Rodoljubje na deželi.
Povest. — Spisal dr. Fr. Detel a. [(Dalje.)
„Ali imate slabo vest?" se je zasmejal nad-učitelj. „Nič se ne bojte! Mojega nadzornika še ni, razrednega nadzornika. To je Mrakov Pavel, ki mi zapisuje tiste poredneže, ki razgrajajo."
„Torej nekak jetniški paznik," se je muzal Bogomir. „R\i se ne bojite, da Vas nalaže ta nadzornik, da zatoži mirne učence, če mu niso všeč, in prizanese potepuhom, ki se mu znajo prikupiti? Pavel je pač najboljši učenec?"
„Najboljši ravno ni, ampak najbolj navihan. Zato se ga tudi boje najbolj. Kak pohlevnik bi se pa sam bal koga zapisati in naznaniti."
„Po mojem mnenju se vzgaja s takimi nadzorstvi ovaduštvo, neti nezaupnost in budi sovraštvo in zavist že v najnežnejši dobi."
Drobne je zmignil z rameni, ko je Bogomir zagovarjal svoje stališče. „Kako pa Vi ravnate?" je dejal.
13
III.
jogomir je stal pred svojo učilnico, ko so začeli prihajati učenci. Boječe so ga pogledovali eni, kakor bi mu hoteli brati z obraza, bode li dobrega srca in imel potrpljenje z njimi; zvedavo so se ozirali drugi, češ, ali bomo smeli malo ponagajati, in koliko se bo dalo grešiti brez kazni; a precej miren je bil razred, seveda, učitelj nov in ne daleč. Velik hrup pa so gnali v prvem nadstropju, dokler ni prihitel razjarjen nad-učitelj z grmečim glasom in dolgo šibo.
„Bodite tako dobri, gospod tovariš," je pričel s prošnjo Drobne, „in stopite semtertja tudi v moj razred! Jaz pišem neko nujno uradno stvar; ti paglavci pa razgrajajo, ker se je nadzornik nekoliko zakasnil."
„Ali je nadzornik tukaj?" se je zavzel Bogomir.