V besedilu Umetnost vkodiranja slovenski medijski teoretik in filozof Maks Valenčič predlaga, da bi se za bolj natančno razumevanje nekaterih vej sodobne umetnosti, kot je objektno orientirana umetnost, morali obrniti k teoriji medijev. Ta ponuja ustreznejše izhodišče, saj se ukvarja prav z načini, na katere so vzorci vkodirani. Umetnost je tu razumljena kot specifičen register ali, natančneje, način vkodiranja, ki je drugačen od alternativnih pristopov, denimo v znanosti. Z drugimi besedami: medtem ko znanost vkodira, umetnost rekodira, saj se ukvarja z vsemi možnimi načini vkodiranja vzorcev, tudi tistimi, ki ne stremijo k optimiziranosti ali možnosti optimizacije. Umetnost omehča vzorce ali iste vzorce vkodira na različne načine, s čimer ustvari alternativne funkcije (ali modele) za tovrstno aproksimacijo vhodnih podatkov. Umetniško vkodiranje se torej že po sami definiciji ukvarja z nekim drugim, alternativnim svetom ali načinom vkodiranja, kar je najjasneje ponazorjeno v sodobnih narativih grajenja svetov in različnih teoretsko-fikcijskih poskusih samorazumevanja lastne prakse.

Pravice