Štev. 4 V Ljubljani, 1. aprila 1901. Leto XXXI. Časopis s podobami za slovensko mladino. S prilogo: ,,/^nqeljeek" A Kraljica letnih časov. a lahnem vetriču, juhu! Je zopet prijahala V naravo, kjer ni več ledu. •Spomlad, kraljica zala! In koj pozove rožic zbor Iz zemlje v častno službo, Privabi iz gozda ptičev kor Sèm v log v prijetno družbo. Na zvončkov glas se prebudé Vse rožice po vrsti: Rumeni jeglič trobi že, Žare se drena brsti, Plahotno se vijolica Povzpenja izpod grmiča, In kriti žarni kras vresjà Hiti goljavo griča. In ptički, oj, kako hite Iz daljnega mi kraja, Kraljico mlado vsi častć, Radost jih vse navdaja. Škrjanček, slavček, penica In lastavica mila, In dlesk in drozg, seničica Prepevajo voščila. V gosposkem „fraku" črni kos Se tudi približuje. „Postavljaj se, no, saj si bos!" Ga sraka zaničuje. „„Prijazna tetka, kaj pa vi Tu v pisani obleki ? So vaši čeveljčki novi, In vaši modri reki?"" Tako se poje in kramlja, Prepira in pozdravlja; Prizor tu v logu, sred polja Se vsaki dan ponavlja. Vsi skupno hvalijo Boga, Ki lepi svet je ustvaril, In take radosti z neba Spomladi je podaril. — la. -.»i 66 riesportimi na možaka-poštenjaka. (Spisal J. Makov.) rijetni so spomini na nedolžna mladostna leta. Kdo se rad ne spominja tistih krasnih dni, ko je bival prost v hiši svojih domačih, kot ptič v zelenem gozdu, ko je užival nedolžno rajsko veselje med svojimi tovariši? Toda na svetu je vse « minljivo; lepa detinska leta zbežč, pridejo mladeniška leta in človek mora že stopiti v življenje, kjer ga čakajo razne nevarnosti in težave. Tudi meni nočejo iz spomina moja mladostna leta, in vedno mi prihaja pred oči veselje, katero sem užival v letih svoje otroške dòbe. Ni moj namen tu opisovati rajske lepote otroških let v obče, ker to se je popisalo skoro že neštetokrat in se bo še, obnoviti hočem le en sam spomin iz one presrečne dóbe, le spomin na moža, ki mi je še sedaj ljub, ko ga krije že črna zemlja, na moža, ki mi je bil v mojih otroških letih zvest prijatelj in tolažnik prav do svoje prezgodnje smrti. I. Bil je oglar, in kako živo mi je še v spominu, ko je hodil z ogljem po naši vasi in je ponujal po hišah. In mi kratkosrajčniki smo pa vpili za njim in ga zasmehovali, ne vedoč, kakšno srce nosi mož, ki nam služi v posmeh. O, ti brezskrbna, razposajena mladina! Mnogokrat ga je seveda ujezilo to zasmehovanje, tako, da nas je jezno pogledal in neredkokrat tudi kateremu gorko prisolil. In baš to je storilo, da smo se ga začeli bati, kakor kakega hudodelnika. Vsem otrokom je bil v velik strah, tako, da so matere dejale svojim razposajenim otrokom, da, če ne bodo pridni, jih izroéé „divjemu" Mihi, kakor smo ga imenovali mr vaški razposajenci, in gotovo je bil otrok takoj poslušen. Toliko moč je imel oglar Miha. Oglar Miha je oglaril v Črnem vrhu, pod cerkvijo sv. Frančiška, dobro uro oddaljeno od naše vasi. Prinašal je oglje v našo vas in si s tem služil vsakdanji kruh. Vsem otrokom je bil velik strah, le jaz sem postal kmalu njegov ljubljenec in on moj srčni prijatelj. Kako je prišlo do tega, vam hočem, dragi čitateljčki, takoj popisati. Oglar Miha je bil hud, strasten kadilec. Brez pipe bi ne bil mogel živeti. Čeprav včasi ni imel še za kruh, kar se je tudi pripetilo, za tobak je moralo biti. Kaj si hočemo: „Navada je železna srajca", pravi pregovor. Ko je zopet nekoč oglaril po naši vasi, pride tudi k nam ponujat svoje oglje, ker je pri nas imel vedno dobro kupčijo. Moj oče so bili namreč kovač in so potrebovali posebno veliko oglja v kovačnici. Tudi to pot je imel dobro kupčijo. Prodal ga je toliko samo pri nas, kolikor že davno ne v celi vasi. Bil je neizrečeno zadovoljen. Sklene si torej sedaj, ko ima toliko denarja, nakupiti tobaka najmanj za štirinajst dni, ker bogvé kdaj bo zopet tako lepa prilika. Zato pa: kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Poln veselja hiti v prodajalnico, k Špelički, kjer so prodajali tudi tobak. Popraša, imajo li kaj tobaka, toda, o nesreča, prodajalka mu odgovori, da jim je ves pošel ravno danes, zato ga pa ne velja danes kupovati za ta dva dni, ampak kupili ga bodo v nedeljo v trgu, ko pojdejo k maši. „Oj, ti nesreča, ti", misli si Miha, „sedaj pa da bi bil brez tobaka! Nikakor ne!" Jezen zapusti prodajalnico in jo zavije k nam. „Pepa" pokliče mater, „kje imaš pa Tončka?" „Kaj mu pa hočeš; jaz ne vem, kod hodi", odgovoré mu mati. „Lej, ravno sedaj sem bil pri Špelički in kupoval tobak, pa prav nič ga nimajo. Pravi, da ga bodo dobili šele v nedeljo. Kdo bo pa čakal do nedelje? Jaz že ne. Če nimam tobaka, mi kar ni živeti, kar nič se mi ne ljubi, kakor bi bil bolan. V trg bi šel ponj, pa starim mojim kostem se prav nič ne poljubi hoditi tja v trg; zato sem pa sklenil, da bi šel vaš Tonček meni po tobaka, ki je mlad in hiter kot srna. Saj ga boš pustila, ne?" „O, jaz ga že pustim, samo če bo hotel iti; veš, pomisli, ravno iz šole je prišel iz trga in ne vem, če se mu bo zopet ljubilo teči nazaj. No, pa če ga pregovoriš, mogoče, da te uboga." „Pokliči ga torej, Pepa, ga bom že dobil na svojo stran." „Tonček, Tonček!" kličejo mati. Nič. „Ti paglavec, ti; komaj pride iz šole, pa že uide", se hudujejo mati. „Tonček, slišiš, kje si?" Nič, od nikoder nikakega glasu. „Jaz ga ne bom priklicala, gotovo je zopet pri Belniku tam na onem koncu vasi. Pojdi tje, pa ga pošlji." Miha odide naravnost proti Belniku. In res dobil me je pri Belnikovih, kjer sva se z Janezkom igrala „konje". Ko zagledam Miho, udarim jo takoj v tek, ne meneč se za Miho, ki me je klical na vse grlo; kajti jaz sem bil vesel, da sem mu mogel ubežati. „Tonček, počakaj, kam dirjaš?" vpije nad menoj neprestano. Ko pa vidi, da je vse zastonj, sede na klop pred hišo in naju pričakuje. Mislil si je, nazaj bosta morala priti. In res vrnila sva se kmalu, trepetajoč, kaj bo sedaj. Pa kako sva se motila! Janezek je sicer zbežal takoj v hišo, ko je zagledal Miho na klopi, jaz pak sem skušal storiti ravno tako. Toda Miha vstane, me prime za rame in mi pravi: „Nič se me ne boj, Tonko, saj te imam rad. Glej, če si priden, teci mi po tobak v trg. Saj boš naenkrat nazaj, ker si uren. Bodeš videl, kaj ti bom jaz dal. Greš?" „Grem, grem", odgovorim ves začuden radi tolike prijaznosti „divjega" Miha, ki me je pobožal po licu. „Tako je prav, saj sem vedel, da si ti dober otrok. Tu imaš denar, pa urno teci v trg. Kupi mi ga pet ,zavitkov', da bo za nekaj časa." Urno vzamem denar in zbežim proti trgu. V eni uri sem bil nazaj. Kako se je oveselil „divji" Miha, ko sem mu izročil toliko tobaka. Od veselja me vzdigne v zrak za pod pazduho in pravi: „Nà, to imaš pa za plačilo", in mi stisne deset krajcarjev v roke. Vesel sem shranil denar in tekel materi povedat, da sem posestnik desetih krajcarjev. — Od tega dne sva pa bila velika prijatelja z Mihom in nikdar več ga nisem zmerjal na cesti, ko je ponujal oglje po vasi. II. Preskočimo sedaj nekaj let. Medtem se je marsikaj izpremenilo. Jaz sem bil v mestu v šoli, in že napol gospod. Bil sem dijak tretjega gimnazijskega razreda. Ravno se je bližal čas rešitve, čas prostosti, prišle so namreč — velike počitnice. Kako se vsak dijak veseli počitnic, ne bom tu opisoval, ker to je marsikdo skusil že sam in tudi mladi čitatelji „Vrtčevi" vedo prav dobro, kaj se pravi iti na počitnice. Tudi oni se veselé časa, v katerem se morejo prosto gibati vsaj nekaj dni. In kaj šele v velikih počitnicah, ko ima človek časa dva meseca, da se odpočije od trudapolnega dela Prav zato sem se tudi jaz neizrečeno veselil teh počitnic, posebno še zato, ker sem imel toliko lepih načrtov, katere sem mislil izvesti v teh počitnicah. Ves vesel sem zapustil zaduhlo mestno zidovje in hitel domov med svoje ljube. O, kako pusto se mi je zdelo v tujini in kako veselo potlej doma med dragimi domačimi! Namenil sem se bil najprej v teh počitnicah, da pojdem obiskat Miho v Črnem vrhu in se natančneje seznanit z njegovim domovanjem. Zato se napotim nekega lepega poletnega dne precej zgodaj k Mihi v Črni vrh. Vedel sem namreč, da bo vroče potem, zato sem jo rajši odrinil nekoliko prej. Pot mi sicer ni bila znana, toda ravnal sem se po nasvetu svojih domačih. Krenil sem z glavne ceste, ali bolje z glavne steze, na desno stran, uprav blizu že cerkve sv. Frančiška in jo udaril po stezi, ki pelje v Petelinjek — vaške gozde — in proti Črnemu vrhu, Mihovemu stanovanju. Grda, precej dolga pot me je utrudila. Zelo utrujen dospem k Mihovi koči in zagledam Miho, ki je ravno privlekel veliko butaro suhega dračja za svojo ogljenico. „Dobro jutro, stric Miško, no, kako je kaj? Že dolgo vas ni bilo v našo vas." „Bog daj, Tonček, Bog daj, pa ne zameri, ker ti pravim še vedno Tonček, veš, jaz se še vedno spominjam tistega dneva, ko si mi tekel v trg po tobak. In takrat sem te klical za Tončka, pa te še sedaj. O, kako si zrastel, kar cel gospod si že, poglej no, poglej. Kdo si je mislil, da me boš obiskal. Pa kako si pražno oblečen. Prav vse kaže, da boš kdaj gospod. Jaz sem pa tako razstrgan, ko se moram ubijati po gozdu, da si prislužim za tobak in pa za vsakdanji živež. Pa saj brez dela ni jela. Eni se moramo truditi tako, drugi zopet drugače. Se spoznal bi te ne bil kmalu, tako si se izpremenil, kar te nisem videl. Poglej, kako lepo kočico imam tukaj; ne bi je zamenjal z nobenim gradom, čeprav je lesena in ima samo dve okni. Prav veseli me, da si prišel. Pa sedi tukaj-le na klop nekaj časa, da se vrnem. Moram iti namreč še po nekaj dračja, ki sem ga pustil tam-le pri uni hoji, da mi ga kdo ne pobere." Nato odide oglar, jaz pa se vstopim pred kočo in jo opazujem in ogledujem od vseh strani. Mihova koča je bila uprav taka, kakor baš vsakega oglarja. Že zunanjost sama priča, da je posest ubogega, pa poštenega oglarja, ki se preživi s trudom svojih rok. Pred njo je stala klop na eni strani, na drugi pa precej velika skladanica drv in suhega dračja za oglenico. Dračje je pobiral Miha po gozdu, včasi je seveda posekal tudi kako drvče, radi česar se pa ni nikdo jezil, ker je imelo vse Miha rado radi njegove pridnosti in poštenosti, in ker je vsak gospodar vedel, da Miha ne dela škode, in še vesel je bil, da mu je tako lepo gozd posnažil vsako leto. Kmalu se vrne Miha in me prijazno povabi. „Pojdi, greva v hišo, da se nekoliko pomeniva." Jaz grem v hišo, Miha pa zavije nekam na stran, nisem mogel dobro videti, kam da je šel, in se vrne kmalu s črnim kruhom in z „bokalom" sladkega hruškovca v roki. Stanica oglarjeva je bila še precej čedna in prikupljiva. Se celo pobeljena je bila, kar je gotovo čudno. V kotu tik peči je stala postelj domačega dela. V nasprotnem kotu je bila precej velika — skoro bi rekel, da prevelika miza, in okrog nje dva stola tudi domačega dela. Če omenimo še par podob in uro na steni, je vse, kar je imel Miha v svoji sobi. Vse to je pa bilo, kakor bomo slišali pozneje, last Mihatovega prednika. Sedeva za mizo drug drugemu nasproti; in začneva udrihati po hlebcu in po hruškovcu. Obema je šlo zelo v slast. Mihatu skoro še bolj nego meni. Delo človeka utrudi, posebno še starega, kakor je bil naš Miha. Začela sva se pomenkovati o različnih važnih pa tudi nevažnih rečeh. Pogovor, ki je bil gotovo najvažnejši, bil je tudi pogovor o Miha tovi preteklosti, katerega hočem tudi tu natančneje opisati. „Stric", pričel sem, „nekaj bi vas poprosil." „Kaj pa vendar?" „Že dolgo sem želel zvedeti, kako je z vašim življenjem. Mene namreč zelo zanima izvedeti kaj novega. Zato bi pa vas res poprosil, ako mi hočete povedati nekoliko o svojem življenju, naj si bode že žalostno ali pa veselo." „Radoveden pa si, Tonček, • to ti moram reči, da se izmisliš kaj takega. No, pa naj bo. Hočem ti ustreči, da ne boš mislil, da te nimam rad. Tudi prevelika vročina je sedaj zunaj in nič posebno se mi ne ljubi iti k ogljenici, zato ti bom pa povedal. Bodi!" Pričel je: „Moja prava domovina ni ta kraj, kjer sedaj bivam, ampak sosedna fara: draška. Pa usoda moja je že hotela tako, da sem šel s trebuhom za kruhom. Moji stariši so imeli lepo posestvo v Podpreski, fare draške. Imeli so še eno hčerko Franico, ki je pa že ùmrla v nežnih letih. Bil sem torej edinec. Zato ni čuda, da so me bili stariši odločili, da pojdem v mesto ,študirat za gospoda', ker sem bil precej dobre glavice. Toda mene ni nič posebno veselilo, domačo vas zapustiti in oditi v mesto. Pa tudi ni bilo treba. Zgodilo se je pa tako. Moj oče so se pečali poleg kmetijstva v prvi vrsti še s prodajo lesa, desk, tramov itd. Prekupovali so les povsod, kjer je bila prilika, in ga prodajali v Trst bogatemu trgovcu, ki ni bil na dobrem glasu. Hodili so prav pogosto v Trst in včasih jih ni bilo kar po en teden ali še več domov. Materi se je to začelo sumljivo zdeti, in niso vedeli, kako bi si razlagali vse to. Tudi oče so bili vedno bolj in bolj surovi do matere in do mene in ni jim bilo strpeti doma. Poleg tega so se bili udali še pijači, kar jih je spravilo pod zemljo. Ko so bili zopet nekoč odšli v Trst, jih ni bilo posebno dolgo nazaj. Mati so bili v velikih skrbeh. Kar dobimo nekega dne poročilo iz Trsta od onega trgovca, da so oče v Trstu zaprti radi neke goljufije in težko, če se . bodo še kdaj povrnili domov. Zakaj da so jih zaprli, mi ni še znano do današnjega dne. Da bi moj oče koga bili oguljufali, tega si jaz ne morem misliti. In res umrli so v ječi, in kmalu potem je bila naša hiša last onega brezvestnega moža v Trstu. Morali smo jo zapustiti, in se preseliti k nekemu znancu. Toda nesreča nikoli ne miruje. Mati, ki so bili vedno bolj slabotnega zdravja, zbolé na smrt, vsled nekega prehlada. Ne dolgo in bil sem sirota brez matere in brez očeta. Sedaj se je začelo za-me žalostno, žalostno življenje. Ker nisem še tedaj bil za nobeno rabo, sem pasel vaško čredo po draških hribih. Toda jaz nisem bil za pastirja. Pa kljub temu sem moral biti še enkrat pastir, kakor boš videl. Zapustil sem torej domač kraj in šel s trebuhom za kruhom — po svetu; star sedemnajst let. Mislil sem si, če se drugi reveži prežive, se bom tudi jaz. Udaril sem jo proti Makošam, kjer sem ostal eno celo leto. Stopil sem v službo pri nekem imovitem posestniku, ter mu pasel živino in mu včasi tudi kaj pomagal pri delu. Pa saj veš, da jaz nisem bil ustvarjen za pastirja. Tudi tega sem zapustil in šel na drugi konec duhovnije, v tvojo rojstno vas. Tu sem pa zvedel za nekega oglarja, ki je stanoval tu, kjer sedaj jaz. Oglarstvo me je že od nekdaj veselilo in kaj rad sem bil še kot otrok pri našem oglarju rajnem Jerneju, Bog mu daj dobro, ko je žgal oglje. Posilil sem se torej pri oglarju Mihlnu, ki me je prav rad vzprejel, da se bo le ime koči ohranilo, in me poučeval v oglarstvu. Stopil sem torej pri njem v službo ali boljše, lotil sem se oglarstva, kar izvršujem že dolgo vrsto let. Mirno mi je potekalo življenje v družbi mojega drugega očeta Mihlna. Toda Mihi umrje v visoki starosti in jaz sem podedoval vse za njim, kakor je še sedaj. Nato sem začel oglariti sam na svojo roko in godi se mi, to moram sam pripoznati, še precej dobro, čeprav imam malo, boljše kakor marsikateremu, ki ima vsega v obilici. Taka je torej, vidiš, zgodovina mojega življenja. Kakor vidiš, me je povsod spremljala nesreča, končno sem pa vendar dospel do svojega cilja." „Skusili ste pa res mnogo, to vam mora vsakdo priznati, in učili ste se jesti kruha." Dolgo je pripovedoval Miha in ura se je bližala že proti deseti. „Zdaj pa pojdeva nekoliko ven", pravi Miha, „da si nekoliko ogledaš tudi mojo okolico ? Videl boš, da je kaj prijetno tu živeti, čeprav je v samoti. Glej, vse okrog polno življenja. Petje raznovrstnih ptičev ti razveseljuje srce. In pa ta prijetni gozdni duh, ta sveži, zdravi zrak! Ali ni tu prijetno živeti? Kakor v raju, ne dosti slabše. Tam-le je pa moja ogljenica, vir sreče in za-dovoljnosti. Ali ni to krasna stavba? Ne menjam z nikomur, ha, ha." Tudi meni se je srce smijalo, ko sem videl moža tako veselega in zadovoljnega; in spoznal sem, da je čista vest največje bogastvo. Se dolgo sva se pogovarjala s srečnim Mihatom, slednjič je pa bilo treba oditi domov. Po pravici povem, da sem nerad zapustil ljubega prijatelja, toda odšel sem s sklepom, da ga kmalu zopet obiščem. Mož me je sicer pridrževal, toda treba je iti. Odšel sem, dasi nerad. Še po potu sem v srcu blagroval ljubega mi samotarca, ki živi tako tiho, mirno, selsko življenje. Obiskal sem ga še večkrat v teh počitnicah in, koliko lepega sem tu doživel, ne bom tu popisoval. Težka je bila ločitev od moža, katerega sem odslej zelo spoštoval. Koliko lepih uric sem preživel v njegovi družbi! Toda obljubil sem mu, da ga bodem v prihodnjih počitnicah, ako Bog da, obiskoval prav pogosto. Toda zgodilo se je, česar nisem pričakoval. (Konec prih.) Kaj so nam pripovedovali naš dedek? (Spisal Zoran.) 10. Miloš in Zorislava. il je oče, ki je imel tri sine. Ko so dorasli, jim je rekel: „Moje posestvo je premajhno, da bi je naj razdelil u ed vas; ker vas pa vse enako rad imam, se ne morem odločiti, kateremu bi je dal. Idite po svetu, in kateri prinese za leto dni tako dolgo verigo domov, da bo obsegla vse naše posestvo, taisti bo gospodar; a zapomnite si dobro, ne sme biti ni predolga, ne prekratka." Vzeli so si obleko in brašnjo ter šli po svetu. — Najmlajšega, Miloša, sta stareja dva zaničevala, češ, kaj bi tak, ki še niti brk nima pod nosom. Bila sta mu nevoščljiva, da bi dobil gospodarstvo. „Saj vama nočem biti v nadlego", dejal je Miloš užaljen ter krenil na drugo pot. Stareja sta bila vesela, da sta se ga iznebila, legla sta v senco v gozdu in čakala večera. Ko je objela tiha noč vse v svoje krilo, in je vse počivalo, ljudje, ptičice in živina, splazila sta se onadva na tihem nazaj domov, in zmerila obseg domačega posestva ter se napotila vesela zopet po svetu. Miloš je korakal v tem žalosten po samotni poti. Zapustil je očeta in mater, zapustil rojstno hišo, in lastna brata sta ga pa celo napodila od sebe. To ga je peklo pri srcu; a ni se dolgo udajal žalostnim mislim, vzdignil je glavo po koncu, rekoč: „Znabiti je pa tako bolje!" Prišel je do velikega na pol podrtega grada. Šel je okrog in okrog podrtine, da bi našel kje vhod, a nikjer ni bilo vrat. Že je hotel oditi, ko zapazi veliko špranjo v zidu in splazil se je skozi njo v grad. — Zastala mu je noga, tako se je začudil. Mislil je, da bode našel le golo, pusto, napol podrto zidovje, a prišel je v krasno dvorano. Vse se je lesketalo in bliščalo zlata in dragih kamenov; na postelji, ki je bila snažna in bela kot sneg, je ležalo bitje, ki je bilo pol človek pol kača. Zgornji del je bila deklica, lepa kot princezinja, a spodnji del — kača. Zagledavši Miloša, sklonila se je v postelji ter ga pozdravila: „Dobro došel, dragi mladenič; bi li ne hotel pri meni služiti?" Sedaj šele, ko mu je udarjal na uho njen zvonki glas, se je zavedel, tako je strmel po sobi. Rekel je: „Zakaj pa ne? Saj iščem službe!" V kotu je stal krasen pozlačen vozek. Vanj jo je moral dejati in ukazala mu je, da jo je peljal iz sobe v sobe. Razkazala mu je vse potrebno, da bi ga v službi ne stalo pretežko. Služba ni bila težavna. Moral je kuhati za gospodarico in za-se, skrbeti za red in snago ter jo, gospodarico, o toplih solnčnih dneh voziti na sprehod. Svoja dela je opravljal vestno v popolno zadovoljnost svoje gospodinje, in čas je hitro potekal. Ko je služil že enajst mesecev in enajst dni, je rekel: „Sedaj pa moram oditi, domov se moram vrniti, kakor so mi oče naročili pred odhodom." „Nočem te zadrževati", mu je odgovorila, „le pojdi in izpolni, kar so ti oče zapovedali; a glej, skoraj leto dni si mi tako zvesto služil, in o plačilu se še niti zmenila nisva. Česa torej želiš?" „Nu, če mi že hočete kaj dati, prosim takšno verigo, ki bi obsegla vse naše posestvo in bi ne bila ni predolga ne prekratka." Dala mu je zlato posodico, rekoč: „V njej je zlata verižica, katero lahko nategneš, kolikor hočeš in kolikor ti bode treba." Zahvalil se je, poslovil in odšel. Pri slovesu pa mu je še rekla: „Če boš še kdaj iskal službe, le oglasi se pri meni." Zlato posodico z zlato verižico si je shranil v žep in šel prav vesel proti domu. Vstopivši na domače dvorišče videl je v kolarnici dva voza polna verig. „Aha!" si je mislil, „to so gotovo verige, ki sta jih pripeljala brata." In ni se motil. Oče je Miloša srčno sprejel, ker v strahu si je že bil zanj, da bi se mu ne bilo kaj hudega pripetilo. „No, hvala Bogu, da si prišel", je dejal, „a kje pa imaš verigo; ali me nisi ubogal?" „Saj sva vedela", sta se mu rogala starejša dva, „da ima slamo v glavi. Takšen si bo kaj prislužil!? Ha-ha, midva pa sva si toliko prislužila, daše prinesti nisva mogla, temveč sva si morala najeti voznika!" A takoj ju je minil smeh, ko je Miloš segel v žep, prinesel na dan zlato posodico, jo odprl ter pokazal krasno zlato verižico. Oče je zmajal z glavo, meneč, ta bo pač prekratka, in brata sta bila vesela v srcu, ker prepričana sta bila, da ta drobna verižica, nikakor ne bo obsegla posestva. Zmenila sta se na tihem, da taisti, ki izmej njiju dobi po- sestvo, polovico odstopi drugemu, a Miloša pa bodeta pognala po svetu. ..Naj gre s trebuhom za kruhom", sta končala, „saj je bil vedno ljubljenec očetov, in tolikokrat sva bila ozmerjana, ker nisva ubogala kar na besedo, kot ta priliznjenec." Sli so merit. Na enem kraju posestva so zabili v zemljo velik stup. Nanj je pripel najstarejši brat en konec verige. Ker je ni mogel nositi, jo je vozil in sproti metal z voza. Na vsakem voglu posestva so zabili istotako stup v tla, da so verigo napeli in lahko merili na drugo stran. Ko so merili že ob zadnji strani, bil je najstarejši brat jako vesel, ker videti je bilo. da bode njegova veriga v resnici obsegla vse posestvo. Vrgel je drugi konec verige z voza in jo potegnil k stupu, za katerega je bil pripet prvi konec verige. Pa — glej čuka! — veselje je bilo prehitro, veriga je bila predolga, sicer ne veliko, a predolga je bila vendar-le. Baš tako je meril potem srednji brat. Tudi ta je že bil vesel, ker menil je, da dobi gospodarstvo, a njegova veriga je blia prekratka; sicer ni manjkalo mnogo, a bila je vendar-le prekratka. — Nič jima torej ni pomagalo, da sta bila zmerila na tihem obseg posestva. Tedaj pa je vzel Miloš iz škatljice zlato verižico, pripel en konec za prvi stup ter meril; a ni mu bilo treba voza in konjev, da bi jo moral voziti kot brata, temveč držal jo je v roki in stopal po meji naprej. „Ti, ti boš s svojo ,pajčevino' kaj opravil!" sta ga zasmehovala brata. V srcu jima je pa vstajal strah, ker verižica se je izmotavala iz posodice in izmotavala; čim dalje je šel, tem daljša je bila. Zdaj in zdaj je bode konec, je mora biti, sta si mislila, a ni je bilo. Šele, ko so prišli okoli in okoli posestva, bilo je je konec. Obsegla je posestvo natanko, ni bila ni za las ne predolga ne prekratka, in torej bi moral postati gospodar Miloš, a starejša brata sta se uprla in zagnala krik ter ga hotela z grdim pregnati z doma, da bi le bilo posestvo njino. Oče je bil žalosten radi razposajenosti starejših dveh in rekel je: „Idite še enkrat po svetu, in kateri prinese za leto dni najlepši prstan, ta bode gospodar." — Razšli so se, starejša sta mahnila na svojo pot in Miloš na svojo. Starejša dva sta šla kakor pred letom dnij v daljne kraje, prehodila sta dežele ter si ogledavala mesta, trge in vasi, saj prstan ne stane veliko, si bodeta že kje toliko zaslužila, da si ju kupita. Miloš je prišel zopet v podrti grad k princezinji. Vesela ga je vzprejela, in zopet je služil pri njej. Ko je služil že enajst mesecev in enajst dnij, se je poslovil in dobil za plačilo zlat prstan v zlati posodici Pri odhodu mu je zopet rekla: „Le ubogaj očeta in idi, a če boš še kdaj iskal službe, le oglasi se pri meni." Ko je stopil v domačo vežo, videl je v kotu dva debela železna obroča, ki sta bila tako velika, da bi bil lahko skočil skozi njiju. „Pa menda nista to vajina prstana?" je vprašal začuden brata. „Sta, sta", odgovorila sta ponosno, ker svesta sta si bila, da sta prinesla ,veliKanska' prstana. No, kje ga imaš pa ti, menda zopet v mali posodici, kot prej verigo ?" Seveda je bil Milošev prstan najlepši, in posestvo bi moralo biti njegovo, a brata sta se uprla in ga hotela z grdim odgnati z doma. „Idite še enkrat po svetu", dejal je oče, ko je videl, da zoper surovost starejših dveh ne more storiti ničesar, „in isti, ki pripelje s seboj najbolj razumno in pridno gospodinjo, bo gospodar." Miloš je zopet služil v podrtem gradu. Ko se je nagibalo leto h koncu, dejala je gospodarica: „Služil si mi tako zvesto trikrat enajst mesecev in trikrat enajst dni, a sedaj te čaka težko delo. Če je pogumno izvršiš, srečen bodeš vse žive dni, ako ne, bova nesrečna oba, ti in jaz. Sem namreč zakleta princezinja, in lahko me rešiš, ako nisi bojazljiv." Rekel ji je, da jo reši, naj ga stane, kar hoče; naj pride kar hoče, ne boji se ničesar. „Vrlo, vrlo, vidim, da si pogumen, in upam, da se ti posreči. Zakuri pod kotlom v kuhinji, in ko bode voda vrela, zavij me v plahto ter me vrzi vanj, in sicer baš o poludne. Ne boj se za-me, ne zgodi se mi nič zalega, ne bom se opekla, a ne boj se tudi nikakih zaprek." Napolnil je kotel z vodo in zakuril pod njim. Dejal je princezinjo, ki je bila pol človek pol kača, v veliko rjuho, da bi jo lahko nesel v kuhinjo. — Bližalo se je poldne, voda v kotlu je vrela, in princezinja je silila, naj jo nese. „Saj je še čas", je dejal in srce mu je nemirno utripalo. Mislil si je, kaj bode . . . „Le, le, sicer bo prepozno", ga je prosila, „ne boj se, ne ustraši se ničesar, le hitro!" Zgrabil je rjuho, odprl sobna vrata, a — glej---V veži je bilo vse polno kač, ki so sikale ter mu zastavile pot. Zastala mu je sapa, malone, da v prvem strahu ni izpustil iz rok rjuhe; a kmalu se je zavedel ter stopal ne glede ni na levo ni na desno urno v kuhinjo, kjer je bilo istotako vse polno kač. Vrgel je zdaleč rjuho v kotel. — Zašumela je voda kot razburkano se peneče morje, slišal se je tresk, da se je vse omajalo, in — starega podrtega grada ni bilo več. Začuden je stal Miloš v krasni dvorani; blesk mu je jemal vid, bilo je vse v zlatu in dragih kamenih. Vse polno grofov, knezov in druge visoke gospöde se je gnetlo okrog njega in vsi so klicali: „Slava, slava Milošu, našemu hrabremu rešitelju!" Spredaj na svilenem z zlatom okovanem prestolu je sedela kraljica, ki je imela krasno dijamantno krono na glavi. Vstala je, in vse je utihnilo, kot bi mignil. Stopila je k Milošu, snela si krono z glave ter jo posadila njemu na glavo, in zopet so zaklicali vsi: „Slava, slava Milošu, našemu hrabremu rešitelju, našemu - kralju!" „Da, slava in hvala ti naj doni, Miloš", rekla je kraljica. „Ali me poznaš? Jaz sem tista zakleta princezinja, ki si jo rešil, in ti tukaj" —pokazala je na zbrano gospòdo in na ljudstvo pred gradom — „so moji podložni, ki so bili zakleti v kače, in ki si jih rešil s svojim hrabrim činom. Zahvale ti ne moremo bolje izkazati, kakor da te postavimo kraljem." Zopet so odmevali slava- in živijo - klici, da ni bilo ni konca ni krajar in obhajali so veselo svatbo. Oženil se je Miloš s kraljico Zorislavo, tako ji je bilo ime. Ko je opravil najvažnejše in najbolj nujne reči, katere je moral kot kralj urediti, spomnil se je svojega očeta in doma. „Če so ti rekli oče, da bi se za leto dni vrnil, le pojdi. Jaz te spremim",, dejala je kraljica in odpeljala sta se v zlati kočiji s šestimi konji. „Povedati ti še moram", rekla je Zorislava po poti, „zakaj sem bila zakleta. Spominjaš se še, ali ne, da sem ti vsikdar, ko si odhajal iz službe od mene domov, rekla: ,Le ubogaj očeta in idi!' Rekla sem ti to ker sem izkusila, kako hudo kaznuje Bog vsako nepokorščino do starišev. — Moj oče, siv starček, so ležali smrtno bolni, a jaz se nisem veliko menila zanje. Ko bi jim bila morala ljubeznivo streči, letala sem od veselice na veselico ter se prijetno zabavala. Saj sem bila kraljeva hči, in vse se mi je klanjalo,, vabili so me na veselice ter se mi laskali! Nekoč so me poprosili oče, naj jim prinesem tople vode, da bi se umili. Nevoljno sem šla po njo, a ker se mi je mudilo na neko veselico, sem jo hitro nesla, jo razlila in si nekoliko opekla svojo belo roko. To me je tako razjarilo, da sem godrnjala zoper očeta in jezna odšla. Oče so se bridko razjokali in umrli v tej žalosti. Ko smo jih pokopali, preril se je skozi ljudi do mene star častitljiv puščavnik in rekel: „Zakleta bodi, ker si grešila zoper lastnega očeta; zakleto bodi vse ljudstvo, ker te je vabilo od bolnega očeta ter te zapeljalo, da si ga raz-žalila! Rešiti vas more le isti, ki še ni nikdar razžalil starišev, in sicer s tem, da bode vrgel tebe v vrelo vodo, ker te je topla razjezila. Zabliskalo in za-grmelo je strašno, vse mesto se je izpremenilo v podrtino, ljudje v kače, ki so se splazile pod zidovje, in jaz sem postala pol človek pol kača. Dolgo, dolgo sem živela in trpela ter se pokorila za svoj pregrešek v tisti podrtini, dokler nisi prišel ti, Miloš, in nas vse rešil." Pripeljala sta se v tem v Miloševo rojstno vas. Od daleč sta že slišala veselo godbo in vriskanje. Brata sta se bila oženila, in imeli so gostijo. Ko so svatje opazili zlato kočijo, hiteli so iz hiše, se odkrili ter se globoko priklanjali. Iz kočije je stopil Miloš v kraljevski obleki — seveda ga ni nihče spoznal. Objel je očeta in podal bratoma roko, in sedaj so ga šele spoznali. Oče se je veselja razjokal, ko je videl zopet Miloša, svojega pridnega sina, brata pa je bilo sram. Miloš jima je vse odpustil, in bila sta zelo vesela ter sta povabila na gostijo njega in kraljico. Ves teden so obhajili veselo svatbo. Miloš je vzel očeta s seboj v svoj kraljevi grad, bratoma pa je pustit domače posestvo in jima je še dal poln klobuk cekinov, ko je videl, da sta se v resnici poboljšala. Zorislava in Miloš sta se odpeljala z očetom vred nazaj v svoje kraljestvo. Spoštovala in ljubila sta ga, in Bog jima je dal obilo sreče. Basni o levu. Po Ezopu, Lafontainu in Krilovu priredil Brinjos. 9. Lev, ki se je postaral.*) ev, silni vladar gozdov, se je postaral. Moči so mu opešale, in nekdanji neustrašni junak je slaboten ječal v svojem brlogu. Ko so zapazili njegovi podložni, kako njihov kralj kreha in boleha, so ga jeli napadati vsi vprek. Konj prihrže in ga brcne s kopitom, volk ga besen ugrizne v bedro, vol mu zasadi rog v lakotnice. Ubogi lev zdihuje in milo tožuje. Se rjuti ne more prav, tako ga je prevzela slabost. Naposled se vda v bridko usodo, mirno pričakujoč svojega konca. A ko zagleda še celo osla, da besno drvi proti njegovemu ležišču, tedaj tužno vzdihne: „Oh, to je pa prehudo! Saj rad umrjem, toda trpeti oslovske udarce, to se pravi dvakrat umreti." Lafontaine.**) 10. Bolani lev in lisica. Lev se je potuhnil in se kazal, kakor da je bolan. Poslal je sla križem svet, naročivši mu, da naj oznanja, kamor pride: „Lev je hudo bolan in želi, da ga poseti vsaj en poslanec iz vsake rodbine. Da se nihče ne ustraši, pošilja vsakemu lastnoročno pisani potni list : ta ga bo ščitil vseh ostrih zobov in nabrušenih krempljev." Temu laskavemu pozivu so se nemudoma odzvale vse živali. Vsak rod je poslal vsaj enega zastopnika, ki bi naj potolažil bolnega kralja. Le iz rodu lisičinega se ni šel poklonit noben poslanec. Stara pretkana rjavka je dejala svojim otrokom: „Ako sodimo po stopinjah, so še sedaj vsi poslanci zbrani krog bolnikovega ležišča, ka-li! Dosti je sicer stopinj, ki držč v levov brlog, a iz njega ni niti enega sledü. Kralj je dal res potne liste: pa hvala vam lepa za tako pisanje! Lahko se sicer pride v brlog, kako pa iz njega — to vedi sam Bog!" Lafontaine. Ta basen „Le Lion devenu vieux" je prikrojena po Fedrovi „Leo senex, Aper, Taurus et Asinus." Pis. Lafontaine (izgovori: Lafontén) je najslavnejši francoski basnopisec. Rodil se je 1.1621. v Chàteau-Thierry. Umrl je 1. 1695. Pis. Matijakov stric. (Spisal Fr. — ek.) IV. Vojaški ubežnik. vetna nedelja je bila minula in začel se je veliki teden. Ljudje so se večinoma držali doma in pripravljali za velikonočne praznike. Gospodinje pa so imele opravka čez glavo. Treba je bilo snažiti po hiši, kuhati krače in pripravljati moko za peko. Otroci pa tudi niso samo počivali. Tolkli so orehe in lešnike za potice, kolače in kolačke. Seveda so pri tem delu pokušali tudi sladka jedrca, če jih le ni kdo opazoval. Veselje jim je igralo na cvetočih licih, semtertja jim je ušel celo glasen smeh. Materam pa niso bili nič kaj všeč tisti veseli „hihihi", ker je bil veliki teden, čas splošne žalosti. Zato so jih tudi pokregale, češ, „ne reži se mi, veliki teden je!" In obmolknili so otroci. Le, ko so bili sami v sobi, začeli so zopet glasno govoriti o božjem grobu in vstajenju pa tudi lepih pirhov niso pozabili, ki so se namakali v rdeči prežilki. Ko so pa veliko soboto pri vstajenju zapeli veselo alelujo, razvezali so se jeziki otrokom in odraslim. Mladina je drobila kolačke in trkala s pirhi, odrasli so pa po svoje kazali velikonočno veselje. Tisti torek po praznikih mi velijo mati: „Nesi, Francek, nesi k Matija-kovim popravit one grablje, ki so pred hlevom. Odlomila sta se dva zoba in treba bo iti pospravljat in grabit po vrtih in travnikih. Danes še malo praznujemo, Matijakov stric bodo doma in kmalu pritrdijo dva nova zoba." Predno odidem z grabljami k Matijakovim, mi dadó mati še precejšen kos slastnega kolača za strica. Stric so grablje kmalu popravili, le še zagojzditi so jih hoteli. Kar pri-pojejo mladeniči proti Matijakovi hiši. Prišedši do hišnega vogala, pa eden mladeničev tako nemileno zavriska, da so se prestrašili celo stric v hiši. „Nò, bodi Bog zahvaljen", pravijo nato, „da bo že konec temu vpitju. Danes naj le še pojejo in vriskajo, jutri bo že vse zopet klaverno, če jih res toliko potrdijo v vojake, kakor se govori." Komaj so izpregovorili te besede, odpró se vrata in v sobo stopi sosedov hlapec. Za klobukom je imel list papirja in velik šop zelenja, tako da se 'mu je bil klobuk pobesil globoko na desno uho. Fant nekaj časa molči, sede na klop pri peči in vzdihne: „Stric, vojak bom, prav gotovo me potrdijo, oh, kaj bo, kaj bo!" Stric ga pogledajo nekam po strani, vzamejo pipico iz ust in zakriče: „Sleva prismojena, kaj se kisaš in cviliš, poglej se no malo pod noge. Tak si, kakor bi bil služil deset let za obroč na zeljni kadi, pa boš vojak ? Beži, beži! In če bi te tudi potrdili, kaj ti bo hudega, nič, prav nič. Dve leti se boš malo obračal po petah, pa meso in ržen kruh boš jedel. Morda te pa že čez dva meseca pošljejo domov, če te ne bodo že danes za vselej zapodili od nabora. Sedaj naj bo vesel vsak, če sme služiti cesarju, drugače je bilo seveda, ko sem bil jaz v vojaških letih. Takrat je bila huda in nihče se ne čudi, če smo se skrivali leta in leta, da nas niso vtaknili v vojaško suknjo." Te besede so potolažile mladeniča. Izmuzal se je tiho iz sobe, za hišnim vogalom pa je krepko zavriskal. Molčeč sem ostal sam v sobi. Slednjič pa mi kar uide: „Stric, ali ste bili tudi vi vojak ?" „Bil sem bil", odgovoré stric, „bil sem vojak skoraj sedem let, če tudi nisem imel še nikoli vojaške sable za pasom in cesarske kape na glavi. Sedem let so me imeli le zapisanega v Turjaku med vojaškimi ubežniki. Da pa ne boš mislil, da nimam rad našega dobrega cesarja, ti moram razložiti, kako je bilo tista leta z vojaško službo." „Ko sem bil še tak, kakor so ti-le fantje, ki hodijo sedaj pojoč k vojaškemu naboru, ni bilo v deželi še tistega reda, kakor je sedaj. Ako je gosposka potrebovala vojakov, morali so župani poslati določeno število mladih mož v graščino. Graščaki so jih pa oddali v vojsko. Mladenič je potem nosil puško, dokler jo je mogel, ali dokler mu ni sovražnik preklal glave. Domov se jih je le malo vrnilo. Zato se je pa skrival marsikateri mladenič leta in leta, da ni prišel gosposki v roke. Ubežnike je gosposka seveda lovila. Zupan in njegovi lovci so morali po gorah in skrivališčih stikati za njimi. Ti so se umikali; če so bili zasačeni, so se tudi branili in nastali so večkrat krvavi boji. In tak boj bi bil kmalu poskusil tudi jaz. Tako-le je bilo:" „Kmalu po tistem letu, ko me je bil potolkel valpet na tlaki z gorjačo, umrla je bila v Turjaku dobra grajska gospa. Valpet je bil sedaj ves drugačen z menoj. Zmerjal me je pri vsakem delu, če tudi sem delal za dva tlačana. Hotel se je pa še hujše maščevati. Kmalu je dobil priliko." „Nekega zimskega dne pridejo k nam moj krstni boter in mi pravijo: ,Zupan je dobil ukaz iz Turjaka, da mora nemudoma petnajst mladeničev poslati v graščino, ker gosposka potrebuje vojakov. Med mladeniči, katere hoče imeti graščak, se bere tvoje ime na prvem mestu. Če hočeš rešiti svojo kožo, beži, skrij se! Jutri večer, ali pa že nocoj pridejo lovci.' Vedel sem sedaj vse. Hitro povem vse materi in bratu, potem skočim k svojim prijateljem, ter jim sporočim, kaj nas čaka. Sklenili smo pobegniti." „Se tisti večer nas je korakalo lepo število proti Slivici in naprej v hribe. Vsak je imel svojo sekiro čez ramo in culo živeža s seboj. Snežilo je močno in le počasi smo mogli hoditi." „Prvo noč smo počivali v neki dolinici pod košato smreko. Precej otožni smo sedeli pri velikem ognju. Ker ni mogel nihče zaspati in ne mnogo govoriti, začnemo moliti rožnivenec. E, kako smo bili zbrani in pobožni tisto noč pri molitvi! Ko pa na koncu molitve jaz še pristavim očenaš za našega cesarja, da bi ga Bog varoval in nas kmalu rešil tlačanstva, zasvetila se je marsikomu solza v očesu. Taka je bila prva noč. Podobnih preživel sem še več. Včasih smo prosili prenočišča tudi v kaki samotni hiši, pa vsak bi se bil nas rad kmalu odkrižal, iz strahu pred gosposko." „Ker nam je kmalu pošla hrana in denar, sklenili smo se obrniti proti Hrvaškemu, da bi tam dobili zaslužka v hrastovih šumah. In res smo šli. Tri leta smo si v gozdu s sekiro služili vsakdanjega kruha. Kadar pa je prišel v šumo kak delavec iz tujega, pričakovali smo ugodnih poročil s Kranjskega. Ali iz našega kraja ni nihče prišel in zato nismo nič zvedeli od doma." „Nekega dne se domenimo, da gremo proti domu, naj pride, kar hoče. Gospodar nam izplača zaslužek in mi odrinemo. V dobrih osmih dneh stali smo na domačih tleh. Kako sem se razveselil, ko sem zopet slišal domači zvon. Na kolena sem padel in molil angeljevo češčenje. Po noči sem se priplazil do domače hiše. Razjokal sem se, ko sem objel mater in brata. Toda oba mi pravita: „Beži, beži Matevžek, ravno včeraj so te zopet iskali Turjaški!" Prestrašen spravim denar in hlebec kruha, katerega so mi mati jokajoč ponudili. Kakor meni, godilo se je tudi mojim tovarišem. Zato smo se hitro dobili in bežali." „Nismo bili še streljaj daleč od naše vasi, ko zapazimo lovce za seboj. Dobili so bili izdajalca, ki jih je vodil. Po stopinjah v snegu so nas sledili. Ugibali smo, kam bi se skrili v prvi nevarnosti. Kar ti pravi rajni Polakov Miha: „Fantje, bežimo v naš mlin, tam nas ne zavohajo nocoj." Bili smo zadovoljni, le to nas je skrbelo, kako bi sled v snegu zbrisali. Pomagal nam je zopet Miha, rekoč: „Po cesti pojdimo do steze, ki vodi do brvi čez potok, in sicer moramo iti drug za drugim ritensko, pa jim zmešamo sled." In šli smo tako do brvi. Tam poskačemo v potok in po vodi bredemo, da pridemo do mlina." „Dobro smo se bili že v mlinu posušili in pokrepčali. V temi pri peči sedeč smo ugibali, kam bi dalje bežali. Kar se pod oknom posveti in nekdo zakriči zunaj: ,Odprite, hitro odprite, če ne zapalimo gnezdo!" Hitro pograbimo vsak svojo sekiro in odpahnemo duri. Drug drugemu dajemo še pogum, češ, ,ni jih dosti, ne bodo nas polovili!:" „Nato stopi rajni Griški Tonek pred vrata in pravi: ,Le sem pojdite, lovci, in kar vas je tacih, tukaj sem jaz, notri je pa še cela Jakobova čreda; videli bomo, kdo ima trši bučo, mi ali valpet!" In vsi se usujemo pred hišo. Lovci pa videč, da nas ne zmagajo, jo hitro odkurijo, mi se pa precej odpravimo zopet proti Hrvaškemu." „Tri leta smo zopet tesali hraste v hrvaških šumah. Nekega dne pa dobim sporočilo od doma, da mi je umrl brat. Odrinem zopet proti domu. Doma zvem, da v Turjaku ni več tistega malopridnega valpeta. Njegov naslednik je bil bolj človeški. Ker je videl, da sem jaz edini sin pri nas in so se bili moja mati precej postarali, oprostil me je za vselej vojaške službe." Poludne je zazvonilo. Ko s stricem odmoliva, dadó mi popravljene grablje, rekoč: „Le pojdi domov in reci materi, da znajo dobro napraviti in speči kolač. Če boš priden, povedal ti bodem o priliki še kaj iz svojega življenja." Polonica. istro, vedro dekletce je bila Kebétova Polonica. Komaj deset let je štela, in kdo bi ne bil vesel svoje pomladi. Kebétova mati so pleli na njivi proso. Lep dan je bil. Solnce je sijalo in pilo, pilo fine kapljice raz travnatih bilk, raz cvetek. Prejšnji dan je deževalo, zato je bila zemlja mehka. Prav vspešno so pleli in rvali nadležni slak, plevel, cvetke . . . Polonica je sedela na robu njive s knjigo v roki. Iz šole je bila prišla in ker ni dobila nikogar doma, je odšla na njivo. Katekizem je vzela s seboj, da bi se učila. Precej je bilo in vrhu tega še težko. Ni čuda torej, da se Polonici ni prav nič mudilo z učenjem. Položila je knjigo v travo poleg sebe in utrgala veliko kresnico. Polagoma je trgala bele lističe raz cvetke in poizvedovala, bo li jutri vprašana krščanski nauk. Zadnji listič ji je vedno prerokoval: ne. Že tretjo cvetko je oskubla belih lističev in vedno: „ne." Tedaj pa je zapazila na bilki pikasto polonico. Počasi je plezala po bilki kvišku. Bilka se je lahno nagibala. Nato ji je spodrknilo in pala je nazaj na tla. A iznova je plezala in komaj je dospela do polovice bilke — je spodrknila na tla. Vedno in vedno se ji je ponesrečilo. Šestkrat je plezala mala pikičasta polonica na bilko in ravno tolikrat ji je izpodletelo. Še-le sedmič je priplezala na bilko, prav na vrh in bilka se je lahno zibala pod njeno težo. . . Nato je dvignila rdeča krilca in vzletela kvišku — proti sosednji njivi. Kebétova Polonica pa je še dolgo potem gledala na ono bilko, še dolgo potem, ko je bila njena sedmopikčasta sestrica — seveda samo po imenu — že odletela. Gledala je in njena dušica se je čudila vztrajnosti in pogumu male žuželke. Polonica je lahno zardela in prijela katekizem. Ni na desno, niti na levo se ni ozrla, dokler ni znala vse naloge ... Drugo jutro pa so jo gospod Janez pohvalili pred vsemi. Vprašana je bila, akoravno ji je bela kresnica prerokovala, da ne bode. Kaj bi bilo, ko bi se ne bila učila? Vidite, in vse to je naredila samo pikasta polonica. Fr. K. Pavletov. K št. 4. 1. i go i. _ <3 e Q) © VRTÒEVA PRILOGA. "V Egiptovski Jožef. Svetopisemska*) igra v petih dejanjih. J. Voljč. —m— Osobe: Jakob, očak. Jožef, sin. Benjamin, Juda. Ruben, Simeon, Gad, Dan in drugih pet bratov. 'g Faraon. Jusuf, Jožefov služabnik. Veliki točaj Izmaelci, trije madjanski kupci. Svetovalci Faraonovi, modrijani in razlagalci sanj. Prvo dejanje. Na prostem. V ozadju gore, porasle z gozdi. 1. prizor. Jožef sam. (Vidijo se Jo{efovi bratje, odhajajoči s prizorišča. Skrivaj pogledujejo na\aj na brata in na obranih se jim vidijo pol pomilovalni, pol zaničujoči nasmehi.) Jožef. In zdaj se mi smejejo in se norčujejo z mene! Ali morem kaj za to, če mi prinese noč take sanje! Moj Bog, moj Bog! Zadnjič tisti snopi, in nocoj nova prikazen, še nerazumljivejša, še čudnejša . .. 2. prizor. Prejšnji, Jakob. Jakob. (Pride med zadnjimi besedami od one strani, kamor so bili odšli bratje; zamišljen gleda v tla in v roka/i ima gorjačo. Ko pride bližje, pogleda na solnce.) Skoro predolgo sem se zamudil na polju; (ugleda Jožefa) ti tukaj? In spet tako žalosten in pobit? — Jožef, povej mi vendar enkrat, zakaj si zmeraj tako klavern in redkobeseden? Saj veš, da si mi bil vedno najljubši, zato bi te rad videl veselega in srečnega, kakor so veseli in srečni' tvoji bratje. Jožef. Vesel in srečen? Ah, ko bi bilo to mogoče! Kdo rajši kot jaz! A do danes nisem mogel biti. Kamor stopim, kamor se obrnem, povsod me prezirajo in zaničujejo bratje, kot bi jim bil storil Bog ve kaj. Moje prve sanje že so bile vzrok, da so me psovali in zmerjali. Ali pa morem kaj za to, če imam tako čudne prikazni v dolgih temnih nočeh, ko vi in drugi spite in se krepčate in poživljate za drugi dan ? Zjutraj, ko' vstanem, me žene neznana, skrivna moč, da razodenem, kaj se mi je sanjalo. *) Govori so namenoma povzeti, kolikor mogoče, dobesedno iz sv. pisma. Tudi dramatična razvrstitev je prav tista kakor tam ; saj bolj dramatično, kakor je v sv. pismo, dvomim, da bi jo mogel sploh kak pisatelj zasnovati in obdelati. ' Opomba pitateljeva. Jakob. In kakor so mi pravili tvoji bratje, se ti je sanjalo nocoj o zvezdah . . . Jožef. Pustite oče, naj vam povem jaz sam; če so vam pravili oni, gotovo vam niso povedali gole resnice. Bilo je takole: Sanjalo se mi je, da sem na polju. Bratje so pàsli za bližnjim gričem, moja čeda pa je bila tostran potoka. Ko stojim tako zatopljen v misli, spremeni se naenkrat dnevna svetloba; solnce je sicer še sijalo, pa prikazala se je na vzhodu objednem luna in na temnoplavem nebu so zaplamtele naenkrat zvezde. Ustrašil sem se, nevedoč, kaj to pomeni. Pa glej, moj strah se je še povečal, ko se začnć solnce, luna in zvezde kakor spuščati proti meni, a nato dvigati se spet v višave. Bilo je, kakor da se mi priklanjajo. Groza me je obšla in poln pričakovanja sem si pokril z rokama obraz. — Pa ko sem pogledal čez nekaj časa spet proti nebu, bilo je kakor navadno. Solnce je sijalo toplo, in le tu in tam so plavali lahni oblaki proti zatonu. Jakob (maje $ glavo). Čudno, čudno . . . Kako naj se to razlaga? Sin moj! Varuj se, varuj se! Kdo ve, če ni vse to delo hudega duha? On je prekanjen in zvit, in da doseže svoj namen, uporablja vse. Solnce in luna in zvezde se ti bodo priklanjale! Pojdi, pojdi, Jožef; to je samo satanova prekanjenost. Bog ve, v kaj bi te rad zapeljal, da ti kaže take reči. Saj veš, kako je delal v raju; Adamu in Evi je obljuboval še več, kakor da se jima bodo priklanjale zvezde, rekel je, da bota jednaka Bogu, če okusita sad s prepovedanega drevesa. In vendar, kaj sta prejela? Prokletstvo božje . . . Jožef. Ne, oče, to ni satanova prikazen; jaz to čutim tedaj, dasi sam ne vem kako. O ne, to so božje prikazni, če imajo sploh kaj pomeniti! Jakob (premišljuje par trenotkov, a tiato se udari naenkrat na čelo, pogleda Jožefa in pravi počasi, naglašujoč vsako besedo). Torej naj bi bile te sanje od Boga in naj imajo kaj pomeniti? Solnce, luna in zvezde so se ti uklanjale; morda hoče to pomeniti, da se ti bomo jaz in tvoja mati in tvoji bratje uklanjali? Jožef (prestrašen). Oče, zakaj jih razlagate tako? Ah, ah, jaz ne maram in ne mogel bi . . . Jakob (>ru ustavi besedo). I, kaj pa naj pomeni drugega ? Beži, beži — pozabi vse skupaj, ker vse skupaj ni nič! Sčasoma se boš sam sebi in svojim prikaznim smejal, videč, da niso bile drugega kakor delo razburjenih možgan. Sicer pa — dolgo sem se že zamudil — bratje so gnali čedo na pašo. Dobro bi bilo, da bi jo tudi ti. Rekli bodo sicer spet, da lenobo paseš. Ali si Benjamina kaj videl? Jožef. Storil bom, kakor ste rekli — a Benjamin mora biti tu blizu, saj je bil ravnokar pri meni. Jakob (odhajaje). Prav, prav, ljubi Jožef. Le pozabi vse skupaj in za norčevanje bratov se ne méni, saj jih poznaš! (Odide.) 3. prizor. Jožef sam. Pozabim naj vse? Bog ve, da bi rad; sam sebi sem se že smejal, pa v naslednjem trenutku mi je izginil smeh, postal sem zamišljen in nekaj mije reklo v srcu: , Sanje niso prazne!' — Pa kakor so razlagali oče sanje, to vendar ne gre. Ko bi se imelo to zgoditi, pogreznil bi se pred njimi od sramu v zemljo in klical: „Ne vi meni, jaz bom vam stregel, ne vi meni, jaz se bom vam uklanjal!" — Moj Bog; nekaj mi ne gre v glavo. Gospod, če dopuščaš svojemu hlapcu, svojemu nevrednemu črvu take prikazni, zakaj tudi ne pošlješ koga, ki bi razodel njih pomen? Gospod, usmili se me! (Pokrije si obra^ $ obema rokama, stoji nekaj časa tako zatopljen, a nato dvigne naenkrat glavo, pogleda proti nebu in v-dahnej. Moj Bog! — Treba, da grem tudi jaz po živino. (Odide.) 4. prizor. Takoj ,za Jožefom stopijo izza meje Dan, Gad, Ruben, Simeon in Juda in kažejo zasmehujoč za odhajajočim. Gad in Dan. Ali ga vidite sanjavca?! Ha, ha! Juda. Uklanjali se mu bomo. Simeon. Jermena mu bomo odvezovali. Gad. Umivali mu bomo noge in mu brisali z njih prah in blato. Dan. Ha, ha, na rokah ga bomo nosili, ujčkali in peli: .Zdrav, ljubljeni naš kralj, Priklanjamo se ti do tal . . .'.* Ruben. Nikar tako, bratje, nikar! Mlajši je kot mi, zato moramo imeti več pameti. Saj ne misli nič hudega. Simeon. Ha, ha, nič hudega! Še to naj poskusi... ! Dan. Mlajši je, pa bi nam vsem rad gospodaril; in toži nas vedno očetu. Ruben. Ne, ne! Jaz poznam njegovo srce bolje kot vi. Zadnjič res da je povedal, ko smo prodali madjanskim kupcem one vole, da smo dobili pijače, pa storil je zato, da bi se poboljšali ... Gad. Glej, glej, kako dobrega zagovornika ima tukaj ! Stavim, kolikor hočete, da bi se Jožef sam ne znal braniti tako dobro. Toda jaz pravim in vem, da je Jožef največji hinavec. Potuhnjeno hodi okrog nas in voha, kje bo kaj dobil, da bo brž razkril očetu, samo, da ga potem hvalijo: Jožef, jaz te ljubim, ker nisi tak, kot so drugi!" — Kjer se more, se prilizuje, a nas črni in obrekuje, seveda za hrbtom, da se braniti ne moremo. Nekateri. Res je, res je; hinavec, potuhnjenec je! (Ruben odide žalosten in potrt {a bratiJ Dan. Jaz mu bom že enkrat pokazal! Gad. Misliš, da jaz ne ? Zdavnaj ga že ne morem videti. Razvajen in pomehkužen je. Simeon. Mi se žgemo na solncu, on pa sanjari v senci; ali čuda potem, če se mu zdi, •da se mu priklanjajo snopi na polju in zvezde na nebu? Nekateri. Res je tako, pa enkrat bomo že obračunili. Simeon (nastavi dlan nad oči in gleda v daljavo). Saj sanjač že spet prihaja. Živino je pustil za potokom in sam prihaja sem. Tukaj menda najložje gleda prikazni. Juda. Pa Bog ve, kje je že tudi naša živina. Če jo zasačijo Izmaelci, ne rekel bi dosti, da je ne odpeljejo s seboj, če ne bo nobenega nas zraven. Pojdimo, pojdimo. Nekateri. Saj res, kar tukajle čez jo udarimo! (Odidejo na levo. V naslednjem hipu ■nastopi { desne Jolef { Benjaminom.) 5. prizor. Jožef, Benjamin. Benjamin (obstane pred Jožefom). I, pa kakšni so vendar bili mati ? Kot druge matere? Prav nič se jih ne spominjam. Jožef fs torbo in ovčarsko palico). Otroček, kako misliš: taki kot druge matere ? — O mati Rahela so bili dobri, dobri. Ko bi ti hotel vse praviti, zmanjkalo bi dni in noči bi bile prekratke. Meni bi se jezik usušil od govorjenja in ti bi se naveličal poslušati. Ti si bil star en dan, ko so umrli. Benjamin. En dan? Pa sem bil še majhen, kaj ne? Jožef (se \asmeje). Maliček, saj si še zdaj majhen; kaj misliš, da si velik? Benjamin (stopi na prste). Velik, velik, Jožef, le poglej me! Kmalu bom tolikšen kot ti (stopi praven Jožefa, da bi se ob vjem cmeril). Vidiš, do pasu sem ti že. Kmalu te bom dorastel. Jožef (se še imeraj smeje). Kmalu, kmalu, če te bom čakal. Benjamin. Potem bova pa oba velika, pa bova skupaj gonila ovce na pašo, kaj ne; pa če bo prišel volk, pa ga bova — Jožef. Kako ga bova? Benjamin. Jaz bom imel takole palico kot ti, še večjo, pa ga bom premlatil, da bo padel na tla in pri priči poginil. Ti mu boš pa kožo slekel. Jožef. Zakaj pa ti ne, Benjaminček? Benjamin (molči trenutek, potem boječe pogleda okrog sebe). Če me bi pa morda ugriznil .... O Jožef (ploskne \ rokama). Ha, ha, saj praviš, da ne bo več živ, ker ga boš tako pretepel; ti koštrunček ti (ga vzdigne, pritisne na prsa in objame). Benjamin (če\ nekaj časa). Pa kožo bova nosila s seboj, da bodo volkovi videli, kaj se pri nas dobi. iožef. Kajpak, kajpak . .. (ga spet objame). Benjamin. Pa ko bom velik, me tudi ne bo smel nihče več zmerjati in pretepati kakor zdaj. Takrat bom pa jaz vsakega mahnil, kaj praviš . . . Jožef (se nasmehne). Seveda ga boš, pa zdaj le pojdi domov, oče te gotovo že težko pričakujejo. — Poglej, po tejle poti — saj se šotor vidi (ka\e mu na desno v daljavo) — è, pa saj te lahko jaz nekaj časa spremim (pobere gorjačo s tal). Tako, le pojdi, da ne bodo skrbeli! (Odideta.) Drugo dejanje. Ravnina. Po sredi teče potok, na obeh straneh mnogoštevilne črede. V ozadju pogorje,. obraslo z nizkim grmičevjem. i. prizor. Jožefovi bratje. (Zbrani so okrog pogorišča; ta le%i, oni se naslanja na gorjačo, tretji dela kaj drugega . . . na strani le{é razmetane majolke — buče.) Simeon. Včeraj je bilo boljše kot danes. Gad. Brate, povem ti, da res. Poglej jih (pokale na čutare) tamle leže prazne! Dan (stoječ bolj v o\adju se \agleda naenkrat na pogorje) Kdo pa tamle prihaja ? (Pokale v daljavo. Vsi se o^ró tjekaj.) Juda. Kje? Tam na pogorju? Morda so Izmaelci, o katerih so pravili včeraj kupci, da pridejo danes za njimi. Ruben. Beži, beži, ti tudi ne misliš na drugega kakor na Izmaelce. Saj vidiš, da prihaja samo eden. Juda. Samo eden? Saj res! (Vstanejo vsi) Gad (opazuje nekaj časa dohajajočega tujca). Ha, ha, kaj ne vidite? — Sanjavec pride!: Skoro vsi. Saj res, saj res, sanjavec, ogleduh pride! Dan. So ga pa že spet oče poslali, da izvoha, kako je pri nas. Gad. Skrijmo čutare! Saj veste, kaj je bilo zadnjič — Juda. Baba boječa! Skrij, če hočeš, a jaz ne iztegnem roke. Simeon. Bah! Jaz tudi ne. Toda — veste kaj, zagodimo sanjavcu eno, da jo bo pomnil. Jaz ga že tako ne morem videti, in . . . Dan (naglo). Kdaj ga že sovražim . . . Gad. Kdaj že mi je trn v peti, a danes bom ta trn izruval, da me ne bo več zbadal Ali veste, kaj smo zadnjič prisegli? Maščevanje, maščevanje! In danes imamo tako priložnost. Simeon. Prav imaš, brate! Take prilike ne dobimo spet zlepa. (Dva stakneta glavi in govorita potihoma, njima se pridruži tretji, — četrti; skoro vsi če\ nekaj časa.) Gad. Tako je! Vržemo ga v onile vodnjak, a očetu porečemo: Silno huda zver ga je požrla. In pokazalo se bo, kaj mu pomagajo njegove sanje. Dan. Tako je! Tako je! Skoro vsi. Tako je! Tako je! Ruben (kateri se \e ves čas ni udeleževal njih pogovorov, temveč molči \a njimi stal in opazoval prihajajočega Josefa, stopi ^daj prestrašen bližje). Ubiti? . . . Ubiti ga hočete in očetu natvezti tako ostudno laž? Ali ste ljudje, ali ste živina? Ali ni vaš brat, kri od vaše krvi? Sram vas bodi! Njegova kri bo vpila k nebu za maščevanje kakor nekdaj Abel-nova, in Gospod vam bo utisnil na čelo pečat bratomorstva, kakor ga je utisnil Kajnu. Gad (stopi k njemu in ga pahne v stran.) Nikar ne poslušajte tega potuhnjenca, ki je ravno tak kakor oni. Iznebiti se ga moramo, naj bo tako ali tako. Ruben. Tako ali tako?! Ali je potem najpripravnejše, če ga umorite, ko se more najmanj braniti ? — Če že mislite, da se morate nad njim maščevati, vrzite ga v oni drugi vodnjak, ki je prazen, in tako si ohranite vsaj čiste svoje roke. Skoro vsi. Ha, ha, ha . . . Dan. Da ga ven potegneš, kaj. ne, in nas pokoplješ! Skoro vsi. Ne, njegova ne sme obveljati; ne sme! Juda. Vendar--zdi se mi, da bi bilo res tako boljše. Kaj si hočemo omadeževati svoje roke z njegovo krvjo. Vrzimo ga v ta vodnjak, in rešeni smo, kot da smo ga ubili. Nekateri fmajejo i glavami in mahajo { roko). Ne, ne! Drugi (mislijo, gledajoč %daj Rubna, \daj .Jožefa, a nato:) Skoro . . . Saj res . . . . Juda ima prav, Juda ima prav! Čemu prelivati kri? V vodnjak s sanjavcem! Dan (pogleda proti prihajajočemu, a nato k drugim.) Tako, tako, še malo bolj vpite, ali pa mu tecite kar naravnost povedat, kako in kaj; saj vidite, da je že tukaj (obrnejo se vsi kulise, od koder nastopi Jo\ef). 2. prizor. Prejšnji, Jožef. Jožef. Blagoslov božji z vami; vaš oče Jakob vas pozdravljajo in želijo sreče. Gad (stopi k njemu). Naj se izlije tisti blagoslov nate! Jožef. Truden sem od dolge poti; zamerili mi ne bote, da se vsedem (hoče odlomiti iorbo in palico). Nekateri. Takoj, takoj, ljubi brat! Dan. Odpočiti se boš imel čas (stopijo okrog njega, dva ga primeta \a roke, tretji odrede jermena njegove torbe, da ga ^ njimi povežejo). Hej, brate, časa boš imel zadosti, da se odpočiješ, prej pa nam pokaži dlani, da ti bomo prorokovali z njih. Morda ti bomo mogli razložiti sanje. Jožef (\ačuden in prestrašen). Bratje! Ruben (\ajoka in si pokrije obra\). Joj, moj Bog! (Odide.) Gad (mu raztegne dlan). Bratje, o bratje! Poglej, tale črta pomeni, da boš najmogočnejši kralj, tale pomeni, da ti bomo vsi le za podnožnico, na kateri bodo počivale tvoje noge. Jožef. Bratje! Kaj sem vam storil? Juda. Šeme mevžaste, kaj mevžate? Storite naglo! Kdo bo poslušal njegov pisk in krič! Kaj nimate dovolj moči? (Stopi k onim in ^ategne jermena okrog Jo^efovih rok.) Tako! Da je vsaj enkrat konec. Hajd z njim! Jožef (se vzravna, kolikor se more, pokonci in reče s slabim očitajočim glasom). Tukaj sem! V vaši oblasti sem; storite z menoj, kar hočete, a toliko vedite, da z menoj umorite tudi očeta. ~ Vsi. Ha, ha! Odpeljite ga, {e ne, nam začne še pridigovati! (Odpeljejo ga trije) Dan (\a njim). Zdaj lahko poveš očetu, da smo imeli včeraj Izmaelce tukaj. Juda. In da jih imamo danes spet. Poglejte jih, o katerih so nam pravili včerajšnji, da pridejo za njimi (pokale v drugo stran kulis). Najbrže so mislili, da je tukaj kaka četa roparjev, zato so menda pustili blago in živino za gričem in prišli samo ogledovat . . . Dan. Ha, kako prav pridejo! Še na lepši način se Jožefa lahko znebimo! Prodamo ga (trije kupci nastopijo). 4. prizor. Prejšnji, trije madjanski kupci. Juda. Hej prijatelji, le bližje, le bližje! (kupci se kočejo prikloniti). E, le pustite vse svoje ceremonije in povejte, ali imate kaj žganke (pokale, kako se pije) s seboj. Eden Izmaelcev. Prijatelj, če gre človek v Egipt, se ne sme zapustiti. Toda — (gleda okrog sebe) ali imate veliko čedo ? Dan. To najprej tebi nič mar! Plačali ti bomo že! Pa — (nabere $vito obra^j s sužnji menda tudi kupčujete ? Izmaelci (veselo). Ali imate katerega? Ravno prav! Naročil nam jih je zadnjič Putifar precejšno število, pa pri najboljši volji jih nismo mogli dobiti zadosti. Kje jih imate ? Juda. Počasi, počasi! Imamo sicer samo enega, toda zadovoljni bote z njim. (Dan in Gad odideta po Josefa ) Putifar vam bo še več plačal zanj kot boste zahtevali. (Ga pripeljeta.) Glejte ga! Koliko je vreden? Izmaelci (ga ogledujejo). Petnajst srebrnikov! Bratje. Ho, ho, kaj ne več? Izmaelci. Šibek je še, šibek. Bratje (eden kriči). Petindvajset, (drugi) trideset, (tretji) še je premalo! Juda. Da se ne bomo dolgo pričkali: dvajset dajte, pa ga odpeljite! Izmaelci (premišljujejo, nato). Naj bo! eno ovco nam bote dali povrhu. Juda. Imejte jo, samo daje prej konec! Kar izbrat si jo pojte! (Odidejo vsi kulise.) Ruben. Jožef, o moj Jožef! (si zakrije obrai in \aihti.) Jožef! Ali slišiš? Tvoj bratje preslab, da bi te branil sam. Ah, kaj so storili z njim? Ni ga več, mojega Jožefa, in jaz, kam se hočem obrniti? (Pride eden i\med bratov.) Dan. He, he, ali ga ni več? Najbrže ga je požrla divja zver. Našli so nekje njegovo suknjo vso s krvjo oškropljeno. He, he . . . kaj se boš cmeril (ga prime), pojdi z mano, pri ognju bo veselo (ga potegne ~a kulise). Tretje dejanje. V Egiptu. 1. prizor. Temačna ječa; Jožef sam; sedi zamišljen. Moj Bog, moj Bog! Tvoja volja je bila, da so me prodali bratje, tvoja volja, da sem prišel v Egipt. Kakšne namene imaš zdaj z menoj? Tvoja pota so čudna, in ni ga, ki bi jih razumel. Najprvo si me pri Putifarju tako povzdignil, tako blagoslovil njegovo imetje po meni, a nato si me pahnil iz njegove milosti v to ječo in zdi se, da zastoiy pričakujem rešilne roke. O Bog! (Vstopi veliki točaj.) 2. prizor. Jožef, veliki točaj. Veliki točaj (\asopljen pade pred njim in mu objame koleni). Ljubi Jožef, odpust» svojemu ničvrednemu hlapcu ! Ko si bil razložil sanje, meni in Faraonovemu peku, prosil si me, naj nikar ne pozabim nate, ko postanem spet kraljev točaj. Obljubil sem, pa sreča me je omamila, da sem mislil le nase in pozabil nate. Sinoči pa je imel Faraon prečudne sanje in vsi razlagavci in modrijani mu jih ne morejo razložiti Spomnil sem se tebe — Jožef, odpusti, da šele sedaj — povedal sem kralju, kako dobro si razložil sanje meni in peku, in poslal me je pri priči póte. Jožef, še enkrat, odpusti in hiti z menoj k Faraonu; v veliki dvorani je, kjer se razlagavci zastonj trudijo z njegovimi sanjami; čaka te nestrpno. (Vstane.) Jožef. Kar se tiče odpuščanja, nimam nič odpustiti, ker gotovo je volja božja, in ko bi se Bogu ne zdelo to prav, ne bil bi pustil, da me pozabiš. Kar se pa tiče sanj, mar ni razlaganje od Boga? Veliki točaj (nestrpno). Saj to je ravno! Putifar je zagotovil kralja, da je s teboj Bog vaših očetov, mogočen in usmiljen Bog. ki ti daje moč in znanje razlagati sanje po pravici in resnici. ■* 55 s»- Jožef. Volja Faraonova mi je volja božja (se ozre nakvišku). Bog, kam me pelje tvoja vsemogočna roka? Točaj Hiti, hiti, moral se boš še preobleči! (Odideta.) (Za nekoliko časa pade zagrinjalo. Ječa se spremeni med tem v veliko dvorano; Faraon sedi na vzvišenem mestu. Na njegovi desni in levi nekaj svetovalcev, pred' njim razlagavci sanj in egiptovski modrijani.) 3. prizor. Velika Faraonova dvorana. (Ko se dvigne zagrinjalo, Faraon jezen vstane s svojega prestola in udari z nogo ob tla.) Faraon. Torej ga ni, ga ni nikogar med vami, ki bi mi mogel razložiti sanje? Eden razlagavcev. Faraon, solnce egiptovske dežele, ni ga in ne boš ga našel. Vpraševali smo že bogove, darovali jim razne živali, da bi se milostno ozrli na nas, a niso nam dali nikakega znamenja, kako naj jih razložimo. Bogovi hočejo za enkrat, da ostane pomen tvojih sanj še skrit. Faraon. Bah! Neumnost! Kadar česa ne morete in ne znate, pa pravite: Bogovi nalašč nočejo še odkriti, ker še ni pravi čas! Sleparija! — Prepričan sem, dabo povedal Hebrejec, — po katerega sem poslal — vsaj soditi moram tako po veliki hvali, katero mu je pel Putifar — v enem, dveh stavkih več modrosti, kot ste jo vi v vsem svojem življenju. Razlagavec (ostalim modrijanomj. Bratje, solnce Faraonove milosti se nam je skrilo. Jokajte! Pojdimo v tempelj in darujmo bogovom, da nam spet zasveti (vstanejo, hoteč oditi). Faraon. Ne hodite odtod! Jaz hočem, da ste priča razlaganja hebrejskega mladeniča! (Vrata se odprti in veliki točaj pripelje Jožefa preoblečenega. Ob pogledu nanj naberó razlagavci obrabe v \aničljiv, pomilovalen nasmeh, kralj pa ga opazuje dalj časa z očividnim veseljem. Slu^abnik-točaj ga pelje po sredi dvorane pred Faraona, kjer padeta na svuje obrabe v znamenje spoštovanja in strahu. Faraon da znamenje in onadva spet vstaneta.) 4. prizor. Prejšnji, Jožef. Točaj. To je mladenič, o katerem sem ti govoril, o presvetli Faraon! (Pade spet na obraz, vstane in odide.) Faraon. Imel sem sanje, a ni ga, da bi mi jih razložil; slišal sem pa, da jih ti prav modro razlagaš. Jožef. Presvetli Faraon! Ne jaz, Bog ti bo povedal in razložil sanje, če je našel tvoj hlapec milost v tvojih očeh; povej mi sanje. Faraon. Poslušaj torej in preudari : Zdelo se mi je, da stojim ob bregu reke, in da je prišlo iz reke sedem prav lepih in pitanih krav, ki so se pasle na močvirnem zelenem pašniku. In glej ' Za temi je prišlo drugih sedem krav, tako grdih in suhih, da takih nikoli nisem videl v egiptovski deželi. Le-te so one prve požrle in vendar ni bilo sledu na njih, da bi bile site, temveč so bile ravno tako suhe in grde. — Nato sem se zbudil. A spet me je spanje posililo in imel sem druge sanje: Sedem polnih in silno lepih klasov je pognalo iz enega stebla. Tudi drugih sedem drobnih in snetjavih klasov je zraslo iz ene bilke; in ti so prejšnje požrli. — Povedal sem jih razlagalcem sanj (pokaje z roko na modrijane pred sabo in ti, v svesti si svoje nemoči in neznanja, povesijo glave), a ni ga, da bi mi jih razložil. Jožef (se mu priklone po kratkem premisleku). Kralj, tvoje sanje so enake. Bog ti je pokazal, kaj hoče storiti. — Sedem lepih krav in sedem polnih klasov je sedem rodovitnih let in imajo enak pomen v sanjah. Sedem grdih in suhih krav, ki so za onimi prišle, in sedem tenkih in od žgočega vetra osmojenih klasov je sedem let prihodnje lakote, katera se bo dopolnovala po tem-le redu : Glej ! Prišlo bo sedem prav rodovitnih let po vsi egiptovski deželi. Za njimi pa bo nastopilo sedem drugih tako nerodovitnih, da se bo pozabila vsa poprejšnja obilnost; zakaj lakota bo pokončevala vso deželo in preveliko pomanjkanje bo ukončalo vso obilnost. Da si pa imel drugič sanje, ki zadevajo ravno tisto reč, je znamenje gotovosti, da se bo to zgodilo, kar je Bog govoril. (Ra^la-gavci in modrijani odmajujejo ^ glavami, šepečejo med sabo.) Faraon (ves ^ačuden nad tako modrim razlaganjem) In kdaj se bo to zgodilo ? Jožef. Ravno dvakratne sanje pomenijo, da se bo to zdajci spolnilo. Zdaj torej, o kralj, se preskrbi z modrim in pridnim možem in ga postavi čez egiptovsko deželo; ta naj si izvoli oblastnikov po vseh krajih in naj peti del pridelkov sedmih rodovitnih let, ki bodo ravnokar nastopila, spravi v žitnice, in vse žito naj se, o Faraon, v tvojem imenu po mestih spravi in shrani ter naj se prihrani za sedem let prihodnje lakote, ki bo trla Egipt, da dežela lakote ne pogine. Faraon (po dolgem premisleku svojim svetovalcem na desni in levi). Ali pa bomo mogli dobiti takega moža, kateri bi bil poln duha božjega? (Ra^lagavci in osramoteni modrijani zmajujejo z glavami; svetovalci premišljujejo, nazadnje vstane eden izmed teh.) Svetovalec. O Faraon! Ne jezi se, če si upam svetovati ti; toda — kdo bo modrejši kakor oni, ki ti je razložil tako modro sanje?! Faraon. Prav imaš, o modri svetovalec! (Se obrne k Jožefu.) Ker ti je Bog vse razodel, kar si govoril, bom-li mogel najti modrejšega in tebi enakega moža ? — Ti bodi čez mojo hišo, in vse ljudstvo naj bo pokorno povelju tvojih ust; samo za kraljev sedež bom višji od tebe. (Modrijani in ra^lagavci se začudijo, zamrmrajo; kralj se obrne do njih in njegov pogled švigne plamen.) Jožef. Presvetli Faraon, kdaj sem postal vreden tolike tvoje milosti? Ali pa bom tudi zmogel toliko nalogo? Glej, tujec sem, šibak in neučen. Faraon (ga pogleda milostno, se nasmehne in zamahne { roko). Glej, postavil sem te čez vso egiptovsko deželo. — V znamenje, da imaš najvišjo oblast za menoj, dam ti tukaj prstan, ki nosi moj pečat (ga sname s svojega prsta in ga natakne Jožefu). Da pa bodo tudi drugi vedeli, v kaj sem te naredil, zaukazal ti bom prinesti oblačilo iz tančice in nadeti zlato verigo okrog vratu. (Obrne se do služabnikov v ozadjut. Vi pa pripravite moj drugi voz, posadite ga nanj, in eden oznanovalcev naj hodi pred njim in kliče, da naj se mu vsi uklanjajo in vedó, da je postavljen čez vso egiptovsko deželo. — Vi pa (obrne se do čarodejev) izginite izpred mojega obličja, ker danes se je izkazalo, da je vsa vaša vednost in modrost puhla in prazna. Modrijani dplul v svetà si ocean Ob rosi mladi čil in čvrst, Strt vračaš se zvečer v pristan Iskat miru sred grobnih vrst.. Saj v grobu mrzlo je, tesnó, In mrtvo Tvoje je srcé .., Oj, kdo pod hladno naj zemljo Umeje gorke speve té ? Jesen je tu. Zvenel je cvet, In nežen ž njim si sam zvenel; Zvenel zató, da v Bogu spet Na vekov veke boš cvetel. Težko, vem, pustil si zemljo, Težk6 prijateljev si krog, In pesmi pustil si težk0, Ki dal Ti peti jih je Bog. Te nežne Tvoje pesmice, Ki nisi jih v življenju spel, Žalujejo ubožice, Da si jih s sabo v zemljo vzel. Takó mi mislimo. In Ti . .. Se blažen z raja nam smehljaš, In nova pesem Ti kipi, Ki samo Ti jo peti znaš: „Zaman je moj bil kdaj napor, Da našel vzora bi odsvit, In zdaj, ah zdaj, mi vzorov Vzor, Bog sam vse čase bo očit. Tu Vir sem poezije uzrl, Ki z živo vodo me poji Ki Svoje je Srce odprl, Da me z ljubeznijo blaži'. V brezumnosti mi dejete: Umrl sem mlad — nesrečen sem; Ne veste, ne umejete, Da v Bogu slej jaz večen sem!-' Angelar Zdéncan. Listje in Cvetje Iz zaklada naših pregovorov. 17. Vsak vé, kje ga čevelj žull Velika dobrota je dobro obutalo. Tega še vsi ne veste, ker niste sami skusili. A jaz pa vem, kako hudo je bosemu hoditi po robatem kamenju in po trnjastih tleh, pa morda še celo o velikem mrazu. A le dobro obutalo nas more zadovoljiti. Slabi čevlji pa so tudi velika nadloga. Že večkrat sem videl otroke, ki so se zjutraj milo jokali in solzili, ker niso mogli obuti svojih premajnih čeveljčkov; zvečer pa so zopet stokali in se kremžili, ker se niso mogli sezuti. A tudi po dnevi so kaj občutno okušali, kaj znä preozek ali sicer slab čevelj. Napravili so se na krajih, kjer je čevelj le preoblastno pritiskal, zelo boleči žulji. Žulje pa je silno težko zdraviti, radi se vedno ponavljajo in se hujšajo, ker čevelj vedno pritiska na istem kraju. Pa tudi to je križ, ker se ljudem še ne smili tak bolnik, ker jim čevelj skriva njegove rane. To vidijo, da hodi nekako težko in nepravilno, in pa da ga mora nekaj vznemirjati, ker ni nič kaj dobre volje ; a pravega vzroka vendar-le ne vedo. In to slednjo okoliščino, da žulji napravljajo skrite bolečine, nam je posebno povdarjati pri tem pregovoru. Vsak človek ima namreč vsaj nekaj skrbi, sitnosti in težav takó sam zase, da drugi niti ne vedo zanje. In če vidimo žalostnega in potrtega takega človeka, ki ima vsega dovolj in ga navidezno sreča podpira od vseh strani, začnemo ugibati, češ, kaj mu neki stiska in žalosti srce, da ne more biti vesel, ko je vendar tako srečen? Neki križ mora že imeti, ki le sam vé zanj. In tako modrovanje zaključimo s pregovorom : „Vsak pač vé, kje ga čevelj žuli." Tudi sam, če ga kdo vpraša, pa mu noče povedati pravega vzroka, nekako skrivnostno zavije: „Jaz že sam vem za svoje gorje; saj vsak vé, kje ga čevelj žuli." Pa tudi podučljiv je ta pregovor: Nikar ne zavidajmo imenitnim bogatim ljudem njih sreče! Kaj pomaga, če imajo veliko blaga in časti, pa morda nimajo zadovoljnosti. Mi imamo svoje križe, oni pa svoje. Potrpežljivo jih nosimo, pa za druge se ne zmenimo, ter nikar nikdar ne pozabimo, da: ljuba zadovoljnostje najvišja čast in največje bogastvo! Rebus. (Priobčil Fr.) 5 = 1+'^ Naloga. (Priobčil Fr ) a a a a a a č e e e e k k k m m m n o o r r r r r Navzdol in počez brano : 1. popotni človek, 2. hišna oprava, 3. domača žival, 4. starodavna bojišča, 5. trg na Notranjskem. (Odgonetka in rešitev in imena rešileev v prih. listu.) Nove knjige in listi. 1. Na rakovo nogo■ Povest. Spisal Ivo T ro št. V Ljubljani 1900. Založil Lavoslav Schwentner kot II. zv. mladinske knjižnice. Cena 80 v., po pošti 90 v. Glavna oseba v tej povesti je Zaličev Dinko, ki je zgodaj osirotel. Imel je bistro glavico in veliko uka-željnost; seveda kot samouk ni mogel posebno napredovati, čeravno je zelo rad prebiral znanostne knjige. Zlasti si je bil utepel misel v glavo, da še iznajde „perpetuum mobile" — na rakovo nogo — od tod ima tudi ime vsa povest. Samo ob sebi je bilo prazno to večletno veriženje, prineslo mu je pa le slednjič blagostanje in zadovoljno življenje. Povest nagiblje mladino k pridnosti, sicer je pa nekoliko premalo pregledna in iskrena. 2. Strelec. Povest, predelana za mladino. V Ljubljani. Založil j Giontini Natis-; nila „Kranjska tiskarna". 1900. — Nič kaj nam ni všeč, da se za mladino predelujejo take ..indijanske" povesti, katere nimajo nič vzgojilnega jedra v sebi, pa tudi ne pomno-žujejo na nobeno stran koristnega znanja. Mladini torej ne priporočamo te knjige, ker ji želimo, da bi za koristnejše delo obračala svoj dragi čas. 3 Razglednice s lastno sliko (portretom) krasno izvršene izdeluje slovanska tvrdka E. Wo grin t si t s, Dunaj, IX./2. Lazarethgasse 6, po vsaki fotografiji, ki se ji pošlje. Cena za eno razglednico je samo 12 krajcarjev, a naročiti se mora najmanj deset komadov od ene slike. Čisti dobiček je namenjen družbi „sv. Cirila in Metoda" in opozarjamo zato čitatelje na to podjetje. „Vrteo" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto S K 20 h, za pol leta ž K 60 h. — Uredništvo in upravništvo sv. Petra cesta št. 76, v Ljubljani. Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Aut. HržlS — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani Vrtčeva priloga k št. 4. 1. zgoi. ODMEV »»»»mmm POMLADNIH GLASOV Vstajenje. Jfot bi peli ngre lei Vstajenja dan, Trobijo Trobentice Ce j mlado plan. Zvončki jih Poprašajo: „4 kdo je vstal?" „<£)', nevedni 3uonč/{i vi — Nebeški Jfralj!" * Viri vstajajo J3 ledenih skal, Cveti vstajajo Ò spočitih tal, Ptice vstajajo J33a tujih dalj. Usi mi kličejo: Tudi ti boš vstal, Jfo boš v grobu mir, Zimski mir, prespal! Alojzij Merhar. Iz velikonočne košarice. Natresel Alojzij Merliar. Citrarčkova pesem. öjtQ, pojte, strune moje, Bele struniee, Kot bi V tihem samostanu Pele nunieel Svirajte mi od veselja Sladkovbranega V ©istem 8P8U, V ©istem ©vetju Zakopanega ! J resorepka ~ Pastirica Zibala je Tjcla lica, Pesem pela Sredi dvora: „Zopet cvete Gaj in gora, Po livadi Potok, dirja. ■ tfdo bo zmagal? In prosite, da ga sape jSTe izgrebejo, In prosite, da mi ©veti JSfe pozobejo- O, potem bi glasi vaši ©udno svirali; Kot bi slavèki brez slavulj V gnezdu hirali. U ss kot lani — Le pastirja Zivka s sivko Jfakor lani Ueč ne vidim M'a poljani." „Ueš, ti, veš, ti, Tresorepka, Jfo je bila Zrela tepka: Dali smo ga Jrfestni šoli, Da jo jm aga tfakorkoli. Ce pa šola Zmaga Živka, Še doma ga Caka sivka." Pomladni GoKki je pogled Mafijo V tini (lazaret Poklieat šel med evetje. Manija Pa je Detiee Ppinesla Med mapjetiee fJa pisano livado. afi ji ne solz In v krono Božje Detiee Povilo Ue mapjetiee, Pokazalo jo mamki. A mamki Solze so v oSeh Zalile ujubeznivi smeh. Ah, mislila je daleS i e e. Za dolgo Vflato le; napfej, fla ktfono Iz bodečih vej K<*og Jezusove glave. A Sinek Se je nasmehljal In mehke Vznastle so iz tal „Maoijine solziee". ^pri^rfifa je <|rfi a r ij i ri s m e fi (j aj. Teoriji scberr| žalosti Ir| seMa je na sebmi meč, Ir| feljuYafa na vse strani, ,2)a bi ta meč, ta bribki meč Tf|arije ne zababal več. ,2)eviea se je <^rfici TjasmeKnifa irj nasmeKljaj Izpita ptičica je Yes. Iq obkitefa ^ sestran^ y £aj, 2>apefa jirr^ iz Ysel| moči 0 mamki seiem žafosti : ,,£e srčni meč serr^ kfjUYala, Ir^ slaiko me je plačala; £ì)a serr^ ^a ji izfjjuvala, f^aj Yse bi zanj mi vračala!" Iz <|rfice je zbrknif smel| Ir| smeje se še v nalil| bne^. \\m, so naši EÀ'ottoft romali, ^)Wa tag^a s\oVp\ (^L)orc\Y.e cubala }\to. or glasne mo\\\fa •£TvpWa\\ so, M cerYft j-Meaa ^eVra ^rWrVaflaV % s9e\em ^c\vu. ^rasali so s?e\mVa-. \\ jiieU \dyicav, V\ toV\ sreWràV uče^ Voce Y\ „^esle, % moy. onoft, ,o \\Vo s\oi)o so. jJ uši peüa\e i)erT\'\, oàp'wam neW Zlata tolažu i ca. A j, oblaček je Padel mokrokril Deklici v oči In se rassolsil V svetle bisere. Zarja jutranja K njej je Sinila. Da bi deklici Jok prekinila Z žarki mehkimi : „Shrani, shrani jok : Glej, Ivančica. Zopet rumeni Pomarančica — Tvoj najdražji sad „Is seleni h trat, Is cvetočih kron Kakor božji dih Vstaja sladki vonj, Plava kroginkrog. „Diha kroginkrog Žalostnim v obras. Veselite se; Danes vabim vas -Ala Veliko noč.'" fi« S' redi neba Da je nocoj Srec^' neba Radostno pevata Pomlad ra^iajala Zvezde poslušajo Angelca dva, Zimski povoj. Angelca dva. Use bi, kar vse J[li K^Ko Doli na žemljico Nosi naj zemljica tfade prišle. S'rno nebo! Svilnat plašče k. ffturva je izvedela: Murva prosi stvarnico: Trta Srozde nosi, Haj ji Srozde nosi, Pravzares jih nosi, Naj ji vinca trosi. Grozdje vince trosi, fHašni kelih rada pravzares ja trosi. pravzares bi rada Zjutraj vinska kapljica - poljubila s kapljico. — Srečna vinska kapljica I — Stvarnica poslala je Mašni kelih moči, K murvi sviloprejke, pravzares Sa moči, pravzares so prejke Sveti vzdihi vroči, Kakor čarodejke Pravzares so vroči, Svilo so iz murve po tem vincu hrepené. Si napredle biserno. In šivilje spretnih rok Iz srebrne svile Plašček so sešile, Pravzares iz svile. S plaščkom so pokrile Mašni kelih — pravzares. — v {J^ujte, KaR. so prve Jožice ^ sefo prišle- naše — f Jgtožice 1 fot jim je oßsevaf ^ofncni svit, ^Spremljal jifi je veter . ^>rzovit. pripovedka. je pred njimi ^reäer nit. Jijli pajek 6i[ je ^Spakec zvit: Yodif cvetke v mfako potopit. In nazadnje veter $?)rzovif pitnega je pajka lif že sit, fa ga je 06 stari ^reščif zid. fa so srečno prve J^ožice ^ricvetele v naše y§tožice. -— P r e ž i 1 k a. i. Jelika noč se je bližala. Kako je tedaj lepo, kadar se bliža Velika noč! Zunaj je navadno posebno prijazno vreme. Pomladnje solnce je že dobilo dokaj moči; a proti Veliki noči, se zdi, da narašča ta moč še vse hitreje kot sicer. Toplota kar žge in sili na dan trope najrazličnejših cvetic. In cvetice rastó in poganjajo, kot bi tudi one ne marale zamuditi tako lepega in tako svetega časa, kot je Velika noč. — Prav res: lepo je o Veliki noči! Že Veliki teden je lepo. — Seveda, tedaj vlada še žalost, ker se spominjamo judovske krutosti, ki je pred toliko in toliko leti zadala smrt Izve-ličarju — in to so bridki spomini, ki nam silijo solzo v oko ... A vendar se meša v to žalost že tudi Veliki teden žarek veselja, zato ker vemo, da ne bo dolgo, ko se bo daleč naokrog glasila vesela pesem: Gospod je vstal, aleluja — — Raduj nebeška se kraljica in zato je že tudi Veliki teden vse tako lepo in prisrčno. Veliki teden--pa: ali veste zakaj je še tudi Veliki teden tako lepo in prisrčno? Kaj pa kuhajo in pripravljajo mati tiste zadnje dni Velikega tedna? Pirhe! Pirhe za Veliko noč — in kdo bi se ne veselil tudi teh! Iletova mati so bili obljubili Jaketu in Marički, (ki sta bila včasih oba pridna, včasih pa samo Marička), da jima bodo skuhali pirhov za Veliko noč — vsakemu šest, kakor vsako leto — samó da prežilko preskrbita samä. Prežilka je pa tista rdeča voda, v kateri se kuhajo pirhi — in to rdečo vodo sta dobila Jake in Marička navadno pri Muretovih, ki so jim bili sosedje. „Torej, ali bosta preskrbela prežilko?" so vprašali mati Jaketa in Ma-ričko že drugič. „Bova, bova!" sta hitela oba. „Kje jo bosta?" „Pri Muretovih —." Jake in Marička niti mislila nista za drugam. To se je umelo samo po sebi, da pri Muretovih. Sicer pa so jim bili Muretovi edini sosedje, ker je bilo na samoti. Torej k Muretovim! -o—«S 86 Še tisto popoldne jo je ubral Jake k Muretovim. Maričke ni bilo doma, ker je bila odšla z babico k fari molit k božjemu grobu. Zato je šel Jake sam. In dobil je prežilko. Sosedovi so mu jo dali z veseljem — seveda tako, kakršno so imeli. Imeli so pa letos slučajno samo staro prežilko, t. j. od lanskega leta, zato ker je bil voznik pozabil pripeljati o pravem času nove... No pa to Jaketa ni motilo. Saj je stara prežilka tudi dobra in sosedovi, ki so bili že skuhali pirhe, so trdili, da so lepi. . . Hej — in Jaketovi bodo tudi! Ko je nesel prežilko proti domu — bilo je je poln lonec — je kričal že od daleč: „Prežilka — prežilka je tu!" In Marička, ki je bila med tem dospela iz cerkve, mu je prihitela nasproti vsa vesela, češ: „Oh Jake, ali res!" In Jake je odvrnil moško: „Res! res!" Pri tem pa so ga obšle kar naenkrat take-le misli: „Po prežilko sem šel jaz, samo jaz; zato je prežilka samo moja; in v prežilki se bodo kuhali samo moji pirhi . .." Poglejte — in tč misli je povedal Marički kar naravnost in ni se mu smilila sestrica, ki je skoro jokala pred njim in ga prosila, naj bo tudi za njene pirhe . .. Nič! In šele po dolgih prošnjah se je dal omečiti toliko, da je obljubil prepustiti prežilko Marički — toda kedaj ? Sele potem, ko bodo skuhani vsi njegovi pirhi in ko prežilka njemu sploh ne bo več za rabo... Tak je bil! II. Kaj so pa mati rekli na to? O, Iletova mati so prav dobro poznali svojega Jaketa. Vedeli so, da se čuti starejšega in močnejšega od Maričke in da zato kaj rad gospodari črez njo — često po krivem; zato so sklenili, da bodo storili vse, kar se da, samo da mu iztrebijo to navado s korenino ... In najlepša prilika za to se jim je nudila prav sedaj! „Mati, kuhali se bodo najprvo moji, jelite?" je prašaljake, koje prišej domov in položil prežilko na mizo. „Zakaj pa ne oboji naenkrat?" so prašali mati in gledali na lonec, ki je bil več kot dovolj prostoren za Jaketove in za Maričkine. Jake pa ni vedel povedati -^liti enega vzroka, zakaj bi se ne kuhali oboji obenem! „Torej tvoji najprvo?" „Mgm! Moji!" No, mati se naposled niso ustavljali več. Prežilko je bil prinesel Jake sam; zato so mu hoteli ustreči in skuhati najpoprej njegove. A za kazen so hoteli kupiti barvila in Maričkine pirhe na skrivnem pobarvati. Vsakdo pa vé, da so pobarvani pirhi tudi lepi — včasih še lepši kot oni, ki se kuhajo v stari prežilki ... To bi bila torej nekako prav primerna kažen za Jaketa- Res — tako so sklenili Iletova mati in tako bi se bilo tudi zgodilo, da ni prišlo vmes nekaj drugega, kar je pospešilo Jaketovo kazen in dalo materi še ugodnejšo priliko za to, kar so se bili namenili. Ko so se kuhali Jaketovi pirhi in se jih je že prijemala rdeča barva — pomislite, kaj se je zgodilo tedaj! Mati so bili šli za par minut izpred ognjišča in tisti čas se je priplazil maček — (oni s črno liso na nosu) — skočil na ognjišče in ker ni bilo nikogar blizo, šel še dalje v peč, da bi povohal, kaj se neki kuha v loncih . .. Iletova mati pa so prišli prav tedaj, zapazili mačka in s polenom zašarili nad njim. In maček — v silnem strahu — se je obrnil v peči tako hitro in tako nerodno, da je prevrnil lonec, ki mu je bil najbližji. To pa je bil Jaketov lonec -— to so bili Jaketovi pirbi! Izmed šestih sta se dva ubila, ostali štirje — še ne popolnoma kuhani -— pa so se povaljali po prahu in se omazali popolnoma . . . Prežilka se je razlila po peči do zadnje kaplje . .. Kako je bilo Jaketu pri srcu, ko je zvedel o tem, to si lahko mislite. Dva pirha sta šla, prežilka je šla . . . In kje dobiti drugo prežilko — sedaj, ko povsod sami kuhajo in bi je niti dali ne . .. To samo na sebi je bilo dovolj, da bi bil človek jokal in žaloval ... O to je bila nesreča! Pa to še ni bilo vse! Mati! O, koliko so imeli govoriti mati In koliko so vedeli napovedati nesrečnemu Jaketu! In če povem, da je še šiba pela nazadnje in da je Jake jokal, da se je čulo tja do Muretovih, in da so mu naposled mati Je na izrecno Maričkino prošnjo dali onadva ubita in napol kuhana pirha, da jih je snedel: — potem, menim, sem povedal dovolj!... III. Ko so še tisti dan popoldne prašali mati Jaketa, kaj bo s pirhi, je odgovoril Jake kar hitro: „Bom pa bele imel; saj so beli tudi dobri!" Takrat se je bil že nekoliko potolažil od zjutrajšnje nezgode; in hotel je celo prepričati samega sebe da so pravzaprav beli pirhi še lepši ko rdeči.. . „Pa se valinčati ne boš mogel", so ugovarjali mati — „beli niso za valinčanje." In tedaj je zopet odgovoril prav hitro in prav tako, kot je čutil v srcu: „Saj se Marička tudi ne bo mogla." Ta odgovor pa materi ni bil všeč. Iz teh besedi, zdelo se jim je, je govoril tako nekako ves stari Jake; zato so postali še nekoliko in zatrdili: „A Marička bo vendarle imela rdeče pirhe!" „Kje jih bo dobila?" je prašal Jake. „Barvat jih bomo dali —." „Ali res? Mati, ali moje tudi?" „Tvojih pa ne." „Zakaj ne, mati?" „Zato, ker bo Marička plačala iz svojega; ti pa nisi naštedil še niti krajcarja ... In pa zato, ker ji poprej tudi ti nisi privoščil prežilke . .." O, tedaj pa je bilo treba videti, kako je Jaketa potrla ta novica! Tedaj so se mu udrle solze in jokal je ... jokal je: ne zato, ker on ne bo imel rdečih pirhov, ampak zato, ker jih bo imela Marička ... In to ni bilo lepo! Kaj n. pr. mu je bila naredila Marička hudega? Nič; saj še vedela ni, kaj nameravajo mati z njenimi pirhi. In vendar —, koje popoldne prosila Jaketa, naj bi se skupaj pehljala — kaj ji je odgovoril Jake? „Nočem!" je rekel in se obrnil v stran ... Tako je bilo! Sedaj pa sodite! IV. Iletova mati bi bili storili z Maričkinimi pirhi prav tako, kot so obetali Jaketu, in bi bili s tem Jaketa kaznovali iznova; toda nek drug slučaj jih je navedel na druge misli in na druge ukrepe. To pa je bilo takole: Drugi dan — bilo je Veliki petek — sta šli Iletova in pa Muretova mati skupaj od božjega groba. Pri tej priliki je povedala Muretova, da se pri njih doma pirhi niso obnesli posebno, zato ker so se kuhali v stari prežilki —- in da so zato naročili vozniku še enkrat, naj pripelje nove prežilke. Voznik jo je pripeljal in poskusili so iznova. In sedaj so novi pirhi vse lepši in vse bolj rdeči.. . Tako je pravila Muretova in ponudila prežilko še Iletovki, češ: naj pride eden ponjo. In Iletova mati, ki dotlej Maričkinih pirhov še niso bili skuhali in pobarvali, so obljubili z veseljem, da bodo poslali Maričko. Se tisti dan je šla Marička po prežilko. In dobila je je lonec: širok in podolgovat, da jo je komaj nesla in da je morala stopati kar mogoče oprezno. Pa kako lepa prežilka je bila! In ko jo je nesla proti domu — kar ji pride naproti Jake. Namenjen je bil v vas, v prodajalno, kamor so ga bili poslali mati iskat rozin in ocvebov za potico. Da je bila šla Marička k Muretovim in po kaj je bila šla: tega mu mati niso bili povedali — nalašč ne. Zato se je skoro začudil, ko je zagledal Maričko. „Kje si bila ?" jo je prašal že od daleč. Včerajšnja jeza gaje bila minila —; zakaj njemu v pohvalo moram povedati, da dolgo ni držal jeze nikdar. „Pri Muretovih sem bila", je povedala Marička. „Kaj pa neseš?" „Ugani!" „Mleko!" je rekel Jake, zato ker so Iletovi včasih tudi mleko jemali pri Muretovih. Toda Marička je trdila odločno, da ni mleko ... „Kaj je pa drugega, če ni mleko?" „Poglej —!" je velela Marička, ko je prišel bližje. In tedaj se je sklonil proti loncu, pogledal z vrha doli in — joj -mene — —: lepa, rdeča in poleg vsega tega tako čista prežilka se je uškala v posodi... Jake je obstal začudenja. Pogledal je še enkrat... Dà, bila je prežilka — : Muretova prežilka —: Maričkina prežilka . . . „Ali je nova?" „Nova." Sedaj je vedel vse . . . sedaj je vedel preveč! Prežilka ... O, kako naenkrat in kako s prepričanjem je priznal samemu sebi, kar si je skušal utajiti še pred kratkim: — da so pirhi, kuhani v novi rdeči prežilki, vse kaj drugega, kakor oni, ki jih namažejo z barvo ... O, vse kaj drugega! ——5 90 S>—°— Toda tedaj ni bilo časa, da bi bil stal in mislil o tem. Marički se je mudilo domov, njemu v prodajalno. In razšla sta se: — Marička z veseljem radi lepe prežilke, Jake pa z žalostjo, v katero so se mešali prvi znaki kesanja in pa iskrica upanja, da morebiti vendarle še ni vse izgubljeno in da se bodo omečili mati, ako stopi in jih poprosi prav lepo —-- Toda tiho--! Jaz zdaj še prav nič ne vem, kaj je takrat sklenil Iletov Jake; zato tudi govoril ne bom! V. Drugi dan opoldne pa so se kuhali Maričkini pirhi v novi prežilki... Prežilka je vrela in lepo je bilo videti, ko se je zdaj pa zdaj kateri prikazal na površju, izprva še bel, potem rdeče pikčast, pegast in naposled rdeč črezinčrez ... Mati so stali pred pečjo in kuhali. Jake in Marička pa sta sedela v veži na stolu in izbirala fižol. Raz stol pa se je videlo naravnost v peč — Kako je bilo v peči ta dan vse nekam svečano —■: vsaj Jaketu se je zdelo tako! Ogenj je plapolal s čistim in jasnim plamenom kakor še nikdar. In plamen — kako se je vzpenjal visoko, lizal stranski zid in se gibčno motal med lonci in posodami! Celo kup drva, ki se je sušil v peči na drugi strani, se je svetil in bleščal ob suhih, malo šprikljastih ploskvah ... Seve —, da so se kuhali v onem velikem loncu poleg Maričkinih pirhov še Jaketovi--o, potem bi bilo v peči vse še mnogo bolj prijetno in svečano . . A vendar — Jake je upal, upal na nekaj in se nadejal..... Pst! In prav ta nada mu je dajala pogum, da je vztrajal pri fižolu, bil tiho kakor malokdaj in delal pridno navzlic temu, da se je moral vsaj na vsakih pet minut ozreti tja v peč — tja, kjer je v največjem loncu najbolj vrelo in grgralo . . . Mati so se držali resno. Pač so bili zapazili pridnost Jaketovo in všeč jim je bila ... A pokazati tega niso hoteli. Zakaj ne ? Zato, ker so navzlic temu dvomili nad Jaketovo resno voljo .. Vse to se jim je zdelo nekam prehitro .. . Čas in prilika — tako so mislili — bosta pokazala, koliko je treba upati in zaupati Jaketu . . . V tem so bili pirhi kuhani. Mati so vzeli po vrsti drugega za drugim in vse lepo zložili v pehar... Lepo jih je bilo videti; vse rdeče jih je bilo! — A potem — (ali je Jake videl prav ali ne) — potem so kar molčć prijeli lonec s prežilko ter ga nesli v klet — — — Torej nič — — nič — — ! Maričke takrat ni bilo zraven; odšla je bila v shrambo, da nabere novega fižola. Zato pa ni videl nihče, kako je tisti hip privrela Jaketu iz vsakega očesa solza tako trpka in tako debela, da ga ni bilo fižola v peharu, ki bi ga bil mogel primerjati ž njo ... In taka solza — verjemite! — taka solza ni kaj vsakdanjega — — In ko so prišli mati iz kleti — brez lonca in brez Jaketovih pirhov — tedaj se Jake ni mogel premagovati več ... In udrlo se je za onima dvema solzama še.nešteto drugih in med jokom in stokom je revež spravil na dan ono tako odločilno in zanj toli pomenljivo vprašanje: „Mati —, mati ali mojih ne boste?" „Ne!« VI. In res bi se bilo zgodilo Jaketu tako, kot so rekli mati: — pirhe bi mu bili sicer dali kuhat še enkrat, toda v krop .. a Marička je bila boljšega srca, kakor lake, zato se ji je tä zelo zelo smilil, ko je zvedela, kako mislijo narediti mati z njegovimi pirhi. Videla ga je, kako je hodil okrog: klavern in s povešeno glavo — in takega — — ne, takega ga ni mogla gledati . . . Zato je stopila kar na skrivnem k materi in jim rekla: „Mati, skuhajte jih še Jaketu v novi prežilki —; prosim, mati!" In materi se je zdelo to tako lepo, da se niso ustavljali nič več in i deli kuhat še Jaketove — toda na skrivnem, da Jake ni vedel in se ni mogel nadejati ničesar — — — In drugo jutro — to je bilo ono veselo, vedno mlado velikonočno jutro — si lahko mislite Jaketovo presenečenje! Mati so prinesli na mizo pehar in v peharju pirhov vse rdeče —; da jih je bilo več kot šest, to je videl Jake na prvi pogled! Toda mati so se držali resno . . . Molčali so in molče so zložili pred Maričko šest pirhov, tako lepih — uh! V peharju pa so ostali še štirje prav tako rdeči — juh! Toda čemu se drže mati tako resno — ?! „No, ali obetaš, da boš poslej pridnejši, kot si bil ?" „Obetam —je pritrdil Jake takoj. Česa bi ne bil obljubil v tistem trenotku! Roka se mu je kar sama od sebe iztezala po pirhih in srce mu je drhtelo nestrpnosti. . . Mati pa so bili počasni — nalašč! „Ali veš, da ni lepo, ako si trd do Maričke?" „Vem." „Ali obetaš, da ne bodeš več?" „Obetam —" In prva dva pirha sta izginila iz peharja in se za blestela v Jaketovi roki. Druga dva sta še ostala . . . Kaj pa s téma? „Ali veš, kdo je prosil zate, da imaš sedaj tako lepih pirhov?" Jake je molčal. Tega res ni vedel . .. In mati so mu povedali razločno in precej trdo: „Marička!" Potem je pa bilo Jaketu hudo, silno hudo .. . Sramoval se je pred Maričko, pred materjo, pred samim seboj ... In zraven je čakal pirhov tako hrepeneče in tako nestrpno ... „Torej ali ti je žal radi tega?" „Žal —je izgovarjal Jake; šlo mu je na jok .. . „Ali boš imel Maričko poslej rajši?" „Bom." In potem sta padla še ostala dva pirha. Kar je bilo pa potlej, to bom povedal čisto na kratko. Jake in Marička nista snedla svojih pirhov takoj; zakaj to bi ne bilo lepo, ker bi s tem bila pokazala, da se ne moreta premagati niti malo, in pa ker bi se potem niti valinčati ne mogla . .. Torej ne; ampak pred seboj sta jih imela na mizi in samo gledala sta jih in občudovala ... In tu — poglejte! — se je pritaknilo zopet nekaj, kar ni bilo posebno ugodno za Jaketa. Marička je imela šest pirhov, kaj ne — on pa štiri; seveda, ker dva mu je bil maček ubil! Torej je bila Marička na boljem ... To je pa bila prilika, da bi se bilo dvignilo v Jaketovem srcu iznova kako slabo nagnjenje, kaj ne? Seveda, ko bi bil Jake še oni stari Jake! A sedaj ni bil! Sedaj se je Jake spomnil takoj, kaj je obetal materi še pred kratkim in tako slovesno ... In zato je bil vesel, dasi je imela Marička dva več kot on. — Zakaj bi ne bil! Saj jih je zaslužila! — Sicer je pa potem Marička sama zapazila, da ima Jake samo štiri pirhe; zato je takoj vzela najlepšega izmed svojih in ga dala Jaketu, zato da sta imela potem oba enako . . . Oh, in potem--, potem je bilo veselje! Pomislite: takoj sta skočila pokonci, pograbila pirhe in stekla na vrt, da se navalinčata še do kosila ... Ob, saj pravim ! Pavel Perko. Zvončki. rzla ječa je bila in njena vrata so bila ledena. Na oknih je mraz risal ledene cvetlice. Tedaj pa je potrkala na vrata te ječe pomlad. Mlada, komaj vstala pomlad. Ozrla se je okoli in nikogar ni bilo, ki bi ji odprl vrata. In vendar, kako si je želela prostosti! Solnce je sijalo toplejše. Živahnejše so se zigravali žarki in pod njihovimi poljubi se je tajal tanki, beli snežek. Izpod njega pa so se prikazovale zlomljene, rjave travnate bilke vedno bolj . .. vedno bolj. Naposled sveži, krepki zeleni pogonki. Travniki in holmi so zeleneli. Le v gozdu med drevjem, med skalovjem se je krčevito oprijemal starec sneg. Dan za dnem je vedno bolj izginjal, krčil se in hropel. A pomladi le ni hotel izpustiti iz ječe. Tuintam je jezno zapihal. Starikovo bilje je zatrepetalo. Mraz je pretresal mladorojena telesca komaj vstalih travnatih bilk in jesensko listje dreves je jezno šumelo nad njim. Pomlad pa je le prosila: tako nežno, tako proseče. In to prošnjo so slišali zvončki pod zemljo. Culi so njene vzdihe in sami so vzdihali. Ni jim prijala brezčutna zemlja — mati. Želeli so si ven, ven iz njenih vezij. Nekoč so se odločili pogledati v svet in potrkati na starčevo sneženo srce. Nje — pomladne glasilce — bode starec gotovo uslišal. Vedro, jasno je bilo nebo. Solnce je vstajalo za gorami in svitli, iskreči njegovi žarki so se širili po svetu. In prišlo je jutro ... Tiho, nežno jutro . .. In to jutro je prinašalo novih moči, novega življenja, in vstajenje njegovo je bilo vstajenje belim zvončkom. Drug za drugim so se dvigali iz grobov in vstajali po gozdu ob skalinah, ob robovih, pod drevjem, pod grmičjem. Tedaj se je začulo komaj slišno, polnoglasno, nežno trepetajoče zvo-nenje. . . . In starec sneg je zaslišal to zvonenje — in se zgrozil. Čutil je, kako mu izginja moč vedno bolj — vedno bolj. V bolečinah se je vil. Tudi mlada pomlad je- čula to zvonenje za ledenimi vrati — in radost jo je prešinjala. Moč in krepost ji je vzdramljalo to ubrano zvonenje, ledena vrata so pokala, ledene cvetlice na oknih so veneie . .. Zvončki, mladi junaki, pa so se bližali starcu snegu. Mraz jih je objemal, ko so prihajali bližje. Starec jih je čutil, njegov drob se je krčil in vil v besnih bolečinah. Beli lasje so mu izpadali in po visokem čelu so mu plavale goste, bolne gube — znamenja smrti. Prihajali so bližje mladi junaki. Urejene so bile njihove vrste in grozeč je bil njihov glas. Smrtno pesen so peli; zvonili so, kakor bi spremljali starca proti grobu. Tedaj pa je napel starec zadnje moči in dahnil . . . Burja je bila njegov dih. Mraz je pretresal okostje čvrstih junakov. Blede glavice so padale — padale ... A nove vrste so prihajale, nevstrašeno, pogumno, čvrsto .. . Starec pa se je čudil temu pogumu in kesal se je svojega dejanja. Solze so mu prikipele po obledelem obrazu in tekle so solzice . . . tekle ... Tedaj pa so se odprla vrata. In mlada, jasna, vesela je prihajala pomlad na dan. Radost in veselje, cvetje in zelenje jo je spremljalo ... Zvončki pa so zvonili v pozdrav svoji kraljici, ki je božala lica krepkim junakom Frančišek Ks. Sterfaj. —<3 94 3^=— Ščinkovec. unaj je bila pomlad. Dan za dnem je vstajala narava iz zimskega spanja k novemu življenju, dan za dnem. Blagodejna, iskreča solnčna svetloba je begala po cvetočih travnikih, iskrila se v mavričnobarvastih, rosnih kapljicah, ki so se zibale na bilkah, po cvetnih čašicah, po komaj ozelenelem drevju In nad vso pomladno naravo v neskončnem izgubljajoča se nebesna modrina, brezoblačna, globoka, temnomodra. Po ozračju se je širil sveži, jedri, pomladni cvetlični duh. Topel, krasen dan je bil zunaj; dan, ki je z vso silo vlekel ljudi ven na prosto, pod milo nebo. Matijev Janezek pa ni mogel iz sobe. Na postelji je ležal bled in slaboten. Davica se ga je bila prijela pred dvema dnevoma. Mučno mu je bilo. Željno, hrepeneče je zrl skozi odprto okno. Topli žarki so se vsipali v sobo in tvorili sredi nje velik, četverooglat prostor. Drobni, nežni praški so se dvigali od tal in igrali z razposajeno deco — solnčnimi žarki. Na steni pri oknu je visela precej velika gajbica. Mali ščinkovec — po zimi ga je bil ujel Janezek in zaprl v tičnico — je nemirno dvigal peroti in frfotaje skakal po ozkem, njemu preozkem prostoru nekoliko časa. Tedaj pa se je oglasil na vrtu sodrug. Prav blizu okna na zeleni češplji: čink — čink... Nato pa se je oglasila vesela, radostna pesen, polna pomladnega veselja, polna sreče, prav blizu, prav blizu . . . Oni v gajbici je obstal s svojim nemirnim frfotanjem in obnemel. Niti ganil se ni. Kakor pribit. Pesem pod oknom je utihnila. Iznova se je ujeti ščinkovec vznemirjal. Tuintam je poskušal sam zapeti. A ni šlo. Le otožni piskajoči glasi so se čuli med nemirnim frfotanjem. Naposled je prenehal s skakanjem. Obstal je na najvišji palčki, stegnil glavico proti oknu in tedaj se mu je izruvala iz malega grla pesen — a ne vesela, pomladna pesen — ne, to je bila pesen o izgubljeni svobodi. In Janezek je z veseljem poslušal to petje. Saj je danes prvič zapel v vsem času, odkar ga je ujel. Vesel je bil tega petja — saj ni umel prikrite tožbe, ki je donela iz nje. Zunaj so se oglašale ptičke po drevju in ščebetale, otroci so vpili, in igrali so se topli, razkošni žarki Janezka pa so ti enakomerni glasovi zazibali. Trudne trepalnice so se mu zaprle. Male prsi so se mu dvigale enakomerno in lahna rdečica mu je igrala na licu. Ujeti ščinkovec pa je pel — pel. A vedno bolj je pojenjavala njegova pesen. Vedno nežnejši, otožnejši je bil njen napev. . . Tiho tiho ... 'rf V Kasno popoldne se je prebudil Janezek. Ozrl se je proti ptičnici — a pevec je ležal na tleh. Drobna glavica je bila popolnoma obtolčena. Močno, tako silno je bilo v drobni ptici hrepenenje po prostosti, da se je slepo zaganjala ob žico in ubila .. . Matijev Janezek je ozdravel in igral se je z veselimi sodrugi, vpil in razgrajal — a nobene ptičke ni več zaprl v gajbico. Frančišek Ks. Steréaj. V mlinu. Klipe klope, Mlin pod goro Gre ? kolope, Da se trese Pod in strop. Klipe klope, Klipe klop. Klope klipe, Mlinar Lipe Komaj sope; Danes vreče, Včeraj snope. Pridnim rokam Bog ni skop, Klipe klope, Klipe klop. Alojzij Merhar. Uganka. JTam pred šolo, spedi meje Bela breza veje šteje, Veje šteje in se smeje i dutri šibi© par prodam. Drugi dan je leni cJanko V šoli dóbil to uganko! veš ti prav natanko, Kaj prodaja breza - tam?' Alojzij Aferhar. ^ Listje in Cvetje. .......................... " » Rešitev „Rebusa" v 3. številki: Petje blaži srce. Prav so rešili: Šorn Josip, učenec V. razreda v Ljubljani; Matajc Leo, drngošolec v Kranju ; Rajh Alojzij, učiteljisčnik v Mariboru ; Meglic Boza, učenka V. razr. na Vranskem; Laznik Jož., učenec v Novi Štifti (Staj.); Tra-fenik Neža pri Sv. Florijanu blizu Rogatca; Kramar Fr., učenec II. razr. na Igu ; Perne Jan., Sušnik Lovro, Basaj Jož., Urbane Fr., Žakelj Herman, Ferjan M., dij. v Kranju, Florian Katica, Lacbainer Jela, Pogačnik Ana, Bradaška Albina, učenke v Kranju. Rešitev naloge v 3. številki: r o m a r 0 m a r a m a č e k a r e n e R a k e k Prav so rešili: Mejak Jakob in Jožef, učenca v Mokronogu; Šorn Josip in Franc, dij. v Ljubljani; Majcen Anica v Mariboru ; Weber Jos. in Wittek Jos., učenca IV. razr. v Mokronogu; Susman Fr., posestnik na Prevali pod Žalostno goro ; Vranjek Iv. in Ocepek Fr., učenca v St. Ilju pod Gradičem; Furlani Pepina, Štefanka in Romana; Planke Alojzija, Hribernik Ana, Rovšnik Marija, Stakne Fr., Cizej Al., Repnik Ljud., Grab Mar., Vodovnik Mar., Cigler Anton., Matko Jer., Rojnik Ivana, učenke III. razr. v Braslovčah ; Završnik Tončka, učenka V. razr. v Školji Loki ; Jarc Minka, Miklavžina Pepca, Muhovic Franca, Prislan Ivanka, Vovšek Franca, Rudi Jul., učenke III. razr. v Braslovčah. Oboje so prav rešili: Žagar Josip, drugošolec v Ljubljani; Fatur Kristina, Slavko in Ivan, učenci na Rakeku; Crobath Fr., Debevec Jak. in Ažman Leop., dijaki v Kranju; Praprotnik Nežka v Braslovčah; Slapšak Vinko, Sajevic Jan., dijaka v Kranju; Zalaznik Franca in Mici v Polh. Gradcu: Hočevar Iv., Japelj Fr., Skvarča Josip in Zalokar Alojzij, g mnazijci v Ljubljani; Hofbauer Valter, prvošolec v Kranju ; Zore Marijanca, učenke IV. razr. pri čč. uršulinkah v Ljubljani; Gregore Jožef v Novem mestu ; Pirković Roza, učiteljica v Polh Gradcu ; Šapla Jožica in Pavla, Novak Fani, Kašo vic Malica, Kranj c Micka in Knez Roza, učenko pri ČČ. šolskih sestrah v Mariboru ; učenke IV. razr. Franc-Jožefove dekl. šole v Ljutomeru; Vrhovec Stanko, učenec v Št. Janžu na Dolenjskem ; Žargi Marija, učenka V. razr. v Kamniku; Novak Gustav, učenec v Sve- injah; Vompergar Fr., Rupret Jožef, Podjed Fr., Bolka t Ant., Kepic Ant., Mertelj Jož., Zupan Jož., uČwn. v Cerkljah; Ropaš Marcelina, učenka III. razr. v Celju ; Svetina Stanko in Tonček, učenca III. razr. v Pliberku; Križanič Ivan in Marija pti sv. Križu blizu Ljutomera; Tomšič Fr., dijak v Ljubljani; Brenčič Radovan, učenec v Celju; Horvatič Andr., Ostre Al., Kardinar Marko, Špindler Jož., Pajnhart Alojz, učenci V. razreda pri Sv. Križu blhu Ljutomera; Molek Jožef. Radešček Prostoslav, Krištof Fr., dijaki v Novem mestu ; Ros Slavica, Rozman Gizela in Ravhekar Rezika, učenke I. mešč. šole v Škofji Loki ; Nedoh Ivana, Cartl Iyana, Senear Mar. in Vrbnjak Mar., učenke IV. raz. pri Sv. Križu blizu Ljutomera ; Jerin Vekoslav, učenec IV. razr. v Zagorju ; TuršiČ Vinko iz Ravni pri Sv. Duhu nad Krškim ; Korošak Jnlčka, Prelog Micka, Kosi Julčka, Šofarič Fr., Herbst Jos. in Jelen Mar., učen. V. razr. pri Sv. Križu blizu Ljutomera; Cilinšek J., Štrozer K., Kra-šovec A., Cilinšek J. (ml.), OstrožnikK., Puncer V. in F., Oermošnik J., Travnar K., Sternad J., Perger M., učen v Braslovčah; Lebar Lojzika in Ang., učenki pri Sv. Križu (Staj.); Kalin Ivanka, učenka IV. razreda v Kostanjevici; Kilar Riko, učenec III. razreda na c. kr. vadnici ; Novak Gojmir, učenec IIL razr. in Leop., učenec IV. razreda v Idriji; Bernard Mar., OenČiČ Angela, Kordiš Aleksandra, Korošič Marička, Milavec Mar., Zalokar, učenke VII. razr., Beguš Nežica, Kern Bogomila, Rus Josipa, učenke VIII. r. v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani ; 9irovnik Anton, Marinič Fr., Papež Sira., Omik Fr., Krajec Vid in Jak., učenci, Ornik Marija in Vapotič Jedert, učenki pri Svetem Duhu v Halozah *, Vodlak Anton, in Josipa, Rizmal Franica in Terezija, Rovšnik Mar., Rudi Julija, Pire Mar., Oulk Marjeta, Fekner Ana, učenke III. r. v Braslovčah ; Rojnik Mar., Rizmal Než., Usar Mar., Virunt Ant., Zaje Kar., Perger Al., Plaskan Lizika, Vodlak Anton., Muhovec Ter., Pire Ter., Prislan Ter., Sporn Mar., Baš Ant., Omladič Franca, Ludvig Krist., Stakne Jul., Stamol Hel., učenke II. razr. v Braslovčah ; Cizej Vine., Krašovec Jan., Pe-čevnik Avgust, Vratnik Ant., Hribernik Alojz in Jan., Baš Vinko, Zagoričnik Vinko, Planko Jernej, Lešnik Jan., Grah Ferd., Rehar Ant., Vodlak Fr., Rovšnik Ant., Pergar Fr. in Miha, Kovač Jak., Šmajs Miha, Kramar Fr.. Turnšek Alojz, Korun F»\, Omladič. Jože in Filip, Plaskan Ivan, učenci II. razr. v Braslovčah: Majcen Fr. in Lavrin Jan., Gorila Ivan, dijaki v Novem mestu; Stare Fr., organist v ŠpitaliČu; Debenjak Marica, učenka v Materiji; Neuwirtb Boštjana pri čč. šolskih sestrah v Celju ; Zorko Zvonimir, Pire Prostoslav, Ozmec Cvetko in Hrašovec Vek., Betriani Bogdan, Česen Anton, Šmalc Matej, Penko Matej, dijaki v Ljubljani. Opomnja. Priloga zadnji številki je bila po pomoti naslovljena : „K 4. št. 1. 1901." Naj se to blagovoli popraviti radi vezave v „3. št." — Te priloge smo dali natisniti nekaj izvodov več ter jih oddajemo po 20 h, ako se utegne kje igrati zanimiva igra „Egiptovski Jožef". Upravništvo. t .. .--- — „Vrteo" izhaja 1. dne vsacega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto f» K 20 h, za pol leta 2 K 60 h. Uredništvo in upravništvo sv. Petra cesta št. 76, v Ljubljani. Izdaje društvo ,,Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Sriiò. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.