Dar božji
^isoko na gori blizu sv. Jošta na Štajerskem je delal kmet s svojo ženo na Ipolji. Vroeina je bila liuda, pot jima je tekel curkoma z ogorelega obraza. Menila sc nista skoro ni6, moleeča sta opravljala svoje delo. Kar vrže kmet motiko na tla ter sede na koncu njive blizu visoke skale pod košato drevo. Kmalu sede žena k njemu ter rece: ,,Danes je pa res strašno soparno!" — ,,E, kaj soparno," odgovori mož, »vročina bi me ne strašila, da bi le vedel, čemu vse ukvarjava. Ko naju poneso na pokopališče, sraijali se bodo dediči za nama, saj nimava svojih otrok!" — ,,Ne žaluj," tolaži ga žena. ,,Bog naraa ni dal otrok, on vže ve, kako je najbolje za naju!"
Poeasi se razvedri možu zopet lice. V prijaznera pogovoru si odpočijeta in pojužinata. Vže sta hotela zopet na delo, kar-zašume nad njiraa peroti velikanskega ptiča. Osupnena se ozreta k višku. Brkasti ser je plaval proti skali, v krenipljih je nesel nekaj belega. nGotovo je ukradel na Pohorji jagnje," reee kmet svojej ženi. Oba opaznjeta roparja. ,,Ali to pa vender ni podobno nobenej živali," reče žena za nekaj easa. V tem priplava ptič proti skali, da bi se odpočil od daljnega letanja. V krempljih je uosil otroka zavitega v plenice.
Komaj je sedel ropar na skalo, skočita zakonska izpod drevesa, vpijeta in mahata z motikama in prepodita res ptiča. Na skali pa najdeta otroka. Strašni kremplji so se bili zabodli samo v plenice, otroku ni bilo nič hudega.
„Ali vidiš dete? Morda je nama pošilja Bog sara," pravi žena, ko se na-potita z najdenčkom domov. Oba sta bila vesela krepkega dečka; še prav jima ni bilo, ko jima reče župnik, da bode treba oznaniti vse to, ker bodo iskali stariši gotovo svojega sina. Dala sta oznaniti, kako čndno jima je poslal Bog otroka.
Vže drugi teden se oglasi mati. Visoko na Pohorji je položila svojega četrtega sina v plenicah pod grra. Kar zasliši frfotanje brkastega sera in yidi, da jej je ukradel otroka. Radostna je pritekla po njega, ker je zvedela, da so ga našli pri sv. Joštu.
Eediteljenia ni bilo po volji, da bi mati vzela sina s seboj. Dogovarjata se in jej obljubita primerno svoto denarja, če jima pusti dete, katero jima je poslal Bog sam. Mati se vrne domov ter pride s svojim možem nazaj. Dogovore se, naj ostane otrok pri rediteljema, katera se zavežeta, da mu bodeta pustila po smrti svojo kmetijo.
Tako se je zarodilo.                                                                         Fr. Hubad   .