Dopisi. Iz Ljutoniera. (Naobčnemzboru) poliličnega in gospodarskega društva dne 30. avgusta je dosedanji dež. poslanec g. dr. Dečko zbranim volilcem pojasnil stališče slovenske delegacije v Gradcu ter navel uzroke izstopa iz dež. zbora. Zahteve naših poslancev, katerih izpolnitev je pogoj za zopetni vstop, so markirane z besedami: deželni odbor, deželni šolski svet, krivičen volilni red, jednakppravnost slovenščine. Gospod poslanec je izjavil, da ne meni več kandidirati v tem okraju ter je priporočal na zaupnem shodu v Mariboru poslavljenega kandidata dr. Rosina, katerega so volilci burno pozdravili. Na predlog dekana g. Iv. Skuhale so izrekli volilci jednoglasno zahvalo in priznanje odstopivšemu poslancu. Dr. Rosina je govoril najprej o volilni postavi pete kurije in nje važnost za Slovence. Potem je razvil svoj program, kateri so volilci z odobravanjem sprejeli. V tem programu je omenil vse one razmere in okolščine, ki davijo štajerske Slovence. Notar g. Šlamberger in g. Kukovec sta priporočala kandidata ter volilcem naročala, nai se na dan volitve vsi podvržejo disciplini. Gosp. kaplan J. Ozmec je stavil resolucijo, s katero so »zbrani volilci ljutomerskega okraja radostno pozdravili kandidaturo dr. Rosine ter izrekli upanje, da bo deloval na to, da slovenski poslanci ne vstopijo v deželni zbor, dokler jim niso zagotovljene garancije, da se bodo upoštevale njih opravičene zahteve.« Resolucija je bila jednoglasno sprejeta. Načelnik okr. zastopa g. Kukovec je govoril o reviziji katastra ter priporočal posestnikom, naj porabijo priliko, da se njim previsoko obdačena posestva postavijo v nižji davčni razred. Govoril je dajje tudi g. Hribar o krivicah, ki se gode Slovencem na Štajarskem in v drugih kronovinah glede šol in uradov. Od Savinje. (Marsikaj.) Gospod urednik! Nekako okoren sem že postal, težko se pripravim k pisanju, ali vendar mi še včasi nehote zleze pero v žuljavo roko. Tako tudi danes, da Vani in cenj. bralcem »Slov. (iosp.« nadloge našega kmečkega stanu malo potožim. Pri nas ob Savinji od Mozirja, Vranskega in do Celja je sedaj največje zanimanje za obiranje hmelja. A žal, da Vam moram hitro potožiti, da se jako bojimo slabega vremena. Veste, pri nas revnejših je pač hudo. Vsak si ne more omisliti visokega dimnika z žarečo pečjo v prostornej sušilnici. H-,nelj sušimo, kolikor mogoče na zraku ali pa porabimo za sušilnico svoja stanovališča. Tu gre pač vse počasneje, ter mnogo hmelja pri slabem vremenu zarjavi. Rjavi hmelj se pa ob dobrili hmeljskih letinah prav težko proda, ker še dobro blago nima cene. Ali največje težave pa napravlja kmetu prodaja hmelja. Vsa kupčija pa je večinoma v židovskih rokah. Židje pa, tako veste, da si v zasluženje štejejo, če nas morejo kje malo oškrniti. In središče tukajšne kupčije je trg Žalec. Tja pribajajo navadno židovski agentje. Najbolj nas kmete žali to, da se domači kupci z vso vnemo z njimi zavežejo, jim pomagajo naš hmelj grajati in ceno pokupiti, da le potem svoj pridelek boljše prodajo in imajo poleg dober zaslužek. Kmet, ti pa glej in trpi! Ni čuda torej, da si kmet skuša sain pomagati in svoj hmelj rajši ptujeera v roke izročuje, ter ga v prodajo v Žatec ali Nirnberg pošlje; če tudi ne vselej z najboljšim uspehom. Jako pametna misel je, da namerava naše hmeljarsko društvo v Žalcu javno in redno zaznamovati hmeljske cene po brzojavkah iz inozemstva. To bi bilo pač že zdavnej na mestu; ker dobro še pomnimo, ko so brzojavke (morda celo namišljene) vsako uro večkrat dohajale; ali nam se niso nikdar pokazale, pač pa skrbno skrivale. Najbolj pametno po moji kmečki buči bi pa bilo, da bi se, kakor je bilo že nedavno nekje nasvetovano, ustanovila čim preje hmeljarska zadruga. S kraja bi bile seveda težave, ali kadar bi ljudstvo spoznalo nje korist, oklenilo bi se je z vso vnemo. Potem bi se k nam potrudili tudi pravi kupci, in Ijudstvo bi tekraovalo v izbornosti svojega blaga. To naj služi v pojasnilo k predzadnjemu dopisu iz Žalca. — Kaj Vam hočem še dalje toževati, ko Vam je tako znano, da kmet je pač uboga para. Vse preživi, a je še vedno po stari šegi zaničevan. Pridelke svojih žnljavih rok težko in še te po ceni v denar spravi. Veseli nas le še bližnja trgatev in dobra sadna letina, koder nas je Bog še hude ure varoval. Morda še pride od kod kaj cvenka! Poprej pa jo bomo mahnili Se na politično polje, da vnovič zvolimo svoje zastopnike v deželni zbor, da bi nam le-ti pomagali zboljšati naš revni propadajoči stan. Pri volitvah v državni zbor dobimo vendar revnejši stanovi peščico svojih zastopnikov. Sicer si bodo gotovo socijalni demokratje prizadevali svoje krive preroke v državni zbor spraviti in se bodo posebno nam kmetom prilizovali; ali le pridite se prepričat, da je res robata naša žuljava pest! Mi ostanemo verni: »Bogu, domu in cesarju!« Nevere je že tako preveč; saj mnogi meščani in tržani molitev in post le nam kmetom prepuščajo, morda še bodemo v nebesih sami. Toliko za danes: kadar se mi zopet več nabere, bodem Vam Se pisal, saj Vam je menda znano, da je Vaš list le za nas kmete, za nekatere je že preskromen in presvet. Da ste mi zdravi! Grča. Od Sv. Jakoba v Slov. gor. (Raznoterosti.) Posebno lepo so se kazale letos gorice; a žal, da se naše nade niso uresničile, oklestila nam je namreč toča že v začetku, najbolj pa dne 6. avgusta vinograde in polja tako, da so marsikateri posestniki vsled tega v velikih zadregah za vsakdanji živež. A s točo prihrul je tudi strašanski vihar, orkanu podoben, kateri je naredil na drevesih in hišah ogromno škodo. — A naše občane tope še neka druga nadloga. Zidati smo morali letos novo šolo, katero smo tudi neobhodno potrebovali; staviti pa bi se morala že davno. Ker pa smo imeli takšnega občinskega predstojnika in istočasnega načelnika krajnega šolskega sveta, ki je bil pred kratkim od deželnega odbora odstavljen, ni se zgodilo nič za stavbo nove šple. Ako je kateri odbornik, bodisi občinski ali krajnega šolskega sveta, g. predstojnika opozarjal, da se naj n. pr. kamenje ali les za stavbo pripravlja, odgovoril mu je kratko: »Saj še je čas.« Tako je šlo več let naprej, umevno je, da nam je okrajni šolski svčt pretil, da nam bode on zidal šolo, a tedaj bomo se gledali. Da pa smo se temu strahu izognili, začeli smo letos staviti Solo, katera bode kmalu dokončana; a kak6? Deželni šolski svet nam je zaukazal zidati petrazrednico radi množine učencev. Najbolje bi bilo po tem takem, da bi stavili celo novo poslopje, staro šolo pa, ki bode vednega popravljenja potrebna, bi prodali; saj bi bila nova šola na takšen način kras cele občine. Ker pa bi petrazrednica pod eno streho nekaj več stala, postavili so le trirazrednico, katera je od stare šole precej oddaljena. Kako bodo nadzorovali gg. učitelji otroke v dveh poslopjih? Pomislimo pa, da stane ta nova trirazredniea lepo vsoto na 13.000 gld., in ako bi se dodalo še kakih 3000 gld., katere bi dobili gotovo za staro šolsko poslopje, imeli bi za vskupno vsoto dično petrazrednico, ki bi ne krasila sarno naše občine, ampak tudi celo okolico. Seveda zda| razvidi že marsikateri občan, da bi bilo bolje, zidati celo novo petrazrednico, a prepozno je.