394
A.  Funtek:   Iz dnevnika.
Iz dnevnika.
L>
nevnik prebiram  dekliški, Drobna ročica je vdnj Srčno izpoved pisala, Nstdej  obilo in sanj.
Tukaj vzdihuje od jeze, Solze v nje vidim oče"h, Ondu prepeva od sreče, Jasni poslušam nje smeh
Kaj  bi vesel ne poslušal, Kadar prepevaš sladko: Takšne besede v tej knjigi Srce poraja samo.
II.
Žive dov61j poezije, Proze nekoliko vmes — Deldica,  Bog te ohrani, Deldica,  takšna si res !
Kakor zamaknjen  prebiram, Kar zapisala si  ti: Govor se tvojega srca Meni kot pesem glasi  .  .  .
Ali ko vzdihaš in tožiš, Da ti umira srce, Takrat,  oprosti, ne gane Dokaj me tvoje gorje"!
Boli, ki v srci trpečem Vzbuja resničen vihaV, Takšne, verjemi, ne piše V dnevnik   nihče in nikddr!
III.
Vzela morda boš pozneje V roko to knjižico spet, Brala iz nova spomine, Sanje  iz blaženih let.
Glej, in takrat se blestele Solze ti bodo v oččh, Takrat, bojim se, jokala Bodeš ob mnogih grobeh! A. Funtek.
Pri starem žrtveniku.
f
regnan od tod je zlobni Črt, Periinov blisek  v prah potrt.
Od vseh nekdanjih časov dik Ostal le td je žrtvenik.
Veselja Crt tod rajal ples, Periin tu stopal iz nebes . . .
Krvi človeške pila duh, Daritve tod ja mamil puh.
Bogova stara, kje sta zdaj ? Imela bi na zemlji raj!
Krvi nedolžne več od prej Pretoči se na nji poslej  .  .
y-