—    154    —
Ozir po svetu.
Pogled v  Valahijo.
Nektere čertice te dežele, kjer zdaj rusovska vojaka stoji, bi utegnile našim bravcem v^eč biti. Vzamemo jih iz popisa nekega popotnika, ki je lani mesca oktobra potoval po ti deželi, ktere narod, čeravno jez Moldavo vred blizo 2000 štirjaških milj velika in veliko večja kakor Cernagora, vendar nobene posebne važnosti nima v po-litiško-narodnem obziru. Zakaj ne? se bojo bravci lahko prepričali iz popisa te knežije, ktera služna Turčii ima vendar svojega kneza, kakor Moldava svojega.
Kdor se po Donavi pelje in misli v Bukurešt iti, stopi pri Gjurgje vu na suho. Gjurgjevo leži Ruš čuku nasprot na majhni visočini in je eden naj zdraviših krajev cele Valahije; tu sem bežijo Bakureščani, kadar pri njih huda merzlica razsaja. Blata po mestnih ulicah ni tukaj toliko kakor v Bukureštu, kodar mora človek dostikrat do kolena gaziti. Hiše so nizke, vse pri tleh in večidel s korci, nektere s cinkom pokrite. Mesnice, pekarije in vinske preše stoje prosto po ulicah. Iz Ru-ščuka prineso tu sem veliko grojzdja, iz kterega tukaj vino prešajo. Grojzdne jagode so po celi Valahii večje kakor golobje jajca, pa^ zlo vodene. Pri vsem je vlaško vino dobro in močno. Ce bi ne bila vinoreja v teh krajih v vsem tako zanemarjena, bi bile vlaške vina tako žlahne, da bi se primerjati smele z naj slavnišim vinom cele Europe.
Pota so večidel tako slabe, da se smejo komaj kolovozi imenovati. Prišli smo v neko vas, kjer smo malo časa se oddahnili. Na cesti je stala velika čeda goved pred sila veliko mesnico, kjer čez leto zakoljejo več tisuč goved; stopivši na sila prostorni dvor zagledamo brez števila zaklanih volov po dvoru ležati. Ko bolj natanko ogledamo zaklance, vidimo, da je bil le loj v volovske kože zavit, — le z lojem imajo ondi veliko kupčijo, za meso ne marajo mesarji veliko, ga zrežejo v drobne ploše, ktere pod milim nebom suše in prodajajo manj premožnim. Tudi kože le rabijo posebno zato, da zavijajo loj va-nje.
Kar oko prezre, se ne vidi skor nič kot neobdelana zemlja. Le malo rok je za kmetijstvo, in še tiste, ki se pečajo s kmetijo, so lene in nemarne. Hiše po deželi so iz ilovce in z bičjem pokrite, nesnaga se očituje iz vsake koče. Serče boli človeka viditi tak rodovitno zemljo, pa neobdelano, zanemarjeno od konca do kraja. Lastniki zemljiš so veči del bolj ar j i (bojari}, to jo, ondašnja gospoda, ktera v Parizu, večidel pa v Bukureštu stanuje, in dragi čas in obilne svoje dohodke naj raji stavi le na tisto politiko, ktera se verti okoli 4 kraljev, 4 bab, 4 konjikov in nektere druge malane osebe — to je, na igro. Za kmetijstvo in obertnijstvo ee ne pečajo dosto.
Ker je kupčija, obertnija in rokodelstvo povsod svobodna, ker je vse dober kup, — koliko dobička bi donašalo obertnijstvo in rokodelstvo!
Bukurešt je imenitno kupčijsko mesto, pa večidel le z blagom, ktero se iz tujih krajev sem vozi. Kupčija z domačim blagom pa, ki se prodaja iz teh dežel v ptuje, je razdeljena med Brajio in nektere druge podonavske mesta. Naj bolj premožni so serbski tergovci in Judje, ki so se iz Španjskega in Portugaljskega v Turčii naselili* Večidel blaga pride iz Fran cozkega. Če bi ta kne-žija padla pod oblast rusovsko, bi Francozi večjo škodo terpeli kakor Angleži.
V Bukureštu se vidi velika gizdanost in potrata; stroški množin družin so veči kakor njih dohodki. Nesnaga se tu versti z lišpom in šopirjenjem; pod dragim svil-nim oblačilom žensk se mnogokrat vidi umazana stergana kiklja! Na zlate reči in bisere potrosi gospoda naj več duarja.
Vlada ni ravno slaba; marsikaj hudega je že za-terla, in nič dobrega ne overa; samo da storila še ni veliko. Ce toliko bogata zemlja malo rodi, je ljudstvo krivo, kteremu ni za zboljšek in napredek dosto mar. Boljar, pop, kmet in cigan — vsi so si zlo enaki vtem. da nobenemu ni mar za svobodno razvitje svoje domovine. — Zakon je ondi večidel le rahla zaveza. Zatožil je enkrat en mož svojo ženo, da pride še le zjutraj domii. „Kako dolgo že terpi to ?a je vprašal sodnik moža. ^Dokler sem ožeujeu" — je odgovoril. „Zakaj pa se niste že popred pritožili?• „Popred mi je dajala dnarja, da sem si mogel dulčas (sladkarij) kupovati, zdaj pa mi ga ne da veča — je odgovoril. Iq tacih reči se sliši več.—Kmet kakor beljar spolnujeta večidel zvesto cerkvene zapovedi, vendar prave pobožnosti, ki sega čez čer ko postave, je malo najti med njimi. »Kaj sta počela s pečeno gosjo?" je vprašal sodnik dva vlaška kmeta, ki sta bila zatožena , da sta popotnika ubila in ga oropala. „Gos sva proč vergla", sta odgovorila. „Za-kaj?" ju vpraša sodnik. „Zato,ker je ravno petek bil, je nisva smela jesti, saboj vlačiti je pa tudi nisva hotla". Tak odgovor kaže očitno, kar smo ravno rekli od krivega zapopadka vere.
Narod ta romanski — ostanjk nekdanjih Rimcov — nima nobene narodne zavesti, nobenega pravega domoljubja, nobene prave delavnosti. Le malo je omikanih, pridnih, krepkih mož.
Terpela pa je ta dežela že veliko po rusovsko-turških vojskah, in tiste male cimice o mi kanj a in dušne povzdige, ki so pognale ob času miru, so se zaterle spet po vojskah.
To je žalostna osoda samo po sebi tako lepe rodovitne dežele!