rojakom, ki živijo bodisi na svojem ozemlju, zunaj njenih meja, bodisi v svetu.
Slovenci hočemo ohraniti v svojih rokah težko pridobljeno državno suverenost, zato se na področju mednarodnih in meddržavnih povezav ne odpovedujemo pravici enakopravnega vstopa in svobodnega izstopa. Te pravice se bomo posluževali izključno pod vidikom koristi celotne narodne skupnosti. Ne bomo dovolili, da bi nam kdorkoli z gospodarskimi, kulturnimi ali političnimi pritiski še naprej manjšal narodno ozemlje, ki je očetnjava vseh Slovencev.
Utrjevali bomo medsebojne gospodarske vezi povsod, kjer živijo Slovenci; z vztrajno podjet-
nostjo bomo ustvarjali prožno gospodarsko mrežo, ki naj veča skupno blaginjo, omogoča njenim članom resnično samostojnost in krepi samozavest. Gospodarska trdnost, sad kakovosti, poštenosti in podjetnosti, naj ustvari pogoje za ponovni nakup slovenske zemlje tam, kjer nam je nekoč bila odvzeta, hkrati pa omogoča narodu nemoten kulturni razvoj v tesni povezanosti z lastnimi, tisočletnimi koreninami in z univerzalnimi duhovnimi utripi. Tako nam bo mogoče ohranjati narodno identiteto na svoji zemlji in v diaspori. Visoka kulturna raven, strokovna usposobljenost in krepka vzajemnost lahko odtehtajo maloštevilnost, ki je ne smemo enačiti z majhnostjo.
Neodklonljiva naloga vseh Slovencev je gojiti in razvijati slovenski jezik, ki je najvidnejši izraz naše skupne narodne biti. Ob tem pa moramo krepiti kulturne in gospodarske vezi z vsemi narodi sveta, na temelju enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Pojav globalizacije sprejemamo kot izraz solidarnosti narodov, nikakor pa kot postopno utopitev narodnih in osebnih posebnosti v kulturni brezobličnosti, gospodarski odvisnosti in političnem centralizmu.
Ker se zavedamo, da narodni program nima smisla tam, kjer ni življenja, se Slovenci zavestno odločamo za življenje, katero priznavamo kot najvišjo naravno vrednoto od spočetja pa do naravne smrti. Zato naj bo med nami družina še naprej spoštovana kot osnovna celica narodne skupnosti, kot šola vzajemnosti in kot žarišče življenja.
Marko Kremžar
Buenos Aires, 6.1.1997
intervju
Slovenci za danes
Zdomstvo - Emigracija
Rozalija Knez-Saule, slikarka in podjetnica, Halmstad, Švedska
Z gospo Rozalijo prihaja v hišo svež veter: vihra črnih, dolgih las, prisrčne ognjevitosti v kretnji, besedi in očeh, a čez vse to razlita milina umetniške ženske duše, nekam otroško zazrte v lepoto sveta (zlasti rodne Istre). Še posebej pa, odkar so se otroci odpravili po svoje in je družinsko podjetje v polnem razcvetu, gori gospa Rozalija za svoj davni, sanjani in končno blizki ideal-umetnost. Podjetnica, velike naravne inteligence, nežna mama in žena, se zdi danes predvsem na novo zaljubljena - v slikanje! Takšno sem jo spoznala na našem domu na Opčinah, kamor sem jo povabila iz slikarske kolonije v Abitantih. In zvedela sem ne le za njeno življenjsko odisejado od Istre do Švedske, kjer živi že trideset let, ampak spoznala tudi družino, v kateri so vsi po vrsti genjalci: mož izumitelj, sin in hči z vrsto talentov in diplom. Zraven še spoznanje, posebej zanimivo za tržaškega Slovenca: izjemna narodna zavest pri vseh štirih! Sicer pa boste o vsem tem brali sami.
Marsikdo me sprašuje, kako odkrijem takšne ljudi in kako jih pridobim za pogovor “na licu mesta”. Gospo Rozalijo sem odkrila v eni od številk Rodne grude, naslov na Švedskem mi je posredovala dr. Irene Mislej, telefonsko številko na Švedskem mi je poslala sama. In že je stekel klepet Trst - Halmstad. Pri-štejmo še “Wah\verwandschaft" - izbirno sorodstvo med dvema ženama, mahnjenima na umetnost, pa je recept tu!
Zora Tavčar
Cenjena gospa, odkar berem prijatelja Marjana Tomšiča, mi je - po delih pisatelja Milana Lipovca -Istra ljuba, posebno zanimiv pa mi je svojski lik slovenske žene - Šavrinke. Pravo živo Šavrinko sem prvič srečala na nekem predavanju v Trstu, bila je znana, temperamentna Rožana Koštial. Takoj ko sem odkrila, da je nedolgo tega razstavljala v Kopru svoje slike živahna Šavrinka, ki že dolgo živi in dela na Švedskem (nato sem jo videla na slikarski koloniji na TV), sem si jo želela predstaviti tudi našim bralcem doma in po svetu. Kaj pravzprav zaobjema pojem “šavrinski”? Je to del Istre ali Istra sama? Kaj je tipično za Šavrinca ali Šavrinko?
Šavrinija je predel slovenske Istre od Črnega Kala do Krkavč z ene in druge strani reke Dragonje. Tipično za ženo Šavrinko je bilo, da je bila glavni skrbnik, tisti, ki je služil “solde”. Vstajale so ob dveh po polnoči, vzele osličke in bisage ali košare in se odpravile do Hrvaške, celo do Opatije (tudi moja nona in mama), kjer so kupovale jajca in jih nosile v Trst na “pjaco” prodajat. Z denarjem pa so kupovale “robo” za svoje družine in tudi drugo, kar so jim naročali ljudje po vaseh ob poti: zdravila, platno, kavo, “konce” ipd. Vračale so se šele zvečer ali pa so hodile dva dni po Istri in tretji dan v Trst, se vrnile pogledat, kako je z otroki in možem, ter šle dalje. Mož je skrbel za družino - ali pa none in nonoti - in ti so opravljali doma kmečka
Rozalija Saule Knez, portret.
Pred rojstno hišo v Topolovcu.
dela, kopali in obdelovali trte. Včasih so šle tudi z “vaporetom” iz Kopra in nosile celo žive kokoši, sadje in zelenjavo, osličke pa pustile v Kopru.
Ženske-Šavrinke so bile fizično in psihično močne, pogumne, družabne, vesele, iznajdljive in žilave, niso se bale ničesar, ne burje ne mraza. Starejše to rade pripovedujejo. Naše narečje je prisotno, od daleč spominja na tržaško-kraški dialekt, samo da je bolj “okrogel”, malo vlečemo vokale in zloge. (“Eee...been..., kaj bacilaaš... vse če bet preuv...). Tomšič je to fantastično zadel.
Gotovo je rodna pokrajina pustila v vas močne sledi. Kolikšen del vaše umetnosti si je vzela Istra in katerim motivom se največ posvečate? Pokrajini, človeku, njegovemu delu, tipiki hiš, predmetom ljudske kulture? - Ali bolj prepuščate čopič, oglje ali svinčnik občutjem, razpoloženjem, domišljiji in se od realnosti oddaljujete? Imate raje barve? So vaše slike otožne in temne ali živahne, barvite?
Istra je za mojo umetnost fundamentalna, tako barve kot narava, flora, atmosfera, ljudje, arhitektura, čeprav sem že 33 let na Švedskem. Na svojo Istro vedno mislim, tako zavestno kot podzavestno me spremlja od jutra do večera. V kraju, kjer živim, je prava Meka umetnikov. Umetniki pravijo, da je ta del švedske pokrajine na jugu ob
morju podoben francoski Provansi. - Danes največ uporabljam akrilne barve in akvarel ter oljnate voščenke - mešano tehniko. Sprva sem slikala rože in pokrajine. Potem sem hodila veliko na tečaje in v večerno umetniško šolo, tri leta pa tudi v znano celodnevno Svobodno umetniško šolo v Halmstadu pod vodstvom znanega profesorja Olleja VVallerja, kjer sem prešla na abstraktno slikarstvo. Hodim v slovensko slikarsko kolonijo v Mostu na Soči, ki je že tradicionalna. Veliko se naučim tudi na razstavah umetnikov tako v Sloveniji kakor v Ameriki ali na Danskem. V Kopenha-gnu je celo svetovno znana galerija Louisiana, kjer imajo velike umetnike od Picassa do francoskih impresionistov. Na razstavah se veliko naučim in inspiriram.
Vaša usoda je zanimiva. Opravili ste trgovsko šolo in kmalu nato ste že poročeni ter se z možem in malim sinkom odpravite v neznano, najprej v taborišče v Latini v Italiji, nato na Švedsko. Vaš mož si s svojo izumiteljsko žilico kmalu utre pot in danes imate podjetje, ki sloni prav na izumu vašega moža in ki vas je mednarodno uveljavilo, tako da vaše trgovske zveze segajo tja do Avstralije in Amerike.
Za vsakim uspešnim moškim pa nedvomno stoji sposobna in požrtvovalna žena. Ali ste svojemu možu v pomoč tudi pri upravljanju in vodenju podjetja? - Ali pa predvsem s tem, da ima v vas oporo in razumevanje ter miren in urejen dom?
Seveda sem veliko časa pomagala možu, do kakih pet let nazaj. Danes to ni več potrebno, imamo za to druge ljudi in lahko se ukvarjam samo z umetnostjo, poleg skrbi za dom, kjer pa sva zdaj sama, sin in hči sta namreč zdoma. Možje veliko v tujini, na potovanjih po Evropi, Ameriki in Avstraliji. Velikokrat grem z njim in si v tujini naberem novih inspiracij in si ogledam tamkajšnjo umetnost. Najbolj mi je v tem smislu privlačna Amerika s svojimi galerijami, kjer je ogromna izbira različnih svetovnih umetnikov, pa tudi Danska je v tem zelo bogata - in seveda Francija. Glede motivike pa mi je najbolj fascinantna narava. Čeprav veliko potujem po svetu, je v tem na prvem mestu Istra, saj ima vse, kar lahko umetnika privlači. Kot imajo Francozi Provanso, imamo mi slovensko Istro.
Rada bi se pomudila pri vaši družini: imate sina in hčer. Sin najbrž sodeluje v domačem podjetju, hčerka pa še študira in si je kljub mladosti ustvarila ime kot slikarka. Opravila sta švedske šole. Kako jima gre slovenščina, kar je pri zdomskih družinah vedno velik problem, saj so vsi prijatelji, vsa okolica, vsi mediji v tujem jeziku? Koliko moči ima pri tem dom?
Moj sin Elvis je bil rojen še v Kopru. Glede na to, da na Švedskem nista imela v šoli niti ure
Pred svojimi izdelki na slikarski koloniji.
slovenščine, ker nam Švedska ni dala šole, češ da nas je premalo (Srbi in Hrvati so jo imeli, ker jih je bilo več - po osem ur pouka jezika na teden), je bila njemu in hčeri edina slovenska šola dom. In doma smo dosledno govorili slovensko v domačem narečju. Kupovali smo jima slovenske knjige, kasete in trakove s slovenskimi otroškimi igrami. Najboljša šola pa je bila, ko sta prihajala z nama ali sama na počitnice v Slovenijo in se družila z bratranci in sestričnami ter z drugo mladino. Vedno sta imela in še imata tesen stik z našimi domačimi v Kopru.
Rozalija na slikanju v Istri.
Ali je vaš mož dodatno študiral ali pa je genijalno nadarjen ter vse izračune in zamisli pretuhta sam? In kakšen je pravzaprav njegov izum? Baje ima patentiranih okrog 75 izumov?
Moj mož Jordan Knez se je izšolal v Sloveniji za visoko kvalificiranega orodjarja in je delal pri Tomosu. Brez kakšnih drugih posebnih šol je dosegel vse z lastno sposobnostjo, torej je nekakšen naravni genij. Njegov največji izum je cel sistem naprav za racionalnejše in efektivnejše opravljanje dela na igriščih za golf.
Celotni sistem je njegov izum, na podlagi katerega je potem razvil tudi tovarno z vsemi napravami za izdelovanje teh strojev vred. Naš izum, ki smo ga patentirali z imenom RANGER SERVANT, deluje takole: na velikih golf-igriščih (npr. New York, Seattle) ostane na dan na travi do 120.000 žogic, ki so precej težke in bi jih bilo mučno pobirati ročno. Stroj-pobiralec, ki je povrh vsega lahek, na eno kolo, z nekakšnimi grabljami pobere vse žogice, jih opere v pralnem stroju (2.000 na minuto), nato jih elevator dvigne v poseben nabiralnik (ta hrani do 40.000 žogic), odtod pa gredo v glavne razdelilnike žogic. (Imamo modele od 4.000 do 45.000 žogic). Tam jih z žetonom igralci kupijo s koškom vred, stroj pa izda vsakemu točno število žogic, kolikor jih odloči golf-klub. Nekateri klubi imajo tudi po več takšnih naprav in sistemov. Glavna tovarna je v Halmstadu, druge pa še v Atlanti (Georgia, ZDA), v Arrasu v Franciji in v okolici Londona.
Kako poteka prodaja na mednarodnem tržišču?
Največje tržišče za nas so ZDA, ker je tam Meka golfa. Tja izvažamo stroje v kosih, nakar jih
Rozalija na slikarski koloniji Abitanti.
tam montirajo in potem prodajajo po celotni Severni in Južni Ameriki. V Atlanti, kjer je naša ameriška podružnica, imamo šest ljudi, potem imamo svoje reprezentante po raznih ameriških državah, vse delo pa poteka po zamisli in načrtu naše centrale na Švedskem. Isto velja za Francijo in Anglijo, v Avstralijo pa pošiljamo stroje kosovno, da se zmanjšajo transportni stroški. Nekaj časa je podružnico v Atlanti vodil Elvis.
Kakšni so po značaju vaši družinski člani? Imate kakšne skupne ali posamične hobije? Kako preživljate ali ste preživljali prosti čas?
Vsak je individuum zase. Skupno nam je to, da smo vsi štirje zelo aktivna bitja, zanima nas vse, od lastnega ustvarjanja do športa. Spoštujemo drug drugega, ker smo drugačni, in gremo vsak po svoji poti. Vsi člani družine izžarevajo človeško toplino, vsem nam je pri srcu humanizem in cenimo vsakega človeka neglede na raso in politiko. Podpiramo drug drugega in imamo tesne stike med seboj, imamo lep odnos tako midva do otrok kot onadva do naju. Najina otroka cenita svoje korenina in sta zavedna ter ponosna, da sta Slovenca. Zanimata se za razvoj slovenskega jezika, kulture in države. Skrbita tudi za sorodnike, zlasti za stare starše. Oba bolj skrbita za svojo slovenščino, kot sem si mislila, in jo govorita, da ju je čudovito slišati. Morda vas bo zanimalo to:
čeprav smo tam 33 let, smo ostali državljani Slovenije. Nikoli nismo prosili za švedsko državljanstvo, zato moramo imeti za delo na Švedskem posebno dovoljenje. Delovno vizo moramo vedno podaljševati. Edino sinu so dali švedsko državljanstvo, zato, da je lahko nastopal v švedski državni rokometni reprezentanci.
Naj se malo pomudimo pri vaši mladosti. Iz kakšne družine izhajate? Kakšne spomine imate na otroška leta doma? Ste bili edinka? Kje ste se šolali? In ali ste se v šolo vozili dnevno ali ste stanovali v mestu? Kakšna je bila vaša mladost do mature? Kdaj se je v vas zbudilo zanimanje do slikanja? Je med vašimi sošolci kakšen sedanji umetnik?
Moj oče Pasqual Saule je bil kmet v Topolovcu in ves njegov rod je od tam. V času vojne in nekaj let pozneje je bil obmejni stražar, njegovo področje je bilo od Topolovca do Sočerge. Mama pa je bila gospodinja, rojena v vasici Belvedur, in se je pisala Gina Bembič. Na Koprskem je pri kmetih -pavolanih (bogati kmetje) molzla krave, čistila trte itd. Hodila je kot Šavrinka z materjo ali sestro z jajci v Trst. Doma pa so delali “karbonice” in kosili seno ter nosili “karbon” prodajat v Trst.
Imam dva brata in eno sestro. Že majhni smo morali pomagati na kmetiji. V osnovno šolo sem hodila v Gradin in v Hrvoje, v višje razrede in gimnazijo pa v Kopru, stanovala pa sem pri noni (očetovi mami) v Semedeli. Moje otroštvo je bilo trdo, ampak lepo in srečno, zato sem imela pozneje domotožje po domu in domačih.
Risala sem že kot majhen otrok, brez barvic in papirja, kar v blato ali na kamen, sestavljala kaj iz drv, fantazija mi ni nikoli dala miru. V šoli sem veliko risala in tudi pisala. V gimnaziji so moje slike razstavljali tudi zunaj šole. V isto šolo je hodil slikar Zvest Apollonio, takrat se je imenoval Fedele, pozneje je ime poslovenil v Zvest. Doma je iz Bertokov in sva prijatelja.
Kje ste spoznali svojega moža Jordana? Ali sta imela oba nekaj pustolovske žilice, da sta se tako mlada odpravila v svet? In kako je bilo z vraščanjem v tuje okolje? Sta kaj obupovala? Se je bilo težko naučiti švedščine? - In kako sta dvignila iz niča veliko mednarodno podjetje?
Po končani moji nižji gimnaziji so se tudi moji starši preselili na Koprsko, in sicer v Triban. Tam sem spoznala moža, ki se je z domačimi iz Smokvice preselil v Triban. Skoraj vsak dan sva se srečavala na cesti. In po vrnitvi s trgovske šole v Novi Gorici 1961 sva se znova srečala in tedaj je odkril, da sem dobila dekliške obline - in vnela se je ljubezen. On je v prostem času veliko kolesaril in tudi tekmoval, bil je odličen športnik in postaven fant. Kmalu pa je moral kar za dve leti k vojakom
in po končani vojaščini sva se poročila. Stanovala sva za kratek čas na posestvu njegovega očeta v Dekanih. Ker pa je presodil takratno gospodarsko in politično situacijo in uvidel, da svojih idej ne bi mogel uresničiti doma, se je odločil, da je edini izhod - emigrirati v tujino. V Avstraliji je že imel sestro, ki ga je vabila k sebi. A življenje v emigrantskem zbirališču v Latini južno od Rima je bilo neznosno in sprejela sva najugodnejšo ponudbo, ki bi nama skrajšala to bivanje, Švedsko.
Osebno nisem nikoli hrepenela po tujini, zame je bil to hud šok: zapustiti starše, dom, naravo, podnebje, Mediteran, skratka ves svoj ljubi dotedanji svet. Prehitro sem postala dekle, žena in mati in bilo je hudo in tvegano na tuje z dojenčkom v naročju. Švedi so nas lepo sprejeli, dobili smo, kar je bilo obljubljeno, stanovanje in delo. Seveda ne v svojih poklicih, pač pa najnavadnej-ša dela. Dojenčka smo kmalu dali varuhinji in zaposlila sem se v tovarni svedrov (brušenje), moj mož podobno. Švedščine sva se lotila takoj in v dveh letih sem znala jezik ter za dodatni zaslužek prevajala Slovencem, Hrvatom in Srbom v švedščino. Pozneje sva našla delo v tovarni plastike in delal sva v izmenah ponoči in podnevi, da sva lahko imela fantka doma. Bilo je naporno. Medtem sem dobila punčko.
Mož je delal v tovarni kot strojnik. Tovarna se je hitro razvijala in kupili so drag nemški stroj, ki pa ni dobro deloval. Moj mož se je ponudil, da stroj modernizira. Potem je predlagal, da sam iz-
Elvis Knez, menedžer, športnik, izumitelj.
Mož Jordan Knez, podjetnik in izumitelj.
dela stroj za parkiranje plastičnih kozarcev. Kot inovatorje napravil načrt, dali so mu čas, prostor in material. Čez mesec in pol je stal tam stroj, kot si ga je zamislil, in z majhnimi izpopolnitvami je perfektno deloval. Tedaj so mu naročili, da bi napravil stroje tudi za druge izdelke. In tako je zasnoval še 75 strojev. A ko so videli, da so dobri, so jih patentirali v Kanadi. Tako je videl, da ga izkoriščajo, in zamislil si je lastno delavnico, kjer bi sam izdeloval in prodajal svoje izume.
Kako pa je prišlo do tega, da ste postali podjetje, specializirano za stroje za golf?
Do tega je prišlo slučajno. Zaposlili smo Šveda, ki je igral golf v nekem klubu. Tam je nagajala naprava za žogice. In našemu delavcu so naročili, naj pripelje “tega Kneza, ki je od hudiča”, da bo zboljšal njihov stroj. Bilo je leta 1973. Moj mož je šel kar v delovni halji na golf-igrišče. Nikoli ni igral niti videl golfa, a ko si je ogledal stroj za žogice, si je pustil razložiti, kakšne funkcije naj bi stroj opravljal. Obljubil je v enem mesecu ali dveh čisto nov stroj. Čez nekaj tednov je bila aparatura gotova in prenesli so jo na igrišče na preizkus. Vsi so bili navdušeni. Razširila se je novica o izumu in ni bilo več miru. Z vseh koncev sveta so želeli tak stroj. Treba je bilo določiti ime in izum patentirati. In tako je nastal počasi cel sistem strojev in sistem tovarn. Ti stroji se prodajajo danes na vseh kontinentih in smo v tem št. 1. Danes so svetovno znani in najbolj kvalitetni, Amerikanci jih vzpo-
Patricija Knez, slikarka, baletka, glasbenica, alpinistka.
rejajo z mercedeci in roll-royci. Eksportna zbornica Švedske nam je dala diplomo kot najboljšemu izvoznemu podjetju v deželi. V Malmoju je moža povabil švedski princ na sprejem, v Parizu pa je bil povabljen, ko so predstavili Franciji najboljša švedska izvozna podjetja. Postal je tudi član Društva švedskih izumiteljev.
O vašem sinu Elvisu berem v knjigi diplomantov Mednarodne univerze Južne Evrope v Monacu, smer MBA, tele podatke: “Govori švedsko, angleško, slovensko, francosko. Ima že bakalavreat znanosti in diplomo inovacijskega inženirja na Švedskem. Dosegel je diplomo MBA, specializacija mednarodni marketing in raziskava trga. Ambiciozen in družaben. Njegov najljubši izrek: “Nič ni nemogočega, samo več časa si moraš vzeti...”
Vse to je res. Bil pa je tudi član švedske državne rokomente reprezentance. Ko se je vrnil s študija, je časopis objavil z debelim naslovom članek: “Elvis se je vrnil!” V Atlanti je bil šef tamkajšnje tovarne naše firme RANGER SERVANT. Želel se je osamosvojiti in zdaj dela v Goeteborgu pri
švedskem podjetju, ki se ukvarja z novatorstvom v panogi elektronike, saj je po študiju inovatorski inženir ter marketinški menedžer. Študiral je francoščino v Perpignanu v Franciji. Dvakrat ga je Švedska poslala kot novatorja v Indijo, da je opravil specializacijo na univerzi v Madrasu. On in prijatelj sta takrat izumila poseben katamaran, ki se prilagaja tamkajšnjim rekam in razmeram. Iz sladkornega trsa sta napravila posebno maso in jo zmešala s kavčukom. Izdelala sta prototip, ki so ga morali splaviti s pomočjo krav in je dobro deloval. Nato so v Madrasu izdelali pravi katamaran, dolg 9 in širok 6 metrov, na motorni pogon. Izdelava je bila poceni in z njim domačini namesto s težkimi lesenimi čolni prevažajo svoje pridelke. Prevoz je poceni in lažji, ladjica sprejme devet ljudi in veliko materiala. Zdaj izdelujejo katamaran serijsko, prototip pa je bil prikazan na švedskem tehničnem sejmu.
Elvisa tudi zelo zanimata umetnost in arhitektura. Junija ga bo njegovo goeteborško podjetje poslalo kot vodjo projekta za modernizacijo telefonske mreže v BIH.
Njegova zaročenka pa je znana švedska novinarka, špikerica in glavna urednica na Kanalu 4 ter dela za časopis Halland Posten. Jenny je Šve-dinja.
Rada bi zvedela še kaj o vaši hčerki - slikarki. Verjetno slika povsem drugače kot vi. Se misli posvetiti samo umetnosti ali ima druge načrte?
Hčerka Patricija se zanima za zelo različne stvari, od športa do glasbe in baleta. Začela je z jazz-baletom, nato študirala klasični balet, zdaj bo nadaljevala s študijem klasičnega baleta v Parizu ali Londonu. Trenutno študira v Stockholmu. - Po maturi je hodila na Svobodno umetniško šolo in je imela že skupinske in osebne razstave, ima velik talent za slikanje, bolj v abstraktni smeri. Na-
Del sistema Range Servant - pobiralec golf-žogic.
Patricija, avtoportret.
darjena je tudi za glasbo; že 15 let igra flavto In 10 let klavir, igrala je tudi čelo in ga bo morda spet. Igrala je tudi rokomet. In opravila je mednarodni plezalni tečaj v Chamonixu za visokogorsko plezanje, tudi po ledenikih. Ima petindvajset let in si išče lastno pot. V Parizu je bila na preizkušnji za balet in se je uvrstila na prvo mesto. Rada bi bila koreograf in plesni učitelj, a pravi, da ji Stockholm ne nudi dovolj znanja in perspektiv, tako da je poslala prošnje za študij klasičnega baleta tako v Pariz kot v London. Ne ve se, za kam se bo odločila.
Ali v švedskem slikarstvu prevladuje kakšna posebna smer? Je v mestu, kjer živite, veliko zanimanja za razstave in za kupovanje slik? Recimo: kako lahko svojo sliko prodaš, preko galerije ali privatno?
Švedska ima velik posluh za umetnost, celo princ Evgen je bil znan slikar, znan je tudi umetnik Zorn in prav Halmstad je središče švedske umetnosti. Posebno je Halmstad znan po skupini halm-stadskih surrealistov. Slovi tudi po Svobodni umetniški šoli, katero sem obiskovala tudi sama. Veliko je tudi galerij.
Prodajam privatno in na razstavah po galerijah. Zanimanje za umetnost je veliko, a zaradi gospodarske krize je prodaja nekoliko upadla. Drugače pa imajo prodajo urejeno tako, da imajo vsi umetniki šanse: po vseh podjetjih so organizirani klubi umetnosti; vključeni so vsi zaposleni, če želijo, komisija pa določi, koliko bo kdo plačal članarine; za ta denar potem odločijo, kaj bodo kupili, na razstavah ali privatno. Moja dela so vzljubili že na začetku, čeprav sem tujka. Letno
prodam osem do deset del. Največje priznanje zame je bilo, ko sem lahko razstavljala v Jesenskem salonu v muzeju v Halmstadu. Razstavljala sem skupinsko tudi v Palači umetnosti v Stockholmu, skupaj s slikarji iz Slovenije.
Kako veliko je mesto, v katerem živite? Najbrž pogrešate primorsko sonce, še bolj pa živahnost ljudi. Kakšen tip človeka je Šved? Si želite vrnitve? Ob tako vpeljani gospodarski dejavnosti bo najbrž težko izpustiti vse iz rok. Kako kaj sprejemajo Švedsko vaši otroci?
Mesto ima manj kot 100.000 prebivalcev, gospodarsko je zelo razvito, veliko je obrtnikov, lesne in plastične industrije, pomembno je tudi ribar-stvo in v okolici kmetijstvo. Halmstad je mesto kulture in športa - nogomet, rokomet, plavanje, atletika ter surfing (v deskanju imamo tudi nekaj svetovnih prvakov) ter seveda golf. Imamo kar 12 golf-kiubov, vsakega s svojim igriščem. Kmetijstvo namreč upada in veliki travniki služijo zdaj za golf-igrišča. Imamo nekaj jezer za zimsko rekreacijo. Podnebje je pri nas na jugu kar ugodno, peščena plaža je dolga 30 kilometrov, tako da je veliko turizma. Od Atlantika prihaja topli val, ker pa smo daleč na severu, so pač zime dolge. Poleti se zdani že ob pol treh zjutraj in sonce zaide ob pol enajstih ponoči. Črne teme sploh ni. Mrzli čas pa je toliko bolj teman, od konca septembra do aprila. Včasih greva v tem času malo na Florido ali na Kanarske otoke, da si skrajšava zimo. Včasih so zime milejše, včasih pa imamo celo do 24 stopinj mraza in zamrznjeno morje do Danske.
Vživimo se Slovenci kar hitro, ker smo potrpežljivi in se znajdemo kjerkoli, hrepenenje pa le ostane. Želimo se vrniti, tako zaradi klime kakor zaradi prijateljev in domačih. Vezi s Švedsko bodo pač ostale, posebno še, ker bosta otroka verjetno ostala tam. Recimo: pol leta tu in po leta tam.
Švedi so mirni, zaprti vase, pobudo za pogovor moraš dati sam. Naši otroci so svetovljani, a občutijo, da imajo dve domovini, čutijo se tako Slovenci kot Švedi. S tem so bogatejši, imajo dve kulturi in dva različna razgleda.
Ukvarjate se tudi z delom med Slovenci na Švedskem in imate pri tem kar vidno vlogo, ko gre za organiziranje srečanj ali prireditev. V domačem društvu baje skrbite za pouk slovenščine in za razne krožke-dramske, pevske, slikarske.
Pred 25 leti smo v Halmstadu ustanovili prvo slovensko kulturno društvo “Ivan Cankar”. Od vsega začetka sem bila aktivna v upravnem odboru in sem še danes. Dolgo sem bila kulturni referent in sem učila otroke petja, deklamacij in iger. Bila sem zravem pri vseh kulturnih srečanjih po Švedski. Središča za Slovence nimamo, vsako društvo
Vas Gradin v Istri.
dela zase, Slovenska zveza pa druži vsa društva in njeni zastopniki se zberemo dvakrat letno, da se pogovorimo o delovanju in sodelovanju. Poročamo o svojem delu tudi švedski vladi in občinam, ki nam tudi dajo nekaj finančnih sredstev za obnovo lokacij in razne dejavnosti. V Halmstadu imamo letni piknik vseh Slovencev na Švedskem, združen z zabavo, športom in kulturnim programom. Duša tega je bila pesnica Marija Hriberšek. Odkar je umrla, je delovanje malo upadlo.
Koliko je približno na Švedskem Slovencev? In v vašem mestu? Imate kako glasilo? Obstaja še vedno ločevanje med tistimi, ki se zbirajo okrog cerkve, in onimi, ki imajo kako drugo središče?
V Halmstadu je okrog 170 Slovencev in srečujemo se v Slovenskem domu, v kulturnem društvu “Ivan Cankar” in pri nedeljskih mašah. In seveda privatno, kadar čas dovoljuje. Na Švedskem nas bo okoli 2000. Naše glasilo je Naš glas, kjer je imela tudi moja hčerka Patricija pred kratkim intervju. Švedski radio dovoli vsako sredo desetminutno oddajo za Slovence na Švedskem, urednica je bila Jasna Carlen, katere stara mati je bila iz Trsta. Veliko število izseljencev se zbira pri maši, morda v našem mestu kaki dve družini ne hodita, razen na pogrebe.
Ste kdaj pomislili, da bi pisali dnevnik; srečanja, portreti, pokrajina, spomini, in ga poslali na naš letni natečaj v Trst? Pero vam namreč teče prav gladko.
Dnevnik mi ne leži, rada pa pišem verze, bolj priložnostne, recimo očetu v narečju ali pa sinu. V gimnaziji pa so pohvalili moje spise. Lažje se izražam s čopičem.
Kakšno pa je v deželi, ki je pretežno protestantska, življenje katoliške skupnosti, posebno slovenske? Imate svoje duhovnike? Kako svoje središče?
Na Švedskem imamo slovenskega duhovnika enkrat mesečno v vsakem mestu. Najprej smo v Halmstadu imeli maše v neki privatni hiši. Potem smo se odločili in poiskali sponzorje ter modernizirali neko protestantsko cerkev za nas. Za to našo katoliško cerkev je vse umetnine daroval švedski umetnik, ki se je v tridesetih letih konvertiral v Parizu iz protestantizma v katolicizem z vso družino vred - imenoval se je Axel Olsson. To so slike, križev pot, vitraži in drugo. Naša cerkev je zato zelo lepa. Njegova hčerka je danes velika osebnost v mestni kulturi. Prevzela je očetova dela in uredila njegovo galerijo. Pripravila je tudi razstavo svoje matere, ki je skrivaj slikala. V to galerijo vabi umetnike vse tja do Japonske in morda bomo tam pripravili tudi razstavo Zvesta Apollo-nia. - Od verskih listov imamo Našo luč in pa nedeljski list, ki ga župnija pošilja na domove. Največ maš berejo katoličani v švedščini, nato pridemo Slovenci, Hrvati in Madžari. Za vsako narodnost se občasno oglasijo njeni duhovniki, da so ji duhovno na uslugo.
Ali pogosto prihajate sami ali z družino v Sloveniji?
Sama prihajam na mednarodno slikarsko kolonijo v Mostu na Soči. Pravkar pa prihajam iz podobne kolonije v Abitantih v Istri na vabilo Lions Cluba. Slikali smo tamkajšnje motive. Med te je spadala tudi moja rojstna vas Topolovec, česar sem bila izredno vesela. Plačali so nam hotel, hrano, platno in barvice, pot pa smo si plačali sami.
Prišla sem z letalom iz Kopenhagna (skoraj dve uri) do Brnika. Z možem pa prihajava z avtomobilom, to je 24 do 28 ur vožnje, s prespanjem vmes. Otroci pa prihajajo tudi z vlakom.
In vaš odnos do Trsta?
Trstje napol tudi moje rojstno mesto. Tu imava z možem tričetrt sorodstva in sem sem zahajala od mladih nog. Vsakič, ko prihajamo iz Švedske v Istro, se ustavimo na planoti in si ogledujemo mesto pod sabo. Včasih se skočimo kopat v Sesljam Celo Švede smo pripeljali dol. Ti pravijo, kako smo mogli zapustiti te čudovite kraje in oditi na mrzlo Švedsko, sami bi raje jedli krompir in ostali tu. “Imate tu Ameriko, imate vse, pa hodite na sever!” Morda smo se res prenaglili. Tujina nam je dala, a tudi dosti vzela. Včasih je bilo boleče. Ko je bilo domotožje preveliko, sem se spraševala, kdo sem, kaj sem, in si mislila, da ne spadam nikamor. In dala sem si ultimat: leta 2000 v domače kraje, - na Primorsko!
iz arhivov in predalov
Zadnja odprava - II. del	Ivo Jevnikar
Tragična pot domoljuba Milana Boštjančiča
Milan Boštjančič iz Harij pri Ilirski Bistrici, o katerem sem pisal v prejšnji številki Mladike, je kot italijanski vojni ujetnik v Egiptu prišel v stik s primorskimi prostovoljci, ki so se zbirali okoli prof.
Ivana Rudolfa. Stopil je v jugoslovansko kraljevo vojsko, potem pa so ga Angleži iz-vežbali za padalca, radiotelegrafista in obveščevalca. V Bariju je kasneje prestopil v Narodnoosvobodilno vojsko, poleti 1944 pa so ga Angleži poslali na Vis, od koder naj bi s partizansko pomočjo odšel z radiooddajno postajo proti Trstu. Tega pa mu niso dovolili. Znašel se je najprej v Istrskem odredu v Brkinih, nato so ga z oboroženim spremstvom poslali na komando mesta Črnomelj. Tam ga je 15. oktobra 1944 zaslišala Ozna, nakar je, star 29 let, izginil.
Zapisnik zaslišanja sem s krajšo razlago in opombami objavil v omenjeni Mladiki. V zapuščini Milana Boštjančiča, ki jo hrani njegova nečakinja Alojzija Boštjančič Logar, je več pisem in dokumentov, ki potrjujejo njegove izjave in obenem izrisujejo njegov lik, a tudi čustva, ideale in hrepenenja mladih Primorcev, ki so se znašli v podobnih okoliščinah.
Sestri Angeli (1912-91), ki je živela doma in s katero je bil najbolj povezan, je Milan poslal več pisem iz ujetništva, eno pa 20. julija 1944 iz partizanov.
Naposled je Angeli 28. maja 1945 pisala iz Ljubljane Slava Rupnik, ki je od septembra 1943 do avgusta 1944 v Bariju kuhala primorskim fantom pri angleški obveščevalni skupini. Rupnikova, ki je bila rojena Boštjančič, vendar ni bila z njo v sorodstvu, ji je med drugim javila:
Milan Boštjančič v uniformi italijanskega vojaka.
“Tovariš Milan Boštjančič mi je pri svojem odhodu iz Barija proti Trstu (aprila I. 1944) izročil več stvari in me prosil, da jih ohranim in po vojni oddam njemu ali pa Vam. Ker pa zaradi službe ne morem nikamor, se Vam javljam in prosim predvsem, da mi ob prvi priliki sporočite, če se je tov. Milan že vrnil domov. Če je doma, bo že povedal, kaj mi je izročil v hrambo, in naj se po možnosti zglasi pri meni na uredništvu Slov. poročevalca..."Tako so domači dobili še nekaj zapisov, fotografij in dokumentov. A pojdimo po vrsti.
MOJ PRVI SKOK IZ LETALA
To je naslov rokopisa na dobrih štirih straneh, brez datuma. Boštjančič je bil že kot italijanski vojak bolničar v padalski diviziji Folgore. Tečaj je opravil v Tarquinii od marca do septembra 1942. Prvi spust je bil zanj enkratno veselo doživetje, ko ga je “52 kvadratnih metrov Žide zibalo kot mati svojega sinčka” in se je razgledoval naokoli: “...obrnem se na levo - morje, tam daleč daleč je moj dom, moja mati, ki niti sanjati ne more, kje sem. Tam nedaleč od nje je ona. Srce se mi smeje. Še danes, si mislim, ji moram pisati. Kaj si bo mislila? Poslal ji bom lepo padalsko sliko... Pum... Močan udarec me je ustavil na zemlji. Namesto da bi se bil pripravil, sem sanjal. Ko sem vstal, je bilo vse dobro. Nekaj so pravili okoli, nisem jih prav razumel, zavil sem padalo in se napotil proti hangarju... Tudi to se je končalo. Želiš eno stvar, upaš, da boš srečen, ko jo boš imel, potem ti ni zadosti, ko jo enkrat že imaš, želiš drugo...”
PADALI SO KOT SNOPI
Pri zaslišanju je Boštjančič izjavil, da se je kot bolničar padalec predal Angležem na afriški fronti pri El Ala-meinu 13. oktobra 1942. V popisu o bitki, ki ga vsebuje njegovo pismo sestri Angeli z dne 6. marca 1944, navaja nekoliko poznejši datum. Ni znano, če je pismo na kak način poslal domov, ali pa je ostalo v Bariju, kot tudi to ne, ali gre pri zgolj prvi strani tipkopisa in pri štirih rokopisnih straneh brez prve strani za eno in isto pismo ali pa za odlomka dveh pisem. Za tiste, ki si predstavljajo vojno le iz filmov, je krutost spopada pretresljiva, zlasti če upoštevamo, da so bili na fronti mnogi “po sili vojaki”, ki so sovražili fašizem. To besedilo (kot tudi ostala) je pravopisno nekoliko popravljeno za objavo.
Boštjančič tako pripoveduje: “Spominjal se bodem vedno 24. oktobra 1942. leta. Ravno osma ura zvečer je odbila. Črna tema je vladala v puščavi. Kar naenkrat se
Nome
CognoàxeJ^jSfJZZ-'0/}Cc /C
No. ilatr.	tijCé.........
Gÿdo....
Dala e luogo di nascila
PRISONER OF WAR P/W LfW
. SCRIVERE CHIARAMENTE E BREVÇMENTE PER INOITRO RAPIPO
EA mf&ç&ïï
padre TJfč J&Y7. &
Sig.
'ÛS!
\
rtAl/l 'eb£œn#ÊÈr£

Nome -	/	_
!' madre. O <?
No. dell■ tyjjrimI	$Sr (T(f
Indirizzoji
Italian Prisoners'0} War Camp.££) &“ ' 2004 , PJIEJ, I - 50.000 -1 i/4i	Egypt#»r&}
aux soins du
i COM 11 É INTERNA T¡ONA L 'A.,,. dela G RO IX ROUGE ¿-f&Hice Centrale
des prisonniers de Guerre GENEVE
Corrispondenza
Data
. S č/^acc<^u: Sj&rž
■ [P
jr
/Tory- STATUT t rr P JT rv-J/¿~ ft °
Morrc ■fl<t,e, orrit9.o. bj>. orr<™n rnuurt.
J-lac,ufio"'Pt?m, qciyi &*\/rg'. iris »¿.uro
' '	¿ify\	__	_
& ci/ttte	r> > rjjtiiri tcAS'i'Xi- Pt çt
-MSB mptniflify.
Boštjančič je 1. nov. 1942 na posebej za to oblikovani angleški dopisnici prek Mednarodnega rdečega križa sporočil sestri, da je v taborišču za italijanske vojne ujetnike v Egiptu.
zasliši glas topov. Mislili smo, da so navadne vaje, par strelov, pa bo končano. Zelo smo se varali. Še ni dobro začelo na enem kraju, že je odmevalo od vseh strani. Kamor koli si obrnil oči, nisi videl drugega ko bliske, ki so se svetili v bližini in daljavi. Bil sem v prvi liniji. Vsak meter zemlje je bil prekopan od tisoč in tisoč bomb, ki so neprenehoma padale z vseh strani. Stiskal sem se v luknji, ki me je bila tolikokrat prej rešila. Zaman sem se porival zmerom močneje v zemljo. Krogle so padale vse okoli mene. Če sem dal glavo ven, sem se moral takoj pripogniti ali zaradi bombe, ki je letela nad mano, ali zaradi šrapnela, ki se je razpočil pri meni, ali zaradi mitraljezov. To je trajalo več kot eno uro.
Nedaleč od mene slišim glas, ki me kliče, in dobim ukaz, da grem k prvemu topu, kjer je bil eden smrtno ranjen. Ne da bi mi ponovili, vzamem svojo opremo, pripravljeno za take prilike, in se odpravim. Kolikokrat sem se vrgel na zemljo, da bi se branil krogle, ki je šla, bi rekel, mimo mene? Koliko časa sem hodil, da bi prekoračil dve sto metrov? Kdo so bili tisti trije vojaki, oddaljeni dvajset metrov od mene, ki so začeli streljati za mano? Na ta vprašanja ni mogoče odgovoriti. Samo to vem, da sem nedaleč imel človeka, ki bi mogel imeti mojo pomoč. Šel sem, in četudi težko, sem prišel. Rana ni bila smrtna, z roko sem potegnil iz živega mesa kos železa, ki je bil močno zasajen. V rano sem potisnil zdravila, da bi ne izgubljal krvi, in povezal.
Topništvo je kar naprej bobnalo, samo zdaj so nadalje streljali, ker so začeli napadati s posadko. \/ nekaj minutah smo imeli že več ujetnikov in nedaleč od nas je bilo mnogo mrtvih. Nekdo je prišel do treh metrov od nas. Eden ga vidi, vrže ročno bombo in človek obleži. Jaz ga grem iskat, položim roko na prsi: “Še tolče!” Zagrabim ga za roko in ga vlačim v luknjo. Ranjen je bil v obraz, ročna granata ga je zadela v glavo. Obvezal sem ga, kakor mi je bilo mogoče, s prsti sem mu dal nazaj ranjeno meso, iz katerega sem prej snel železo, naredil sem par injekcij in ga izročil tovarišu, ki je bil zajet. Seveda so mu že vzeli vso zalogo, ki jo je imel v nahrbtniku, v času, ko sem ga povezoval. Dobil sem zemljevid, kompas in tovariš mi je dal kos čokolade, ki jo je bil prej vzel.
Boj je zmeraj bolj napredoval. Petdeset korakov od nas so že prihajali angleški tanki. Zakaj niso začeli takoj
streljati? Častnik je trdil, da so nemški, vendar se je čez nekoliko časa oglasil laški top, po tistem so začeli tudi s topom, ki je bil pri nas. Prvi strel je šel v zrak, drugi trije so zadeli prav in trije tanki so se ustavili. Za nas je bilo mnogo slabše. Tanki, ki niso mogli več naprej, ker so imeli razbite gosenice, so streljali na nas do zadnje kro-
Mod. 2
<2W 'Voticmc, //.„.11 MarZ° 1543
K E-12T.A.PAS.2
[da cltarsl nclla rlsposta)
I/Ufficio Informaziori della Segreteria di Siato di Sua SantitS. si pregia comunica^e che l'Ecc.ma Delegati one Apo.stolica del Cairo con lista spedita il 6 Gennaio,con-ferma che il Caporal Maggiore BOSTIaNCIC Massi miliano trovasi prigioniero in EGITn0 nel 1° Čampo di Internanento 308 col TJ+356659 di ma-tricola,in luorie condizioni di salute
Allega inoltre 1'unito modulo, aff’.nchc , dehitarne^te riempito e vize 3 so a que-sto Ufficio Informazioni,si possa far perveni-re un Hadiomessaggio al suddetto prigioniero.
Uradno sporočilo vatikanskega Državnega tajništva z dne 11. mar. 1943, da je Boštjančič vojni ujetnik in pri dobem zdravju, s ponudbo, da mu posreduje kako vest o domačih.
Di sua san mA
N
iž^\
<z\
L-.v» ,
? “ .T
■ r	MVkc
awvN ■■s.MciNas,
JLj±-ZJl2^
*_■... SV%trJL.—-./K	Md,
^rd^dii —K ._____¿g-r*
L-9Ny&L_JH?____
->__^—
&&*&*-
.. - ylA^-____________________
'nr-*^^Lf___________
%L
&. 7.._____
r^' 0-41- -	o^e. _.
/'<•'■	#£c-e^**	"1



;
-v-

*>-(. /•1 :-----/.’ -it'! ■ --¿.—
‘ — ------------------------------------------------------
,.~-P i-.> Z1.,—..
/'*< ...-^-č..'^ .¿'¿A*  —^
__"''l_______-rz^_______________^------^7	' ’' "
- - - '/-■ Z. /	___-sL-	-’tr,^sr	.j ''4.

zn,-----'¿Z'' Z 'l-,4^— '	,.-1-.-^-__» r -. Č,1
^/zL» w~-~ ¿o' as» —(m,-------------------------------------------
Taka so zglodala pisma, ki so jih lahko pošiljali ujetniki iz angleških taborišč. Milan 8. dec 1942 iz taborišča št. 305 izraža sestri božično hrepenenje po oddaljenih domačih.
gle, ki so jo imeli v skladišču. \/ času, ko so nas napadali s tanki, je bila med njimi tudi posadka, tako da smo morali paziti na vse strani. Noč je bila. Tam ni šlo za to, da kdo ostane ujetnik. Ne, ali živ ali mrtev, ni bilo časa spravljati ujete. Če ubiješ, od tistega gotovo ne boš ubit.
Odvrgli so vsak napad. Lahko bi imeli mnogo ujetnikov, zato ker so bili angleški tanki že zelo naprej in je posadka mislila, da je prostor že očiščen od sovražnika, tako da so padali nezavedni kot snopi. Prostora nismo imeli. Oni so lepo prihajali, in kadar so se približali, so bili sprejeti z mitraljezi. ”
“SLOVENCI SO, KI GREDO V BATALJON...”
V rokopisnem delu je opisano, kako so se začeli italijanski vojaki množično predajati: “Čeravno smo imeli dobre strojnice, ob tretji uri popoldne 24. zadaj za nami
Lahi so bili že vsi ujetniki. En sam angleški vojak, ponavljam, en sam, s puško na hrbtu, jih je vodil skupaj, kakor da bi bile kokoši.”
Kot bolničarje Boštjančič nekaj časa pomagal v poljski bolnišnici, nato so ga poslali v ujetniško taborišče pri Aleksandriji, kjer je skrbel za bolnišnico, saj je angleški zdravnik, ki ga je imel rad, poredko prihajal. Pripoved se tako nadaljuje: “Zvečer - krasni večeri v Egiptu - sem sedel zunaj. Pogovarjal sem se z nekim Nemcem. On je šel spat. Ostal sem sam zunaj. Počasi počasi se dvigne petje, postaja vedno močnejše, lepo, več glasov. Pa bi vedela, v katerem jeziku? Slovenskem! Mnogo so peli. Tisti njihovi napevi so me peljali domov. Bilo mi je, kakor da bi se zibal v tistih “torte” in “piano”. Bil sem ves presunjen. Drugi dan se javim nekemu kapetanu. Zadel sem prav dobro, saj je znal slovensko, njegova mati je bila
Podpisani H o s t j a n 1.0 i O Milan, Slovenec, laski, to j ni j
5 i ' V " i.	\- TpvfV?- ■
ujetnik v S. A. iz 1. 1942., ^deležen 1 prostovoljno 'v tako imenoVa-
nem bataljonu "Kraljevska g&rja* ( v tistem Vcasu KOV ni imela organizacije na Srednjem Vzhodu), poklican.v posebno službo ( za obveščanje v uradu Ko. 1 I (TT) Section), želim sodelovati s partizanskimi oddelki v aktivni borbi proti sovražniku. Priznam vrhovno oblast Narodno Osvooodilne Vojske prepričan, da je na ta način
t/	.
boroe edino ¿atova rešitev nase zemlje in pravilna ureditev življenja v domovini po vojni.
Odgovarjam za izvršitev ukazov, ki jih bom prejel od Narodno
Osvobodilne Vojske.
¡L 'ki-.
3a.fi, Š6 . februar ja'194? i
N.B. V dveh izvodih;
za No, 1 I(U) Section in za Narodno Osvooodilno Vjjsko
Prva Boštjančičeva prošnja za vstop v NOV v Bariju 26.febr. 1944.
No. 1 l(U) Section, 15.2.44.
TO Whom it may concern.
Sergeant BOŠTJANČIČ,
Above N.C.O. is attached to this unit.
Any enquiries to be made direct to No. 1 1(U) Section,
(tel. 12390)
Capt,
Potrdilo in priporočilo angleške obveščevalne službe, ki ga je 15.febr. 1944, kolikor se da razbrati, izdal kapetan Desmond Lacy Clarke.
Slovenka. Vprašam ga, kaj je bilo petje, ki sem ga slišal prejšnji večer. “Slovenci so, ki gredo v Bataljon. Pa ti ne boš šel?” “Strela nebeška in Mati božja, ” je bil moj krik, “zakaj pa me pustite tukaj?’’ “No, nič se ne boj, vemo tudi zate, sem že govoril. Čim bo mogoče, boš šel tudi ti. ” Resnično, čez par dni sem šel tudi jaz. Vzel sem tiste male stvari, ki sem jih imel, in sem šel kar sam iz logorja v drug logor, Slovenec med Slovenci.”
Ta rokopis pa se takoj za tem konča z zapisom v drugem slogu in z drugim pisalom: “Nimam časa pisati, pozdravim in poljubim. Se vidimo doma ali v nebesih. Milan”
IMAŠ MATER IN OČETA?
Boštjančič je mogel prek Mednarodnega rdečega križa že 1. novembra 1942 kratko javiti sestri, da je v taborišču za italijanske vojne ujetnike št. 308 v Egiptu in da so mu dali številko 356659. Dne 11. marca 1943 je podobno obvestilo poslal Informativni urad Državnega tajništva Sv. sedeža.
V njegovi vojaški knjižici (Soldier’s Service and Pay Book) je zabeleženo, da je od 20. decembra 1942 pripadnik kraljevih jugoslovanskih sil. Ko je v Bariju 26. marca 1944 zaprosil za vstop v Narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije, pa je zapisal: “podnaredik jugoslovanske kraljevske vojske ter od
18.	januarja 1943 v angleški službi (ISLD - GHQ)”. Ohranilo se je tudi angleško potrdilo, da pripada tej službi, ki je imela v Bariju ime No. 1 I(U) Section. Dne 15. februarja 1944 ga je podpisal kapetan Desmond Lacy Clarke.
Boštjančič je smel pošiljati tudi pisma iz ujetniških taborišč, v zapuščini pa se je ohranil še le malo popisan zvežček, v katerem je oporoka, objavljena v prejšnjem članku, in pa nekaj strani dnevnika. Začel gaje pisati, da bi izboljšal materinščino, veliko pa je misli na domače, na dekle, na slovenstvo in smrt.
Tako najdemo tudi zapis: “Sedel sem z nekim Angležem pri mizi. Pokazal mi je na zemljevidu svoje rojstno
mesto. “Imaš mater in očeta,”ga vprašam. “Sleep,” imam za odgovor. “Sleep - spijo.” Ta beseda, ki nam pomeni čas našega življenja, v katerem telo uživa mir, ta beseda me je ranila do dna srca. Spijo, “sleep”, pa moj oče tudi spi, ma kako je on zaspal. Upam, da njegova trdna in prepričana vera mu je dala večno življenje, kakor si ga je
tukaj predstavljal, upam, da v spanju (saj ni večno) je udobil mir, ki zaman ga tukaj iščemo.
Tudi jaz imam mater. Vsi se rodimo od ženske, pravi sv. Pavel. Nekaj let je več ne vidim. Kje je ona, kaj dela, in neusmiljeno vprašanje: “Ali je še živa?” me trpinči in muči. ”
VSI V PARTIZANE! VSE ZA PARTIZANE!
V zapisniku, ki je bil objavljen v prejšnji Mladiki, je podrobno popisana načrtovana Boštjančičeva odprava na domača tla. Do svojcev ni mogel priti. Kot je 2. julija 1947 potrdil Srečko Vičič z zapisom na samo Milanovo pismo z dne 20. julija 1944, pa mu je v Brkinih (na Tatrah) izročil dopis, da bi ga dostavil njegovi sestri Ange-
li.	To je zadnji, ganljiv spomin nanj.
20. VII. 44
Sestra!
Ali bi bilo mogoče, da ti pišem iz rodne zemlje, iz zemlje, od katere sem se že tolikokrat poslovil in se bal, da se nikdar več ne vrnem? Težko je to misliti, ali vendar je resnica. Nisem mogel priti do tebe, pozdraviti vsaj še enkrat mater, zato ker sedaj imamo vsi sveto dolžnost, da pustimo naše osebne stvari in da damo, kar nam je mogoče, za resnično našo slovensko domovino, katero so nam začeli graditi naši prvi partizani. Tudi jaz sem med njimi, delimo žalost in radost, skupno, ker vsi vemo, da se borimo za naš narod, ne za tujca, ne za to, da bomo sužnji, pač pa da bomo prosti vseh nasilij in da po naši krasni domovini se bo slišal en sam čisti slovenski jezik. Upam, da te bom še videl, v drugačnem slučaju z veselim nasmehom bom pustil v resnični domovini blizu pravih tovarišev to moje tako čudno življenje. Ne morem ti pisati, kako sem prišel, samo to si zapomni, da vsi, tudi mrtvi nazaj vstajajo in gredo med partizane. Duh vpijočega slovenskega naroda se čuje tudi na drugem svetu: “Vsi v partizane! Vse za partizane!”
Pozdravi mamo, poljubi jo sladko. Moja želja je, da jo zopet vidim in da ona ve in da tudi ti veš, da sem med pravimi Slovenci, ne pa med izdajalci. Pozdravi vse v Harijah - Frano v Zarečici, Mico, Kristino, Franceta, Zoro, ta male pa sploh vse. Pozdravljam te z besedo: Vsi v partizane, vse za partizane!
Poljub
Milan
Moj naslov: Mirko, Glavni štab v Sloveniji
“IMENOVANI NI DELAL
ZA VOJNE CILJE NOV IN POJ-A...”
Ko se je Boštjančičeva mati prepričala, da sina ne bo več domov, je zaprosila za podporo. Invalidska komisija pri štabu IV. Armije, ki so jo sestavljali predsednik poročnik Marko Maltez in člana dr. Stanko Bregar ter Slavko Rupel, jo je 16. oktobra 1947 zavrnila s to utemeljitvijo:
“Iz potrdila OLO II. Bistrica izhaja, da je bil prosilkin sin od strani Angležev poslan z radijsko oddajno postajo v partizanske vrste, da bi oddajal Angležem poročila, in
j^4j(
' ‘ #


Ti"
tilujl A**4**»/
/L-ue.
' tffrŠUJL. /0^
. n j j j rcEeua teo «****-
cfb/, '•&*/j-, . ~
<4
tl	■ - j
¡/¿¿U a^/a/LZ>jJ/Ja

Boštjančičev domovinski čustveni izliv, brez datuma, a gotovo še iz Italije, v katerem nastopajo Slovani, kladivo in srp.
da je bil radi svoje sumljivosti napoten na GŠ Slovenije in od tam neznano kam izginil. Priča Berlič Jožef je izpovedal v bistvu isto in pristavil, da mu je pok. sam pravil, da je bil član Angleške tajne obveščevalne službe z nalogo, da poroča Angležem o stanju v vrstah NOV. Zadnjikrat ga je videl na neki konferenci v Črnomlju po GŠ hoditi v angleški uniformi okoli in je potem slišal od ljudi, da so ga potem ustrelili partizani sami. Iz tega izhaja, da imenovani ni delal za vojne cilje NOV in POJ-a, vsled česar rodbini padlega ni priznati zaščite. ”
Priziv so v Beogradu zavrnili. Okrajni sodnik v Ilirski Bistrici Branko Lamut pa je Milana Boštjančiča 15. junija 1954 razglasil za mrtvega in kot dan smrti določil 10. maj 1946.
in memonam
Umrla je Milka	,
najstarejša koroška pesnica
V ponedeljek,
9.	junija, je umrla v rojstnih Libučah v Podjuni na Koroškem, kjer se je rodila 11. februarja 1902, najstarejša slovenska pesnica Milka Hartman. Obiskovala je osnovno šolo v domačem kraju, potem v Ljubljani učiteljišče in se usposobila za gospodinjsko učiteljico. Vrnila se je domov in prirejala po vaseh gospodinjske tečaje in kulturne prireditve do Hitlerjeve zasedbe Avstrije. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo so jo za dva meseca zaprli v Celovcu, njeno družino pa izselili v taborišče na Bavarskem, kjer je oče umrl, brat Tevžej pa padel v vojski. Po zadnji vojni je nadaljevala z gospodinjskimi tečaji, dokler ni leta 1956 težko zbolela. Invalidno pokojnino ji je preskrbel ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu in znani politik dr. Jožko Ti-schler, ki je iz lastnega žepa plačal zavarovalnici manjkajoče mesece.
Hartmanova je rojena pesnica in prvo pesem je zapela oktobra 1918 z besedami: “Zakaj bi jaz ne pela, / saj mlado sem dekle, / sem vedno prav vesela, / junaško imam srce.”
Če bi pesem prebrali do konca, bi ugotovili, da opeva “slovensko zemljo milo”, da je torej narodnobudne vsebine, da je zapeta v ljudskem duhu in tonu, zelo tekoča in pevna. Tem lastnostim je ostala zvesta do konca, motive pa je še razširila na vero, ki se izraža tudi z narodopisnimi običaji in prazniki, na lepoto koroške zemlje v vseh letnih časih, na kmečko delo in navade, na ljubezen in na trpko koroško slovensko stvarnost.
Sodelovala je v vseh listih in revijah med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, predvsem pri Celovški Mohorjevi družbi in njenih glasilih. Ustvarila je okrog 600 pesmi, toda čakati je morala do petdesetletnice življenja, da ji je Celovška Mohorjeva družba izdala prvo samostojno pesniško zbirko Moje grede (1952). V njih je 80 pesmi, ki so pritekle iz radoživega dekliškega sveta, tesno povezanega z rojaki.
Za sedemdesetletnico je izšla pri isti založbi njena druga zbirka Lipov cvet (1972). Knjigo je izbral in uredil dr. Franc Vrbinc, uvod ji je napisal Lovro Kašelj. Vseh pesmi je 112. V pesmi Piščal pojasnjuje, da ji je dal Gospod glinasto piščal, “in zdaj poje ta piščal / pesmi teh
domačih tal”. Stvarnika prosi, naj ji vrne ogenj srca in ji vžge belo svečo, da “gorela bom za drage / in še drugim ognja dam”. 2e marca oživi čudovita koroška zemlja: “Nežno je pobožal naše polje južni veter, / kakor če bi fantič svoji dragi dahnil v lice. / Zarjo na zapadu je zapalil sveti Peter, / rožnato ugaša. Plaho spušča se meglica / v to pojemajočo ji zardelost kot tančica. / Kaj ni ta večer kot deklica, ko ji ročica / za slovo počiva v fantovi desnici /inv oko pa zadržana sili ji solzica?”
Svoje rojake prosi: “Brat moj, rodne zemlje ne prodajaj, / ne teptaj mi njenega srca zaklada; / zemlje in prababic govorice ne izdajaj, / da ne boš - kot Judež - kriv ti njenega propada!” Kljub mračnim razmeram pa je optimistična in vzklika: “Na Koroškem mi smo mladi /... mi že znamo vsekdar trdno stati.”
Hartmanova se je učila pri ljudski pesmi, pri Gregorčiču in Stritarju, tu pa tam spominja na Župančiča in Murna. Ker poje za ljudstvo, je preprosta in razumljiva, ima pa tudi izrazito osebno noto (glej moje poročilo v Mladiki 1973, 101). Za Lipov cvet je dobila tržaško literarno nagrado VSTAJENJE za leto 1972.
Tretja knjiga je izšla leta 1977 pod naslovom Pesmi z libuškega puela. V knjigi je 15 narečnih pesmi.
Za 80-letnico je izdala Celovška Mohorjeva družba tri knjige z naslovom MILKA HARTMAN. Delijo se v Življenje, Poezije, Melodije. V prvi knjigi je Feliks Bister orisal koroške politične in kulturne razmere v tem stoletju in vanje vdelal pesničino življenje in delo. Vse je poživil z dokumenti, pismi, razglednicami in fotografijami.
V	drugi knjigi je isti avtor izbral iz revij, časopisov in rokopisov 120 pesmi in jih časovno razporedil od 1931 do 1981. Pesmi so kljub letom sveže in mladostne.
V	tretji knjigi je 80 pesmi, ki jih je harmoniziral Hanzi Gabriel. Na desni strani so note, na levi besedila pesmi.
Tako je prišla Hartamanova ob 80-letnlcl do treh novih knjig in do zdaj nezbranih pesmi, do izčrpnega življenjepisa in do harmonizacije 80 pesmi.
Medtem ji je tudi avstrijska oblast podelila dve nezahtevni odlikovanji: nekdanji zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger ji je podelil častni naslov “profesor”, marca letos pa jo je mestni svet občine Pliberk razglasil za častno občanko.
Ob njeni smrti nas v Trstu spremlja zavest, da smo sproti spremljali njeno pesniško delo, vsako knjigo posebej na tržaškem radiu in v reviji Mladika, podelili smo ji tudi literarno nagrado Vstajenje.
Gospa Hartamanova, hvala za Vaše plemenito delo in slava Vašemu spominu!
Martin Jevnikar
Zelen in dišeč hlad
Bruna Pertot
Gita je bila kobila: lepa, svetla, krotka, mila, krot-kejše ni bilo daleč naokoli; šel si mimo in jo pobožal, se skorajda po človeško menil z njo. Zato je bilo dvakrat nezaslišano in povsem nerazumljivo, da me je ob takem običajnem jutranjem kramljanju prijela za ramo s tistimi svojimi velikanskimi rumenimi zobmi in za-hrzala: prijem je bil navsezadnje dokaj vljuden, vendar tudi nedvoumno odločen. Ob mojem poizkusu, da bi se mu izmuznila, so se nozdrvi bliskovito povzpele k obrazu in nato dol k rokam, kobila je vdihnila in na ves glas zarezgetala. Namesto da bi od strahu omedlela, sem nenadoma začutila, da prihaja razsvetljenje: Gita je na vsak način hotela priti do tega, kar sem držala v rokah in to je bila vrečka polna sladkih metinih kroglic.
S pristankom simpatičnega pobalina, ki je zaskrbljen hitel na pomoč, sem trda kot steber soli segla po eno in jo spustila med zobe in šobo. “Ah ah ah,” se je zadrla, vdihovala, se blagrovala in pogoltnila. Nato me je pogledala s toplino v lepem konjskem očesu: “Ja, kaj takega nikoli!” bi rekel, da premleva v veliki glavi. Hotela je tudi vrečko.
“Te pa ne,” sem jo potrepljala po nosu. “Jutri pa še eno, če boš pridna, seveda!”
Ta čudni obred se je nato ponavljal vsako jutro, če le ni deževalo. Ah ah ah, je vselej vdihovala kobila z razprtim gobcem, neznansko ji je prijalo to sladko pekoče hladilo.
Na enem teh jutranjih pohodov sem ugotovila, da Giti to hladilo ni povsem nepoznano, saj ji je rastlo ob domačem plotu v obliki objedenega grma divje mete. Zabredla sem s prsti vanj in že je z vso silo odvrgel v zrak milijardo nevidnih dehtečih hlapov mentola in mentona, olj, ki sta mu lastni: spominjata na balzam, tudi na kafro, kako da ne. “Oleum menthae piperitae.” Diši po zdravju.
S temi dehtečimi atomi meta opozarja nase: “Tu sem za vsak primer, če me slučajno potrebuješ...”
Odkar so jo znanstveniki zrezljali in preiskali, vem o njej domala prav vse. Ena sama edina skrivnost je ostala neprodušno zapečatena: kako narediti iz teh atomov hlapljivih olj, grenčin in fermentov eno samo vejico mete, ki naj bo meta meta in ne kaj drugega. Tega ne vemo. Ne vemo in amen. Pa če se na glavo postavimo. Navdihnjenci in majhni vedo, daje v vseh stvareh na delu nenehno snujoči in večno ustvarjalni božji duh. A to je tudi vse.
V nebesih nekje, v dokončni in vse presegajoči popolnosti božjih stvari, dehti tudi meta, povsem drugačna od naše na zemlji: ne vene, ne usahne, je ne napadata rja in bolezen, je ne razjeda hudobija uši in zaje-dalcev. Dehti v družbi drugih ustnatnic (labiat) in nenehno ponavlja: “Glejte čudo! Koliko in kakšne nas je ustvaril! Hvala in čast mu vekomaj!”
Na zemlji pa imajo mete - saj jih je kar nekaj - povsem drugačne naloge in dolžnosti: pozimi grejejo in zdravijo prehlade, poleti hladijo, lajšajo dihanje in podijo nezaželjene žuželke ter kažejo v ljubezni pravo smer. Zato je modrijan nikoli ne preganja. Pusti jo, naj lepo in mimo raste. Zato meta sedaj dozoreva v modro cvetoče glavice pa tudi klaske sredi bogatih vrtov ljubiteljev in bogatimov pa tudi v špranjah starinskih skrl podeželskih dvorišč, sanjajočih v senci bezgov, orehov in trt.	O
V slovenska obzorja in čez...
Zdi se, da so njeni prvi zametki padli iz vesolja na zemljo nekje med Japonsko in Kitajsko, od koder se je po svojih zelenih kolencih počasi, a nezadržno širila dalje, saj kot mnoge druge rastline ne obhaja ženitve, ne rojeva potomcev, ob vsakem koraku požene nove korenine in se tako v nedogled obnavlja in kljubuje tisočletjem, tako tista “acquatica, longifolia, rotundifo-lia” in pa tista “spiccata”. Vse so si na moč podobne, zlasti v dišavi.
Najbolj znana in cenjena pa je poprova meta, “Mentha piperita”, morda za to, ker ima moč in vpliv nad tistimi našimi živci, ki skrbijo za to, da zaznavamo mraz in hlad. Kako bi nam bil, nam je le ta potreben v tem zatohlem in soparnem poletju, ki že spominja na indijsko podnebje!
O, čar poletja, ko se življenje razcveti in oživi šele o mraku in se plete potem pozno v noč in ga hladi metin balzam, ki smo ga postavili na okensko polico, ki smo ga spekli v skutinem zvitku z višnjami in ribezom, ki smo ga dali v čaj ali stekleno školjko zelenega smetanovega ali jogurtovega preliva za jagode, maline in sladolede.
Kako peče in kako potem hladi in blaži! Ah ah ah bi Gita dvignila gobec proti nebu: moj Bog, kako blagodejno peče in kako potem lepo hladi. Meta.
Aleksander Furlan
Mati zemlja
Zemlja nam naša sadov ne razdaja. Pa tudi ni skopa: kot mati
pravično želi darovati in svojih otrok ne razvaja.
Mogoče pa kdaj nas še pamet obišče. Le kje si bom njivico jutri zorni in kje bom jeseni pšenico sejal? Poglej naokrog - le veliko smetišče...
Zdaj človek odhaja v vesolje: išče si nove svetove, sanja razkošne vrtove, doma pa si kvari okolje.
Na licu ji berem bridkost in obup.
Ne bo nam rodila več zdravih sinov, ne bo nam dajala več zlatih plodov, če v nedrja bomo ji zlivali strup.
Pa vendar še rastejo bujni vrtovi, in še nam dajala bo mati sadove in zlatorumene plodove.
Le umni vrtnarji naj bomo sinovi!
Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da...
-	da od vseh Slovencev morda najraje berejo knjige prebivalci Dravograda, saj so lani prebrali kar 35.000 knjig, kar bi statistično pomenilo, da je vsak občan prebral skoraj tri knjige in pol...
-	da se na Primorskem širi misel za postavitev spomenika voditelju narodnobojne organizacije TIGR Danilu Zelenu iz Senožeč, ki je padel v spopadu z Italijani na Mali gori nad Ribnico 13. maja 1941, se pravi pred nastopom komunistične Osvobodilne fronte...
-	da so v Soči pri Ajbi na Goriškem našli ‘mrtvo od starosti’ postrv velikanko, dolgo 121 centimetrov, težko 25 kilogramov in staro skoraj četrt stoletja...
-	da so na filozofski fakulteti ljubljanske univerze ustanovili Oddelek za prevajanje in tolmačenje, ki je v maju tudi pripravil mednarodno konferenco Prevajanje v nematerne jezike...
-	da po teoriji ameriškega znanstvenika Louisa A. Franka z Univerze v Yowi, ZDA, ki jo je podprl s posnetki iz vesolja, naša zemlja ne dobiva vode samo iz oblakov, ampak tudi iz vesolja: če bo ta teorija dokazana, bo zrevo-lucionirala vse naše znanje o izvoru sončnega sistema in zemlje...
-	da ima revija Zaveza, glasilo Nove slovenske zaveze, ki neguje tradicijo protikomunističnega boja na Slovenskem, v inozemstvu 555 naročnikov, največ v Argentini (233), v Kanadi (118) in ZDA (103)...
-	da je mag. Vinko Ošlak predaval na jagelon-ski univerzi v Krakovu o epistemologiji članom Mednarodne akademije iz San Marina...
-	da ob 200-letnici podpisa miru med Napoleonom in Avstrijo v Campoformidu pri Vidmu dežela Furlanija-Juiijska krajina pripravlja v znani vili v Passarianu veliko razstavo dokumentov in predmetov iz tistega časa...
-	da je mons. Bertone, član vatikanske kongregacije za širjenje vere, izjavil, da bi bila potrebna nova enciklika, in sicer o rabi denarja, predvsem o oderuštvu...
90-letnica
Umetnik Lojze Spacal ob visokem
življenjskem	jubileju
Tržaško likovno poletje bo v znamenju Lojzeta Spacala. V Muzeju Re-voltella je postavljena izredno lepa, bogata in izčrpna antologijska razstava umetnikovih stvaritev. Odprtje je bilo v soboto, 14. junija, se pravi na predvečer Spacalovega rojstnega dne, tako daje bil ta veliki kulturni dogodek tudi, pa čeprav po naključju, darilo priljubljenemu umetniku ob visokem jubileju. Slovesnost je bila resna in hkrati prisrčna, na njej so imeli pomembno vlogo ugledni likovni ustvarjalci, kritiki In predstavniki političnega življenja, še večji sijaj pa so ji dali tako številni udeleženci, kot jih Trst malokdaj vidi ob takih prilikah. Mogoče ni bila pretirana trditev podžupana Damianija, da je znal Spacal združiti obe tržaški duši, slovensko in italijansko, In če bi hoteli misel razviti še dlje, bi dodali ugotovitev, daje bila tudi prisotna publika za nekaj časa čudovito povezana In enotna ob poslušanju govorov prej in občudovanju stvaritev še dolgo potem.
Kroniko dogajanja so nam že izčrpno posredovala sredstva obveščanja - tisk, radio In televizija - naj tu le poudarim enkratnost vzdušja, ki ga je z besedami težko polno izraziti. Taki trenutki so neponovljivi, in kdor jih je
doživel, je ob njih - preprosto rečeno - obdarjen z globokim Izkustvom.
Spacalova razstava razgrinja pred nami šestdesetletno ustvarjanje, saj predstavljena dela krijejo obdobje od leta 1937 do naših dni, obsežnost pa ni le številčna, ampak tudi zvrstna, kajti na razstavi so olja, monotlpije, grafike, skulpture, skice In tapiserije. Očitno je, da hoče razstava osvetliti umetnikovo razvojno pot, pa ne le zaradi kronološke razvrstitve umetnin, ampak tudi zaradi velike pozornosti, namenjene Spacalovlm začetkom.
Čeprav so vsa razstavljena dela vredna pozornosti In občudovanja, se bo marsikdo zaustavil prav ob prvih, saj nam le ob poznavanju celotnega opusa postane jasno, kako dolga In postopna je bila umetnikova ustvarjalna pot in kako temeljito in dosledno je ob vsebinah gojil Spacal svojo Izrazno govorico vse do tiste bistvene simbolične zgoščenosti, po kateri je danes ne le razpoznaven, ampak tudi nezamenljiv.
Ob odprtju razstave je izšel katalog z barvnimi reprodukcijami v italijanščini In s slovenskimi in enim nemškim tekstom v prilogi.
Uvodno besedo je napisala ravnateljica muzeja Maria Masau Dan,
Lojze Spacal: apsicla (spodaj) in ženski lik v cerkvi v Gradnem v Brdih (1942); v isti cerkvi je iz istega časa tudi Križev pot, ki ga je naslikal Zoran Mušič.
Glorglo Cortenova je osvetlil najstarejše obdobje magičnega realizma, Zoran Kržišnik je predstavil Spacalovo lirično prepesnitev Krasa, Florenza De Vecchi je prehodila umetnikovo ustvarjalno pot, Boris Podreccaje izpostavil umetnikov estetski princip, Franco Vecchiet pa je skušal odgovoriti na vprašanje, v čem je moč Spa-calove umetnosti.
Katalog je zasnovan zelo logično in nobeno od besedil ne Izzveni banalno, kajti vsak od tekstov prinaša nova spoznanja In ugotovitve o umetnikovem delu, zato je odličen pripomoček za boljše dojemanje razstave in za globlje razumevanje Spacalove umetniške osebnosti sploh.
Vsako obnavljanje teh besedil bi bilo nujno le naštevanje podatkov, vrednost esejev pa je, nasprotno, v pravilnem povezovanju trditev in v sklepih, ki iz tega izhajajo.
V knjigi je tudi običajni informativni aparat (življenjepis, seznam razstav, splošna bibliografija), katalog pa je tudi privlačen zaradi številnih reprodukcij In nekaj fotografij.
Razstava bo odprta do 31. avgusta 1997.
Magda Jevnikar
Po proslavi v Kulturnem domu v
Trstu
Ob veliki udeležbi nekdanjih in sedanjih članov Radijskega odra, uglednih gostov in občinstva je bila v soboto, 24. maja, v Kulturnem domu v Trstu napovedana proslava ob 50-letnici delovanja priljubljene radijske igralske družine. V prejšnji številki smo v pogovoru z vodilnimi člani skupine prikazali pomen dolgoletnega dela RO in napovedali program proslave. V tej številki ne bomo objavljali kronike, ki so jo že objavili drugi mediji, ampak bomo raje zabeležili tri odmeve, ki nam jih je prijazno odstopilo vodstvo RO. Gre za tri pisma, ki so jih napisali tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj, nekdanji sodelavec RO pevec Dušan Pertot, ki že dolgo let živi v Švici, in zdomski pisatelj Zorko Simčič, kije prva leta po vojni tesno sodeloval s prof. Jožetom Peterlinom, se nato za dolgo dobo preselil v Argentino in danes živi v Ljubljani.
Čeprav smo na začetku zapisali, da se odpovedujemo kroniki, pa le ne moremo mimo enega samega podatka: odsotnost gledališke hiše, ki ima sedež prav v domu, kjer se je odvijala proslava, je bila opazna. Pozdrav predstavnika igralske družine Slovenskega gledališča v Trstu bi nas opozoril, da živimo v normalnih časih, bolj normalnih od tistih v decembru leta 1945, ko je SG v Trstu obnovilo svojo dejavnost in gaje tako toplo in vzhičeno pozdravil Jože Peterlin v poročilu v Glasu zaveznikov. Res škoda.
M.M.
Čestitke in priznanje po proslavi
Zahvaljujem se vam za povabilo na proslavo ob 50. letnici Radijskega odra. Prireditev v Kulturnem domu v Trstu me je v soboto prevzela. Priznati moram, da nisem poznal, kako veliko poslanstvo je v 50 letih imel Radijski oder.
20.000	oddaj je impozantna številka. Toliko bolj, ker so te oddaje bile ustvarjene v zamejstvu in je njihova vloga še toliko večja.
Mislim, da slovenska javnost premalo pozna in s tem tudi ceni vlogo, ki jih imajo slovenski radijski programi izven ozemlja Republike Slovenije.
Prepričan sem, da je med mnogimi radijskimi oddajami Slovencev po svetu, prav Radijski oder napravil ogromno za dvig slovenskega jezika in za poznavanje slovenske dramatike. Poslušalci so preko Radijskega odra pridobili tudi visoko splošno kulturno raven.
Nedvomno je to zasluga g. Peterlina in desetine tistih, ki ste mu pomagali in nadaljevali njegovo delo.
V imenu Slovenske izseljenske matice vam želim še mnogo takih in podobnih trenutkov, kot je bilo sobotno srečanje.
Lep pozdrav!
Janez Rogelj
Tajnik Slovenske izseljenske matice
Pozdravno pismo sodelavca in prijatelja
Zla usoda, po grško ananke, mi preprečuje, da bi prišel med vas in z vami doživljal petdesetletnico Radijskega odra. Ta zla usoda - po grško glej zgoraj - je v zvezi z začetkom poletja. Takrat se namreč z astronomsko natančnostjo pojavi stavka na italijanskih železnicah.
“Oko mojega spomina”, je zapisal Ivan Cankar - in prav je imel. V mislih na vas, na Radijski oder, sega oko
mojega spomina v tiste čase, ko smo vsak dan stali pred mikrofonom ali pa sedeli pri dolgi mizi s šopi papirjev, poslušali režiserjeva navodila in si podčrtavali važne besede; ali pa sedeli za pisalnim strojem in pisali besedila in priredbe. Pri lastnih besedilih je bila količina navdiha v obratnem sorazmerju z dolžino razpoložljivega časa. To je: čimveč je bilo časa do oddaje, tem manj je bilo navdiha; ko pa je začelo časa primanjkovati, je navdih kar bruhal iz glave.
Oko mojega spomina osvetljuje tudi one trenutke, ko nam je zla usoda - po grško glej zgoraj - zaigrala katero od svojih, tako da nas je lomil smeh prav v onih hipih, ko ni bilo - kakor se lepo slovenski pravi - prav nič za se smejati.
Tako je Ladi Kralj, ki je bil napovedovalec, režiser in navdušen igralec, nekoč bral kulturno poročilo o baletnem večeru. Toda zla usoda - po grško glej zgoraj - je hotela, da je prišla beseda ‘ritmično’ prav na konec strani, kjer je bila deljena, tako da je prvi zlog ‘rit-’ ostal na koncu strani, oba naslednja zloga - ‘mično’ - pa sta bila na vrhu naslednje strani. Ladi Kralj je v poročilih bral to besedilo in je ob koncu strani prišel stavek: “Bedet je pokazal veliko rit-”, pri čemer se je z grozo ustavil, tako da je dolga tišina bobneče naznanjala njegovo misel: Kaj pa sem sedaj rekel?!
Oko mojega spomina škili tudi na drugi pretresljiv dogodek. Direktor Ostan je takrat cesto naročal: “Glejte, da ne boste pri oddajah šumeli z listi papirja!”. In tako smo pred oddajo Radijskega odra stali pred mikrofoni in si urejali liste, da ne bi z njimi šumeli. Ladi Kralj je tedaj imel genialen navdih. Ponosno je rekel: “Poglejte, kako je to lahko!” K mikrofonu je primaknil stojalo za note in je nanj zložil snopič papirnih listov. Začela se je oddaja, a zla usoda - po grško glej zgoraj - je hotela, da so mu prav med najbolj resnimi, tragičnimi stavki začeli papirni listi
Množica na sprejemu po proslavi.
drseti s pulta. Bil je tenak, lahek papir za kopije v pisalnem stroju - in listi so kakor orjaške snežinke frfotali po zraku. Zagrabil nas je tako strašen smeh, da nismo mogli izgovoriti niti besede. Skozi notranje okno smo v tehničnem prostoru videli tehnika, ki seje tudi tako smejal, daje bil rdeč kot kuhan rak. Napovedovalka je z največjo mujo napovedala duhovito opravičilo: “Iz tehničnih razlogov oddajamo nekaj minut glasbe’’. A zla usoda - po grško glej zgoraj -je hotela, da je prav tistega večera poslušal oddajo direktor Ostan. Njemu pa ni bilo do smeha. Jezno je takoj telefoniral na radio: “Vsakomur petsto lir globe!”
Oko mojega spomina prežvekuje tudi prizor, ko je bil v neki igri potreben zvok skodelice, ki pade na tla in se razbije. Rekviziter, ranjki Zdravko Ocvirk, je zaman iskal ta zvočni učinek na tehničnih ploščah. Zato sta skupaj z režiserjem profesorjem Peterlinom sklenila, da bo rekviziter na določenem mestu zares vrgel skodelico ob tla in jo razbil. Toda ko smo prišli do prizora, kjer je bil pogovor na nekem uraduje Ocvirk zamahnil z roko in sklatil skodelico z mize, tako da se je razbila med resnim pogovorm - kar ni bilo ravno logično. Igra je tekla dedje in Ocvirk je na tihem pobiral črepinje. Tako smo prišli do mesta, kjer je bil potreben zvok črepinj, nakar je nekdo moral reči: “Zakaj si razbil mojo skodelico?"
Ocvirk je tedaj vrgel črepinje po tleh, a bile so tako majhne, da so povzročile le droben šum, Ocvirk pa je v obupu kar z glasom dodal: “Cvenk, cvenk”.
Pa še drugi nepričakovan prizor: pri neki igri je stojalo za mikrofon začelo drseti skupaj, tako da je bil mikrofon vedno niže. Morali smo slediti mikrofonu in se bolj in bolj sklanjati. Na koncu smo čepeli, saj je bil mikrofon samo še pol metra visoko. In glej: prav v tem trenutku je ena od igralk morala o nekom reči: “To je človek pokončne drže in trdnega značaja”. Sedaj si pa predstavljate, kakšen učinek so imele bedese ‘človek pokončne drže’, kijih je morala izreči čepe.
Oko mojega spomina koraka tucli do proslule “Abecede”, to je pesnitev, ki je enciklopedija človeškega znanja. V njej najdeš presenetljiva, globoka spoznanja iz najrazličnejših področij znanosti in umetnosti, tako na primer iz naravoslovja (“Glista nima domotožja”), iz zgodovine (“Nero umrl je na driski”), iz sociologije (“.Lačnemu se
srat upira"), iz politične analize (“Mačko kavsa vsak fašist” ).
V tistih časih je neki slovenski trgovec iz Trsta razpisal nagrado petsto lir za tistega, ki bo zbral vse kitice te slavne Abecede. In tako smo zbirali vrstice in kitice, pri čemer je bil posebno aktiven igralec Radijskega odra, profesor Globočnik. Ta je pred svojim odhodom v Ameriko izročil rekonstruirano Abecedo kot svoj literarni testament Saši Martelancu.
Toda nihče se ni več spomnil kitice na mnogo obetajočo črko K. A glej: v radijski hiši so bili štirje sodelavci, katerih priimki so se začenjali na ta soglasnik: profesor Klakočer je bil šef glasbenega oddelka, že omenjeni Ladi Kralj je bil režiser in igralec, pevec Kodermac je imel v civilnem življenju zastopstvo za klobase pri tvrdki Dukčevič, Marjan Kos je bil znan baritonist.
In tako smo iz samih radijskih sodelavcev sestavili novo kitico na črko K, ki se je glasila takole:
Klakočer je šef za glasbo,
Kodermac je kralj klobas.
Kralj režira dramsko kvasbo,
Kos ma spred in zadaj glas.
Posebna lepota te poezije - lahko rečemo tudi: posebna poezija te lepote - je bila v tem, da se je to kitico lahko tudi pelo in sicer nežno in sentimentalno na napev “Jaz bi rad rudečih rož”, ali pa slavnostno in himnično na napev “Volga, Volga, mat’ rodnaja”.
Punctum. Satis. V mislih na vas vsem prisrčne pozdrave.
Dušan Pertot
Oglašam se tudi jaz in obujam premnoge lepe spomine na Radijski oder.
Radijski mamica:
Lea Pertot
Pozdrav zdomskega režiserja
Za prijetno povabilo k praznovanju 50-letnice Radijskega odra se Vam prisrčno zahvaljujem.
Povezan sem z Vami malodane vseh petdeset let. Najprej prvih deset let neposredno, ostala leta posredno ob nekaterih magnetofonskih posnetkih, ki mi jih posreduje iz Trsta za kulturo vneta oseba. “Mikrofonske izkušnje”, kot sami omenjate v vabilu, segajo tudi čez Ocean in žlah-tijo simbole ter utrjujejo prijateljstvo in dvigajo slovensko zavest.
Praznovanju 50-letnice valovanja etra R.O. se, žal, ne morem udeležiti, a bom v duhu z Vami in bom skušal pritegniti, vsaj za hip, tudi igralce, s katerimi se bom prav tiste minute Vaše proslave mudil pri vaji za oktobrski teatr-ski nastop...
Vam vsem, ki ste ta dogodek veleli, iskren pozdrav s prisrčno željo: Še na mnoga vztrajna leta!
Vdani
Vilko Čekuta
Toronto, 22. maja 1997
antena
Naš Pavle Merku ima sedemdeset let
Prav gotovo mu jih iskreno privoščijo ne prav redki, ki so že zdavnaj doživeli nekaj podobnega in vejo, kako dolga in ustvarjalna pot je še onkraj take anagrafske vmesne postaje. In ga blagrujejo, mladeniča...
Kdor pa je malo mlajši od jubilanta, si lahko samo vroče želi, da bi bil tudi sam kdaj sedemdesetletnik tako čilega videza, tako razboritega razpoloženja in vsaj malo tudi tako še naprožen v vedno novo in novo delo in snovanje.
Vse najboljše, hvala za vse, na zdravje! Ne zmoremo navadnih preprostih besed, ki bi jih edine radovoljno sprejel oziroma trpel naš slavljenec. Bo, kar bo.
Že dvakrat smo zapisali zaimek NAŠ. Ta kratka beseda ima tu in zdaj tri pomene, ki pa se, tako zares mislimo, harmonično dopolnjujejo.
Naš je Pavle Merku najprej kot prijatelj. Ne le v družabnosti, marveč predvsem kot sooblikovalec izbranih trenutkov, ko si ljudje pripovedujejo svoje sanje in načrte, svoje bolečine in stiske, pa se potem vsi skupaj odločijo za smeh, čeprav vejo, da sta zelo blizu Prešernova up in strah.
Naš je v največji in najodličnejši meri kot intelektualec, oko in sluh za vse, kar je dragoceno in trajno za “slovenš’no celo”, iskalec in najditelj dokazov o tem, kaj smo in kako dolgo smo že tu.
Naš je Pavle Merku nazadnje kot človek, ki si mimo zvestobe sebi in svojim privošči tudi obiske v vsakršno človeško srenjo. Že z besedo mu je uspelo podreti veliko zidov, v paranoičnem Trstu in v slabo odzivni Ljubljani. Kaj naj šele rečemo o glasbi, ki ji je odmeril tako velik kos svojega življenja, in ki je, vsaj ene človeških snovanj, ni treba in ni mogoče prevajati?
Skladatelj, etnomuzikolog, slavist, publicist, profesor slovenščine, šef glasbenega odseka na Radiu Trst, Benečan in Rezijan par excellence, bojevnik za pozabljeno čast Marija Kogoja, oče Skupine 85, ko je bilo treba tudi Italijanom povedati kaj o nas... ali smo še kaj pozabili?
Seveda smo, še marsikaj.
Na primer to, da nam je profesor Merku izbrskal iz arhivov neslutene slovenske prednike v Trstu nič manj kot v 13.stoletju.
In je pospremil v svet knjigo o presenetljivi slovenski korespondenci plemiških ljudi Marenzi v času, ko je manjkalo še pol stoletja do rojstva Valentina Vodnika.
Ali pa to, da lahko gremo v katerokoli vas od vznožja Matajurja pa tja gor do obronkov Kanina, in smo toplo sprejeti, če se legitimiramo s podatkom, da poznamo Pavleta Merkuja iz Trsta.
Da bo še kaj za jubilejno beležko: iz prepričanja je vedno govoril le o tem, o čemer je bil stoodstotno prepričan. “Ne vem” je bil odgovor, če mu je manjkal le drobec do popolnosti, pa smo vedeli, da mu je znano že skoraj vse. Toda “skoraj” še ni vse: to je slog Pavleta Merkuja.
Leta 1976 so v Verdijevem gledališču v Trstu uprizorili njegovo opero “Kačji pastir”. Tedaj smo bili vsi iz sebe od ponosa, da je “tista” ustanova sprejela, prvič v svoji zgodovini, na repertoar delo našega, slovenskega skladatelja. In smo pri tem skoraj vsi usekali mimo resničnosti. To, da je bil avtor tržaških Slovencev, bi bil kvečjemu zaviralni, nikakor pa ne spodbujevalni razlog, da je opera prišla na oder. “Kačji pastir” je bil uprizorjen zato, ker je bil umetniško na višini.
Za tisti davni nesporazum se prijatelju Pavletu Merkuju opravičujemo vsaj zdaj, ko je dvajset let starejši od lastnega Abrahama in mu ponavljamo obrabljene, pa vendar iskreno občutene besede:
Vse najboljše, hvala za vse, na zdravje!
Lelja Rehar 75-Ietnica
Znana tržaška kulturna delavka Lelja Reharje 11. maja praznovala 75-letnico. Rodila se je sicer v Mariboru v družini primorskih beguncev, v Trstu pa je polnih 50 let, saj je prišla poleti 1947 kot študentka Igrat k Slovenskemu narodnemu gledališču, jeseni pa se je poročila z rajnim igralcem in režiserjem Modestom Sancinom. Prva leta je igrala in režirala, Izredno obsežno pa je zlasti njeno publicistično, dramaturško in prevajalsko delo na Radiu Trst A. Vodila je tudi številne tečaje slovenščine za Italijane, od leta 1976 do upokojitve pa je bila profesorica za slovenski jezik na sedanji Visoki šoli za tolmače in prevajalce v Trstu. S svojim velikim znanjem budno opozarja na bogastvo In pravilno javno rabo naše materinščine.
O CANKARJU V NEMŠČINI
Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. France Bernik je pri založbi dr. Antona Kovača v Münchnu Slavica v nemščini Izdal monografijo Ivan Cankar. Slovenski pisatelj evropskega simbolizma. Avtor je Cankarju posvetil že več študij, uredil pa je tudi sedem zvezkov njegovih Izbranih del.
UMRL PROF. H. CHRISTIAN
V Millbournu v ameriški zvezni državi New Jersey je 4. aprila umrl 66-letni profesor ameriške književnosti na univerzi Rutgers Henry A. Christian. Pred 30 leti je doktoriral z disertacijo Louis Adamič: priseljenec In ameriški liberal. Postal je vodilni ameriški strokovnjak za pisatelja Adamiča In skrbnik njegove zapuščine, ki jo hrani univerza Princeton v New Jer-seyu.
SKLAD DORČE SARDOČ
Nedavno ustanovljeni Sklad Dor-če Sardoč, ki mu predseduje Boris Peric, je 16. maja v Doberdobu prvič podelil svoje štipendije za zamejske učence, dijake in študente.V načrtu ima tudi ponatis spominov narodnega borca dr. Dorčeta Sardoča, po katerem je poimenovan, Tigrova sled.
Društvo slovenskih izobražencev sklenilo letošnjo sezono
Po devetih mesecih neprekinjenega delovanja je Društvo slovenskih izobražencev konec junija končalo svojo redno delovno sezono. Za kroniko naj na kratko navedemo večere, ki jih je priredilo v maju in juniju. V ponedeljek, 5. maja, je bil v društvu sproščen pogovor z mladimi, ki so želeli vedeti za ozadja političnih dogajanj, ki so privedla do gospodarske krize slovenskih podjetij in do kraha slovenske banke v Trstu. Za mizo sta v imenu mladih postavljala vprašanja Poljanka Dolhar in Fabrlzio Polojaz. Naslednji ponedeljek, 12. maja, sta bila gosta v društvu literarna ustvarjalca Milena Merlak Detelova in Lev Detela. Predstavila sta pesniško zbirko Svet svitanja (Milena Merlak) in dvojezično nemško-slovensko Kocbekovo berilo, ki gaje pripravil Lev Detela. Obe knjigi sta izšli pri Mohorjevi družbi v Celovcu. V ponedeljek, 19. maja, je v DSI predaval dr. Drago Čepar o Veselju do življenja: strah in pogum Slovencev. 26. maja je v Peterlinovi dvorani predstavil svojo knjigo publicist Milan Gregorič. Govoril je o političnem ciklonu nad Istro ali o Izjalovljenem poskusu njene destabilizacije. Naslednji ponedeljek je bil gost večera dr. Rafko Dolhar, ki je govoril o svoji drugi knjigi zapisov o levosredinski politiki v Trstu. 9. junija je dr. Paolo Petronio predstavil svojo knjigo
Lev Detela, Milena Merlak in urednik celovške Mohorjeve inž. Franc Kattnig.
min”. Obe deli je Izdal Radijski oder ob svoji petdesetletnici, založila pa ju je založba Mladika.
S tem se je sezona v Društvu slovenskih izobražencev končala. Srečanja v Peterlinovi dvorani se bodo obnovila oktobra. Vsa pozornost pa je sedaj na letošnji 32. Dragi, za katero so v teku priprave.
MEČANA
Na Mečani v Benečiji so 8. junija odkrili in blagoslovili obeležje v spomin na požig vasi v času okupacije
26.	februarja 1945. V kulturnem sporedu je nastopil ansambel Beneški fantje, ki ga vodi Anton Birtič - Meča-nac in ki letos praznuje 45-letnico nastopanja.
Dr. Paolo Petronio in prof. Mladen Bogič (zgoraj) ter Milan Gregorič (spodaj) v DSI.
o bohinjski železnici. O knjigi sta spregovorila prof. Tomaž Pavšič In prof. Mladen Bogič iz Ljubljane. Zadnja dva ponedeljka v sezoni je DSI posvetilo dvema publikacijama založbe Mladika. Tako so 16. junija predstavili knjigo dr. Angela Kosmača “Ricmanje včeraj in danes” (knjigo je predstavil prof. Tomaž Simčič), v ponedeljek,
23.	junija, pa so sklenili sezono s predstavitvijo knjige “Naš glas pri vas doma” in zgoščenke “Glasovi za spo-
Na prazniku češenj v Mačkoljah so letos s kulturnim sporedom proslavili 35-letnico neprekinjenih tradicionalnih srečanj v znamenju češenj.
USODA IZSELJENCEV
Slovenska kulturna akcija, ki Ima sedež v Buenos Airesu, je izdala novo knjigo z naslovom Usoda Izseljencev. Napisal jo je njen dolgoletni vidni član, teolog dr. Mirko Gogala (rojen leta 1919 v župniji Šmarje - Sap, dolga leta vojaški kurat v Argentini).
DR. RODE ČLAN
SVETA ZA KULTURO
Papež Janez Pavel II. je ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta
21.	maja imenoval za člana Papeškega sveta za kulturo, ki ga sestavlja 15 kardinalov in 11 škofov. Do nastopa nove službe v Ljubljani je bil dr. Rode njegov tajnik.
PO KOROŠKIH POTEH
Mohorjeva v Celovcu je izdala bogat kulturno zgodovinski turistični vodnik Po koroških poteh. Napisal ga je znani kulturni delavec, predsednik Krščanske kulturne zveze in ravnatelj prof. Janko Zerzer.
TAKO SMO ŽIVELI
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik Iz Celovca, katerega znanstvena voditeljica je dr. Marija Makarovič, je izdal četrti In peti zvezek življenjepisov koroških Slovencev Tako smo živeli. Predstavili so ju na mednarodnem simpoziju o vrednotenju življenjskih pričevanj, ki je bil ob letošnjem Zablatnikovem dnevu 24. In 25. maja v Tinjah.
30. SREČANJE PEN
NA BLEDU IN EVROPSKI
MESEC KULTURE
V priredbi Slovenskega centra PEN, ki mu predseduje tržaški pesnik Marko Kravos, je bilo od 21. do 25. maja na Bledu 30. mednarodno srečanje pisateljev.
Sicer pa je Slovenija v znamenju Evropskega meseca kulture v Ljubljani. Sledijo si vrhunske razstave, koncerti, gledališke predstave, predstavitve knjig in druge pobude. Med trajnimi sadovi EMK je ureditev stalne zbirke evropskih slikarskih mojstrov v Narodni galeriji, ki so jo odprli 27. maja. Postavila stajo prof. Federlco Zerl Iz Rima In kustodinja Ksenija Rozman, ki sta v zadnjih 15 letih pripravila v Ljubljani že bogat niz razstav. Razstavo je odprl predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Izšel je tudi katalog. Razstavljene umetnine delno izhajajo Iz Federalnega zbirnega centra in so bile torej pokradene leta 1945.
DVOJEZIČNI PRAPOR
Občina Doberdob je 8. junija razvila svoj dvojezični prapor. Kot je povedal župan Mario Lavrenčič, je bil postopek dolg in težaven, saj se je začel leta 1968. Prapor je oblikoval arh. Danilo Antoni. Na slovesnosti so se spomnili tudi 20-letnice pobratenja s Prvačino in 50-letnlce domače godbe Kras. Podelili so priznanja ustanovam in posmrtno nekaterim zaslužnim domačinom.
Narodni dom -nova krivica
V	nekdanjem Narodnem domu v Trstu, ki gaje načrtoval arh. Maks Fabiani in so ga fašisti kot dejansko in simbolno središče Slovencev požgali 13. julija 1920, so 9. junija uradno odprli Visoko šolo za tolmače In prevajalce tržaške univerze. Dejansko je v njej že več mesecev. Ruševine Narodnega doma je morala Tržaška posojilnica in hranilnica prodati, kasneje so stavbo spremenili v hotel. Več kot 15 let pa je nazadnje trajal postopek za preureditev opuščenega Hotela Regina, ki gaje prevzela In darovala univerzi deželna uprava.
Akademske oblasti so na slovesnosti povsem zamolčale zgodovino in pomen stavbe, ki ju je nedavno pregledno In bogato dokumentirala knjiga Narodni dom v Trstu 1904-1920 (Trst, 1995), vendar so o tem nato spregovorili politiki Budin, Degano in Illy. Kljub davnim uradnim obljubam, da bo na pročelju stavbe dvojezična tabla v spomin na Narodni dom, njegove značilnosti, pomen In zgodovino, je dala univerza namestiti le Italijansko, zagonetno sestavljeno tablo v notranjosti, kar je močno prizadelo zavedne slovenske ljudi, ki terjajo popravo te krivice.
PRIJAVA PROTI
MSGR. M. QUALIZZI
IN ŽUPNIKU B. ZUANELLI
V	Benečiji In Furlaniji ostaja v središču pozornosti knjiga Gli anni bui della Slavla (Mračna leta Benečije), ki jo je izdala Zadruga Dom v Čedadu in opisuje povojno nasilno rovarjenje polvojašklh tajnih organizacij proti Slovencem. O njej veliko pišejo italijanski časopisi. Nekdanji pripadnik Gladia gen. Cismondl pa je prijavil sodišču zaradi domnevnih žalitev vodilna predstavnika zadruge msgr. Marina Quallzzo In župnika Boža Zuanello.
VRTCI IN OSNOVNE ŠOLE
Slovenski raziskovalni Inštitut v Trstu je Izdal raziskavo Norine Bogateč in Milana Bufona Slovenske šole v tržaški in goriški pokrajini - vrtci in osnovne šole. Povod zanjo so bile razprave o tako imenovani “racionalizaciji” šolskega omrežja, ki terjajo točno poznavanje dejanskega stanja.
UMRL PROF. JURIJ SLOKAR
V tržaški bolnišnici je 25. maja po dolgi bolezni umrl upokojeni profesor uporabne kemije na tržaški univerzi Jurij Slokar. Rodil seje 7. aprila 1936 v Lokavcu pri Ajdovščini, vendar se je že kot otrok preselil v Trst, kjer je doštudiral in si ustvaril družino. O svojih raziskavah in o svoji stroki je objavljal tako znanstvene razprave v mednarodnih revijah kot poljudne prikaze v našem tisku. Več let je bil član pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti v Trstu, njen kandidat, zlasti pa član njenih strokovnih komisij.
UMRL UREDNIK
SLOVENSKE DRŽAVE
Iz Kanade je prišla vest, da je 26. maja podlegel bolezni dolgoletni urednik mesečnika Slovenska država v Torontu Ludvik Jamnik. Rodil seje leta 1921 v Mirni Peči na Dolenjskem.
RUDI PAVŠIČ
PREDSEDNIK SKGZ
Na prvi seji novega deželnega sveta Slovenske kulturno gospodarske zveze je bil za novega predsednika izvoljen Rudi Pavšič iz Gorice, za tajnico Jole Namor iz Benečije, za blagajnika pa Rado Race iz Trsta.
NOVI SKAVTI
Slovenska zamejska skavtska organizacija je imela 27. aprila jurjeva-nje za Tržaško, 1. maja pa za Goriško. V Bazovici je obljubilo 27 volčičev in veveric ter 20 Izvidnikov in vodnic. Maševal je g. Tone Bedenčič, obred pa sta vodila načelnika Martina Grahonja in Teo Kralj. V Štmavru pa je obljubilo 15 najmlajših članic in članov ter 7 pripadnikov srednje starostne veje. Maševal je g. Marjan Marke-žič, nagovor pa je imel načelnik Julijan Čavdek.
Zedinjena
Slovenija
V	Slovenski hiši v Buenos Airesu je bil 27. maja redni občni zbor krovne organizacije povojne, politične emigracije v Argentini Zedinjena Slovenija, ki ji ta čas predseduje Marijan Loboda. Ob koncu leta 1996 je imela 806 članov, na zasedanju pa so objavili še vrsto drugih podatkov. Tako so ugotovili, da bo treba še večjo pozornost posvetiti doraščajočim, saj je v skupnosti 776 evidentiranih fantov in deklet v starostnem obdobju od končane osnovne šole do 35. leta oziroma poroke. S tistimi, ki ne zahajajo v slovenska društva, pa jih je od 850 do 950.
Tednik Svobodna Slovenija je imel ob koncu lanskega leta 828 naročnikov (365 jih ni poravnalo naročnine), od tega 752 v Argentini.
Obisk šolskih tečajev pa je bil naslednji: sobotno šolo za osnovnošolce je v osmih različnih krajih obiskovalo 539 mladih (od tega 55 špansko govorečih, za katere so bili posebni tečaji), učnih moči pa je bilo 105 (22 rojenih še v Sloveniji, 83 v Argentini); srednješolski tečaj je obiskovalo 100 dijakinj in dijakov.
SKRB ZA SLOVENCE
V	ZAMEJSTVU IN PO SVETU
Slovenski parlament je 29. maja izvolil Komisijo Državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki jo sestavljajo predsednik Marijan Schiffrer (SKD), podpredsednik Davorin Terčon (LDS) in člani Jože Možgan (SLS), Ivo Hvalica (SDS), Samo Bevk (ZLSD), Zoran Lešnik (DESUS), Zmago Jelinčič (SNS) in Maha Pozsonec (poslanka madžarske manjšine).
V	prejšnjem parlamentu se je tej problematiki posvečala delovna skupina znotraj Odbora za mednarodne odnose. Novost pa zadeva tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu na zunanjem ministrstvu. Zanj odgovarja državna sekretarka Mihaela Logar (SLS), direktor pa je postal Uroš Mahkovec. Obe službi je do nastopa nove vlade opravljal državni sekretar Peter Vencelj (SKD). Njegov pomočnik, svetovalec vlade Rudi Merljak, tudi zapušča to delovno področje.
Plošča za Franceta Goršeta
Dne 26. septembra bo minilo sto let, kar se je v Zamostecu pri Sodražici rodil kipar France Gorše. V rojstnem kraju so mu 11. maja odkrili spominsko ploščo. Blagoslovil jo je ribniški dekan Maks Ipavec, odkrila pa sta jo župan Jože Tanko in predsednik krajevne skupnosti Zvone Janež. Spregovorili so državni sekretar na ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček, koroški in primorski predstavnik Valentin Inzko ter Drago Štoka. Tudi kulturni program so oblikovali predstavniki iz matične Slovenije (kvartet trobil Gallus in domači pevski zbor) ter iz obeh zamejskih pokrajin, kjer je Gorše plodno umetniško ustvarjal (mešani zbor iz Sveč na Koroškem in cerkveni pevski zbor Sv. Jernej z Opčin).
Dr. Drago Štoka in openski cerkveni pevski zbor Sv. Jernej na odkritju spominske plošče kiparju F. Goršetu ob 100-letnici rojstva.
Od levosredinske odjuge do osimske pozebe
Dr. Drago Štoka, Saša Rudolf, Rafko Dolhar in Ivo Jevnikar na predstavitvi “belega priročnika” v Peterlinovi dvorani.
To je podnaslov drugega dela knjige dr. Rafka Dolharja Leva sredina In tržaški Slovenci, ki je maja Izšla pri Krožku za družbena vprašanja Virgil Šček v Trstu.
Krožek je svoje zadnje tri knjige (zbirka “belih priročnikov” jih zdaj obsega že 22) posamezno predstavil v Trstu, skupinsko pa 23. maja v Katoliški knjigarni v Gorici in 30. maja v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Jadranska banka
Narodna in študijska knjižnica in Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu sta Izdala obsežno in kar razkošno opremljeno knjigo tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja Jadranska banka (podnaslov: Blesteča in tragična zgodba največjega slovanskega denarnega zavoda v Trstu). Gre za oris zgodovine omenjenega denarnega zavoda iz let 1905-27, a tudi za prikaz gospodarskega, narodnega In političnega položaja Slovencev na Tržaškem In v širšem prostoru pod Avstrijo, pod fašizmom In delno kasneje. Očitno je, da je bila pripravljena za slavnost ob selitvi Tržaške kreditne banke v nove prostore na Oberdan-kovem trgu, do česar pa ni prišlo, saj je manjšina medtem Izgubila to banko In delno Kmečko banko v Gorici, o čemer je nekaj besed v Epilogu, ki pa krivdo za to pripisuje le oblastem...
TEŽA PRETEKLOSTI
Deželni zavod za zgodovino odporniškega gibanja v Furlanljl-Julijskl krajini Iz Trsta je 28. maja predstavil knjigo o povojnih pobojih v Julijski krajini Foibe - il peso del passato (Kraška brezna, teža preteklosti), ki je izšla v njegovi zbirki pri založbi Marsllio v Benetkah. Uredil jo je predsednik Zavoda Giampaolo Valdevit, ki je tudi napisal eno izmed objavljenih razprav. Ostali avtorji so Raoul Pupo in Roberto Spazzali iz Trsta ter Nevenka Troha iz Ljubljane.
NOVI ČLANI SAZU
Slovenska akademija znanosti In umetnosti je 27. maja izvolila osem rednih, devet Izrednih in štiri nove dopisne člane. Novi redni člani so v razredu za zgodovinske in družbene vede Vasilij Melik, v razredu za filološke In literarne vede Kajetan Gantar, Jože Pogačnik in Jože Toporišič, v razredu za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede Alojz Kralj, v razredu za naravoslovne vede Alojz Šercelj, v razredu za umetnosti Dane Zajc in v razredu za medicinske vede Dušan Ferluga.
Na 71. rednem zasedanju Mednarodne zveze akademij, ki je nastala leta 1919 na pobudo francoske Akademije, so junija v Jeruzalemu sprejeli SAZU med redne članice.
UMRL ZORAN POLIČ
V	Ljubljani je 13. junija umrl nekdanji politik Zoran Polič. V Osvobodilni fronti je bil v vodstvu sokolske skupine (kasneje član CK ZKS), član Izvršnega odbora OF in predsedstva SNOS, v letih 1945-55 prej notranji, nato finančni minister v Sloveniji, nato zvezni minister, predsednik zbora republik In pokrajin v zvezni skupščini, v letih 1982-86 član predsedstva Socialistične republike Slovenije. Rodil se je 20. decembra 1912 pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, po poklicu je bil pravnik, dejaven pa je bil tudi v organizacijah za telesno kulturo.
SKLEPNE PRIREDITVE
Na Tržaškem in Goriškem se je zvrstil niz koncertov in skupinskih nastopov ob koncu šolskega leta tako Glasbene matice kot Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Iz Gorice.
V	tržaškem Kulturnem domu pa je bil ob koncu sezone 10. junija še nastop šestih vokalnih in komornih skupin, ki delajo v okviru Glasbene matice v Trstu, kot poklon skladatelju Pavletu Merkuju ob bližnji 70-letnici.
KAMNITE SOLZE
V zgodovinskem razdelku svoje zbirke Collana Grande Universale je znana založba Mursia iz Milana ponatisnila spomine na trpljenje v nacističnih taboriščih Buchenwald in Dora, ki jih je pri njej že leta 1980 izdal arh. Carlo Slama z naslovom Lacrlme di pietra. Avtor je iz znane tržaške slovenske družine, vendar je doštudiral in se oženil v Milanu, kjer živi ves čas po vojni. Napisal je več del, ukvarja pa se tudi s slikarstvom.
SLIKAR SPACAL 90-LETNIK
Tržaški slikar Lojze Spacal je 15. junija praznoval 90. rojstni dan. Na predvečer so mu v občinskem muzeju Revoltella v Trstu odprli veliko retrospektivno razstavo z 200 deli iz 60-letnega ustvarjalnega obdobja. Pripravila jo je ravnateljica muzeja Maha Massau Dan s sodelovanjem Fioren-ze De Vecchi In Franka Vecchleta, ki sta med drugim uredila bogat katalog. Na odprtju so poleg ravnateljice spregovorili tržaški podžupan Roberto Da-mianl, direktor Grafičnega bienala v Ljubljani Zoran Kržišnik In arhitekt Boris Podrecca z Dunaja.
Kanalska dolina
Slovenci v Kanalski dolini trdno upajo, da bo jeseni možen pouk slovenskega jezika v osnovnih šolah v Ukvah In Žabnicah. O tem je bil govor na posvetu, ki ga je 31. maja priredila tamkajšnja gorska skupnost v Na-borjetu.
Za to se trudi zlasti Slovensko kulturno središče Planika v Ukvah, ki mu predseduje Rudi Bartaloth In ki je nastalo februarja z združitvijo Kulturnega društva Planika, Glasbene šole Tomaž Holmar in Sklada Ponče. Planika je 13. junija podelila diplome in darila kakim 30 otrokom, ki so v tem šolskem letu obiskovali slovenske tečaje v Ukvah In Žabnicah pod vodstvom Irene Šumi in Nataše Komac. Dragocenemu delu je čestital slovenski minister za kulturo Jožef Školč, prireditelji pa so dali priznanje donedavnemu državnemu sekretarju za Slovence v zamejstvu in po svetu Petru Venclju ter njegovi “desni roki” Rudiju Merljaku za strokovno In prijateljsko delo v korist Kanalske doline. Napovedali so tudi poimenovanje knjižnice po rajnem javnem delavcu Salva-toreju Venosiju, kateremu je Planika februarja posvetila lepo oblikovano spominsko knjižico s številnimi podatki, izrazi sožalja In osebnimi pričevanji.
“TRŽAŠKI” KNJIGI SM
Pri Slovenski matici v Ljubljani sta nedavno izšli novo leposlovno delo pisatelja Borisa Pahorja V vodoravni legi in zbirka esejev prof. Marije Pirjevec Dvoje izvirov slovenske književnosti. Predsednik SM dr. Joža Mahnič, prof. Zoltan Jan in oba avtorja so ju predstavili v Tržaški knjigarni 11. junija, ko so tudi zavrteli videokaseto založbe Jaka plus Novljan G. iz Ljubljane Boris Pahor in slovensko zamejsko slovstvo, za katero je napisala scenarij Marija Pirjevec.
UMRL PESNIK
FRANCI ZAGORIČNIK
Dne 18. junija je umrl vidni predstavnik slovenske literarne avantgarde in eksperimentacije Franci Zagoričnik. Rodil se je v kraju Duga Resa
16.	novembra 1933. Od leta 1965 je izdal 12 pesniških zbirk, obenem pa prevajal, pisal eseje in nazadnje urejal reviji Nova Atlantida in Srp.
NOVA KNJIGA DR. A. STRESA
Filozof in teolog prof. Anton Stres, ki je bil do nedavne izvolitve Zdravka Pogorelca vlzltator slovenskih lazaristov, je pri Mohorjevi družbi v Celju izdal novo knjigo Svoboda in pravičnost, Oris politične filozofije. Po “filozofsko teološki” knjigi Človek in njegov Bog se je vrnil k družbeni problematiki, kateri je bil posvetil knjigo Oseba in družba ter druga dela.
KS K J 1894-1994
Izseljensko društvo Slovenija v svetu in založba Ilex sta 17. junija predstavila v Ljubljani študijo dr. Bogdana Kolarja, dr. Andreja Vovka in dr. Darka Friša Prvih sto let delovanja Kranjsko slovenske katoliške jednote (1894-1994). Gre za podporno organizacijo, ki so jo Slovenci v ZDA ustanovili po zgledu drugih priseljencev za zagotavljanje vsaj minimalnega zavarovanja v primeru nesreče pri delu ali smrti, do danes pa ohranja izreden pomen pri povezovanju ljudi slovenskega izvora, kulturni rasti in ohranjanju slovenstva ter katoliške vere.
15 LET DEKLIŠKEGA
ZBORA DEVIN
S koncertom v štivanski novi cerkvi je dekliški zbor Devin, ki ga od začetka vodi Herman Antonič, praznoval svojo 15-letnlco. Priložnostni govor je imel Janko Ban, izšla je tudi spominska brošura, ob jubilantkah pa so zapeli še Fantje izpod Grmade (z njimi imajo dekleta svoj sedež v Devinu), krajevni italijanski zbor Rilke in tržaški italijanski zbor lllesberg.
BROŠURA O PLEŠIVEM
V okviru kulturne prireditve v Krmi-nu so 14. junija predstavili brošuro o osnovni šoli Ludvik Zorzut na Pleši-vem. V njej se posebej spominjajo briškega pesnika ob 20-letnici smrti.
UMRL GLASBENIK
JANEZ KUHAR
Zaradi prometne nesreče je 21. maja umrl skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Janez Kuhar. Rodil se je 10. julija 1911 v Ljubljani. Kot skladatelj in pevovodja se je uveljavil že v partizanih. Po vojni je skladal zlasti za otroške in mladinske zbore ter harmonikarske orkestre. Ustanovil in dolgo je vodil zbor cicibanov ter otroški in mladinski zbor Radia Ljubljana.
SLOVENCI IN FURLANI
Središče za občila videmske nadškofije je izdalo gradivo s posveta o Furlanih in Slovencih v Furlaniji, ki je bil maja lani v Čedadu na pobudo same nadškofije. Knjižica na 60 straneh ima naslov Un progetto cultúrale per comunitá cristiane multletniche. V njej sta med drugim predavanji koprskega škofa msgr. Metoda Piriha in tržaškega zgodovinarja prof. Jožeta Pirjevca.
PLANINSKI VODNIK
V zbirki vodnikov Planinske zveze Slovenije je izšel Planinski vodnik po Slovenski Istri, Čičariji, Brkinih in Krasu, ki ga je sestavilo 21 avtorjev pod vodstvom Karla Kocjančiča in Branka Bratoža iz Kopra, uredil pa Milan Cilenšek. Vodnik namenja veliko pozornost naravnim lepotam, jamam, kulturni dediščini, krajevnim značilnostim, etnografiji In botaniki.
SLOVENSKI
ETIMOLOŠKI SLOVAR
Dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je pri Mladinski knjigi v Ljubljani izdal obsežen Slovenski etimološki slovar. Gre za poljudnoznanstveno delo z 8.583 gesli, ki obravnavajo skoraj 26.100 besed, te pa osvetljuje več kot
60.000	tujih besed. Avtor, ki seje rodil leta 1959, je tudi profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani In pa glavni urednik nove jezikoslovne slovenistične revije Slovenski jezik - Slove-ne Linguistic Studies, ki bo izhajala vsaki dve leti pri omenjenem Inštitutu Frana Ramovša in Centru za humanistiko univerze v Kansasu. V prvi številki je zastopana tudi Tržačanka prof. Rada Cossutta.
VELEPOSLANIK
DR. ŠTEFAN FALEŽ
S 1. junijem se je predčasno končal mandat prvega slovenskega veleposlanika pri Sv. sedežu dr. Štefana Faleža. Odstopil je iz protesta zaradi nereševanja odprtih vprašanj med Cerkvijo in državo ter neodziva na njegovo delo pri oblasteh v Sloveniji. Kmalu za tem pa ga je za izrednega in pooblaščenega veleposlanika pri Sv. sedežu imenoval Suvereni malteški viteški red.
POJ, PLEŠI, IGRAJ
Pod tem naslovom je bila 8. junija na Opčinah prireditev, ki sta jo skupno pripravili za številne otroke Pevsko društvo Vesela pomlad in Marijanišče. Po skupni maši so se udeleženci razdelili na enajst delavnic, ki so jih vodili strokovnjaki, popoldne pa so se javno predstavili na skupnem nastopu.
Čarodej Vikj in njegovi pomočniki na prazniku Vesele pomladi na Opčinah.
MAKS FABIANI -
VIZIJE PROSTORA
To je naslov življenjskega dela prof. Marka Pozzetta iz Trsta, ki na 420 straneh in s pomočjo 678 ilustracij in fotografij predstavlja življenje arhitekta Maksa Fabianija (Kobdilj, 1865- Gorica, 1962) in 420 njegovih znanih del. Izdala jo je založba L.I.B.-R.A. iz Kranja, predstavili pa so jo 30. maja v Štanjelu. Obenem so odprli razstavo z istim naslovom, ki jo je pripravil arh. Matjaž Garzarolli.
UMRL VLADIMIR KENDA
Po daljši bolezni je 19. junija umrl v Trstu narodni in protifašistični delavec ter časnikar Vladimir Kenda - Miro. Rodil se je 29. junija 1915 v Idriji. Leta 1934 so ga orožniki aretirali, ko se je kot emigrant s prijateljem tigrovcem in skojevcem vrnil v Idrijo zaradi oborožene akcije. Obsojen je bil na več kot 18 let zapora. Kazen je prestajal v kraju Castelfranco Emilia do osvoboditve decembra 1943. Pridružil se je partizanom in delal v Italijanskih enotah NOV. Konec vojne je dočakal na Radiu Osvobodilne fronte v Črnomlju In Trstu (do 12. junija 1945), kjer je potem ostal do smrti, naprej kot časnikar pri italijanskih levičarskih glasilih, ki so zastopala jugoslovansko ideološko smer, nato pri dnevniku Corriere di Trieste (1954-59), po njegovi ukinitvi pa pri Primorskem dnevniku do upokojitve leta 1976.
MERCATOR MEDIA FORUM
Ustanova za preučevanje manjšinskih občil Mercator Medla v Wale-su (Mercator Education deluje med Frizijci na Nizozemskem, Mercator Legislation pa med Katalonci v Španiji) je izdala drugo številko letnega zbornika Mercator Media Forum, ki prinaša razprave v angleščini in francoščini. Tokrat je objavljen tudi prispevek odgovornega urednika Primorskega dnevnika Bojana Brezigarja, ki ob časopisu predstavlja tudi položaj Slovencev v Italiji.
Mercator Media, ki je tudi že izdal dva priročnika s podatki o občilih manjšin v Evropski zvezi, nudi zdaj na omrežju internet (http://www.aber.ac.uk/~merc) podatke o najpomembnejših mednarodnih pobudah, katerih protagonisti so manjšine.
Spomini škofa Leniča
Zgodovinarka dr. Tamara Pečar Griesser je pri Mohorjevi družbi Celovec izdala 350 strani debelo knjigo Stanislav Lenič. Življenjepis iz zapora. Gre za komentirano objavo življenjepisa, spominov na škofa Rožmana in medvojne razmere, mnenja o cerkvenih vprašanjih In drugem, kar je moral dr. Lenič po vojni pisati v komunističnih zaporih, kjer je preživel osem let.
Založba Družina v Ljubljani pa je v knjižici Moji spomini izdala še Leničeve spomine, kot so nastajali zadnja leta pred smrtjo (in torej obsegajo tudi povojni čas) in jih je nedavno v nadaljevanjih objavljal tednik Družina.
VASLETOVE ZGOŠČENKE
V založbi kaset in plošč RTV Slovenija je izšla dvojna zgoščenka Slovenski samospevi XX. stoletja, ki jih izvaja v Argentini rojeni basbaritonist Janez (zadnje čase se podpisuje Juan) Vasle ob klavirski spremljavi Leona Engelmana. Podobno zgoščenko s starejšimi samospevi so že trikrat ponatisnili.
TRSTENJAKOVE KNJIGE
V	dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti so 23. aprila predstavili pet knjig, ki jih je zadnje mesece izdal Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, ki ga vodi dr. Jože Ramovš. Gre za tri knjige Izbranih del dr. Antona Trstenjaka in za knjigi dveh njegovih učencev. Dr. Jože Baj-zek iz Rima je napisal analizo o sodobni družbi, družini, mladini in verovanju Od skupine k skupnosti, biolog in filozof dr. Jože Hlebš iz Salzburga pa študijo Izvor človeka.
V	filozofski zbirki Trstenjakovih Izbranih del so prvič v tiskani obliki izšla njegova predavanja s Teološke fakultete o zgodovini filozofije, ki jih je uredil skupno z dr. Edvardom Kovačem pod naslovom Zgodovina filozofije. Z njim je tudi uredil izbor študij o filozofu Vebru, fenomenologiji in eksistencializmu, kar je izšlo v knjigi Filozofski spisi I. V psihološki zbirki pa je izšla dopolnjena izdaja dela Človek in barve, kot jo je sam pripravil s pomočjo Marka Tušaka in Ingrid Russi z novim naslovom Psihologija barv.
ANDREANUM
Z blagoslovom papeškega nuncija v Sloveniji msgr. Edmonda Farhata, ki je pred tem v stolnici vodil slovesno bogoslužje, so 22. junija v Mariboru v Slovenski ulici odprli novo škofijsko poslopje Andreanum. Poimenovano je po glavnem zavetniku mariborske škofije sv. Andreju. Izmed 6.300 kvadratnih metrov površine jih bo največ namenjenih teološki fakulteti. V stavbi pa bodo še teološka knjižnica, dom za upokojene duhovnike, škofijske pisarne in cerkveno sodišče. Prisotne je pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger.
ROG 1997
Na slovesnosti v spomin na žrtve povojnih pokolov In pa vojne ter revolucije pred množičnim grobiščem Pod Krenom v Kočevskem Rogu je 22. junija vodil somaševanje ljubljanski nadškof Franc Rode. V kulturnem programu so nastopili recitatorji, ljubljanski stolni zbor Anton Foerster pod vodstvom Jožeta Trošta in solisti. Osrednji govornik je bil Marjan Loboda Iz Argentine.
SVETOVNI
SLOVENSKI KONGRES
Ob koncu tretjega zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa so 21. junija v Mariboru potrdili za predsednika Jožeta Bernika Iz ZDA. Prvi podpredsednik je Boris Pleskovič iz Ljubljane, podpredsednik za Slovenijo in zamejstvo Janez Dular iz Ljubljane, podpredsednik za ostalo Evropo Feliks Tavčar iz Nemčije, podpredsednik za čezmorske dežele pa Marjan Loboda Iz Argentine. Delegati z vsega sveta so razpravljali o prihodnjem delu, sprejeli so več resolucij ter popravili statut.
SLOVENSKI DAN
V BEDFORDU
Slovenci iz Velike Britanije so se na letošnji Slovenski dan 25. maja ponovno zbrali v Bedfordu. Ob dušnem pastirju Stanislavu Cikaneku sta somaševala Janez Pucelj iz Nemčije in beograjski nadškof Franc Perko, ki je pridigal. Sledilo je kulturno in družabno srečanje z nastopom Kolednikov Iz Kamnika in harmonikarja Roberta Stoparja ter pozdravnimi nagovori.
ocene
S srcem pisana knjiga (Otalež Janeza Filipiča)
Tolminska zajema, kot vsi vemo, gornje Posočje, razčlenjena pa je v razne krajinske enote kot Bovško, Kobariško, Breginjskl kot, Tolminsko kotlino, Baško grapo, Šentviško planoto. Ta gorata deželica se je globoko zapisala v slovensko zgodovino in v slovensko kulturno zavest. Naj omenimo na primer veliki kmečki punt ali protifašistični Tiger, ki so mu bili duša predvsem Tolminci. Naj omenimo velikega nadškofa Frančiška Borgio Sedeja, ki je bil doma Iz Cerknega. AH, če se ozremo na kulturno, pisateljsko trojko Pregelj-Bevk-Kosmač...
Sredi te Tolminske, južno od Cerknega, dobrih tristo metrov nad reko Idrijco stoji prilepljena na pobočja Otaleškega vrha gručasta hribovska vas Otalež. To Ime je izpričano že leta 1063. Med svojo okupacijo so Italijani v vasi zgradili vojašnico. Med vojno je bila tu važna partizanska postojanka. In ta vas je po zaslugi domačina Janeza Filipiča, dolgoletnega župnika v Idriji, zdaj v vipavskem Lo-kavcu, doživela predstavitev, s kakršno se lahko ponaša komaj kakšna vas na Primorskem - doživela je knjigo, v kateri je zaživela v vsej svoji zgodovinski, kulturni, verski in tudi človeški polnosti.
No, te 270 strani obsegajoče knjige ni napisala takšna ali drugačna strokovnost. Še več je treba reči: da je ni napisala niti potrebna založniška verziranost, kakor je razvidno že ob odprtju publikacije. Tudi patetiki sloga se da ugovarjati.
Toda - in to je potrebno poudariti -knjigo je vendar napisala tako rekoč brezmejna ljubezen do rodnega kraja, do Posočja, do Primorske in Slovenije. In (pri avtorju-duhovniku je to še manj zamolčljivo) - do katoliške vere in Cerkve.
Sicer pa so sl v navdušeni oceni edini tudi nekateri slovenski kulturniki, katerih odzivi so priloženi knjigi, tako na primer član Slovenske akademije znanosti In umetnosti dr. Emilijan Cevc, primarlj-pisatelj dr. Jože Felc in
prevajalec prof. Otmar Črnllogar. Naj navedemo samo nekaj stavkov iz pisma dr. Cevca: “S to knjigo ste dali ožjim In širšim rojakom bogato darilo, večje kot si mislite, pa naj gre za zgodovinske preglede, ki so imenitno povzeti, ali za poročila o lepi otaleški okolici. Toliko prisrčnosti In ljubezni ste vlili v besedilo, da Vam bodo bralci le stežka dovolj hvaležni. Tako piše lahko samo iskren kristjan in duhovnik...”
Tako dr. Cevc. In zdaj nekaj besed o vsebini knjige.
V	prvem razdelku avtor razgrne zgodovino krščanstva na ozemlju Slovenskega Primorja, in sicer po njegovih škofijah: koprski, oglejski-goriški, tržaški in reški.
Kompozicijsko, a ne vsebinsko neskladno sledi poglavje “Marija v zgodovini Slovenskega Primorja”
z zgodovinskim pregledom Marijinega kulta od pokristjanjenja do proglasitve zadnjih cerkvenih dogem o Materi Božji.
Razdelek je napisan v ključu, značilen za celotno knjigo: v ljudsko dostopnem, primorsko živahnem in prikupnem stilu, za katerim pa je čutiti ogromno zbirateljsko delo, saj gre za gosto zgodovinsko gradivo, s podatki, ki bodo večkrat novi tudi poznavalcem te snovi.
V	novem razdelku - Gore - sledi zemljeplsno-zgodovlnski oris Tolminske.
Avtor se posebej zaustavi v Idriji, na Cerkljanskem in kajpada v rodnem Otaležu, ki je srž knjige.
Treba je reči, da tukaj ni šla na delo samo ljubezen, ampak tudi kultura in sploh vsestranska razgledanost. Poleg Otaleža so prikazane tudi sosedne vasi Lazeč, Jazne, Plužnje in Marose.
S skoraj strokovno natančnostjo so obdelani kulturni spomeniki kraja in okolice, v to poglavje pa je z že omenjeno kompozicijsko neskladnostjo vključen pregled Marijinih božjih poti na Slovenskem tja do daljne Ptujske gore in še bolj daljne Sv. Trojice v Lendavskih goricah.
Naj iz “Meditacije ob domači cerkvi” navedem nekaj besed, ki naj ponazorijo tudi vzdušje celotne knjige: “Cerkve, cerkvice naše, naša znamenja na križpotjih, podarjate se ml kot blag spomin. Kot bi bile tla in stene,
O
vrata in okna tisočkrat izvezena s prošnjami milijonov. Skupnost verujočih... Cerkev, iz tebe smo rastli in zoreli... Kako zelo sem ti hvaležen, slovenski duhovnik, slovenski vernik, ki z menoj v svetem šotoru uresničuješ občestvo svetih, ko pomagaš prebresti reko Niča, da postajam odrešeno seme, da bo vzklilo, rastlo, cvetelo, dokler ne dozori v božjem naročju...”
Ko stopi v žarišče knjige Otalež, zvemo o tej vasi marsikaj, od njenih dušnih pastirjev do njenih znanih osebnosti, od gibanja prebivalstva do kulturno političnega življenja, od zdravstva do šolstva.
Branje knjige pa postane posebej privlačno v zaključnem, osebnejšem razdelku, kjer pisec govori o svojih glavnih življenjskih postajah, od goričkega semenišča do službovanja v Idriji in zdaj, z gregorčičevsko preselitvijo s planin pod trto “dežele rajsko-mile”, v vipavskem Lokavcu.
V že omenjenem pismu pravi dr. Cevc, da bi zadnje poglavje v knjigi, ki je, kot pravi, prava hvalnica Bogu, narodu, domači vasi, želel videti ponatisnjeno v posebni knjižici.
Korektura knjige ni bila opravljena brezhibno, besedilo pa so lektorirali profesorji Marijan Brecelj, Franc Kralj in Branko Melink. Proza knjige je pretkana z različnimi pesniškimi navedki, med katerimi seveda prednjačijo Gregorčičevi, a ne manjkajo tudi stihi drugih avtorjev, tako Gradnika, Ceglarja in Kocbeka.
Naslovno stran je oblikoval akademski slikar Rafko Terpin.
A.R.
KULTURA V DIASPORI
Slovenska kulturna akcija iz Buenos Airesa, Raziskovalni inštitut Studia Slovenica in Izseljensko društvo Slovenija v svetu so ob Evropskem mesecu kulture v Ljubljani pripravili niz prireditev s skupnim naslovom Kulturna ustvarjalnost Slovencev v diaspori. Najprej so 3. junija pri frančiškanih odprli likovno razstavo Slovenski umetniki v diaspori in pa razstavo tiska, nato se je začel niz predavanj. Ob tej priložnosti so izdali prijetno oblikovano in vsebinsko bogato brošuro s predstavitvijo razstavljenih likovnikov in povzetki napovedanih predavanj.
razstave...... ........	......
Zoran Mušič v Moderni galeriji
Od 25. aprila do 31. maja je bila v ljubljanski Moderni galeriji razstava del slikarja Mušiča, in sicer iz Zbirke Sonja Štangelj.
V eni izmed zadnjih beležk sem predstavila Mušičevo razstavo v tržaški Rižarni, razstavo, ki je bila zaradi kraja postavitve osredotočena na umetnikovo izkustvo taborišča. Šlo je za cikel Nismo poslednji in za dela, ki so predstavljala prizore iz lagerske-ga življenja.
Razstava, o kateri govorimo danes, je vsebinsko in časovno veliko širša in bolj izčrpna. Gre za dela v različnih tehnikah (risbe, olja, gvaši, pasteli, akrili), ki so nastala v petdesetih letih umetnikovega ustvarjanja. Če pomislimo, da gre za zbirko, torej za načrtno kupovanje enega samega človeka, se ne moremo ne začuditi ob dejstvu, da je v kolekciji dejansko zastopano vse, kar je bilo pri Mušiče-vem ustvarjanju pomembno.
Prisotne so krajine: sienska, um-brijska, dalmatinska, zdaj same kope v različnih progastih barvah, posledica človekovega posega v naravo, zdaj goličave kamnov, kamnov in še kamnov. Nekaj je tudi beneških vedut ali ribiških motivov z mrežami, večje tudi znanih Mušičevih osličkov in konjičkov, ki predstavljajo, vsaj tako se meni zdi, v nekaterih gvaših iz leta 1948 izredno svetlo obdobje Mušiče-vega slikanja, kjer se pojavljajo čiste
RAZPRAVA IVANA BRATINE
V zbirki Lo Spettatore Internazio-nale, ki jo pri založbi Franco Angeli iz Milana izdaja Istituto Affari Internazio-nali, je izšel zbornik o odnosih med Italijo in Slovenijo ter Hrvaško z naslovom Beni degli esuli, minoranze e co-operazione economica nei rapporti dellltalia con Slovenia e Croazia. Uredila sta ga Tito Favaretto in Etto-re Greco. Poleg njunega uvoda in diplomatske ter pravne dokumentacije je v njem objavljenih sedem razprav. V eni bivši deželni svetovalec prof. Ivan Bratina iz Gorice predstavlja preteklost in sedanje probleme Slovencev v Italiji.
barve in je videti vse skupaj igrivo in prijetno.
Drugačno je občutje, ki nas prevzema ob dachavskih motivih, kjer je zaris strog in poudarja kak grozljiv detajl - odprta, kakor žrelo zevajoča usta, oči brez svetlobe ali odrevenele roke v smrtnem krču.
Veliko je bilo že zapisanega o Mušiču in težko je povedati kaj izvirnega o njem. In vendar se mi zdi, da je kratki zapis v katalogu o razstavi v Moderni galeriji predstavil nekaj zanimivih izhodišč za razmišljanje o slikarju. Avtorica teksta je Zdenka Badovinac. Po njenem mnenju je taboriščna izkušnja Mušiču služila, da je presegel tisti naivni humanizem in prizadetost, ki sta značilna za velik del evropskega slikarstva. Če hočemo torej razumeti Mušiča, moramo pogledati v kako izvenevropsko kulturo. Avtorici zapisa se zdi, da obstaja več skupnih točk med Mušičevim načinom slikanja in japonsko tradicijo, kjer je važna predvsem - praznina. V podkrepitev lastne trditve navaja Zdenka Badovinac Mušičevo sliko Atelje iz leta 1983. Slika ima na levi strani sedečo figuro v beli halji, drugega ni, je sama praznina, prekrita s sivo barvo, skozi katero pronica svetlorjava barva papirnate podlage. Ob sliki so seveda možne dolge argumentacije o tem, kako je človek sam, kako je vržen v svet, kjer ne obstaja noben smisel, vendar moramo vedno misliti na to, da je “literarno” komentiranje slik le en majhen del tistega, kar je slika. Torej bolj kot vsebina nas pretrese poenostavljenost, skrajna zreduciranost slike na nekaj bistvenih elementov. Kot bi slikar, in seveda mnogi veliki slikarji z njim, z leti izčiščeval svojo likovno govorico in odpravljal vse odvečno.
Naj navedem izredno posrečeno oznako za slikarja: Mušič je mojster tišine ali, bolje rečeno, praznine.
Naj ob koncu poudarim, daje postavitev razstave v dveh nadstropjih in z nanovo ustvarjenimi prostori zelo učinkovita in nas prenese v Mušičev tihi svet, ki zahteva, da ga razumemo, posebno zbranost in samoto.
Magda Jevnikar
MARTIN JEVNIKRR
zamejska in zdomska literatura
Angel Kosmač: Ricmanje včeraj in danes
Pri Založbi Mladika v Trstu je izdal Angel Kosmač monumentalno knjigo večje oblike z naslovom Ricmanje včeraj in danes in z dostavkom “ali kratek sprehod skozi zgodovino neke vaške in cerkvene skupnosti”. Angel Kosmač, ki se je rodil leta 1923 v Zabrežcu pri Borštu, je od leta 1960 župnik v vasi Ricmanje in Domjo pri Trstu. Ker je vas znana po vsej Sloveniji in še čez zaradi cerkvene afere v zvezi s staro cerkveno slovanščino v začetku stoletja, je hotel tudi to vprašanje pojasniti in razumeti, saj je zapustilo v vasi še danes občutene sledove.
Kosmač je vsa leta zbiral gradivo za zgodovino vasi, ki je po mnenju nekaterih nastala v rimski dobi, toda v listinah so bile Ricmanje prvič omenjene pred 725 leti, torej leta 1271, preteklo je tudi 225 let od božjepotnega svetišča sv. Jožefa in končno je avtor praznoval leta 1996 zlato mašo.
V knjigi torej spremlja Ricmanje od ustanovitve, oziroma od 13. stoletja. V fevdalni dobi so vladali vasi plemeniti Bonomo z gradu na Socerbu. V vasi je delovala vaška skupnost ali srenja, ki so jo vodili vaški župani. Ti so si pridobili veliko oblast in so tudi vodili cerkveno afero ali razkol, nadomeščali župnika, pokopavali in poročali. Vaščani so bili tlačani, žene pa so bile krušari-ce, pekle so kruh in ga nosile v Trst. Vinograde jim je uničevala peronospora, dokler niso 1870 odkrili v Ameriki žvepla in modre galice kot škropilo. Za praznik sv. Jožefa so odprli v vasi do 30 osmič. Na Veliki petek 14. apr. 1797 je bila na Katinari velika bitka med Francozi, Avstrijci in Ricmanjci - zmagali so Avstrijci in domačini. O tem je ohranjena velika slika ex voto. Železnica je vozila iz Trsta skozi Ricmanje in Kozino v Pulj od 1887 do 1936. Slovensko šolo so odprli 1871, stavbo osnovne šole pa so zgradili leta 1905. V župnijskem arhivu je listina, na kateri se je podpisalo vseh 14 hišnih gospodarjev s križcem. Navedeni so učitelji od 1945 do 1996.
Ricmanje so spadale od nekdaj v župnijo sv. Urha v Dolini, ki je imela leta 1700 24 vasi in 34 podružnic ter 7.293 duš. Farani so morali dajati bero duhovnikom, cerkovniku in organistu in to jih je večkrat žulilo. Vaška cerkev je bila posvečena 28. jun. 1645 sv. Juriju, imela pa je tudi oltar sv. Jožefa kot sedež istoimenske Bratovščine, ki jo je papež Inocenc XIII. 1693 potrdil.
Leta 1749 je pred oltarjem sv. Jožefa začela goreti stara svetilka, ne da bi ji kdo nalil olja in jo prižgal. Dogodek je zbudil veliko zanimanja in Kosmač piše: “Tedanji tržaški škof Leopold Petazzi (Petač) je sicer vzel zadevo zelo strogo v pretres in ustanovil razne komisije in odbore, ki so zadevo kritično ocenjevali. Podobno strogo je že prej postopal dolinski župnik... Po vseh zasliševanjih in preiskavah je končno zmagala resnica in tržaška cerkev je po svojem škofu sprejela ‘to znamenje od zgoraj kot potrdilo, da je zraven božji prst’.” Dne 5. maja istega leta je škof končno dovolil javno češčenje
sv. Jožefa v Ricmanjih, neki romar pa je predlagal, da so cerkev prekrstili v cerkev sv. Jožefa. Treba je bilo zgraditi novo cerkev, ker je bila stara premajhna. Graditi so jo začeli leta 1769 in so jo gradili 20 let, in sicer tako, da so med gradnjo pustili staro cerkev v novi, da so lahko v njej maševali. Avtor je natančno opisal zunanjščino in notranjščino nove ricmanjske cerkve in njene zanimivosti, orgle, cerkveno petje, glasbeno nadarjeno družino Švara, društveno življenje, zvonove in drugo.
Dalje govori o spisih o Ricmanjah, o duhovnikih, o žrtvah prve in druge svetovne vojne in o povojnih razmerah. V tretjem delu opisuje težko pot ricmanjske skupnosti do župnije. L. 1787 je državna oblast v Gradcu potrdila ustanovitev duhovnije v območju matične župnije v Dolini. L. 1898 je bil imenovan za kaplana v Ricmanjah dr. Anton Požar, ki pa je že prvi dekret vrnil škofiji in zahteval, da ga imenujejo za samostojnega kaplana, pri tem pa še za oskrbnika svetišč sv. Jožefa. Hotel je ustanovitev samostojne župnije. Sprva je bil zelo delaven: organiziral je slovenso proslavo 150-letnice božje poti v Ricmanjah, v ta namen je izdal tudi posebno knjižico, dalje je bil med pobudniki ustanovitve organizacije primorskih duhovnikov Zbor svečenikov sv. Pavla. Ko pa je umrl dolinski župnik Ivan Varl 31. okt. 1899, so Ricmanjci takoj vložili prošnjo na tržaški Škofijski ordinariat in na Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju, naj postanejo Ricmanje samostojna župnija. Požar ni čakal na odgovor, ampak je začel postopoma uvajati v bogoslužje slovenski jezik. Nastopil je še ricmanjski župan Peter Her-ščak in poslal ordinariatu dve pismi. Spor se je poglabljal, Požar se je obrnil na unijatskega škofa Drohobeze-kyja iz Križevcev, naj bi sprejel Ricmanje v svojo Cerkev, to je v grškokatoliški obred. Požar sam pa je dobil v Ricmanjah glagolski misal iz leta 1483 in začel maševati v stari cerkveni slovanščini, češ da so nekoč uporabljali ta jezik v bogoslužju. Ker niso ne v Rimu in ne v Trstu ustregli Požarjevim zahtevam, so hoteli Ricmenjci prestopiti v pravoslavno vero, a jim niso dovolili. Cerkev v Ricmanjah so za deset let zaprli in župan je nadomeščal duhovnika. Končno so Požarja prestavili in 1909 ustanovili v Ricmanjah župnijo, toda vaščani dolgo niso sprejeli nobenega župnika.
Kosmač tudi to ricmanjsko afero opisuje natančno, po virih in deloma pričevanjih prizadetih. Veliko govori tudi o delu v Domjo.
Kosmačeva knjiga Ricmanje je odlično znanstveno delo in lepo in izčrpno prikazuje vas in njene prebivalce skozi stoletja. Uporabil je vse dostopne vire in opisal razmere trezno in v skladu s podatki. Škoda, da je povsod uporabil narečno obliko “v Ricmanjih”, saj ne drži izgovor, da tako govorijo ljudje. Ljudje marsikaj govorijo, a tega ne pišemo v knjigah. Prav za Ricmanje pa navaja Slovenski pravopis, da se piše “v Ricmanjah”.
Knjiga je tudi bogato ilustrirana.
Ivan Tavčar: Ta mala zemska večnost
Pri tržaški založbi Mladika je izšla prva pesniška zbirka Ivana Tavčarja Ta mala zemska večnost. V knjigi je 51 pesmi, razdeljenih v štiri cikle z naslovi: V divji burji plamen sem, Odvrgel sem orožje greha, Ko pride čas in Usmerjen v večnost. Že naslovi veliko povedo o vsebini in usmerjenosti zbirke, kar je razvidno tudi iz razdeljenosti pesmi, saj obsega npr. drugi cikel Odvrgel sem orožje greha 22 pesmi, prvi in četrti 9, tretji pa 11. Spremno besedo v knjigi je napisala pisateljica Ivanka Hergold in pesnika nekoliko obširneje predstavila.
Ivan Tavčar se je rodil v Trstu leta 1943; otroška leta pa je preživel pri stricih v Tomaju, kjer se je za vse življenje nasrkal lepote kraške zemlje. V rodnem mestu je dovršil Trgovski tehnični zavod Žige Zoisa in se zaposlil v italijanskem izvoznem podjetju, kjer je še zdaj. Že zgodaj je začel pesniti, največ v italijanščini. In v italijanščini je izdal leta 1995 dve pesniški zbirki: v Milanu zbirko Lo spessore del tempo (Teža časa), v Salernu Oualcuno verra (Nekdo bo prišel). V tisku ima italijansko pesniško zbirko z religiozno tematiko.
Slovenske pesmi objavlja v ljubljanski reviji 2000 in v novogoriški reviji Primorska Srečanja, vendar pa je začel pogosteje pisati slovenske pesmi šele v zadnjih letih. Da spoznamo motiviko in obliko teh pesmi, preberimo prvi dve kitici izpovedne pesmi Pesem moja:
“Pesem moja je otožnost, krik, izpoved trezna, rjoveč protest, melanholija.
Nikoli pa razstava čustev, javna predstavitev, galerija, razprava, gledališče.
Pesem moja je utrinek duše, notranja potreba, srčni utrip, razgovor s sabo, klicanje po luči, meditacija, dih po svetem, žeja, smehljaj v živo.”
Njegove pesmi izražajo torej vsa človeška čustva, misli in želje, ni pa med njimi krikov in rjovečih protestov; najpogosteje se izraža v obliki prošenj in hvalnic, v nekakem svetopisemskem slogu. Iz otroških let so mu ostali v spominu odhodi na Kras, kjer je z nono pasel krave, nona pa je delala iz kamnov hišice s sobami in sobanami in govorila, da živijo tam škratje. Nikoli jih ni videl, ker se bojijo ljudi. Pozneje v življenju je večkrat srečal škrate; “velike, hudobne, plašeče, polne sovraštva in hudoželjstva”. V njih ni nič pravljičnega, nič dobrotljivega, vsi so “nasilni, ostudni, rogati”.
V	knjigi njegove usode je polno nenapisanih listov, porumenelih besed, črtanja, pomislekov, gostih popravkov, Vse bi bilo treba napisati znova, dokončno obliko pa bo zadobila “le v osvobodilnem finalu”.
V	drugem ciklu je največ religioznih pesmi, izmed katerih so nekatere prave molitve, druge spoznanja, ugotovitve, hrepenenja po Bogu, prošnje za pomoč:
Kako malo vere je “v naših zaprašenih srcih”. Čeprav je na svetu toliko zločinov, krivic in nasilja, “vendar še verujem vate, o Gospod, / ker vem in čutim, da si edini mi prijatelj”. Za Veliko noč bo vera krepkejša od dvoma in bojazni. Ne veruj ljudem, veruj le samemu sebi. Mir umira, ker umirata človek in vera. Gospod naj postane njegova “blesteča pomlad duše”. Vse se lahko razdeli z bratom, le samota ni deljiva. Hrani ga božja milost kot nekoč Hebrejce v puščavi.
In nekaj splošnih spoznanj in ugotovitev: Najtežji poklic “je graditi pot do sočloveka”. Premalo časa imamo, da bi se spoznali. Ko vse cvete, gleda človek v tla in ne vidi nič. Duh biva v naši tišini. Drugo tisočletje hropeče umira: “Vse propada. / Vse sivi. / Vse krvavi... Tisočletje je brez človeka?” Po smrti bo vse “ le barva, zvok, začarana lepota”.
Zbirka je torej mnogovrstna, vsebinsko bogata, ob cvetoči naravi se vrstijo verske misli, spoznanja, ugotovitve in prošnje.
Slovenska družina ima na mizi
Tavčarje v nekaterih pesmih zelo sodoben, saj poje o današnjih dogodkih in problemih. Tako govori o mrtvih na ruandskih cestah, o ugaslih očeh otrok, ki trohnijo v brazilskih velemestih, o rojstvih brez staršev, o kislem dežju itd.
Oblika pesmi je moderna, saj se pesnik ne drži ne ritma, ne izbranih pesniških besed, ampak kopiči predmete in pojme, kot npr. v pesmi Recepti, reklame, nasveti:
“Človek televizije, računalnikov, vesoljskih poletov, laserskih žarkov, drznih kirurških posegov, genetskih manipulacij je obenem človek obupa, depresije, molčanja, živčnih polomov, samote, samomorov in smrti.”
V pesmih je dosti besed; če bo nadaljeval s pesmimi v slovenščini, bo moral misli zgostiti in tudi na rimo bo moral bolj paziti.

čuk na obelisku
SLOVENSKA
AGENCIJA
ZA BOLJŠO VOLJO
Okrogla miza v gostilni na Krasu
DARKO: Ti, če bi bil jaz Kučan, ne bi šel še enkrat kandidirat za predsednika Slovenije, pri moji duši, da ne.
PEPO: Zakaj pa ne?
DARKO: Najprej iz razlogov okusa, ko bi vedel, da me vsaj polovica Slovencev ne mara.
TONE: Jaz (se udari po prsih) sem za Kučana! To je borba, smrt fašizmu, Trst je naš, ojla!
DARKO: Drugič: dosti bi mi bilo, da sem deset let komandiral komunistični Sloveniji, potem pa še štiri leta demokratični Sloveniji. Če si božji, si sit, bi mu rekel.
PEPO: Kaj češ, vsak ima svoje veselje. Eni z ženskami, drugi z vinom, drugi spet drugače.
DARKO: Z oblastjo, hočeš reči, ampak temu se reče oblastiželjnost, ne? Sladkost oblasti!
PEPO: Pa ni videti prav nič oblastiželjen, naš Kučan. Kar poglej ga: pohleven, sramežljiv... Pa še k mašam hodi v stolnico. Celo k škofu je šel v Ljubljani... Tako luštno se je smehljal, ko sta šla po stopnicah...
DARKO: Potem ko je tako luštno deset let jahal Slovenijo s svojo Partijo in Udbo... Umaknil naj bi se. Da bi materi Sloveniji zletel z glave ta komunistični klobuk. Komunizem je za v muzej in Kučan z njim.
TONE: Kučan naj ne bi spet kandidiral? Tole vam rečem: zdaj, ko bodo v Ljubljani spreminjali ustavo zaradi tistega Natota ali kar že je, bom jaz predlagal, naj se ustava ne omeji na dva mandata za predsednika države, ampak naj omogoči še tretjega.
DARKO: In četrtega! Petega!
TONE: Ja, tretjega! Da bom Kučana volil še leta 2001 in se šel potem napit na Zvezo borcev!
PEPO: Če ga bodo slovenske ženske hotele, pa naj imamo njega in njegove mile oči.
TONE: Naj nam rajši zavladajo fašisti, faccetta nera dell Abissinia? Zdaj vsaj imamo borci nekaj malega v rokah.
DARKO: Vse.
PEPO: Imamo Titove trge in Kardeljeve drevorede in Krajgherjeve ploščadi, s Sabotina se smeje Italiji “NAŠ TITO”. Prav ob vse pridobitve socializma le nismo prišli. Zdaj pa vzemi, da ni več Kučana...
DARKO: Triglav se bo potresel zaradi tega!
PEPO: Združena lista pa ima tistega novega predsednika, tistega Primorca, kot sramežljivega kaplana.
DARKO: Nič se ne bo zgodilo. Kučan se bo izkazal moža, ko bo držal besedo, izrečeno pred letom, da bo spet kandidiral samo, če bo Sloveniji grozil fašizem.
TONE: Ko da ji ne grozi! Ko da ne bi hoteli zbrisati Tita s Sabotina!
PEPO: Saj bo kandidiral, Tone, brez skrbi!
DARKO: Jih kar vidim, kako si podajajo kljuke pri njem, iz bivše Partije, CKaja, Udbe: “Z nami je fuč, če ti greš, Milan! Nikar ga ne lomi, da bi si kaj pomišljal! Ti moraš ostati! Zaradi nas! Sicer pa... Veš, tisto tvoje zahajanje k papežu in škofom...” Ja, tudi tisti ‘sicer’ prihaja na vrsto...
PEPO: Saj, nekateri stari partijski krampi ga že napadajo...
DARKO: Moral jih bo ubogati, čeprav jih je izvlekel iz dreka. Jaz jih ne bi. Rekel bi jim: “Najprej se posušite, smrdljivci!” Ne bi še enkrat kandidiral, pri moji duši da ne.
Slovenci - Padanci ali Veneti?
To je dilema, ki zadnje čase ne pusti spati marsikaterega zamejskega Slovenca. Veliki negotovosti, kako se bodo zasukale stvari v Italiji, ali bo prišlo do federalistične ureditve države ali pa do odcepitve, se je pridružila dodatna negotovost, v kateri državi bo živela naša manjšina v primeru odcepitve: v Padaniji ali obnovljeni Beneški republiki? O tem bo moral potekati govor na simpoziju, ki ga načrtuje skupina zamejcev, ki se zaveda velike resnosti tega vprašanja. Naslov simpozija bi bil: Slovenci - Padanci ali Veneti? Kraj in datum prireditve še nista znana, organizatorji pa mislijo povabiti ugledne politične in kulturne delavce, ki bodo analizirali vse scenarije morebitnega razpada Italije in nastanka novih držav na italijanskem severu oz. severovzhodu ter posledice na družbenem, gospodarskem in kulturnem področju. Na te scenarije, trdijo še organizatorji, je treba pravočasno pomisliti, drugače tvegamo zamejski Slovenci celo nov Kominform.
listnica uprave
DAROVI V TISKOVNI SKLAD:
Breda Klanjšček, Devin - 15.000 lir; Marko Udovič, Trst - 70.000 lir; Srečko Baraga, Springvale, AUS - 20.000 lir; Janez Gradišnik, Ljubljana, SLO - 20.000 lir; Niko Klanjšček, Gorica - 5.000 lir; Vera Kjuder, Repen - 25.000 lir; Slovenska pisarna, Ohio, ZDA - 333.200 lir; Nada Roberts, Florida, ZDA - 126.600 lir; R.S., Trst - 200.000 lir; Maria Žvokelj, Gorica -
15.000	lir; Anton Koršič, Trst -15.000 lir; Livio Valenčič, Opčine - 15.000 lir; Anica Zahar, Boršt - 25.000 lir;
DAROVI V SPOMIN:
V	spomin na gospo Cecilijo Radej Bajuk daruje dr. Andrej Bajuk z družino 63.000 lir za Mladiko.
V	spomin na pokojnega nepozabnega Dušana daruje Milena Svetlič 118.100 lir za Mladiko.
Gospa Marija Vidali daruje 30.000 lir za cerkvico pri Šentjanžu nad Lestino.
V	počastitev spomina na dr. Jurko-ta Slokarja darujeta Silva in Livij Valenčič 50.000 lir za Mladiko.
Vsem prisrčna hvala!
-To je slika mojega ljubega zaročenca. Ampak... veš, on je zelo sramežljiv.
Rešitev uganke iz prejšnje številke
Pravilen odgovor na vprašanje, katerega leta je začel delovati Radijski oder, je 1946. Med pravilnimi odgovori smo izžrebali tri, ki jih bomo nagradili s knjigo “Naš glas pri vas doma” in zgoščenko “Glasovi za spomin”. Nagrado bodo prejeli Maša Bandelj z Opčin, Boštjan Dvorak iz Ulma in Ivan Strmole iz Celja.
Tudi tokrat imamo uganko za vse bralce Mladike. Na naslovnici je objavljena fotografija moškega pevskega zbora Fantje izpod Grmade, ki ga vodi Ivo Kralj. Zbor in njegov dirigent sta pred leti ločeno prejela zamejsko nagrado, ki nosi ime po uglednem časnikarju. Katera nagrada je to? Pišite nam! Tri pravilne odgovore bomo nagradili s knjižnimi darovi založbe Mladika.
'7tov&	feni $<zCoj&i
“Novo je mogoče smiselno načrtovati, samo če dobro razumemo staro”
Naročite jih lahko tudi na naši upravi:
Mladika, ulica Donizetti 3, Trst - tel. 040/370846 - fax 040/633307
Kamnita dediščina K rasa
Obdelava in projektiranje kamna v kamnoseški obrti
Crro:Ivo u težejcv za obdekr/a-ce ¡n oblitovižcfl kamm pri Žtcvcn&hmuirldrer r/notiu Z3 poklicno i2ci-rjievitnje v Trotu ,
Benečanave-Bane Rodbina Krevatin 1795-1997