93 Govor poslanca Kluna pri proračunski obravnavi v zbornici poslancev 27. febriiarija 1883. * Sedaj, ko smo ravnokar slišali prejšnjo dobo hvaliti in sedanjo prav dobro grajati, bi bil predmet kaj hvaležen, da bi primerjali predlog, o katerem se sedaj obravnava, z onim, ki je bil predložen slavni zbornici ob istem času, ko je še odločevala una stran zbornice, ker je takrat imela večino. Stvar je vendar preveč obširna, da bi se dala raz-praviti v kratkem času parlamentarnega govora, ki ima trajati le nekatere četrt ure, dasiravno bi človek o tem lahko govoril več dni, a stvari bi vendar vse ne raz-praviL Bodi si, da primerimo lepo barvana poročila, s katerimi je kinčala nekdanja ustavoverna stranka pred svetom svoje meglene gradove, s treznimi in hladnokrvnimi besedami sedanjega poročila, ali če krilati besedi ;ybode uže bolje" na stran postavimo odkrito spoznanje gospoda splošnega poročevalca, ki namreč pravi, da se v tem prešteviljenji denarstvo še ni toliko zbolj-šalo v številkah, da bi one dosegle svoto, katero davkoplačevalci odrajtujejo, ali če premislimo podpore, ki so potrebne postale zarad raznih nesreč in ki naše denarstvo močno zadevajo, z ono podporo, katero je svoje dni dovolila ustavna stranka, o kateri se je izjavil član, ki je na levi strani te slavne zbornice, da je bila le slepilo, in da se je veljava parlamenta v zlo rabila, da se na videz kaka pomoč daje, o kateri je danes očito, da se nikdar v resnici ni mislilo na kaj tacega, ali če primerjamo posamezne nastavke tega proračuna, bi bila vsaka stvar posebej za se dosta obširen predmet, o katerem bi se dalo veliko govoriti, a mislim, da ne na hvalo in korist prejšnji dobi. (Smeh na levi strani). Le v eni stvari bi gotovo imel (predlog) prednost, namreč o tem, da je ustanovil neštevilne banke in razne denarne zavode, ki so kakor gobe iz tal rastle, in isto tako hitro zginile, ko so ustanovniki svoje provizije, ali če hočete, darila, v žep spravili. (Zbadljiv smeh na levici.) Ko bi človek poleg tega hotel biti hudomušen, bi Vam lahko v spomin poklical, da je ustavoverna stranka spravila državo v tako hude zadrege in je sedanji večini zapustila dedšino, da je treba nategniti najboljše moči za njeno uravnanje, lahko bi Vam povedal, d^a se stranka iz tesnic, kamor je zašla po slabem političnem gospodarstvu, ni mogla umakniti drugače, da je po malem krido napravila in da je bilo vse na ti poti, da bi osupneni svet osrečila z novim pritrganjem obrest. Ako vsega tega ne storimo, ako ne kaže podpiralni vladni predlog, ne poročilo budgetnega olseka, niti obravnave te slavne zbornice na poglaviten vzrok, zarad katerega je nastopila denarna stiska, katero smo spre-jeU od prejšnje večine, bi bilo vendar dosti razloga, zarad katerega bi pričakovali prej Vašega priznanja, kakor hudih napadov na predstoječi budget. Ne bodem se spuščal v modrijanska razpravljanja, niti ne bom našteval suhoparnih številk ali pretehtoval, kako bi se dal ta ali uni postavek znižati ali prihodek zvišati, to bilo bi sicer lahko, ali priporoča se slabo, ker bi se to zgodilo le na škodo drugim, ki so opravičeni tirjati državnih prihodkov, ali kar bi bilo še slabeje, da bi se s tem odskodovala državna moč in braniteljnost; nihče izmed nas ne bode mislil na kaj tacega, se manj pa, da bi se tega lotil. Navesti hočem le to okolnost, da se naše denarstva počasi, a stalno zboljšuje, kar nihče ne more tajiti, in to V nas budi upanje, da se bodo poslednjič naravnale naše finance in ohranilo ravnotežje v našem gospodarstvu. Ta okolnost, ta moment je politična mer naše vlade, in ti se imamo zahvaliti, da se naše denarstvo zboljšuje. Mislite gotovo na tiste čase nazaj, ko je nekdanja vstavna stranka imela neomejeno oblast v rokah. Lahko se je posluževala te oblasti, in je tudi tako ravnala, a nič kaj prijazno, posebno ne proti Slovanom in klerikalcem, dasiravno pa je imela na videz veliko moči na razpolaganje, vendar je bilo čedalje slabeje. Zakaj tako? Ker politična mer se ni obračala na to, da bi pospeševala občno korist, marveč da bi narodnosti zatirala, da bi pristrigia pravice posameznih dežel, ki so sicer po ustavi zagotovljene, a premalo čislane , marveč težila je na to, da se pred vsem vtrdi ustavoverna stranka ter se podpirajo nje zvesti privrženci. Ni se vprašalo po tem, kaj koristi državi, marveč kaj koristi stranki? V prvi vrsti je bila stranka, potem je prišla zopet stranka in v zadnji vrsti je bila še le korist države in blagor ljudstva. To so delali tako brez spodtikljeja, da se tedanja vlada ni znala razglasiti za strankarsko vlado. (Krohot na levi strani in klici: Sedanja tudi. Gosp. Klun dalje:) To meni ni znano. (Na novic se levičarji smejo.) Jaz dobro vem, da vse izjave sedanje vlade so take, da ni vlada strankarska, marveč da je nad strankami. Prosim, gospoda, le po-trpite, bodem uže prilično to dokazal. Posledice te strankarske vlade v Avstriji, ki obsega več dežela, naopačne, prikazale so se kmalu v državnem življenji. Po eni strani so se zatirali brezobzirno vsi resnični ali namišljeni nasprotniki, po drugi strani pa so gladili in podpirali svoje privržence, kar se je dalo, napravili so za nje javnih služeb in plače so jim dajali take, kakoršne niso bile v pravem premerji. Razen uradništva je bil najzvestejši pajdaž premakljivi kapital, ali da bolj pravno govorim, židovstvo, ki je oblagodarjeno s premoženjem, a povsod gleda le na svojo korist, zato je delala liberalna postavodajava na to, da je bila neplodna za občno korist, a židovstvo je povzdignila do moči in veljave. V ti dobi, ko se je poljedelstvo in obrt zanemarjal, da nikdar tako, pošteno delo in naravni razvoj ljudstev na nič deval in preziral, izročevali so to oboje premakljivemu kapitalu, po eni strani so ga varovali pred davki, a po drugi strani mu dajali neomejenih dovolitev (koncesij), ko so namreč odpravili liharsko postavo, šolo v brezversko spremenili in brezobzirno prostost obrta izrekli, v ti dobi namreč so tiskarsko postavo tako rabili, da so vse strahovali in da so jim morale služiti vse vrste ljudi. (Dalje prihodnjič.) lOO Govor poslanca Kluna pri proračunski obravnavi v zbornici poslancev 27. februarija 1883. (Dalje in konec.) Ni se tedaj čuditi, ako je postalo ljudstvo nekako razburjeno, kar se je kazalo pri davkoplačevanji; Ijud- 101 stvo je plačevalo zapovedane davke, a plačevalo z nejevoljo. (Živahna veselost na levi.) ™ Gospoda, Vi ste menda pozabili, da govorim, kako je bilo v ustavoverni dobi. (Pravo! na desni.) Ljudje so plačevali, prosim, a plačevali z nejevoljo, a silili in silili so jih dalje in dalje, in toliko je bilo po nekaterih deželah in okrajih izvrše-valnih dražeb, da se je bilo bati njih propada. Med tem, ko je bilo ljudstvo izročeno liharjem ali brezvestnim ustanovnikora in sleparjem vsake baze, ko je umazano tekmovanje jemalo mu vsak zaslužen in je lezlo dan na dan v večo revščino in siromaštvo, videti je bilo, kako so se posamezni s pomočjo ;,stranke" dvignili iz ničevosti, kar mimogrede postali milijonarji in v kratkem času prišli politično do moči in veljave, a to so pa zopet v to porabili, da so zatirali in izžemali nasprotnike, ter svojo moč utrjevali. Ko je ljudstvo vse to videlo, ko je spregledalo, da je načelo, jemati darila, v navado in rabo prišlo celo pri vladi. (Levica kliče: kedaj? kedaj? izgledov! Dobro, na desnici.) To je javna tajnost, za to ni treba izgledov; imena so neljuba (no-mina sunt odiosa). (Levica kliče: odkrito obrekovanje! vesoljno obrekovanje! Klici na desnici: Giskra! Ban-hans!) Kedar se Vam bode posrečilo, spraviti iz sveta Ofenheimovo pravdo, boste odpravili tudi to vesoljno opravljanje. (Pravo! na desnici.) Kedar je ljudstvo videlo, da se nasproti temu najbolj pošteni in najboljši državni sluge, ako ljubijo svoj narod in jezik, odrivajo, odmetujejo, in večkrat „iz službenih ozirov", kakor so rekli zavoljo lepšega, v najbolj oddaljene kraje monarhije prestavljajo ali prav za prav v prognanstvo pošiljajo — in lahko bi teh. celo vrsto povedal, ko bi hotel tako obširen biti, kakor je govornikov nekdo na levici lanskega leta na široko razpravljal tepež v Kuchelbadu (odobravanje na desnici), ako je prebivalstvo videlo, da je ustavoverno ali bolje rečeno židovsko časopisje (smeh na levici) prav brez vse sramožljivosti pod zaštitjem „stranke" v tla pomandralo najsvetejše stvari, žalilo najnežnejša čutila in tajne domače stvari na javnem trgu razobešalo, pri tem pa tiskovna postava, zoper katero se dandanes tako jeze liberalni gospodje na levici, stiskala in pestila narodno in krščansko časništvo: potem, gospoda moja, se nikar ne čudite, ako je ljudstvo nekako zdvojilo in zgubilo up boljše prihodnosti, ni se čuditi, da se ga je lotila nekaka nemarnost in samo-pašnost, ki je opovirala in zadrževala razvoj državnih korist. Toda prišla je ura rešitve. Vlada je spraznila stole, katere je imela skoz več let stranka izključljivo za-se. Niso je odpravili, sama se je odpravila, ker ni imela moralne moči, da bi se vzdržala na ti omamljivi višavi, kamor so jo dvignila sredstva nenaravna. Prišlo je mi-nisterstvo Taaffejevo in narodi, ki niso več upali, niti se bali nič hudega, kar bi se jim ne bilo zgodilo pod strankarsko vlado, zbudili so se iz otrpnjenega spanja in z veselim zaupanjem gledali v prihodnjost. Ni bil še razglašen program vlade; za opravičene želje, za up in pričakovanje še ni bilo druzega poroštva, nego imena mož k vladi poklicanih, in uže to je bilo zadosti, da je ljudstvo zopet zadobilo pogum, da se je zaupanje zbudilo in ljudstvo je v brezbrojnih adresah izraževalo in naznanjevalo vladi svoje zaupanje. Sošel se je državni zbor, jasno in točno je vlada naznanila svoj program, ljudstvo ga je sprejelo z ne-popisljivo radostjo. Krepko in svečano je najviši pre-stolni govor vsemu svetu naznanil, da je naloga vladi, ljudstva med sabo spraviti, z enako skrbjo gojiti in varovati duševne in gmotne koristi vseh narodov v državi, dobro si zapomnite, gospoda! vseh narodov, ne le nemškega, povzdigniti domače delo, zboljšati stanje kmetijskega in obrtnega stauu in naravnati ravnotežje pri državnem gospodarstvu s tem, da se davki primerno razdele, da se štedi in varčno ravna pri raznih panogah državne uprave. Radost med ljudstvom je rastla. Gospoda, Vi ste si sami priča, ko je ministerski predsednik v ti slavni zbornici ravno tako določno kakor odkrito izjavil, da ne bode pripustil, da bi se Nemci, a tudi Slovani ne na steno pritiskali. Marsikaj tega, kar je vlada v svojem programu obetala, se je uže zgodilo, prostost odoruštva je odstranjena in odpravila se je zloraba dovolitev (koncesij , ki je na stotisoče ljudem beraško palico v roke potisnila, in ki je bila vzrok morij, samoumorov, zlorabe uradne oblasti, nezvestobe, tatvine, goljufije vsake vrste. (Levica se smeje, a govornik nadaljuje:) Le prebirajte javna poročila iz tiste dobe, potem boste spoznali, da resnico govorim! Zloraba koncesij, pravim še enkrat, se je odpravila, ter dovolile sa.io ustanove, ki imajo kaj stvarne (reelne) podlage, za obrtnijski stan so izšli razni obrtnijski predlogi, nekateri njih so uže razrešeni, imajo pa ti predlogi v sebi dobrohotna pravila, ki varujejo obrtnike, da jih kapital ne more brezvestno zatirati, a šolska novela, katero je sklenila gosposka zbornica, ima pa varovati šolo brezverstva in razkristja-njenja. Skrb za malo posestvo se razodeva v postavi za skladanje zemljišč, vlada se je po robu postavila proti pohujšljivi delavnosti židovskih listov, kolikor je to mogoče pod sedanjimi postavami, in premakljivi kapital, ki se je dosihmal znal odtegovati vsacemu davku, ima nositi nekaj državnih bremen, ko se mu bode naložil borzni davek in nekaj raznih davkov. Z eno besedo : vlada kaže, da hoče resnobno protistaviti se temu, da bi se postave kakor prej uporabljevale za lažajivo-libe-ralne, verske in enostransko-narodne težnje, ona hoče popraviti tiste vladne pomote, ki so na škodo vsakemu krščanskemu veroizpovedanju in celim varstvom zadrug gojile pod plaščem svobode in napredka le židovstvo. (Pravo! na desni.) Ljudstvo je videlo, da se vlada resno prizadeva, in se je radovalo nad tem. (Levica se smeje.) Spregledalo je, da vlada resno misli, varovati prebivalstvo, da ga ne opehari posebna vrsta ljudi, da se prizadeva, zboljšati njemu žalostno stanje, da ga hoče podpirati pri pošteni delavnosti z modrimi koristnimi postavami, in da sploh hoče zvršiti vse dolžnosti države do svojih podložnih, tedaj hoče tudi radovoljno zvrše-vati svoje dolžnosti do države in dati državi, kar je dr-žavinega. Toraj se tudi ni branilo prevzeti povišanja nekaterih davkov, ki so potrebni, da se zvišajo državni prihodki. Ljudstvo, gospoda moja, dobro prevdarja, kar je njemu dolžnost, in rado plačuje davke, ako jih le more plačevati, in kedar vidi, da najde za svoje žrtve potrebnega varstva in skrbljivosti za korist, in da ne meče svojih težko pridobljenih davkov v brezdno , kjer bi zginili, da bi jih nihče več ne videl in bi nikomur ne koristili. Ni davno temu, kar so objavili, koliko so znesli razni davki v preteklem letu, in tega je 10 milijonov več, kakor je bilo v predštevu nastavljenih. Ni se spol-nilo, česar se je bala, kar je prorokovala una stran zbornice pri posvetovanji davka na petrolej in kavo, kar so nam naprej pravili, da bode ljudstvo manj povžilo in porabilo, ni se zgodilo, pokazalo se je, da so si to izmislili, da bi ljudstvo begali ter zopet spravili na svojo stran. Vendar se marsikaj važnega, česar je ljudstvo pričakovalo in česar je bilo opravičeno pričakovati od vlade, zgodilo še ni. Ni videti, da bi se bilo pri upravi kaj prenaredilo in prištedilo, vendar je neogibijivo potrebno, ako se ima naravnati ravnotežje, da se prihodki povišajo , a tudi stroški znižajo. Vlada je ustanovila štedilno komisijo 102 in prebivalstvo se nadeja, da komisija ne bode samo iičenostno premišljevala državne uprave, marveč da bode kaj bistvenega nasvetovala in svetu pokazala. Dalje se čujejo od juga in severa glasovi, da v marsičem ni postalo boljše, kakor je bilo pod ustavo-verno vlado, in da z ljudstvom tu in tam ravnajo, kakor da bi bili v zlati dobi ustavoverstva. Ne bodem obširneje govoril, kako se odriva in nazaj postavlja slovansko prebivalstvo na severju, ker o tem bodo povzdignili glas poslanci teh dežel, a iz Stajarskega se pritožujejo, da ni postalo boljše, da ljudstvo ne more občevati, ali le za silo z uradniki, ki niso zmožni druzega deželnega jezika, in da se javni uradniki, ki svoj narod ljubijo, tudi sedaj v stran odrivajo, kakor njega dni. Dobro vem, da vlada ni vsega kriva, kar se tu in tam godi v kakošnem mestecu ali kaki vasi, vendar popolnem izvzeti ne moremo vlade, ker prebivalstvo, ki šteje 400.000 duš, v štajarskem deželnem šolskem svetu, ni zastopano, vlada imenuje tukaj osem članov, in gotovo so tudi med slovenskim narodom možje, ki bi bili sposobni biti udje najviše šolske oblasti, isto tako, kakor njih nemški kolegi. (Pravo! na desni.) In v Trstu? Ali ne veste, kaj se nam od tod zanimivega poroča? Poroča se nam o stvareh, ki bi se lahko odpravile, ko bi vlada krepko vmes segla in si hotela pridobiti moči, ki bi zastopale nje koristi. Ali ni to nekaj posebnega, kar mora žaliti vsacega rodoljuba, da so v avstrijskem pomorskem mestu protiavstrijske demonstracije ali rogovilstva — nekaj vsakdanjega? Ali ni to jako redka prirodna slučajnost, da se ljudje, ki veljajo v Trstu za avstrijsko stranko, neznansko vesele, ko berejo tolikrat in tolikrat pogreto govorico, da ima ta vlada odstopiti? Ali je mari v Trstu drugačna, na Dunaji zopet drugačna vlada? Da tudi pri nas na Kranjskem okoliščine ne ugajajo dejanskim razmeram, da bi bilo mnogo želeti, to se je uže večkrat povdarjalo v tej slavni zbornici, in prav odveč bi bilo, Vas zopet nadlegovati, ako bi hotel ponavljati tožbe, katere ste uže tolikrat začuli. Slavnemu zboru, slavni vladi so dovolj znane, lahko bi jih odpravila brez posebnega napora in z dnevnega reda postavila. Vendar, predno Končam, bi rad še omenil neke stvari, mislim tudi na rojake na Koroškem. (Pravo! na desnici.) Morda mi boste oporekali, zakaj se poganjam za Koroško, ki ima svoje zastopnike v tem slavnem zboru. Res da, nemško prebivalstvo Koroškega ima svoje zastopnike, ki se hvalevredno poganjajo za korist svojih volilcev, slovensko ljudstvo, katerega je tretjina v deželi, nima niti enega zastopnika (prav res! na desnici), da bi se začulo iz njegovih ust, imajo li koroški Slovenci kake želje, ali jim je res strašansko dobro, kakor smo to večkrat čuli iz ust nemških zastopnikov te dežele?! Tudi ne verujem, da bi ljudski zastopnik imel varovati in zastopati samo koristi svoje dežele in svojega volitvenega okraja, po mojih nazorih je poklican, a tudi dolžan povzdigniti svoj glas pri neprilično tih, kjer jih zapazi, in pred očmi imeti koristi vse države. In s tisto pravico, s katero Vi, gospoda moja! poganjate se za nemštvo na Kranjskem , ki je po Vaših nazorih v nevarnosti in še celo daleč potujete (prav resnično! na desui) , da tam razširjate nemški „Schul-verein", od katerega danes slišimo, da se oklepa usta-voverne stranke, da iz lastnih nazorov vidite potrebe svojih rojakov in potem lahko za-nje skrbite — s tisto pravico, pravim, dovolite mi, da se potegnem za ljudstvo, čegar stiska ni izmišljena, a še tega nima, da bi kdo za-nj v tem zboru svoj glas povzdignil, dasiravno s svojimi nemškimi brati nosi ista bremena, isti davek v krvi in denarjih odrajtiije in tedaj tudi zahteva enake pravice ali vsaj pravo, da sme živeti iu bivati. Gospoda moja! velika krivica je, ki se godi Slovencem na Koroškem na videz sicer po postavni poti, vendar v neizmerno kvar njih splošnemu izobraževanju, iu le državi na korist je, ako se ta nepravičnost brž ko mogoče konča, in se da slovenskemu ljudstvu enakopravnost , ki je postavno zagotovljena. Ker nepravičnosti vlade do podložnih maščujejo se prej ali potlej, enkrat gotovo in dostikrat tako, da je državi prav pogubno. Tedaj bi slavni vladi še eukrat prav toplo priporočal , da naj se ozira na slovensko prebivalstvo na Koroškem, da naj odpravi neugodne razmere in oprosti ljudstvo nenaravnega jarma, katerega mu je naložila ustavoverna stranka na korist strankarstvu. (Pravo! pravo! na desni.) Dobro vem, da se vladi, ko hoče izvršiti svoj nalog, stavlja mnogo zaprek, dostikrat po nje organih. Stranka je dobro znala v letih, ko ji je pšenica dozorela, umestiti po vseh, vsaj po važnejših službah svoje privržence, može svoje stranke, ki še sedaj stoje, kakor oborožena vojskina truma, in o katerih je nedavno odličen ud ustavoverne stranke pričal, da so v srci še zmirom vdani svojim ustavovernim načelom. Najblaže namere vlade se dostikrat razbijejo nad temi ustavovernimi načeli, in konečno vladi, ako noče, da bi bil nje trud zastonj, ne preostaja druzega, nego da svojim služabnikom prav resno in doiot^.no dokaže, da niso sluge „kaki stranki", marveč državni sluge (pravo, pravo! na desni), da nimajo podpirati strankarskih namenov, marveč državo. Ljudstvo s svojo priprosto podložniško pametjo ne more razumeti, od kod to izhaja, da se v prvi vrsti večkrat odbirajo in povzdigujejo javni nasprotniki, in zarad tega bi se lahko dalo prevariti in motiti v zaupanji do blagih namenov vlade. Dejanja naj enkrat pričajo in ljudstvo poduče, da ni zastonj upalo, niti brez prida toliko časa vadilo se v zaupanji. Tem bolj bode potem ljudstvo pripravljeno, vlado podpirati, in toliko bolj radostno izvršilo, kar se od njega zahteva, potem se bode pa tudi dosegel namen in cilj, katerega tako željno pričakujemo: ravnotežje v državnem gospodarstvu se bode v kratkem času doseglo, (Levica se smeje.) Ako namreč je uže samo zaupanje v vlado in razglas nje programa naše denarstvo toliko zboljšalo (smeh na levici), to zboljšanje bi pa gospodje na levici stanovitno tajili, tudi takrat, ko bi namesto primanjkljeja 28 milijonov toliko prebitka imeli — potem bi pa doslednja izvršitev tega programa še sijajnejši vspeh imela, ako se tudi v dejanji dovrši, kar se upa in pričakuje. (Smeh na levici.) Ker od slavne vlade trdno pričakujem, da bode stanovitno hodila po politični poti, katero je nastopila , in da bode zvesto zvršila program, razglašen v najvišem prestolnem govoru, ravnam gotovo v smislu svojih vo-lilcev, ako privolim za to potrebnih sredstev in izrekam^ da bodem glasoval za budget.