Leposloven in znanstvert listrT
Stev. 8.
V Ljubljani i. velikega srpana 1890. Leto X.
Firdüzi
Ro
v
ilim poster tkb Firdüzi, Pesnik peržki v mestu Ghasni ; Ni prepröga, ki 011 tkfe jo — Pesem piše, epos krasen, Slavni S a h - n a m e.
in derviš.
Poslušalec najzvestejši Med meščani ldpe Ghasne — Glej, stoji' že spet pred oknom! — To je stari derviš Mahmud, Prerok daleč znan.
Broj pohaja ga prijatlov, Znancev često, drügov zvestih, Drügov zvestih in čestilcev; A Firdüzi zbranim peva Pesem Sah-namd.
Cita pesnik. Glej, in pölni Kraljev starih vsa se izba, Polbogöv in borcev bajnih . . . Böj se bije, kri se lije Za slobodo, dom.
Vštric pred oknom se postavlja Mahmud vsak dan sredi cčste; Iz očij mu sije blaznost, A iz ust mu vro klevete Na Firdüzija.
Klevetaje, zabavljaje Pleše Mahmud in vrti se, Turban ziblje se na glavi, A kaftän ko perutnica
V zraku mu vihrä.
Glej ... z resnico laž bori se, Z dobrim zlö se bije kleto, T6ma v böj gre proti luči: Z Ormuzdom böj bije vdčni Demon Ariman.
Pred odprtim oknom čita Gostom epos svoj Firdüzi; Pešec mnog gre tamkaj mimo, Mnog postaja in posluša Verze z ulice.
In Firdüzi piše, čita. Pa rekö mu gostje, znanci: »Nič ne vidiš, nič ne slišiš, Kak te psuje norec tam-le? Mirno to trpiš?
»Verz za verzom ti zavija, Vse obrača ti naröbe, Kar je belo, vidi črno, Kjer je čistost, vidi pödlost . . . Odgovori mu !«
Na smehlja se pesnik lahno; Brado črno si pogladi, t Mirno ozre se po gostih, Mirno reče jim in pravi: »Niste Perzi vi?
»Köran zmešal mu je glavo. Dražiti ga greh bi bilo; Zbolel svetec bi še huje : Kdo v6; kaj se je zgodilo ? Kriv pa bil bi jaz!
»»Smili naj se vsak bolnik vam!«« Ni učil tak Zarathustra? Derviš Mahmud mi se smili, Ker boldn je revež hudo — Um mu je boL4n.
»Oh, spet vpije in besni tam! Vode, vode hladne, bratje! Tii je vrč poln! . . . Poškropite Gldvo vročo mu! Ostanek Piti dajte mu !«
A. Aškerc.
Nevihta.

,ebo je jasni svoj obraz
Na gilbe t&mne potegnilo ; Viharju daje zdaj ukaz,
Da prost razvij mogočno krilo.
Povelje gromov zabuči,
Pretrese zemlja se do jedra, Da zemlji, nebu meje ni, Vodč vlijö se kot iz vedra:
Gore, doli, polj6 ravnin
Objela je temota groba; Prihaja meni na spomin Vesoljnega potopa doba!
Resnične sanje.
£
ozdrav izroči moj dekletu,« Prijatelju sem naročil . . . Komu še upal bi na svetu, Ko on takri nezvest je bil! ?
Prijatelj ti in dfekle moje,
Odslovni kaj pomenja list?! Prisege zabilo si svoje . . . Prijatelj ti, poznaš zavist? . .
Gorjtipa sanje so resnica, Razjeda prsi mi bolest: Deklfc je srca polovica, Prijatelj je krvava pčst!
Ko v spanji pčst krvava bode
Sred odvzela zopet del, Naznanjal nove bo nezgode Iz krajev sanj preroški sel?! ,
y.
Zadruga.
Povest. Spisal Josip Stare.
VII.
ilivoj Zagorski je tedaj v Prnjavoru bil prvi ljubljenec ženskih src. Matere in hčere so se jednako ogledovale za njim, vsaka je na njem videla svojstva, kakeršnih si je želela ali na zetu ali na m6ži svojem. Bil je srednje vitke rasti, zmeraj skrbno in ukusno opravljen in z uglajenim svojim vedenjem se je takoj prikupil vsakemu človeku. Posebno je z zvonkim svojim glasom ter z besedo vselej premišljeno znal očarati posameznika in vse družbe. Kdor pa je svet in ljudi poznal bolje, zapazil je, da Mili-vojevo tolikanj čislano vedenje ni bilo čisto brez spakovänja; videlo se mu je, da nekoga oponaša, ki mu je bil vzgled. Toda motilo to nikogar ni, saj je dober posnemek sploh boljši, nego slab izvirnik.
Ves drugačen je bil Feodor Veselko. Njega so v druščinah še rajši imeli nego Zagorskega, kajti kjer je bil on, tam nisi pogrešal smeha in zabave. »Pri parobrodu«, kjer je itak bilo vse po domače in si malokdaj videl kakega neznanega gosta, uganjal je Feodor burke, da smehu ni bilo ni konca ni kraja. Pravljic je znal brez števila, ali znal jih je pripovedovati, kakor izkušen gledališki igralec; tudi je umel prav kratkočasno gosti na goslih ali brenkati na kitari. S kitaro je navadno spremljal stare znane napeve, za katere je Zagorski zložil nove besede, tičoče se »Zadruge«. Posebno zanimiv je bil, kadar je oponašal karakteristične osebe, kakeršnih v vsakem večjem mestu nahajaš po ulicah in po gostilnah. A tudi domače Prnjavorce je znal kazati. Malo je raztegnil ali razširil obraz, obračal oči, iztegnil se z vsem telesom ali sključil, stopil nekoliko korakov po sobi in takoj si
29*
ugenil, koga ima v mislih. Ženske so o njem sodile različno; nedorasle deklice in matere ga niso preželo čislale, zato so ga tembolj bile vesele dorasle gospodičine in mlade gospe, zlasti tiste, katerim ni skrb za zeta belila glave. Saj ga ni bilo, ki bi se v laskanji in miljenji mogel meriti ž njim; nihče pa ni mislil, da bi se ga kdaj mogla prijeti globoka ljubezen.
Po vsem tem je Feodor Veselko bil duša »Zadrugi«. Brez njega je ni bilo zabave in niti jednega večera ga tovariši niso mogli pogrešati. Saj si je pa tudi vsak čas izmislil kaj novega. Prišedši nekega dne k obedu obrne se na pragu, žvižga in kliče: »Davor 1 Davor! Sem pojdi, Davor!« Na to se pripogne in gladi grdega umazanega psa, ki se je na prijazni njega poziv ohrabril in prilizljivo z repom mahaje pritekel za njim.
»Kje si pa to grdobo izteknil?« vpraša ga Živko Glavina smeje se na ves glas.
»Nikar mi ne zaničuj dobre živalce, ki bode odslej naša skupna svojina. Bode nam za stražo in igračo in kdo vč, za kaj še, ker zdi se mi, da je prav umen psiček. Pridružil se mi je tam doli za mestom, pri Timofejevem »Hotelu«, pa šel z menoj uro daleč. Medpotoma sva se do dobrega sprijaznila, in ne dam ga več po nobeni ceni. Zdaj se morate še vi ž njim seznaniti, Ne kaže nam, da bi imeli vsak svo-jega psa; prevelika menažerija bi bila to za pod jedno mizo. Zato se bode Davor moral privaditi petim gospodarjem.«
»Kdo ti je pa povedal, da mu je Davor ime?« vpraša ga zopet Glavina. »Taka žaba ni, da bi se klicala po bojnem bogu; takšni za-nikarni živalci je primernejše ime Hektor ali Pinček.«
»Živko, nikar me ne draži!« zavrne mu srdito Feodor, »Davor ostane Davor; če tega imena ni vreden po svoji podobi, zasluži naj si je pa s svojimi dejanji!« in obrnivši se k dolgopetemu pisarju, ki je ogledoval psa in se mu dobrikal, dodal je: »No, Golijat, povedite Vi, če ni Napoleon I. tudi bil majhne postave, pa se je vender po svojih dejanjih povzdvignil do prvaka v Evropi?«
»Tako je!« pritrdi mu Golijat, presrečen, da mu je zopet kdo Napoleona v misel vzel.
Davorju je s tem dnevom napočila nova doba sreče, o kakeršni se mu nikdar niti sanjalo ni. Prvi obed v »Zadrugi« so bile njemu dotlej neznane gosti. Zdaj ga je poklical jeden, zdaj drugi novih gospodarjev in toliko so mu nametali kostij, da jih ni mogel vseh oglodati. Po obedu je zadrugarje spremljal na trg in k strini, in vedno se je kdo mühoval ž njim. Naposled ga je vsak pot kdo drugi vzel s
seboj, in vsako noč je šel z drugim spat v toplo sobo za peč, a kadar so se razšli po svojih službenih opravilih, pustili so ga, da se je šel potepat. Umni psiček je skoro uvidel, da ima pet gospodarjev, zato je izkušal, da bi se prikupil vsem. Dobro si je zapomnil, kdaj gre kateri njih z domi in vsako jutro jih je čakal na oglu ulic ter jih vse po vrsti spremil jedne do šole, druge do pisarne. Najrajši je seveda imel Veselka, ki ga je učil umetno skakati in prekopicovati se in ga tako izuril, da se je pri večernih veselicah v »Zadrugi« mogel očitno izkazovati. Kakor so nekdaj v Atenah govorili o lepem Alki-bijadovem psu, prav tako so se zdaj po vsem Prnjavoru menili o »Zadrugi« in o nje grdem Davorji.
Tako je hitro potekal jesenski in zimski čas in zadrugarjem se nič ni tožilo po veselicah velikega mesta, zlasti ker se je vsak tolažil da mu ne bode dolgo ostati v Prnjavoru. Ko je pri »vajah« v čitalnici zopet bilo prav veselo in se je društvo šele proti jutru razšlo, bil je Feodor drugi dan silno truden in zaspan. Brž ko se je tedaj zopet storila noč, legel je v posteljo, Ciprijanu pa je poročil, da ga ne bode k večerji. Zadrugarjem je bilo nekako čudno brez veselega Feo-dora, in po šumni zabavi prejšnje noči se jim je zdelo silno dolgočasno in mrtvo.
»Zdaj se nam je še Feodor izneveril,« jezil se je Glavina, »to nikakor ne gre in jaz vprašam predsednika našega, če pač misli kaznovati predrznega uskoka, in kako?«
»Prav tako! Kaznovati ga treba,« pritrdila sta mu Radinič in poročnik Filipovič.
»Le umirite se«, tolaži jih Zagorski, »hudomušna zvijača mi je prišla na misel. Poročili bodemo Feodoru, da imamo izborno žensko druščino; da gospe željno čakajo nanj, naj torej hitro pride in prinese s seboj kitaro.«
»Izvrstno!« vzkliknili so vsi tovariši jednoglasno.
»A koga pošljimo ponj?« vpraša predsednik zamišljen.
»Jaz grem ponj«, oglasi se Golijat, vzame kapico in izgine iz gostilne.
V tem so zadrugarji snovali, kako bodo vkanjenega tovariša vzprejeli. Zagorski je po znanem napevu hitro zlagal novo pesem, v kateri je opisoval, kako je glas o lepih gospeh Feodora vzbudil iz trdega spanja, kako je skočil iz postelje, umival se in oblačil ter v najlepših upih hitel k »parobrodu«, kjer se mu nenädejano odkrije strašna laž. Pesem še ni bila do kraja zložena, ko se je Golijat široko smeje povrnil v gostilno in prinesel Feodorovo kitaro.
»Kaj ste opravili?« vpraša ga prvi nepotrpežljivi Glavina.
»Dolgo sem trkal na vrata; tako je smrčal, da sem mislil, nocoj ga ne vzbudim. Naposled nejevoljno zarenči, kdo sem in kaj hočem. Malo se mi je le smilil, ali hitro se osrčim in začnem se prav sladko legati o lepih gospodičinah, kakor sem vedel, da Vam bodem ustregel. Tedaj skoči iz postelje, kakor bi ga bila strela ošinila, in rekel je, da se bode prav podvizal.«
»Zivio, Golijat!« zakričl Glavina, Zagorski pa pozove Ciprijana in mu ukaže, naj Golijatu na zadružni račun da polič vina.
Skoro potem zapoje zvonček in na vratih obtiči Feodor ves bled od jeze. Bil se je čisto preoblekel, skrbno se počesal in namazal z dišečim oljem, zasukal brke in del nase črno suknjo. Predno je mogel izpregovoriti, zapeli so zadrugarji novo pesem in isti Golijat je brenčal vmes. Feodor ni vedel, ali bi se jezil ali smijal, in v takšnem negotovem stanji je poslušal novo pesem o sebi. Da bi vender käj začel, obrisal si je s čistim belim robcem zapotene naočnike, grdo pogledaval zdaj jednega, zdaj drugega, ali ko je videl, da ni konca nagajive pesmi, udal se je usodi svoji, zgrabil kitaro in po stari navadi spremljal petje.
»Zivio, Feodor Veselico!« zagrmelo je zdaj po dvorani in tovariši kar niso mogli utihniti od silnega smeha. Feodor še zmeraj ni zinil besede, zakaj kar ni si mogel umisliti prave, da bi nagajivce oštel, kakor bi bil rad. Naposled sede na staro svoje mesto in naroči polič vina.
»Še polič za kazen, ker ni prišel ob ustanovljeni uri,« oblastno ukazuje Zagorski. Feodor je zopet prebledel od jeze, ali hitro se je umiril in vse je bilo v starem tiru, zlasti ko sta še dva vesela častna uda prišla v gostilno. Naglo je potekel čas do desetih. Tedaj je Zagorski nasvetoval, da bi vsi šli k počitku.
»Ne, zdaj pa prav ne grem, in vi tudi ne pojdete,« odločno ugovarja Veselko, »saj je med vami menda pač ni zaspane šleve, ki bi sramotila vso »Zadrugo«. Veste kaj, mi pojdemo zdaj vsi skupaj na izprehod, mrzli zrak nam bode pregnal spanje, a mi je bodemo drugim, ljudem. Pojdimo izvoljenim našim gospodičinam pod okno pet!«
»Ne, tega pa nikakor ne, to bi bilo preveliko odlikovanje, katero bi zopet komu nas utegnilo nakopati sitnosti,« brani se Zagorski.
»Ali vzbuditi jih moramo, saj sem tudi jaz zaradi njih moral iz postelje,« zavrnil mu je Veselko in ni odjenjal od svojega naklepa.
Bila je temna zimska noč, semintja so brlele redko nameščene mestne svetilke, a če je za kakim posameznim oknom še gorela luč, bilo je to nekaj nenavadnega in nehote si mislil na kakega bolnika,
ki ne more spati. Trdi sneg je škripal pod nogami in po tihi noči se je jasno razlegal vsak človeški glas. Zadrugarji in njih častna tovariša so na tem čudnem izprehodu bolj čutili nego videli drug dru-zega. Kakor bi jih bilo samih pred seboj sram, šepetali so le bolj potihoma in niti smijati se niso prav upali, če je kdo kako burkasto rekel.
»Tu gori stanuje Hermina«, pokaže Glavina na okno prav nad mestno svetilko. Vsi so obstali in umolknili, kakor bi ugibali, čemu so prav za prav prišli semkaj V tem zakriči Veselko na ves glas : »Davor 1 Davor!« potem malo zazvižga in zopet kliče »Davor!«, ako-prem je poslušni psiček takoj na prvi klic priskočil, mahal z repom in se mu vzpenjal ob kolenu. Tovariši so hitro razumeli Feodorovo zvijačo, zato so vsi po vrsti jeli klicati nesrečnega kužka, ki je naposled začel milo cviliti, da bi gospodarjem razodel navzočnost svojo. Krik in smeh sta Hermino res vzdramila. Radovedna odpre okence, da bi videla, kaj se strašnega godi na ulicah; kakor hitro pa je spoznala zadrugarje, zaloputne okence in skoči nazaj v sobo. Zadovoljni s prvim uspehom, šli so zadrugarji dalje in vzbudili so še nekoliko gospodičin.
V	tem se iz tretjih ali četrtih ulic čuje zategel glas: »Hvaljen bodi Jezus Kristus! Deseta ura je odbila; pazite na ogenj in sveče, da ne bode nobene nesreče! Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
»Oho! Kaj pa je to?« vpraša Veselko in se čudi.
»To ti je nočni čuvaj prnjavorski«, razlaga mu Zagorski, »hoditi mora po vseh ulicah, in se vsak čas oglašati za dokaz, da vrši službo svojo. Prva skrb mu je paziti na ogenj.«
»Izvrstna misel mi je šinila v glavo«, smehljaje se zašepeta Veselko, »dovolj smo klicali ubogega Davorja; mogli bi mu pamet zmešati. Veste kaj, oponašajmo čuvaja, vsak v drugih ulicah!«
Razposajeni zadrugarji so nasvet brez ugovora odobrili, razšli se po dva in dva skupaj po najbližnjih ulicah ter jeli zapored oponašati čuvajev klic. Čuvaj je kär ostrmel in poslušal. »To je moj glas«, govoril je sam v sebi, »in vender ni moj. Ni mogoče, da so mi imenovali tekmeca tovariša; saj dva ne bi mogla živeti ob oskromnem zaslužku; in čemu bi bil drugi čuvaj, če sem jaz trideset let znal sam obvarovati Prnjavor ponočnih nesreč, znal ga bodem varovati tudi še v bodoče.«
V	tem se njega klic razlega iz drugega kraja. Čuvaj sluša in sluša in zopet ugiba: »Saj vender ne sanjam, pijan tudi nisem — kaj, ko bi bili duhovi?«
Ta misel ga je čisto preplašila in jel se je tresti po vsem telesi. Da bi mu v tihi, temni' noči bilo vsaj nekoliko lože pri srci, začne klicati: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ali takoj mu je vsaka beseda odmevala iz dveh, treh ulic zajedno. Napotil se je torej proti mestni hiši budit stražo. »To so pijanci«, zavrne mu desetnik, nejevoljen, da ga je vzdramil iz trdega spanja, in ukazal je dvema stražarjema, naj gresta lovit ponočnjakov. Zadrugarji so v tem zdaleč sledili čuvaja, toda ko so ga čuli trkati pri mestni straži, poslovili so se hitro in se tiho zmuzali vsak na svoj dom. Zastonj so stražarji iskali nepokoj-nežev; ni in ni jih bilo. Tudi skrivnostnega klica niso čuli in strašno so se znosili nad bedakom, ki je pijan najbrž čul sam svoj glas. Stari čuvaj je voljno poslušal hude psovke in grajo desetnikovo; ali vse žive dni je pomnil, kako je tisto noč v Prnjavoru strašilo, in čudne stvari je pripovedoval, kadar je imel kakšnega vernega poslušalca.
VIII.
Napočil je lepi božični čas, ki ga vsakdo najrajši praznuje doma med svojci. Navzlic hudi zimi in silnim zametom gre na pot, kdor more, da bi lepe dneve prebil v krogu roda svojega; a kdor ne more domov, poišče si kako znano prijateljsko rodbino, da čez praznike ne bode sameval. Malokje so se stare božične šege tak6 lepo ohranile, kakor v Prnjavoru. Ko je na Sveti dan odzvonilo poludne, izpraznile so se ulice in bilo je tiho in mirno, kakor da so vsi ljudje pomrli. Niti iz gostilnic nisi čul navadnega vrišča, in če si stopil vanje, videl si prazne mize, ali nikjer žive duše. Saj so ta dan prnjavorski gospodarji, prav kakor stari Sloveni, gostoljubno odprli vrata doma svojega, in dobro jim je došel vsakdo, ki ni imel svojega ognjišča. Tudi zadružna miza »Pri parobrodu« je božične dneve bila prazna; zadrugarji so dobili toliko vabil, da vseh niti vzprejeti niso mogli. Po praznikih se je začelo koledovanje in bilo je nove zabave. »Adam in Eva« sta hodila od hiše do hiše in prišla sta tudi v »Zadrugo«. S seboj sta nosila drevo, zapela pod njim staro pesem, naposled pa se je oglasil »bog oče« ter ja zapodil iz raja. Za »Adamom« so prišli »trije kralji«, in potem se je začel predpust. Ni ga bilo večera, da se ne bi pridrevile posamezne pustne maškare ali več njih skupaj v gostilno »Pri parobrodu«, in šalile so se z zadrugarji in jim nagajale, kakor so največ mogle.
Predpustom so minile »plesne vaje« in tudi pravih »balov« je čitalnica napravila samo dva, zakaj čitalničarji so se hote ali nehote
morali udeleževati takozvanih »purgarskih plesov«, da ne bi žalili dobrih prnjavorskih meščanov. Po starodavni navadi je vsako predpustno nedeljo v drugi gostilni bil »purgarski ples«, na katerem so bili zastopani prav vsi stanovi.
»V nedeljo je prvi meščanski ples«, rekel je Zagorski in videl si mu na obrazu, da namerava nekaj imenitnega povedati. »Ze stari latinski pregovor veleva: ,V Rimu živi po rimski šegi'; in ta resnica velja še dandanes za vsak kraj, torej tudi za Prnjavor. Mi smo doslej imeli svoje veselice zato, ker ni bilo drugih. Odslej bode drugače; začele se bodo javne zabave, ali hudo bi nam zamerili, če nas ne bi bilo poleg.«
»Prazen strah, Milivoj,« seže mu Veselko v besedo, »brez nas je ne bode veselice v lepem Prnjavoru.«
»Nikar me ne moti, kadar govorim,« huduje se Zagorski. »To še ni dovolj; mi se moramo tudi zmeniti, kako se bodemo na teh meščanskih zabavah vedli. Jaz, pristni Prnjavorec, sodim, da nam treba paziti na dvoje: prvič moramo pokazati meščanom, da jih spoštujemo in da se tudi po naših žilah pretaka meščanska kri, in drugič moramo povzdvigniti čast ,Zadruge' naše.«
»Zivio, Milivoj!« pritrdijo mu tovariši, govornik pa nadaljuje:
»Mislim torej, da moramo na teh plesih bolj odlikovati meščanske hčere, nego naše čitalniške gospodičine. Podvizati se moramo, da bodemo vselej prvi na plesišči in da vsi zajedno nastopimo ter jasno pokažemo navzočnost svojo. A naposled mislim, da moramo prav mi izvoliti kraljico plesu. V ta namen bodemo kmalu po začetku razsodili, katera je najlepša, potem pa bodemo vsi po vrsti vso noč ž njo plesali, a med počitkom jo bode vsak pot kdo drugi vodil po dvorani in jo kratkočasil.«
»Izvrstno!« vzkliknili so vsi jednoglasno.
»Naj Prnjavorci vidijo, kdo je ,Zadruga' in kaj premore!« dodal je ponosno Veselko.
»Tako je!« pritrdita mu Radinič in Filipovič, Glavina pa se je prav široko nasmijal in rekel:
»Tako bodem plesal z meščanskimi deklicami, da se bode Her-mina kar tresla od jeze in zavidnosti!« —
Velika dvorana »Pri zlatem jagnjetu« je v nedeljo bila lepo po-čejena in razsvetljena in pöd je bil tako namazan z mijlom, da je kar dričalo pod nogami. Že so dohajale prnjavorske matere v najlepših opravah, nekatere so celo prišumele v svilnatem krilu ter prav oprezno sedale po belo pogrnjenih stoleh ob zidu. Pred njimi so hčere njih
kär stoje čakale srečnega trenutka, da si ne bi prevred zgnele skrbno zlikane obleke, in željno* so upirale oči zdaj proti vhodu, zdaj na galerijo, če se godci pač že pripravljajo. Nekatera si je pahljala od nemira goreča lica, druga je stopila k prijateljici svoji, popravila ji cvetko, pripela slabo prišiti trak, ali pa začela kakšen pomenek. Moškega še ni bilo nobenega blizu. V tem pridejo zadrugarji vsi zajedno, postavijo se pod svetilo sredi dvorane, natikajo si bele rokavice in se ozirajo okolo po deklicah. Danes je tudi Zagorski del naočnike na nos, kakor da bi bolje mogel iztekniti »kraljico«. »Zadruga!« zašepetala je premožna mamica sosedi svoji in zadovoljno se ji je zasvetil okrogli obraz ; deklicam pa je utripalo srce od nepotrpežljivosti in — negotovosti.
Zadrugarji se niso dolgo obotavljali; hitro so si izvolili vsak svojo plesalko, vodili jo po dvorani in brž ko je kapelnik Beranek potegnil po goslih, zavrtelo se je vseh pet parov in po bliskovo so leteli okolo in okolo, da jih niso mogle slediti oči srečnih mater. Za prvo deklico je vsak kär takoj drugo prijel za roko in predno se je dvorana napolnila, bilo je vse živahno in veselo, ker za zadrugarji niso hoteli ostajati niti drugi mladi ljudje. Med zadnjimi je prišla na plesišče Hermina z materjo in mlajšo sestro svojo. Imela je črno svilnato obleko, zapeto do vrata. Pri vhodu se je ozrla po dvorani, kakor bi nekoga iskala, in ko je zapazila Doro in Slavo, šla je k njima.
»Danes črna?« vpraša jo Slava.
»A, prosim te, kdo bode plesal v tej mešanici,« odgovorila je Hermina zaničljivo in glasno, da jo je čul Zagorski, ki je ravno mimo nje šinil z meščansko deklico. »Prišli smo le malo pogledat; najrajša bi bila ostala doma, toda oče ni dovolil, da se ne bi zameril meščanom. Umekni se malo, da sedem med vaju in se bodemo vsaj käj smijale.«
Dora, ki je nocoj bila slabe volje, prikimala ji je smehljaje, da se ujema ž njo; židovka pa je sodila, da ji ne bi bilo ni v škodo, ni v sramoto, če bi plesala, in kär kvišku je skočila, kadar jo je kdo prosil za »jedenkrat na okolo«.
V tem je ostali mladi svet plesal, da se je vse prašilo, in vroče je bilo, da so sveče jele kär brleti. Minili sta prva polka in prva mazurka. Tedaj je Zagorski tovariše svoje zbral okrog sebe sredi dvorane in vse zapored vprašal, o kateri sodijo, da je najlepša. Ujemali se niso, vsak je imel drugo v oččh.
»Ali ste nocoj vsi slepi?« graja jih Zagorski, »poglejte tja na öni-le rajski cvet! To vam je rožica, ki ne vzrase na vsaki gredici ; kako ukusno, kako lično je vse na nji! Rast in oprava, vedenje in sukanje, kako je vse v lepem skladu. In ta ljubki podolgasti obraz z
orlovim nosom in modrimi očmi, ki so v zanimivem nasprotji s črnimi lasmi!«
»Milivoj, pesniška žila tvoja je danes silno razdražena,« seže mu Veselko v besedo in zmaje z glavo, kakor da on ne vidi tolikanj hvaljenih svojstev. Lahkovernejši so bili ostali zadrugarji in ko se Za-*	gorski ni naveličal s pesniškim oduševljenjem slaviti neznano deklico,
udal se je tudi Veselko in vsi so jo jednoglasno izvolili »kraljico plesa«. Zagorski se je prvi poklonil izvoljenki, prosil jo za »četvorko« ter jo vzel izpod pazduhe in vodil po dvorani. Za njim so prihajali po redu vsi tovariši njegovi. Vsak si je izprosil jedno prihodnjih »če-tvork« in se ji ponudil za spremljevalca med počitkom. Predno se je prav zavčdela redkega odlikovanja, zavezala se je »kraljica« za vso noč. Niti med plesom niti po plesu ni utegnila sčsti k materi, ampak kar neprenehoma se je vrtela in se izprehajala po dvorani z jednim izmed petih zadrugarjev. Nič ni bila prevzetna in čisto nedolžno se je veselila mlade dobe svoje; vender pa se je po malem tudi v nji budil dekliški ponos, ko je vedno čula toliko dobrikanja, ali če se ji je zdelo, da si gospodje sredi dvorane šepetajo o nji, ali da jo neke go-spodičine zavidno obirajo. Četudi je nocoj prvikrat bila na plesu, to je le skoro čutila, da ni zadnja v tej nenavadni množici.
Veselko še zmeraj ni bil prav zadovoljen s »kraljico«, dasi sam ni vedel, kateri drugi gospodičini bi dosodil to kratko čast. Ko sta z Zagorskim ravno zopet skupaj stala pod svetilom, vprašal ga je:
»Milivoj, kdo pa je uprav ta naša ,kraljica'?«
»Kdo?« ponavlja Zagorski z zategnjenim glasom in se nasmeje, »prijatelj, tega ti jaz ne vem povedati, niti sem sploh na to mislil. Povprašajva koga domačih ljudij.«
Res čudno je bilo naključje, da nihče navzočnih gostov ni poznal »kraljice«. A kako bi jo tudi kdo poznal, saj deklica se ni genila z domi, in če je kdaj kam šla, zmenil se ni nikdo zanjo v preprosti vsakdanji nje obleki.
>	Ko so se gospodje vpraševali drug druzega in nihče ni vedel
odgovora, oglasi se starejši meščan:
»To je Pavličeva Mara iz turške krčme.«
»Iz turške krčme?« ponavlja Zagorski in se čudi. »Prnjavorec sem, ali tega imena še nisem čul nikdar.«
»Majhna kmetska krčma je to«, razjasnuje meščan, »tam doli za Volčjim potokom. Nekdaj se je reklo ,Pri turškem sultanu', toda zdaj ljudje pravijo kar ,turška krčma'. Sedanji gospodar se je šele pred
nekoliko leti s kmetov preselil v mesto in ima še zmeraj največ s kmeti opraviti. Pošten,, miren mož je, ki nikogar ne nadleguje, zato ga ljudje malo poznajo. Sam ne morem prav razumeti, kako in kdaj se je njega Mara izpremenila v takšno gizdavo gospodičino.«
Rekočni mož bi se bil še rad zgovärjal, ali Zagorski in Veselko sta dovolj zvedela in sta šla zopet plesat, drugi ga pa tako ni poslušal. V tem je bilo skoraj že polunočl in začela se je ura velikega počitka. Hermina in tovarišfce nje, ki so le iz posebnih ozirov ,počastile' z navzočnostjo svojo ta ples, šle so tedaj domov. Akoprem so tožile, kako je bilo dolgočasno, drugi dan so pri strini prav one vedele največ povedati. Vse drugače so zadrugarji počastili meščansko veselico. Zvesti svojemu sklepu so vso svojo društveno okretnost in uglajenost posvetili »meščanskim hčeram«, in ne le »kraljica«, tudi ostale deklice so ž njimi bile popolnoma zadovoljne. Ko se je opolu-noči izpraznila dvorana in je vsa družba posedla za dolge mize v gostilni, našel si zadrugarje zopet sredi meščanov in videlo se je, kakor da so se dobri prijatelji zbrali na skupne gosti Zagorski je sedel poleg »kraljice« in tako se mu je otajalo srce in razvezal jezik, da bi bil človek mislil: čisto je pozabil strine in tudi — Vere. Po vsi sreči nista bila sama, ali bučna družba ni dala nikomur, da bi se pogreznil v sladko čuvstvovanje. Začele so se zdravijce. Veljaven meščan je napil gospodi »Zadruge« in gromoviti »živio!« se je razlegal po tesnih prostorih, dokler ni vstal Zagorski in v prelepem govoru slavil meščanstvo sploh, zlasti prnjavorsko ter matere prnjavorske in lepe njih hčerke. Zdaj je zdušnost bila še večja in vsakdo je hotel sam trkniti z zadrugarji. Timofejeva Tinčica, ki je sedela kraj poročnika Filipo-viča, od velikega veselja in zadovoljstva ni mogla krotiti urojenega nagona in z zvonkim glasom svojim je zapela prelepo narodno pesem. Gospodje so začeli ploskati, druge deklice pa so hitro pritegnile s Tinčico in precej je vsa družba pela ž njo. Za prvo pesmijo je prišla na vrsto druga in umolknile so šele, ko je kapelnik Beranek na galeriji zagodel prav okroglo, ki je privzdvigala pete in zopet zvabila v dvorano plesalke in plesalce, pokrepčane na telesi in razgrete na duhu.
(Dalje prihodnjič.)
Na Črni prsti.
Spisal Jož. Vesel.
ežela kranjska ima na Gorenjskem kraje, kateri se zaradi prirodne slikovite lepote svoje smejo primerjati imenitnim delom Švice. Takšen kraj je b o h i nj s k a dolina. Na severu kipi velikan Triglav v sinje nebo; na jugu se Črna prst najviše dviga proti nebu. Ta gora sicer ni posebno visoka, a znana je zaradi mnogovrstnih cvetic in rastlin, ki rasto na nji; prelep je tudi ž nje razgled, zlasti na južno zapadno stran. Navadno hodijo nanjo iz Bohinjske Bistrice, kjer je dokaj hribovskih vodnikov. Skoro za vasjo se prično tla dvigati; po pašnikih in hribovskih travnikih ti je hoditi kake pol ure, da prideš v gozd. Čisti zrak in vonjava tisočerih cvetic te razveseljuje, da prav lehko hodiš za vodnikom po strmih potih. Po nekod že čuješ kravje zvonce, gotovo znamenje, da si blizu planine. Res pozvanjajo čimdalje glasneje in pogosteje, in ko prelezeš strm rob, ugledaš v gorskem kotlu cele vrste koč, ki so videti kakor vas. To je planina bohinjske sirarske zadruge. Nad polu-drugo sto krav stoji in polega okrog koč in po sosednih rebrih. Prijazno nas vzprejmo pastirji ter nas pogoste z izbornim mlekom, su rovim maslom in sirom, kar nam kaj dobro tekne po težki hoji. Ker solnce že zahaja in noč v gorah naglo nastopa, prosimo sirarjev prenočišča. Radi nam prepuste kočo v ta namen. Ležišče je kaj preprosto: nekoliko sena okolo ognjišča; a pravemu hribolazcu zadošča do cela. Pastir nam zakuri ogenj, prinese dobre vode, želi lehko noč in odide. Nekaj naših tovarišev poleže po senu in zaspi; drugi sedejo pred kočo na skale. Nebo je jasno; ugledati ni najmanjšega oblačka. Sosedne gore so v črni temi; po nekod se oglašajo kravji zvonci; govedo zvečine leži in prežvekuje; samo hudomušni prasci se pode in krulijo ; nagajivi kozliči pa skačejo in se trkajo po strehah nizkih koč. Luna počasi vzhaja nad jugovzhodnimi gorami; bleda njena luč čarobno seva na sivo skalovje severozapadnih planin; seva se glasi tožno skovikaje. Hitro mine ura za uro; o polutreh je treba odriniti, ako hočemo pred solnčnim vzhodom priti na vrh gore. Vsa družba vstane; z mrzlo vodo si izmijemo zaspanec iz očij; požirek žganja, da se človek nekoliko ogreje in okrepča, in potem 'naprej. S prižgano sve-tilnico stopa Bohinjec pred nami; svet je skalovit; pot neznano strma. Za pol ure hoda se zavije pod skalnato steno, ki z desne strani vis1'
nad nami; na levi strani globoka strmina; steza sila ozka. Pozna se le, da so tudi drugi ljudje hodili po nji; uglajena ni, zavarovana tudi ne. Počasi korakamo drug za drugim. Na vzhodu se dani; svetloba je bleda, ali jasni se čimdalje bolj. To speši korak; vsakdo se boji, da ne bi zamudil solnčnega vzhoda. Zdajci zakliče nekdo pri prvih — kaj je neki ? Novinec hribolazec je našel prvo očnico. Kakšno veselje, ko jo vtakne za klobuk ! Pot je hipoma strma. Kakor prislonjena lestva je stisnjena med skalnate stene; visoko je treba vzdvigovati kolena; često te jeden korak po kamenji privede za dva koraka nazaj. Spominska pločica z razpelom na desni oznanja, da se je ondu ponesrečil nabiralec očnfc, padši čez strmino. Daleč ni več do sedla in odtod ne do vrha; torej podvizajmo se! Zdanilo se je, ne da bi bili prav vedeli, kdaj. Sicer je še somrak, 6na siva svetloba, ki nam kaže prirodo kakor spečo in brezbarveno, a pot vidimo dobro. Dospevši na sedlo, ugledamo vrh in čujemo tudi planinske kavke, ki letajo okolo njega ter kriče s prijetnim glasom. Mrzel veter brije; deje nam malone dobro, kajti znoj nam obilo rosi čelo. Na vrhu pa se moramo zaviti v plašč in stisniti za skalo, sicer bi neprijetno čutili ostro sapo. Okrepčavši si lačni želodec in žejna ustna, pričnemo ogledovati okolico.
Črna prst je čudna gora; na južni strani iz doline do vrha porasla s travo, katero poleti kose Tolminci, na severni strani pa navpična stena in potem jasen gozd. V travi na južni strani rasto očnfce kakor pri nas marjetice, takö da ni gore, kjer bi jih bilo moči nabirati lože. Triglav in njegovi sosedje se vidijo kakor ogromno sivo pečevje, na katero je postavljena visoka piramida. Na vzhodu se kaže ognjenordeč pas; žarki sevajo skozi meglo, kakor bi se bliskalo. Triglavova skupina izpreminja vsak trenutek barvo: poprej siva, videti je sedaj modrovijolčasta, potem zamolklordeča, in sicer vselej najprej Triglavov vrh. Čim više se vzdviguje solnce, tem bolj se pomika barva v dolino ; na vrhu pa se že kaže druga. Solnce nam je še za goro, ko se že Triglavov vrh sveti v prelepi rdečici. Vsa okolica je še siva; bližnji vrhovi so vijolčasti, daljni pa modri in zamoklo-žolti; Triglav sam se leskeče kakor razbeljeno železo. Ta prizor je toli krasen in slikovit, da mora prevzeti vsakogar. Kdor ni v gorah videl solnčnega vzhoda, ne pozna krasote prirodne. Dolge sence gora, ki leže v ravnini italijanski okolo Vidma, prihajajo vedno krajše; tu in tam se sveti v ravnini kaj belega: mesta in vasi italijanske; dolge proge se vijo po vsi ravnini: reke so, ki se izlivajo v oglejski zaliv. Daleč na jugu se kaže svetlomodra proga, komaj vidna: morje jadransko. Z daljnogledom vidiš skupino hiš in visok stolp: Oglej in
stolp njegove bazilike. Tolminski in vipavski hribi se vidijo kaj nizko; v dolino gledaš kakor iz balona. Ljubljansko polje se kar izgublja; veliko Smärijno goro pa moraš že neka časa iskati, predno jo ugledaš, tako je majhna v soseščini Grintovca. Prav lepo se vidi, kako se znižujejo Alpe proti jugu in vzhodu; Karavanke in kamniške planine, skupina Julijskih alp so zadnje znatne višine; drugih južnih in vzhodnih vrhov že ne moremo več imenovati gorovja.
Komaj je vzšlo solnce, poleže se mrzli veter. Prijetna toplota nastane, katera se pa že proti deveti uri izpremem v vročino. Solnce tako pripeka, da je treba sleči suknje. Na obzorji nastaja oni dim, ki nam jemlje pogled v daljo, zato se odpravimo na odhod. Vsakdo si natrga nekaj očnic in drugih cvetic, s katerimi si nakiti klobuk. Jedenkrat še pogledamo z višine in jamemo stopati nizdolu. Izberemo si pa drugo pot, ki je dosti krajša, a jako strma in kamenata. Prijetno je mladim ljudem, ako se po kamenitih drsah vozijo z brega. Dobro in široko moraš stopati na trdo podkovane čevlje; močno palico moraš trdno zastavljati v kamenje in se potiskati ž njo, potem pa gre nizdolu, da je veselje. Tisoč in tisoč kamenov se vali s teboj, a ker jih prožiš sam, vale se pred teboj in te ne morejo poškodovati. Nevarna pa je taka vožnja, kadar se več oseb pelje druga za drugo po produ; lehko bi koga pobilo kamenje. Zato se navadno pelje drug poleg druzega. Ni polovice toliko časa ne potrebujemo z gore nego vkreber; opoludne smo že zopet na Bistrici.
Mladenič nezvest.
srce imel je nezvesto,	»Ne vidiš, da plava po vodi Mladenič si drugo je zbral; Naproti nesrečen mrlič ;
Broddr ga je s svati, z nevesto	Dekletce bled6 je . . . le k prodi K poroki čez reko veslal. Iz srede požuri čolnlč !
Brodar se uprl je ob veslo,
Omahnil je ženin na rob; Hitreje veslanje ga streslo,
Li ona da našla je grob ?	y.
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
V.
Sestanek z Eminom in vrnitev v Evropo.
tanley je imel še jeden dan hodä do jezera Albert-Njanza, ko mu pridejo naproti domačini iz vasi Konvalli s poročilom, da je dobil njih poglavar od belokožca »Malejja« črn povezek za Stanleya. Ostali so čez noč pri njem ter mu pripovedovali o velikih ladjah in o mnogo drugih rečeh. Stanleya je vse to neizrečno razveselilo, ker ni več dvojil, da je oni »Malejja« Emin paša. Druzega dne dospe Stanley v Kawalli, kjer dobi v črn povezek zavito Eminovo pismo. Ta mu naznani, da je slišal o prihodu belokožca, ali da ne more ničesar zanesljivega zvedeti, ker se doma čini jako boje Kabba-Rege, kralja Unjorskega in v tujcih vidijo Un jorske vojake. Prosi ga pa, da ostani tako dolgo na sedajšnjem mestu, dokler se ne posreči Eminu najti ga.
Stanley odpošlje Jephsona z močnim oddelkom, da spravi ladjo v jezero in poišče Emina. Dne 26. malega travna leta 1888. dospe Jephson v Msua, najjužnejšo postojanko Eminove pokrajine, srčno vzprejet po tamošnji egiptovski posadki. Stanley pa pride dne 29. t. m. do onega mesta, kjer se je že bil vtaboril dne 16. grudna leta 1887. Popoludne ugleda parnik »Khedive«, kateri se bliža njega taborišču. Ob 7. uri zvečer so bili Emin paša, kapitan Casati (Lah) in Jephson pri Stanleyi in druzega dne preložijo taborišče na ugodnejše mesto, kjer ostane Stanley z Eminom do dne 25. velikega travna. Stanley se je motil kar se tiče Eminovega položaja, ko je nastopil to požrto-valno potovanje, da reši junaka; zakaj njemu je bil Emin drugi Gordon. Voljno je pretrpel grozne težave in je bil malone vsak dan v smrtni nevarnosti neprestano predirajoč v osrčje afriško, da doseže svoj smoter. A skoraj hladno je vzprejel Emin rešitelja svojega.
Emin je imel v svoji pokrajini dva bataljona rednih vojakov, precejšnje število dobrovoljcev, mornarjev, rokodelcev, pisarjev in stre-žajev. Stanley izkuša z vso zgovornostjo prepričati Emina, da mu ne bode mogoče obdržati se v tej pokrajini. Ali Emin se ne more odločiti ter ima vsakovrstne izgovore in premisleke. Kazal je na to, da bi moral z ženami in otroki kakih 10.000 ljudij s sabo vzeti in za toliko
število ne bi bilo dobiti dosti nosačev. Stanley pa mu odvrne, da ima Emin 200 oslov, na katere posade otroke; ženske pa bi morale hoditi peš, kar bode prijalo njih zdravju; saj so tudi Sansibarčanke hodile peš s Stanleyem na njega drugem potovanji povprečno skozi Afriko. Hrane bode dovolj za vse, ker ima Emin nekaj tisoč goved; žita in sočivja pa dobe medpotoma. Pri drugi priliki zopet je bil Emin voljan odpotovati, ker so mu delali mnogo sitnostij ter njega ugled pri domačinih izpodkopavali Egipčanje, katerih je imel okolo sto. Drugi vojaki pa niso mislili na odhod, ker so se tu večinoma poženili in udomačili in se jim je godilo bolje nego v Egiptu. Kapitan Casati se je izjavil, da se hoče glede vrnitve na morsko obrežje ravnati po Eminu.
Dne 25. velikega travna je zopet odpotoval Stanley, zapustivši Eminu častnika Jephsona in 13 Sudancev, Emin pa mu je dal sto nosačev domačinov. Tedaj pač še Stanley ni slutil, kako grozne nevarnosti in kako tožna presenečenja ga čakajo na tem potovanji. Odpotoval je nazaj v Jambuja, da združi v raznih trdnjavicah zaostale ljudi svojega spremstva ter se potem zopet vrne z onimi in z vsem blagom do jezera k Eminu. Po preteklih 14 dneh je bil zopet v trdnjavici Bodo, katere okolico so bili tam zaostali ljudje dobro nasejali, da jim je zraslo dovolj živeža. Tu najde stotnika Nelsona in poročnika Stairsa. Dne 17, velikega srpana dospe v naselbino Banalja, blizu tisoč kilometrov od jezera Njanza oddaljeno, kamor je hodil od jezera 82 dnij. Tu najde zadnje ostanke v Jambuji pod poveljnikom majorjem Barttelotom zaostale ekspedicije. Ob ograji je stal zdravnik Bonny, jedini ostali Evropejec, in poročal Stanleyu o velikih nezgodah. Majorja so umorili Manjuemci, a drugi Evropejci so se vrnili po reki nizdolu, ker so verjeli po begunih raztreseni novici o smrti Stanleyevi. Od 257 mož jih je našel še 71 in od teh je bilo samo 52 za službo sposobnih. Odšli častniki so pa tudi vzeli s sabo vso Stanleyevo zasebno prtljago, zdravila, mijlo, sveče in živež kot »nepotrebne reči«, da Stanley sedaj ni imel najnujnejših stvarij za vrnitev k Eminu.
Ukrenil je vse potrebno za vrnitev k jezeru in nastopil tretjikrat dolgi in pretežavni pot. Nabral je izdatno število ladij, na katerih je ukrcal bolnike in blago. Mnogo skrbij so mu provzročili domačini z vednimi napadi ter mu delali mnogo škode. Ker pa je prepočasi napredovala vožnja po Aruwimiju, zapustil je dne 30. vinotoka reko sto angleških milj nad Banaljo. Na daljnem potovanji mu je umrlo mnogo Manjuemcev na osepnicäh, katera bolezen pa se ni poprijela Sansibar-cev, katerim so že početkom potovanja na parniku »Madura« bili cepili
koze. Potuje ob desnem bregu reke Ihuru, pritoka reke Ituri (Aru-wimi), pridejo v rodovit kraj, kjer se po I4dnevnem stradanji do dobra nasitijo. Zaradi preobile hrane pa več ljudij oboli, kajti v tropiških krajih treba zmerno živeti. Ujamejo nekaj pritlikavcev in jih vzamejo s sabo za vodnike. Brzo zgradijo most in tako prekoračijo reko ter dospo v deželo »Wambutti-pritlfkavcev«, s katerimi se bojujejo dan za dnevom. Ker mu pa ujeti pritlikavci nalašč ne kažejo pravega pota, izpusti jih Stanley in slede slonovim stopinjam dospe v puščavo.
Sredi pragozda se vtabori, da dobi potrebnega živeža. Na vsem svojem potovanji ni bil tako blizu smrti za lakoto nego tu. Umrlo mu je za lakoto v tem taboru 21 mož. Odposlal je 150 s puškami oboroženih mož v 15 milj oddaljeno naselbino nazaj, da poiščejo potrebnega živeža, a izostali so 7 dnij — za gladu umirajoče tovariše dolg, dolg čas. Šestega dne v jutro si pripravijo v taboru zaostali ljudje obed, in sicer lonec masla, obilo vode, lonec zgoščenega mleka, skledico moke — in vse to za 130 oseb! Stanley tedaj zapusti zdravnika Bonnya in 10 mož za stražo pri bolnikih in opešancih v šatoru in gre na pot iskat svojih ljudij. Medpotoma najde več mrtvih Ma-njuemcev in drugega dne tudi pogrešance, s katerimi se že na večer vrne z urnimi koraki v taborišče. Prinesli so obilo banan, smoke v in mesa. Dne 20. grudna dospe do trdnjavice Bodo, kjer najde poročnika Stairsa in 51 mož, ali tako zaželenih novic o Eminu in Jephsonu ne dobi. Po tridnevnem odmoru odpotuje združena ekspedicija in dospe dne 9. prosinca leta 1889. do pragozdnega roba. Vznemirjen zaradi negotove usode Eminove in ker mu ekspedicija ni napredovala dosti brzo, hiti dalje z močnim spremstvom, zapustivši velik del tovorov in 124 mož s tremi častniki v dobro utrjenem taborišči vzhodno od reke Ituri in dospe v ravnino, prav prijazno vzprejet od domačinov, ki ga radovoljno preskrbe s potrebnim živežem. A tudi sedaj ni ni duha ni sluha o Eminu.
Dne 18. prosinca je prišel tretjikrat do jezera Albert-Njanza, pre-hodivši od meseca velikega travna minulega leta 1300 milj. Že dva dni prej je dobil jako vznemirjajoča pisma od Emina in Jephsona. V Stanleyevi odsotnosti je nastala rabuka med Eminovimi vojaki in dne 18. malega srpana leta 1888. ujeli so vojaki Stephsona in Emina in mu odpovedali pokorščino. Kmalu potem so prišli tudi Madijevci mnogobrojno v deželo, premagali Eminove vojake in se polastili dežele od mesta Lado do Dufile ob belem Nilu. Domačini so se pridružili krivemu preroku in opustošili deželo. Šele meseca listopada so osvobodili častniki na zahtevanje vojakov Emina in Stephsona. Pri
Dufile (severno od Wadelai) so pa Eminovi vojaki zmagali Madijevce, kateri so se umeknili proti severu. Stanley je pismeno obvestil Stephsona o svojem taborišči blizu Kawallija, kamor je došel Stephson že početkom svečana in mu še ustno poročal o dogodkih zadnjih mesecev. Emin je jako omahoval glede odhoda. Stanley pa je poslal po zaostalega poročnika Stairsa, kateri je prišel nekoliko dnij potem v Kawalli, kjer je sedaj bila združena vsa ekspedicija. Zajedno naznani tudi Eminu o namerah svojih in zahteva od njega odločen odgovor glede vrnitve. V slučaji neugodnega odgovora pa hoče uničiti strelivo ter se vrniti do morja.
Emin mu poroča, da je dospel v ravnino pod Stanleyevim taborom in na dveh parnikih s sabo pripeljal prvi del onih, ki žele zapustiti deželo. Dne 17. svečana je prišel s polkovnikom Selim Beyern in drugimi častniki k Stanleyu, da se ž njim pogodi o času in načinu vrnitve. Po Eminovem mnenji zadoščal bi rok 20 dnij, da se vsi združijo v Kawalli. Parnika sta se vrnila že prej po drugi del izseljencev v Wadelai, kjer je v tem buknil zopet vstanek in spravil na površje uporne častnike. Emin se je vrnil v svoj tabor ob jezeru, Selim Bey pa s častniki v Wadelai. Zaradi neumorne požrtvovalnosti zdravnika dr. Parkeja, kateri je dan za dnevom lečil blizu sto bolnikov, imel je Stanley dne 1. malega travna 280 krepkih in zdravih mož na razpolaganje. Tačas so nosili domačini in Sansibarci od jezera na visoko planoto begunov tovore — prav ničevo šaro, katere pa potem niso mogli vzeti s sabo.
Mesec dnij po odhodu Selim Beyevim v Wadelai je priplul zopet parnik na južni konec jezerski s pismom na Emina, da zbira Selim v Wadelaju za odhod ljudi, ki bodo zbrani v treh mesecih na določenem mestu, kar je prav razveselilo Emina, svojim častnikom preveč zaupa-jočega. A Stanley se je prepričal že prej, da nima Emin nikake oblasti več v svoji pokrajini in da je popolnoma odvisen od upornih častnikov. Stanley je spregledal vse nakane, zbral svoje častnike vpričo Emina ter jim vso stvar izročil v presojo. Omenil je vseh dogodkov zadnjih mesecev, trikratni upor Eminovih vojakov in njih nakano, zvabiti Stanleya v past, vzeti mu vse strelivo, opleniti ga še drugih stvarij in ga poditi nazaj v puščavo — v gotovo pogubo. Minil je pa tudi že Selimu in drugim za vrnitev v Kawalli stavljeni rok. Prepričal se je, da ima Emin namesto več tisoč zvestih ljudij samo malo spremstvo in da je upornih vojakov sedanja zvestoba le navidezna. Oziraje se na vse te okolnosti vpraša Stanley: »Je li previdno podaljšati do dne 10. malega travna stavljeni rok?« — »»Nikakor ne!«« — Tudi so
30*
Stanleyevi častniki soglasno izjavili, da ne veže Emina nikaka dolžnost več na uporne svoje vojake. Kapitan Casati ni bil popolnoma tega mnenja in Stanley se je mnogo trudil, da ga prepriča. Druzega dne poroča Emin, da ga bodo spremljali vsi v taboru bivajoči Egip-čanje, ali Stanley je zvedel drugod, da hoče večina ostati v Kawalli, kjer je bilo živeža dovolj, domačini prijazni in Madijevci še precej oddaljeni.
Stanley ni zaupal Eminovim častnikom in vojakom in spoznal nevarnost, katera mu je pretila. Emin je bil izgubil ves ugled pri svojcih, ali tega ni hotel uvideti. Nekoliko dnij pred odhodom so se uprli zopet Eminovi vojaki, prihruli v tabor Sansibarcev in jim hoteli šiloma vzeti puške in strelivo. Akoprem je tudi Emin dobil poročila z Wa-delaja, da je tam zopet buknil vstanek, vender še ni videl nevarnosti. Stanley da takoj ves tabor obkrožiti z vojaki ter zaukaže, da se takoj zbero vsi Egipčanje na prostoru pred taborom. Ker so se pa malo obotavljali, dal je nastopiti pol stotnije Sansibarcev, kateri so upornike s palicami prignali na določeno mesto. Najhujše upornike je dal pokleniti in vsem naznanil, da jih bode pri najmanjšem uporu popolnoma uničil.
Pri ogledovanji je bilo navzočnih od Eminovih ljudij okolo 600, med temi 35 dojencev, 74 otrok nad dve leti starih, in 271 žen Stanley je še najel 350 domačinov nosačcv in imel pri svojem odhodu dne 10. malega travna 1500 ljudij. Že tretji dan je Stanlej hudo obolel v vasi svojega pobratima Masambonija in šele dne 28. zopet okreval. V tem času so zasledili več zarot in obesili kolovodjo po ukrepu vojnega sodišča. Da pa še ni bilo konca zarotam, zvedel je Stanley po pismu, katero je pisal neko v egiptovski častnik Selimu in v katerem ga roti, naj brzo pride ter zastavi Stanleyu pot in se polasti pušk in streliva. Koncem velikega travna je dobil zadnje poročilo o Selimu, kateri ga prosi, naj ga še čaka. Stanley mu poroči, da hoče 24 dnij polagoma potovati in da ga v tem času še lahko dohiti s svojimi vojaki. To je bilo zadnje poročilo o njeni.
Unjorski kralj Kabba-Rega se je polastil dežele ob južnem bregu reke Semliki. Stanley je moral s silo predreti skozi to deželo, ker bi bil velik ovinek skozi pragozd pogubonosen za Egipčane. Pri vasi Bu-hobo, kjer so se sovražniki hudo uprli, ugledal je velikanski snežnik Ruwenzori, ki seza baje do Unjorske planote. Ob reki Semliki ga napadajo Waraswujci, ali brez uspeha. Poročnik Stairs spleza na vzhodno-afriške Alpe do 10.677 čevljev visoko in prinese s sabo raznovrstne rastline, katere je botanik Emin paša natančneje določil. Iz mesta Ka-
tive dospö čez nekoliko dnij v Unjampaka, kjer je Stanley že bil prej leta 1876. S tem pa pridemo v večinoma nam že od prejšnjih potovanj znane kraje. Kralj Ringi je vzprejel prijazno tujce, kateri so potlej potovali skozi dežele Ankori, Karagwe, Uhaija in dospeli pri Usindja do južnega konca Viktorija-Njanze. To dolgo potovanje je zahtevalo mnogo žrtev, posebno v deželi Ankori, kjer je zaradi hladnega podnebja zbolelo mnogo ljudij za mrzlico. Vsakdanje težave in muke so vplivale posebno neugodno na Egipčane in meseca malega srpana mu je umrlo 141 ljudij. Stanley je dognal, da se odtaka jezero Muta-Nzige po reki Semliki v jezero Mwutan (Albert-Njanza) in potem v Nil. Dne 17. kimovca so zapustili jezero Viktorija-Njanza in potovali vedno nadlegovani po razburjenih zamorcih ob razvodji jezera Tanganjika v gorenj o dolino reke Wami. Prav prijazno so ga vzpre-jeli v Mpuapua nemški odposlanci majorja Wissmanna, državnega komisarja vzhodno-afriškega.
Dne 3. grudna leta 1889. dospela je vsa ekspedicija v Bagamajo ob vzhodno-afriškem obrežji. Stanley je s tem dovršil svojo nalogo. »Sedaj, paša, sva doma!« — »»Da, Bogu bodi hvala««, odgovori Emin. Major Wissmann je dal slavnim gostom na čast veliko pojedino in po končani slavnosti je padel kratkovidni Emin prav nesrečno z mostovža na tla in se nevarno poškodoval. Po veliki skrbnosti dr. Parkejevi je okreval zopet in šel po naročilu nemške vlade pred nekoliko tedni znova v notranjo Afriko. Stanley je odpotoval z Bagamoya v Kairo prav sijajno vzprejet po egiptovskem podkralji. Na potovanji v Evropo je žel povsod izvanredno slavo, posebno v Bruselji pri kralji Leopoldu in končno v Londonu, kjer je spisal svoje potovanje, sedaj že prevedeno v mnogo jezikov, med temi tudi na češki jezik z naslovom: »V nejtemnejšl Africe.« Belgiški kralj Leopold ga je imenoval za guvernerja Kongiške države. Poročil se je nedavno z bogato Angličanko in namerava početkom leta 1891. nastopiti častno svojo službo.
Stanley sicer ni mogel vzdržati Eminove vlade v ravniški pokrajini, ali za zemljeznanstvo ima velikanske zasluge, zakaj odkril je svetu v glavnih potezah Kongiško, Nilsko in Njanze-porečje. Prehodil in odkril je Kongiško dolino v vseh obrisih; ustanovil je Kongiško državo katera ima gotovo zaradi izredne svoje rodovitosti še veliko bodočnost. Prepotoval in raziskaval je po rastlinah in živalih bogato Njanze-dolino. Položil je osnovni kamen bodoči državi Njanza, katera je poleg Kongiške države njega velikansko delo. Dovršil je ogromno delo, ki mu zagotavlja častno mesto v zgodovini. Sklepam razpravo o »kralji vseh po-tovalcev« z njega samega besedami, postavljenimi na konec popisa zad-
njega potovanja: »Nikjer ne najdeš tako velike časti ali plačila, da bi doseglo ono nežno zadovoljstvo čutečo zavest v moži, kateri more kazati in reči o svojem delu: Glej, danes je dovršeno delo, katero sem hotel izvršiti z vso zvestobo in poštenostjo, s krepostjo, z vso svojo sposobnostjo in s pomočjo božjo. In če Gospodar prizna, da si delo dobro in prav dovršil, je li mogoče večje plačilo nego ono svojega srca ?«
v
Pevčevo slovo.
»£oslednjič! Kakö mi utriplje sred!
Trenutki begdči, postojte! Poslednjič! Le naglo v6, strune zlat Poslednjo mi pesem zapöjte!
Umiram. Naj! Pevec breznddejnih let,
Pač stčžka vas, strune, ostävljam, Le s tdbo, življenje, in s tabo, ves svet,
V	raddsti se tihi poslavljam.
V	minulost nazaj mi uhaja spomin,
Srcä koprnenje se glasi: M1 a d 6 s t i, ki žil sem j o s r d d i planin, Kje vi nepozabni ste časi?
V	naročaji vašem moj prvi je spčv
Rodil se iz duše drhtdče, Krepko mu odzival je v prsih odmev Ljubezni mladostne in srčče . . .
Hi t 6 vaj o leta. In mene nakrät
Objelo je ljuto vrvenje, In srečen poprej in brezmerno bogät
V	vihärno sem moral življenje!
Ničesar tedäj nisem nesel s sab6 V svetövne prostrane samije: Sred le, za dom in za närod gorkö,
Src6 le in —
poezije !
Zapdl sem. Kakö je, v6, strune, vaš glds
Prilagal se našemu svčtu! Med ljudstvo je zvenel, do mesta in v vas, Da, cvet bi izvabljal pri cvetu . . .
A narod, moj närod, umival me ni;
Budil sem na delo ga, blažil, Do vzorov sem pevec mu kazal poti,
V	plačilo me svet je — sovražil!
Pozabljen sem. — Tiho, spomini! Boldst
Budite mi v duši s pravljico, Bolčst, ki ne zmaga je niti zavdst, Da voljno trpel sem — krivico.
Umiram. Naj! Pevec breznädejnih let,
Pač stežka vas, strune, ostävljam, Le s t-abo, življenje, in s täbo, ves svet,
V	radösti se tihi poslävljam.
Zdravstvüjte mi! Z Bogom! — A, strune zlatč,
Vas ljubil v življenji sem räno, Vas ljubim do konca . . . Mirite src6 — Potem odpočijete z mäno! . . .«
L. A.
Mrtvi godec.
Temljinslca pravljica. Zapisal I. Kenda.
edenkrat sta bila dva brata godca. Znala sta tako lepo gosti, da so vedeli daleč okolo zänja. Daleč okrog se ni obhajala ne svatba ne veselica, da ne bi ju klicali gost. Ali, prigodi se, da umrje starejši godec. Mlajši brat je močno žaloval po njem. Dokler sta oba gödla, živela sta dobro in tudi mnogo zaslužila; zdaj pa ne bode več tak6.
Kmalu po bratovi smrti ga povabijo na prav imenitno s vato v-ščino gost. Bil je v velikih skrbeh, ker se je bal, da sam ne bode mogel dobro gosti. Tisto jutro, ko je imel iti gost, gre v cerkev molit, da bi dobro opravil svoje delo. Iz cerkve grede obišče grob svojega brata. »Oj, bratec! Dokler sva bila oba, godilo se je nama dobro. Ne vem, kako bode pa zdaj, ko tebe ni več. Hudo se mi godi. Nocoj bodem moral gosti imenitnim svatom. Skrbi me, kako bode. Ko bi bil ti še živ, ne bi me to nič skrbelo. Ko bi mi mogel kako pomagati !« Tako toži in vzdihuje brat na grobu svojega brata in tovariša. Ko odmoli Očenaš za mrtvega brata, vrne se žalosten domov. Ali komaj zapre doma vrata za seboj, odpro se vrata zopet in v izbo stopi mrtvi godec, njega brat.
»Kam pojdeva gost?« vpraša mrtvec brata. Brat mu odgovori: »Tu tja k neki hiši. Pa počakaj malo; pridem takoj.« Nato gre brat k duhovniku, da mu svetuje, kaj mu je storiti. Duhovnik mu reče: »Kakor sta bila poprej, tako bodita tudi zdaj; če je godel on naprej, naj gode tudi zdaj. Le ugovarjati mu ne smeš. On ne bode nič jedel; zato ga tudi ne sili. Tudi ves denar shrani le ti.« Ko pride domov, reče mu mrtvec: »Zdaj pa le pojdiva, če si opravil.« In brata gresta gost svatom, ki so tako plesali, da se jim je vrtelo v glavi. Svoje žive dni niso slišali tako lepo gosti. Mrtvec je godel naprej, živi pa čez. Govorila nista nič. Piti in jesti jima ni manjkalo; todamrtvec ne pokusi nI jedi ni pijače. Brat ga pa tudi ni silil. Kar sta dobila denarja, shranil je vse le živi brat, ker je mrtvi tako hotel. Ko svatba konča, gresta domov. Doma izpregovori mrtvec: »Poprej sem jaz ubogal tebe, zdaj moraš pa ti mene.« — »Rad, rad te ubogam, ker si me rešil takih skrbfj;« odgovori mu brat. »Samo malo počakaj; pridem takoj.« In brat gre zopet k duhovniku ter mu pove, česa hoče mrtvec od njega. Duhovnik
mu reče: »Ti moraš vse storiti, kar zahteva on od tebe. Poprej je ubogal on tebe, zdaj moraš ti njega.« Ko se vrne godec domov, reče bratu, da je pripravljen ubogati ga. Mrtvec vstane in godca gresta na pokopališče. Grob se odpre in brata izgineta pod zčmljo. Tu da mrtvec bratu jesti in piti, kar je hotel. V grobu sta ostala del j časa. Jedenkrat reče mrtvec bratu: »Počakaj malo, pridem takoj.« Tako je	4
rekel tudi živi brat, ko se je hodil posvetovat z duhovnikom in zdaj mu je mrtvec vračal. V tem pa prinese neki mož breme sena in reče godcu: »Ali ni tukaj brata?« Godec mu odgovori: »Ne! Sel je, pa kmalu pride.« — »Čakati pa ne utegnem,« odgovori mož, zadene breme sena in odide. Kmalu nato pride drug mož, prinese koš prsti in vpraša godca: »Ali ni tu brata?« — »Ne! Sel je nekam; pa mora kmalu priti,« odgovori godec. Mož mu reče: »Čakati pa ne utegnem.« Zadene prst in gre. Takoj nato pride še tretji mož, privede žensko pod pazduho in vpraša godca: »Ali ni tu brata?« Godec mu odgovori: »Ne! Sel je; pa mora vsak čas priti.« — »Čakati pa ne utegnem,« odgovori mož ter odvede žensko. Nato pride še brat in vpraša godca: »Ali bi se rad vrnil na svet?« Brat mu odgovori: »Rad, če je pripuščenje božje. Pa povej mi, kdo so bili tisti, ki so povpraševali po tebi?« —Mrtvec	4
reče: »Tisti, ki je prinesel breme sena, mejil je s svojim travnikom na mojega. S koso je večkrat mahnil po moji travi. Zdaj nosi seno za menoj, da bi mi je vrnil; pa mu ne morem pomagati. — Tisti, ki je imel koš prsti, mahnil je večkrat z rovnico v mojo njivo ter mi tako prst kradel. Zdaj nosi prst za menoj; pa mu je ne morem vzeti. — Tisto žensko je bil pa Bog meni namenil. A prišel je tisti, ki jo je vodil pod pazduho in jo odgrajal. Zdaj hodi za menoj in mi jo ponuja, da bi poravnal krivico; pa jaz je ne morem vzeti.«
Godec se vrne na svet. Poti so bili drugi, hiše druge, drugi ljudje, vse je bilo drugo; ves svet se je predrugačil, odkar ga ni bilo na svetu. Povprašuje tu po tem, povprašuje tam po onem; ali nikdo mu ne ve odgovoriti, ker ni nobeden poznal ljudij, po katerih je povpraševal. Ljudje gredo k duhovniku. Ta najde v starih bukvah zapisano, da se je izgubil pred toliko leti neki godec iz tega kraja doma. Duhovnik pokliče godca pred se, vzame neke bukve in začne brati in križe delati. Ko neha brati, udari godca po glavi; godec se razsuje v pepel in prah, iz pepela pa vzleti bel golobček.
Luči.
Spisal Anton Funtek.
XIII.
loboko pod zemljo koplje rudar; tesna jama, dušeč zrak. Svetilka brli, stežka diše močni mož. Silne grude lomi orodje njegovo; tla se tresejo, ko padajo predenj. Zamolklo zvene udarci po rovu in odmevajo na zemljo, kjer je toli velik dan, tako svež, krepilen zrak. Kdor je gori, ne umeje, kako hudo je živeti dan za dnevom pod zemljo, delati v nepopisni samini in ti-hoti . . . Družbe ni; pesem umre, kadar stopi rudar v preduh; razgo-varjati se nima z nikomer, in težko tudi, da bi se hotel. Ali misel se mu poraja za mislijo; reči ni, da bi bile vesele. Tudi tega ne, da se čuti naposled privadijo tej mračni svetlobi in neznosni tišini; nikdar, za tako delo ni ustvarjeno telo človeško! Kakö željno pričakujejo ti bledi suhotni možje trenutja, kadar smejo zopet na dan, da se požive na čvrstem zraku; videti je, kakor da so pustili spodaj podzemeljskega delavca in se izpremenili zopet v ljudi med ljudmi. Ondu v siromašnih kočah se vesele življenja z družino, hvaleči Boga, da jih je čuval nesreče, smrti celo. Smrti! Najtršemu rudarju zatrepeče srce pri tej besedi. Kadar dela nizko spodaj, nevedoč, kje in kdaj ga čaka poguba, tedaj se mu pač vzbuja misel na smrt. In roka, katera je toli krepko krušila težko kamenje iz osrčja zemeljskega, omahne oslabela. Glej, prav tukaj nad glavo visi ogromna skala — kdo mu je porok, da se zdajci ne izproži nanj ? Nekoliko prehudo se stresi zemlja, in ka-meniti sklad ga zasuje; nihče ne bode čul poslednjega vzdiha njegovega . . . Gori na zemlji smrt ni toli strašna I Tam stoje svojci ob smrtni postelji; ozre se lehko še jedenkrat nanje in se poslovi s slabotno roko. Tukaj utegne umreti, da nikdo ne ve, kdaj, izdihniti, ko še ni opešalo telo. Mehak človek ne sme biti! Naj se naposled privadi misli na smrt, dan za dnevom ji gledajoč v obraz, nekaj mu vender še trepeče v srci, ali je strah, ali samö hipna slabost, kako bi znal ? Posebno, če mu žive ljubljenci, za katere mora skrbeti. Nanje misli pri delu, saj ni prilike, da bi premišljal kaj druzega! Pred njim se ne razgrinja svet, da bi mu kazal slikovite prizore: jednakomerno živi od zibeli do groba, neprestano skrbeč za družino in zase. Zato se mu je že zarano zresnilo oko, Molč6 pozdravlja tovariše, kadar sq
spušča v jamo, resno, kadar prihaja iz nje. Doli pa odbija grude, ne razmišljuje, čemu bodo. in kako utegnejo koristiti človeštvu. Njemu dajo kruh, nevaren sicer, ali kruh venderle. Zatö jih ljubi po svoje, in se v jasnejših hipih čuti celo nekako mogočnega, ko se vale pred njim . . .
Tako bode delal v predoru, dokler ga ne spuste v drugo jamo. Tedaj ne bode čutil zatohlega zraka, ki mu tež/ prsi, ničesar ne bode vedel o brezglasni tišini, v kateri bode spalo truplo . . .
Ali vender: nikari, da bi skoro prišel oni dan !
XIV.
Temnica; na mizi sveto razpelo med dvema svečama; pri mizi jetnik. Pred vrati straži orožnik z nasajenim bodalom; toliko, da se gane časih, tedaj pa bliskoma premeri nesrečnika, čegar izgubljeno življenje konča prihodnji dan. Oni podpira vročo glavo; uro za uro sedi tako, in čelo se mu rosi od smrtnega strahu. Hipoma vstane in stopa "nemirno po sobi. Na trdno sklenjenih ustnih se giblje nekaj kakor zadušena bolest; oči gore; prsi hrope; roke se stiskajo. Jutri l Nocoj, v poslednji noči, ko mu je skleniti z življenjem in se na veke posloviti od samega sebe, sili mu nenavadna mehkost v srce. Zbegano se mu vračajo misli v minulost, da se znova -- poslednjič obnove slike, ne vesele, nego mračne slike, kakeršne je uprizarjal ponajveč sam z nekročeno zlobo svojo. Kako li more ti spomini, kako se vzbujajo vsa ona grozna čustva, katerim se ne more nihče upirati v noči usodni! Vse izgubljeno življenje od prvega hipa, ko se je začel zavedati, do nocoj, ko stopa predenj smrt, neizprosna gotova smrt, polje pred njim, in nehotoma se zgrudi na stol, da ne omahne. Ta strašna zavest, da se človeštvo studoma obrača od njega, da se ni jedno oko ne porosi za njim, ko stopi jutri na morišče, ta neznosna misel, da nima iskati pomoči ni v ljudeh ni pri Bogu, da niti tolažbe ne more iskati nikjer, ta misel mu razvnemlje možgane, da, hujša je od smrti same ! Umrl bode! Ali ne tako, kakor umirajo pošteni ljudje, kateri stopajo čistega srca in čistih rok pred božji sodni stol — sramotno se bode ločil od sveta, in potem, kaj potem ? Dolgo ni, kar se je v otrplosti in zaslepljenosti svoji rogal besedam o posmrtnem življenji ter z bogokletnimi mislimi skrunil skrivnosti neznanega sveta, kamor vodi smrt — nocoj se ne roga ničemur, ne skruni ničesar. Potrt je slušal tolažilne besede o dobroti božji; bleda ustna njegova so molila s čestitim možem, kateri ga je pripravljal na smrt; celo bridke
solze so blestele v ščemečih očeh. Ako sploh kdaj, nocoj se kesa življenja svojega, in Bog sam mu je priča, da bi živel drugače, ko bi žaljena pravica ne terjala smrti njegove. Umreti mora, da se kaznjuje greh, ali ime mu ne bode umrlo, nego živelo v prekletstvu leta in leta, dokler ga mah pozabljenja ne zakrije tako, kakor bode zeleno živo mahovje prepreglo sramotni grob, kateremu nI posvečena zemlja ni odločena . . .
Velik siromak je ugledal svet, v telesno in dušno izprijeni družbi preživel leta mladostna. Predrzna nesramnost izprijenih tovarišev mu je zamorila boljše kali, ako jih je sploh imel kaj. Oče malokdaj trezen, mati slabotna — mlado oko je gledalo nepopisno žalostne prizore, uho čulo zgolj surovosti. Zato ne more, da se je porodil v takem okuženem zraku; tudi to ni pregreha njegova, da ni zapiral očij in ušes podlostim, ki so mu zastrupile življenje na veke. Da se je porodil v pošteni družbi, da mu je skrbna roka vodila mladost ter zastirala, česar ni smeti gledati mlademu nedolžnemu očesu, razvil bi se bil drugače. Dorasel bi ne bil v temi, nego na svetlem solnci, ki ne sveti samo na telo, nego tudi v dušo. Povedali mu niso, čemu je končno ustvarjen človek; tudi tega ni vedel, da ne žive vsi tako kakor svojat v zapuščenih zakotjih svojih. Boga ni poznal, ali žalil ga je s sleharno besedo. Tako je dorastal, in hudobnost je rasla ž njim; morda se je sam ni zavedal. Ko so ga prvič zalezli tatu in zaprli v temnico, tedaj šele je spoznal, da na svetu, v pošteni družbi človeški, zloba ni dovoljena, da nikomur brez kazni ni smeti sezati po tuji svojini. Ali ko mu je zasvetila ta zavest, bilo se mu je srce že zakrknilo od grehote. Kesati se ni mogel dosedanjega življenja, nego besnel je v ozki temnici in klel pravico, katera mu je bila vzela slobodo. Potem je padal čimdalje nižje in se nevzdržno pogrezal v brezdno. Solnčnega dne je v zeleni šumi zvršil grozno zlodejstvo: ubil na samotni stezi veselo pojočega potnika in si prisvojil novce, katerih si pošteno ni hotel, morda tudi ni mogel služiti. Potem je pobegnil v goščo, ali ljuto ga je spremljal spomin na ubitega mladeniča; osteklele oči njegove so ga strašile noč in dan. Kesäl se ni dejanja, toda bal se je tega strašila ter s pijačo mamil telo in duha . . . Kakor plašna zver je bežal zasledovalce, ali ušel jim ni. Ko je naposled stal pred sodniki, priznal je svoj zločin in trdovraten zaslišal obsodbo. A toli trden ni bil, kakor se je delal; beseda »smrt« ga je pretresla do srca, in toliko da se ni zgrudil na klop. Vender še ni izgubil upanja; od dne do dne je čakal pomilostitve, toda zlodejstva mu ni mogla oprostiti pravica človeška, in jutri — jutri ga odvedo na morišče, da se zvrši zakoni . . .
Jutri? Ne, danes! Kako se brani te misli, ali rešitve ne pričakuje! Pobegniti ne more, to vč, in ne otme ga nihče. Kadar posije beli dan skozi gosto omrežje, stopi na zadnji pot. Smrt mu ne more biti rešnica, kakor je bolniku, vzdihujočemu od bolečin: krepak je in živel bi rad! Mračno strmi v svečo malone dogorelo — kadar ugasne, tedaj — tedaj bode konec! Vender še je tema po svetu, še mu je odmerjenih nekaj ur. Ali kakö potekajo te ure! Zdi se mu že, da se bori dan z nočj6 — nikakor, ne more biti res! Ta prostor je teman, ko je razsvetljen ves voljni svet; svetlo ne more biti I Ko bodo vstajali ljudje, da gredo zopet okrepčani na delo, to je, na pošteno delo, odpro se tudi njemu vrata in se zapro za njim; nazaj ga ne bode . . . Zdaj ga duši v grlu, nasloni se ob mizo in od nepopisne bolesti za-joče na glas. Začuden se ozira stražnik po njem, potem se obrne — mož ni vajen takih prizorov! Bodi obsojenec še toli duševno prepäl, smili se mu v dno srca, ali pomoči mu ne more; pravica je pravica! Ko čuje te molitve, okorne sicer ali iskrene, zdi se mu, da mora tudi on moliti ž njim in prositi mile sodbe duši, ki skoro stopi pred stol vsevi-dečega in brezkončno pravičnega sodnika . . .
Luč umira, sence se razbegävajo po zemlji, dan je.
Minula je strašna poslednja noč.
Nekaj hipov še . . .
»Bog, dobrotni Bog, zanesi duši moji!« moli jetnik, in mrzle srage mu stopajo na čelo . . .
Sum na hodniku — trdi koraki — vrata se odprö — dan pogleda v temnico — orožniki — končano! . . .
Naprej, na zadnji, na smrtni pot!
Poletna slika.
£ O solnce kraljevo na vdčer Zatone za daljno gorö,
In mčsec nam zvdzdna krdela Privede na jasno neb<5:
Jednake prozornim kristalom, In biserom jäsnim morjä.
Lepo se svetlikajo kaplje V odsevu nebeških zvezdä,
Tedajci zavčje po zemlji Večernega vetrca pih,
In tisoče rosinih kapelj Mrzčči rodi njegov dih.
A biseri ne in kristäli, In kaplje to niso r o s n 6 :
Za ljubljencem, solncem predragim, Prirode so tihe — solzč . . .
L. A
Reformacija v Slovencih.
(V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dnd 31. velikega srpana 1589), pisatelja
slovenske »Biblije«.1}
Spisal Andrej Fekonja.
ovi, v Nemcih leta 1517. začeti verozakonski nauki meniha avgustinca in vitenberškega profesorja dra. Martina Lutra, ki so skoro zatem bili proizveli še nekoliko drugih novot in ki nam v naučnih knjigah in drugih spisih dohajajo navadno pod imenom reformacije, t. j. preobrazbe ali poprave — ti novi nauki so se hitro razširili po vsi srednji in severni Evropi ter so s pomočjo nasilstva, upora in medsobnih bojev v raznih deželah dospeli tudi do veljave, da, tu in tam si pridobili cel 6 izključno gospodstvo.
Tudi v Slovence je nedolgo po začetku svojem predrla ta »nemška vera« in je, oznanjevana tu po nekaterih duhovnikih slo-bodomiselnikih, i med našimi pradedi mnogo se razširila in močno ukorenila. Posebno se je onih takozvanih »evangeliških« naukov poprijelo bilo pri nas malone vse plemstvo na gradovih; pa tudi gospoda po večjih mestih in trgih je bila tedaj prestopila k njim; no, takisto v kmetskem ljudstvu našli so si isti tu in tam privržencev. Res, bila je podoba v 2. polovici XVI. stoletja, da bode tudi v naši do movini, vsaj po nekaterih krajih, katoliška vera sčasoma povse zatrta, a namesto nje da nastopi baš luterstvo, ali kakor se to veroizpove-danje navadno imenuje, protestantstvo.2)
Ker je ona doba takozvane reformacije tudi za nas Slovence ne samo zanimiva kot v obče ulomek iz domače povestnice, temveč nam je znamenita še posebej zato, ker imamo v nji početek svoje (novo-
*) To razpravo nam je poslal g. pisatelj, da bi jo bili že preteklo leto priobčili v »Ljubljanskem Zvonu« ; a ker lani nismo imeli prostora v listu, prihaja stoprav zdaj na dan.	Ured.
2) Po izumitelji svojčm, Lutru, imenuje se to veroizpovedanje prav za prav luterstvo in njega spoznavalci torej lute rani. Luter sam, opirajoč se vedno le na Sveto Pismo — a tolmač&č je sicer po svoje — nazval je svoj verski sestav evangelij, od koder se tudi njega sledbeniki imenujejo Evangelische. A ker so Lutrovi pristaši na državnem zboru v Speieru 1. 1529. zoper wormski edikt (vsako novotarjenje v cerkvenih in nabožnih stvareh prepovedujoči izrok) bili oporekali ali (kakor se veli z latinsko besedo) protestovali: zatö so dobili tudi ime pr otest a 111 j e. In tako jim navadno še mi pravimo, nazivajoči tudi njih vdrstvo protestantstvom.
slovenske) književnosti: to je gotovo razloga dovolj, da vsaj nekoliko izpregovorimo tudi o tem predmetu: o reformaciji rek še novi veri protestantski v Slovencih, kako se je ista pri nas začela, razvijala in končala.
Nekaj so pač o tej stvari že pisali naški: Janez Trdina (»Zgodovina slovenskega naroda« 1866 str. 104.—114.), Josip Stare (»Občna zgodovina za slovensko ljudstvo« IV. 1882 str. 185.—192 ) in dr. Ivan Križanič (»Zgodovina svete katoliške cerkve« III. 1887 str. 62. do 78.), bolj ali menj obširno, menj ali bolj natanko, v kronološkem redu. Na podlogi teh spisov in s pripomočjo nekaterih drugih po raznih knjigah raztrošenih črtic so sestavljene tudi naslednje vrstice, a kolikor toliko v sistematiškem pregledu.
No, da se stvar tem bolje in vsestranski razumeje, pripomnimo še prej nekoliko
O protestantstvu v obče.
Glavne točke luterstva. Luter, ki je bil začel javno govoriti izprva zoper tedanjo zlorabo cerkvenih odpustkov, poimenoma zoper dominikanca Ivana Tetzela, in je v nadaljnjih prepirih sam zabredel v neke stare že davno od cerkve obsojene verske zmote ter je še pridejal nekaj novih — trdil je med ostalim poglavitno: Da je človeška narav po izvirnem grehu povse pokvarjena, in da se je slobodna volja na dobro čisto izgubila, da zato človek na tem svetu zapovedij božjih nikakor ne more izpolnjevati in greha ne se varovati. Dalje je učil, da vera sama že človeka opravičuje in vzveliča, ali dela dobra da so k temu nepotrebna. Od sv. sakramentov je pridržal samo krst in sv. obhajilo, a to v nekoliko pod obojo podobo, pa morebiti še pokoro, toda brez izpovedi in zadostila. Istotako je tajil odpustek in vice. Zavrgel je tudi daritev sv. maše, cerkveno moč vezati in razve-zavati, in češčenje svetnikov. Uprl še je naposled cerkveni oblasti naučni in je odrekel veljavo cerkvene izročitve (tradicije), zanikal ugled cerkvenih zborov, cerkvenih očetov, papeža in škofov. Duhovnikom je dovolil ženftev, menihe in nune je oprostil redovnih obljub, hišni zakon pa proglasil za razvezen; a svetskim oblästvom in graščakom je priznal pravo, cerkveni in samostanski imetek vzeti v svojo posest. — Duhovnike, ali uprav propovednike (predikante), volijo si po Lu-trovem nauku (verske) občine same; in ti učitelji cerkveni, brez posvetitve, razlagajo vernikom svojim besedo božjo, shranjeno v Svetem Pismu, katero jedino je proglašeno za izvor vere Kristusove.
Tako je torej protestantstvo z jednim mahom odpravilo toliko tega, kar se je protivilo človeški naravi, zlasti post, izpoved, zadö-
ščanje, brezženstvo duhovniško, redovniške obljube, nerazveznost že-nftve, pokorščino cerkvenim poglavarjem i. t. d. Razven tega je novi nauk mamil ljudi še z drugimi dražili, oznanjuje namreč novo slo-bodo, učeč jih, naj se cerkvi odvzamejo nje posestva in se odpravijo vse davščine duhovnikom. Vse to je moralo močno delovati v oni dobi, o kateri katoliki in protestantje združno pripovedujejo, da je bila nravstveno povse pokvarjena. Je li torej čudo (— dobro pripo-menja M. Mesič v prevodu Fesslerjeve knjige »Povest Isusove cerkve« str. 369. —), ako so na novo vero prehajali ženitve željni duhovniki, menihi, nune in drugi na zlo brzi ljudje; ako so k nji pristopali meščani, katerim že oddavna nikakor ni bila po volji vrhovna svetska oblast njih škofov in so se je sedaj najbolje mogli rešiti; ako so se poprijemali vladarji, že od nekdaj hlepeči po bogati imovini cerkveni, katero so sedaj mogli pod zakonom novega evangelija slobodno pograbiti. — Novi cerkveni ustav je podajal svetskim vladam velikih koristij; zato so se one tudi poganjale, da si prisvoje, kar jim je bilo ponujano. In priznati se mora, da se je protestantstvo tako hitro razširilo poglavitno zato, ker so knezi in svetske oblasti novotarijam bili tako prijazni in so jih toliko branili.
Tako se je stvar razvila najprej v Nemčiji, kjer so državni knezi in državna mesta poželjivo upotrebili priliko, da si pribore večjo sa-mostalnost, a da oslabe moč in jedinstvo nemške države. No, na Nemčijo pak je itak spadala tudi Slovenska, katere stanovniki so po-gostoma občevali z Nemci in se zatorej v kratkem času seznanili takisto z verozakonskimi novotami Lutrovimi. A tako prehajamo torej k svoji stvari.
Razdelitev tvarine. Razpravljajoči v naslednjem spisu o reformaciji ali protestant-stvu v Slovencih, razvrstiti hočemo vso tvarino na tri razdelke in si tako ogledati najprej:
Kateri so v oni dobi bili pri nas glavni reformatorji t. j. luterski propovedniki; potem:
Kako se je protestantsko veroizpovedanje širilo in ukorenjalo med našim narodom: s katerimi pomočki in s kakšnimi uspehi; in naposled:
Na kakšen način je potem tu zopet zavladala uprav cerkev katoliška, namreč po odporu katolikov ali protireformaciji.
Dr. Jos. Fessler: Geschichte der Kirche Christi, 1868, p. 318 sq.
Tej razpravi dodamo še besedico o denašnjem stanji luterstva pri nas in končni zagovor o verskem stališči naroda slovenskega.
Reformatorji-propovedniki.
Trubar.
Početnikom reformacije v Slovencih se v obče smatra Primož Trubar, kateri, akotudi morebiti ni bil baš prvi po dobi, ali to gotovo po vplivu in v nasledkih najznamenitejši oznanjevalec luterstva pri nas. Porojen na Rašici v fari Sv. Kocijana na Dolenjskem in v mašnika posvečen v Trstu po škofu Petru Bonhomu, bil je Trubar, kakor sam označuje službeno svoje življenje: »redno poklican, predstavljen in potrjen kanonik v Ljubljani, župnik v Loki pri Ratečah, v Laškem Trgu in pri Sv. Jerneji v Polji, kapelan pri Sv. Maksimilijanu v Celji, slovenski propovednik v Trstu, in po prvem progonu propovednik v Rotenburgu ob Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, potem propovednik slavnih deželnih stanov v Kranjski, in v grofiji Goriški v Rubijah, in po drugem progonu župnik v Laufenu pa (naposled) v Derendingenu pri Tubingi.«
Že takoj izprva v službi se je bil Trubar pokazal pristaša naukom Lutrovim in je tudi njih načela začel razširjati v narodu na selih. A še bolj je za novo vero deloval v Ljubljani, kjer je bil najprej od leta 1531. propovednik v stolni cerkvi Sv. Nikolaja. No, od te službe sicer po škofu Krištofu Rauberji odstavljen, dobil je naslednje leto od magistrata v oskrbo mestno bolnico s cerkvijo Sv. Elizabete, pa je tu slobodno nadaljeval propovedi v zmislu protestantskem. Leta 1540. je vender moral iti na svojo faro v Loki ter je bil zajedno oskrbnik Laške fare (1. 1541.), pa še vedno tudi beneficijat celjski (1. 1532.—42.). Zatem ga leta 1542. škof Franc Kazianer imenuje ljubljanskim kanonikom in ga nastavi zopet za slovenskega propo-vednika v Ljubljani (menda zatö, da bi ga zlepa odvrnil od novotar-stva); leta 1546. pak mu stolni kapitelj ljubljanski podeli faro Sv. Jerneja. No, Kazianerju naslednik škof Urban Textor izposluje pri cesarskem dvoru povelje, da Trubarja in njega somiselnike zapro. Trubar sicer ubegne še za časa v Trst leta 1547., a je izgubil faro, pa je nato leta 1548. venderle moral zapustiti mesto in deželo. Sel je sedaj v Nemce v Wurtemberško.2)
Na poziv kranjskih deželnih stanov se je vrnil Trubar dvakrat, leta 1561. in 1562., v Ljubljano za protestantskega propovednika, pa
Prim. J. Marn: Jezičnik XXI. 2.
2) Križanič 1. c. 64; Lj. Zvon III. 74.
je tedaj tudi uredil protestantsko službo božjo v Kranjski. Škof Peter Seebach je pač cesarja Ferdinanda I. prosil pomoči; ali deželni stanovi so Trubarja branili, in ta je brez zaprek propo vedo val in očitno vršil novo bogoslužje slovenski v stolnem mestu. Vender tudi po drugod in na kmetih je Trubar oznanjal luterstvo. Tako je nekoč šel v tem poslu nekam na Dolenjsko. Pri »laški« Gorici je leta 1563. meseca listopada štirinajst dnij v Rubiji propovedoval nemški, slovenski in italijanski, pa »sv. večerjo« služil v vseh treh jezikih; a potem je na oslu jahal v Vipavsko dolino ter je pri sv. Križi govoril pred veliko množico ljudstva. — No, leta 1565. moral se je v drugo seliti iz Slovenske zopet v Nemčijo. Prišel je sicer še jedenkrat, leta 1567., v domovino, toda se je takoj umeknil nazaj v VVurtemberško, kjer je umrl v Derendingenu leta 15 86.— Bivajoč med wiirtemberškimi Nemci na omenjenih krajih pak je P. Trubar sestavljal in izdajal spise in knjige »v slovenskem jeziku« in v duhu novoverskem (1. 1550.—1582.) ter je tudi tako razširjal protestantstvo v rojakih svojih. (O čemer več pozneje).
Drugi reformatorji.
Med drugimi duhovniki, ki so bili tedaj pri nas preverili se na novo vero Lutrovo in so isto tudi očitno oznanjali, znani so nam : V Ljubljani: Stolni prošt dr. Lenart Mertlitz, generalni vikarij Jurij Dragolitz in kanonik Pavel Wiener že leta 1527.; potem drug kanonik David Haziber, stolni vikarij Gašpar Rakovec in kapelan špitalske cerkve Andrej Latomus; pa propovedniki luterski: Jurij Juričič (pred 1. 1562.), Janez Tulščak (1. 1561.—89.), Janez Švajger (1. 1569.—85.), Jurij Dalmatin (1. 1572.—85.), kateri je hodil tudi na Gorenjsko n. pr. v Kamnik, Loko, Begunje i. dr. v svoji službi, Sebastijan Krelj, ki je bil za Trubarjem superintendent (lut. »škof«) od leta 1565. do leta 1567. (ali 69.), in Felicijan Trubar, nemški predikant v stanovski cerkvi (1. 1580. —98.). — Po drugih krajih se nam imenujejo protestantski propovedniki n. pr.: V Višnji gori Ivan Hočevar, v Krškem Janez Weyxler (1. 1567.), v Novem Mestu Jurij Vlahovič, v Metliki omenjeni Tulščak (ok. 1. 1561.) in neki Gregorij, v Crnomlji imenovani Svajger (pr. 1. 1569.), v Kranji Gašpar Rakovec (1. 1559. do 61.) in Jernej Knafelj (1. 1579.-81.), v Lescah Peter Kupljenik (1. 1571.)» na Bledu Krištof Fašang (1. 1571.); in pozneje še v Kočevji bivši mestni župnik Leonard pl. Ziglfest (do 1. 1613.).2)
*) Stark 1. c. 187; Lj. Zvon IV. 45.
2) Lj. Zvon III. 74; Jezičnik XXI. 4 si.; Letopis Matice Slovenske za 1870 str. 112., za 1872 in 1873 str, 8, za 1874 str. 87.
Istodobno nahajamo luterske propovednike tudi po severnih predelih Slovenske. Tako v Celji, kamor je bil novoverski duh precej močno predrl tudi že pred letom 1528., omenja se prvi luterski pre-dikant Nemec Andreas Lang (potem predikant v Celovci). Pozneje je pri graščaku in oskrbniku celjskem Janezu Helfenbergu bival luterski propovednik Jurij Maček (do L 1575.); nat6 pak je isti Maček bil pro-povednik luterski pri kapeli presv. Trojice v celjskem mestu (do 1. 1579. in naposled še v Sarfenavi v Spodnji Ložnici pri Zälci, kjer so bili protestantje sezidali svoj tempelj. Tu, v Sarfenavi, bili so po Mačkovi smrti (1. 1591.) še luterski propovedniki: Ivan Weidinger (do 1. 1597.), pa Ivan Pistor in Janez Dolianski (do 1. 1599.)- Dolianski (rodom Hrvat) propovedoval je tudi po raznih gradovih v Savinjski in Šaleški dolini, tukaj posebno v Velenji, kjer so si protestantje bili osvojili podružno cerkev Matere božje v trgu (1. 1574.—1600.); a pri Soštanji je. grajski kapelan v Forchteneku Jurij Vršič že leta 1528. govoril v zmislu luterskem. Tudi pri Mariboru je v graščini Vinden-avski nastopil luterski predikant, zopet Nemec Sigmund Lierzer (1. 1587.) in za njim (od 1. 1593 ) še Georg Lautenschlager na novo ustanovljeni protestantski postaji poleg iste graščine.1)
Dalje je v Lavantski dolini v Lutrovem zmislu prvi javno začel propovedovati Volk Todt, minoritski gvardijan v Volfsberku. Njega je posnemal bogati graščak Veitmoser, posestnik rudnikov v Sovodnji in v Gasteinski okolici. V Velikovci pak je bil pozneje luterski propovednik Jurij Wieser (1. 1568.), in v Celovci je najprej deloval za protestantstvo mestni farni vikarij Martin Knor, kateri je leta 1560. odpravil sv. mašo in sploh službo božjo po obredu katoliškem. Pozneje pak je bil v Celovci luterski predikant (nemški) omenjeni Andreas Lang, ki je spisal nemški knjižico o vzveličanosti, »Von der Seligkeit«, tiskano v Frankfurtu leta 1576. In ko so si protestantje v Celovci leta 1578. sezidali novo cerkev, bil je nemškemu pastorju v pomoč tudi slovenski propovednik luterski.2)
Da je v jugozapadni strani Slovenske zemlje, poimenoma poleg Gorice, v Rubiji in pri Sv. Križi v Vipavski Dolini, propovedal sam Primož Trubar, leta 1563., bilo je že omenjeno. In Trubar je bival tudi, kakor smo istotako čuli, v Trstu leta 1547. pregnanec. A tudi že leta 1540. in leta 1541. stanoval je Trubar v Trstu, objednem kapelan škofa Bonhoma, kateri ga je postavil tudi za propovednika v
1)	Ig. Orožen: Dekanat Cilli 43 si., Schallthal 26, 169 si., Kötsch 319 si.
2)	Vojvodstvo Koroško (Mat. Slov) str. 65.; Križanič 71; Dekanat Cilli 49.
slovenskem jeziku; pa je tedaj Trubar propovedoval tam v frančiškanski cerkvi (dandanes cerkev starega Sv. Antona) o protestantski veri. Razven njega je istodobno v Trstu v luterskem zmislu, toda v jeziku italijanskem, propovedoval neki redovnik Giulio (Julij) iz Mediolana (1. 1540.); in za tem še eremitski duhovnik Serafin (L 1544.) v cerkvi Sv. Silvestra (denašnji helvetski blizu jezuvitske). x)
Naposled bi se mogli vsaj posredno k slovenskim reformatorjem prištevati tudi: Peter P. Vergerius, škof koperski, Stepan Konzul, duhovnik v Buzetu, Matej Zivčič, vikarij v Pazinu, Matej Vlacič Fran-kovič (Flaccius Illyricus), rodom iz Labina, i. dr., kateri so v Nemcih živeči s Trubarjem vred več ali menj delovali na polji hrvatsko slovenske protestantske književnosti, a so brez dvoj be že prej še v domovini tudi ustno propovedovali luterstvo med narodom.2)
A sicer je bilo luterskih propovednikov malone v vsakem mestu in večjem trgu, zlasti pak po hišah graščakov in plemenitašev, kateri so kot nekakšni grajski duhovniki o novi veri razlagali svoji plemeniti gospodi, pa tudi njih služabnikom, podložnikom in drugim ljudem v okolici ter so zajedno bili tudi učitelji plemenitaških sinov in graščinski uradniki.
In končno se mora med slovenskimi reformatorji imenovati še Adam Bohorič, slovničar, zasebni učitelj v Krškem in pozneje ravnatelj stanovski šoli protestantski v Ljubljani.
Pomočki reformaciji in nove vere razvoj.
Pri pome ne k, — Dr. Križanič, govoreč o luterstvu na Slovenskem, piše III. 62.: »Med našimi prostimi in pobožnimi Slovenci lutrovci niso« velike škode napravili, seveda, haska ravno tudi ne. Na kmetih seme novega nauka sploh ni hotelo poganjati. Kar je bilo Lutrovih privržencev na Slovenskem, to so bili nekteri duhovniki, kterim pa je bila menda, kakor povsod, duhovna suknja pretesna, in kterim je bilo prav za prav bolj ženskih mar, kakor nove vere; potem meščani, graščaki in plemenitaši, ki so si po nemških šolah olike iskali, in tisti rokodelci po mesticih in trgih, ki so nekaj sveta videli in bi se po svojih novih načelih radi odlikovali med prostimi domačini svojimi.«
No, delovanje 6nih »tesnosuknjatih« in »ženskomarnih« duhov-nikov-luteranov venderle ni ostalo pri nas tako malouspešno, osam-
1)	Lj. Zvon VII. 760 si.; IV. 45.
2)	Jezičnik XXI. 21.
ljeno in omejeno; temveč seme novega nauka je i široko i globoko korenine pognalo uprav tudi na kmetih in med prostaki, tako da se je pozneje dalo po nekod le težko in počasno izruvati; da, nekaj še ga je ostalo vse do denašnjega dne baš na zemlji slovenski. O tem se hočemo uveriti v naslednjih oddelkih.
A da nam bode vse to jasneje in očiteje, preiščimo najprej, kateri so v obče in torej tudi našim reformatorjem bili glavni
Po m očki za razširjanje novoverstva.
Ze nrav človeška donaša s seboj, da se človek nagiblje na ono, kar ugaja njega poželjivosti. Tako je povsod in tako je bilo tudi pri nas. Mikala pa je ljudi dalje novost, katera si zopet povsod in posebno še v Slovencih takoj pridobiva voljnih posnemalcev — zlasti novost, kakeršna je bila baš ta verozakonska. »Graščaki in plemenita gospoda sploh so zlasti zato radi pristopali v Lutrovo vero, ker bi bili radi pobrali cerkveno imenje. Pa tudi preprosto kmetsko ljudstvo se je dalo premotiti; kajti v težavnem svojem stanu je rado poslušalo vsakoga, ki mu je govoril o slobodi« (Stare IV. 185.).
Gospoda, ki je iz baš povedanega vzroka najprej in najbolj se bila poluteranila, poganjala se je tudi pri nas za vse veljavne službe državne in je s tem svojo stvar najbolj pospeševala. Sodišča so bila nameščena malone s samimi protestanti, kateri so javne in zasebne stvari razsojali po svoje; sezali so po cerkvenih posestvih in so z vzgledom in besedo zavajali meščane in celo kmete, da isto takö store ter vzprejmejo vero protestantsko.— Graščaki in plemenitaši so sinove svoje pošiljali navadno na nekatoliška vseučilišča v tujezemstvo, uprav v lutersko Nemčijo; a ti so potem prišedši domov, novo vero med svojimi deželani še tem bolj utrjali in ji pridobivali zmerom več privržencev. Toda v Nemcih so hodili v šolo tudi slovenski reformatorji: Trubar (v Salzburgu in na Dunaji), Dalmatin (v Tubingi), Krelj (v Jeni in Tubingi), Bohorič (v Wittenbergu), — in so že tam, izvestno poslednji trije, seznanili se z nauki novoverskimi.
Protestantski deželni stanovi pa so tudi po domačih mestih osnävljali šole, a graščaki takšne na svojih posestvih, v katerih zavodih se je mladež vzgojevala seveda po učiteljih protestantih. Taka stanovska šola je bila v Ljubljani leta 1565. ustanovljena pri Leo-nardu Budini po osnovi graškega superintendenta Krištofa Spindlerja in (poznejšega slovenskega pisatelja in propovednika luterskega) Jurija
Karlmann Tangi: Reihe der Bischöfe von Lavant, pag. 247, 248.
Dalmatina, na kateri je bil ravnatelj najprej (zopet domači pisatelj) Adam Bohorič do leta 1582. in potem Nikod. Frišlin iz Tubinge. Tudi v Celovci je bila po deželnih stanovih že leta 1563. ustanovljena plemiška šola, kamor so časih vzprejemali takisto meščane; in razven te latinske je bila tu osnovana tudi istodobno nemška šola, nato leta 1579. ne^o deško semenišče, a leta 1573. še tudi prva šola ženska.*)
Dalje so luterstvo vsaj posredno pospeševali tudi — divji Turki, kateri so še zmerom pustošili zlasti slovenske pokrajine in razdirali cerkve in morili ali preganjali duhovnike. »Tako je ljudstvo bilo brez pastirjev ter je ostalo nevedno in se ni moglo ubraniti drznih krivo-vercev, ki so od vseh strani kakor tatovi plezali v ovčjak Kristov, da bi verne ovce pogubili« (Križanič III. 58.). Pa še druge in hujše nasledke so imeli v tem oziru navali turški. Ko je namreč nadvojvoda Karol leta 1578, na deželnem zboru v Brucku štajerske, koroške in kranjske stanove bil pozval na priklad za vojno proti Turkom, odrekli so tedaj že malone povse protestantski deželni stanovi pomoč, ako se jim ne da verska sloboda; a vojvoda, po okolnostih prisiljen, dovolil jim je to ustno. Omejil je Karol sicer vršitev luterskega bogoslužja na mesta Nemški Gradec, Judenburg, Celovec in Ljubljano, pa na gradove plemenitašev; toda pristaši luterstva s tem niso bili zadovoljni, nego so prirejali ne le na svojih stanovališčih in v imenovanih krajih, temveč tudi po drugih mestih in trgih, da, celo po nekaterih vaseh in selih protestantske cerkve in molilnice in so poskušali na svojo stran dobiti tudi preprosto ljudstvo.2)
Ne redkokrat so ti protestantski graščaki tudi katoliške župnike prognali z njih farä in so na njih mesto postavljali luterske pastorje. Tako si je n. pr. v Celji neka plemenita gospa bila prisvojila patron-stvo mestne fare celjske, ondotnega katoliškega župnika pregnala, in ko se je ta zopet vrnil na svojo faro, zaplela ga je v pravdo, katero je tudi dobila s pomočjo luterskih deželnih stanov. Krištof baron Auersperg (Turjaški) je leta 1585. protestantskemu propovedniku J. Dalmatinu podelil župnijo St. Kocijana na Dolenjskem (od koder pa je vender moral pobegniti pred katoliki). Tudi v Radgoni so si
S. Ljubic: Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske II. 539, 540. V ljubljanski šoli se je učil tudi slovenski katekizem (Kreljev) in (Bohoričeva) »nomenclatura« razven latinsk. in nemšk. tudi v slovenskem jeziku.
2) Take luterske cerkve in bogomolnice so bile n. pr. v Radgoni, pri Mariboru, pri Celji (poleg Ž£lca), poleg Kamnika, v Rädovljici . . . , o katerih bode še govor v naslednjem.
leta 1585. namesto katoliških duhovnikov najeli dva luterska propo-vednika; da, tukaj je bilo »v enem letu (1585.) osem župnikov, ker nobeden ni mogel obstati.« 1)
Tako je zavladala nova vera protestantska tudi med Slovenci ter se začela ukorenjati še v meščanih. Da, sčasoma gosposka po mestih in nekaterih trgih katolikom ni več hotela podeljevati meščanske pravice ali jim dopuščati, da si kupijo dom ali prebivajo v mestu (trgu), ako se niso prej bili svoje vere odrekli. Posebno so se protestantje trudili, da zase pridobe duhovnike samostanske, kateri so potem gotovo vsakovrstno žalili in obrekovali papeža, škofe in mašnike, pa zasmehovali vse starodavne naprave in uredbe cerkvene. A vzgled od katoliške vere odpalih duhovnikov je vplival seveda še posebno uspešno na preprosto ljudstvo, katero je tem lahkoverneje njih besedo imelo za pravo resnico evangeljsko, čim nevedneje je samo bilo v stvareh verozakonskih.2)
Posebno pak so od graščakov zavisne kmete njih gospodarji izneverjavali na vse mogoče načine: nekaj z olajšavo davkov in drugačno ugodnostjo, nekaj s pretnjami in kaznimi. Katoliško službo božjo vršiti ali k aji hoditi zabranjevala je ta gospoda marsikako, ako drugo ni izdalo, mnogokrat s silo; nasprotno pak so plemenitaši podložnike svoje spravljali nekaj s prilizovanjem, nekaj pa zopet s silo, k propovedim luterskim. »Graščaki (pripiše Križanič 60, 61) so razprave, sprave, zaslišanja in kar je več takih reči, vselej razpisali na tak dan, kedar so njihovi luterski pridigarji pridigali, da je bilo ljudstvo tako primorano, poslušati krivoverske pridige. Kdor pa se je njihovih pridig branil, bil je ali zasramovan ali tudi v ječo posajen O praznikih so morali za roboto delati; in če so jim sicer le pičlo dajali kruha, pa so jim v petek nakuhali mesa in zelja, da so lahko do dobrega založili lačne želodce.« 3)
V goratih krajih posebej je pri nas zelo pomagalo novo vero razširjati tudi rudarstvo, ki je bilo tedaj jako izdatno. Rudarji so bili namreč zvečine Nemci iz tujine in itak ponajveč luteranje, kateri so prihajali med Slovence, ali pa taki domačini, ki so se bili rudarstva učili na tujem, od koder so prinašali s seboj tudi novoverske nazore. To je bilo zlasti v Koroški, kjer je bil omenjeni graščak in posestnik rudnikov v Sovodnji, Veitmoser, luterstvo kaj vneto raz-
!) Orožen: Dek. Cilli 49; Ljubic 554; Križanič 61.
2)	Tangi 1. c. 248.
3)	Pisatelj pripominja: »Tako se je zdaj (t. j. po 1. 1578.) godilo po Avstrijskem, Štajerskem in Kranjskem.«
širjal med delavci in podložniki svojimi v podolji rek Jezerce, Desne in Malte.1)
Poleg vsega tega so se protestantje za svoje namene poslužavali tiska ter so izdajali razmerno mnogo protikatoliških knjig med narod. Janez baron Ungnad (iz Zineka v Junski dolini, a zaradi novoverstva pregnan) osnoval je s pripomočjo Krištofa vojvode wiirtemberškega leta 1560. v Urachu celo posebno knjigotiskarno in je (do 1. 1564.) dajal na svoje troške tiskat tudi slovenske knjige protestantske in jih pošiljat med Slovence. Potem pak je Ivan Mandelec (Manlius) napravil novo knjigotiskarno v Ljubljani, kjer je od L 1575. do 1582. poleg latinskih in nemških tiskal takisto slovenske knjige in spise novoverske. Podpirali so to podjetje razven vojvode Krištofa in barona Ungnada tudi deželni stanovi Kranjske, Štajerske in Koroške in pa nekateri plemenitaši in graščaki po teh deželah. A pisatelji slovenski v tem oziru posebno znameniti so že imenovani reformatorji: Trubar in Dalmatin, stožera protestantstva v Slovencih, katera sta (razven drugih spisov) v slovenski jezik »preobrnila« — »stolmačila« najprej (1. 1555 do 1580.) posamezne dele in napösled vso »Biblijo ali vse Sveto Pismo starega in novega testamenta« (1. 1584.), in poleg sestavila slovenske »Katekizme« in »Molitve« (1. 1555., 1584.). Potem Krelj in Juričič, ki sta Spangenbergovo »Postilo« t. j. evangeljske Predige« prepisala na slovensko (1. 1567., 1578.); pa Tulščak, kateri je tudi »Krščanske molitve« v slovenščino stolmačil (l. 1579.)- A vsi skupaj so še po latinskih in nemških izvirnikih zlagali cerkvene psalme in druge duhovne »Pesni«, katerih zbirko je (1. 1563.) izdal Matija Klombner, ljubljanski meščan in tajnik deželnih stanov. Bohorič pak je spisal slovnico o novoslovenščini latinski pod naslovom »Arcticae horulae« (Zimske urice) 1. 1584. in šolsko knjižico »Elementale«.2)
Omeniti nam je tu še jedno. Novi nauk se je mogel i pri nas tudi zato lože širiti in utrjati, ker je celö med istimi cerkvenimi poglavarji bilo nekaj njih premalo skrbnih ali preveč popustljivih ter se niso bili takoj v začetku novotarjenju krepko upirali. Tako so n. pr. škofje: ljubljanska Krištof Rauber (1. 1526.) in Franc Kazianer (1. 1544.)» pa tržaški Peter Bonhomo (pr. 1549.) za smrt bolni prejeli sveto popotnico pod obojo podobo, baš kakor je zahteval Later kot baje neogibno potrebno. Nekateri so se tudi k novi veri sami nagibali, kakor narečeni tržaški (preje senjski) škof Franc Josefič Risano, katerega je papež Pavel III. 1. 1549. odstavil kot glede luterstva sumnjivega. Ze
4) Vojvodstvo Koroško str. 66.
2) J. Marn: Jezičnik XXI.
omenjeni koperski škof Peter Pavel Vergerij je bil povse prestopil k protestantstvu 1. 1546. in je tudi brata svojega Ivana Krst., škofa puljskega, pridobil za nova načela verozakonska. — Pa še od zunaj semkaj so nekateri škofje luterstvo pri nas naravnost pospeševali, n. pr. bamberški škof Johann Georg Zobel, kateri je 1. 1578. na svojem grädu Payerhofenu v Lavantski dolini katoliškega oskrbnika-duhov-nika odstranil, a namesto njega za bamberškega oskrbnika postavil svetovnjaka-protestanta.
V takšnih okolnostih m6gla se je tedaj nova vera protestantska tudi med Slovenci hitro in znatno razvijati, in niti čudo ni, da se je v katoliških cerkvah in kapelah tu in tam vršila luterska služba božja. No, o tem v posebnem razdelku.	(Dalje prihodnjič.)
Narodne pripovedke iz Motnika.
Zapisal Gašpar Križnik. I.
O zlatem ptiči.
a Francoskem je bil jedenkrat kralj zelo bolan. Vsi zdravniki so ga zdravili, ali nobeden mu ni mogel pomagati. Pride pa stara beračica in mu je dejala:
»Ako bi Vi imeli iz steklene gore zlatega ptiča, da bi Vam pel, potem gotovo ozdravite!«
Kralj je imel pa tri sine in je ročno rekel najstarejšemu: »Vzemi konja in denarjev in pojdi v stekleno goro po zlatega ptiča!«
Sin vzame najlepšega konja, dosti denarjev pa druzega brašna in odide iskat steklene gore. Pride do treh cest in vedel ni, po kateri bi šel dalje; ondu ga je lisica čakala in mu je rekla:
»Mladenič, daj ti meni malo jesti, in bodem ti povedala, po kateri cesti poj deš !«
!) Lj. Zvon III. 75, IV. 44; Ljubic II. 553; Tangi 1. c. 250.
Ta je pa rekel:
»Tiho bodi, ti ničesar ne veš, lisica!«
On gre dalje po levi cesti. Ko se je noč storila, pride v veliko goščo. Od daleč vidi luč in gre naravnost proti nji. Ko pride tja, stopi notri, dajo mu večerjo, po večerji pa igrajo in je ta vse zaigral, tudi konja in brašno; nazadnje pa je rekel:
»Sedaj naprej ne morem, nazaj ne smčm. Ali me vzamete tukaj za hlapca?«
»Te že vzamemo«, reče gospodar, »če bodeš hodil z nami ropat.«
In on ostane tukaj.
Ko ga ni bilo nazaj, rekel je oče iti srednjemu po zlatega ptiča. Temu se je zopet zgodilo ravno tak6, kakor prvemu. Zašel je med imenovane roparje, pa denar, konja, brašno in še celo obleko je zaigral, da je mogel potlej pri njih ostati, ko si ni upal dom6v, zakaj oče bi ga bil zmerjal.
Kralja je začelo skrbeti, kam sta prešla, ko jih tako dolgo ni nazaj. Najmlajši sin mu je dejal:
»Pojdem pa jaz po zlatega ptiča.«
Oče mu je branil:
»Nikar ne hodi, onadva sta šla, pa ju ni več nazaj.«
Sin ni hotel slušati, vzame konja, denarjev in brašno, pa tudi mesa in kruha in je mislil: ,Pridem v take kraje, da za denar ne bo-dem mogel živeža dobiti, bodem pa svojega prigriznil.' Sede na konja in odide. Pride do tistih treh cest, ni vedel, po kateri bi jezdil naprej. Ondi ga je lisica čakala in ga je vprašala:
»Mladenič, kam greš ?«
On ji pove:
»V stekleno goro po zlatega ptiča.«
Lisica reče:
»Če daš meni malo jesti, bodem ti povedala, po kateri cesti pojdeš.«
On pa reče:
»Vsaka žival potrebuje živeža, tako tudi ti!«
Seže v torbo, pa ji poda kos mesa. Lisica mu zdaj pove, da naj gre po desni cesti. Gre dalje. Srečala ga je mravlja in ga je prosila:
»Mladenič, dragi ti moj! Daj meni malo jesti, da od lakote ne poginem!«
On ji pa reče:
»Vsakn žival potrebuje živeža, takö ga moraš tudi ti imeti!« Pa ji da iz torbe malo kruha, ona se mu zahvali ter mu reče: »Druzega ti nimam za to dati, kakor jedno nogo mi izderi; kadar se ti bode hud6 godilo, pa se spomni mene!«
Izpiplje ji nogo in odide naprej. Pride daleč v neznane kraje,	4
sreča ga volk in vpraša:
»Mladenič, kam greš?« On mu odgovori:
»V stekleno goro po zlatega ptiča.« Prosi ga volk:
»Daj meni malo jesti, da od lakote ne poginem. Bodem ti potlej v veliko pomoč.«
Seže v torbo in mu poda kos mesa. Volk se mu zahvali ter reče: »Druzega ti nimam dati, kakor na vrh glave mi izpiplji jedno dlako, in kadar ti bo trdo hodilo, pa se spomni mene!«
On naredi tako in potlej gre naprej. Pride do velikega kmeta in ta ga vpraša:
»Mladenič, kam greš?«
»V stekleno goro po zlatega ptiča«, reče mladenič. Kmet ga prosi:
»Kadar tja prideš, vprašaj: »Zakaj ni v mojem vodnjaku nič več vode?«
Mladenič je rekel: »Bodem že vprašal.«
Gre naprej in pride do graščine. Tukaj je pa kraljičina skozi okno gledala in ga je vprašala: »Mladenič, kam greš?« On ji pove. In potlej mu je rekla:
»Kadar tja prideš, vprašaj, zakaj v mojem vrtu moja breskev že tri leta ne rodi.«	i
On ji reče: »Bodem že vprašal.«
Odide naprej in pride do rdečega morja. Ondu je brodnik čez vozil in vprašal ga je, kam gre. Mladenič mu pove, da v stekleno goro po zlatega ptiča. Prosil ga je brodnik:
»Kadar tja prideš, vprašaj, koliko časa bodem še jaz mogel čez rdeče morje voziti.«
Potem gre naprej, pride do steklene gore. Nobene ceste, nobenega pota in nobenih vrat ni bilo po nji. Gladka je bila, kakor ste klovina, da nisi mogel iti naprej. Spomni se tiste mravlje, pa se je kar v njo izpremenil. Zdaj je pa lezel gori, pride na okno in je čutil, da se ravno roparji spravljajo na rop. Počaka toliko časa, da so odšli. Potem se izpremem v človeka, potrka na okno, pa mu pride gospodinja odpirat in potem gre v sobo. Precej ga začne ona izpraševati, kako je prišel gori, on ji pa pove. Potem sta se začela druge reči meniti, tudi, da je francoskega kralja sin, da ima očeta zelo bolnega, da je prišel po zlatega ptiča, če ga bode mogel dobiti. Ona mu reče:
»Ondu v zlatem ptičniku je, pa ne vem, če ga bodeš znal ujeti ali ne; moj mož je velik čarovnik in ropar. Mene je ukradel poljskemu kralju, da mu moram zdaj za ženo služiti. Mislila sem mu že pobegniti, pa mi ni mogoče.«
Kraljič ji pa reče:
»Jaz tukaj zlatega ptiča vzamem pa ga ponesem svojemu očetu domov; potlej pa pridem po tebe in te rešim.«
1	Kraljičina je bila s predlogom zadovoljna. Presekata prstan, pre-
režeta ruto in vzameta vsak jedno polovico, in mu je rekla:
»Kadar prideš nazaj po mene, pa prinesi te dve polovici, da bodem videla, če bodeš pravi ali ne!«
Kraljič je pa rekel:
»Nekaj moram še tukaj zvedeti!«
Povč ji, kar so mu tisti kmet, kraljičina in brodnik naročili. Kraljičina je pa rekla:
»Tega pa ne vem, bodem izkusila drevi zvedeti.«
V tem se je zmračilo, njega pa je v omaro zaklenila. Ko pride čarovnik domov, precej ga je ovohal in ji dejal:
»Imaš nekaj krščenega pri hiši.«
»Tebi se le zdi, ker si bil pri krščenih ljudeh, ti pa še zdaj smrde,« reče kraljičina.
Zdaj gresta k večerji in potem spät. Ko on dobro zaspi, sune ga kraljičina med rebra, da se prebudi in ji reče:
»Kaj ti je, da mi ne daš nocoj pokoja?«
»Ne bodi nejevoljen!« reče kraljičina. »Sanjalo se mi je, da je tu in tu neki kmet, kateri bi rad vedel, zakaj ni več v njegovem vodnjaku vode ?«
On ji pove;
»Jedenkrat je imel jedno deklo, katera je porodila dvoje otrok, potlej je pa oba vrgla v vodnjak, zato ni več vode notri. Zdaj naj bi ga osnažil, potlej bi bila pa še boljša voda, kakor je bila kdäj.«
Kraljič je pa v omari čul, pa je to zapisal
Čarovnik zopet zaspi. Ona ga pusti nekaj časa spati, potem ga zopet sune, da se vzbudi. Sedaj je bil nejevoljen, da mu nocoj ne da pokoja. Kraljičina pa pravi:
»Ne bodi nejevoljen! Kaj pomenijo moje sanje? Glej, zopet se mi je sanjalo, da je tu in tu neka graščina, ondu imajo jedno kraljičino, katera ima v vrtu jedno breskev, ki pa že več let ne rodi. Ona bi rada vedela, zakaj ne rodi.«
On ji pove:
»Jedna žival je notri pri koreninah, naj bi odkopali in jo ven vzeli, potlej bi pa breskev rodila še bolje kakor nekdaj.*
Kraljič je pa v omari poslušal in si zapisal ter mislil: ,Dve že imam, da bi le še jedno dobil.'
Kraljičina pusti čarovnika, da zopet dobro zaspi, potem ga zopet sune pod rčbra. On se vzbudi in je bil še bolj nejevoljen kakor prej in ji je rekel:
»Če mi ne bodeš dala pokoja nocoj, vzamem pištolo in te ustrelim!«
Ona mu reče:
»Ne bodi jezen! Take sanje imam, da sama ne vem, kaj pome-njajo. Sanjalo se mi je, da ondu čez rdeče morje vozi brodnik, ki bi rad vedel, koliko časa bode še vozil.«
Čarovnik reče:
»Prvega, ki ga bode čez peljal, naj bi v morje zvrnil, potlej bode moral ta voziti, brodnik bi bil pa rešen.«
Sedaj je imel kraljič vse tri reči zapisane. Potlej je toliko časa ostal v omari, da so roparji z doma odšli. Potem vzame zlatega ptiča iz zlate ptičnice in se od kraljičine poslovi. Sežeta si v roke in si obljubita, da bode gotovo prišel ponj o. Potem gre na okno, izpremeni se v mravljo in leze počasi doli. Ko pride do rdečega morja, pride mu brodnik naproti in ga ročno vpraša, če je dobil zlatega ptiča. On mu pov6, da. Potem pa, če je zvedel naročeno; on mu pove, da. Reče mu:
»Ročno mi povej!«
Kraljič pa:
»Moraš me prej prepeljati čez rdeče morje, potlej ti bodem pa povedal. Vsak delavec mora prej plačilo zaslužiti, potlej je pa dobi'.«
On sede v čoln in brodnik ga je prepeljal čez in mu je povedal:
»Prvega, ki ga čez prepelješ, vrzi v morje, potlej bode oni vozil, ti bodeš pa rešen!«
»Glej, ako bi bil ti to meni prej povedal, bil bi jaz tebe vrgel, pa bi bil rešen,« reče brodnik. »Zdaj bodem pa še moral sto let voziti, ker na vsakih sto let pride komaj jeden človek, da ga prepeljem.«
Brodnik mu je še rekel:
»Druzega ti nimam dati za plačilo, kakor to ti svetujem, da obešenega mesa ne odkupuj!«
Kraljič gre naprej, pride do tiste graščine. Kraljičina, kakor ga ugleda, vpraša ga, če je dobil zlatega ptiča. On ji pove, da. Potlej ga pa vpraša, če je zvedel, zakaj nje breskev ne rodi. On ji pa pove. Ročno ukaže hlapcem, da so drevo odkopali, in potlej je breskev rodila še bolje, kakor je prej.
Gre dalje, pride do tistega kmeta, ki ga ročno vpraša:
»Si li dobil zlatega ptiča?«
Kraljič mu reče, da.
Ali si zvedel, zakaj v mojem vodnjaku ni toliko časa vode?«
Ta mu pove:
»Jedenkrat ste imeli jedno deklo, katera je porodila dvojčke, pa jih je v vodnjak vrgla. Sedaj ga morate osnažiti, potlej bode pa še lepša in boljša voda, kakor prej.«
Potem odide naprej, pride v neko mesto, gre v gostilno, da tukaj noči. Čutil je zvečer, ko so se gostje razgovarjali, da bodo jutri dva obesili. Drugi dan gre mnogo ljudij gledat obešencev, in on je mislil: ,Naj še jaz grem'. Pa gre; tam je čutil (slišal), ko je bral rabelj imena njegovih dveh bratov, gre bliže, spozna ju, da sta njegova brata, katera sta šla po zlatega ptiča. Vpraša rabeljna, če sta za odkupiti.
»Sta za odkupiti«, reče rabelj, »toda staneta štiriindvajset tisoč kron.«
Ta jih je pa kar naštel in bila sta rešena.
Sedaj gredo veselo skupaj domov. Onadva se začneta pogovarjati :
»Kaj bodo oče rekli; ta bo prinesel zlatega ptiča, midva pa ne, ko toliko časa hodiva.« In si zmislita: »Ubijva ga, vzemiva mu zlatega ptiča, pa reciva očetu, da sva zvedela, da je pri roparjih.«
In res sta naredila tako. Ubijeta ga in mu vzameta zlatega ptiča. Ko prideta domov, ročno denejo zlatega ptiča v kraljevo sobo. Kralj ju vpraša:
»Kje je pa najmlajši sin?«
Rekla sta:
»Zvedela sva, da je pri roparjih, in da pride jedenkrat nas oropat s svojimi tovariši.«
Potem pa onadva vpraša:
»Kakö je pa to, da sta vidva toliko časa hodila?«
»Vi ne veste, oče, kako sva bila sila daleč,« mu povesta,
Zlati ptič pa je bil tožen, ni hotel nič peti, in kralj ni nič ozdravel. Zmerjal je tisto beračico in ji rekel:
»Ti ničesar ne veš; toliko me stane zlati ptič. Zdaj mi pa nič ne pomaga.«
Ona mu je pa rekla:
»Ta dva nista nikoli zlatega ptiča dobila, zato ko neče peti.«
Sedaj pa pustimo te doma in pojdimo k ubitemu kraljiču.
Prideta tisti volk in tista lisica k njemu, katera je poprej pogostil. Volk zbere njegove ude, lisica ga pa pomaže in dihne v njega, da je oživel. In mu je rekel volk:
»Tvoja brata; ko sta te ubila, sta dejala tvojemu očetu, da si pri röparjih, in da jih boste prišli oropat. Sedaj pa, ko prideš domov, bode te oče v ječo zaprl, in potlej te bodo obsodili na smrt, na vislice. Kadar bi te menili obesiti, ti pa prosi: ,Vsakemu je pripuščeno, predno umrje, s svojim očetom govoriti; naj bode tudi meni!' Pa ti bodo dovolili. Ko prideš v sobo, precej se bode zlati ptič oveselil in bode začel peti v kletki, skakati proti tebi. Oče bode ozdravel, in tedaj bode spoznal, da si ti dobil zlatega ptiča, pa te ne bodo obesili. Tvoja brata se bosta pa ustrašila: jeden pojde vrh graščine in bode skočil doli, druzega bodo pa s štirimi konji pretrgali.«
Zahvali se jima in potem krene proti domu.
Ko pride domov, ni mu dovolil kralj predse; ni verjel, kar je pravil o bratih, zapro ga v ječo, obsodijo k smrti, da bode obešen. Neko jutro ga peljejo k vislicam, sodba mu je bila prebrana, in je prosil, kakor ga je naučil volk, da so mu dovolili s svojim očetom govoriti, pa mu je bilo dovoljeno.
Ko pride v kraljevo sobo, zlati ptič je takoj začel peti, skakati proti njemu, in kralj je ozdravel. Sedaj je še le verjel, kar mu je ta sin pravil in ona beračica, in kralj ji reče:
»Do smrti ne pojdeš od hišel«
Sina, se ume, je pa tudi oprostil. Ona dva brata sta se pa tako ustrašila, da je jeden ročno splezal na vrh graščine in je doli skočil, da se je ubil; drugi si je pa sam izbral smrt, da je bil s štirimi konji pretrgan.
Potem, je kraljic očetu povedal, kaj da je tej in tej kraljičini obljubil v stekleni gori, da jo bode rešil, in prišel pönjo. Oče mu prepusti kraljevstvo, in on gre po kraljičino. Ko pride do steklene gore, spomni se mravlje, pa umravlji in leze po gori. Ko pride na okno, izpremeni se v človeka in pokliče kraljičino, da mu je prišla odpirat; gre notri, da ji tisto pol prstana in pol rute, pa je steknila, in je bilo prav in potem mu je rekla:
»Če bodeš toliko korenjak, da bodeš vzdvignil meč, ki vaga sedem centov, bodeva pa pomorila vseh štiriinosemdeset roparjev.«
On ga je poskusil vzdvigniti, pa ga ni premeknil. Potem mu je dala spiti neke pijače, potlej ga pa zopet poskusi, in sukal ga je kakor pero. Potem ga je pa v omaro zaklenila. Ko pridejo roparji domov, rekel ji je glavar:
»Kakšnega hudiča krščenega imaš zopet pri hiši?«
Ona mu je pa tajila in dejala:
»Tebi se le zdi, ker si bil pri krščenih ljudeh, ti pa še sedaj smrd 6.«
»Onikrat, ko mi je bil zlati ptič ukraden, zapela si mi ravno tako, nocoj mi ne bodeš!«
Sedaj preišče vsa kota pod streho in kletih, ali ničesar ne najde, in misli: ,Mora že res takö biti, da po krščenih ljudeh sam sebi smrdim/
Ko so bili roparji utrujeni, gredo kmalu leč in ročno pospč. Kraljičina kraljiču odpre omaro in mu poda meč. Najprej je končal čarovnika ali roparskega glavarja, za tem še druge, da je pomoril vse. Potem sta jih zvlekla v klet in zaklenila. Pobereta denarje in imenitne stvari, pa odideta proti domu, kjer so napravili veselo ženitovanje, katerega ni bilo ni konca ni kraja. In srečno pa veselo sta kraljevala do smrti.
Književna poročila.
vil.
Letopis Matice Slovenske
za leto 1889, Uredil dr. Lovro Požar. Založila in izdala Matica Slovenska. V Ljubljani" Natisnila »Narodna tiskarna«. 1889 8°. 360 str.
Med knjigami, ki jih je podala »Matica Slovenska(< svojim članom za leto 1889., odlikuje se imenoma »Letopis« i po mnogovrstnosti korenitih, ravno sedanjemu času popolnoma primernih in zaradi tega tudi velezani-mivih razprav, i po imenih pisateljev-veščako v, ki so v Slovencih po pravici na najboljšem glasu. Razborito urejena knjiga obseza osem spisov, katerim je na čelo postavljena v lepozvenečih distihih zložena oda; v tem 50 stihov broječem in na tri dčle razkrojenem umotvoru proslavlja pesnik Jos. Cimperman z jedrovito, vzneseno besedo petindvajsetletnico »Matice Slovenske^. Bilo bi odveč, na drobno ocenjati ta pesmotvor, čegar stvarnik sluje kot najboljši šestomčrec slovenski in čegar pevska sila je priznana od vesoljnega slovenstva. Zadoščaj torej reči, da si je naš pevec vplel s tem nov list v venec slave svoje. — Za Cimpermanovo odo beremo razpravo
I. Prazgodovinske izkopine po Slovenskem.
S tem (56 stranij obsezajočim) delom je ustregel marljivi g. pisatelj, prof. Simon Rutar) gotovo ne le vsem matičnjakom, ampak Slovencem sploh, kajti z njim je zadelal znatno vrzel v književnosti slovenski. Saj obi-lujejo slovenske dežele, zlasti Kranjska s prazgodovinskimi selišči, gradišči in grobišči, le potrebnega zanimanja v nas ni bilo, ker ga ni nihče budil. Vsega priznanja vreden je torej blagi (v uvodu izraženi) namen g. pisatelja, ki namerava, vzpodbujati Slovence, da bi se začeli globlje pečati s prazgodovinskimi izkopinami in se zanje bolje zanimati, nego doslej, češ, da bi mögli potem s ponosom odkriti starodavno kulturo naših dežel, katera se nam je tako dolgo prikrivala, ob jednem pa tudi priti do positivnih re-sultatov, s kojih pomočjo se bodo skazale vse pristranske teorije Slovencem neprijaznih nadriučenjakov kot neupravičene, zlobne sanjarije. Da bi svoj namen tem lože dosegel, hoče nas g. profesor s tem delom vpeljati v sta-rinarsko vedo ter nas seznaniti z njeno metodo in dosedanjimi resultati, obetajoč, da bodo po tem »uvodu k globokejšim študijam o prazgodovinski kulturi* v prihodnjih letnikih natančneje opisavali vsa öna slovenska mesta, kjer se je kaj prazgodovinskega našlo, in dobe, kdaj se je kopalo in kakö so izkopavanja napredovala. Ob jednem bode poročal o vsakoletnih novih
izkopinah in najdbah, ne izvzemši rimskih> Izvršujoč naloge zaslužil si bode vneti veščak nedvojbeno vseh slovenskih izobražencev zahvalo ter hkratu pridobil tudi Matici mnogo novih, tega uka željnih članov. — Tvarina säma razpada na štiri dele, v katerih se razpravljajo: I. Prvi sledovi človeškega bivanja po srednji Evropi. II. Novokamenena doba. III. Kovinska doba. IV. Hallstadtska in latinska doba. Opirajoč se na opisane izkopine pobija g. pisatelj v „sklepu" soglasno z najslavnejšimi učenjaki teorijo o keltstvu in njega kulturi v naših deželah, izumljeno od slovanstvu sovražnih nadri-učenjakov, ter dokazuje, da je pripisovati dotično skupino prazgodovinskih predmetov Illyrom. Na vprašanje pa, v kakem razmerji stojč denašnji Slovenci proti starim Illyrom, ne upa si še s popolno gotovostjo odgovoriti, toda uvažujočemu mnoga imena po illyrsko-thraskih deželah, ki spo-minajo slovanščine, zdi se verjetno, da so bili stari Illyri Slovani.
V	drugem (6 stranij broječem) spisu: »Prazgodovinska in rimska izkopavanja po Slovenskem l. 1888.« navešča nam isti pisatelj vse slovenske kraje, kjer se je omenjenega leta kaj izkopalo, poleg osob, ki so se s tem delom bavile, končno pa navaja najznamenitejše spise, odnašajoče se na (starejše) izkopine.
Da diči oba spisa vzorna korenitost in vestnost, ne treba nam posebej poudarjati: za to nam je porok ime pisateljevo, ki že delj časa uspešno in zaslužno izvršuje svoj posel kot c. kr. konservator zgodovinskih spomenikov in dovzeten zgodovinar. Ne dvojimo, da se poloti tudi bralcev živo zanimanje za stvar, ki je vodilo pisca teh razprav; to pa bode najlepše plačilo njegovega truda in zajedno vedi slovenski v prid.
V	jezikovnem oziru bi bilo omeniti, da je g. pisatelja zlog sem ter tam malo nemškovalen, česar mu ne bodemo toliko zamerili, ako pomislimo, da orje v tej stroki malone ledino in da je tistemu silno težko popolnoma otresti se nemškega duha, kdor mora pri svojih študijah uporab-ljevati vire, pisane zvečine v nemščini. Take nemčizne so n. pr.: str. 7. in 43., »izgledati* (»aussehen«), str. 34., »zavzemati stališče*, «— odlično mesto* (»Standpunkt, - hervorragende Stellung einnehmen«), str. 31. in 33-5 »Špicast«, str. 37., »spominati na* (mesto »spominati česa*), str. 39. in 55v »zadeti na ugovarjanje*, str. 42., »z jedno besedo* (= skratka *) str. 43., »ena jama povrh druge* (m. »jama povrh jame*, prim.: »roka roko umiva« = »eine Hand wäscht die andere«), str. 44., »prehod iz enega življenja v drugo«, str. 43., »važnost polagati na kaj* (= »Wert auf etwas legen*), str. 54., >ytaka znamenja ne nahajamo« (m. »takih znamenj*), str. 10., »skledice z na znotraj obrnenim robom* (m. »skle-dice z robom na znotraj obrnenim*), str. 37., »take kose iskati« (m. »takih kosov*), str. 7., »katero nekateri učenjaki pod imenom srednjekamenena
doba posebej razločujejo9 (m. katero nekateri učenjaki posebej razločujejo pod i. t. d.), str. 7.; tudi1 sklad: ubogat te rude *, str. 38. in drug. (m. »rudast(< ali »ob Huje z rudo*), ni slovenski. Izogniti bi se bilo nadalje nedoslednosti v izobraževanji tujk, kakeršna se kaže n. pr. v oblikah: »cizilovali<<c in »centrali zujoc« (str. 27. in 30.) z jedne, in: »kompliciran« pa >xproducirajo(< (str. 23. in 40.) z druge strani. V stavku: »O njih trajnosti pouči nasc< (str. 14.) nadomestiti je dovršnik z nedovršnikom. Ne jasen, da, skoro popolnoma nedoumen nam je stavek na str. 54.: »Naravno je, da le tako ljudstvo nosi zlato na svojem telesi, med katerimi se ne more (,kdo F) z bogastvom plodonosno okoristiti, nego si je spreminja v zlato.« —
II. Ženitvanjski običaji Belih Kranjcev.
Hvaležni moramo biti g. pisatelju Janku B. (Barletu, ako se ne motimo) za ta zanimivi popis, važen donesek h kulturni zgodovini slovenski. Narodni običaji čimdalje bolj ginevajo in se umikajo tujim navadam, ki so češče le grde razvade; skrajni čas je torej, da se zapiše in s tem po-zäbi otmč, kar je še närodnega blaga ohranjenega. Spisov te vrste, zlasti bavečih se z ženitovanjskimi običaji, imamo itak malo in še ti so zvečine neznanstveni ali pa v Slovanom sovražnem duhu pisani, torej nezanesljivi, ali celo brez nobene vrednosti. Tem zaslužne j še pa je to korenito delo, ker je gospod pisatelj z njim zajedno ovrgel nesramne in sramoteče laži o slovenskem ženitovanji, raztresene po raznih, posebno nemških knjigah, da, celo po znanem delu dr. Frid. Kraussa (»Sitte und Brauch der SüdslavenWien 1885). Ta mož se sicer imenuje Jugoslovana, a vender piše v knjigi svoji (na str. 342.): »Ueber die neuslovenischen Hochzeitsgebräuche ist fast nichts von Belang zu melden. Gerade aus den Hochzeitsgebräuchen in diesen Gegenden ersieht man die überaus gewaltigen Fortschritte der Germanisirung. Es klingt fast unglaublich, selbst die slavischen Bezeichnungen der Würdenträger bei einer Hochzeit sind deutschen Benennungen gewichen (kranceljungfrau, Brautführer). Das Hochzeitslied scheint gegenwärtig ganz vergessen zu sein .... Die eigentliche Hochzeit bietet nichts sonst Erwähnenswerthes, da sie in der Kneipe ihren Abschluss findet . . .
Te ženitvanjske običaje si je zapisal g. pisatelj »sredi lepe Bele Krajine v podzemeljski župniji^ (med Metliko in Črnomljem). V spisu pridejanih opazkah kaže na sličnost ali različnost dotičnega običaja z običaji drugih Slovanov, hkratu pa nam tudi pojasnjuje menj znane besede, nahajajoče se v že-nitvanjskih pesmih, med kojimi nam kažejo nekatere izvenredno pesniško lepoto. Popis polni 22 stranij in sestaja iz nastopnih odstavkov: Za »pregovorom^, v katerem govori g. pisatelj o svojem namenu in o kraji, kjer
se vršč opisani običaji, razpravljajo se: I. Prosci. II. Kako vabijo svatove in bala. III Poroka in običaji pred gostovanjem. IV. Pirovanje ali ze-nitnina na nevestinem domu. V. Na novem domu. Iz teh patrijarhalnih običajev nam odseva prav jasno vsa narodova duša, njegovo mišljenje, njegovi pravni nazori. Pridane pesmi so velike vrednosti in važnosti ne le lepoznancu in närodopiscu, temveč tudi jezikoslovcu. Spis sam izpričuje kolikor pisateljevo navdušenost za stvar, toliko njegovo strokovnjaško spretnost; ni se torej čuditi, da raste tudi bralčevo zanimanje od vrste do vrste. Jezik je gladek in pravilen, izvzemši nekoliko neznatnih pogreškov: na str. 69.: »jeden proti tolikim« (»tolik* = »tantus, so gross * ; »toliko jih* = »tan-tum*, „so viel"); na tem mestu bi se dalo reči za nemški: „einer gegen so viele": „jeden proti tolikemu številu (toliki množici"); „spominati na kaj" (str. 72.) m. „spom. Česa".
V	naslednjem (3 stranij obsežnem) sestavku: „Krizi v Gribljah" (vasi v podzemeljski župniji) opisuje nam isti g. pisatelj prav mi cen pastirski običaj, vršeč se na praznik „krizev", t. j. vnebohoda Gospodovega. Posebno pozornost vzbujajo lepe pesmi, ki jih pastirji takrat pojö, kajti polne so pesniškega duha, pa tudi v formalnem oziru nenavadno dovršene.
III. Herbart Turjaški.
V	tem 34 stranij broječem spisu govori g. pisatelj Ivan Steklasa najprej o izvoru Turjäcanov (Auerspergov), našteva potem te plemeniške rodovine kranjske najzaslužnejše člane do 16. veka ter popisuje naposled življenje in mnogostransko poslovanje nesrečnega junaka Herbarta Turjaškega, ki je pri Budaškem slavno smrt storil za domovino v böji zoper dednega sovraga krščanstvu dnč 22. septembra 1. 1575., star 47 let. Živo-topis je sestavljen marljivo in zvesto poleg mnogih virov, ki so pod črto naznanjeni. S tem vestnim delom si je pridobil trudoljubni gospod veščak novo zaslugo za spoznavanje naše neznatne in menda zbok tega premalo čislane zgodovine. Te vrste spisi so uprav Matičnim letopisom prikladni; pozdravljamo jih vselej s posebnim zadovoljstvom i ker je njih vsebina taka, da utegne zanimati vsakega bralca, bodisi katerega koli stanu, i ker širijo domovinoznanstvo, z njim zajedno pa tudi netč domovinsko ljubezen. Jezik g. pisatelja je v obče prost motečih hib; zapazili smo le nekaj manjših nedostatkov: „poprositi za dovoljenje" (str. 94.) in: „prosi za pomoč" (str. 99.) m. „poprositi dovoljenja" — „prosi pomoči"; „vkljub miru, skle-nenemu pred (ne „med?") cesarjem in sultanom" (str. 95.): „mu je nasle-doval" (str. 100.) m. „ga je nasledoval"; „četa od (nemški „von"!) 3000 mož" (str. 106.) m. „četa 3000 mož (broječa)"; »iz mej so dohajale zahteve« (str. 112.) m „z mej".
IV. Starejši slovenski teksti.
Na 81. straneh razpravlja g. Vatroslav Oblak v grafskem, glaso-slovnem, oblikoslovnem in leksikalnem oziru: i. očitni spovedi (conf. gen.), baje iz početka 15. veka, okolo 1. 1430.; nahajata se na zadnjih listih latinskega zbornika, hranjenega v licejalni knjižnici ljubljanski (sign. Nr. 141); 2) prevod vinograškega (gorskega) zakona (z 1. 1582.), ki ga je našel K. Deschmann v neki knjigi nekdanjega dolskega arhiva; 3) rokopis vinograškega zakona (z 1. 1683.). Razprava, pisana s temeljitostjo, s vojsko temu g. pisatelju, primerja pisavo napominanih tekstov z jezikom skoro vseh slovenskih (tudi kajkavskih) piscev in spisov iz 16., 17., deloma tudi 18. veka ter določuje narečje, v katerem so pisani. Ponatisnjeni so tudi vsi razpravljam teksti, izvzemši zadnjega, iz katerega je v vzgled jezika vzprejetih le nekaj točk. To delo razodeva izvenredno književno in jezikoslovno zvede-nost ter bode ugajalo zlasti jezikoslovcem, ki se iz njega lahko mnogega naučd Vse trditve pisateljeve pač niso neovržne, vender je dokazovanje v obče prav prepričevalno in ves spis preveva neka dobrodejna skromnost, kar poudarjamo s posebnim zadovoljstvom. To svojstvo diči pravega učenjaka, ki si nikdar ne prilaščuje nezmotnosti, pogrešamo jo pa žal v razpravah, zlasti novejših jezikoslovskih diletantov, kateri kar naravnost zahtevajo, da včruj bralec njihovim naukom brezuvetno, češ, „Roma locuta — causa finita". Naš pisatelj se drži v dvojbenih slučajih Avguštinovega reka: „in dubiis libertas", dasi nam vselej povč, na katero stran se nagiblje njegovo mnenje. V tem oziru bodi torej pisava njegova vzgled jezikoslovnim razpravljalcem! Vkljub suhoparni tvarini bode zanimal ta spis zbok svojega živahnega zloga tudi marsikaterega bralca neveščaka. Jezik je čvrst in brez hudih zagreškov; kvari ga le nekaj „odpustnih grehov", ki si jih dozvo-ljujemo popraviti. Najprej nas moti pisateljeva neslovenska navada, da izraža nemški brezglasni „so" (zlasti v porekih uvetnih stavkov) s: „tako"; n. pr.: „pa če se pomisli, da je . . . uže zdavna bila izginila politična sa-mostalnost, . . . , tako bo nam razumevno" (str. 123.); „če bi se bil . . . poluglasnik nadomestil .... s polnim e, tako sploh ni mogoče (str. 131.; prim, še str. 138. in 139., 18. vrsta od spodaj, str. 162., 9. vrsta od spodaj in drug.). Nenaglašeni „so" se tudi v drugih slovanskih narečjih ne izraža in ne poznata ga niti Latinec, niti Grk. — „Med dolgim e in naglašenim rh . . . . ni bil velik razloček (str. 144.) m.: „ni bilo velikega razločka"', „to se ne more dvomiti" (str. 152.) m. „o tem" se ne more dvo-jiti" ; takö vežejo ta glagol vsa slovanska narečja in g. pisatelj sam piše na str. 171. pravilno: „da se ne da lahko dvomiti o t e m"; „k a r bi ne pričakovali" (str. 164.) m. „Česar bi . . ; „spomina nas na(< (str. 169.)
m. „spom. nas česa11 \ temu nasprotuje celi značaj našega rokopisa', (str. 178.) m. „ves značaj".
V. Kosovo polje. Zemljepisno-zgodovinsk a črtica.
Spisal Simon Rutar. (17. str.).
Koncem junija in prve dni julija lanskega leta so obhajali Srbi v kraljevini petstoletnico nesrečne bitve na Kosovem polji, kjer so po närodnih srbskih pripovedkah kruti Turki razrušili prej tako mogočno srbsko carstvo. Tega usodnega dogodka so se na razne načine spominjali s Srbi vsi drugi slovanski rodovi. Zatö si je štela tudi Matica slovenska v svojo dolžnost, o tej priliki izraziti bratskemu närodu svoje sočutje in podala je Slovencem ta strokovnjaški spis; v njem nam popisuje g. prof. Eular Kosovo polje v topografskem, politiškem, narodopisnem, trgovinskem in zgodovinskem oziru ter govori na to o bitvi sami, kakor nam jo slika närodno ustno izročilo (kajti pisana zgodovina o nji molči). Bila se je baje dnč 15. (ali po gre-gorijanskem koledarji dn<§ 13.) junija (na Vidov dan) 1. 1389. Naposled navaja še vse druge zgodovinsko važne dogodke, ki so se vršili na tem polji do novejših časov (1. 1690.). Da se bralec tem lože opozna, pridejal je g. pisatelj svoji poučni, ne menj korenito, kakor zanimivo pisani razpravi načrtek Kosovega polja, ki se pa v tipografskem oziru ni posebno posrečil. Zlog pisateljev je pravilen očitati mu imamo le nastopne hibe: „kjer se spaja z od juga prihajajočim Črnim Drimom" (str. 207.) m.: „kjer se spaja s Črnim Drimom, prihajajočim od juga" (dveh predlogov zapored, ki imata vsak svoje ime za seboj, slovenščina ne trpi; pač se sme reči n. pr. „križ za na prsi", (ne pa: od juga prih. Drimom"); „vladina služba" (str. 211.) m. »vlad'na služba"; izraz: „ki se s Srbi jako dobro razumejo" (str. 212) je nemčizna = „sich mit jemand gut verstehen" ; (slovenski bi se reklo : „zlagajo se s —", „dobro shajajo s —"); poleg tega zahteva slovenščina v tem slučaji glagol nedovršni; reči bi se torej smelo „ki se s Srbi dobro porazu-mevajo—
VI. Fotografija.
Spisal Ivan Šubic. (Str. 1+42).
Ta strogo znanstvena in z obilico ličnih podob okrašena razprava je sestavljena po mnogih virih, kojih imenik beremo na nje čelu. S slastjo jo bodo prebirali posebno prijatelji fotografije, a zanimala bode gotovo tudi marsikaterega tej stroki neveščega čitatelja. Saj ga hoče seznaniti z glavnimi zakoni te v naši dobi toli važne umetnosti, pisana pa je tudi v lepem, vsakemu lahko umnem jeziku; zlasti dobro pogojeni so znanstveni izrazi (terminologija). Vsa razprava sestaja iz 5 delov. V prvem „iznajdba fotograf i j e" naslovljenem ocenja g. pisatelj v navdušenih uvodnih besedah po-
menljivost fotografije in nam razklada potem nje zgodovino; drugi odstavek: „fotografski a par a t i" nam našteva in opisuje razne pri stroje ter razlaga glavna pravila novodobne fotografije; tretji del nas poučuje o „času ekspozicije", četrti o „negativnem" in peti o „positivnem procesu". V jezikoslovnem oziru treba popraviti te-le napake (zvečine nemčizne) : „iskati sledove" (str. 221.) — „poiskati si predmet" (str. 226. in drugd.) m. „iskati sledov", „poiskati si predmeta" (kakor se čita na str. 228.: „da si poiščejo zanimivih predmetov"); „ki je sledil iznajdbam", (str. 224.) in „sledimo vsemu procesu" (str. 255.) m. pravilnega sklada „slediti kaj<l; nemčizna: »v prosto naravo" (str. 228,) nadomčsti se z izrazom „pod milo nebo"', „;merodajen" (str. 231.) je po nemškem „massgebend" skovana spaka ; „se imamo ozirati" (str. 235.) m.: „se nam je ozirati"; (nemški „haben" v takih zvezah ne gre sloveniti z glagolom : „imeti", akopram se je ta navada v slovenskih spisih popolnoma udomačila); „dobri objektiv je podlaga" (str. 238.) m. „dober objektiv"; obliko „Amerikanec" (str. 240.) zamenimo s pravilnejšo: „Američan"', v nemškem imenu „Basel" je e takorekoč poluglasen, torej sklanjajmo „Basel", „Basla', i. t. d. ne „Basela", „Baselu" (str. 240.), saj tudi Nemec govori in piše: „Basler (ne „Baseler") Objectiv"; „obvarujemo pred trakom" (str. 249.) in „varovati pred svetlobo" (str. 261.) m. sklada: „(ob)varujem česa"; „manjkati" (str. 251.) je laška tujka, „čakamo na podobo" (ibid.) nemčizna za „čakamo podobe". Malo nejasen je stavek na sträni 252.: „Če se bojimo,
da....., potem prilijemo . ... ali pa vzamemo manj, železnega vitrijola
. . . ." moti nas zlasti nepotrebna vejica za besedo „manj"; „oni" pomeni" (str. 252. pod črto) — bolje „pomenja"; „ocetne kisline" (str. 253.) — ocet je latinski acetum, slov. kis, očetov torej = kisovski', „ojacevanje in oslab-lje7ije", (str. 255.) — zakaj je nedovršilni glagolnik vezan z dovršilnim, ako je oboje dejanje jednako trpežno? „sigurno" (str. 257.) je laška beseda, slov. = ,gotovo"', „zato si jo priredimo nekoliko več" (str. 259.) m. „si je priredimo"; „vlijemo jo proč" (str. 260.) m. „zlijemo . . ."; „prilije se karbolova kislina (str. 260.) m. „karbolow kislina" (kakor beremo na isti sträni: „prilijemo nove vode"); „brezdvombenou (str. 261.) je malo okorna oblika za „nedvomno" ali (nedvojbeno). Oponašati nam je končno še isto nedoslednost v pisavi iz tujih jezikov izpeljanih besed, ki smo jo pograjali že pri prvem (Ru-tarjevem) spisu; prim, oblike: „lakiranje in retuširanje", „lakiramo", „retuširati" (str. 255.), „kompliciranih" (str. 229.), „modificirati" (str. 251.), „konstruirane" (str. 239.) „reflektirati" (str. 232.), „dividirati" (str. 236.) in dr. — pa: „fiksoval" (str. 226.), „sensibilisoval'' (ibid.), „kvadrujemo" (str. 236.), „kombinovati" (str. 240.); jednaka nedoslednost se kaže v pisavi oblik: „pozitivni" (str. 256. in večkrat) — „positiv" (str. 248.) pa: „ekspo^icija'
(str. 244 in dr.) — „rezultat" (str. 251.), „bližne" — „bližnih", pa: „bližnjih" (vse tri oblike na str. 234.).
VII. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 1888. leta do i. januvarja 1889. leta Sestavil I	Ivan Tomšič (19 str.).
Iz te bibliografije je posneti, da je izhajalo 1888. leta jj slovenskih časopisov ter v dežel prišlo: a) 16 društvenih del (med njimi dvoje letnih poročil), b) dvoje pravoznanskih in državoznanskih del (zbornikov), c) dva jezikoslovna (pravo za pravo književnozgodovinska) spisa, d) 4 zemljepisne in zgodovinske knjige, e) 28 leposlovnih publikacij, f) 18 šolskih knjig, g) 17 šolskih poročil, h) 21 molitvenih in poučnih knjig (med njimi dva prevoda), i) 27 različnih del (koledarjev, pratik, slavnostnih popisov in dr.), j) 19 muzikalij — torej vsega skupaj: jj časopisov (proti 28 1. 1887.), /J5 knjig in knjižic in 19 muzikalij (proti 97, oziroma 13 prejšnjega leta). Te številke svedočijo sicer v obče o lepem slovstvenem napredku, le kar se tiče časopisov, obhaja nas tudi letos misel, da je njih velika množica slovenstvu prej na kvaro nego v prid, ker se namreč itak ne preobilne de->	lavne moči na ta način po nepotrebnem cepijo, morajo posamezni časniki
pogostokrat polniti svoje predale s „prazno slamo". Slovencem bi zadoščalo kakih 15 raznovrstnih časnikov; ti bi mogli ustrezati vsem zahtevam in imeli bi se ponašati z boljšo vsecino in večjim številom naročnikov, kar bi hodilo i njim samim i bralcem na dobro.
VIII. Letopis „Matice slovenske".
Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar.
Na 79 straneh in v 8 odstavkih poroča nam vzorni tajnik Matični: i.) 0 odborovem delovanji v dobi 1. X. 1888. — 30. IX. 1889; iz tega poročila je razvidno, da je razpravljal odbor Matične stvari v treh odbo-rovih (in več odsekovih) sejah in v jednem občnem zboru. 2. Računsko poročilo nam javlja, da je imela Matica Slov. koncem 1. 1888. skupnega imetka 52.209 gld. 2<$1/2 kr., torej za 2012 gld. ^.S1^ kr. več nego 1. 1887., vest, ki bode gotovo razveselila vsakega matičnjaka. 3.) Nadaljevanje poročila o društveni knjižnici, katera se prav lepo množi in hrani marsi-kako delo, kojega po drugih knjižnicah zaman iščeš. 4.) Upravništvo Mat. Slov., iz katerega posnemamo, da je štel v dva odseka (gospodarski in književni) razdeljeni odbor 27 ljubljanskih in 13 zunanjih odbornikov, med njimi 13 upravnikov. 5.) Imenik udov Mat. slov. nam našteva 8 častnih članov, 304 ustanovnike in 1597 letnih društvenikov, skupaj 1909 matičnjakov, torej skoro za 200 več nego vi. 1887. Od leta do leta množeči se imetek
in rastoči broj knjig in društvenikov nam je porok, da je „Matica" krenila zadnja leta na pravo pot- in da delujejo nje odborniki — izobraženci posvetnega in duhovskega stanu — zložno in previdno, ker jih vodi hvale vredna vnetost za književni napredek, ne pa slepa strankarska strast; tako poslovanje nas navdaja z veseljem, Matici pa zagotavlja lepo, uspešno prihodnost. Odstavek 6.) poučuje nas o „ustanovnikih društvenih" \ ta vestna in velezanimiva študija g. tajnika nam kaže v tabelah a) prirastek in odpadek ustanovnikov v posameznih letih (1864—1888); b) razmerje med letniki in ustanovniki po letnih dobah; c) narastanje in padanje obeh števil od leta do leta. Po odborovem naročilu je pridejan temu odstavku kronološki imenik pokojnih ustanovnikov, obsezajoč nad 200 imen. Del 7.) navaja nam zavode (25). ki zamenjavajo z Matico slov. knjige, 8.) pa je zaznamek književne zaloge Matične in skupna cena posameznim knjigam, katerih je še 65 na prödajo, seveda v nejednakem številu iztiskov. —
„Letopis" je tiskala „Narodna tiskarna" v Ljubljani z lepimi, razločnimi črkami in na prijetnem popirji; obliki v tipografskem oziru nimamo ničesar opočitati, izvzemši nekaj tiskarskih pogreškov, ki bi se bili pri natančnejši korekturi lahko odstranili. Ker nekateri izmed njih zelo motijo, hočemo jih končno v nastopnih vrsticah popraviti: *)
Str.	7.	„najednostavnejše"	mesto: „najjednostavnejše"	
v	II.	,,beščeče se" mesto: ,,bleščeče se"		
JJ	I I.	„purperu" mesto:	„purpuru"	
>1	IS-	naj se postavi vejica pred besedo: „ampak le		za bahanji
	2 I.	„ni" (prva beseda	v prvi vrsti) mesto: „in"	
V	44.	„prazgovinske" mesto: „prazgodovinske"		
	65.	„deuschen"	„deutschen"	
n	I76.	„izljučljivo"	„izključljivo"	
i>	179.	„prestavatelj"	„prestavljatelj"	
i)	195.	„sitičnike"	„sičnike"	
	205.	„Scardus"	„Skardüs"	
	2 14.	„Makadonija"	„Makedonija"	
}>	215.	„duprovniški	„dubrovniški"	
i)	2I5-	„bovratku"	„povratku"	
»	231.	„stajalo"	„stojalo"	
	247.	,,pločamo	„pločami"	
	257.	„Prodajajo	„prodajajo"	
	260.	„spravimospet" ,	„spravimo spet". Fr.	LivadiČ.
*) V spisu: „Kos ovo polje" je popravil nekaj pogreškov g. pisatelj (S. Rutar) sam.
Statistična črtica dijaštva avstrijskih visokih š61.
Spisal Jos. Apih,
I	Narodi naše Avstrije hrepeni po ravnopravnosti; liki vojske si stojč
nasproti, toda ne z bridkim orožjem, ki preliva kri, bijejo ta boj, nego »z uma svetlim mečem* zastopa svoje »pravo* Slovan in Nemec, Lah in Ru-munec; in če se ne motimo, odločil se bode ta boj na onem krilu, kjer se bijejo za kovačnico »svetlih mečev uma« — za šolo. Kdor se polasti šole, njemu ne bode treba pogrešati meča, ne čilih sil za narodni boj, ki ni boj pesti, nego boj za kulturne idejale dobe naše. Sola je podlaga bodočnosti ; od šolstva, njega osnove, njega duha in od zanimanja za šolo je zavisna moč slčharnega näroda — tudi slovenskega. Zato se nam zdi jako potrebno, da se vsaj časih ozremo na to polje in si stavimo vprašanje: Smo li dosti vestni v izpolnjevanji svojih dolžnostij proti šoli ? Uporablja li narod slovenski dano mu priliko, da si množi razumništvo svoje, da si odgaja tisto število mož, katero je potrebno, ako hoče biti kos vsem nalogam v
1	društvu in državi, v cerkvi, v šoli, v obrtu, v prometu i. t. d.? — Vemo,
da smo v tem oziru Slovenci v primeri z Nemci, Cehi in Poljaki v jako neugodnem položaji, in da je treba narodu našemu neräzmerno krepkih naporov, žrtev in — varanih nädej, ako hoče vsaj nekaj tistih težkoč premagati in odpreti vrata svetišča modric svojim sinovom; a uprav zato, ker poznamo vse neprilike šolstva svojega, vemo ceniti moralično krepost našega näroda, ki se izraža v sicer suhoparnih številkah oficijalne statistike. Ako te številke ogledujemo raz tega stališča in zajedno primerjamo z številkami, izražujočimi dotično razmerje pri naših sosedih, bodemo mogli razsojevati, smo li kar se tiče uporabe šolstva na tistem stališči, kjer bi morali biti, ali ne ; videli bodemo, kje smo zaostali ali ostali na dolgu; kdor se pa hoče poboljšati, mora si biti najprej v svesti, da mu je treba poboljšania. Ali niso närodi v tem oziru prave osebe?
Za danes se omejimo na visokošolstvo in je preiskujmo na podlagi oficijalne statistike za 1. 1886/7. Žal, da ni že takoj v prvih letih po usta-novljenji dualizma statistika tako lepo razvrščevala dijakov poleg domovine, narodnosti in vere, kakor zadnja leta; imenoma jugoslovanske dijake nekaterih šol ne loči podrobno; pri drugih visokih šolah pa niti ne navaja povsod, koliko je bilo dijakov pojedinih närodnostij. To je obžalovati posebno zato, ker ni mogoče primerjati številk iz' prejšnjih in poznejših let, torej tudi ni mogoče točno povedati, kako je napredoval ta ali öni näroda ali kateri närod je šel rakovo pot.
i. Univerze cislitvanske.
1886/7 je imela Avstrija 5 nemških, 2 poljski in 1 češko univerzo; vse pa so brojile v poletnem tečaji 13.683 slušateljev; ker je bilo v istem tečaji 1867/8 šolskega leta samo 7.274 slušateljev, torej se je broj namnožil za 6.409, t. j. za 88*9°/0. Ker pa hočemo one dijake razvrstiti poleg jezika, moramo odšteti dijake iz nekaterih inozemskih krajev, imenoma iz Ogerske, Sedmograške, Hrvaške in Rumunije; sicer bi se peščica (9.000) cislitvanskih Madjarov preugodno pokazala, ker je 1886/7. 1-	539 madjarskih di-
jakov, = 3*95 % vseh vseučilišnikov, dočim je Madjarov samö 0*05 °/0 vseh stanovalcev v Cislitvaniji; iz Ogerske in Sedmograške je bilo pa celih 1.134, gotovo z malimi izjemami nemških in madjarskih dijakov; 224 jih je bilo iz Hrvaške, 105 iz Rumunske in 66 iz Srbske. Laška, Švica, Nemčija i. t. d. pa pošiljajo k nam tako malo dijakov, da je težko verjeti, da jih ne odtehta broj v omenjenih deželah učečih se Avstrijcev. Smelo pa smemo trditi, da so Avstrijci na vseučiliščih iztočnih krajev bele vrane. K 1.529 vseučiliščnikom iz Ogerske, Hrvaške, Rumunske in Srbije je pa prišteti še 248 dijaških »raznih* närodnostij, = r8i°/0, dočim je takih nä-rodnostij med Avstrijci samo 0*5°/0 (Albanci, Ciganje, Grki). Od 13.683 di jako v smemo odbiti na račun teh inostrancev in »raznih* närodnostij 1.750, = i2*8°/0. Ostane nam še 11.933 dijakov, katere smemo smatrati domačini. Znižati moramo razmerno število dijakov önih närodnostij, ki so se pomnožili po prihodu izdatnega broja inozemskih rojakov; to velja kar se tiče Nemcev, Cehov (zaradi slovaških dijakov), Hrvatov in Srbov, Lahov, Ru-munov in »drugih« närodnostij (sösebno Madjarov). Oficijalni broj, znižani broj in relativno razmerje kaže nastopna sestava:
Vseučilšniki po narodnosti	Uradni broj	Znižani broj	Odstotki med vseuči- med avstr. pre-	
			lišniki	bivalstvom
Nemcev	6.213	5.864	49*20	3^*70
Cehov	2.876	2 826	23-7o	. 23-77
Poljakov	2.094	2 094	17'6A	H-ge
Rusinov	S03	503	4-21	12 Vi
Slovencev	179	179	r50	5*23
Hrvatov, Srbov	890	40	°*33	2'58
Lahov	435	404	3*34	3 07
Rumuncev	206	16	°-13	°'88
raznih	787	7	°-05	°'io
(Dalje prihodnjič.)
V spomin slovesne poroke
Njega c. in kr. Visokosti nadvojvode
FRANČIŠKA SALVATORJA
in Nje c. in kr. Visokosti nadvojvodice
MARIJE VALERIJE
dne 31. malega srpana lefa 1890.
frestol je Avstrije že odslovil šestorico vekov,
Mnogi vihär ga majal, toda razrušil ga ni: Zvčsti v bridkobe so dnčh junaški narodi njegovi Zdušno hiteli na boj, da se ohrani sloveč, Družno v pokojen je čas, karkoli jih Avstrija broji,
Vsak jednomäti ji rod služil ponosno-vesel. Narod slovenski je naš med Avstrije sini od nčkdaj
Prvi nje brambovec slül, trdil zvestobo s krvjo, Slavni rodfci udan ljubezni je svoje obilju
Dušek osrečen dajal v blaženi dobi miru. Zopet odpira uho Slovenec besedam vesčlim,
Zdušenja slädka obläst moško mu dviga sreč: Avstrije hčeri je dan zazöril najlepši življenja,
Zänjo pomemben in svčt, narodom včrnim radost. „Blägoslov rosi nebö na Vaju, slavljčnea visoka,
Živel, Frančišek, in Ti, bläga Valerija, ž Njim!" Takšen razlega pozdrav se danes po zemljah avstrijskih,
Njega zvenčei odmev hrib preletäva in dol. Tudi slovenskih sinov se glasijo pesmi vznesene,
Mesto praznuje in väs Vajine sreče spomin, Vajine sreče spomin, ki spremljaj življenja korake Vama po cvetnih stezah v Vajino rädost vsekdär!
Jožef Cimperman.
LISTEK.
V Ljubljani, dnd 31. malega srpana 1890.
Vesel dan V cesarski rodovini. Velika družina avstrijskih narodov praznuje danes velik dinastični praznik. Cvetoča hči Njiju Veličanstev, presvetla nadvojvodinja MARIJA VALERIJA se je danes v prijaznem gorskem mesteci na Gorenjem Avstrijskem poročila z izvoljencem svojega srca, z Njegovo c in kr. Visokostjo presvetlim gospodom nadvojvodom FRANČIŠKOM SALVATORJEM. Blagoslovljena od presvetlih svojih roditeljev, spremljana od bliščečega zbora visokih sorodnikov in dostojanstvenikov, stopila sta pred oltar, kjer je cerkev posvetila Njiju zvezo, veljavno do smrti. Po vsi širni Avstriji ni ga zvestega državljana, da bi se danes v duhu ne udeležil veselega dneva v cesarski rodovini. Brez razločka vere in narodnosti pošiljamo danes vsi presrčne čestitke na cesarski dvor, iskreno želeči, da bi bila ta zveza mladima novoporočencema in mnogoizkušenemu, nad vse ljubljenemu presvetlemu Vladarju vir nikdar minljive sreče !
Jernej Križaj-Severjev f, župnik pri sv Antonu poleg Kopra v Istri, pisatelj slovenski, umrl je dnd 19. ržnega cveta t 1. Križaj je bil porojen dnd 18. velikega srpana 1838. 1. v Orehku na Notranjskem. V šolo je hodil najprej v Trstu, kjer se je do dobra seznanil z italijanskim jezikom, gimnazijo je pa dovršil leta i860, v Ljubljani. Sošolci v 8. gimnazijalnem razredu so mu bili med drugimi sedanja vseučiliška profesorja dr. Stanonik in dr. Krek, slovenski pisatelj in sedanji trnovski dekan Ivan Vesel, zdaj že pokojni zgodovinar Parapat, sedanji stolni župnik ljubljanski Flis, slovenski pisatelj in operni pevec Josip Nolli i. dr. Pokojni Križaj je bil prejšnja leta jako spreten pisatelj slovenski Pod izmišljenim imenom »J. Severjev« je priobčil v Janežičevem »Glasniku« 1 1864. nekoliko lepih, nežnočutnih pesmij. Za poskušnjo ponatiskujemo tukaj njegovo
Trojno sred.
Globoko v prsih giblje se nekaj čarobno, Kakor svitloba lune razjasni temno noč, Glasi se čudomilo, žalobno in ljub<5,	Ima sred deviško prečudno tajno moč;
Cveti veselje tiho, kali skrivno gorjd,	Globoko v prsih sije ljubezni živi plam,
In mesto to p res veto človeško je sred!	In žarno vnema srce, možu poguma znam !
Mladenču persi dviga hlepenja divji žar,	Ljubezni polno tretje tak vroče in gorkö —
Navdaja mu jih nada, nek tajni sladki čar,	Oklepa vse in veže z nevidno nas močjd,
Srce mladenča obsega vso tugo in britkost,	In v žalosti, veselji zvdsto nam vedno je,
Obsega rajske sanje, ljubezni vso sladkost!	Najlepše res na zemlji: — oh materno srce !
V	»Glasniku« 1. 1865. beremo njegovo povest »Ognjeni zmaj«, katero je poslovenil iz ruščine; v Trstenjakovi »Zori« 1. 1873. pa njegovo izvirno nekoliko sentimentalno novelo »Blaženka«, pisano s srčno krvjo, najbrž iz njegovega življenja. Ravno tam je priobčil lep dovršen prevod žaloigre »Frančiška z Rimini«, katero je spisal slavni Italijanski pesnik Silvio Pellico. Prelagal je na slovenski tudi sloveči roman Manzonijev ?Promessi sposi« ter završil še marsikatero drugo lepe delo. Blag mu bodi spomin!
V	spomin Matevžu Ravnikarju je dnd 13. malega srpana priredilo naše »Pisateljsko društvo« na Vačah lepo slavnost, katero je žal, nekoliko motilo deževno vreme,
Slavnost se je vršila najprej v vaški cerkvi, kjer je imel dnevi primeren krasen cerkveni govor g. prof. Tomo Zupan in je nato daroval sv. mašo z veliko strežbo g. kanonik K. Klim. Po maši se je občinstvo zbralo na trgu, in ko so pevci odpeli Jenkovo »Molitev«, stopil je na oder g. L. Svetec ter nam v izbornem govoru podal sliko Ravnikarjevega življenja in delovanja. Po Svetčevem govoru so šli mnogoštevilno zbrani slavitelji Ravni-karjevi v sprevodu z godbo po lepo okrašenem trgu pred rojstveno hišo Ravnikarjevo, kjer se je po primernih pesmih in po govoru društvenega predsednika g. dr. Vošnjaka, v katerem je poudarjal pomen tega dneva ter slavil dobrotnika narodovega in očeta slovenske proze, razkrila spominska plošča, vzidana nad hišnim vhodom. Nje napis pravi:
» V tej hiši je bil porojen dne 20. septembra 177b. slavni pisatelj slovenski MATEVŽ RAVNIKAR prvi škof tržaško - koprski.«
Pisateljsko društvo dne ij, julija 18go.
Po slavnosti so se gostje zbrali po raznih gostilnah ter se okolo 2. ure začeli razhajati. Vsakdo, ki se je udeležil tega lepega narodnega praznika, vzel je s seboj veselo prever-jenje, dajoo teh krajih prebiva čvrst, zaveden in požrtvovalen narod, ki je storil s petjem, godbo, okrašenjem hiš in trgov vse, kar je mogel, da vredno posla v i največjega sina, ki se je rodil med njim, in dostojno sprejme slavitelje njegove.
»Matica Slovenska« razglaša nastopni stalni program »Slovenske Besede«, ki je po prejšnjem nekaj prenarejen:
Matice Slovenske odbor je sklenil izdajati znanstven list »Slovenska Beseda«, kateremu naj bi bil glavni namen pospeševati razvoj našega knjižnega jezika ter določiti in utrditi jednotne pravilne oblike v govoru in pismu.
V ta namen se je imenovani odbor obrnil do nekaterih slovenskih jezikoslovcev ter skupno z njimi določil bodočemu listu stalni program. Po tem programu se bodo razpravljala v »Slovenski Besedi« vsa vprašanja, tičoča se slovenske slovnice, katera še niso dognana ali še ne dosti razjasnjena; pri tem se določi, koliko se je ozirati na etimologijo, koliko na zgodovinski razvoj in koliko na fonetiko sedanjega živega jezika. List bode odmenjen slovenskemu jezikoslovju sploh, a najbolj se bode oziral na pravorečnost in jednotno pravilno pisavo. Vse dognane stvari se bodo zbirale, in na podlagi teh be-ležkov se bode mogla izdati slovenska pravopisna knjižica.
»Slovenska Beseda« bode nadalje pospeševala pravilni razvoj slovenskega besedja v slovarskem oziru in si torej prizadevala pripomoči v to, da se natančno določijo pomeni besedam, kjer se kaže razlika v rabi, da se strokovno nazivoslovje (terminologija) razvije po svojstvu in pravilih slovenskega jezika in da se jezik obogati iz nikakor še ne povse razkritih zakladov narodnega govora; v ta namen bode list tudi prinašal iz raznih krajev zbirke takih besed, ki so ali sploh manj znane, ali imajo v različnih krajih različen pomen.
Najpripravnejši bodo v obče kratki spisi, ki se bodo držali omenjenih mej; sprejemale se bodo pa tudi kritike vseh slovenskih knjig z ozirom na njih jezik.
Vse to se bode zgolj stvarno razpravljalo; mirni in stvarni polemiki, katera uči polagoma spoznati resnico, bode »Slovenska Beseda« na razpolaganje; a izključeno iz nje bode vse strastno in osebno napadanje in pikanje, za kar jamči uredništvo, kateremu je gledč tega pridržana pravica, da popravi in zavrže vse, kar bi se ne ujemalo s tem načelom.
Časopisa pride vsako leto na svetlo blizu dvanajst pol v nedoločenih obrokih, približno jedna pola vsak mese4c. List prične izhajati, kadar se nabere dokaj gradiva.
To podjetje je pa le tedaj mogoče izvesti, ako se pridobi dovolj sotrudoikov, ki bi list podpirali z rednimi spisi. Odbor Matice Slovenske torej vabi vse slovenske razumnike na skupno delovanje ter jih uljudno prosi, naj z znanstvenimi razpravami, z mirno kritiko, pa tudi s kratkimi nasveti podpirajo to za razvoj slovenske knjižnosti prekoristno podjetje, da v resnici doseže svoj namen. Dopise bode sprejemal od 10. septembra t. 1. dalje urednik bodočemu listu, gimn. prof. A. Bartel v Ljubljani.
V Ljubljani, dne 29. julija 1890.	Odbor Matice Slovenske.
Hrvaški »Vienac« o našem pesniku«. Prvi leposlovni časopis hrvaški »Vienac« je o Aškerčevih »Baladah in romancah« prinesel to poročilo: Pjesnik Anton Aškerc, koji je jamačno dobro poznat čitaocima »Ljubljanskog zvona« pod pseudonimom »Gorazd«, izdao je vrlo ukusno opremljenu zbirku izvornih pjesama pod napisom: Balade in romance. V Ljubljani. Ig. pi. Kleinmayr *i Fed. Bamberg 1890. — O vaj daroviti pjesnik stekao je u brace Slovenaca u kratko vrieme mnogo priznanja i veoma liep glas krasnim svojim tvorevinama, tako da mu neki na Parnasu slovenačkom medju živim pjesnicima dosud-juju prvo mjesto iza genijalnoga Simona Gregorčiča.
Pjesnik je vecinom crpao gradivo za svoje »romance i balade« koje iz sovreme-noga života, koje iz drevne povjesti svoga naroda i iz priča drugih Slavena. Njegova se rodoljubnog srca jednako doimlju nevolje sadašnosti kao i jadi prošlosti, a razotkriva ih sigurnom rukom i objektivno, kao i dolikuje epskomu pjesniku. Starodavna prošlost i narodne priče glavni su izvori njegovim baladama i romancama. Amo pripada u prvom redu oveči cyclus balada, koji nosi nadpis: „Stara pravda". U ovih deset pjesama prikazuje pjesnik seljačku bunu u 16. stolječu, koju je u nas urisao pokojni Senoa u romanu, a Bogovič u tragediji „Matija Gubec". Za nas je Hrvate osobito zanimljiva deveta balada „Stava", u kojoj nalazimo u glavnom gotovo isti sujet, sto ga je Senoa opjevao u pjesničkoj pripoviesti „Prokleta kliet". Aškerc je taj predmet opjevao na originalan način. U kompoziciji i dikciji ove balade povodi se pjesnik za našom narodnom pjesmom. Iz drevne je povjesti sla venske crpao gradivo za ove pjesme: Svetopolkova oporoka, Atila in slovenska kraljica, Ilirska tragedija. Medju ovima se odlikuje ljepotom kompozicije i krasnom osnovom misli „Svetopolkova oporoka".
Iz savremene je povjesti slavenske karakteristična pjesma „Boj pri Pirotu". Bivši kralLMdan pristupa poslije boja k ranjenicima, da mu kažu svoje posljednje želje. Kad. se Milan približi k trečemu ranjeniku, reči če ovaj kralju:
»Sramota boli me, sramota, Da Srbu zdaj Kajn je ime . . . Da narod moj bratomorilec, Krvave zdaj nosi roke.
A, kralj moj, ko smrt me poljubi, Zakličem, da čul bo ves svet: Kdor brata mi ščuje na brata, T bodi — t d bodi proklet!«
Tako pjesnik diljem svojih pjesama ostro žigoše bratsku neslogu, poznatu rak-ranu slavenskih naroda. Dao Bog, da plemenite njegove rieči nadju odziva svuda, gdje se oz-biljno misli o bratskom sporazumku i uzajamnoj slozi jeduokrvne brače slavenske.
Narodne priče i biedni život prostoga naroda bogata su vrela, iz kojih pjesnik Aškerc crpe gradivo za svoje romance i balade. On je pjesnik biednika i sirota, kojih se gorke i često nezaslužene boli duboko doimaju njegova plemenitog srca. Medju ovima se osobito ističu: Zimska romanca, Tri ptice, Posljednje pismo, Slikarjeva slika i Anka. Premda se pjesnik očito trsi, da zatomi i prikrije svoje subjektivne osječaje, ipak nije mogao odoljeti srcu, da se sasvim zataji. U pjesmi ,,Svetinja" kazuje, kako mu je majka na rastanku mjesto bogatstva predala amanet sveti: »Ljubezen za dom neizmjerno, za dom in nesrečni svoj rod«, a sva je prilika, da ima mnogo subjektivne primjese u romanci „Pevčev grob": Medju ovima ima pjesama, koje dosta neskladno završuju^ %ao n. pr. Balada o potresu. Tri ptice in neke druge. Ovim bi se pjesmama doduše moglo zabaviti, da se u njima ne ogleda poetična pravičnost, ali ako pomislimo, da se Gorazd drži načela: »Res je res: Resnico samo vselej piši vestni zgodovinar« i da je on pjesnik biednika in nesrečnika, rado cemo mu i ovu prividnu pogrješku oprostiti. L^pjesmama: V „List iz kronike Zajčke" i „Celjska romanca" opaža se satirična žica pjesnikova. Mnogo romantične natruhe ima u pjesmama: „Stari grad" i „Godčeva balada". Osobito su liepe legendarne balade: „Kristus iii Peter, Slovenska legenda i Legenda o toplicah". U „slo-venskoj legendi" priča pjesnik o Primožu Trubaru, lcoji okajavši svoje griehe u paklu dolazi na nebeška vrata i moli sv. Petra, da ga pusti u nebo. Petar podje, da ga najavi Bogu. Čim čuju biskupi Tekstor i Toma Hren, da Trubar želi uljesti u raj, silno se uzvrpolje i odlučno se opiru tome. No blagi Slomšek stane ih miriti: Več je minulo 300 godina, što je preminuo Trubar. O11 je u to vrieme okajao svoje griehe, a pored toga Trubar je zaslužan čovjek. Prvi je počeo pisati Slovencima narodnim jezikom knjige. Silna nastane prepirka medju Slovencima u nebu. Napokon stupi medju njih sam Bog i reče:
Do danes vaš Trubar je v ognji pripet Za greh se svoj ostro pokoril, Od danes naj tukaj bo z vami vred Za to, kar je dobrega storil.
Ker v vašem jeziku vas prvi učil Moliti je, psalme peti, Zdaj, večno me bode slovenski slavil, Pevaje: sveti, sveti.
Na to uvede sv. Peter Trubara, kojemu pohiti u susret pjesnik Prešeren i prvi mu čestita, što je „iz narodne smrtne, stoljetne noči prvi probudio narod." U ovoj se pjesmi najbolje ugleda čista j)lem^ii§tma i pravo slobodoumlje pjesnikovo.
Dubinom misli i višim filosofskim shvačanjem odlikuju se osobito pjesme: Prva mučenica, Solus, Dvorski norec i Caša nesmrtnosti, a od ovih su opet jamačno najlepše prva i potonja. Gorazd je svakako liep pjesnički talenat. Njegove su pjesme pune samonikle i prave poezije, svagda proniknute nježnim i plemenitim čuvstvom, a spoljašni im je oblik skladan i mjestimice umjetnički dotjeran. Bilo bi željeti, da pjesme njegove i u nas nadju kupaca i čitatelja.
Preklic. G. dr. Lampč je v svojem listu (na 156. str.) pišoč o Aškrčevih baladah in romancah natisnil tudi nastopne besede: »List iz kronike Zajčke« spada v »cronique scandaleuse«. Ako bi bili kdaj Zajčki menihi tako ravnali, v kleti se zbirali raje (sic!) nego v biblijoteki, gotovo je to škandalozno, grdo. O menihih tako pevati, ako ni res, je obrekovanje in ni ironija. Ako pa »je res«, povč naj gospod pesnik, kje je to
dogodbo dobil, da preklicem besedo »obrekovanje«. Nekdaj je pač nekdo o razvalinah samostana Zajčkega tako-le pel,:
Ni slišat' svet'ga petja, Ne služi meša se; Ni več pobožnih molcev
Dobrotniki pregnani Iz grobov odšli so.
Potemtakem so bili tukaj »pobožni molilci«, a ne hinavski pijanci. Gospod Aškerc že bolje vč, nego pokojni Slomšek. Pa naj pustim šalo in povem resnobno, da jako obžalujem izbiranje takih predmetov. Skoda, škoda! Tako nadarjen pesnik, kakor je gospod Aškerc, pač ni, da bi moral stikati po onih kotih, kjer se ujame kakšna čudna stvar, ali celd smet; naj zajema nepristransko iz bujnega življenja, ki ima pač slabe, a tudi dobre strani, naj se ozre večkrat tudi kvišku, vsaj večkrat, nego se je dosedaj «
Zadnja številka dr. Lampetovega časopisa pa prinaša na 222. str. nastopno opazko : Na poziv svoj na str. 156, kjer smo ocenjujoč gosp. A. »Balade in romance« pisali: »Povč naj gospod pesnik, kje je to dogodbo dobil, da prekličem besedo »obrekovanje«, dobili smo — sicer ne naravnost, kar bi bilo najlepše, vendar popolnoma pozivu primeren — odgovor v »Ljub. Zv.« št. 7, iz katerega je razvidno, da je bila nravnost v Zajčkem samostanu pred 1. 1564 jako propadla in da se je dajalo mnogo pohujšanja, da je bilo tam mnogo zapravljivosti, vsakovrstnih nepravilnostij in nedostatnostij, bodisi v duhovnih, bodisi v svetnih zadevah, in da je bil vsled tega izročen samostan papeževemu nunciju Zahariji Delphinus-u, ki naj bi izvršil zakonito reformacijo. Zato priznavamo, da ima tam ocenjevana romanca zgodovinsko podlago in v tem oziru preklicujemo besedo »obrekovanje«. Omeniamo še odkrito izjavo nekega prijatelja, da se mu ne zdi' ona pesem žalivna, ampak le osoljena s humorjem. Drugim se je zdelo drugače. Suum cuique!«
Prijateljem slovenske glasbe. Ako dobim le toliko naročnikov, da se tiskovni troški pokrijejo, izdati hočem III. zvezek »Skladeb f Avgusta Armina Lebana«. Naj mi torej gospodje, ki se mislijo naročiti na te skladbe, naznanijo to z Ustnico. Iztisek, obsegajoč moške in mešane zbore ter divni samospev „Vojak", stal bode 40 kr. po pošti 45 kr.
y<inko Leban, učitelj v Avberu p. Štanjel pri Sežani.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.