P. b. b. kulturno - po Ulično glasilo sveiovnih in domačih dogodkov Foitni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt LETO XII./ŠTEVILKA 17 CELOVEC, DNE 28. APRILA 1960 CENA 2.- ŠILINGA Lep zaključek gospodinjske šole v Št. Rupertu Za družino m!naš rod Minilo nedeljo je kmetijsko gospodinjska šola čč. šolskih sester v St. Rupertu pri Velikovcu zaključila svoj letošnji tečaj. Takoj po maši so se začenjali zgrinjati v Narodno šolo rojaki od blizu in daleč, iz Podjune pa tudi iz Rož.a in Zilje. Ogledovali so si kuharsko in šiviljsko razstavo, kjer so dekleta pokazale, kaj so se pod vodstvom izkušenih učiteljic naučile v šoli. Popoldne so pa dvakrat napolnili prostorno dvorano, kjer so gojenke na akademiji pokazale, da si niso nabrale v šoli samo obilice praktičnega znanja, ampak tudi bogate zaklade srčne omike, verskih in narodnih vrednot. Vse to skupaj tvori najboljšo doto za življenje, doto, ki je ni moč kupiti z denarjem, ampak je dar ljubezni požrtvovalnih redovnic, ki so se <>drekle svetu, da služijo Bogu in bližnjemu. Pravica kladiva Prvi maj stoji v znamenju dela in delavca. Ponekod ga bodo praznovali s povorkami po ulicah z muziko in transparenti, ki bodo naglašali vzajemnost delavskega razreda, ter še z govori o zmagoslavnem pohodu razrednega gibanja v zadnjem petdesetletju. Drugod spet bo ta dan posvečen dostojanstvu dela in delavca, da bodo v besedi in igri skušali ponazoriti človekovo delo kot veličastno soustvarjanje stvari z njenim Stvarnikom in delo tako približati najbolj duhovnemu človekovemu dejanju — molitvi. Naše stoletje je stoletje dela in delavca. Že zgolj zunanji videz potrjuje to dejstvo. Delojemalci so v vseh evropskih in mnogih izvenevropskih državah številčno najmočnejši. Največji odstotek ljudi se preživlja ne od zemlje in ne od premoženja, marveč od dela svojih rok in svoje glave. Delavci v širšem smislu so glavni in prvi steber moderne človeške družbe. Moderni družboslovci dostavljajo in dokazujejo s številkami, da priteka narodni dohodek držav komaj še za eno desetino iz posesti in za drugo desetino iz zemljiškega donosa, osem desetin pa so sadovi dela. Kdo vse je delavec meti nami v naši državi? Delojemalec je med nami tako zvezni pre-zident kot tudi preprosti drvar kje v gozdu, tako zvezni kancler z ministri kot tudi delavci ob strojih, delavci s kladivom, krampom, koso in motiko. Delojemalci so vsi upravni uradniki, profesorji, učitelji, policisti in vojaki, cariniki in železničarji, počlarjl, občinski tajniki in glavarji, nasiavljcnci, jHmiočniki, učenci. Ogromna armada se danes preživlja pretežno od dela svojih rok in svoje glave in le manjšina državljanov je v posesti v gospodarstvu investirane imovine kot so to tovarne in de-lovnice, stroji in orodje. Ni bilo vedno tako. Stari vek se je veselil brez-, delja in je delo sovražil. Med Babilonci in Egip-' čani, med Grki in Rimljani so delali samo ujet niki, sužnji, kaznjenci. Prosti državljani so se posvečali zabavam, brezdelju, v najboljšem slučaju umetnosti. Mržnja do dela sega globoko v srednji vek. Sam apostol Pavel, enako velik učitelj kot neumoren delavec, ki se preživlja z delom svojih rok, je moral naglasiti: Kdor ne dela, naj tudi ne je! Krščanstvo šele da delu njegov pravi pomen. S koliko ljubeznijo govori o delu in delavcu Kristus v svojih prilikah o vinogradu, talentih, gospodarju in hlapcih. Vedno spet povezuje svoje poslušalce z Očetom kot gospodarjem, vinogradnikom, sejalcem in tako prikazuje Stvarnika kot prvega in edino resničnega, ustvarjajočega delavca in nas kot njegove sodelavce, sotrudnike, služabnike. V času, ko skuša svet spet ponižati delo in delavca v blago in sužnja, povzdigne Cerkev po papežu Leonu XIII. jasno besedo o dostojanstvu delavčevem in o socialnem značaju tlela. Pa ta naš svet noče biti božje kraljestvo na zemlji. Zato niha v svojem velikem razvoju od desnice na levico in spet nazaj na desnico. Pred stoletjem je vzel pravico dela in delavca v zakup marksizem s pozivom: Proletarci vseh dežel, združite se! Nočemo ob vseh sencah prezreti sončnih strani marksističnega gibanja. Sloj posestnikov je moral kloniti sili organizirane množice in pristati na velik kos pravice delavcev do primernega zaslužka in socialnega staleža. Razsodnosti delavcev in podjetnikov, ki so. oboji pogostt, Selc po bridkih izkušnjah spoznali, da je socialni mir, temelječ na pravično urejenem razmerju med delavci in podjetniki, edini vir splošne blaginje, gre tudi zasluga, tla je delavsko vprašanje vsaj v Evropi in severni Ameriki v bistvu rešeno. Sad marksizma pa je tudi ekstremni leninizem, v čigar imenu si skuša mala skupina brezobzirnih oblastiželj-nežev z najradikalnejšimi sredstvi prisvojiti oblast nad narodi iii kontinenti, sklicujoč sc pri tem na pravice delit in delavcev. Njegova dosedanja pot je zaznamovana s krvjo, krutim nasiljem, krivico. Vodi pa v diktaturo, ki odvzame svobodo vsem, tudi delavcem. Ni slučaj, da je pred dobrini mesecem in ]M>* izšla o delu in delavcu razprava ]»oljskega kardinala Živahno je bilo ves dan okoli šole, kajti prišli so ne le starši, sorodniki in znanci gojenk, ampak tudi številne bivše gojenke, sedaj že žene in matere, da si na tem 'kraju, kjer so prejele tako dragocene nauke za življenje, utrde svojo vero in zaupanje. Prišli smo pa tudi, vsi tisti, ki verujemo v naš rod. Kuharska razstava je pokazala, da je vzgoja na šoli ne le smoterna, ampak moderna in prilagojena potrebam sodobnega življenja, ki tako globoko posega v življenje naše vasi. Gospodinja mora ne le znati nahraniti, družino, da bo zmožna za delo, ampak ji z okusno hrano pripravljati veselje do življenja in dela; Zato je razstava bila posrečena združitev koristnega z okusnim. Že na zunaj si v obilici raznovrstnih jedi, slaščic in poživil, pa tudi na šiviljski razstavi videl, da je bilo tu na delu premišljeno znanje in spretna roka. O tem so pričale praktične delovne obleke, kakor tudi čedna krila, bluze, jopice in druga oblačila. In potem hišna oprava, krasni prti v živih narodnih barvah, ki so last samo naše slovenske, življenjsko radostne ljudske fantazije. Učiteljicam, posebno prednici č. s. Benvenuti ter s. Melodiji in s. Vendelini gre res vsa pohvala in zahvala. Popoldne so dekleta morale dvakrat izvesti akademijo, kajti dvorana bi bila premajhna, da bi vse goste sprejela naenkrat. Med častnimi gosti so bili mil. g. prelat Višinskega. S pretresljivo liesedo govori o Bogu kol prvem delavcu, o mladem Jezusu v varuštvu preprostega delavca, o poduhovljenju dela po Sv. Duhu. človek-delavec je božja podoba, veselje in volja do dela sta prvini človeške narave. Iz Kri stusovega nauka dobiva delo svoj najgloblji smisel in delavec svoje dostojanstvo in plemenitost. Sodobna posvetna gibanja obožujejo delo na eni in se ga skušajo s pomočjo strojev otresti na drugi strani. Diktatorje postaja strah pred delavci, ele-lavci se zopet začenjajo bati brezposelnosti. Svet niha torej med nasprotji. Nad svetom pa trepeče veličastni poziv Cerkve: Moli in delaj! In če ostane ta poziv v svetu brez odziva, pride dan, ko se razblini sanja o paradižu na zemlji brez Boga tudi tam, kjer hočejo delo in delavca za vsako ceno ločiti od pravega in edinega Gospodarja. d r o dr. Rudolf B 1 it m 1 kot zastopnik prevzv. škofa dr. Kostnerja, ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu dr. Joško T i s c h 1 e r, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin 1 n z k o ter številni gg. duhovniki. Po pozdravni deklamaciji so gojenke zapele vrsto narodnih in umetnih pesmi pod vodstvom č. g. prof. Miheliča, ki leto za letom vadi šentruperške gojenke v petju. Zbuja v njih ljubezen do naše domače pesmi, obenem jih pa vzgaja v pevke za naše cerkvene in društvene zbore. Sledil je globok izklesan govor preč. g. župnika Lovra K a s l j a iz Hodiš, ki je pred kratkim prevzel uredništvo naše družinske kuhurne revije Vera in dom. Poleži] je odhajajočim gojenkam tri prošnje na srce: da bodo svojim družinam zgled v delu, kajti starši so jih poslali v šalo zato, da si pridobe znanja za delo v družini, da ostanejo zveste svojemu rodu in materni besedi, kajti starši so jih zato poslali v slo- Na velikonočni ponedeljek se je odpeljala skupina slovenskih romarjev v Rim z vlakom. Preteklo sredo so bili sprejeti pri sv. očetu v splošni avdienci v cerkvi sv. Petra. Istočasno je bilo sprejetih tudi nad 30 tisoč romarjev iz vseh dedov sveta; saj je bila mogočna cerkev sv. Petra čisto napolnjena. Vstopnice za avdienco je preskrbel preč. pater Prešeren, generalni asistent jezuitskega reda v Rimu. Kmalu po 12. uri so prinesli na papežki nosilnici svetega očeta Janeza XXIII. in vsa množica mu je živahno ploskala; on pa nas je blagoslavljal. Ustavil se je pred glavnim oltarjem nad grobom svetega Petra. V itallijanskem jeziku je najprej pozdravil vse navzoče, nato pa je eden vatikanskih monsinjorjev prečkal imena prisotnih skupin: najprej iz latinskih dežel. Temu je sledil govor svetega očeta o veselju kristjana, ki ima trdno osnovo v Kristusovem vstajenju. Velikonočni aleluja je znamenje veselja Cerkve in njenih udov. Sledila je napoved udeležencev avdience iz francoskih dežel: tudi tem je govoril Slovenski starši pri prosvetnem ministru dr. Drimmlu Kakor so poročali zadnjo nedeljo vsi koroški listi, se je v soboto, dne 23. aprila, zglasila pri gospodu prosvetnemu ministru dr. Drimmlu, ki se je mudil na obisku v Celovcu, delegacija Združenja staršev na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence v Celovcu. Delegacijo je vodil predsednik g. dipl. trg. Janko Urank, z njim sta bila tudi ravnatelj šole dr. Joško Tischler ter zastopnik profesorskega zbora g. prof. Franc Inzko. Jedro razgovora je bilo vprašanje dopoldanskega pouka za slovenske dijake. Kakor znano, imajo dijaki slovenske gimnazije že tretje leto izključno popoldanski pouk. G. minister je pokazal veliko razumevanje za vse težave, ki so s tem zvezane in dal delegaciji zagotovilo, da bo kot pristojni minister poskrbel, da pridejo slovenski dijaki v doglednem Času do dopoldanskega pouka. vensko gospodinjsko šolo, da ostanejo Slovenke in postanejo dobre slovenske žene in matere. Slovenci smo mal narod, toda naša pravica do življenja je prav ista kot velikih narodov, kajti vsi smo otroci enega skupnega Očeta, ki nas je ustvaril in nam po-iaa.- '»sakcuiu lastno govorico", u«.; vsakemu zmožnost, da si naprej razvija lastno kulturo. Slovenski narod je to v polni meri storil in zato danes upravičeno spada kot enakopraven član v družbo omikanih narodov Evrope, pa čeprav morda komu (Nadaljevanje na 4. strani) sam sveti oč? v francoščini. Monsignor je nato imenoval udeležence iz angleško govorečih dežel, nakar jim je v angleščini podal kratko vsebino papeževega govora. Sledil je nagovor monsignorja v nemščini za udeležence, ki razumejo ta jezik. Med temi je na prvem mestu imenoval: »slovensko skupino iz krške škofije v Avstriji«. Ob koncu nemškega nagovora pa je še enkrat poudaril, da »sveti oče še posebno pozdravlja slovenske romarje iz krške škofije in jih vzpodbuja k vztrajni vernosti«. Ta ponovna omemba in posebna pozornost svetega očeta na koroške romarje je zbudila pri mnogih veliko zanimanje za našo skupino; saj so se mnogi ]x> avdienci še posebej zanimali za nas. Prav posebno pa je to začudilo neko tirolsko skupino, ki je stala v bližini Slovencev, pa ji je nekdo razložil, da sv. oče čuti najbolj z zatiranimi in preganjanimi. Kot povsod drugod je tudi tukaj vzbujala veliko pozornost naša pesem. Podrobno poročilo o romanju je na 4. strani. ZVEZA PEVSKIH DRUŠTEV r. BO PRIREDILA ZADNJO NEDELJO MAJNIKA 29. 5. 1960 POPOLDAN OB 14. URI V CELOVCU V DOMU C/LASBE (Konzerthaus) PEVSKI KONCERT VABLJENI STE VSI PRIJATELJI IN LJUBITELJI SLOVENSKE PESMI. PRIDITE! Sveti oče pozdravlja koroške Slovence Politični teden Po svetu ... »Cvetni maj« in vrhunska konferenca Z naglimi koraki se bliža mesec maj in z njim vrhunska konferenca glavnih mogočnikov sveta, ki bodo na njej morda odločili usodo človeštva, gotovo za bližnjo bodočnost, morda v dobrobit, morda v pogubo. Na obeh straneh se vrše mrzlične priprave, kajti čeprav je namen konference zagotoviti mir na svetu, bo razgovor za zeleno mizo v Parizu le nova bitka v »mrzli vojni«, kateri človeštvo s trepetajočim srcem prisostvuje zadnjih deset let. Priprave na Vzhodu in Zapadu Vrvež je brez dvoma večji na Zapadu, kajti zapadni blok je zavezništvo svobodnih držav, ki jih včasih druži bolj strah pred skupnim sovražnikom kot pa skupni interesi. Konference se bodo udeležili zunanji ministri Velike Britanije, Združenih držav, Francije, Italije, Zapadne Nemčije in Kanade. Zato so sestanki med zapadnimi državniki mnogo pogostejši kot med voditelji vzhodnoevropskih držav, ki jih železno nasilje drži v pokorščini do Moskve. Pa tudi tam ne gre vedno brez posvetovanj in tako je za prihodnji teden sklicana seja Vrhovnega sovjeta v Moskvi. Tudi po satelitskih prestolnicah je opaziti sumljivo premikanje vodilnih osebnosti. »Slučajno« se bo pj-av za časa zasedanja Vrhovnega sovjeta v Moskvi mudil ondi „na dopustu"; poljski mogočnik Gomulka. Napovedan je tudi prihod vodilnih komunistov iz Vzhodne Nemčije in Kitajske. Prisotnost vzhodnih Nemcev je razumljiva, ker bo na programu vrhunske konference tudi nem-šo vprašanje. V razgovorih s kitajskimi komunisti pa si hoče Sovjetska zveza zavarovati hrbet tudi v Aziji, da bo imela močnejše izhodne pozicije za diplomatsko bitko z Zapadom v cvetnem mesecu maju v Parizu, kjer se bodo Hruščev, Eiscnhower, Mc Millan in De Gaulle usedli z?. ^no mizo. Po nekaterih znakih sodeč je nemško vprašanje, ki je zadnje mesece tako razburjalo svet, stopilo v ozadje. Ustavitev atomskega oboroževanja in postopna razorožitev sta stopili v ospredje, kajti tekma v oboroževanju žre vsak dan ogromne denarje in postaja že naravnost neznosno breme za gospodarstva velesil. Provizorični kompromis o Berlinu Spričo tega se vedno bolj uveljavlja prepričanje, da bo na vrhunski konferenci razprava o nemškem zedinjenju, oziroma o mirovni pogodbi z Nemčijo odložena, kajti očitno je, da v tej zadevi nihče ne mara popustiti. Le glede Berlina utegne priti do kakega za obe strani sprejemljivega kompromisa. Nemci niso s tem kaj prida zadovoljni, toda pomagati si ne morejo, kajti kot vojaška sila ne štejejo in zaradi tega ne morejo voditi samostojne politike. V Bonnu izražajo kar odkrilo svoje nezadovoljstvo, v Vzhodni Nemčiji pa niti tega ne smejo, temveč morajo glasno izražati svoje zadovoljstvo, kot jim je ukazano iz Moskve. Zadnje tedne so se v Moskvi zavili v globok molk, ki pa je le tišina pred nevihto, kajti Rusi imajo navado, da svoje ofenzivne priprave zavijejo v grobno ti-iino. De Gaulle v Ameriki •Z velikimi slovesnostmi je ameriški državni predsednik Eisenhower minuli teden sprejel na letališču v Washingtonu francoskega državnega predsednika De Gaulla. O tem možu Amerikanci sicer nimajo posebno dobrega mnenja, ker menijo, da je preveč trmast, kljub temu pa mu ne morejo odrekati neke vrste veličine v njegovem boju, da Franciji zopet pridobi večjo besedo v mednarodnih zadevah. Ker je De Gaulle general in ljubi vojaški pomp, so ga kljub njegovi civilni obleki in politični funkciji sprejeli po vojaško. Spričo bližajoče se vrhunske konference v Parizu, kjer bo De Gaulle gostitelj, je bilo to potovanje dobrodošla prilika za izravnavo precej starih in globokih f r a n cosk o - am e r i š k iti na-sprotstev. De Gaulla je nedavni obisk Hru-žčeva^v Parizu prepričal, da kljub vabljivim gostovim besedam iz Moskve ne more pričakovati kaj posebnega za Francijo. Nemiri na Južni Koreji Tako na zapadnem kot v vzhodnem taboru pa je prejšnji teden odkril nekaj senčnih točk. Na Južni Koreji so izbruhnili krvavi nemiri proti pred kratkim ponovno izvoljenemu državnemu predsedniku Syghmanu Rheeju. Splošno mnenje je, da je Syhman Rhee zmagal volitve z nasiljem in goljufijami. Pri nemirih v Seou-lu je policija streljala v demonstrirajoče študente, pri čemer je 125 mladih ljudi izgubilo življenje. Rheeja obtožujejo tudi, da je dal umorili svoja dva politična nasprotnika, ki sta umrla v skrivnostnih okoliščinah malo pred volitvami. Nemiri so izbruhnili tudi v drugih južnokorejskih mestih. Ameriški zunanji minister Herter je Rheeja ostro obsodil in to ga je nagnilo, da je obljubil svoj dostop, kajti ameriške čete, ki so po končanih sovražnostih leta 1955 ostale v deželi, so edini resnični garant miru. Vendar dokler ne bo Rhee obljube izvršil, ne bo gotovo, da bo režim terorja v tej po vojni leta 1954 tako težko preizkušeni deželi prenehal. Nemiri na Koreji so seveda bili slastna kost za komunistično propagando. Ču-En Laj pri Nehruju Kitajski ministrski predsednik Gu-En Laj je prispel na že dolgo napovedani obisk v Indijo, da se z indijskim ministrskim predsednikom Nehrujem pogovori o sporni meji med obema državama v Himalajskem pogorju, kjer so rdeče kitajske čete zasedle obsežne predele, zatrjujoč, da po »starih« kitajskih zemljevidih le-ti pripadajo Kitajski. Med drugim si Kitajska lasti tudi Mont Everest, naj višji gorski vrh na svetu, ču je bil v New Delhiju sicer prijazno a hladno sprejet, pri razgovorih pa zaenkrat ni prišlo do nobenega sporazuma. Kitajski pohlep po sosednjih pokrajinah je zbudil veliko nezaupanje med njenimi sosedami, kajti spoznavajo, da so komunistični Kitajci prav taki pohlepneži, kot so bili kitajski cesarji, kadar so bili močni. Zato bi tako Moskva kot Peking želela, da spravita tudi sporna vprašanja med Indijo hi Kitajsko z dnevnega reda še pred začetkom vrhunske konference. ... in pri nas v Avstriji Podjetni načrti OeVP Pomladansko sonce zbuja tudi v žilah politikov nove energije. Tako je minuli teden generalni sekretar OeVP dr. With-alm na nekem sestanku strankarskih funkcionarjev na Dunaju napovedal odločnejši kurz stranke. Obdolžil je socialiste, da čim močnejši postajajo pri volitvah, tem šibkejša postaja njihova volja po sodelovanju. Postavil je trditev, da je sodelovanje v koaliciji po OeVP-jevski volilni zmagi leta 1956 bilo zelo gladko, ko so pa se nekaj let socialisti po volitvah državnega predsednika in lanskih državnozborskih volitvah okrepili, pa so začeli izvajati »blokado« koalicije. Razne krajevne in pokrajinske volitve v letu 1960 so pa pokazale, da socialisti izgubljajo tla med ljudstvom in to mora biti OeVP v bodrilo, da s povečanim delom spet osvoji svoje v zadnjih letih izgubljene pozicije in pride socialistom v okom. Napovedal je tudi energič-nejše napore OeVP za sprejem že tako dolgo odlaganega kmetijskega zakona, za olajšanje prometnega davka ter za izdajo novih »ljudskih akcij«. Socialisti se pripravljajo na L maj Pa tudi pri socialistih je pomlad zbudila nove -življenjske sile. Povsod se z vnemo pripravljajo na proslave prvega maja. Iznesli so celo predlog, da bi naj 1. maj postal državni praznik. Z ozirom na to, da je Cerkev ta praznik že itak posvetila sv. Jožefu delavcu, bi OeVP kot »krščanska« stranka ne smela imeti pomislekov. Vendar je ta iniciativa zaspala, kajti glede načina in programa teh proslav so duhovi v sami socialistični stranki deljeni. Nekatere krajevne organizacije so sledile graškemu zgledu, da namesto obhodov v strumnem koraku po mestih priredijo veselico na prostem, večina organizacij po večjih mestih pa se je le držala razrednobojne tradicije, namreč korakanja. Tako bodo na Dunaju korakali, v Celovcu tudi in še marsikje drugod. Ta praznik bo — brez ozira na obliko praznovanja — nudil strankinim funkcioiarjem priložnost, da strnejo svoje vrste ter v njih okrepijo po zadnjih volilnih neuspehih nekoliko omajano vero v zmago. Kedaj in kako, oni sami ne morejo povedati. Koalicijska barka se rahlo pozibava Kljub tem nevšečnostim pa zaenkrat koalicijski barki ne pretijo prehudi viharji. Proti vsem pričakovanjem se je na prvem po velikonočnem sestanku pododbora za cene in mezde, Iki ga sestavljajo predstavniki zvezne trgovinske zbornice, kmetijskih in delavskih zbornic ter osrednje delavske organizacije, pokazalo, da glede tega, da je treba zavreti naraščanje cen in plač med predstavniki omenjenih organizacij ni nepremostljivih nasprotij. Vsekakor bo pa še trajalo nekaj časa, da se bodo zedinili na skupen predlog v paritetični komisiji oz. vladi. Ker ni nobenih volitev na obzorju, morajo pač prevladati na obeh straneh stvarni vidiki, to je spoznanje, da bo splošna blaginja najbolj zagotovljena ob socialnem miru. ' Podjetnik dr. Pittermann S potovanja po Južni Ameriki se je vrnil zvezni podkancler dr. Pittermann, ki je ondi po raznih državah iskal nove trge za avstrijsko blago. Ugotovil je, da tam doli v Južni Ameriki obstoje ugodne možnosti za prodajo avstrijskega blaga, samo da se mora Avstrija bolj potruditi za uveljavitev svojih izdelkov v tem delu sveta. Brez nič ni nič. Skrb dr. Pittermanna za tuje trge je razumljiva, kajti on vrši v vladi dve funkciji, ki po navadi pameti nista lahko združljivi. On je kot predsednik Socialistične stranke predstavnik delavcev v vladi, in sicer ima mesto podkanclerja. Istočasno pa je največji avstrijski podjetnik, kajti njemu je kot podkanclerju podložen ogromni kompleks podržavljenih podjetij. Mora se pobrigati, da izdelke svojih podjetij spravi v denar. SLOVENCI doma in po sneta KULTURNI OBZORNIK: „Milo za drago" (MaB fur MaB) v Celovcu Pred 3 stoletji umrlega angleškega dramatika, Shakespeare ja, ki spada med največje odrske ustvarjalce vseh časov, se je letos celovško gledališče spomnilo z „veseloigro” „Milo za drago” (MaB filr MaB). To Shakespearejevo delo ima sicer vse značilnosti njegovih del, vendar ga manj predvajajo kot bolj znane igre tega avtorja. V glavnem zaradi tega, ker je renesančno ozračje tega dela današnjemu času precej tuje, čq>rav služi leto bolj za kuliso, -za ozadje k avtorjevemu razmišljanju o osnovnih vprašanjih človeškega življenja, o pravici, krivici, značajnosti in doslednosti. Skratka, do spoznanja, da velja za vse ljudi ena in ista, enaka pravica ter da smo vsi izpostavljam skušnjavam. Ali kot je dejal Goethe »spoznavanju človeka, spoznavanju samega sebe”. Da izvede to svojo misel prepričljivega zaključka, je Shakespeare spletel zgodbo, kot jo je zmogel samo ta veliki mislec in igralec obenem. Vojvoda Vinccntio, vladar neke namišljene kneževine, ki ima z Dunajem skupno samo ime, izjavi, da gre na potovanje in preda oblast namestniku Angelu, ki dobi tako v roke oblast nad življenjem in smrtjo zaupanih mu podložnikov. Angelo je strog sodnik, postava mora biti izvedena do zadnje pičice. Zato mora Horacio, ki sc je pregrešil, umreti. Vojvoda, preoblečen v meniha, opazuje potek stvari. Pred Angela pride mlada Horacijeva sestra, ki se je odločila za redovniški poklic, in prosi milosti za brata. Angelo jo ostro zavrne, toda pri tem ga premoti lepota čiste Izabele in ji postavi pogoj, da pomilosti brata, ako se ona vda njegovi volji. Izabela to sprva odkloni, toda neznani menih (preoblečeni vojvoda) jo pregovori, da na videz pristane in nato sodeluje pri zvijači, s katero menih razkrinka Angelovo dvoličnost. Ob koncu vojvoda prav na priprošnjo Izalzclc prizanese Angelu, kajti človek je po naravi šibak ter bi toga pravica brez milosti bila krutost. Okoli teh osrednjih postav sc pa gnete obilica manjših, ki |>cstri-jo in poživljajo dogajanje. Ječarji, varuhi postave, vlačuge, zvodniki in lahkoživci. Celovško predstavo je pripravil Walthcr Nowotny. Bila je v glavnem zadovoljiva in jo je občinstvo temu primerno nagradilo. Pokazala pa je obenem, koliko nezmernih možnosti nudi Shakespeare in ki v tej predstavi gotovo niso bile izkoriščene. Predvsem: Shakespearejcvc igre so življenje in ne deklamiranje. Ne zadostuje dober reci-tativ, pri katerem je težišče na pesniški besedi. a. I. P. Prešeren - protektor slovenskega semenišča v Argentini Sv. stolica je pred kratkim imenovala preč. p. dr. Antona Prešerna S. J. za predstojnika Slovenskega semenišča v Argentini, ki ga je ustanovil in do svoje smrti vodil ter vzdrževal preč. g. škof dr. Rožman. P. Prešeren je nad 20 let v Rimu kot vrhovni generalni asistent jezuitskega reda za slovanske province. Kot znano ima jezuitski red svoj sedež v Rimu, kjer stoluje njegov generalni predstojnik ali pater general, kateremu pomaga sedem generalnih asistentov pri vodstvu tega velikega, zaslužnega in po vsem svetu razširjenega reda. Na tem visokem mestu je p. Prešeren neizmerno mnogo dobrega storil za Slovence v domovini in v zamejstvu. Po njegovih prizadevanjih je Sv. stolica tudi dovolila nadaljevanje dela slovenske nogoslovnc fakultete po letu 1945 najprej v Brixenu v Italiji, kasneje pa tudi v Argentini. Po smrti škofa Rožmana ga je novi ljubljanski škof msgr. Vovk imenoval za svojega pooblaščenca za semenišče v Argentini in to imenovanje je Sv. stolica, kateri gre dokončna odločitev, radcvoljc potrdila. P. Prešeren ima nad semeniščem škofovske pravice. Novi župnik med Slovenci v Torontu Za novega župnika pri slovenski fari Marija Pomagaj v Torontu (Kanada) je bil imenovan č. g. Andrej Prebil iz Misijonske družbe. On je nasledil č. g. Rudolfa Kolariča, ki je bil pred kratkim odstopil. 1» Novi dušni pastir največje slovenske naselbine v Kanadi je študiral v Ljubljani, kjer je bil leta 1938 posvečen za duhovnika. Potem ko je odslužil vojaški rok v jugoslovanski vojski in sicer v Bitolju v Macedoniji, so ga predstojniki namenili za misijonarja v Srbiji, kjer je zapovrsti deloval v Kosovski Mitroviči, Beogradu, Kragujevcu in Kraljevu. Konec leta 1946 se je na izreden način prebil v Avstrijo, od tod pa naprej v Francijo in Italijo, odkoder sc je potem podal leta 1947 misijonark na Kitajsko. Tam je pomagal slovenskemu misijonskemu škofu msgr. Kerecu, dokler niso nje-ga z ostalimi katoliškimi misijonskimi škofi in du-hovniki vred komunistične oblasti izgnale iz dežele. Odšel je v južnoameriško državo Čile, kjer je deloval v misijonih nadaljnih 8 let. Sedaj je prevzel novo službeno mesto med našimi rojaki v Torontu, ki so ga zelo prijazno sprejeli. Cerkvena imenovanja v Ljubljani Sv. stolica je z nedavnimi dekreti imenovala ljubljanskega stolnega prošta dr. Franca Kimovca za apostolskega protonotarja, generalnega vikarja in kanonika dr. Janka Pogačnika, kanonika Josipa Šimenca in profesorja bogoslovne fakultete dr. Andreja Snoja za papeške prelat«, prodekana bogoslovne fakultete v Ljubljani dr. Vilka Fajdigo pa za papeškega tajnega komornika. Ta imenovanja so v ljubljanski stolnici na praznik sv. Jožefa proslavili s posebno slovesnostjo, na kateri je spregovoril sam škof, msgr. Vovk ter zbranim vernikom in duhovnikom sporočil nekaj podrobnosti o svojem nedavnem obisku v Rimu. Takrat ga je sprejel v specialni avdienci sv. oče Janez XXIII. in ga zadržal v daljšem razgovoru. Ker je sedanji papež pred desetletji kot papeški nuncij v Bolgariji, Grčiji in Turčiji večkrat potoval skozi Slovenijo in se tudi ustavil v Ljubljani, so ga razmere v ljubljanski škofiji še posebno zanimale, predvsem glede verskega življenja in stanja cerkva. Spomnil seje tudi na škofijsko gimnazijo sv. Stanislava s Št. Vidu, ki jo je bil leta 1927 osebno obiskal (po vojni je bil zavod odvzet škofiji in podržavljen). Prav posebno pa ga je zanimalo versko življenje med ljudstvom in JzohraJcnstvom. Ob koncu je sv. oče podaril kot znak svoje posebne pozornosti škofu srebrni rožni venec, vsem Slovencem pa je poslal svoj blagoslov. Francoska umetnica v Ljubljani Minuli teden je v dvorani Slovenske filhaimo-nije v Ljubljani nastopila francoska pianistinja Raymondc Dupouchcllc, ki je dovršeno izvajala Chopinove klavirske skladbe. Ljubljansko občinstvo je francosko umetnico še posebno jjrijaz.no sprejelo, kajti ona je vojni invalid in je za svoje junaško delovanje v vrstah odporniškega gibanja proti. Hitlerjevim vojnim tolpam v Franciji prejela najvišje francosko odlikovanje. Med vojno je bila zajeta in poslana v proslu-lo koncentracijsko taborišče Ravcnsbriick, kjer sc je seznanila z več Slovenkami, ki so tudi trpele v tem taborišču. Zato je bilo snidenje z njimi Ljubljani toliko bolj prisrčno. Dunajska znanstvena revija o ik&la dv. (Rožmamt »Der Donauraum« znanstvena revija, ki jo izdaja Institut za raziskovanje Podonavja na Dunaju, prinaša v svoji zadnji številki toplo pisan članek o slovenskem škofu dr. Rožmanu, ki ga podajamo v slovenskem prevodu: »Pokojnik je bil po rodu Korošec in sicer iz Šmihela pri Pliberku. Študiral je na Dunaju, 'kjer si je pridobil doktorat iz bogoslovja. Leta 1930 je nasledil odstopivše-ga škofa dr. Jegliča. Njegovemu neutrudljivemu delovanju je pripisati splošni razcvet verskega življenja. Preko svojih pridig in spisov pa je postal tudi duhovni voditelj slovenskega naroda. Vojna doba je naložila na škofova ramena nova bremena, ■ki so spričo po komunistih zanetene državljanske vojne, postala še težja. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči za lajšanje bede beguncev in preganjancev, obenem pa je ostal brezkompromisen borec proti komunizmu. Ob koncu vojne je najprej dobil zatočišče v svoji rodni domovini Koroški, od koder se je kasneje podal v Združene države. Ljudsko sodišče v Ljubljani ga je obsodilo v odsotnosti na 15 let ječe. Iz svojega bivališča v Združenih državah je potem organiziral dušeskrbniško službo med slovenskimi begunci po vseh kontinentih. Leto dni pred smrtjo je še enkrat kratko obiskal Koroško ter vodil množično romanje vseh izven Jugoslavije živečih Slovencev v Lurd. Pokopan je bil v frančiškanskem samostanu v Lemontu (USA), časopisje v Jugoslaviji o smrti škofa Rožmana sploh ni poročalo. Tam tudi ni smelo biti nobenih žalnih in drugih obredov. Zdrav duh v zdravem felesu Kaj je starim Grkom odprlo oči, da so predpisovali svoji mladini harmonično vzgojo: vzgojo duha in telesa. Njihovo načelo je bilo vsestranska vzgoja in so poleg izobrazbe in nravnih kreposti zahtevali tudi zdravo in lepo telo. V to svrho so prirejali olimpijske igre, ki so bile njihov največji praznik. Ob priliki teh iger so imeli razna tekmovanja in so bili to dnevi grške kulture in moči in istočasno verski praznik. Mi se jim sedaj po; 2500 letih skušamo približati z gradnjo ogromnih in mnogoštevilnih stadionov in drugih športnih naprav ter s prirejanjem modelnih olimpijskih iger, ki so dandanes največja športna prireditev na svetu. Toda zveza med antičnimi in modernimi olimpijskimi igrami je le simbolična. Ogenj, ki gori ves čas olimpijskih iger, religiozne pesmi, s katerimi se prično moderne igre in objava zmagovalcev, to so edini znaki, ki kolikor toliko spominjajo na olimpijske igre v starem veku. Vse drugo je novo in tudi spored olimpijskih iger se je močno razširil. Poleg tega imamo sedaj tudi zimske olimpijske igre, katerih stari Grki niso poznali. To je povsem razumljivo, kajti šport se je v drugi polovici prejšnjega in prav posebno v sedanjem stoletju toliko razširil po vseh kontinentih, da danes niti ne morejo sprejeti vseh telesnih vaj, ki se gojijo, v olimpijski program. Ali se današnji šport razvija v pravi smeri, ali gre vzgojnemu cilju nasproti? Pozitivno moremo na to vprašanje odgovoriti samo v tem slučaju, kadar gre za čisto amaterski šport, se pravi, kadar gojijo športniki telesne vaje v svojem prostem času radi zdravja in razvedrila in pri tem skrbijo v enaki meri za svojo izobrazbo in duhovno vzgojo. Njihov poklic in družina morata biti pred telesnimi vajami, in kadar se pokažejo v javnosti, ne smejo za to prejemati nobenih denarnih ali drugih vrednostnih nagrad. Dandanes imamo po svetu, žal, dve včasih naravnost ekstremni stališči. Eni zagovarjajo samo šport, telesne vaje, v katerih vidijo edini cilj mladega človeka; za izobrazbo, za vzgojo, zlasti duhovno, jim ni mar. Na drugi strani pa imamo zopet lju-. di, ki naravnost sovražijo šport in vsako telesno vajo ali so pa popolnoma indiferentni napram tej panogi mladinske vzgoje. Eni kot drugi so pri takih svojih stališčih v zmoti. Rad priznam, da je v današnjem športu mnogo slabega, gnilega; toda temu ni kriv šport kot tak, ampak ljudje, ki ga vodijo in oni, ki se ž njim bavijo. Profesionalizem je ena naj večjih rak-ran v današnjem športu in brezvestni špekulantje, katerim gre samo za dobiček, ga prav spretno izrabljajo v svojo korist in ponižujejo na stopnjo cirkusa. To velja za profesijonalni šport. Vendar tudi v amaterskem taboru, kjer je neprimerno več mladine, ni vse rožnato. Tu je >— hvala Bogu — v jedru le še toliko zdravega, da se še precej časa ni bati propada. Kljub temu pa vidim tudi pri amaterskem športu ti-le dve veliki hibi: L Gledalcev pri raznih tekmovanjih je ogromno (včasih celo stotisoč), toda onih, ki nastopajo v areni, je prav malo; če vzamemo n. pr. nogomet, samo 22 igralcev. Dokler se ne bodo tudi vsi gledalci (ali vsaj večina), ki so sicer tako navdušeni za šport, sami bavili s telesnimi vajami, vse dotlej ne moremo govoriti, da je šport na pravi poti. 2. Pri športnih organizacijah se brigajo samo za tehnično plat, t. j. za športne uspehe, za vzgojo mladine se pa sploh ne zanimajo. Dandanes imamo namreč samo katoliške telovadne in športne organizacije na svetu, ki zajamejo celega človeka, ker nudijo svojemu članstvu poleg telesnih vaj tudi izobrazbo in vzgojo (ind. duhovno). Toda te organizacije zaenkrat še niso toliko močne, da bi mogle uspešno vplivati na razvoj telesnih vaj in vzgoje tudi pri drugih športnikih sveta. Kako važnost polaga na telesne vaje sedanji papež Janez XXIII., vidimo iz njegovega nedavnega govora mednarodnim športnim poročevalcem, ko je sv. oče rekel med drugim to-le: » ... športu je treba odkazati ono mesto, ki mu gre, to se pravi, ne prenizko in naravno tudi ne previsoko. Šport ima svojo vrednost, kajti to je velika stvar, toda vedno v pravilnih mejah.« Slovenska katoliška mladina na Koroškem se močno udejstvuje v svojih farnih •in prosvetnih društvih pri raznih igrah, pevskih zborih itd. Zelo pogosto prirejajo igre, pevske koncerte ti mladi idealni fantje in dekleta. Njihova požrtvovalnost je velika, kajti ni tako enostavno hoditi večer za večerom k skušnjam in vajam po eno ali dve uri daleč, pozno ponoči in po trdem dnevnem delu. In s kakim uspehom nastopajo! Kljub temu, da je to udejstvovanje na kulturnem polju vse pohvale vredno in da je izredno velikega pomena za njihovo izobrazbo, vzgojo, pravilno govorico in lep nastop, pa bi bilo prav in potrebno, da bi bilo njihovo udejstvovanje šele tedaj popolno, če bi v svoj program prevzeli še kake telesne vaje (telovadba, šport). Vsi dobro vemo, da ima mlad fant kljub svojemu poklicnemu delu še vedno nekaj odvišnih sil. In te je treba pravilno usmeriti, če le mogoče tako, da koristno združimo s prijetnim ker marsikak fant le-te uporablja v svojo škodo na stranpoteh. Od 6.-25. leta starosti je kar prav, da mlad človek posveti nekaj časa na teden svojemu zdravju, za moč in gibčnost svojega telesa. Sčasoma bo sam spoznal, kako velikega pomena so tudi za kmetskega in delavskega fanta pravilno izbrane in pametno izvajane telesne vaje. In kmalu bo tudi dobil veselje do tega udejstvovanja, zlasti kadar se mu pokaže kak večji uspeh. Za svoje telo moramo že zaradi tega primerno skrbeti, ker je posoda naše duše, ali kakor pravi apostol Pavel: tempelj Svetega Duha. Ivo Kermavner Ruski človek v Sovjetiji »Literaturnaja Gazela« v Moskvi poroča: V nedeljskem jutru sem v naši vasi Ko-lodnja opazil na cesti tri ženske, ki so z vso naglico hitele mimo mene. Pogledi so jim strmeli v daljavo, dlani pa so stiskale na prša. Že kmalu so izginile v eni izmed vaških hiš. Tudi sam sem zavil za njimi. Vstopil sem v mrzlo vežo, iz katere je donela monotona pesem. Kmečka koliba je bila natrpana ljudi, ki so posedali v tesnih vrstah. Ozračje je bilo naravnost duSljivo. V kotu sem opazil mlado ženo, vso zariplo v obraz. Solze so ji polzele po licih. Pela je iz čiste nedotaknjene duše. Njen obraz pa ni izražal vsebine pesmi. Neka druga ženska si je z rokami pokrivala obraz, od časa do časa pa je histerično zajavkala, dvignila glavo in z občudovanjem zrla na steno, na kateri so viseli kosi blaga z verskimi izreki. Nato je spet omahnila v nepremičnost. Ob oknu je sedelo nekaj mladeničev, ki so se včasih narahlo nasmehnili, ko pa je na podij stopila pevka, so prisluhnili uglaševalnim vilicam in se pridružili ostalemu pevskemu zboru. Sledila je pesem za pesmijo. Nenadoma pa se je zbrane množice polastil nemir. Vrata so se na stežaj odprla in med vratnimi oboji se je prikazal mladenič v športnem jopiču. Stopil je na podij in si popravil nekaj plavih kotirov, ki so mu silili na čelo. Z dvignjenim pogledom proti stropu je pričel s komaj slišnim pobožnim glasom: »Ljubi bratje in sestre! Vaša srca so napolnjena sreče in 'blagoslova!« Vsi prisotni so vstali, nato pokleknili in vpognjenih glav prisluškovali pridigarjevim besedam, ki so obljubljale vrednim zveličanje. Kdo je ta človek, ki je množice s svojo besedo in svojim obnašanjem s tako silo priklenil nase, sem spraševal. Mlad inženir, ki je zaposlen pri velikih javnih delih. Na delovišču so mi ga popisali kot enega najmarljivejših in najbolj požrtvovalnih graditeljev. In vendar, kje je Oblast? SVET V DVEH, TREH VRSTAH . . . Najzanimivejša angleška novost za taborjenje v letošnjem poletju bo stanovanjska prikolica, ki jo bo mogoče z opravo vred avtomatično zložiti kakor harmoniko ter jo naložiti na streho avtomobila. Nemški cariniki ob holandski meji pri Niederdorfu skušajo potnike navajati k snagi s temle napisom: »Proti plačilu treh mark lahko mečete po tleh vse, kar hočete.« Preiskava pri več kakor dveh milijonih ameriških vojakov je pokazala, da so poročeni možje boljši bojevniki kakor samci. Sovjetska zveza je znižala cene izletom za polovico, za angleške turiste, ki bi hoteli obiskati njene kraje. Osemdnevno potovanje v Moskvo z vso oskrbo stane 150.000 lir, lani 300.000. Odziv je vseeno malenkosten. Za Vel. noč je končalo šolo 1500 potomcev barvitih ameriških in francoskih zasedbenih sil v Zahodni Nemčiji ter začelo iskati delo, kar bo ustvarilo nov socialen problem. V New Vorku so zaradi 85 tatvin zaprli 16-letnega Franklina Roosevelta Mittelg. Izkazalo se je, da je bil fant poprej krščen na ime Adolf Hitler, a so mu ga starši zaradi ogorčenja sosedov spremenili v Roosevelt, po pok. ameriškem predsedniku. Pri lepotni tekmi v angleškem mestu Oldhamu so 20-lctni fotografski modclki Barbari Smith prepovedali udeležbo, češ da je prelepa, ter so jo dali v razsodišče. FRAN ERJAVEC: • 267 koroški Slovenci (III. del) Ta nova politična tvorba naj bi na eni strani Avstrijo odtrgala od morja in jo s tem v živo zadela, na drugi strani mu pa tudi učinkovito zavarovala Italijo in z njo vred samo Francijo ter tvorila najpripravnejšo tipalko v vso južnovzhodno Evropo. Tako je njegov zu nanji mister G h a m p a g n y na 8. seji pogajanj za mir (30. Vlil.) prvič postavil zahtevo, da mu odstopi Avstrija poleg Salzburške in tlcla Zgornje Avstrije še Koroško, Kranjsko in vse hrvatsko ozemlje na desnem bregu Save; a da bi to zahtevo nekoliko ublažili, je obljubil vrniti Dunaj, zasedeni del Moravske in Štajersko, ki da so najvažnejše pokrajine monarhije. Ko se je cesar Franc (. potem dne 6. IX. v lastnoročnem pismu na Napoleona pritožil proti takim pretiranim zahtevam, je zmagovalec cesarjevemu odposlancu z vso odločnostjo izjavil, da zahteva tržaško zaledje brezpogojno zase, a dne 21. IX. je pisal Champagnyju: »Znano Vam je kaj hočem. To so beljaško okrožje. Kranjska in savska črta« (»la ligne de la Save«). Ker se je bila Avstrija upirala spiejeti trde Napoleonove mirovne pogoje, ji je poslal že prej (15. IX.) pravi ultimatum in pisal cesarju med drugim tudi naslednje: »Vaše Veličanstvo ne bo prezrlo, da si ne pridržujem nič drugega kot to, kar potrebujem, da zvežem Dalmacijo z drugimi svojimi državami Italije in da dobim od tu možnost paziti na to, da se pri Poru (t. j. v Turčiji) ne dogodi nič, kar bi bilo koristi moph naro- dov nasprotno. Pri sedanji slabosti mojih pomorskih sredstev, izvirajočih iz štirih vojn, ki sem jih bil primoran voditi zoper Avstrijo, nimam nobenega drugega sredstva, da bi z njim vplival na sredozemsko ravnovesje.« V prvi polovici meseca oktobra pa si je bil Napoleon očividno že popolnoma svest velikega pomena naših dežela in je že na dan podpisa mirovne pogodbe poslal generalu B e r t r a n d u navodilo, v katerem mu je naročal: »Cim bomo v posesti Kranjske, bo treba preiskati bregove Drave, Save in Ljubljanice in mi predložiti v Parizu načrt kakega utrjenega mesta za Kranjsko.« Iz tega vidimo, da Napoleon tetlaj še ni imel za pokrajine, ki si jih je bil pridobil, še nobenega skupnega imena, temveč jih je skupno označeval kar s »Kranjsko«. Toda že dva dni zatem (16. X.) je pisal iz Schčnbrunna svojemu finančnemu ministru G a u d i n u v Pariz: »Ker imajo ilirske province, to je Trst, Reka itd. tvoriti province zase do novega ukaza, je treba, da pošljete tja inteligentnega carinskega ravnatelja.. .« Tu se ni v Napoleonovih pismih le prvič pojavilo ime »litrske pro-vince« (»Provinces dTllyric«) za naše dežele, ki so prišle sedaj pod francosko oblast, temveč lahko že tudi vidimo, da jih ni hotel (in tudi pozneje nikoli) kratko in malo pridružiti svojemu italijanskemu kraljestvu, temveč obdržati kot posebno samostojno celoto pod nt-posredno francosko oblastjo. Prav tiste dni je pa izšel iz Korzičanovega bivališča »Versdenza« (t. j. Schonbrunna) tudi naslednji uradni razglas: NAPOLEON Zesar Franzosov, Kral Italie, varih ranjske svčse. Blashka Krassia, Kranjska de-shela, estrajska Istria, Strane Reka inu Terst, Primorje, en dejl Hro-vashkiga inu vsa semla nam per-pushena na desnim kraju Save, Dalmazia inu nje otdki bodo, sana-prej imenvane Ilirske Deshčdc. V nashimu shotoru Vers-denz 14. dan Kosaperska 1809. Podpisan: Napoleon. Kakor vidimo, je ta razglas datiran z dnem »M. Ko-jerska«, t. j. 14. X., toda prav lahko je, da je bil de-isko izdan kak dan kasneje. Vsekakor je pa jasno, je bilo določeno uradno ime »Ilirske province« šele po podpisu schdnbrunnskega miru. Kako je piišlo tega imena, nam morda pomaga razjasniti posebna eprava, ki je izšla konec istega leta (1809) v jako raz-jenem hamburškem znanstvenem listu » Minerva« d naslovom »Nekdanja in bodoča Ilirija«. Ona nam enem tudi dokazuje, kakšno važnost je pripisovala teina evropska javnost tej novi - jugoslovanski državi, njej ugotavlja pisatelj, da Avstrija ni znala ceniti svo-1 južnoslovanskih dežela tako, kot zaslužijo, m t a m koli slutila, da tvorijo koroške in kranjske Alpe pra-trdnjavske stolpe, od koder se niore ls a 1 novi \ vojitev. Nato govori nezadostno poučeni pisatel) o pre-valstvu teh dežel, nakar preide v ons velikega voja-ega in političnega pomena staroveške I linje za Rimane. (Dalje prihodnjič) ŠMIKLAVŽ OB DRAVI Ljudski misijon je bil pri nas od 8. do 13. aprila. Bili smo -zelo radovedni; odkod bodo prišli 'k nam misijonarji. Pa smo se tudi sicer lepo pripravili z devetdnevnico na čast Božji glavi in tudi s hišnimi obiski in vabili. Ljudje so bili presenečeni, ko s< dali na prižnici prvikrat izvrstnega govornika milost, gospoda kanonika Zechner-ja. To so pa naš stari znanec — ceremoni-jer na zadnji novi maši v Šmiklavžu 1. 1925 — so si rekli. Mislili so, da so prišli gospod kanonik samo k otvoritvi misijona in so bili kar zadovoljni, ko so izvedeli, da bodo ostali pri nas do konca. Daši so imeli že tudi drugje tridnevnice so tudi pri nas z veliko vnemo pridigovali v obeh jezikih, spovedovali in imeli stanovske nagovore za posamezne stanove. Ljudje so z veseljem sledili lepim naukom izkušenega poznavalca duš; le škoda, da so ti dnevi misijona tako hitro minili. Bog daj, da bi prelepi nauki in opomini zapustili v naših srcih trajne sadove. Gospodu misijonarju pa Bog povrni za njegov trud in dobroto. Z MP77 nas mJwmkent Zakonsko zvezo sta sklenila na pustno nedeljo Rogačnik Johan, mizarski pomočnik iz Drobovelj in Ana Trink iz znane Trin-kove gostilne na Novem brdu. Na velikonočni ponedeljek sta pa stopila pred oltar Wucherer Johan, železničar doma v Goričah, fara Skočidol in Johana Trisnik, hčerka zidarja Trisnika v Vognjem polju. Bilo srečno in blagoslovljeno življenje mladih zakoncev! DOLINA PRI POKRČAH Meseca maja bo vsako nedeljo in vsak praznik ob 15. uri popoldne služba božja v Dolini. Verniki, Marijini častilci, so iskreno vabljeni, da se udeleže te -božje službe. JCo rolki romarji a ^Uimu Zelo sem zadovoljen, da sem se odzval vabilu in se udeležil romanja v Rim. Na velikonočni ponedeljek smo se z brzim vlakom odpeljali iz Celovca in se vso noč vozili. Proti jutru smo prispeli v večno mesto in tako v eni noči prepotovali skoro tisoč kilometrov. Potovanje je bilo zelo prijetno, saj smo imeli na razpolago cel vagon, zato smo se porazdelili kar po štirje v kupeje in še kar ugodno prebili noč. Na veliki rimski glavni postaji Termini nas je pričakoval naš rojak gospod Vinko Levstik, ki ima v Rimu lep hotel, kateremu je dal ime »Pension Bled«. Ta gospod nam je namreč vse pripravil, da je naš obisk Rima potekel tako lepo, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Z avto-pulmanom so nas prepeljali v hotel Žara ali po naše Zadar, katerega lastniki so dalmatinski Hrvatje iz Zadra. Po kratkem oddihu smo nekoliko poto- lažili lakoto in se takoj popoldne odpeljali s posebnim avtobusom na ogled rimskih znamenitosti. Peljali smo se k cerkvi svetega Križa, kjer so hranjene relikvije svetega križa, nato smo nadaljevali pot k Kalistovim katakombam po znameniti apij-ski cesti. Katakombe nam je razkazoval slovenski salezijanski duhovnik, ki je tam v službi. Neizbrisen nam bo ostal spomin na te častitljive podzemske 'hodnike iz prvih stoletij krščanstva. Pot nas je peljala naprej k cerkvi svetega Pavla; je to veličastna cerkev v spomin velikega apostola in oznanjevalca Gospodovega, ki je bil na tem mestu obglavljen leta 67. po Kristusu. Nadaljna postaja naše poti je bil rimski kolosej, ki je bilo naj večje rimsko gledališče na prostem. Danes je v razvalinah; sredi njega pa je postavljen križ v spomin, da je na tem svetem mestu .nešteto kristjanov moralo umreti mučeni- IIIIIIIHIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllimiltlllllllllllllllllllllllHIItllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM Na zaključno prireditev gospodinjske šole v Št. Jakobu! ške smrti za Kristusa. Utrujeni smo se vrnili na stanovanje. Naslednjega dne smo se po sveti maši zopet z avtobusom odpeljali proti Vatikanu, ker nam je bilo obljubljeno, da bomo smeli na avdienco k svetemu očetu. Med potjo smo si ogledovali rimske znamenitosti, katerih je v tem starodavnem mestu nešteto. Peljali smo se mimo mogočnih stavb, med katerimi je gotovo najznamenitejša kngelski grad ob reki Tiberi? Sprejem pri sv. očetu Pred jezuitsko palačo nas je sprejel pater Prešeren in nas spremljal v cerkev svetega Petra, kjer so se zbirale množice, da vidijo in pozdravijo svetega očeta. Ker pa smo še imeli čas, smo se še peljali na ogled cerkve svete Cecilije, znamenite rimske mučenke.- Tam smo videli tudi pod sedanjo cerkvijo njeno stanovanje in tudi kopalnico, kjer so jo mučili. Najlepše pa je bilo na avdienci pri svetem očetu v cerkvi svetega Petra. Ta dogodek nam bo za vedno ostal v spominu. Kot pravi oče je odzdravljal desettisočim množicam z vidno dobrohotnostjo in ljubeznijo. Posebno pa smo bili ponosni še na to, da se je spomnil tudi naše majhne skupine in jo celo dvakrat imenoval, kar je vzbudilo pri mnogih posebno pozornost. Isto popoldne pa smo imeli na programu ogled bazilike Marije Snežne, ki je blizu našega stanovanja. To je prekrasna in starodavna Marijina cerkev; v njej sta bila že sveta brata Ciril in Metod in tam je bilo potrjeno staroslovansko bogoslužje. Pri oltarju Najsvetejšega smo tudi zapeli lavretanske litanije, kar je privabilo mnogo ljudi, da so občudovali lepoto naše pesmi. Isto se je ponovilo povsod, kjerkoli se je oglasila naša nabožna pesem. Ob tem jz-ugotovila neka naša romarka: »Slovenska pesem je pa zares povsod lepa, samo na Koroškem nam nočejo tega priznati...« Bilo je že skoro mračno, ko smo obiskali Ljubifelji koroške mladine! Gojenke kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Jakobu vam bodo ob sklepu šole, DNE L MAJA, pokazale uspehe šolanja s kulturno prireditvijo in razstavo ročnih del, šivanja in kuharskih izdelkov. Prireditev s pestrim sporedom se bo pričela v šoli ob pol 2. uri popoldne in bo ob lepem vrerhenu na prostem. Zvečer ob 7. uri bomo ponovili spored v farni dvorani. Za šolsko mladino bo prireditev v soboto, zadnjega aprila, ob 3. uri popoldne v farni dvorani. Razstavo kuhinjskih izdelkov, šivanja in ročnih del pa si morete ogledati v nedeljo od jutra do 4. ure popoldne. Znanci in prijatelji, prisrčno vas vabimo! GOJENKE iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Za družino in naš rod (Nadaljevanje s L strani) pri nas ni všeč in tega noče priznati ter se pri tem zakriva s plaščem nevednosti, s katero je po naravi združena ošabnost. To pa ni dostojno ne za kristjana in ne za človeka. Zato, dekleta, je dejal, ohranite v srcu ljubezen in zjvestobo do lastnega rodu in ko boste kot matere odločale o usodi in vzgoji otrok, bodi vaš sklep: Poslala ga bom v slovensko šolo, tja, kjer sem jaz dobila najboljšo pripravo za življenje. In končno, ostanite verne. Krščanska vera je bila skozi stoletja tista luč, ki je vodila naš narod po varni poti, a čeprav je bila ta pogosto težavna. In prav vera v božjo modrost in pravičnost mu je v najtežjih preizkušnjah dajala moč, da je vzdržal in se ohranil, čeprav je včasih že izgledalo, kot da sile zla praznujejo svoje dokončno zmagoslavje. Ob zaključku se je govornik zahvalil čč. sestram za vso požrtvovalno ljubezen in nesebični trud pri vzgajanju naše mladine. Sledila je vesela igra »Bogata teta«, ki nam je pokazala, da ima ‘laž kratke noge, sebičnost in prevzetnost pa le malo časa vladata, kajti neizbežno pride čas obračuna. Zelo dobro so se postavile dekleta iz gospodinjske šole v Št. Jakobu, ki so bile prihitele na zaključno slavje v št. Rupert. Tudi šentjakobska dekleta so zelo ubrano zapela, nato pa sta se šentruperški in šentjakobski zbor združila v enega. Tako je na odru spletel živi venec naših treh dolin, od Zilje preko Roža do Podjune, ki so ga barvno popestrile številne narodne noše. Na harmoniki je pevke spretno spremljal slovenski gimnazijec Jože Wrulich iz. Radiš. Planinska idila treh deklet je zaključila prireditev, v njej se je prav posebno postavila podjunska Urša, ki je tam po planini na Peci šegavo kramljala v domačem narečju. Le prekmalu je bilo prireditve konec, začel je legati mrak. Mize z razstavljenimi dobrotami so se praznile, saj so cene bile zmerne. Vendar je vsak kupec šele doma, ko je okusil to, kar je kupil, prav spoznal, kako dobro kupčijo je napravil. Zaključne prireditve v obeh šolah čč. sester so že nekako tradicionalno srečanje velike družine slovenskih rojakov. In v tem srečanju se obnavlja življenje našega rodu, kajti vsako leto pride iz šole nov rod bodočih mater in gospodinj, ki bodo postale čuvarice našega domačega ognjišča, nadaljevalke našega roda in njegovega izročila ter nosilke boljše bodočnosti. Leto na gospodinjski šoli v št. Rupertu se je obrnilo. Sredi cvetočega maja. znamenje in sirnimi življenja. Cvetovi, ki so se ob skrbni nogi odprli to pomlad, bodo zrast H v lx>gate sadove veri in narodu. starodavno cerkev svete Praksede, katero krasijo starodavni mozaiki. V neposredni bližini je pa tudi papeški zavod za vzhodno cerkev Russicum. Tam študirajo katoliški duhovniki in se pripravljajo za delo med vzhodnimi kristjani. Udeležili smo se njih večerne pobožnosti, ki je zelo zanimala naše romarje. Za četrtek — tretji dan našega bivanja v Rimu — je bilo določeno, da si natančneje ogledamo Vatikan in cerkev svetega Petra. Zato smo se kar z cestno železnico peljali do našega cilja. Tam nas je že čakal naš rojak gospod Miha Krištof, ki študira v Rimu. Kar strmeli smo nad mogočnostjo trga pred cerkvijo, katerega obkroža okrog tristo visokih stebrov. Sedaj smo šele prav opazili velikost Petrove cerkve, ko nam je gospod Krištof podrobno razkazoval lepote te največje cerkve na svetu. Občudovali smo zlasti prelepe slike, ki pa so mozaiki, to je, da so sestavljeni iz samih majhnih barvanih kamenčkov. Z lastnimi očmi smo mogli tudi uživati krasoto Michelangelovega kipa »Snemanje s križa«, o katerem smo bili prej z zanimanjem toliko lepega brali v »Tedniku«. Ob glavnem oltarju je grob svetega Petra, zato smo šli tudi v podzemske prostore bazilike, kjer so pokopani še drugi papeži, med njimi tudi papež Pij KIL Vsak rimski romar si zaželi dvigniti se na kupolo svetega Petra, ki je nad 150 metrov visoka. Čeprav je bilo 'treba čakati pred dvigalom, smo radi doprinesli to žrtev. Prelep je razgled raz visoke kupole po mestu, posebno pa še po vatikanskih vrtovih. Od tod se lepo vidi cela vatikanska država, ki je menda najmanjša država na svetu, a je vendar duhovna velesila. Čeprav utrujeni smo se prav razveselili, ko nam je bilo pri kosilu sporočeno, da se popoldanski načrt razširi v toliko, da ]X)j-demo na Castel Gandolfo, kjer je poletna rezidenca papeževa, preko pristanišča Osti-je in ob Sredozemskem morju do Nettuna, kjer je mučeniške smrti umrla dvanajstletna Marija Goretti. Na to vožnjo po rimski okolici in bližnjih gorah bomo prav tako ohranili najlepše spomine. Zvečer pa smo sc ustavili v hotelu »Bled« pri g. Levstiku. kjer smo imeli prijeten družabni ve- Slovo od Tinj Pred velikonočnimi prazniki smo se po petih mesecih s težkim srcem poslovili od naše Tinjske šole in od predstojnikov ter smo se razšli v Rož in Podjuno. Z hvaležnostjo v srcu se bomo vedno spominjali lepega časa, ki smo ga preživeli na tej šoli. Predvsem vas, gospod ravnatelj Radanovič, ki ste prav z očetovsko ljubeznijo skrbeli za nas in vedno imeli tudi razumevanje za našo mladostno razposajenost, ter nas z vso skrbjo vodili na pol poštenega življenja in nam kazali pot umnega in naprednega gospodarstva. Zahvala tudi naši hišni gospodinji gdč. Majdi Bitimi, ki je s pomočnicama skrbela za našo vsakdanjo hrano. Poleg telesne hrane tudi znala poskrbeti za razvedrilo in družabne večere. Predvsem: Miklavž, božičnica in veseli pustni večer. Poleg tega nas je učila olike in vrtnarstva. V poglobitev našega verskega življenja so nas uvajali z vso resnostjo g. prof. Mihelič. Toleg pa še v lepoto našega petja. Lepi večeri z gosp. kaplanom VVutejem nam bodo ostali za vedno v prijetnem spominu. Ne morem našteti vseh naših profesorjev in predavateljev, ki so se trudili, da bi nam čim več nudili dobrih in potrebnih naukov za gospodarsko delo in duhovno omiku. Zahvala velja vsem, ki so se trudili z. nami in skrbeli za nas. Svojo hvaležnost hočemo izkazati s tem, da bomo živeli po naukih, ki smo jih prejeli od vas. Izrazil bi željo, da bi se med letom enkrat zbrali vsi gojenci, ki smo obiskovali to šolo, s seboj bi pa pripeljali po enega prijatelja iz domače* vasi ali fare in jih navdušili za to, da bi v večjem številu prihodnjo jesen spet napolnili to šolo, ki nudi toliko potrebnega znanja za življenje. Gojenec Tinjske' šole. čer; obiskali so nas številni rimski Slovenci s patrom Prešernom na čelu ter tako ^kazali, da smo vsi Slovenci bratje. Zadnji dan našega rimskega obiska je bil določen, ela si še enkrat pogledamo naj veHčastnejše spomenike starega Rima. Zopet se je žrtvoval gospod Krištof 'ter nas je že čakal na stanovanju, ko smo se vračali od jutranje pobožnosti. To jutro se je večina romarjev udeležila krasnega petega bogoslužja v staroslovanskem jeziku v ruski cerkvi, kjer so tudi sprejeli sveto obhajilo pod obema podobama. Kar peš smo jo udarili po mestu in prišli do starodavne cerkve sv. Petra v vezeh; tamkaj namreč hranijo verige, s katerimi je bil sv. Peter zvezan v rimski ječi. V tej cerkvi je postavljen veličasten kip Mojzesa, ki je ena največjih umetnin slavnega kiparja Michelangela. Medtem smo izgubili gospoda Na-gclc Tevžeja in komaj smo potolažili njegovo mater, da ga bomo morda našli v koloseju, h kateremu smo se še enkrat podali in tam opravili kratko pobožnost. Gospoda Tevžeja sicer nismo našli prej kot pri kosilu, a smo le šli v bližnjo baziliko svetega Klementa, katerega telesne ostanke sta prinesla v Rim brata Ciril in Metod: v tamkajšnji spodnji baziliki je tudi grob svetega Cirila; zato smo tudi tam opravili kratko pobožnost. Pod to staro cerkvijo pa so še prostori starega poganskega templja boga Mitre. Hiteti smo morali naprej, ker se je ura hitro pomikala proti poldnevu. Zato smo kar bežno pogledali še razvaline starih rimskih trgov in templjev in se za hip ustavili v lepi cerkvi Ara coeli. ki je Mariji posvečena. Po kosilu smo pripravili svoje kovčke in ko je pripeljal avtobus, smo jih kar naložili in se podali na zadnjo krožno pol po mestu in bližnji okolici. Meti potjo smo še obiskali najprej slovenske šolske sestre in cerkev svete Neže. Tudi starovani Pan-iheon smo še ogledali in tam v slovo še enkrat zapeli »Marija skoz življenje«. Da bi še enkrat videli celotni Rim, nas je avtobus popeljal na grič Janikul, od koder se nudi zares krasen pogled na večno mesto. Na tej poti sta sc nam pridružila še gospod dr. Šegula in gospod Kajžnik iz St. Jakoba. Zadnja naša postaja je bila pri g. Levstiku, kjer smo imeli pripravljenega nekaj steklenic pristnega vinea iz. rimske okolice. Poslovili smo st: in se podali na kolodvor, otl koder smo se zopet v udobnih kupejih popeljali proti naši Koroški. Polni zadovoljstva in lepih spominov smo prišli \ Celovec v soboto popoldne. Bogu hvala za varstvo na tej lepi poti. Romar To in ono o našem vsakdanjem kruhu Šoferski kotiček iBanflBnaBEaHBBHBgMagMBHaH Zgodovina Kruh so poznali že v najstarejših časih. Prvotno so uživali na soncu posušene mlince, kakor jih pripravljajo še dandanes Arabci. Ta kruh ni okusen in je težko prebavljiv. Egipčani so poznali že ob času Mojzesa poleg presnega tudi kvašen kruh. Grki so ga spoznali od Feničanov. Rimljani so pekli tri vrste kruha: pšenični, malo z otrobi mešani in črni kruh iz ječmenove moke. Prve vrste kruha so uživali premožni patriciji, zadnjega pa preprosto ljudstvo. Naši pradedje so ob času preseljevanja prinesli iz svoje prvotne domovine rž, iz katere so pekli okusen kruh. V dobi graščinskega jarma pa so bili srečni, če so dobili ovsenega, še pred nekaj desetletji je bil pri nas zelo v čislih ržen kruh. Po svetovni vojni ga je močno izpodrinil pšenični. Največ črnega in zmesnega kruha porabijo na kmetih. V drugih državah ne dodajajo koruze drugi moki za kruh, ker nima triptofana t. j. aminokisline, ki je stavbna snov, čeravno ima koruza več tolšče kakor druga žita. Okolnost, da pri nas uporabljamo toliko koruzne moke za kruh in za žgance, je za nas nepovoljna, posebno če kruh vmesimo brez kvasa. Omeniti moramo tudi to, da je bilo spoštovanje do kruha pri Slovencih vedno veliko in se je ohranilo do danes. Mesenje in vzhajanje testa Moka in voda za mesenje, pa tudi vsi dodatki morajo biti topli. Kvas najprej preizkusimo tako, da ga nekoliko zmešamo s toplo vodo, dodamo nekoliko moke in sladkorja. Dober kvas bo na toplem prostoru hitro vzhajal. Plesniv, kisel, star kvas pa nerad ali sploh ne vzhaja. Na dva kilograma moke vzamemo 1 dkg kvasa in dober liter tekočine, gon Michel Ai dan. In ker je Američanom že v krvi, da v poslovnih zadevah poskrbijo za vse, torej tudi za korikurz, sta bila že vnaprej imenovana: spoštovani Harry Troloppe za konkurznega sodnika in Francis Dayton za branilca konkurzne mase. KONEC Vsa obravnava je trajala komaj četrt ure. Takoj za menoj je sedlo na zatožno klop mlado dekle. Strah ji je gledal iz oči. A nisem utegnil poslušati njene obtožbe. K meni je stopil stražnik v civilu, da me u klene. »No, to pa ni potrebno! Saj vam ne morem in nočem uiti!« sem se malo branil. »Predpis je tak!« mi je odvrnil in mi nadel okove. Od sodišča do zaporov je bilo kakih 5 minut hoda. Ko sva bila že sama, me prijazno in zaupno opozori. »Gospod župnik, pazite, da v zaporih ne 'boste kaj govorili proti režimu! Tudi jetnikom ne zaupajte! Povsod so špiceljni! In če potem še enkrat pridete pred sodišče, se vam ne bo tako dobro izteklo kakor danes!« V celici mi je zopet odvzel okove. Dal mi je kos svojega kruha, obloženega s koščki mesa. Prijazno sva kramljala. Naj si nič ne storim iz tega, da sem obsojen, je dejal. Ne bo treba dolgo nositi jetniške obleke. Vse kaže, da se konec bliža. O sebi je pri-povedoval sledeče: Ime mu je bilo Vir-gens. Imel je le še teto, ki mu je pred kratkim umrla. Pokazal rili je spominsko podobico z njeno sliko. Zdaj je osamel. Stanovanje rim je bilo zbombardirano. Vse svoje premoženje nosi v ročnem kovčeku. Poklicali so ga v to službo, mora jo vršiti, akoravno mu je odvratna. Zdravnik odhaja iz bolnikove sobe, ves zaskrbljen za življenje svojega pacienta, čigar pljuča so že čisto na kraju. Mladi časnik Edmund Gardenay bo v kakih štiriindvajsetih urah odpotoval v večnost... Bolnik vpraša: »Kaj mislite, gospod doktor, kako je z mojo boleznijo?« »Malo boljše vam je, mladi mož.« »Jaz pa se počutim zelo slabo...« Ko pride zdravnik ven, pravi zelo resno: »Ako želite, da pride duhovnik k bolniku, ne čakajte niti trenutek več!« »Ah, saj se tako ne mudi,« pravi mati, »to bi bolnika silno potrlo, mogoče celo ubilo.« »Delajte, kakor veste, moja dolžnost je bila, da vas opozorim.« »Mi se vam zahvaljujemo, gospod doktor.« »Sedaj pa se vam priporočam, klanjam se.« »Kdaj pa zopet pridete?« »Kakor hitro me pokličete.« »Ali je res tako slabo z njim?« »Ponovno vam pravim, da je nevarno.« Ko odhaja, si zdravnik prižge cigaro in skomigne z rameni v znamenje, da ima zelo malo upanja v ozdravljenje svojega pacienta. * Malo nato pride mati v sobo: »Dober dan, Edmond.« »Dober dan,« zastoka sin. »Kako je s tvojim tekom?« Edmond napravi z glavo znamenje, da ni dobro. »Pa kaj želiš, sinko? Morda mleka, mehko kuhana jajca, samo ukaži, srček moj.« V četrt ure pride tudi njegova soproga: »Kako je Edmond? Vidim, da si danes zelo slab. Saj ni čuda, zunaj je deževno in hladno in tudi zidovi so vlažni, še jaz čutim, da mi danes ni najboljše.« Malo za tem pride v sobo k bolniku stric in pravi: »No, moj dragi, povej mi, kako ‘ ti je! Vidim, da te ta nesrečni katar zelo muči. Pa nikar se ne boj, barometer se že dviga in upam, da ti bo kmalu odleglo.« Nato prideta dve teti, očetova in materina sestra. »Hvala Bogu, mrzlica je že malo popustila. Samo toliko potrpi, da ti popravimo blazino.« Bolnik s težavo spravi iz sebe: »Kaj pravite, ali sem res nevarno bolan?« Tete obupno vijejo roke po zraku in zagotavljajo: »Kaj nevarno! Samo nikar vsega mogočega ne tuhtaj! Pravkar je zdravnik rekel, da se danes mnogo boljše počutiš kakor O blagi Virgens, še danes se te hvaležno spominjam! Naj ti dobri Bog povrne, kar si mi ob najinem srečanju dobrega storil s prijazno besedo in darovanim kruhom! Ko me je drugi stražnik iz zapora spremljal k avtu, me je vprašal: »Koliko kazni ste dobili?« »4 leta ječe« sem mu odgovoril. »O, bodite veseli in zadovoljni! Tukaj se •kotalijo glave!« Res je bilo pri tem ljudskem sodišču pod predsedstvom Freislerja veliko obtožencev obsojenih na smrt. ljudje so se zgražali nad krutim Freislerjem in ga imenovali Bluthund — pes krvnik. Pa je bila mera njegovih krvavih hudobij tudi enkrat polna, že čez dva meseca! Mnoge je poslal v smrt, zdaj je pa njega doletela ista usoda! V kaznilnici v Straubingu smo začetkom februarja dobili v roke časopis, ki je poročal, kdo je imenovan za predsednika ljudskega sodišča namesto dr. freislerja katerega je zadela bomba ravno, ko je stopal na avto. Pa to ni bilo res! Zadela ga je strašnejša smrt. Ob nekem bombnem napadu je vse drvelo v varno zaklonišče. Tudi Freisler je bil tam. Neki možje so ga zgrabili in v temnem kotu — zadavili! To so nam pravili jetniki, ki so za nami prišli iz Berlina. Da, kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade! (Dalje prihodnjič) včeraj. Izbij si črne misli iz glave! Zdi se nam, da si malo preveč bojazljiv.« »Prav nic;! Nobenega strahu nimam,« pravi mladi mož, čigar oči so se nenavadno svetile od vročice. »Da, da, ti imaš ta nesrečni katar. Končno pa, kdo ga še nikoli v življenju ni imel? Čudno pa je, kako moški in celo oficirji ne znate prenašati bolečin. Lahko je s sabljico žvenketati po terasi, kakor hitro jih pa kaj malega zaboli, že stokajo. Rajši pripravi prtljago, da bomo lahko kmalu odpotovali v Cannes.« * Mala sestrica Beatrice pride na večer v sobo svojega bolnega brata Edmonda. Ed-mondu je zelo ljubo, da sta sama, ker ta nedolžni otrok se še ne zna pretvarjati in lagati. Mala ga sočutno gleda in je grozdje. Edmond ji pravi: »Boš dala meni kako jagodo?« Mala mu daje v usta jagodo za jagodo. Edmond jo potegne malo k sebi in ji reče: »Povej mi, Beatrice, ali sem res nevarno bolan? Saj vendar veš, da sem dober kristjan in da ne bi hotel umreti kakor pes.« Mala zajeclja: »Res je nevarno. Ti si zelo bolan.« Edmond pobledi, zenice se mu razširijo, s pestjo udari po postelji. V glavi se mu je vse preobrnilo. »Edmond bo umrl,« zakriči mala. Vsi pridrve v sobo. Ko se bolnik malo osvesti, mu dajo dvojno dozo morfija. »Ne poznaš več svojega strica?« ga sprašuje stric. Nesrečnik z zadnjim naporom še pove: »Za božjo voljo, pošljite mi po duhovnika!« »Ali ne bi šli po duhovnika?« pravi mala jokaje. »Boš tiho!« jo nahruli oče. »Ne znaš bolj tiho govoriti? Kdo je še videl, da bi klicali duhovnika s tisto štolo in lučjo! Ali hočeš res ubiti svojega brata? Če bi v resnici želel duhovnika, bi bil to že prej povedal.« 1’IKRRE L'ERMXTE PIVO NA RECEPT Pivo ria stroške bolniške blagajne bodo lahko odslej pili vsi zavarovanci v angleški grofiji Midlesexu, katerim ga bo zapisal zdravnik. Posebna komisija je namreč prišla do zaključka, da redno pitje manjših količin piva pomirljivo vpliva na paciente v bolnišnicah. Uprava socialnega zavarovanja je sprejela njen predlog, da bi ona plačevala to pijačo na recepte, kakor to dela za druga zdravila. Z morfijem v večnost Birmovanje v lefu 1960 V letošnjem letu bodo sv. birme v naslednjih krajih: 30. aprila: Šmihel pri Pliberku, 1. maja: St. Jurij v Labotski dolini, 2. maja: Gorence, 4. maja: Vovbre pri Velikovcu, 14. maja: Kamen v Podjuni, 15. maja: Železna Kapla, 26. maja: Beljak - St. Jakob (samo birmovanje, in sicer od 7. do 10. ure dopoldne), 29. maja: Spital na Dravi (ob 8. uri), 4. junija (binkokna sobota): Celovec-stolnica, birmovanje ob 8. uri. 5. junija (binkokna nedelja): Celovec-stolnica, birmovanje od 6. do 11. ure, 6. junija, (binkokm ponedeljek): Celovec - stolnica: birmovanje od 8. do 10. ure, 3. julija: mašniško posvečenje v celovški stolnici, 4. julija: Brdo na Zilji, 5. julija: Blače, 5. julija popoldne: Borlje, 25, septembra: St. Lenart pri Sedmih studencih, 2. oktobra: žrelec, 16. oktobra: Beljak-Sv. križ, 23. oktobra: Dvor pri Vrbi, 30. oktobra: Celovec - mestna farna cerkev. Kjer ni posebej omenjen drugi čas, se začnejo cerkveni obredi ob 9. uri zjutraj. Letošnje Šmarnice . /11(1 vija -nii 1(1 JUdti so izšle Naročite iih pri Mohorjevi družbi v Celovcu, Klagenfurt, Viktringer Ring 26 Stanejo s poštnin o vred 20.- šilingov komad. PISANE SLIKE IZ KAIRA V egiptovskem živalskem vrtu! Svoje doživljaje opisuje č. g. Vinko Zaletel. Veliki teden je. Zato znanec pater Joza-fat ne more z menoj, četudi bi rad. Pred Veliko nočjo je mnogo spovedovanja, obhajanja bolnikov. Slovenci prihajajo k spovedi in pater obišče kake stare slovenske ženičke, ki bogvekje v revščini živijo. Mnogo zanimivega sem že videl, pa mi mnogi pravijo, da moram videti še zoološki (živalski) vrt. Dobro, naj bo! Vse živali Afrike bom videl! Vsedem se v avtobus. Pa slučajno so v njem sami Arabci in nihče ne zna drugega jezika. Ne morem dopovedati, kam bi rad. Povem angleško, francosko, italijansko. Nič ne pomaga. Slednjič začnem posnemati živali in te znake razumejo. Plačam vstopnino: 5 piastrov (egiptovski funt, tam mu pravijo lira, ima 100 pia-strov, vreden je 70 S). Pri vratih pa me opozorijo, da moram aparat pustiti tam ali pa plačati še 10 piastrov, da smem živali slikati. Seveda tudi to plačam. Takoj se mi ponuja v vseh jezikih polno Arabcev, ki me hočejo voditi. Teh se trmasto branim. Toda kjerkoli hodim, so tam uslužbenci in vsak mi hoče še posebej pokazati kako žival ali jo prignati blizu, da bi dobil »bakšiš« (dar, Trinkgeld). Pa se tudi teh vztrajno branim. Ko hočem vložiti v aparat novi barvni film, ne morem odpreti škatlice, v kateri je film. Zraven so bili neki arabski dijaki in en vojak. Vsi hočejo pomagati ih poskušajo odpreti, pa ne gre. Potem se posreči nekemu študentu, da jo z zobmi odpre. Zavidam mu take močne, zdrave zobe. Ponosen je na to zmago, kar skače od zmagoslavja, pohvalim ga, da ima zobe kol lev tam v kletki, podava si roke in prijatelji smo. Začno me izpraševati, kdo sem, EIGENE ERZEUGUNG PR0MPTE LIEFERUNG JEDE NENGE GREIFBAR Das sind die einmaligen Vorteile der heimischen F. R. C. - FREMDENZIMMER Als selbstverstandlichen Kundendienst bieten wir ZINSENLOSE RATEN FREIE ZUSTELLUNG KOSTENLOSE BERATUNG FERCHERREICHMANN&CIE v '• C I40 B E L F A B RI K - V^I L l A C H odkod in sto vprašanj. Težko se je seveda meniti, ko arabsko ne znam, oni ne nemško, le nekaj angleško. Iz vse mešanice jezikov smo se le sporazumeli. Moram jim dati svoj naslov. Potem jih morant fotografirati. In ker smo taki prijatelji, me sedaj vsi spremljajo po vsem živalskem vrtu. študent z levjimi zobmi me kar za roko prime in me vodi, dva dijaka in en vojak pa okoli kot leviti pri slovesni maši. In hodimo od živali do živali in v svoji prijaznosti hočejo, da čimbolj spoznam živali. Moram videti, kako opica je banane. Toda treba je dati bakšiš uslužbencu. Potem kako medved pleza. Zopet bakšiš. Potem bakšiš uslužbencu, da spravi povodnega konja iz vode na breg in ga pripravi, da zazija. Potem plačati deteljo, ki jo vržejo konju v gobec. Potem moram videti levjega mladiča in dva dni starega tigra mladiča, ki so sicer sedaj zakriti. Za tako ljubeznivost seveda bakšiš. Potem zato bakšiš, ker je uslužbenec leva pregovoril, da je zarenčal. Potem bakšiš onemu, ki je papigo pripravil do tega, da se je zagugala in zakričala. Potem bakšiš onemu, ki je noje spravil predme k ograji. Tako je šlo naprej in naprej, bakšiš za bakšišem. Že mi jc bilo žal, da sem šel v živalski vrt. Saj ni nič posebnega. V New Yorku sem videl neprimerno večjega, plačal sem vstopnino, potem pa sem imel ves dan mir in sem slikal, kar sem hotel. Gotovo so bili moji spremljevalci prepričani, da to lahko vidim le v Egiptu, pa nikjer drugje na svetu ne. No, pa kaj, žrtvujem ta denar, ker imam sedaj take prijatelje in pred njimi se vendar ne bom kazal tako umazanega, da bi ljudem ne privoščil bakšiša. Toda moje potrpežljivosti je tudi konec in zato rečem, da moram hitro domov. Drugače sc jih ne znebim in bakšiš mi bo spraznil denarnico. Toda moj veliki prijatelj hoče, da mu tudi jaz pišem. Da mi naslov v arabščini in latinici: Hamdi Mahmaud Sallem, Barrage Al Mmar Al tagare, Al hak Saki Almafihke. Ko piše z mojim ku-lijem, mu je tako všeč, da me prosi, da mu ga dam za spomin. Dopovedujem mu, da ga sedaj na poti še nujno rabim, pa da mu ga bom po pošti, iz Avstrije poslal, zastonj, kot prijatelju. Pa on bi ga rad že sedaj imel. Ko gremo proti izhodu, me prijatelj poprosi, če imam kaj cigaret za vojaka, ki me je tako zvesto spremljal. Cigaret limam, zato dam pač bakšiš, da si jih sam kupi. In ko pridemo k izhodu, pa „Ali že vesfe? Najbolje kupite pri LODRON-u" Zato si nabavite zavese, preproge, žimnice in odeje le v strokovni trgovini Lodron V I L L A C H, Lederergasse 12 hoče sedaj moj veliki prijatelj, da mu dam pol lire, t. j. 50 piastrov, ker me je vodil, ker je posredoval, da sem toliko videl in lahko slikal. Najprej se delam neumnega, kot da ga ne razumem. Potem mi napiše na listek, koliko bi rad. Rečem mu, da bom že poslal kuli iz Avstrije, ki je toliko vreden. Toda on hoče denar. Ker sva prijatelja, začneva pogajanja. Zniža na 25 piastrov. Potem na 15. Pokažem mu denarnico za drobiž in da moram imeti vsaj toliko, da se z avtobusom pripeljem nazaj. In tako mi je mogel pobrati iz te denarnice le 5 piastrov. Mislil sem na naš domač pregovor: kamor je šla krava, naj gre še tele! In ob izhodu sva se prav prijazno poslovila z »salda«, po naše »zdravje«, »bogastvo«, četudi bi raje rekel, naj ga koklja brcne. Toda: ali naj mu zamerim? Po knjigi, ki mi jo je kazal, sem videl, da obiskuje trgovsko šolo. Če je že vsak navaden Arabec trgovec, bi bil ta študent trgovske šole slab trgovec, če ne bi skušal ob meni kaj zaslužiti. Zato je mislil, da se bolj splača mene voditi kot učiti se iz knjige. Drugič: saj je zrastel iz miselnosti, da smo tujci predvsem zato, da dajemo bakšiš. To se mu zdi naravno in prijateljsko. Že pri najmanjših otrocih sem opazil dvoje: da znajo čepeti na materinih ramah in se oklepati glave, da doli ne padejo in pa da stegujejo roko za bakšišem. To menda pride v nje že z materinim mlekom. Otroci pa smatrajo kot svoj poklic, da tujce nadlegujejo za bakšiš. Ker oblast ve, da je to tujcem, ki denar prinašajo v deželo, neprijetno, zato imajo na krajih, kjer največ tujcev pride, nastavljene posebne može, ki s palico odganjajo otroke. Ne vem, ali pa se morda sami nastavijo, dajo poseben znak na rokav in potem mahajo s palico in zmerjajo otroke (pa so gotovo med njimi tudi njihovi lastni otroci). Toda zato pa moraš njemu dati bakšiš. In nazadnje: ko sem tam spoznal strašno revščino, sem razumel tudi to in se mi niso smilili pia-stri, dani revnim otrokom. Za tujce pa je gotovo to prava »egiptovska nadloga«. Jezen sem bil bolj nase, da sem s tem živalskim vrtom zabil tako dragoceni čas. Ko je v Egiptu toliko zanimivega in lepega in četudi sem veliko videl, bi rad še več. Pa hvala Bogu, da sem marsikaj videl, pa o tem drugič. Kaj bi se jezil, naj raje z Arabci — muslimani vzdihnem: »In Š’A1- lah!« — Kakor hoče Bog! SLOVENSKE ODDAJE V RADIU NEDELJA, 1. 5.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 2. 5.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Narava v poeziji. — Bolje je paziti, kot zdraviti se... 17.55 /.a našo vas. — 'IOREK, 3. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Dr. Ivan Grafenauer: Ljudska pesem o brodniku in Mariji. — SREDA. 4. 5.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 5. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Zborovske skladbe. — PETEK, G. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Iz domačih gajev: Obisk pri Lapšovih. — SOBOTA, 7. 5.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srra do srca. J-iltnsUd OCCna ■■■■»»■■■■nnEBrnEBEiiaincHstRi ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IVa = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; ga priporočamo; + 4- film je res vreden, da si ga ogledamo. Bistrica v Rožu: Sobota, dne 30. IV.: Immer die Miidchen (V). — Nedelja, dne 1. V.: Er ging an meiner Scitc (IV). - Sreda, dne 4. V.: Eine Meile Angst (IVb). St. Jakob v Rožu: Sobota in nedelja, dne 30. IV. in L V.: Naoht-sclnvester Ingerborg (IVa). Sreda, dne 4. V'.: So enden sie alle (VI). Šivalne in pletilne stroje Grundner KLAGENFURT, VVIENER GASSF, 10 POLEG MESTNE CERKVE -KRATKE VESTI — Silovit potres je razdejal mesto Lar ob Perzijskem zalivu, kjer je v dveh zaporednih sunkih bila docela porušenih ena desetina hiš tega mesta s 40.000 prebivalci. Doslej so med ruševinami našli 400 smrtnih žrtev, vendar vseh še niso mogli odkopali in cenijo njih skupno število na 3000. Rdeči križ. je zanikal vesti, po katerih bi naj strupene kače iz po soncu ožgane kamnite okolice po potresu navalile na mesto. Perzijski šah je odredil, da vojaško letalstvo vzpostavi takoj »zračni most« za transport ranjencev in materialne pomoči prizadetemu mestu, kajti prometne zveze po tleh so zaradi potresa pretrgane. Prizadetemu mestu so doslej prihiteli na pomoč Rdeči križ iz Združenih držav, Velike Britanije, Zapadne Nemčije, Nizozemske In Norveške, dočim se komunistične države niso zganile. Predsedstvo Evropskega sveta v StraB-burgu bo brez Nemcev, prvič v enajstih letih obstoja te organizacije. Za predsednika je bil izvoljen 55-letni danski poslanec Peer Fcderspiel, v odbor so pa bili izvoljeni še zastopniki Turčije, Belgije, Velike Britanije, Francije, Nizozemske, Italije in Irske. Zapadnonemška kandidata Otto v. Bismarck in Ernst Meyer sta pri volitvi skozi padla. Zastavo s kljukastim križem je razoobe sil na svoji tovorni ladji neki 51-letni nemški ladjar na Renu, ko je njegova ladja že bila na holandskem državnem področju. Holandska rečna policija je ladjo takoj ustavila in zaplenila, možakarja pa zaprla, prepeljala na mejo in izročila nemški policiji. Ta ga je izpustila. iiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiutiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiniiuii QLEDALI$ČE V CELOVCU I MESTNO GLEDALIŠČE: Petek, 29. 4.: Geld ohne Arbeit (gostuje Mozar tcuin iz Salzburga). — Sobota, 30. 4.: Ungarucfae Hochzeit, opereta (poslpdnjič). — Nedelja, L 5. ob 20.15 uri: Mali fiir Mali, komedija. — Sreda, 4. 5.: Tiefland, (poslednjič). — Četrtek, 5. 5.: Mali filr Mali, komedija. — Petek, 6. 5.: Der Raub der Sa-binerinnen, komedija (premiera). — Sobota, 7. 5.: Der Raub der Sabincrinncn, komedija. — Nedelja, 8. 5. ob 15.00 uri: Gasparonc, opereta. • Začetek predstav ob 20.15 uri (razen v nedeljo, 8. maja). KONCERTNI DOM: ■Sobota, 30. 4.: Die erste Frau Selby, komedija (poslednjič). — Nedelja, 8. 5.: Der Raub der Sabi-nerinnen, komedija. Začetek vselej ob 19.30 uri. Kulturni film o Jugoslaviji Na prošnjo Kiirntncr Rcisebiiro naznanjamo, da bo le-ta v sodelovanju z jugoslovansko tujskopro-metno ustanovo priredil v petek, dne 29. aprila ob 20. uri v veliki dvorani Trgovske zbornice predstavo naslednjih kulturnih filmov: Med dvema dobama — S splavom po Drini — Ribištvo in 1o* v Jugoslaviji — Makedonija — Sončna obala Jugoslavije. Prispevek za vstopnino 2.— šil. M ii L I OGLASI NA PRODAJ M;ila kmetija s (i ha zemljišča, lep razgled, blizu železniške in avtobusne postaje, v občini Žitara ves, zaradi bolezni naprodaj. Ponudbe na upravo ..Ugodna priložnost”. M0BELHAUS STADLER KLAGENFURT THEATEKUASSE 4, T«l. 50-24 Fremdenzimmer preisurerter nicht nur sondern auch MODERNER und INDIVIDUELLER als bisher Wir o<*sifxon grtfftle Erfahrung im Einrichlan und Gestalfon Icompleftar Pensionen Piano und Geslallung boi AbschluB kostenlos Besichfigung und Boratung jedorzeif unver-bindlk h Zusfcllung (rei Hau* durch cigeno Mttbelaulos VVoitgobendsfo Zahlungsarleichlarung List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave -t3-58.